68
Od klanja goveje živine,
kakošno je zdaj in kakošno naj bode vprihodnje.
Ena najvažnejših obrtnij je gotovo mesarija ali klanje goveje živine.
Meso je najvažnejši živež človeški, katerega se vsak dan na tisoče in tisoče centov porabi, a vendar se mesarji, in menda po pravici, pritožujejo, da za svoje trudapolno delo imajo premalo ali cel6 nič dobička, ob* činstvo pa se spet pritožuje, da je meso predrago. Tako je zmirom krič na tej in uni strani. Zato tako važna narodno-gospodarska obrtnija, kakor je mesarija, gotovo zasluži, da se v resen pretres vzame.
Dosihmal je navada zel6 po vsem svetu, da mesar vola ali kravo tako kolje, da ga na vrv priveze, naj-popred s sekiro po glavi tako dolgo bije, da omamljen pade, potem mu pa velike žile prereže in naposled skoči na živino in jo še z nogami tlači, da jej, kolikor mogoče, veliko krvi iz trupla spravi. Mesar se tako krvi boji, kakor da bi kri bila strup.
Kri navadno v vodo steče, ali če jo mesar vjame, mu tako malo vrže, da ni skoraj nič vredna.
Goveja živina ima osmi del krvi svoje teže (pitana ali debela živina ima manj krvi kakor pa kumerna), tedaj se pri klanju okoli 30 do 50 funtov krvi zgubi. Po takemv mesar pri enem govedu na krvi 10 do 15 gld. zavrže. Ce mesar vsak dan le enega vola pobije, ima na leto in dan čez 2000 gold. gotove zgube, zakaj ? — zato, ker je on tudi kri kupil, ko je vola kupil, al prodal je ni!
Zakaj pa mesar živino kolje tako, da kri stran aneče? Jaz ne vem druzega odgovora, kakor tega, da je to stara, od Abrahamovih časov navadna šega, in ker drugače ne zna.
Kaj pa je kri, da se je mesar tako boji, da je ne bi kaj   v truplu  ostalo?   —  Kri je  najboljša redivna
stvar, ravno iz nje se dela mes6; zakaj bi tedaj ne bila za vžitek? Ali mar krvave klobase niso dobre? Tisti deli, kateri nimajo prav nič krvi, kakor kite, vezki, kože, hrustanci itd. niso niti okusni niti redivni.
Glavni vzrok tedaj, da mesar nobenega posebnega dobička ali da včasi še zgubo ima, je edini ta, da on krvi tako ne proda kakor mes6, to je, ker on krvi z mesom vred ne proda.
Mesarji! jaz vam to skrivnost očitno razodenem, da ne bote več zgube imeli, temuč vsako leto gotovo več tisoč goldinarjev dobička, ako začnete živino tako klati, da ne bode nič krvi zgubila.
To pa naj se tako-le dela: v zatilnik med prvi vratni vrtanec in vrbglavno kost naj se zabode špičast nož tako globoko, da zbode hrbtni mozeg. Živina se v tistem trenutku zgrudi mrtva na tla brez krvi in brez živinske martre.
Mrtva živina naj se pusti potem, da se ohladi, in kri se bode v žilah strdila tako, da se bode mogla z mesom vred rezati in prodajati. Mesar bode potem vsaj 30 do 50 funtov težjega vola prodal in bode od 10 do 15 gold. več za meso dobil. Pa tudi občinstvu bode lahko po nižji ceni ga prodajal. To, mislim, daje istina; al tudi to mislim, da je resnica, da ljudstvo, ako kri 03tane v žilah, dobi boljše, bolj redivno in bolj okusno meso.
Ugovarjati se mi utegne, da meso bode bolj rdeče, da ne bode tako lepo belo, kakor je zdaj; kuharice ga ne bodo hotele kupovati, da poleti ob gorkejem času bode takošno meso rado začelo gnjiti itd.
Tem ugovorom odgovarjam, da niso veljavni, kajti mesarji kakor kuharice ne poznajo nobenega druzega mesa kakor takošnega, kakoršnega so od starodavnih časov do zdaj mesarji prodavali in kuharice kuhale. To je le staro kopito in druzega nič!
Poglejmo zajce, srne, jelene in drugo žival, katero lovci vstrelijo ali drugi pobijejo; ta žival skor nič krvi ne zgubi. Ali ni takošno meso lepo, okusno in tečno? ali ga kuharice ne kuhajo in pečejo rade? Ako je pri divji živini dobro , zakaj bi pri goveji živini ne bilo? Ali mislite, da je mesar od kod ta patent dobil, da pri vsmrtenju živine kri stran meče? ali mislite, da samo kri je tista reč, ki je človek vživati ne sme?
O gorkih Časih se tako mora vsako meso v ledenice dajati, ker meso je še le potem dobro in okusno, ako ene 3 dni na hladnem visi, da tako obleži. Meso koj po klanji ni zdravo in tudi ni okusno.
Da bi se pa to novo klanje za navadno vpeljalo, je potreba, da gosposke najpopred dad6 očitne skušnje narediti, takošno meso, kjer je kri v žilah ostala, med ljudstvo v poskušnjo brezplačno razdeliti ia po potrjenih skušnjah postavno zapovedati, kako naj mesar živino vsmrti, da ne bode en mesar tako, drug drugač ravnal in da trmoglavne kuharice ne bodo imele priložnosti si mesa izbirati«
Ta reč je gotovo iz javnih obzirov silno važna, zato prosim, naj jo izvedenci v pretres vzamejo, kajti več glav več ve, in nam svoje misli in pomislike po „Novicaha naznanijo.
V Ljubljani 23. svečana 1874.
P. Skale,
učenik živinozdravilstva ia mestni mesooglednik.