Štev. 15. V Mariboru 12. aprila 1888. Tečaj XXII. List ljudstvu v podili*. Izhaja rsalt četrtek In velja s poštnino vred in v Mariboru 8 pošiljanjem na dom i» celo leto 3 «Id,. za pol leta 1 gld 60 kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja upravnlštvu v tiskarni sv. Cirila, koroške ulice, hšt. 5. — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. Posamezul listi dobe se v tiskarni in pri Novak-u na velikem trsu po 5 kr. Rokopisi se ne vračajo, neplačani listi se ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 18 kr. Novo ime, staro plačilo. Čedalje trje hodi ljudem za denar in vsak gleda, kako si kje olajša breme, ki mu leži več ali manj trdo na ramenih. V drugih reččh gred6 sicer ljudem misli in želje precej križem, v tem pa jim jih strne človek lehko v eno, v željo, naj ne gre to več naprej! Ali od želje do resnice je dolga pot, sreča za nj, kdor ji pride do konca! Tudi naša gospoda gori v dež. odboru čuti enako breme na sebi. Vsako leto je treba več denarja za razne potrebe in naprave, ki jih vzdržuje dežela in dohodki, to je davki, ki tek6 v razne predale dež. kase, so že v nekaterih reč6h pifepičli. Kaj si hoče v tem gospoda v dež. odboru? Pred seboj vidi le dvoje, ali naj vzviša dohodke, torej davke ali pa naj pristriže stroške. Prvo skorej ni več mogoče, drugo pa ji ne kaže in vendar mora seči po eno. Klešče ali škarje, eno mora vzeti v roke. Dež. zbor je prišel lani na to, da mu iz-manjkuje v enem predalu dež. kase denarja in sicer v tistem, iz katerega plačuje pokojnino učiteljem in njih udovam, pa vzrejnino njih sirotam. Primankljaj še lani ni bil velik ter še ni presegel svote 892 gld , toda ta primanjkljaj postane z vsacim letom večji, kajti vsako leto je več učiteljev in stopi jih tudi več v pokoj, ko so jim leta dotekla To je gotovo, ali svota, iz katere se jim plačuje vpokojnina, raste le po malem. Leta 1876 se je vplačalo vpokoj-nine učiteljem 26 161 gld 3972 kr., udovam učiteljev 7698 gld. 15 kr. in za vzrejo sirot učiteljev 2855 gld. 17 kr. Leta 1886, tedaj deset let pozneje, bilo je že vse drugače. Tisto leto se je plačalo pokojnine učiteljem že 70 738 gld. 861/i kr., in n jih udovam pa 29.979 gld. 88 kr. in vzrejnine sirot 5185 gld. 92 kr. Po takem je bilo torej leta 1886 pri učiteljih za njih vpokojnine za 44.577 gld. 47 kr. in pri udovah za 22.281 gld. 73 kr., pri sirotah pa vzrejnine za 2330 gld. in 55 kr , v celem torej za gotovih 69.189 gld. in 75 kr. več stroškov, kakor leta 1876. Kakor se lehko izračuni, naraste čez de-sejt let, tje do leta 1879, stroškov pri vpokoj-¿(iiji učiteljev na 1,317 625 gld., pri vpokojnini rjja&v in vzrejnini sirot učiteljev pa na 490.695 fl. itkup, torej na dobro štetih 1,808.320 gld., to Vje že blizu do 2 milijonov goldinarjev. Proti Hmi stroškom pa rast6 prihodki, iz katerih je plačevati stroške, le za neznatno svoto ali bodo brž celo manjši, kakor pa večji, vsekako pa ne bodo v nobenem razmerji s stroški. Ti so, ako pojde tako naprej, gotovi, kdo pa jih še zmore tistokrat, to se ne more reči. Grledč na to je bilo pač sitno delo za dež. odbor in vendar se ga je moral lotiti, ker mu ga je dež. zbor dne 10. januvarija 1887 naložil — to namreč, naj preudarja in predloži dež. zboru, čem prej je mogoče, nasvete, kako da pride dež. kasa do denarja, naj še zmore toliko stroškov, ne da bode treba seči v druge predale po-nj. Gospoda v dež odboru se je tudi brž lotila dela ali kaj je spravila na svitlo? Odgovor: Klešče za davkoplačilce in torej višje davke. Nasveta sta bila dva, eden gre na to, naj plača, kdor kaj podeduje ali „erba", od tega več, kakor dosiej, v uni predal dež. kase, iz katere se plačuje vpokojnina za učitelje, drugi pa na to, naj se vplača za otroka vsako leto, kedar se vpiše v šolo, nekaj denarja — vpisnino. Le-ta nasveta dež. odbora je bil potlej letos dež. zbor izročil šolsk. odseku, najjupre-vdari ter o njih poroča v zboru Sitno delo, prav sitno je bilo to za gospodo, ki je v šolskem odseku dež. zbora. Kaj je hotela, stroški so gotovi, denarja pa ni in ga bode še manj v prihodnje. Vrhu vsega pa še ji preti zamera, če se ne odloči za oba nasveta in vendar zadnji nasvet — vpisnina — ta ne gre. Le ta ima čisto podobo učnine, „schul-gelda", od tega pa, da je liberalna gospoda odpravila učnino, še ni dolgo in še sedaj se livali „mala" liberalna gospoda, tista po trgih in na kmetih, s tem velicim činom, da je pouk j prost in za vse, brez vsake odškodnine. Bilo je tedaj gospodi že premisliti in si ; je dvekrat vsako besedo preobrnila, predno se je odločila za ali zoper ona nasveta. Koliko muke jo je to stalo, razvidi se lehko, zakaj šolski odsek se je odločil za to, da je le eden na svet spravil pred dež. zbor, češ, da še zadostuje za par let, za drugo pa naj skrbi — pri hodnjost. (Konec prih.) Gospodarske stvari. O metljiki ali lucerni. Ako reče človek, da še pri nas ne stoji z živino dobro, to se pravi, da še ne dobomo iz nje toliko koristi, kolikor bi je lehko ali vsaj radi od nje, težko, če mu kdo ugovarja. Tudi to je gotovo, da je gospodarju ljubša ži vina, če je lepa, dovolj debela in tedaj dobra ne samo za domačo rabo, ampak tudi za prodajo. Ali drugo je, je-li pa nam mogoče, da si spravimo in če jo imamo, da si ohranimo tako živino? Mi odgovorimo na to, da nimamo more biti lehko najlepše, toda bolje živine, kakor se vidi semtertje po sejmovih, pa že lehko imamo. Treba pa je za lepo živino lepe snage in dobre krme. Gospodar, ki ji ne skrbi za oboje, ni vreden, pa tudi nima lepe živine. S skrbjo za snago pa že gre in ni treba druga, kakor trdne volje in pa pazljivosti pri gospodarji. Težje pa je s krmo, le-te si gospodar v časih ne more priskrbeti, naj si ima še tako dobro voljo. Za to mu manjka v časih dovolj dobrih travnikov, v časih pa mu kljubuje vreme. Ce je zadnje, tedaj seveda ne more on za to, toda če mu manjka travnikov, more si pomoči, ako le hoče ter ima dovolj polja. Kolikor ne potrebuje polja za žito in drugo silje, ki mu daje živež ali še tudi kak goldinar, toliko ga obrne lehko za krmo živine in ne bode mu žal za to. Dobička mu bode iz tega obilo. Iz ene strani ne manjka mu več dobre krme za živino, iz druge pa mu nareja le ta bolji gnoj in tega lehko spravi na polje. Le to mu bode pa zatem veliko več rodilo. Kaj pa naj seje za krmo živine, to se ne more kar tako reči, da velja za vse kraje, vendar pa smemo toliko reči, da za rogato živino ne vz-raste bolja krma na jtolji, kakor so razne vrste detelje. Dnes govorimo o metljiki ali lucerni. Leta je detelja, ki se priporoča najbolj za one kraje, kjer je rada suša. Ona prenaša še vročino in sušo, kakor je ne prenese nobena druga vrsta detelje. Raste pa tako naglo in tako obiio, da se kosi 4- ali 5krat na leto. To se godi pa le v nje drugem, v tretjem letu. V prvem letu pa je celo nežna, rahla rastlina in treba je z ; njo s kraja lepo ravnati. Če je le kje mogoče, izbere se za njo njiva blizu doma, prst na njej bodi rahla, toda ne mokrotna! V spomladi pa se navozi na njo ovčji gnoj precej na debelo in ta se podorje, čem globlje je mogoče. Kaj da raste pred metljiko, to zaleže malo, da je le njiva čista in nima pleveli. Ako pa je pleveli na njivi, k malu zaduši mlado ali še tudi staršo metljiko. Izlasti še ji je pirnica na poti. Za metljiko seje se pa najbolje grahorična zmes in le-ta se pokosi potem ter posuši na njivi v señó. Rž ali ječmen pa ni posebno za to, kajti ostane predolgo na njivi iu ne pusti mladi metljiki prostora, da se vtrdi in le ta toraj zaostane v svoji rasti. Brž, ko je ta zmes v zemlji, povlači se njiva ter povalja Za tem pa se vseje „čez križ" metljika in sicer pride semena okoli oO kilo na en hektar. Sedaj še se njiva z nova malo povlaii z brano. Predno potlej ona zmes začne cvesti, kaže jo pokositi in če je vreme za to, naj se posuši na njivi v seno, če pa ni, naj se spravi zelena z njive ter daje živini v klajo. Dotlej je bila zmes metljiki varuhinja zoper mraz in sušo in ona je še ni dušila, sedaj pa ima metljika prostora za to, da se lepo razvija in vtrdi. Cez nekaj tednov je zmes spet vz-rastla, z njo pa tudi metljika, obe boste k malu za košnjo. Tudi ta se posuši, da bode za seno. Ne kaže kositi zmesi za to, da Se polaga zelena živina, kajti taka košnja godéva se polagoma in njiva nima enake metljike. In vendar čemo imeti enako njivo in lepo metljiko na nji. Po tej košnji raste sama metljika in če ji streže vreme posebno dobro, da raste še za to, da se kosi, toda navadno se ne godi tako ter se spusti le še živina na njivo, da se pase po metljiki. Kedar pa je metljika le srednje ali le male rasti, bode še bolje, če se ne pusti živina na njo. Metljika daje se lehko tudi konjem, vendar pa ni ona za nje, dokler še nima cvetnih popkov ali glavic. Kedar se da prerano konjem, povzroči jim koliko. Ali prej mora se metljika pokositi, kakor razcvete in že dobiva seme. Seme namreč potrebuje veliko soka in torej slabi korenine, tako pa bi bilo prehitro po metljiki sami. Spomladi ni treba potlej, da se tako polje gnoji, izlasti ne s hlevnim gnojem, ta je pre-sočen in omehkuži metljiko, ne pa da ji streže dobro. Ce raste kaj bolje vsled gnoja, to je le plevel. Kdor pa vse eno hoče gnojiti po par letih deteljišče, naj stori to s pepelom, z mal-cem ali tudi s kompostom. Tako si obdrži metljika v polni svoji moči in če je sicer prst globoka. ostane metljika tje do deset let. Kar se hvali semtertje, naj se kosi metljika, čem moči, rano, tega ne potrjuje skušnja. Ako je suša in j se metljika kosi po gosto, to ji škodi in tako | ne vrže veliko. V spomladi, ko je mokrota se dovolj vce- , dila, treba je metljičišče prevlačiti sem ter tje z brano in to tako močno, da se cela njiva vidi črna. S tem se vkonča trava in plevel, met-ljiki pa, ki ima globoko v prsti svoje korenine, se odpre prstovina in torej veselo raste tje do jeseni, če jo tudi kosiš v tretje ali celo v četrto. Huda sovražnica metljiki je predenica in ako je v njej, izpravi se le težko. Najhitreje še se izpravi, če se vlije '/4 kilo železnega vi-trijola v vedro vode in se polije ta zmes hitro po košnji, če je vreme suho, na mesta, po katerih je že predenica. Metljika je izdatna in pridela se je poprek 80 do 120 novih centov na enem hektarji. Kedar je že konec metljike, lehko se poseje za njo, kar hoče, kajti metljika porabi le spodnjo prst, zgornja pa ostane rodovitna. Sejmovi. Dne 14. aprila v Polieanah in v Zdolah. Dne 16. aprila pri M. Snežni, v Spiel-feldu in v Središči. Dne 17. aprila v Kapelah. Dne 18. apr. v Sevnici in v Imenem (za svinje.) Dopisi. Od sv. Krištofa pri Laškem trgu. (Zahvala.) Njih veličanstvo presvitli cesar so bla godušno darilo v namen stavbe šolskega poslopja pri sv. Jederti, po c. kr. okrajnem glavarstvu v Celji, blagovolili izročiti, in izreka jim za to svetovalstvo tukajšnje občine iskreno zahvalo. Ker smo uže mnogokrat po različnih časnikih čitali, da so presvitli cesar, izlasti za šolske stavbe, dostikrat izdatne podpore daro- 1 vali, za to smo se tudi mi, polnega zaupanja, | do Njih veličanstva obrnili, in smo bili tudi vslišani. Bog ohrani, Bog varuj našega presvit-lega vladarja! J. Šoter, župan. Od Pesnice. („Steirische Bauern-zeitung".) Naši nasprotniki se poslužujejo razuih sredstev, s katerimi grdijo slovensko ljudstvo. Kakor imajo v mestih znano „Marb. Zeitung", „Deutsche Wacht" i. dr. za gospodo, tako imajo za kmete „Sterische Bauernzeitung", 1 katera hujska in zapeljuje kmete, posebno slovenske, kar jih ima v svoji oblasti. Ta ne-bodi-ga treba ima tudi pri nas precejšnje število naročnikov, kar pa človek od daleč lahko že spozna, kajti oni psujejo črez Slovence, črez preč. duhovščino in druge domoljube, da se jim le sline cedijo in da lehko človeka groza obhaja, če jih sliši. Pa kako bi bili drugače mogoče, saj je „B. Z." pravo antikristovo evangelje, če se sme tako reči. Ono se poslužuje vseh, samo ne dostojnih sredstev, da ogrdi Slovence in pre Častito duhovščino, od nje pa si naši krivi pre- ' roki in njih aposteljni zajemajo svojo modrost. Pač smešno se nam zdi, kako zamore te vrste ljudi tako bedastih biti, da take spake pobirajo in jih po svetu raznašajo, sicer pa tudi njih zadenejo, ker so Slovenci, čeravno so svojo narodnost že davno zatajili. Ta „B. Z." je za slovenskega kmeta jako strupen listič, in ni mogoče, da ona človeka ne zbega, kedar se ji enkrat uda in jo čita delj časa. — č. Iz Braslovč. (Pojasnilo.) Dobili smo slučajno v roke 24. št. „Celjske vahtarce", v katerej znani naš revež kot dopisnik iz Braslovč opisuje izmišljene nedostatke povodom požara, kateri je bil 16. marcija zjutraj na gospodarskem poslopji gospe Marije Vrankovič. Nočem vse neresnice imenovanega dopisa na drobno odkriti, ker je to itak že naš vrli župan storil in je morala „vahtarca" v predzadnjej svojej številki uradni popravek prinesti; kar pa moram odločno zavrniti, je to, da se hinavec drzne tudi pri tej priliki grajati gospodarstvo našega občinskega zastopstva in napadati nekatere povsem poštene in marljive odbornike, češ, kako slabo se je obneslo gasilno orodje, in kako za-nikerno so se vedli nekateri občinski činovniki pri požaru. No, če bi bilo res tako zanikerno in slabo, bilo bi dotično poslopje popolnoma zgorelo, tako pa smo ga vsaj deloma obranili pred ognjem, in vsa druga bližnja poslopja so bila preteče nevarnosti obvarovana. Vprašal bi pač dopisnika, zakaj je pozabil omeniti in grajati, da je krčma posestnice poškodovanega poslopja med požarom napajala znane ponočne razgrajalce z žganjico, ti pa so potem, ne da bi gasili, marljive gasilce ovirali in poštene ljudi s psovkami napadali. Ali mi poznamo njegovo namero: njemu ni za resnico, ampak, jezeč se, da stoji naš narodni občinski zastop na tako krepkih nogah, hoče ga pred svetom črniti, ker se mu doma ne posreči. Le škoda za nj, kajti zavedni Braslovčani ne iščejo sveta v listih naših nasprotnikov, in zlasti ne v Celjski vah-tarci. Uverjeni smo, da je za vsako društvo in za javno življenje sploh zmerna in pametna opozocija, ki ne izvira iz sebičnih namenov, zdrava in dobrodejna, a če bodo gospodje pritekali pod obrambo „vahtarce", potem jim je, ako je tudi med njimi nekdanji starosta našega vrlega „Sokola" in „zaupni" mož posojilnice, za vselej odklenkalo. Pametnežem za danes dosti! Od Male nedelje. (Sloga j a č i.) Slovenci, kar nas biva po našej domovini, potegujemo se za naše pravice in nočemo nikomur krivice. Tako so se že potegovali pa tudi naši dedje za nje, in se je pred več ko 300 leti že urado-valo po gradovih slovenskim strankam. Mi potegnemo pa se tem ležje za naše pravo, ko imamo narodnih mož, voditeljev, kakor jih so naši starinci še le malo imeli. Nahajajo se tudi možje starejše dobe, kakor Trubar, Dalmatin in j drugi, kateri so veliko pomogli našej književnosti s prestavo in pisavo, ter naše dede poučevali. Naše stoletje pa ima že več slavnih mož, kateri so delavni na slovstvenem polji ali pa se potegujejo na političnem bojišči za mili naš narod in če bi teh ne bilo, davno bi že propali; to nam pričajo stare listine, saj je več imenitnih mest sedaj čisto nemških, ki so bila svoje dni slovenska in pozidana od Slovenov. Naš kmet se drži v obče prav krepko in ga skorej ni, ki bi vlekel z nemškutarijo. Vendar pa se meni dozdeva, da smo še vse premlačni ali pa se overamo sami med seboj v napredovanji, ker ne poznamo edinosti. Vsak trdi svojo in če mu ne obvelja, pa se jezi in se odtegne delu. To ni prav. Skrajni čas je, da se iz spanja popolnem vzdramimo ter v bratski ljubavi, zložno delujemo tudi mi po občinah in tudi v družbinskem življenji. Vsakemu svoje, vse pa vsem! Tako ne propademo, ne mi, ne zanamci naši. V to pomozi nam Bože mili! Iz Ljutomera. (Požar.) Na velikonočni ponedeljek med rano pridigo je nastal v Ljuto meru požar, ki bi lehko veliko nesrečo povzročil. Ljudje v cerkvi so skoz odprta vrata opazili gosti dim, in zdelo se je, kakor da bi bil požar nastal v sredi trga, zato je nekdo zaklical „gori!", na to pa je nastal po cerkvi strašen nemir in med ženskami krik. Vse je drlo iz natlačene cerkve proti vratom. K sreči je bilo vseh pet vrat odprtih in g. župnik so na priž-nici stoječ glasno klicali: „po času", „mirni bodite", „ne tlačite se pri vratih". Tako so vsi ljudje srečno iz cerkve prišli, zunaj pa so se hitro prepričali, da je bil klic o požaru prenagljen, kajti vnel se je bil le skedenj gosp. D. Farkaša za trgom, od koder bi se sicer lehko požar po celem trgu razširil, ko bi bil pihal močen veter, kakor prejšnje dni. Hvala Bogu, da je bilo vreme jako tiho in mirno, tako so lehko požar hitro pogasili, zgorel je samo škedenj in v njem shranjena slama. Kako je požar nastal, ni znano. Iz Precetinec pri Malej nedelji. (Spom ladnje delo in veselje.) Jarme na vole, brano na dan! Te besede so sedaj pravo geslo našega kmetiča. Poglejmo na polje, kjer je živahno gibanje; tukaj pridno navažujejo gnoj, in sejejo oves. Zopet drugi pripravljajo zemljo za druge pomladanske sadeže; posebno pa po vinogradih kar delavcev mrgoli, od koder se slišijo in doné prijetne pesmi na uho; vmes pa se tudi sliši, kakor je uže navada, marsikatera zarobljena govorica, kam bolje, da bi je ne bilo z jezika! H koncu še omenim eno. Veselo smo praznovali velikonočne praznike, zlasti ker je bilo vreme ugodno, so kresovi goreli, možnarji grmeli in vesele pesmi so se razlegale. Kdo bo tajil, da se pri takovih družbah potrti človeški duh raz- vedri in okrepča, da za čas pozabi svoje tlače — če skrbi! Vendar pa nam je to nedolžno veselje v ponedeljek zvečer neki bori človeče s svojim neprijetnim glasom in ravsom končal. Kdo je bil pa ta bore človeče, in zakaj je tako razgrajal, to naj pokrijem s plačem krščanske ljubezni. Vi pa, dragi do sedaj pošteni fantje, ostanite še oposlej taki. Gotovo se ne bote kesali pozneje dni. Sv. Lenart v slov. gor. (Okr. hranilnica.) Okrajna hranilnica ima ima sledeče ravnateljstvo: Predsednik upraviteljstva in ravnateljstva g. Peter Mesarec, njegov namestnik v upravi-teljstvu in ud ravnateljstva g. Matija Rola predsednik pisarne in namestnik predsednikov v ravnateljstvu g. Dr. Leščnik: dugi udje ravnateljstva pa so g. Fekonja Franc, vel. posestnik v Trotkovi, g. Fras Anton, vel. posestnik v Zg. Voličini, g. Kukovec Fric, vel. posestnik v Žicah in Pečovnik Kari, vel posestnik v Gočevi. Politični ogled. Avstrijske dežele. V ponedeljek so prišli drž. poslanci sopet na Dunaj ter jim bode rešiti drž. proračun za letošnje leto. Ni dvoma, da bode nekaterim gg. ministrom v tem iti „skozi šibe", sreča za nje, da so te le — besede. Največ govoričenja pa bode vsekako pri obravnavanji proračuna ministra za uk in bogočastje. Tam pride tudi v obravnavo troje načrtov nove postave gledč ljudskih šol. Gotovo je, da jih izroči drž. zbor šolskemu odseku v pretreso-vanje, ali pa in koliko kateri obvelja na zadnje, to je še celo negotovo. — V zavodu za gluhoneme otroke v Gradci je poleg 79 otrok, čijih stariši so Nemci, samo 14 slov. otrok, torej je razmerje 6 proti 1. — V Gornjem Bolcu se je kat.-polit. društvo izreklo zoper to, da se jemlje čedalje bolj pravica do lova kmetom, ter se prepušča le bolj gospodi. — Koroški dež. odbor prosi vlado, naj se ne tirja davek od „ko-ritnjaka" ali piva, ki si ga kmet kuha doma ter ga daje poslom in delalcem kot zdravo pijačo. Taka pijača je vsekako bolja, kakor žganje. — V spodnjem Dravberku si snujejo kmetje po sojilnico; mi jim želimo, naj pride taka posojilnica v prave roke in tedaj jim bode velike koristi. — Minist. svetnik na Dunaj i g. dr. Lo-renz biva sedaj na Kranjskem ter pregleduje tamošnje kmetijske šole. — V Ljubljani so osepnice že toliko, kolikor ponehale, kajti zadnje dni ni nihče na njih zbolel, in je le 23 ljudi še bolnih na njih. Na živinskem sejmu je bilo zadnji ponedeljek v Ljubljano 926 glav živine. Pitana živina in pa konji so imeli precej cene in gredo največ doli v Italijo. — V sredo dne 11. aprila je bilo v Drežnici na Tolminjskem troje parov za „zlato poroko" v cerkvi. To bode še pač redko kje drugje. — Konjska dirka v Rojicah pri Gorici ni bila na velikonočni ponedeljek Bog zna, kako dobra. Niti_ konj, niti ljudi ni bilo veliko na njej. — Ženska podružnica sv. Cirila in Metoda v Trstu ima prihodnjo nedeljo svoj občni zbor v slov. čitalnici. Omenjamo pa to, ker je le ta podružnica prva in se kaže tudi najbolj gorečo. — V Ric-manih obhaja tamošnja romarska cerkev sv. Jožefa svojo stoletnico, odkar ima lastne dušne pastirje. — Kakor se sodi, pride cesarjevič Rudolf kot nadzornik c. kr. pehote poleti na Hrvaško in stopi tudi v novo Avstrijo, t. j. v Bosno in Ercegovino. — Na Ogerskem dela še vedno povodenj veliko škodo. Drž. poslanci v Budi so prepustili „zaslužek enega dneva" prebivalcem onih krajev, kjer je bilo posebno veliko škode. — Predsednik ogerske kurije ali najvišje sodnije je postal Ljud. Czabo. Pravi se, da je kalvinske vere. sicer pa „dober Madjar". Oboje je za to, da človek lehko verjame, saj je Tisza, prvi minister, na enakem glasu. Vuiianje države. Sv Oče so določili, naj se poje letos zadnjo nedeljo meseca septembra v vsaki župniji slovesna črna meša za verne duše v vicah. Z njo so združeni popolni odpustki za nje in za tiste, ki bodo pri njej. Obravnave med rimskim stolom in ruskim carjem so bojda že blizu pri konci. Ta vest pa ni, da ji človek verjame. — Italija ima „davek na glavo", to se pravi vsak človek, ki biva v „blaženem kraljestvu", mora plačati za se in če še ne more tega sam, plača pa kdo drug za nj davek. Zavoljo tega davka pa se godé sedaj na večih krajih nemiri, ker se zdi ljudem davek krivičen. — Greneral Boulanger je sedaj na vrhu ter ga hoče več volilnih okrajev za poslanca. Ministerstvo Floquet nima sreče ter ne mara nobena stranka za-nj. Tudi to, kar obeta, da bode storilo, ni poslancem nič kaj po volji, še celo tone, da hoče ločiti cerkev od države. Tedaj že tudi to ne „vleče" več! — V Irskem so novi neredi, ker prepoveduje an glijska vlada očitne shode. Ljudstvo trga šiloma take prepovedi s sten. Kraljica, ki biva sedaj v Florenciji, misli iti od ondot v Berolin k svoji hčeri, cesarici Viktoriji. Kakor pa je podoba ne bode nič iz zaroke princa Batten-berškega s hčerjo nemške cesarice in torej brž kone izostane „stara mati" ter ne pride v Berolin. — Knez Bismarck nima več trdnih tal pod seboj, cesar in še posebej cesarica ne mara biti le senca a tudi Bismarck se obotavlja dati moč iz roke, kakor jo je imel doslej. No mi ne mislimo, da odstopi železni kancelar, njegovo delo, zedinjenje Nemcev, še ni v zavetji in torej še tudi za nj ni čas, da odstopi. — V Poznanji je na večih krajih povodenj in se je nemška cesarica peljala tje, da tolaži uboge prebivalce. — Na Ruskem je sedaj bolj, kakor le kedaj, glas po miru in če pride do vojske, bilo bi to zoper voljo cara. — V Bolgariji vrši se preiskava zoper majorja Popova, ki ga dolžf^ da je izpraznil vojaško kaso za se in pravijo, da je mož te tatvine kriv, pa da je še več drugih častnikov z njim v zvezi. — Turčija nima prav volje za to, da sklene s Srbijo poštno zvezo, vendar pa se pogaja sedaj srbski poslanik Novakovič z njo, da se dožene čem prej je mogoče, taka pogodba. — V Skadru so bili tam Turki ubili necega duhovnika, jezu-vita, oblastnija ima sicer hudodelce v pesti, toda noče jih djati v kazen. Francoski in italijanski konsul tirjata kazen a Turki se jima grozijo, da še njiju ubijo, če ne dasta miru. — V Atenah je bil nemir in ste si stranki, vladna in nasprotna, dokazovali z revolverji, katera da trdi pravo. — Na otoku Kreta je vsa podoba, da si bodo kmalu Turki in kristjani na novo v laseh. — Iz Abesinije gredo ital. vojaki domov, samo 9000 jih ostane še ob Rdečem morji. Poveljnik jim bode general Saletta, general San Marzano pa se vrne z večjim delom vojakov domov. Za poduk in kratek čas. Kovač Lojze. (Narodna pripovedka iz Savinjske doline.) Zapisal Leon Storman. Tisti čas, ko sta Kristus in sv. Peter po svetu hodila je živel v neki vasi eden kovač, Lojze po imenu. K njemu prideta enkrat ta dva sv. popotnika in ga vprašata če potrebuje kakega pomagača. Kovač zadovoljno sprejme obadva v delo; odkaže jima, kako in kaj imata začeti. Veselo se primeta Kristus in sv. Peter dela, pridno razbijata po nakovalu, da se je daleč okoli raz-logalo; vse jima je šlo lepo, hitro izpod rok, vsako reč sta dobro razumela, bolje sta znala, kakor Lojze sam, čeravno je mojster. Nekega dne pride po cesti mimo te ko-vačnice neka stara ženica in ko notri zagleda tako pridne delalce, vsede se na prag in ljubo se ji zdi gledati hitrost in ročnost kovačev. „O, kako vas je veselo gledati, ker tako pridno delate!" spregovori starka. „Tudi jaz sem rada delala, dokler sem mlada bila; pa zdaj — -". „Ali bi še rada mlada bila?" jo vpraša Kristus. „Bi, ko bi božja volja bila!" To je Kristusu dopadlo, da je tako v božjo voljo vdana, da je svojo željo le božjej volji podvrgla. Zatorej jo prime in porine v žrjavico. Piha z mehom, piha in čez malo trenotkov skoči iz žrjavice mlado brhko dekle. Potem je minolo nekaj časa, Kristus in sv. Peter skleneta kovaško delo opustiti in še dalje po svetu iti. Odpovesta Lojzu delo in se odpravita na pot Pri slovesu reče Kristus moj • stru: „Ti pa delaj tako, kakor sam znaš, ne tako, kakor si mene videl". Dal je razumeti: Naj ne poskuša starih ljudi v ogenj devati, da bi potem mladi postali. Lojze imel je že silno staro mater. Po odhodu pomagačev ga je vedno nagovarjala, da bi jo prenaredil, da bi mlada bila. Sin se brani; pravi, da ne sme, pa si tudi ne upa, tako de lati, kakor je uni pomagač. Mati pa le sili in sili rekoč: „Je li pomagač večji, kot mojster'? Glej, jaz sem že stara, ne morem več delati, ti se ženiti nočeš, kdo te bo gospodinjil! Pre-naredi me, da bom mlada, potem te pa še jaz lahko oskrbujem". Ko mati le ne odjenja nadlegovati, je Lojzu že preveč sitno, toraj jo zagrabi in vrže v žr-javico. Piha z mehom, piha, pa hitrejše ko piha močneje mati gori; zgorela je. S tem, da je Lojze postal svoje matere smrti kriv, zaslužil si je večno pogubljenje; pa kaj se zgodi? Nekaj let potem prideta zopet Kristus in sv. Peter v vas, kjer je Lojze stanoval, pa zelo pozno zvečer. Zatega del iščeta si prenočišča po hišab, ali nikjer ju nočejo pod streho. Nazadnje se še tudi h kovaču Lojzu zatečeta in ga za prenočevanje prosita. On, čeravno ju ni nič spoznal, kdo sta, jima vendar prijavno reče: „Nikoli še nisem nobenega človeka prenočil, vaju pa vse eno bodemJ. Vljudno ju pelje v hišo in lepo postreže ter da okusno večerjo, mehko postelj in dober zajutrek. Zjutraj, predno božja popotnika naprej gresta, obrne se Kristus proti Lojzu in reče: „Ker si tako dober človek, da si nama lepo postregel, dovolim ti, da si voliš tri želje, in hočem ti jih izpolniti". Kovač ju porogljivo pogleda po strani in si misli: Ne kaže, da bi vidva mi izpolnila želje. Malo potuhta, pa vendar reče: „Želel bi, imeti v svojej kovačnici, tako klop, da kdor bi na njo sedel, bi poprej ne mogel ustati, da bi jaz rekel: Ustani." „Že dobiš", reče Kristus, „kaj še dalje želiš?" „No pa daj, da pred mojo kovačnico zraste drevo, ki bo vedno cvetelo, ob enem pa tudi zrel sad prinašalo". „Tudi dobiš; v čem obstoji tvoja tretja želja?" — vpraša nadalje Kristus. Kovač si malo pomisli in reče: „Dobro bi tudi bilo, ko bi pred mojo kovačnico zrastel tak gaber, da bi po njem lahko v nebesa plezal". „Glejte človeka", reče Jezus proti sv. Petru, „na vse posvetno najprej zmisli, zadnja so nebesa", in šla sta dalje, kovač pa poln veselja po svojih opravilih, ker se mu je izpolnilo, česar je želel. (Konec prih.) Smešnica 15. „Točarica!" kliče tujec sedeč za mizo, „točarica!" Točarica pa nič ne sliši, ker ima drugo delo v rokah. „Točarica!" zaupije pa sedaj tujec na vse grlo, „za božjo voljo, ali nimate ušes?' „Imamo", odvrne točarica, ki zasliši samo zadnje besede tujca, „imamo jih, svinjske s hrenom". Razne stvari. (Telegram.) Rim, 12. aprila ob 6. uri 35 min. zjutraj. Danes smo bili pri sv. meši sv. Očeta. Romarji so vsi zdravi in navdušeni. Dr. Križanič. (Cesarjev dar.) Nj. veličanstvo svitli cesar je daroval krajnemu šolsk. svetu pri sv. Marjeti nad Laškim trgom 200 gld., da pozida dvorazredno šolo. (Občni zbor.) Podružnica družbe sv. Cirila in Metoda Šaleške doline v Šoštanji ima svoj občni zbor dne 16. aprila popoldan ob 3. uri v čitalničnih prostorih v Šoštanji. Prosi se obilne udeležbe. Načelništvo. (Romarji.) V ponedeljek dne 9. aprila so se v Rim odpeljali iz Maribora ti le p. n. gg.: Dr. Ivan Križanič, stolni korar, Fr. Er-menc, župnik v Lučah, J. Sorglechner, župnik v Cirkovicah, M. Kragelj, župnik na Polji, M. Burcar, župnik v Rušah, Jos. Probst, župnik na Muti, Ed. Janžek, župnik pri sv. Marjeti pri Rimskih toplicah, Jos. Kralj, župnik pri M. D. v puščavi, P. Skuhala, župnik pri Veliki nedelji, Vil. Venedig, župnik v Središči, Fr. Ki-tak, provisor v Št. Ožbaltu, A. Potočnik, mestni kaplan v Slov. Bistrici in J. Kozinc, kaplan pri sv. Križi pri Slatini. Za tem še Anton Kro-pej, Jožefa Fak, Liza Arnuš in A. Janežič (P r e m e š č e n je.) G. Miha Papež, namest-nijski vežbenik, pri c. kr. okr. glavarstvu v Slov. Gradci, pride na enako mesto v Brežice. (Šulverein.) V petek, dne 7. aprila ste imeli moška in ženska podružnica nemškega šulvereina v Mariboru svoj občni zbor. Zanimivo je iz njega samo to, da je bila „ena" ženska te podružnice v pričo, ko so snovali podružnico tega društva v Št. Lenartu v slov. goricah. „M Z." sama naznanja to ter pristavlja v svojem poročilu o tem zboru, da „se je to naznanilo vzprejelo z velicim veseljem". No, veselje je glede na to tudi na naši strani. (Lovske karte.) Kdor hoče iti na lov, mora imeti lovsko karto. Njo dobi za tri goldinarje pri c. kr. okr. glavarstvu. Sedaj pa je treba še prošnji za tako karto pridjati 1 gld. za kolek in kedar se taka karta, ki velja samo za tri leta, obnavlja, treba je novih štirih goldinarjev zanjo. (Vreme.) V torek jutro so imeli pri sv. Lovrenci v slov. gor. močno slano, čez dan jako hladno, na večer ob 6. uri pa grom. silen dež in točo, da je bilo vse belo. (Neprevidnost.) V ponedeljek se je pri sv. Lovr. v slov. gor. obesil 14 leti deček, Ivan Dominko. Phal je proso ter v dolgočasnosti na pravil si vrv, za katero bi se bil moral držati, okolo vrata, zdrsnil se je z nogama raz stope, ter se zadušil, preden je prišla pomoč. — V ponedeljek sta dobila dva kopača, en mož in ena deklina, pri kopi težke rane s krampom vsled neprevidnosti tovarišev pri delu, ali menda vsled peklenske pijače, ki ji žganje pravimo. (Strela) Včeraj, dne 11. aprila, popoldne je strela udarila na Zeletini v Zavraški župnji v prostorno Ulmovo viničarijo, ki je z vsemi prostori pogorela. (Samomor.) V samomorih je naše stoletje bogato. V enem tednu sta končala tako dva moža svoje življenje v Gradci. Eden je bil profesor na c. kr. vseučilišči, drugi predstojnik pisarne na Ivanišči, oba se ve, da čez glavo liberalna in tudi visoko v vrsti nemške „inteli-gencije". Oj ta omika, ki ne mara za sv. vero! (Požar.) V Senčaku, župnije sv. Lovrenca v slov. goricah, je zgorelo poslopje vincarjaJ. Vojska. Pravi se, da je viničar preblizo strehe streljal ter je tako po nesreči nastal ogenj. (Sadjereja.) V soboto, dne 8. aprila, je prišel potovalni učitelj za sadjerejo, g. Fr. Ma-tijašič v Št. Jurij na južni železnici ter je govoril in razkazoval potrebne reči o sadjereji. Njegovo razkazovanje utegne pa več izdati, kakor njegove besede. (Tržišče.) Mesto Maribor je vzprejelo od kmetov, ki prinašajo ali privažajo svoje pridelke v Maribor na prodajo, od dne 1. januva rija do zadnjega dne marcija 4263 gld. 52 kr. za to, da smejo svoje reči postaviti na trg. To je za mestno kaso lep denar! (Zrebci.) V avstrijski polovic^ cesarstva spušča se 1843 državnih žrebcev, naStajarskem je tacih 184 in je to že precej lepo število. Konjereja se pri nas vidno premika na bolje. (Pesji davek.) Trška občina v Šoštanji jemlje posehmal 2 goldinarja davka za vsacega psa, ki biva v ondašnjem trgu. (Tatvina.) V cerkvi v Laškem trgu je nepoznan tat stri tružico za milodare ter je iz nje spravil neko svoto, upamo, da ne preveliko, v svoje žepe. (Duhovske spremembe.) Č- g. Martin Gaberc, kaplan pri sv. Magdaleni v Mariboru, pride za kaplana na Vransko; č. g. Jak. Kavčič, kaplan v Ribnici, k sv. Magdaleni v Mariboru; č. g. Anton Pernat, kaplan v Brežicah, postane provisor ekspoziture v Planini; č. g. J. Dekorti, kaplan v Šoštanji, pride za kaplana v Brežicah; č. g. Val. Mikuš, kaplan v Celji, za II. kaplana | v Konjicah; č. g. Mat. Stoklas, kaplan v Konjicah, za kapi. v Majšperku; č. g. Martin Stole, kaplan v Cadramu, za kaplana k sv. Rupertu v slov. gor; č. g. Ivan Stajnko, kaplan v Majšperku, za kaplana v Cadramu; č. g. Fr. Arnuš, kaplan pri sv. Rupertu v slov. gor., za kaplana na Prihovo in č. g. Anton Petek, kaplan pri sv. Martinu pri Slov. Gradci, za kaplana v Ribnico. Č. g. Franc Zdolšek, kaplan na Vranskem, stopi začasno v pokoj. Listič upravništva. G. J. L. v V. Za 1. 1888 še nismo sprejeli naročnine. Loterijns številke: V Trstu 7. aprila 1888: 56, 87, 15, 55, 44 V Lincu „ „ 63, 33, 55, 32, 17 Zalivala. Vsem p. n. duhovnikom, uradnikom, pevcem in vsem drugim gospodom in gospem, ki so se pogreba rajnega nepozabljivega gospoda Rafaela Mikuš-a, c. kr. davkarskega kontrolorja v Šoštanji v tako obilnem številu vdeležili, s tem najsrčnejšo zahvalo izreka Žalujoča rodbina. Orgij arska inmežnarska služba pri sv. Jederti nad Laškim je do 1. maja t. 1. razpisana. Mladi samski Cecilijanci imajo prednost. Prošnjiki, če mogoče, naj se osebno zglasč. Veliki živinski sejem bo pri sv. Antonu v slov. gor. soboto, dne 28. aprila. Vsi kupci se prijazno povabijo. Hram je na prodaj v Mariboru, v Koroški cesti hštv. 100; hram ima 8 hiš. 1-2 Zasvolo Itiriiio! Velika zbirka molitvenih Itnjig- v obeh deželnih jezikih, lepo vezanih od 25 kr. do 8 gld. priporoča Edvard-a Ferlinc-a prodaj alnica knjig in papirja. v Mariboru, gosposke ulice 3. Vse molitvene knjige se lepo vežejo, vsa dela knjigovezna se izvršujejo v lastni knjigovezarui točno in cenó. 2-3 Pri šoffl sestrah ? larir« je na prodaj: Veliko bandero s podobami sv. Alojzija in sv. Antonija Pad. iz rudečega svilnatega damasta Veliko bandero s podobami Marije brez madežne in Marije sv. rožnega venca iz vol-natega damasta. Bela mesna obleka z zlatom v .sita (ročno delo). Dva bela mešna plašča s pravimi zla timi robi. 3-3 Prodajal» z mešanim blagom v trgu Ptujska gora se proda ali v najem da na več let pod ugodnimi pogoji. Več pove Anton Siclierl v Spodnji Polskavi via Pragerbof. 3-8 Gospodarji! Priporočam vam vsake vrste semena, n. pr.: detelje, trave, _ zeliša, cvetlice, gozdne in sadne peške. Tudi se pri meni dobi poljski gips 100 kilo za 2 gld. Ravno tako se pri meni nahaja zaloga Karbolineum Avenarius kila za 25 kr,. najboljše mazilo za les, proti vsaki mokroti. — Za nizko ceno in pošteno blago sem 31. Uei-(Mjs, 5—10 v VSiii-UMM-IE. V zalogi tiskarne sv. Cirila v i / Mariboru se dobi: „Duhovni vrtec" ali „Molitvenik" za katelišKo mladež s nodukom za sv. birmo. Vezan v črnem usnju z zlatim obrezkom brež kopče.......gld. —.85 Vezan v črnem usnju z zlatim obrezkom s kopčo . . . „ —.95 Vezan v chagriu s tesnim okvirom in s križem.....„ 1.70 Vezan v chagrin z okvirom iz nikeljna....... 1.80 Posamezni iztisi po pošti v ornem usnju 5 kr., v ehagrinu tO kr. več. ..Poduk za sv. liirino" MS" Cena in /.<•. o .«it jas. 9 % ^AV Radenska slatina in kopališče obilja ogljikove v*/* kisline, natra >¿4 in lithija rabi \A se slivtina Radenska posebno pri: protinu, žolčji, me z vodo bogato na ,,natrn in litbiju". Garodove poskušnje so dokazale, da je ogljiko-kislen lithij naj- Vxs «¡X Ojj N^i^S. tope zdra hurji in obistni bolezni, NJV''° /'"'1' - hemerojdah, želodčni bo- leznl in pri nahodih sploh. rn . W trff'ul'io v udih. Kopelj, stanovanje, 23-sc po ceni. VA ° \ SCHUTZMARKE HERTL* FRANZ8RANNTWEIN Postavno vlož. bratnbena marka. franeovka (konjak). S4aj Je |t«*ava fram-ovUa? Iz francoskega in južno-štajarskega močnega vina ekstrahiran alkohol, z imenom „konjak", v obče znano, duh in telo oživljajoče zdravilo in pijača. Kaj se dobi navadno namesto takega zdravila?? Navadni špirit z eterom, kateri ne le nič ne pomaga, temveč še slabo upljiva na truplo. Ako druga zdravila pri protinu, trganju v udih in bolezni v živcih nič niso pomagala, prosim, da še naj poskuša iz spodnje-štajarskega konjiškega vina lastnih goric, destiliran konjak (franeovko), ki ima pri vseli boleznih čudno moč. Mala steklenica 50 kr., velika steklenica 1 fl., s podukom, kako se rabi. Stari konjak, kateri se posebno rekonvalescentom priporoča, velja steklenica 1 fl. 50 kr. Vsaka steklenica ima pristavljeno postavno registrirano bramb/no marko. Razpošiljatev vrši se naravnost od moje destilacije. Kdor naroči 4 velike steklenice, dobi vse franko in z zabojem vred. Išciic