TOTOSYJEVA s is t e m s k o -e m p ir ič n a PRIMERJALNA KNJIŽEVNOST: POT IZ »KRIZE«? Števen Totosy de Zepetnek: Comparative Literature: Theory, Method, Application. Amsterdam - Atlanta: Rodopi, 1998; 298 str. Naslov knjige kanadskega komparativista madžarske narodnosti Stevena To- toyja Comparative Literature: Theory, Method, Application na prvi pogled navaja k predpostavki, da gre za še en priročniški poskus opredelitve pred­ meta in metod te relativno mlade discipline (katere samopremislek se v zadnjih desetletjih težko izogne razpravljanju o taki ali drugačni »krizi« in jo morda ravno ta permanentna krizna zavest sili v nenehno prevpraševanj e lastnih temeljev, metod in celo lastne smiselnosti, ki jih pred njo postavlja upadanje pomena literature v njeni klasični obliki). Toda ta predpostavka za T8tosyjevo knjigo drži le do neke mere: sicer želi biti uporabna za učence in učitelje, vsaj njen prvi del je napisan v klenem, enoznačnem jeziku »mani­ festa«; in vendar je zaradi nekaterih potez ne moremo primerjati s podobnimi publikacijami iz preteklih desetletij, ki skušajo povezati značilnosti različnih komparativističnih šol in različnih teoretskih tokov v nekakšen spravljiv konglomerat starega in novega.1 Totosy namreč predlaga radikalno prenovo primerjalne književnosti, »New Comparative Literature«, ki naj bi izzivom časa odgovorila z novo teorijo in metodologijo, s t. i. sistemskim in empiričnim pristopom. Tradicionalna kom­ parativistika je bila res usmerjena pretežno k Evropi, toda v primerjavi z nacionalnimi literarnimi vedami je bila vseeno neprimerno bolj odprta nadna- cinalnemu, medkulturnemu in tudi interdisciplinarnemu raziskovanju, skratka, vključevanju »drugačnosti« - tudi zato je še vedno sposobna s primerjalno metodo in perspektivo prispevati k »sodobnemu znanju«, ki je za družbo relevantno.2 Vendar se mora tega lotiti na podlagi prenovljenih izhodišč, ki jih Totosy artikulira v obliki nekakšnega manifesta, kjer najprej predstavi em­ pirične in sistemske okvire preučevanja književnosti, zatem pa v študijah naniza primere uporabe teh okvirov na različnih raziskovalnih področjih. Kot deset temeljnih načel primerjalne književnosti naniza:3 1. Pomen metode v komparativističnem raziskovanju 2. Postulat dialoga med različnimi kulturami, jeziki in literaturami 3. Nujnost temeljitega poznavanja več jezikov in literatur 4. Interes za študij literature v povezavi z umetnostmi in v odnosu do drugih humanističnih in družbenih ved 5. Študij posameznih literatur s posebno pozornostjo do angleščine (kot »lin- gua franca«) 6. Osredotočanje na literaturo v kulturnem kontekstu (za razliko od kulturnih študij s težiščem na literaturi) 7. Inkluzivnost na teoretskem, metodološkem in ideološkem področju (vklju­ čevanje kulturnega obrobja) 8. Metodološko vztrajanje pri interdisciplinarnosti in timskemu delu 9. Promocija komparativistike kot globalne in inkluzivne discipline medna- odne humanistike 10. Predanost in zavezanost komparativistov vrednotam vključevanja in mul­ tikulturnosti Teh deset načel predstavlja sprejemljiv okvir komparativističnega razisko­ vanja, če izvzamemo v njih izraženo težnjo po unifikaciji metodologije v smislu sistemsko-empiričnega modela, ki je v obdobju metodološkega plura­ lizma nekoliko vprašljiva.4 Že iz njih pa je dobro viden nenavaden poudarek na vključevanju »drugačnosti« in multikulturnosti, s čimer komparativistično raziskovanje dobiva izrazito ideološke konotacije. To je mogoče razumeti v smislu Totosyjeve težnje, da vrne primerjalni književnosti in raziskovanju literature nasploh njegov družbeni pomen, želje po »relevantnosti in legi- timizaciji preučevanja literature in kulture« (262), skratka, da prepriča javnost o pomenu in dometu tovrstnih raziskav. Disciplina, ki je nenenhno na udaru institucinalnih restrikcij in katere marginalizacija je v tem trenutku že alar­ mantna, saj ji grozi razpustitev v le enega izmed poljubnih raziskovalnih modelov v okviru kulturnih študij, je v ta položaj zašla tudi zaradi prakse, ki se je izrodila v spekulativno teoretiziranje, odtegnjeno zgodovinskim in em­ piričnim dejstvom in vse bolj predano intuiciji, esejiziranju, metaforiki in od­ krivanju že zdavnaj izrečenega. Dobro možnost preobrata nastale situacije vidi Totosy v funkcionalno orientiranem metodološkem okviru primerjalne književnosti, ki ga nekoliko dolgovezno imenuje »sistemski in empirični pristop k literaturi in kulturi« (»The Systemic and Empirical Approach to Literature and Culture«; za naše potrebe na kratko SEALC). Gre za pristop, ki v resnici le pri Totosyju nastopa kot enoten okvir, sicer pa je izpeljan iz niza včasih zelo različnih šol, izhajajočih iz tradicije formalizma, strukturalizma, literarne sociologije idr., za katere je vprašljivo, ali lahko sploh govorimo o vsem skupni filozofski ali vsaj metodološki podlagi (konstruktivizmu).5 Avtor se te heterogenosti zaveda, zato skuša najti v teh pristopih, ki jih razume kot skupino »sistemsko-institucionalnih okvirov in metodologij za preučevanje literature« (29), konceptualno enotnost. Odkrivajo v podobnem razponu poja­ vov, ki jih ti pristopi dojemajo kot povezane in torej kot predmet opisa in interpretacije (torej celotno področje »literarnega življenja«, literamo-druž- bene komunikacijske situacije); enotnost pa išče še v podobnih hevrističnih modelih, temelječih na semiotiki, literarni sociologiji, teoriji komunikacije in teoriji samoreferenčnih sistemov ter končno skupni nagnjenosti k opazovanju in verifikaciji ter nasprotovanju spekulaciji in intuiciji. Pristopov, ki jih Totosy uvršča v svoj okvir SEALC, je šest, knjiga pa nam prinaša krajše slovarske definicije teh pristopov izpod peres različnih avtor­ jev: 1-Empirična literarna veda (ELV) (»Empirische Literatunvissenschaft«), kot jo je razvil predvsem Siegfried J. Schmidt na temeljih radikalnega kon­ struktivizma, ločuje znanstveno-empirično raziskovanje literature od interpre­ tacije, opisuje literarni sistem od zunaj glede na estetsko in polivalenčno konvencijo, njen predmet pa ni le tekst, temveč tudi produkcija, recepcija in obdelava tekstov; pri tem uporablja metodologijo družbenih ved (tudi stati­ stične metode), preverjanje hipotez in evalvacijo rezultatov/’ 2- Teorija literarne institucije (»L'institution litteraire«, utemeljitelj Jacques Dubois) razume literaturo kot polje, v katerem se realizira vse literarno izku­ stvo, ki ga zamejujeta dve neločljivi in prepletajoči se praksi: organizatorična (tehnično-organizacijska infrastruktura, institucije, tehnologije reproducira­ nja, ekonomika in trženje produktov, promocija in vrednotenje - nagrade, kritika, sejmi) in na drugi strani imaginativno-ustvarjalna, ki je povezana predvsem s produkcijski polom. 3. Polisistemska teorija (»Polysystem Theory«, utemeljitelj Itamar Even- Zohar) temelji na semiotiki in teoriji komunikacije in razume literaturo kot kompleksno celoto sistemov, raziskuje pa predvsem mednarodne povezave nacionalnih literarnih sistemov in osrednjo vlogo prevoda v komunikacijskih mehanizmih literarnih kontaktov. 4. Teorija sistema pisanega teksta (»systeme de 1'ecrit«, utemeljitelj Robert Estivals) preusmerja pozornost z linearne dvojice avtor-bralec na funkcio- alno-strukturne vidike. Z delitvijo področja v tri sklope (produkcija, distribu- cijia, komunikacija/ohranjanje) na aplikativni ravni omogoča preučevanje uredniških politik, knjižničnih praks ipd. 5. Teorija literarnega polja (»champ litteraire«, utemeljitelj Pierre Bour- dieu) opisuje avtonomno družbeno področje, ki ga sooblikujejo vsi udeleženci v literarni praksi, in se osredotoča na preučevanje nastajanja in ohranjanja pozicij in struktur v polju s pomočjo konfliktov, bojev in postopkov institu- cionalizacije ter vpliv tega dogajanja na samo literarno produkcijo.7 6. Teorija literature kot sistema med drugimi družbenimi sistemi (Niklas Luhmann) razume umetnost in literaturo v sklopu širšega procesa družbene diferenciacije in avtonomizacije različnih podsistemov, za katere je značilna samoreferenčna zaprtost in naraščajoča kompleksnost.8 Vsi ti pristopi imajo nedvomno določene skupne poteze, med katerimi morda najbolj izstopa težnja po vključitvi literature v širše družbene kontekste, torej obravnavi celote »literarnega področja« in njegovih vpetosti v socialno inter­ akcijo: na podlagi tega bi jim pogojno lahko rekli sistemski, čeprav skupni presek tako pojmovane sistemskosti nikakor ne zajema denimo Luhmanno- vega kompleksnega pojma sistema. Vendar je že tu mogoče videti, da so lahko ti »sistemski« pristopi bodisi zelo empirični, kot velja morda najbolj za EL V, ali spet zelo abstraktni in filozofsko spekulativni, kar je nedvomno zna­ čilno za Luhmannovo sistemsko teorijo. Že na tem mestu je - poleg nujnega očitka o nehomogeni predstavitvi omenjenih pristopov vsled različnih piscev definicij - tako mogoče izreči bojazen, da SEALC, kot ga pojmuje Totosy, ne predstavlja tako zanesljivega in trdnega okvira za prenovo discipline, kot bi si ga bilo mogoče želeti. Še bolj se ta vtis pokaže pri sledečih šestih poglavjih, ki so poskus selektivne aplikacije omenjenih načel na konkretne raziskovalne primere (uvodno poglavje, ki načelno obdela teoretične in metodološke vidike pristopa, zavzema le dobrih 30 strani od skupno 260 strani besedila). Ne­ dvomno je taka aplikacija metodološko-teoretičnega okvira umestna poteza sodobnega znanstvenega priročnika,9 a v tem primeru morda še bolj izpostavi njegove šibkosti. V prvem od šestih poglavij, ki se ukvarjajo s posameznimi primeri, Totosy med drugim z uporabo statistične metode in vprašalnikov raziskuje problem kulturne participacije madžarskih Kanadčanov, pri čemer se razkrije nad­ povprečno visoka stopnja njihove udeležbe posebno v literaturi; v kombinaciji z nizozemskimi empiričnimi raziskavami, ki podobno ugotavljajo večjo kulturno participacijo imigrantov, lahko take raziskave pripomorejo k spod­ bijanju razširjenega predsodka o kulturni nedejavnosti imigrantov in torej navajajo k vključevanju »drugosti« (mimogrede, to je za Totosyja ekspliciten cilj komparativistike, za katerega se večkrat zavzame in v skladu z njim celo snuje svoje raziskave). V drugem sklopu, posvečenem interdsciplinamosti, se Totosy prepričljivo ukvarja s problemom dojemanja realizma v literaturi in filmu na primeru Doblinovega romana Berlin Alexanderplatz in Fapbinder- jeve ekranizacije ter z analizo Kozstolanyjevega romana Ana Edes, v katerem skuša demonstrirati interdisciplinarno sodelovanje komparativistike s farma­ kologijo: ponudi novo interpretacijo ključnega dogodka v romanu,10 umora, oprto na poznavanje učinka neke substance, ki so jo uporabljali kot ilegalno sredstvo abortiranja - nepoznavanje tega je dosedanje interprete vodilo v enostranske interpretacije. V tretjem razdelku se Totosy posveti obrobnosti oziroma svoji »paradigmi središče-obrobje«, kjer najprej načelno zagovarja prednosti kanadskega kulturnega modela sobivanja, ki ne prisiljuje v asimilacijo, pred ameriškim »melting potom« ali evropskimi tradicionalno nacionalističnimi in asimila- tivnimi modeli - meni, da ima kanadski model v dobi migracij številne pred­ nosti, saj se nehomogenosti v prihodnosti ne bo mogoče upirati. V okviru analize obrobnosti obravnava tudi vzhodno-srednjeevropski kulturni prostor, za katerega ugotavlja, da je bil obrobje obrobja, stisnjen med zahodne in vzhodne (marksistične) vplive; ravno zato nosijo te literature in kulture dolo­ čene skupne poteze: pozen začetek erotične eksplicitnosti, nerazvit postmo­ dernizem, seksualni diskurz ženskih avtoric ohranja visoko stopnjo simbolosti in metaforike (v tem kontekstu je omenjena tudi slovenska pisateljica Berta Bojetu); velik družbeni pomen umetnikov in intelektualcev, ki upada šele v devetdesetih po razpadu vzhodnega bloka; kulturno pogojena patriarhalnost in seksizem, močna nacionalna zavest in redki izstopi iz nje. Še vedno v duhu postkolonialistične in multikulturne zasnove vključevanja obrobja se naslednje poglavje, namenjeno vprašanju ženske literature, začne z obsežnim razpravljanjem o družbeni prevladi moških in zgodovinsko patriarhalni narav­ nanosti družbe - v imenu konstruktivistične etike Totosy celo postavi 15 Pravil (!) za vedenje moških do žensk v smislu »spolne odgovornosti« (ta vključujejo tako branje feministične literature kot celo menjavo plenic - ne glede na to, koliko se lahko strinjamo s T6tosyjevimi ugotovitvami o nepra­ vični prevladi moških, ne nazadnje tudi v akademski sferi, je treba vendarle reči, da sproža takšen postopek, ki v priročniku evropske provenience bržko­ ne ne bi bil mogoč, določene pomisleke - vsaj glede kulturne različnosti). Šele po teh »pravilih« se Totosy loti analize dveh feminističnih romanov z začetka stoletja, v kateri skozi vsebinsko analizo besedil komentira podrejen položaj in emancipirajoč se (literarni) glas žensk. Poleg načelnega etičnega imperativa vključevanja in pritegnitve nekaterih zunajliterarnih dejstev (zgo­ dovinski položaj žensk) je ob tej analizi težko reči, kaj naj bi pravzaprav ta »aplikativna« študija pomenila v metodološkem okviru SEALC. Naslednji odsek pa bi sploh težko označili kot aplikacijo kakršne koli meto­ dologije: prinaša namreč sistematiko preučevanja prevoda na temeljih polisi- stemske teorije, ki opozarja na nujnost sistemskega zajetja problematike; sestavljen je iz obsežnega (30 strani) abecednega »slovarčka« izrazov iz teorije prevoda. Ukvarjanje s prevodom Totosy označi kot pomemben del literarne zgodovine in posebej pomembno raziskovalno področje primerjalne književnosti. V zadnjem razdelku pa se posveti aktualnemu razmerju literarne vede do elektronske dobe ter ugotavlja zastarelost in konzervativnost znan­ stvenikov. Križanje literarne vede z informacijskimi znanostmi ponuja neštete nove poti, ki pa jih doslej ubira edino ELV (statistika, kognitivne raziskave). Nujnost povezovanja z novimi tehnologijami vidi Totosy v tem, da te niso le orodja, ki bi olajševala stare načine raziskovanja, temveč gre za spreminjanje najširše kulture in vzorcev obnašanja, tudi umetnosti in literature; pri tem ko namreč informacijska doba razvija nova komunikacijska orodja, komuni­ kacijo v temeljih preoblikuje (branje z zaslona že nadomešča tisk) - ravno zato empirično-sistemski okvir napeljuje k študiju literature v okviru kulture, medijev in komunikacije ter k skupinskemu delu. Hkrati bi hitra dostopnost faktografskih podatkov iz uporabnih podatkovnih baz morala dokončno odstraniti repetitivnost iz študij, ki se pojavlja zaradi nepoznavanja lastne stroke; s pomočjo okvira SEALC pa bi lahko literarna veda končno dosegla ustrezno znanstveno rigoroznost. Zadnji Totosyjev razmislek o repetitivnosti in nepoznavanju teoretske tradi­ cije je lahko dobra iztočnica za razmišljanje o okviru SEALC, kot nam je tu predstavljen: kot smo že videli, ne gre za homogene pristope. V praksi je celo tako, da se omenjeni pristopi med seboj pogosto »ignorirajo«, kar pomeni ne le, da se protagonisti medsebojno ne citirajo, temveč da ni niti kaj prida bibliografskih navedkov (npr. ELV - polisistemska teorija ali sociologa Bour- dieu - Luhmann). V resnici je mogoče pritrditi Totosyiju, da imajo vse te smeri mnogo več skupnih potez, kot bi si morda same želele priznati. A spet ne toliko, in o tem pričajo tudi »case studies«, da bi jih mogli razumeti kot enovit teoretično metodološki okvir, ki naj popelje komparativistiko iz glo­ boke krize njene družbene relevantnosti - pa četudi skoraj ni dvoma, da bo okvir SEALC v svojih mnogih različicah (p)ostal ena od vodilnih paradigem preučevanja literature v prihodnosti. Totosy je morda v svoji knjigi - bolj kot si je sam želel - premaknil težišče raziskovanja v smer splošnejših kulturnih študij, četudi se zaveda nevarnosti takega stapljanja disciplin. Hkrati se vsaj ob empiričnem raziskovalnem okvi­ ru vendarle poraja tudi vprašanje, ali je metodologija družbenih ved res ustre­ zna rešitev za disciplino, katere differentia specifica je bila doslej tudi razi­ skovalna metoda, kije vendarle upoštevala tudi intunitivne dejavnike. Totosy probleme in protislovja svoje komparativistične prenove rešuje s širo­ kim pogledom in klasično komparativistično erudicijo. Z njo na eni strani rešuje svoj nehomogeni in eklektični priročnik" (nesorazmerje med teoretič­ nim in praktičnim delom, neenotne predstavitev smeri v okviru SEALC, nenavadna poglavja, npr. slovar prevodnih terminov ali pravila za obnašanje moških do žensk). Po drugi strani pa s svojo širino - bržkone nenamerno - kaže še na nekaj drugega: da namreč tudi timsko delo brez humanističnih eruditov starega kova na področju literature ne more obroditi resnično pomembnih sadov. OPOMBE 1 Med klasičnejše preglede v devetdesetih lahko štejemo tudi knjigo celov­ škega komparativista Petra V. Zime Komparatistik (Tubingen: Francke, 1992. UTB 1705), ki poleg specifično regijskega medkulturnega prispevka (Alpe-Adria) prinaša predvsem tradicionalne komparativistične teme: tipološko in genetsko raziskovanje, primerjalno raziskovanje recepcije, literarni prevod ter probleme periodizacije in zgodovine literarnih zvrsti; na drugi strani pa problematiko raz­ ličnih komparativističnih šol ter razmerja primerjalne književnosti do estetike, obče literarne vede, družbenih ved in nacionalnih literarnih ved.2 Totosy se tu obregne ob razvpito Bernheimerjevo poročilo in izjavo Bassne- tove, da je v nekem smislu primerjalna književnost mrtva; če to velja za trad- cionalne centre, Francijo, Nemčijo in ZDA, je po T6tosyjevem mnenju drugod disciplina v polnem razmahu. 3 Omenjena načela vsebuje tudi Totosyjev spis Tovvards a Comparative Cul- tural Studies, objavljen v Primerjalni književnosti 1999/2, str. 85-102 4 Ob problem prisilnega poenotenja metode se obregne tudi recenzent Thomas Wagenbaur v Arcadii 1999/2, str. 438-440; vendar je Totosyjevo vztrajanje na enotni metodologiji mogoče razumeti v sklopu njegovega »boja« proti margina­ lizaciji discipline. 5 Konstruktivizem je nedvomno podlaga Empirične literarne vede S. J. Schmidta in skupine NIKOL, ne pa tudi ostalih usmeritev, ki jih Totosy vplete v SEALC. Za biološko podlago konstruktivizma gl. Maturana, Humberto R.; Vare- la, Francisco J.: Drevo spoznanja. Ljubljana: Studia humanitatis, 1998; in odlično epistemološko monografijo Ernsta von Glasersfelda Radical Constructivism. A Way o f Knomng and Learning. London, Washington D.C.: The Falmer Press, 1995. 6 Več o ELV gl. Schmidt, Siegfried J.: Grundriss der Empirischen Literatur- wissenschaft. Band 1&2. Braunschvveig/VViesbaden: Vievveg, 1980; in tudi druge spise v okrilju skupine NIKOL. 7 Bourdieu, Pierre: The Rules o f Art: Genesis and Structure o f the Literary Field. Prevod Susan Emanuel. Stanford: Stanford University Press, 2000. Opomniti je treba, da večina pregledov še ne upošteva novejše knjige, v ka­ teri se Luhman eksplicitno ukvarja z umetnostjo in tudi literaturo kot socialnim sistemom in katere angleški prevod je izšel leta 2000: Luhmann, Niklas: Art as a Social Systems. Prevod Eva M. Knodt. Stanford: Stanford University Press, 2000. 9 Poudarjeno povezavo med teorijo in aplikacijo že v naslovu kaže tudi obse­ žen in pomemben zbornik The Systemic and Empirical Approach to Literature and Culture as Theory and Application. Ur. Števen Totosy de Zepetnek and Irene Sywenky. Edmonton: University of Alberta, Research Institute for Comparative Literature, 1997. 10 Tudi ta interpretacija posredno kaže na eklektičnost Totosyjevega SEALC okvira: upoštevati moramo, da seje denimo Schmidtova ELV interpretaciji v ce­ loti odrekla. 11 Podoben očitek naslovi pred leti Evald Koren tudi srbskemu komparati- vističnemu pregledu Z. Konstantinoviča, čeprav gre tam za manj izstopajoče dejavnike (Koren, Evald: Zoran Konstantinovič, Uvod u uporedno proučavanje književnosti, PK 1985/1, str. 76-80.) Marijan Dovič N o v e m b e r 20 0 1