841
FRANCE BEVK,  SLEPA ULICA
Menda ni slovenskega pisatelja, ki bi tako trdovratno že toliko let opisoval svoje pokrajinske rojake, kot France Bevk opisuje Primorce. Tudi najnovejša povest Slepa ulica* je postavljena v primorske hribovske vasice med Jalovcem in Tolminom, kjer se »tu pa tam kaka kmetija, hiša ali bajta bliska izmed drevja«, kjer je svet večinoma pust, pokrit »s skalami, grmovjem in zakrnelim drevjem«, kopasti griči pa so »porasli s senožetmi in gozdovi«. Ze prejšnja Bevkova povest Viharnih se dogaja v tem okolju, prav tako roman Črna srajca in še mnoga zgodnejša dela. Bevkova domišljija je, kot kaže, ravno tako trdoživa kot ljudje, ki jih je skozi stoletja oblikovalo to okolje, pa razgibana kot človeške usode, ki so jih na tej zemlji usmerjali dogodki in čas.
Verjetno se je pisatelju motiv za Slepo ulico rodil prav ob njegovem Vihar-niku. Tam je prikazal tragično usodo preprostega fanta — francoskega vojnega ubežnika iz začetka 19. stoletja, tu pa je segel v čas po koncu druge svetovne vojne in naše revolucije, ko se je za mnoge »svet obrnil na glavo«. A medtem ko gre v Viharniku predvsem za pretresljivo fabulo in ob njej še za nebogljenost vsakdanjega slovenskega človeka, ki ob tuji vojaški sili vendarle hoče živeti, pa v novi povesti pisatelja bolj zanima osebna krivda za napačno življenjsko pot, ki se konča v slepi ulici. In še več: iz svojega razčiščenega pogleda na svet in ljudi avtor razsoja in tudi obsoja, to pa tako humano in razumevajoče, da je na koncu tudi skrivač iz Slepe ulice, pa čeprav bivši domobranec, le tragični nebogljenec kot skrivač v Viharniku.
Fabulativna zgradba v povesti daje slutiti, da je snov zajeta iz resničnih dogodkov. Vojna je kopala prepade celo med najožjimi sorodniki, zato ni bilo prav nič tvegano, če se je Bevk lotil takega motiva. Pri Bogatajevih je oče Ivane romal v nemško internacijo, ker je pomagal partizanom, sina Aleša pa je mati Jera spravila med domobrance, da bi obvaroval domačijo in sebe. Tako se po končani vojni mati in sin znajdeta v skupni, toda brezupni fronti proti očetu, ki se izčrpan vrne iz internacije, a doma kmalu umre; proti sestri Vidi, ki meče oči za miličnikom in v svoji mladostni nepokvarjenosti še ne ve, kaj sta egoizem in sovraštvo; proti stricu Tomažu, ki je obhodil že dosti sveta in je zato bolj umirjen in prizanesljiv kot ostali vaščani, čeprav je že zdavnaj postal »kvaterna žolna«; proti stari materi Tejci, ki živi samo za interniranega sina, snaho pa sovraži že od nekdaj; in končno proti vsej soseski. Aleš je v tistih usodnih dneh zaspal pri dekletu, zato se ni mogel z drugimi fašisti umakniti v tujino. Nekaj časa se skriva v gmajni, potem v kamri pri stari Tejci, končno v temni shrambi ob samotnem kozolcu, mati pa bega od zunanjega sveta do
* France Bevk, Slepa ulica. Opremila ing. arh. Jakica Acceto. Izdala Slovenska Matica v počastitev dvajsetletnice revolucije. Ljubljana 1961.
sina ter se bori zanj in za svoj prav proti vsem, ki ji bolj ali manj jasno očitajo krivdo. Boleče razdvojena nehote povzroči moževo smrt, ki mu je v internaciji oslabelo srce, zateka se po pomoč k župniku, na drugi strani pa k bivšemu Aleševemu dekletu Faniki, ki je odšla k partizanom in ji je Aleš ubil brata; a vse je zaman. Moralna krivda ji razžira srce in zdravo pamet, za ljudi okrog sebe postaja nemogoča, izbruhljiva; celo sinu z besedami ne prizanaša, ko ji ta očita, da je ona kriva njegove nesreče. »Prekleti pob!« je planila in ga s pestmi bila po glavi. »To imam za vse, kar sem storila zate. S tem si me poplačal, seme hudičevo! Ubijem te! Nihče drug te ne bo ubil, jaz te ubijem! Ubijem te! Ubijem te!« Tudi Aleš se odmika od nje, zakaj čedalje bolj spoznava, da je krivda njena. »Za svojo nesrečo ni dolžil sebe in se trkal na prsi: moja krivda! Krivca je iskal izven sebe. Globoko v duši se mu je porodil očitek proti materi. Sprva plaho, tiho, a vedno glasneje, nazadnje je kričal iz njega.< Tako je pisatelj vso krivdo zvalil na mater, ki je od vseh likov v povesti najtrši in tudi najbolj negativen značaj. Vsa njena ljubezen je usmerjena v sina, a še tu je več egoizma kot samoodpovedovanja. Ljudi okrog sebe hoče podrejati svoji volji, tako tudi Aleša, ki končno postane njena največja žrtev. Stara Tkalševka, ki ji je Aleš ubil sina, namreč zavoha skrivališče in teče na postajo ljudske milice. Aleš se brani, nazadnje pa se pred očmi Tkalčeve Fanike ustreli. Bogatajevki se je podrlo vse, kar je gradila. Cas jo je do kraja povozil, ker ni računala z njim.
Snov je privlačna in pisatelj jo je znal poživiti z dokaj prepričljivimi osebnimi nasprotji in vezmi. Sicer je glavno pozornost posvetil le dvema ali trem osebam, vendar pa je s posebnim posluhom za moralne vrednote in ne-vrednote opredelil tudi ostale, to pa ne nasilno in nič črno-belo, čeprav gre v povesti za tako ostra politična nasprotja. Le redki prizori od daleč spominjajo na deklarativnost in vsiljivo tendenco, kakršna je bila pri nas v modi prva povojna leta. V glavnem pa je Bevkov človek v tej povesti problem zase, poln sovraštva in ljubezni, le pri mlajših prevladuje ljubezen. Tok dogodkov je umirjen, včasih nekoliko negotov, pa se spet dvigne do dramatične napetosti. Ta napetost se prvič pokaže v poglavju, ko pride Aleš iz gmajne domov ter se meni z materjo. V naslednjih prizorih napetost usiha, močneje pa spet za-valovi proti koncu zapleta. Razgovor med Jero in Faniko v drugi polovici teksta je poln neizgovorjenih besed, ki silijo izmed vrstic, tudi razgovor med Faniko in Alešem v temnici ob kozolcu je prepričljiv, napisan s polno umetniško intuicijo in prav tako v tem kot v prej omenjenih prizorih prihaja na dan vsa zmedenost v človeških odnosih po vojni. Pripovedovanje je večkrat prekinjeno z reminiscencami na preteklost, a ne vselej dovolj posrečeno. Ivančevi spomini na internacijo so suhi, prisiljeni, pisatelj ni uspel prikazati strahotnost koncentracijskih taborišč tako kot na primer Šolohov v ClooekoDi usodi. Tudi Fanikini spomini na ljubezen z Alešem in na njeno partizanstvo so neizdelani. Vsa omenjena poglavja kažejo na to, da je Bevk šibkejši v registriranju dogodkov kot v dialogih, zlasti še, če se poslužuje retrospektive. Prav ta šibkost oziroma neskladnost v kompoziciji povzroča, da povest zdaj pa zdaj izzveni kot fragmentarno, prehitro pisano delo.
Bevkov pisateljski izraz je na nekaterih mestih klasično pregnanten, kar postavlja pisatelja na najvišjo lestvico med slovenskimi pripovedniki. Podobe so ljudske, naravne, zato kljub konservativnemu slogu sveže učinkujejo. Le nekaj primerov:   »Verjemi,  da mi  je bilo,  kot  da  bi  mi  hosto  drobili  na hrbtu.«
842
(stran 40). »Če nisi zver, ne moreš živeti brez ljubezni« (stran 41). »Včasih mora človek obrniti dušo kot nogavico in samega sebe izpovedati« (stran 64). »Ivane je bil kot nekoč. Kot hrastov parobek. Plaz gre čezenj, a ga ne premakne« (stran 110). Takih primerov je še več. Ponekod pa je Bevkov izraz tudi medel, papirnat in celo z vidika slogovne pravilnosti oporečen. Na primer: »Bil je za-mižal in čutil, da Jera še vedno stoji ob postelji« (stran 100). »Iz misli, ki so ga pravkar obšle, mu je bilo zoprno še njeno dihanje« (stran 100). Taki izrazni spodrsljaji pa seveda za delo niso značilni, kot tudi niso značilne nekatere prav šolske pravopisne napake, ki pa jih ne nameravamo navajati, ker prav to ko lahko gredo na račun tiskarja kot pisatelja.
Povest Slepa ulica je torej zanimivo in privlačno branje, to še posebno za starejše in morda manj zahtevne bralce. Za starejše zategadelj, ker je spomin na tisto polpreteklo dobo še vedno tako živ, za manj zahtevne pa zato, ker je pisateljeva zgodba preprosta, čeprav dovolj dramatična, in vzeta iz preprostega okolja, dasi spet iz okolja v kompliciranem in neurejenem času. A tudi mlajšemu bralcu ima povest kaj povedati. To je njena močna etična nota: široko razumevanje krivde, topel odnos do vseh ljudi in tudi do zavržencev.
Jože  Šifrer
843