185
Oda moji kravi.
Gleiches Recht fiir Alle!
„Presse."
Hajdi! strune zagromite!                  Kar jo pa najbolj povzdigne,
Novo pesem zdaj  velja!                    Zala njena sta roga;
Mi heroa razglasite                            Ona ž njima le pomigne —
Krog po svetu novega!                     In vsa čeda trepeta.
Ker že oslom himno slave                Tud* nad njo je vredno hvale,
Poje zdanji sladki svet,                    Da le muce, laja ne!
Kaj  bi jez od svoje krave                Kaj bi krave se spakvale?
Tudi je ne smel zapet'?                   Lajati učile se?
Cujte! Liska, moja krava,              Mukati učila mlada
Je rodu domačega.                            Se je že pri materi;
Kar iz ptujega pritava.                     In da zna — pokaže rada,
Malo, veste, da velja.                        Da je krava, ne taji!
V šolo ni sicer hodila,                     Naj bi pač od nje učili
Brat' le travo zna samo;                  „Loncmani" nekteri se,
Vendar pridno je vozila,                   Da bi zadej saj ne bili!
Ko zidali šolo so.                              To preveč bi bilo le !!
Torej naj se čast ji trobi,               Zdaj pa mleka kakor vode,
Da čez hrib in plan doni;                Slednji dan trinajst rešet!
To se Liski saj spodobi,                  Smetane pa polne sode
Ker za krave premje ni.                   In pa masla polno klet!
Njena oj! prelepa dlaka                To vse da mi krav'ca zlata!
Kak' gosposko ji stoji!                 Judovsk bik je zvedel to,
Groš postavim, da enaka              Kak'v da Liska je bogata;
Ji na svetu druga ni!                    Sment! glej!   pride snubit jo.
Spred je brezasta, rujava,           Vklone se po šegi novi:
Pisana kot močerad,                      „Kisdihandu — poklekne clo.
Sajasta in černoglava;                  In kod dedi kdaj njegovi
Siva kot osliček zad.                     Tele zlato — moli jo!
Kakor drugim ni ji sila,               To se ve, da ako vzela
Da bi lišpala se še,                      B'la bi juda klešmana,
Alj obroč celo nosila, —             Mati nov'ga res kerdela
Saj dovolj je zala že.                    Bila bi govejega.
Kak pa rep iz žime sive               Tode Liska ga je dala
Zalo ji do tal visi!                        Kosmatina skoz klobuk;
Vsi zavidajo ji grive                     To za njo je slavna hvala,
Sitarji — pa kitarji.                      Drugim kravam pa poduk!
Zdajvpa judovski zagnali                   Torej  — kaj to mene briga,
Časniki so strašen hrup;                Žaba v luži če regija,
Lisko mojo opsovali,  —                  Bik če tuli, osel riga, Zlili na-njo ves svoj strup.              Al' če kozel meketa!?
Ni mi treba nič več reči                   Bik ostane bik zabiti,
V njeno čast, kot to samo:              Kar je Liska, bik ne bo 5
To je hvala že največi,                    Ona pa bik noče biti , Da jo judje šipajo!                            Slava torej ji zato!
Konca ni zasluge zale
Njene če bi speval vse; Pa ostane nekaj hvale
Naj za druge krave še!                 M.  Vesel.