—    5    —
Stari lovec.
tred nekaj leli se je naselil v naši vasi   star  mož.    Ljudje   so   mu rekli lovec   ker je pravil, da je  bil nekdaj res lovec. Hodil je od htše do hiše; tu in tam malo posedel, in če mu ije kdo ponudil ;nal dar, se ga ni branil,  ampak   rad   ga je  vzel.   Vendar <prositi ni imel navade.
Govoril je sploh malo in še do tega si ga težko pripravil. Odk^d je prišel. ni sploh nihče vedcl Kadar ga je kdo vprašal po njegovth razmerah, je nagubančH čelo. zamrmral in brzo odšel. Ljudem se je to čudno zdelo in začeli so marsikaj ugibati o njem.
Dokler je bilo poletje, se mu je te še godilo. Hrane je dobil pri ¦Ijudeh, nekaj obleke tudi, spal je pa največ kar v gozdu.
A ko je nastopila jesen in zima, je bila druga. Primoran je bil prositi po ihišah, naj ga vamejo P0^ streho. A «koro povsod so mu nasvet^vali, naj gre k sosedu. Obhodil je skoro vso vas. a brez uspeha
Slednjič gre še k grajskemu lovcu. In glej! Kjer se je najmanj nadejal, je dobil gostoljubrfo streho
ld          Grajški lovec in njegova žcna, oba že precej priletna, sta -ga prijazno
-sprejcla, pa s pogojem, da jima bo pasel čez leto kravico   Bila sta namreč
brez otrok; poleg svoje hišc sta imela nckaj polja in kravico, katera ju je živila.
In lovec Blaž. tako mu je bilo namreč ime, je rad pasel kravico graj-
-skega lovca in njegove žene.
Bil je zadovoljen s svojim poslom. Ves dan je presedel na travniku, jaušil iz pipice in pazil na kravo Kmalu smo se ga privadili tudi mi otroci. .Začeli smo hoditi k nemu na pašo, on pa nam je pripovedoval pravljice o strahovih. zmajih in   irugih strašnih rečeh.
Posta,al je vedno prijaznejši   in   zgovornejši.    Tudi   Ijudje  so   se   ga počasi privadili. Samu tega ni hotel nikomur povedati, kjc je doma in zakaj i   je prišel v našo vas.
Jesen je ze jemala slovo. Drevje je izgubljalo listje, in (rava se je jela -sušili, ker je bila vsako jutro slana.
Tudi služba pastirjev je nehala za to leto.   Golovo ni bil tega   nihče . fcolj vesel kot pastir jn lovec Blaž. Zdaj je bil spet prost in je lahko hodil s svojim gospodarjem, grajskim lovcem, po gozdih. In to ga je tudi neiz-.  -teCeno veselilo   Videlo se mu je, da je vajen lovskega življenja. k          Zvečer je prišel Blaž večkrat v vas; najrajši seveda k nMatičku", kjer
-•so se zbirali starčki, da so kako pametno uganili.   Veselje jih   je bilo po--slušati.    Mi bosopeti sraičniki   smo   sc   splazili   za   peč   in   na   uho vlekli ••¦ |>omenke.
Najbolj smo s» vseltj veselili Blaža. Zakaj kot lovec je doživel mnogo zanimivega.
BNo, striček Blaž, nocoj se pa še nas usmilite, pa nam kaj povejte", -sc oglasi Matijčev Tonče izza   peči, ko   stopi   Blaž v sobo.    nSaj   res, saj
—    6    —
res!" se oglasimo vsi. .nVes(e, tisto povcjte. kako ste meevede lovili", oglasr se zopet Tonče.
Blaž pa je sedel k peči, malo povlckel iz kratke pipice in začel: ,Nor kcr vam zadnjič nisem utegnil povedati, kako sem medvede lovil, vam bom> pa nocoj. To je bilo tako-le: Takrat, ko sem bil jaz še lovec daleč tam v gorah, je bilo po naših gozdih še prccej medvedov, dasir.ivno so jih lovci strastno preganjali Takrat sem bil lovec pri nekem graščaku. Orad je stal precej visoko na hribu; pod gradom se je razprostirala *as, za njim pa pro^frane gošče, še boij proti vrhu pa planine. kjer so pasli pastirji svoje Črede.
Nekega dne gresta dva kmeta napravljat drva v goro Proti poldnevu. prisopihata vsa prestrašena v vas. Ljudje ju sprašujejo, kaj jima je; a bila sta tako prestrašena, da sta jim komaj dopovedala, kaj sta videla. ,Vs» svetniki natn pomagajte! Štirje medvedi so naju podiii!"
Ljudje so pa novico nesli graščaku, in takoj drugi dan smo šli st kat za medvedi.
Zgodaj zjutraj sta nam šla kmeta kazat kraj, kjer sta videla medvede.
• In ktnalu smo se razšli po gozdu. lskali smo in iskali, psi so gonili, javkali,
a o medvedih ni bilo ne duha ne sluha. Tako je  prešLl dan,  in na večer
smo šli prazni domov. Mislili smo   že,  da sta nas kmeta pošteno nalagala.
Nekega dne pa spet lazim po gozdu, krenem na mahovito skalo ter zrem v dolino. Kar zagledam pod seboj medvedko, ki se je igrala z dvema mladičema. Dasiravno nisem zajčje naravi, vendar sem se tako presirašil, da bi bil kmalu puško vrgel v grmovje in zbežal domov. A vendar nisem! Pogum velja, sem si mislil. A vendar treba prej vsc preudariti. Da bi streljal, se mi je zdelo prenevarno. Hitro mi pride na misel zvijača. Odkrušim torej precej veliko skalo in jo zavalim po bregu. Zver se vsa besna zakadi za njo. Ta trenotek pa porabim jaz Brzo splezam po mladiča ter zbežim ž njima po gošči. Bil sem tako prestrašen, da sem se vcs tresel. Ko pridem blizu gradu, zaslišim divje tuljenjc medvedke. Ta glas me je tako prelresel, da sem komaj pribežal v grad.
Tu sem še-le zapazil, da nimam puške. Oraščak je bil tako vesel, ko je videl dva mlada tnedveda, da mi je takoj povišal plačo.            l
Vcs teden smo še slišali tuljenje medvedke, a na rnuho nam ni prišla. Puško sem našel takoj drugi dan. Pustil sem jo na mestu, kjer sem ujel mladiča. Medvedka je takoj utihnila; preselila se je gotovo drugam."
Tako nam je pripovedoval lovec, mi smo se pa čudili njegovi hra-brosti. Medved je le medved.
*     *      *                    ¦"•¦     •1^V   ,J
Tako je minila zima in prišta vesela pomlad. Zopet je morai vodilt lovec kravico na pašo. Dolgčas mu je bilo satnemu na paši.
Nekcga dn«» ga je začel tresti mraz in ostal  jc  doma    Moral je leči. Začelo se mu jc   tudi   mešati.   Vedno   slabši   je   postajal.   Ko se mu vrne \ zavest, pokličejo gospoda župnika, da ga spravijo z Bogom.
—    7    —
Na večer, ko pride grajski lovec domov, ga pokliče bolnik k sebi, Zelo slab je že bil, a vendar čuti še toliko moči, da sede. Potem pa začne govoriti: ,,Predno se ločim s tega sveta, dragi moj dobrotnik, bi rad vsaj enemu povedal to, kar mi je toliko časa na srcu. Toda prosim te, ne pri-poveduj tega Ijudem, sicer ne bom šel mirno s tega sveta. Vidiš", nadaljuje s hripavim glasom, ,,ravno v tej hiši, kjer sedaj umiram, sem se rodil. Moj oče, Bog jim daj večni mir in pokoj, so bili grajski lovec. kot ti. Ko izpolnim šestnajsto leto, mi umrjo oče. Bila sva torej z materjo sama. Kaj sva hotela sedaj? K sreči je bil grajščak tako dober, da me je vzel za gozdnega čuvaja. S tem sem si toliko prislužil, da sva mogla z materjo shajati.
Ta koča je bila takrat še graščinska last Stanovala sva v njej midva z materjo in — tvoji starši. Takrat si bil ti star komaj leto dni. Tvoj oče je bil gozdni čuvaj, kakor jaz.
GraŠčak, ki je bil jako strog, nama je zapovedal, da ne smeva ni-komur pustiti, da bi pobiral drva. Ljudje takrat še niso imeli prida gozdov; zato so zlasti revni hodili večkrat pobirat suhljad.
Meni so se revni ljudje v srce smilili. Če setn videl koga, da pobira suhijad, ga nisem nikdar naznanil.
Ves drugačen je bil tvoj oče. Niti vejice ni pustil nikomur pobrati. Ne vetn, je-li tako natanko izpolnjeval graščakovo zapoved, ali je morebiti sovražil Ijudi.
Večkrat me je opomnil, naj strožje pazim na ljudi. A jaz ga nisem poslušal. Nekega dne sva se nekaj sprla, in takoj me je šel zatožit graščaku. Bil sem odslovljen.
Tedaj sem bil brez službe. Služit sem šel v vas za — pastirja. Kmalu potem mi umrjo mati. Bil sem čisto osamljen na svetu. A naveličal sem se tudi pastirske službe. Šel sem po svetu. Dokaj časa sem bil lovec pri nekem graščaku visoko v gorah.
Na stara leta sem tnoral prosjačiti. Ko sem že menil, da se mi bliža zadnji dan, sem prišel še enkrat semkaj v domačo vas, kjcr sem preživel najsrečnejše dneve svoje mladosti. Gnala me je scm radovednost, ali še živi vaša rodbina.
Predno se pa ločim od tod, se ti še enkrat zahvalim za dobrote, ki si mi jih skazal.
Starec je spet legel. Orajski lovec mu ganjen poda roko in pravi: nČe so ti moj oče zagrenili mladost, odpusti jim, prosim te!" — BOd-puščam, z Bogom, moli zame ..." To so bilc zadnje besede lovca Blaža. Nato je mirno v Oospodu zaspal.
Drugo jutro je vedela vsa vas, da je umrl lovec Blaž. Ljudje so ga hodili trumoma kropit in mu želeli večni pokoj, katerega ni našel v tej solzni dolini.