


{*


J




%



I

f




*

♦


/










%

V


'

l



s



s

I



tl

I •

\


/

/

\

/

*


%

/

t

%


\

»

Natisnila tiskarnica družbe* sv. Mohora v Celovcu

VEČERNICE

poduk in kratek ca s.

XXVIII. zvezek.

M  . fv I i

Izdala družba sv. Mohora v Celovcu.


' 3 '

X l r ^

/ v* *

h









Sp * ■ • - <








-






*



%





-<


f

*










••








f


*
















S 6J.

*

J

Izdala

družba sv. Mohorji v Cel oven.

XXVIII. zvezek.

Z dovoljenjem visokočast. Krškega knezoškofijstva.

1872 .

Natisnila tiskarnica družbe sv. Mohora v Celovcu.

I.

Oi*tiee

iz življenja in trpljenja svetega Očeta Papeža

Pl J A IX.

Sestavil in družnikom sv. Moliora za Večernice podal

Janez Ev. Marinič.

Vvod.

Ljubi bralci!

Lansko leto ste sprejeli od družbe sv. Moliora lepe
bukviec: „Bučelarček“, ktere je spisal moj duhovni so¬
sed J. Sumper v  S kočidolu v ta namen. da bi za ljubo
imeli in lepo redili ljube bučelice. Tačas pa sem jez že
zbiral črtice iz živi j e n j a in t r p l j en j a papeža
Bij  a IX.  Tu vam jih , ljubi bralci! podam. Življe¬
nje sv. Očeta je kosata■ Upa polna žlahtnega cvetu  —
lep panj poln medu. Bučelice pa nabero ne samo iz
sladkega cvetu , temuč tudi od bridkih rož zdravega
medli.

Tako bote brali vesele , pa tudi žalostne prigodbe
iz papeževega blagega življenja  — pa vse je sladko t. j.
naukapolno za nas. Torej berite radi in učite se. glede
na sv. Očeta Papeža Bi ja, iskreno ljubiti Boga in bliž¬
njega. spoštovati vero in sv. mati katoliško cerkev, pa
tudi njenega najviŠega pastirja.

1 *

4

1. ]Sjih podoba.

Poprej, da ste kaj brali v ljubili Večernicah o sv.
Očetu, ste gotovo že radi pogledali njihovo podobo in
njih grb. Srečni tisti, ki so živo podobo videli in slišali
mili glas sv. Očeta! Nihče, kteri je videl sv. Očeta, ne
more dovolj dopovedati o njih blagem licu in značaji.

Kratko reči: Papež Pij so najlepši in ljubeznjivejši,
najveličastneji starček sveta. Pod jasnim čelom se sve¬
tijo bistre, čudno lepe oči. Njih usta vedno prijazno
smehljajo, kakor angelj v svojem nebeškem veselju. Ne¬
kaj čudnega se svita iz njih celega lica — odsvit njih
čiste in pokojne duše in blagega srca!

Papež Pij IX. so srednje postave, navadno trdnega
zdravja; če ravno že čez 80 let stari , vendar še lepih
moči, vsi živahni in gibljivi. Kedar govore, njih besede
cingljajo kakor zvon , čisto in krepko done po obširni
cerkvi sv. Petra, pa spet milo in mehko se cedč v srca
teh, ki jih v manjšej sobani slišijo. Vsim pa se zdi,
kakor bi slišali govoriti krepkega mladenča, ne pa 80
letnega starčeka. Njih glas, pa tudi njih beseda je vsa
živa. Ce ravno bi kdo ne razumel njih jezika , pa ven¬
dar bi zapopadel, kaj govore; tako živa je njih beseda
in vse njih djanje — oči in lice. Kedar svoj govor kon¬
čajo, navadno neka svitloba njih lice obljiva, ok 6  se po-
solzi in z milo trepečim glasom blagoslovi one, ki pred
njimi klečijo. Tedaj se tudi trdo srce mora raztopiti in
suho ok 6  osolziti. Nekaka čudna moč, njih visoka čast
in skrivna oblast vse okoljstoječe, bi rekel, na kolena po¬
dere tako, da se tudi skorej sovražniki ne morejo ubra¬
niti. Nek viši vojak, ki je papeža obiskal, pravi: »Ne¬
kaj ugodno milega je , papeža videti. Dobrodejni bal-
sam so vlije v sreč, kedar se od Njih gre in cel dan se
čutiš svete, dobre volje in veselega serca." Neka pruska
knezinja, kraljeve krvi pa luteranske vere, je papeža
obiskala in se pogovarjala ž. njimi. Neke sladčice so jej

5

potem kakor navadno ponudili, pa ona jih ni kotla rekoč:
„Naka! moje srce je že polno sladkosti, ker sem videla
Vas, papeža Pija!“

To je v majhni remici njih mala, pa lepa podoba.
Pa naj se razširi njih podoba! Kakor iz malega zrneta
priraste lepa košata roža, tako naj se širi pred nami
njih podoba, ko bomo zdaj brali njih blagonosno živ¬
ljenje in bridko trpljenje. Njihovega obličja ne moremo
ogledovati, pa brati lehko moremo in se navdati njih
čednosti in lepih lastnosti, ki so Boga in človeka prava
podoba. Duh je, ki oživlja, meso nič kaj ne velja. Le
zvesto berite!

2. Papež Pij IX. — blagi otrok in pridni

niladenee.

Če Vam morebiti Večernice mesca avgusta pri-
dejo v roke, bodo Vam že prinesle 80. leto bla¬
gega papeža Pij a. Rojeni so namreč 13. maja 1792,
iz Sinigalskega mesta na Laškem. Oni so najmlajši sin
grofa Mastaja Fereti. Pri sv. krstu so jih imenovali
Janeza Ev. Marija. Že kakor otrok so bili posebno po¬
božni, vedno delalni in so skazovali posebno trdno dobro
voljo. Srečni so bili tudi v tem , da so imeli prav po¬
božno in pametno mater, ki so znali lepe otroške moči
modro zbujati in pametno voditi. Radi so mati molili,
pa tudi svoje otroke k molitvi napeljevali. Vselej, ko je
le bilo mogoče, so z otroci molili in nikoli ne pozabili
tudi za papeža kaj pomoliti. Tačas so bili papež Pij VI.
in so od svojih sovražnikov veliko trpeli. Zategadelj so
pobožna mati grofinja pri juterni in večerni molitvi vse¬
lej en Oče naš in Češčena si Marija požebrali za sv.
Očeta. „Ljubi Janez", so djali svojemu sedem letnemu
sinčeku , „sv. Oče so v veliki težavi, ker jim veliko
trpljenje proti, prosi z menoj ljubega Boga, da trpljenje
zlajša in nevarnost odvrne" ! »Da, je mali Janez pridjal.
prosimo prav iz srca P Ko so bili papež Pij VI. vjeti,
sta se mati in sin milo razjokala in goreče molila. Po-

6

tem pravi Janez: „Kako je vendar to, da je Bog pri¬
pustil svojega namestnika na zemlji v tako nesrečo priti ?
Ljudje, ki so papeža vjeli, so silno hudobni kaj ne?
Prosimo Boga, da jih prav ojstro kaznuj e u  ! „Naka“, so
mati odvrnili, „ Jez us je prosil za svoje morilce, tudi
papež Pij prosijo zdaj za svoje sovražnike. Tudi midva
morava se ž njimi v molitvi združiti in za te hudobne
ljudi prositi. “ Mali Janez je zdajci z materjo pokleknil
in ponovil Oče naš in Češčena Marija — za sovražnike
papeža Pij a VI.

Tako so se učili naš Pij že o prvih letih mlado¬
sti, omilovati terpljenje papeža in prositi za sovražnike
njegove. Zdaj pa so sami kot papež v čudno veliki te¬
žavi vsred sovražnikov in glej na milj one vernih, malih
in velikih, moli za nje. Bog jih potrdi in jim pomada,
volno trpeti, sovražnikom odpustiti in za nje prositi.

Ko so bili 12 let stari, prišli so v mesto Voltera
v šolo. Tam so bili tako pridni in pobožni , da so jih
viši gospod, ki so k skušnjam prišli, javno pohvalili rekoč:
„Ta mladeneč bo se daleč zagnal, če mu Bog pomaga
in sreča junaška!“ Da bi svoje študije dovršili, grej o v
Rim leta 1810. Tu so sjajno pokazali dve lepi čednosti:
kršansko ljubezen  in pogumno s r č n o s t. Čudno lju-
beznjivo so že tedaj sirotam v siromažnici „Tata Giovani"
(t. j. Oče Janez) stregli. Pa tudi srčni so bili, ker so
hotli že v svoji mladosti v vojaški stan stopiti. Prišli
so tudi s tem namenom v Rim, da bi jih v žlahtno te¬
lesno stražo papeža Pij a VIL vzeli. Ker jih je pa božje
(huda skrnina) metala, niso jih mogli vzeti. Prav ža¬
lostni so bili zadelj svoje hude bolezni in niso vedeli,
kam se obrniti in v kteri stan stopiti. Pa glej ! Bog se
jih je usmilil in jih zavrnil na pravo pot. Papež Pij VIL,
kterim so bili naš Janez v žlaliti, so jih k sebi pokli¬
cali, milo tolažili in jih modro zavrnili k božjej materi
Mariji v Loreto. Pri usmiljeni Devici in mogočni Materi
božji naj bi pomoč iskali. Janez ubogajo in gredč na
božjo pot v Loreto in se priporočijo Devici Mariji pa
tudi nekemu častitljivemu duhovniku, Strambi po imenu,
kteri je po silno nadložnem in pobožnem življenji umrl

7

leta 1824, z znamenjem svetosti. Ta bogaboječi duhov¬
nik je po ponižnosti in voljnosti mladega grofa spoznal
njegov duhoven poklic ter mu roke na glavo položil
rekoč: „ Tvoj a bolezen te ne bo več nadlegovala. “ Hodi
si, kakor si hoče, res je, da grof od tistihmal nikoli
več  te bolezni ni imel. Nazaj pridši so zdaj sklenili, se
za duhovni stan pripraviti in se svetu čisto odpovedati.
Bili so tedaj stari 21 let. Učili so se pridno duhovnih
učenosti. Ko so bili duhovne šole dovršili, posvetili so jih
v Rimu v mašnika. Stopimo v svetišče stanii mašniko-
vega in poglejmo za njimi, kako so bili

8. Papež Pij IX. — pobožen mašnik.

Sveto, „novo mašo* so peli Janez Mastaj 11. aprila
1819. Kje pa so imenitni grof, pobožni pa tudi čudno
ponižni novoposvečeni mašnik svojo primicijo obhajali ?

— v mali cerkvici gor omenjene sirotišnice Tatagiovani!

— Ko so že papež bili , vprašali so mladega mašnika,
kje da bi li on svojo prvo sv. mašo obhajal? — „Pri
sv. Petru v Vatikanu* (v največi in najimenitnejši cerkvi
Rima in sveta), je mašnik odgovoril. ..Prav lepo, so papež
djali, jez pa sem svojo primicijo imel v mali cerkvi
Tatagiovani , vsred vbogih sirot* ! ..Kje ste pa svojo
drugo mašo brali* ? so papež v drugič mašnika vprašali.
„Pri Devici Mariji vekši (santa Marija Maggiore —
druga posebno velika in imenitna cerkev v Rimu) —
,.0 prav imenitno svetišče je to,* so papež zdihnuli —
..jez pa sem tudi drugo sv. mašo opravljal pri revnih
sirotah v Tatagiovani.* ..Tretjo sv. mašo, kje pa ste to
obhajali?* sv. Oče slednjič mašnika barajo. „Pri sv. Ja¬
nezu v Lateranu*, je bil odgovor. „Prav dobro*, so papež
rekli, Jez pa sem tudi svojo tretjo sv. mašo pri si¬
rotah opravil in tudi svojo šterto in peto in vse sledeče
maše ... Jez se nisem mogel ločiti od svojih ubogih
sirot*. Glejte! preblago ponižno sreč našega papeža! —
Komaj so mašnik postali (in že prej, kakor vemo), da¬
rovali so vse svoje srce zapuščenim sirotam. Že prvo
leto mašnega stanii so bili izvoljeni vodja večkrat ime-

8

novane sirotišnice Tatagiovani. Med sirotami so stano¬
vali, jedli in bivali, vdeleževali se težav in rev ubogih
zapuščenih otrok, ljubeznivo jih oskrbovali skoz celih
pet let, dokler jih Bog ni nekam drugam poklical. „To
je moj najboljši kapital, so večkrat rekli, kteri
daje naj lepše obresti; zakaj ni slajših obresti, kakor ne¬
beško lepo smehljanje in razodevanje ovih nesrečnih za¬
puščenih otrok, ki so od zibeli z veliko revo in težavo
obloženi." — Pa revni otročiči so tudi ljubili svojega mi¬
lega vodja, da ni bilo bolj mogoče. Najlepše je se skazala
uzajemna ljubezen , ko so vodja Janez vzeli slov<5 od
svojih otročičev.

Tako težko je njim tudi djalo slovo jemati, da do
slednjega večera nič niso hotli spomniti od tega. Čižmar,
Tokateli po imenu, kteri je nekdaj sam in ravno tedaj
sirota med sirotami bil, je še po 30 letih tako živo ve¬
del dopovedovati od onega poslovljenja, kakor da bi se
bilo ravno kar zgodilo. Pri slednji večerji, ktero so
kakor sicer skupej zavžili, so naznanili vodja Janez Ma-
staj žalostno slovo svojim otročičem. ..Evo!, je pravil
Tokateli, veliko tugo in vpitje malih, od enega kraja pro¬
storne sobane do unega. Sto in dva in dvajset je nas
bilo večih in malih in vsaki je se razjokal na glas. Na-
gloma zapustimo vsi svoja mesta za mizami in tečemo
k svojemu ljubemu vodju. Eni poljubujejo njegovi roki,
drugi se zvijajo v njegovih oblačilih, kteri do njega ne
morejo, ga kličejo z nježno ljubimi imeni, vsi pa pro¬
simo , naj bi nas ne zapustili. Vodja pa so bili sami
tako ginjeni, da so jim lile obilne solze čez bledo lice.
Najbližnje otročiče so ljubeznjivo objemali in ihtijoči
rekli: „Nikolj bi si ne bil mislil, da bo naše slovo tako
težk<5“. Šiloma so se hteli ločiti od nas in so hiteli v
svojo izbo. Pa svojih dur zapreti niso mogli, zakaj vsi
smo za njimi zburili. Nihče, po celej hiši ne, ni spal
tisto noč; tudi vodja niso mogli k pokoji. Vsi smo ostali
pri svojem očetu Janezu, in oni so nas slednjokrat učili
in tolažili. „Naj bi pridni in pokorni bili, so djali, zve¬
sto in veselo naj bi spolnovali svoje dolžnosti, vsi vdani
v sveto voljo božjo! . . . Danilo se je že, kar slišimo

9

zdrdrati skoz hišna vrata kočijo, ktera je nam šiloma od¬
peljala našega vodja, očeta . . . Bili smo spet zapuščeni
otroci, dvakrat spet sirote!“

Papež Leo XII. so jim zapoveli, kot misijonar po¬
potovati v južno Ameriko, sveto vero oznanovat in zrav¬
nat neke zaprečene zadeve sv. katoliške cerkve. Veliko
sto milj daleč so po morji popotvali v daljno Ame¬
riko , kjer so imeli dosti sitnosti in težav prenašati.
Po velikem trpljenji in potrpljenji so prišli čez dve leti
zopet nazaj v Rim. Opravljali so tu svojo poprejšna
opravila: so učili, spovedovali; kar je jim prostega časa
ostalo, so najrajši v sirotišnici Tatagiovani prebivali,
kjer so svoje najlepše čase uživali. Tako so vsi vtopljeni
bili v sveti službi in skrbi za uboge, siromaške in za¬
puščene otroke , in vsi za bolnike v bolnišnici pri sv.
Duhu živeli. Postali so zadnjič predsednik velike pre-
skrbnišnice za uboge pri sv. Miheli na Tiberi. Ta ime¬
nitna oskrbnica ima šestero različnih blagih naprav: 1.
Sirotišnico za otroke moškega spola z učilnicami in de¬
lavnicami za vsa rokodelstva in umetnosti. 2. Sirotiš¬
nico za dekleta s šolami za gospodinstvo in vsa druga
ženska opravila. 3. Oskrbnišnico za stare može in žene;
4. Poboljšuico za vlačuge ; 5. Popravnico za mlade hudo-
delnike; 6. Ječo za politične jetnike. Vse te šesterne
naprave se smejo imenovati majhen svet, dolina solz.
Prebivalcev po teh prostorih je po tisuč. Seveda čaka ve¬
liko težavnih opravil in skrbi vodja in predsednika ove
ogromne oskrbnišnice, timveč, ker se je popred tu povsod
le slabo ravnalo.

Komaj dve leti so Mastaj hišovali , kar se je vse
zboljšalo. Ža plačilo za njih velike zasluge v toliko raz¬
ličnih službah, so jih papež Leon XII. zvolili velikega
škofa v Spole  ti  in kmalo potem, ker je ta velika
škofija v drugo oblast prišla , za škofa v I m o 1 o po¬
stavili.

10

viši škof v
Imoli!

Kakor viži (lužni pastir poln pobožnosti in goreč-
nosti so imeli dosti opraviti v veliki škofiji,, ki je bila
precej zanemarana. V petih letih pa, kar so Mastaj,vsi
vneti za blagor duš tam pastirovali, se je vse na bolje
spreobrnilo. Vsih sred, so si prikupili; tako modro pa
tudi srčnd in ljubeznjivo so ravnali. Vsi ponižni, niso le
palač in soban velikažev in bogatinov obiskali, timveč
tudi revne bajte, delalnice rokodelcev in siromakov, vse
kraje svoje prostorne škofije so obiskovali in pregledo¬
vali, vpeljevali misijone in duhovne vaje, napravili nove
zavode in stare popravljali. Po primeru velike rimske si¬
rotišnice Tatagiovani so postavili oskrbnišnico za pri¬
hodnje rokodelce. Če ravno iz prvega z velikimi dol¬
govi obloženi, so vendar v kratkem toliko pripomogli,
da so na vse strani bili dobrotljivi in vsem pomagali.
Neke imenitne prigodbe iz tega časa naj tu spominemo.
Leta 1831 je navstala v Boloniji in v okolici ovega
mesta praska, ktero so napravili skrivni rogovileži;
segla je tudi v papeževe dežele. Papeževo vlado so
namenili prekucniti. Mesto Spoleto je ostalo mirno, po
nekaj tisuč sovražnih prostovoljcev, ktere so Avstrijan-
ski vojaki iz severnih krajev proti jugu zapodili, so se
okolj Spoleta zbrali in sklenili, za mestnim zidovjem
braniti se svojih preganjalcev.

Nemški vojaki so jo za njimi pridrli. Mesto je
bilo nagloma med dvema četami, kteri bi bili prav
lehko mesto oropali ali drugače oškodovali. Glej viši-
škof lete cesarskemu vojskovodji nasproti, prosijo milo,
naj bi mestu prizanesel in obljubijo polni zaupanja, da
bodo oni sami brez vse druge pomoči rogovileže upoko¬
jili. General se je vdal njih prošnji in je čakal. Višiškof
gredč veseli v mesto nazaj, prav prisrčno prosijo in go¬
reče opominjajo — in puntarji, večidel mladi zapeljani
ljudje , izročijo orožje in topove. Mesto je bilo rešeno
krvavega boja. Med rogovileži je bil tudi Luj Bona-
parte. Ko so bile puntarske čete razskropljene, hotel je

4. Papež Pij IX.

11

pobegniti. Pa ni se mu dalo. On se torej razodene vi¬
šemu škofu in prosi za odpuščanje in pomoč. Milemu
višemu pastirju se mladenč usmili. V svojo hišo ga celo
sprejemajo in ga pri sebi poskrijejo. Potem prosijo v
Kirnu za oproščenje mladega puntarja, kar pa se jim ne
dovoli. Alj glejte! sami grejo v Rim do papeža Gre¬
gorja in jih na kolenih prosijo in — izprosijo. Mladeneč,
za kterega so naš Janez Mastaj prosili in ga rešili,
je bil Luj Napoleon Bonaparte, pozuej cesar francoski.
Videli bomo, kako hvaležen se je svojemu rešitelju, pa¬
pežu Piju skazal! —

Leto pozneje so bili silni potresi v Umbriji. Grozna
je bila tudi škoda, ki so jo napravili daleč po deželi.
Višiškof hitijo obiskovat nesrečne kraje; pomagajo iz
vseh moči in se s tem zeld zadolžijo; ali polni trdnega
upanja se tolažijo rekoč. ..Bog bo že spet pomagal, on,
ki vse k dobremu obrne!"

Kmalo je se spolnilo njih pobožno upanje. Ob koncu
tistega leta so postali viši škof v Imoli.  Ova višiško-
fija jim je donašala več premoženja pa tudi več skrbi in
dela. Postavili so tu semenišče, misijone sklicali, so dali
ponatisniti dobre bukvein je skrbno razširjevali. Napra¬
vili so kakor v Spoleti sirotišnico in pomagali na vse
kraje in vse sorte. Kar so imeli, ni bilo njih, — tim-
več le ubogih svoje škofije, kteriin so bili neizrečeno
dobrotljivi. — Neki dan pride stara uboga žena v ško¬
fovo hišo in se vsili k samemu škofu v njih delalno
sobo, in milo potoži svoje reve. Ginjeni v srce iščejo
škof sami po vseh škrinjah in predalih , pa ne najdejo
beliča , kar popadejo srebrne nože in vilice, ktere so od
svoje rajne matere podedovali , in podajo drago robo
ubogi ženi, naj jo zastavi — „bodo že oni rešili." Hiš¬
nik kmalo zapazi pogubo in hiti višemu škofu pravit,
da je nekdo v hiši dragoceno robo vkradel. n Rrav imaš,
tat je v hiši, in ta sem jez", višiškof smejč hišnika
utolažijo. Kaj takega se je večkrat zgodilo. Nek dan
hišnik ni toliko gleštal, da bi bil mogel za juterni dan
napraviti južino. „Jutre je petek, so djali škof, daj mi
ob južini nekoliko sira, kterega še imamo v hiši." —

12

,,Ja, kaj pa zvečer?", „pa spet sira", so višiškof se po¬
smejali proti nevoljnemu služaju.

Mnogovrstne zasluge Janeza Mastaja so slovele daleč
okoli in se slednjič spoznale tudi v Rimu in nekoliko
povrnile s tem, da so jih izvolili v kardinala sv. rim¬
sko katoliške crkve 14. decembra 1840. Pa tudi kakor
kardinal so še ostali pri svoji čredi v Imoli več let.
Ravno so obhajali kardinal Mastaj s svojimi duhovni
duhovne vaje, kar se jim naznani v sredi molitve, da
so papež Gregor XVI. 1. junija 1846 zaspali. Kot
kardinal so bili tudi Mastaj izmed onih 70 volicev no¬
vega papeža, ki imajo sami pravico, voliti, pa tudi iz¬
voljeni biti. Torej so morali tudi oni v Rim, papeža
volit. Ko so slovd vzeli, djal je njih ključar: „Njih vi¬
sokost, jez čutim, da se v Imoli ne bomo več videli!"
Na potovanju v Rim je se vFosombroni nekaj čudnega
prigodilo. Ko so se ravno iz tega mesta odpeljali in je
jih ravno ogledovala silna množica ljudi, kar pahne iz
visokega neba bel golob in se zdajci vsede na kardina¬
lovo kočijo. Ljudje, to videti, vsi veselo ploskajo in vri¬
skajo: „Vivat, vivat!" „Oni bodo papež!" Hteli so go¬
loba odpoditi, ali ni bilo mogoče. Nek otrok vzame
dolgo loč, ki na Laškem obilno in visoko zraste, in
z ločjem goloba nekoliko becne, da bi ga odgnal. Golob
se nekaj ugane in zfrfra, ali hitro se zopet na kočijo
vsede. Kočija se odpelje; pa ne vpitje ljudi, ne drdranje
voz d, ne pokanje biča go oba ustraši, on mirno na ko¬
čiji sedi. Ljudje se za kočijo pode do mestnih vrat. Tu
še le se vzdigne golob in se med vriskom ljudstva vsede
na jetniška vrata. »Golobji papež!"  ljudstvo pomen¬
ljivo kliče.

Nekter.e dni potem se je lepo vresničila pomenljiva
prikazen pri

5. Papeževi volitvi.

Kakor smo že gor omenili, so prvi dan rožnega
cveta ob 9 1 /, uri pred poldnem milostljivi in ljudomili
papež Gregor XVI. 82 let stari zamrli. Drug dan so se

13

začela devetdnevna opravila po rajnem papežu. Ko so
bila končana, zbrali so se kardinali v apostolskem po¬
slopji v volitev. — Ob večeru 14. rožnika so se združili
kardinali — bilo je jih 50 po številu, v Kvirinalu in
kmalo so se zaklenile za njimi duri v Konklave t. j. v
tistem kraju papeževega poslopja, kjer se navadno vo¬
lijo papeži. Zjutraj po sv. maši v čast sv. Duhu so od¬
dali prvokrat svoje glasove. Pri tej bar ti so bili Mastaj
• po vadljanji izvoljeni, da so z dvema drugima zbrane gla¬
sove pregledovali. Štir in trideset glasov je potreba v
volitev. Po trojnem glasovanji še nobeden ni imel po¬
trebnega števila glasov — ali vendar so kardinal Mastaj
bili že s 27 glasovi najbližej. Ob 3 popoldne se je za¬
čelo štertokrat glasovati. Kardinal Mastaj so brali in
imenovali posamesne lističe glasov; sedemnajstkrat za¬
poredoma je zapisano njih ime. Ko so našli tudi osem¬
najstega s svojim imenom, začnejo se tresti, oči jim
oterrmč, omotica jih omami, jezik jim zastoji — ne mo¬
rejo govoriti. Solze jih obljivajo. Ponižno prosijo, naj kdo
drugi napisne glasove pregleda in prebira. Pa ojstra po¬
stava jim to zabrani in kardinali jim prigovarjajo, naj
se vpokojijo in v svojem opravilu ostanejo, sest in
tridesetkrat še vidijo s solznimi očmi svoje ime napisano
na toliko napisih. - Oni so izvoljeni po večini gla¬

sov. Vsi kardinali se ob enem vzdignejo iz svojih se¬
dežev, in kličejo enoglasno ime Mastaj Foreti. Oni pa
pokleknejo pred altar, prosijo za razsvetljenje sv. Duha
in potem še le se vdajo in pravijo s slabim glasom:
,,Ecce indignus ser v us Tu us, fiat voluntas
Tua  t. j.:“ „0 Bog! Tvoj nevredni hlapec sem,
izidi se Tvoja volja!"  S temi lepimi besedami svojo
voljo na znanje dajo in izvolitev prevzamejo.

Ni ga menda izgleda v vsi cerkveni zgodovini, da
. bi se bili kardinali v dveh dneh v volitvi papeža z 36
glasovi med 50 zedinili! Ker je bilo že pozno proti ve-

’ * še le prihodnji dan ljudem na

■ «■ • i • • v

svojim trem bratom lepo pismo, kterega začetek in
konec se tako glasi:. . . „Bogu, kteri povišuje in po-

so pisali novoizvoljeni papež

14

nižuje, je dopadlo, mene nevrednega povzdigniti v naj-
višo čast na zemlji! Njegova volja naj se zgodi! Čutim
vso neizmerno težo in vso slabost svojih moči. Naj te
moliti za me in sami tudi za me prosite! . . . . Ob¬
jamem Vas, ljubi bratje, z ljubeznjivim srcom v Jezusu
Kristusu. Ne bodite prevzetni zategadelj, timveČ usmi¬
lite se svojega brata, ki vam dodeli sveti apostolski
blagoslov. "

V jutro prihodnjega dne (17. rožnega cveta) se je
zbrala nestevilna množica ljudi pred kvirinalom (pape¬
ževim poslopjem). Zakaj že po noči so ljudje zvedeli o
papeževem izvoljenji. Sicer je volitev nektere tedne dolgo
trpela in torej se ljudje čudijo, daje takrat bila tako hitro
dognana in so tim bolje radovedni. Ob 9 predpoldnem
so 101 po vrsti s topovi strelili in Rimljanom na znanje
dali veselo novico. Na mostovži nad vratini papeževega
poslopja se zdajci prikaže s konklave kardinal Riari-
sforza in ukaže s križom, molčati preveselemu ljudstvu.
S povdignjenim glasom kardinal kliče: „Oznanujem vam
veliko veselje. Papeža imamo preimenitnega in prečastit-
ljivega gospoda Mastaj Feretita, ki si je dal ime Pija IX. “
Ljudstvo večidel sploh se ni poznalo tega imena in je
stalo iz prvega osupnjeno in tiho, kar sirote, poprejšni
rejenci papeža Pija iz sirotišnice Tatagiovani, milo na
ves glas vskliknejo: „ Rog te živi papeža Pija IX.!" „Bog
živi Očeta ubogih in sirot" ! Med tem veselim vriskom
pridejo novi papež Pij IX. na mostovž Kvirinala, od kar¬
dinalov spremljeni, blagoslovit prvokrat svoje ljudstvo.
Dvakrat povzdignejo svoje roke v blagoslov, pa dvakrat
jim odpovejo in zopet vpadejo. Tretjokrat jih vzdignejo
in jih na široko razprostre, da bi objeli cel svet in kli¬
čejo s krepkim pa čistim in čudno milim glasom s sol¬
zami obliti, sv. blagoslov na tisuče zbranim Rimljanom,
pa tudi vsem kristjanom in ljudem vsega sveta. Ogromna
množica pa jih pozdravi enoglasno:" „Evviva Pio nono!
Bog Te živi!"

15

6. Pij IX. papež — prav po božji volji.

Kakor mati božja, devica Marija, ktero naš sv. Oče po¬
sebno častč, so tudi oni se popolno v božjo voljo vdali, kakor
smo že brali rekoč: »Glej me, o Bog, nevrednega hlapca
svojega, naj se zgodi tvoja sv. volja!“ Zategadelj ime¬
nujemo sv. Očeta Pija papeža, prav po božji
volji!  — Pa poglejmo še, kaj se je ugodnega godilo
tiste vesele dni papeževega izvoljenja in kronanja.

Veselo so hiteli kardinali iz svojih celic po ulicah
od ljudstva natlačenih v svoja poslopja, vojaki z zele¬
nimi vejicami obvenčani so z glasbo vso mesto obšli, z
vsimi zvonovi so zvonili, dokler se niso popoldne sv. Oče
peljali v cerkev sv. Petra, Bogu na grobu sv. apostelnov
se priporočit in zahvalit. Proti večeru je dal veliki na¬
mestnik, kardinal Patricij, še to oznanilo: »Kralj nebes
je prošnje svoje cerkve milostljivo uslišal, in Njih sve¬
tost, našega gospoda Pija IX. na papežev sedež povzdig¬
nil. Zato zapovem , da se bo jutri ob desetih pred pol¬
dnem v vseh cerkvah mesta zahvalna pesem : ,.Te deum
laudamus" pela, potem bodo celo uro z vsemi zvonovi
zvonili, med tem pa se bodo zahvalne molitve v procesiji
vršile. Itazun tega naj se pa tri prve dni pri maši povsod
zahvalne molitve molijo zavoljo tako slavne volitve papeža."

Ko so sv. Oče iz Kvirinala se peljali v Vatikan,
prosila je povsod velika možica ljudstva na tleh kleče
sv. blagoslova. Posvod so novega papeža z veselim vri¬
skanjem pozdravljali. Naangeljski trdnjavi so streljali s
topovi in z vsemi zvonovi zvonili. V Sikstinski kapeli so
se novi papež na altar vsedli in vsi kardinali so jim
pokorščino obljubili, ter njih nogo in koleno pokušnili.
Potem so jih prvikrat -na papežev sedež v cerkev sv.
Petra nesli; spremili so jih vsi dvorniki in kardinali.
Ko so v cerkev stopili, bilo je veselje in vriskanje tako
veliko, da ni bilo mogoče petja in glasbe slišati. Videlo
se je, kako so bili papež ginjeni. Blagoslov so dajali na
vse strani svojim vernim. Pri altarji Najvišega so tiho
molitev opravili in zdaj so šli med častitoveselim bu-
čenjein trobent do velikega altarja. Sedč na altarji so

16

novoizvoljeni papež tretjo obljubo pokoršine od kardi
nalov sprejeli (prvo so sprejeli koj po volitvi v Konklavu'
Velika cerkev sv. Petra je bila z ljudmi natlačena. K'
so se nazaj v Kvirinal peljali, vsuli so se ljudi po tak«
imenovanih papeževih ulicah. Vsak je hotel sv. Očeti
videti in pozdraviti in povsod seje slišalo reči: „0 kak«
je mil!“ Zvečer je bilo celo mesto razsvetljeno in p<
vseh ulicah so gorele grmade veselja. Sedemnajstega rož¬
nega cveta so bili tudi vsi veliki gospodje in poslane
pred sv. Očeta pripeljani. Devetnajstega pa je veliki na¬
mestnik kardinal Patricij to le oznanilo razglasil, ka-
koršno se samo o sv. letu da:

Kronanje Njih Svetosti papeža Pija IX. našega
Gospoda, ktero bo 21. tega mesca v cerkvi sv. Petra z na¬
vadnim veličastvom, Njim da priložnost, vsim vernim oboj¬
nega spola vse časne kazni grehov odpustiti (popolen od¬
pustek dodeliti), kteri bodo po opravljeni spovodi in obha¬
jilu z resnično zgrevanim srcem h kronanji prišli ali pa k
blagoslovu pred velikim papeževim poslopjem se znašli in
v cerkvi kralja nebes — zmage cerkve, edinosti kršanskih
oblastnikov in končanja krivoverstva prosili. “

Dar, kteri se po stari šegi v dan kronanja mestnim
ubožčikom vsakega spola in starosti in celo nerojenim
otročičem deli, je bil 20. rožnega cveta podeljen. Vsakdo
je blizo 12 krajcarjev sprejel. Častitljivi kardinal, ki
razdeluje mile darove, je imel blizo 40 tavžent razgra-
jočih glav vpokojiti!

21. rožnega cveta je bilo kronanje sv. Očeta tudi
kakor posvetnega kralja na velikem altarji blagoslovlje¬
na v Št. Peterski cerkvi. Vsi prelati in vsi, kterim je
v kapelo priti privoljeno, kakor tudi gospodi kardinali
so šli v lepi procesiji naprej , sv. Očeta pa so v noš-
njem stolu pod nebom prinesli. Od vseh strani je ljud¬
stvo sv. Očetu veselo ukalo. Med nešteto množico, ktero
so vojaki in mestjani v redu držali, so prišli na mostovž,
s kterega se vidi ves veliki prostor pred Vatikanom.

Ko so prišli na mostovž , vsedli so se sv. Oče na
sedež, kjer ijih je vse ljudstvo videti moglo. Kaplani
in duhovni pevci so zapeli latinsko pesem „Corona aurea

17

super caput ejus . . . Glejte! Zlata krona je na nje¬
govi glavi. Kardinal dekan je odpeval in molil molitev:
Omnipotens sempiterne Deus, dignitas sacerdotum itd. —
Po končani molitvi je vzel kardinal dekan škofovo kapo
iz glave sv. Očeta in je trojno krono  (tiaro) jim na
glavo postavil rekoč: Accipe tiaram t. j. sprejmi trojno
krono, tiara imenovano, in vedi, da si Oče knezov in
kraljev, vlastnik zemlje, namestnik Odrešenika našega,
Jezusa Kristusa, komur je čast in slava od vekomaj.
Amen.

Po končanih navadnih molitvah so sv. Oče s se¬
deža vstali in zbrano ljudstvo blagoslovili. Neizrečeno
vriskanje veselja se je razlegalo, topovi angeljskega gradu
so zagromeli, vsi vojaki so vstrelili, bobni so bučali , in
zvonovi vsega velikega mesta so zapeli. Koj potem sta
dva kardinala diakona popolnoma odpustke oznanila z
navadnimi cerkvenimi besedami. Nazadnje so sv. Oče še
enkrat vstali in vse pričujoče še enkrat blagoslovili. Po¬
tem so šli v zakristijo sveta oblačila sleč in tukaj je
jim kardinal dekan vimenu vsega svetega zbora k slav¬
nemu kronanji vso srečo voščil, sveti Oče pa so se v
svojih oblačilih vrnili v svoje poslopje. Zvečer tega dne
je bilo vse mesto razsvetljeno, poslopja gospodov kardi¬
nalov, unanjih poslancev, prelatov, knezov iu rimskih
plemeničev, kakor tudi več cerkvi Da bi se pa kronanje
Njih Svetosti tudi ubožčikom z milimi darovi sv. Očeta
še bolj veselo storilo, skazali so papež še te-le dobrote.
Razun že razdeljenih 12 tavžent goldinarjev se imajo
vse reči, poslednje tri mesce zastavljene, do enega goldi¬
narja brez plačila rešiti. Vrh tega so papež ubogim
Rimljanom neomadežvanega zadržanja 53 d<5t, po 102
goldinarjev pri možitvi ali ob prestopu v klošter in še
drugih tavžent ddt po 20 gld. v svojih deželah napravili.

Tako so se snujali zapored veseli dni volitve in
kronanja sv. Očeta Pija. Slava tistih dni je se razljivala
iz večnega mesta po celi laški deželi, po vsej keršan-
ski zemlji. Ne samo papežu prijazni, timveč tudi sicer
sovražni ljudi so se veselja navzeli. V podobah in pis¬
mih so jih slavili, itd. Kako so se pa sv. Oče pri vsem

Slovenske večernice. 2

18

tem občutili? „Danes se začenja moje preganjenje in
trpljenje!" so d j ali prvi dan, ko se njim je na tavžent
ljudi priklanjalo in jih slavilo. Slavoklici ljudstva in vse
nedopovedljivo veselje tistih dni Pija IX. ni motilo. Po¬
nižni so ostali kakor prej, tudi slej in v tem duhu
ravnali svoje domače in javno življenje in djanje. Ves
prazen lišp so odstranili, znižali število svojih stre-
žajev, prikratili si v jedi in pijači tako, da sami za se
čez dan le blizo dva goldinarja na jed in pijačo po¬
trebujejo! Jed6 po starodavni šegi sami  pri eni
mizi. Ko se je hotel viši hišnik revni napravi vstaviti,
so papež djali: „Jaz sem ubog služabnik Jezusov! Skr¬
bite, da se vse v tem duhu vravna! “

Važen je tudi dnevni red,  kterega so si papež
sami osnovali, in ki se ga še vedno zvesto drže. Ob 4
zjutraj vstanejo in molijo do 5. Ob 5 mašujejo v po¬
sebni kapeli in potem, ko za njimi kak drugi mašnik
sv. mašo obhaja, papež zraven te maše zahvalne molitve
opravljajo. Ob 6 1 / 2  grejo v svojo učebno sobo in oprav¬
ljajo različna opravila s kardinali, ministri, tajniki itd.
do 1 popoldne. Ob 1 južinajo sami. Po južini počivajo
eno uro ali grejo na vrt se sprehajat. To je ves njih
počitek! Potem sprejemajo vse, ki jih želijo obiskati in
ž njimi govoriti , do 5. Ob 5 obiščejo presv. rešnje telo
in molijo. Od 6 do 10 so zopet v svoji sobi, ktero le
zapuste, kedar gredd večerjat. Ob 10 grodd spat. Kakor
se vidi, so papež zeld ojstri sami proti sebi v priliki do
drugih velikažev. Na drugo stran pa so vsi ljudomili,
vsi ljubeznjivi in dobrotljivi. Na tisuče lepih dobrih del
kaže lepo skrb višega pastirja in srčno ljubezen sv.
Očeta. Cele zaklade imamo milih prigodeb, v kterih se
kakor v ogledalu vidi njih skrbljivo in ljubeznjivo sreč.
Veliko zanimivega se pripoveduje od cesarja Jožefa II.,
ali veliko več in lepših črtic imamo iz blagega življenja
papeža Pija IX. Cele bukve so polue mičnih resničnih
povest od njih modrih in dobrih del. Desetkrat več pa
je le znano Bogu in zapisano v bukvah večnega pla¬
čila. Najte da sem-le pridenem saj nektere zanimive
prigodke.

19

Nek dan se bliža majhen otrok sv. Očetu in ga
prosto ogovarja rekoč: „Kaj ni res, da si ti papež ?" „Se
ve da sem, moj majhen prijatelj", papež odgovorijo. Na to
ihti jokajoči otrok: „Jaz pa nimam — očeta — -več!"
,,Ne skrbi ljubi otrok, so Pij djali, jaz bom tvoj oče."
Odmah so ga dali v odgojilnico, da bi se izredil na njih
stroške.

Večidel imajo laška mesta odločen kraj, v kterem
prebivajo Judje in kteremu je navadno Ghetto ime. V
Rimu pa je bilo tisto judovsko prebivališče prav nečeden
in nezdrav kraj, kterega so se Rimljani skrbno zogibali.
Pij IX. so koj oskrbeli, da se je tisto mesto osnažilo in
kolikor mogoče zboljšalo. Judje pošljejo na to v zahvalo
papežu veliko vreden dar. Sv. Oče so dar sprejeli, pa na
papirni listek zapisali: „To velja tisuč trdih tolarjev!"
in podpisajoči svoje imč so ga judovskim poslancem po¬
dali rekoč: „Vzemite ta znesek in razdelite v imenu Pija IX.
vse med uboge družine v Ghettu."

Kmalo potem se peljejo sv. Oče memo imenovanega
judovskega mesta in vidijo ubogega starčeka na kam-
nenem tlaku ležati, na pol mrtvega. Oni skočijo brzo
s kočije in ga bolj pogledajo. „Žid je", so ljudje vpili,
pa niso pomagali. „Kaj pravite" ? so papež nevoljno
rekli, „ali ni naš bližnji, ki trpi? ..Njemu se mora po¬
magati." Papež sami so pripomogli, ga vzdigniti v svojo
kočijo, so ga peljali v njegovo stanovanje in tam čakali
tako dolgo, da se je zopet zavedel.

Nektere tedne po tem prigodku pomoli neki vojak
kos žolnirskega kruha sv. Očetu , ko so ravno iz kočije
stopili. „Sv. Oče!" je vojak rekel: ..Glejte tak kruh do¬
bimo v kasarni!“ — Kruh ni bil dober. — ,,Ali vam
vedno tak kruh dajejo ?“ so Pij vprašali. „Vedno,“ je
vojak djal. „Prav, moj sin," so papež rekli — ..jaz bom
skrbel za drugi 44 . Sledeči dan so kaznovali oskrbnika in
kruh se je zboljšal.

Navadno se papežem očituje, da preveliko za svojo
žlahto skrbč in jo v škodo drugih obogatijo. Piju IX.
pa se ne sme kaj takega očitovati. — Nek papežev strič-
nik je služil v papeževi armadi in je mislil, da bo

2 *

20

kmalo povišan. ,,Ti se motiš, moj sin!“ rekli so mu papež,
če si kaj takega domišljevaš. Res je, da sem tvoj stric,
pa sem tudi oče tvojih tovaršev. če boš kakor drugi po¬
višanje zaslužil, boš povišan; le vrednemu se sme dati,
kar mu gre. 44  Tako določno, pa vendar tudi prijazno so
se odpoveli svojemu ujcu.

Srečno ljudstvo, ki ima takega vladika! Pa Rim¬
ljani so tudi spoznali svojo srečo in dan na dan je bilo
veči njih veselje in srčnejša njihova ljubezen do sv.
Očeta, svojega vladarja. Nise čuditi, kar eden izmed po¬
potnikov od tistih veselih časov piše: „Jaz le povem
nar vsi ved6 in pravijo, da ljudje papeža skoraj po
božjem časte, 44  in drugi piše: „Ni dopovedati, kako

se ljudje veselijo , kadar papeža le vgledajo. Koderkoli
so se dali videti, so jih ljudi obsuli in slavili brez konca.
Ko so enkrat iz Albane nazaj prišli, hitelo je jim na¬
sproti pri štirdeset tisuč ljudi!"

Vsi vtopljeni vveselji so bili Rimljani, ko so papež
ravno en mesec po svojem kronanju oprostili vse poli¬
tične jetnike in jim vse kazni odpustili. Vse je kipelo
od nedopovedljivega veselja — tako da so bili sv. Oče
prisiljeni, zajeziti neomejeno veselje zapovedo vaje : „Naj
se v svojem, če ravno istinitem veselju vendar pre¬
magajo. 41

Pošteno ljudstvo je se vdalo željam sv. Očeta ali
sicer majhna stranka rogoviležev, ki so namerovali vkon-
čati papeževo vlado, niso pustili, ljudem vpokojiti se. Le
malo Rimljanov je bilo med temi puntarji, temveč pa
iz ptujega, od vseh strani sveta. Stari puntarji, po po-
miloščenju spet popolnoma prosti, so hlinili celo poboljšanje.
Vsi na videz zgrevani so se oklepali okoli papeževih
nog in celo sv. obhajilo sprejeli iz njih rok, ali večidel
so ostali staremu hudiču prekucij v krempljih , posne¬
maje Judeža izdajalca, ki ja svojega prijatelja in do¬
brotnika po kuševanji izročil sovražnikom. Javno obširno
slavi, enje papeža Pija je bilo prekucuhom lepo zagrinjalo
svojih grdih hudobnih namenov.

Kmalo je se razodelo, kar so puntarji na skrivnem
kovali. Hvalisali so „1 i be r a 1 n ega 44  papeža in ga naj

21

,,višega  liberalca  med vsemi liberalci 44
povzdigovali do neba. Ravnali so papež zares liberalno
v najlepšem pomenu t. j. dobrotljivo in blagodušno na
vse strani. Pa ravno liberalci so na zlo obračali njih
milost in veledušnost; neusmiljeno prebadali in s trnjem
ovijali najboljše srce — v povračilo!

Še je donela Hosana in se razlegali slavaklici po
mestu in deželi in dozdevalo se je, da Pij niso Crux
d e cruce: „ k riž o d k riža",  ali „ križ na križ, “
kakor jih je imenoval pred veliko sto leti pobožen
škof Malahias — ali že so se prikazovale če dalje obil-
niše burne ptice, ki lete pred grozno nevihto.

Leta 1848. pa je se vlila strašna revolucija skorej
čez celo Evropo. Sv. Oče so si v svojih deželah prizade¬
vali, popravljati in zboljševati na vse strani po potre¬
bah novih časov. Pa rogovileži niso bili zadovoljni, vedno
dalje so segali. Na vstal a je za Papeža sveta dolžnost,
vstaviti se. Punt in hrup je se zdajci širil javno in po¬
prejšnji slavitelji papeža Pija so postali njegovi najhuji
sovražniki.

15. listopada 1848 so umorili papeževega zvestega
ministra Rosi-ta pri vratih papeževega poslopja, Kviri-
nala. Nahujskana drhal nosi krvavega morilca na rokah
po ulicah in slavi morijo; pošteni ljudje pa se boječe
poskrivajo. Prihodnji dan stavijo prekucneži predrzne
tirjatve do papeža: Vojsko z Avstrijo, konštitucion ali
ustavo in novo ministerstvo sestavljeno iz množice naj-
hujih rogoviležev. Tej hudi volji so se papež ustavili,
kar slišijo zunej palače pomenljivi strel s puškami,
okna se trupijo, prelata Palma zadene sovražna krogla
in ga umori. O večeru pride nova deputacija in nove
tirjatve. Papež se uganejo veliki sili,  da se ne preliva
nedolžna kri,  pa ob enem tudi protestirajo, da se sami
za se nočejo vdeleževati nove vlade.

Od tehmal so bili papež jetnik v svojem lastnem
>oslopji, porok v rokah puntarjev. Nekoliko časa prejde,
tar sklenejo pobegniti. — 24. listopada 1848


22


4 .

Papež bežijo v Gaeto.

Francoski poslanec, vojvoda Harkur in Bavarski
grof Špaiu* njim pomagata na večer 24. novembra po¬
begniti. Francoski poslanec se dela, da ima nezogen-
ljiva imenitna opravila pri papežu in si nalašč celo
dolgo uro opraviti dd. da bi s tem prevaril straže pred
Kvirinalom in prezajoče trope ljudstva. Tačas pa po¬
begnejo Pij skoz vrata na uni strani poslopja, se vsedejo
v pripravljeno kočijo in se srečno zmuzijo skoz vrata
rimskega mesta. Pri cerkvi sv. Marcelina pa jih čaka
bavarski poslanec grof Špaur s svojo kočijo, v kterej se
srečno odpeljejo tudi skoz slednje straže. „Kdo je?“
vklikne straža. »Bavarski poslanec in doktor Alerc!“ je
bil hiter odgovor. ,,Kam ?“ — „V Albano!“ — Še nektere
trenutke, in papež Pij so zunaj svojega ljubljenega, pa
nehvaležnega mesta. Molče se še enkrat ozrejo na
mesto, globoko zdihovaje in v tiho žalost vtopljeni
dospejo v Albano. Tu jih je čakala grofinja Treza Špaur
s svojim lOletnim sinom in njegovim učenikom. O pol¬
noči je že bilo. Ravno se vsedejo papež v kočijo , kar
prijaha za njimi četa petero rimskih konjikov. Že mi¬
slijo papež, da so zasledeni in da je beg zastonj. Pa
grofinja Špaur, to videti, hitro kliče na glas: „Urno,
urno, gospod doktor Alerc“! vsedite se hitro. Pozno je
že in jaz ne popotujem rada tako pozno po noči." S temi
modrimi besedami se najo Žolnirji oslepiti. Njih vodja
celo sam pomaga tako imenovanemu doktorju v kočijo
in vošči: ,,srečen pot! 44  Skoraj pridejo na Neapolitansko.
Vsi solzeni molijo iz srca „Te Deum“ v zahvalo. Brez
vse zamudile dospejo v Gaeto in si izvolijo malo hišico
za prebivališče, car pride zgodaj zjutraj sam Neapoli-
tanski kralj s svojo družino in jih povabi , ves solzen
veselja in omilovanja, v svoj grad in prosi naj bi tu
pri njem prebivali.

Skoraj celo leto so tam stanovali — majhna trd¬
njava Gaeta je postala središče katoliškega sveta. „Kjer
je Peter, tam je cerkev, u  tam je Rim. Iz Gaete so raz¬
poslali sv. Oče okrožno pismo in naznanili, zakaj da

23

so pobegnili, in da protestirajo zoper silo jim naprav¬
ljeno. Ob enem vstavijo družbo mož, da vladajo na¬
mesto njih.

Da so papež pobegnili, to puntarjem ni bilo nika¬
kor po volji. Trikrat so poslali do papeža in prosili, naj
bi nazaj prišli ali saj privolili njih vlado. Pa nič niso
opravili. Podali so se naprej na gladkem potu puntar-
stva. Prisiljeni od podšuntanih p tuj ih ljudi (Garibaldi
med njimi) so vstavili rimski puntarji novo minrsterstvo
iz mladih in starih rogoviležev , napravili republiko ali
ljudovlado, ktere glava je bil Macini,  rogovilež rogovi¬
ležev. Zdajci je pričela vladati sama groza in strah!
Divje zverine so bili eni,  drugi kakor vragovi, ostali
besni noroglavi. Take groze ni doživelo rimsko mesto,
še tedaj ne, ko so vladali neverni rimski trinogi. V
kratkem se združijo katoliške vlade, vstaviti grozno one-
gauje rimske republike. 50.000 avstrijskih vojakov ob¬
sede severne dežele. Luj Napoleon, predsednik francoske
republike pa pošle z vojsko pogumnega generala Audi-
not-a , ki urno obsede* mesto Kirn 30. aprila 1849. V
mestu vladari in se brani na vso moč Garibaldi
s svojimi četami : 20.000 puntarjev in jetnikov. Pa še
le 3. julija je Audinot, v stanu premagati in vsiliti ro-
govileže. S časoma se Rim zopet vpokoji in vredi.

Med tem pa so živeli in trpeli Pij IX. mirno v
svojem pregnanstvu ko oče vernih in viši pastir. Bili so
sicer kakor prej mirnega vedrega lica. Pa vendar kaj je
njih srce ob tem žalostnem času trpelo, to se je tudi jasno
na njih vidilo. Poprej krepki ko čvrst mladeneč—so se
vidljivo, hitro postarali — glava temnih las je postala
vsa siva, kakor mnogoletnega starčeka. Kakor Kristus
na oljski gori so trpeli Pij IX. v Gaeti — „križ od
križa 11  silne notranje težave. Pa tam seje  tudi iz¬
cimila slava njih slavnih del.

Rimsko mesto je se popolnoma vmirilo in postalo
varno. Pij sklenejo se podati nazaj v svoje mesto. 4.
aprila 1850 se napotijo. Od Napolja do Rima donijo
zopet slavaklici. Vsi ginjeni, s solzami obliti pridejo v
Rim 12. aprila. Žalostni spomini groznih reči, ki so se

24

v svetem mestu godile, jim pa greni in kazi vse veselje.
V cerkvi sv. Petra odmolijo TeDeum in se podajo —ne
več vKvirinal, nego v Vatikan in tu, skorej stran mesta,
zanaprej prebivajo.

Poglejmo zdaj slavna dela papeža Pij a IX. skoz 20
let, kakor višega učenika in pastirja,  najvišega
mašnika in kralja.  Škoda, prav škoda, da ne morem
zadelj pičlega prostora kaj več o tem pisati, da moram
vse le površno naznaniti.

8. Papež Pij IX. najviši učenik.

Iz svojega pribežališča Gaeta so razposlali sv. Oče
imenitno okrožno pismo vsim škofovom celega sveta,
v kterem jim naznanjajo svoje srčne želje, dokončno
spoznavati in postaviti za trdno resnico sv. vere, stari
nauk sv. katoliške cerkve: daje  devica Marija, mati
božja brez madeža  izvirnega greha spočeta.  „0d
otroških let, govorijo vtem listu, sem s posebno pobož¬
nostjo in prisrčno ljubeznijo st. devico Marijo častil.
Zdaj pa so moje želje in ponižne prošnje, naj me Oče
vsega usmilenja blagovoljno razsveti z lučjo sv. duha,
da bi zamogel glede na neomadežno spočetje božje ma¬
tere in presv. device Marije jasno določiti, kar je kvečej
božji časti in v slavo vselej devici, nas vsili ljubeznjive
matere Marije." Srčno veseli so skorej vsi škofovi sveta
radi privolili in prosili, naj bi se ta zadeva kmalo do¬
gnala. 8. decembra 1854 so sv. Oče s privoljenjem ve¬
liko škofov, v sredi mašnikov in v pričo veliko posvet¬
nih ljudi ta nauk: „da je devica Marija brez ma¬
deža izvirnega greha spočeta",  za versko resnico
sv. kat. cerkve slovesno spoznali in trdno verovati zauka¬
zali. Od tistihmal, kar so cerkveni očetje v zboru v me¬
stu Efežanskem (22. rožnega cveta 431) čast Marije zoper
krive nauke Nestorja branili, ni veče slave došlo božji
materi po sv. katoliški cerkvi, kakor o tej priči. Sprelep
praznik čistega spočetja device Marije ni se samo v
Rimu timveč po celem kršanskem svetu slovesno obha¬
jal. Sveti Oče velijo: ,.Jaz verjem" — in 200 mi-

25

Ijonov vernili kristjanov je ponovilo za njimi z vernim
srcom: Mi verujemo!  Deset let pozneje 8. decembra
1864 so razposlali sv. Oče tako imenovani silabus  z
encikliko (okrožno pismo) t. j. sestavek, presoje nje
inobsojenje vseh krivih navkov sedanjega
časa,  kar zadeva sv. vero. Že tedaj so divjali sovraž¬
niki sv. vere zoper najvišega učenika sv. cerkve in se
razsajali, „zakaj da bi se bili papež predrznih, skazati
jim v tem pismu kakor v jasnem ogledalu vse krive
vere in zmote zaslepljenega sveta!"

Pa še linje se je spenjala in zvijala stara kača ne¬
vere, ko so papež (kar so tudi že v Gaeti sklenili) d v a j s t i
veliki občni cerkveni zbor sklicali.  8. decem¬
bra 1869 se je v Vatikanu pričel. Skorej vsi škofovi celega
kršanskega sveta so prišli na zbor. 18 julija 1870 seje
za resnico sv. vere spoznal in javno slovesno oznanil
nauk: „da so papež,  kadar kot učenik vesoljne cerkve
z apostolske stolice razodeto vero Kristusovo razlagajo,
sami za se (se veda  s posebno pomočjo sv. Duha) ne¬
zmotljivi.  To resnico so do malega vsi cerkveni očeti in
družniki zbora potrdili. Evo! novo priložnost za srdite so¬
vražnike sv. cerkve. Zmedel jim je ta nauk spet medle
možgane in vnovič so začeli zasmehovati, zaničevati in
obrekovati, kar ne zastopijo ali razumeti nočejo. Še
vedno zdaj se vpenjajo in razsajajo zoper to resnico sv.
vere, pravim katoličanom pa že davnej jasno.

Lehko in veselo, pa tudi trdno verujemo to resnico,
zakaj mi vemo, komu verujemo.  Mi verujemo sv.
Duhu učeniku vse resnice, kteri je nam govoril (tudi to
resnico) po vesoljnem cerkvenem zboru. Vse se zdaj mede
in moti in sprevrača, le skala, na kterej je cerkev po¬
stavljena, se sprevreči ne more t. j. papež (skala) se ne
morejo motiti v resnicah sv. vere, po Jezusovi jasni,
trdni obljubi in zadelj vsemogočne pomoči sv. Duha, uče¬
nika vse resnice.

t). Papež Pij IX. najviši pastir.

Od Jezusa postavljeni viši pastir  vodijo in re¬
dijo svoje po celem svetu razkropljene ovce in jagnjeta,

26

modro in skrbljivo. Kakor viši pastir so ugledali lepo,
pa zanemarano pašo na Angleškem.  Do leta 1850ni
bilo škofov na Angleškem, timveč bili so tam samo
vikarji t. j. škofovi namestniki, kar ni vspešno bilo za
katoliško cerkev in vero. Kar so Pij izvolili 12 škofov
in med njimi višega škofa Westminsterskega. Branili so
se te osnove drugoverni Angleži z vso silo. ministerstvo
in ljudstvo, po novicah in zborovih, pa vse nič ni po¬
magalo; papež so bili stanovitni kot skala, pa tudi škofi
nepremakljivi. Katoliška cerkev je zopet vtrjena v lepi
mogočni Angliji. Krivoverni Augleži se zdaj lahkeje in
hitreje morejo vrniti v krilo sv. matere kat. cerkve, kar
se tudi obilno godi. Da katoliška cerkev močno napreduje
na Angleškem, to je po večem dognala skrb sv. Očeta
Pij a IX. Ravno tako lepo so skrbeli za bogato Holan¬
dijo, daje  dobila višega škofa v imenitnem mestu
Utreht, s kterim so združeni štiri novoizvoljeni škofi.
Tudi tu so se močno branili krivoverci, ali papež so vse
nasprotnike premagali.

Posebno so skrbeli viši pastir tudi za druge kraje
sveta, kamor so poslali škofe in mašnike. Dvanajst škofij
so povzdignili v viša škofijstva, štiri so postavili novih
viših škofij in 94 pa novih škofij, največ v Ameriki in
na otokih.

Prizadevali so si tudi prav lepo in skrbljivo, vre-
diti in osnovati zadeve sv. katol. cerkve v posameznih
državah, kar je bilo velikokrat dosti težavno in sitno. Skle¬
nili so v ta namen konkordate, zastopili so se modro z
deželnimi vladami in odločili si po razmerah svoje pra¬
vice. Žali Bog! da so kmalo potem samosilne vlade
papežu po konkordatih dodelene pravice spet enostran¬
sko razdrle, kakor na Ruskem, Laškem, Avstrijanskem
itd. Kolikokrat so se morali viši pastir potegovati po
alokucijah ali očitnih ogovorih za pravice sv. vere in
potožiti pregajanje in overe sv. kat. cerkve ! Kako krepko
povzdigujejo svoj pastirski glas zoper ogromno, pa ne¬
pravično Rusijo zadelj zatiranja katoliških Poljakov: kako
se obnašajo v sredi srditih preganjevcev sv. cerkve v svoji
lastni domačiji na Laškem! Pač niso najemnik,  kteri

27

beži , kedar vidi volka priti, nego dobri viši pastir, ki
junaško brani svojo čedo povsod in vselej.

10. Papež Pij IX., naj viši masni k.

Lepa vrsta veličastnih cerkvenih godov, kakor malo¬
kdaj ali celo nikoli poprej, se vije kot ogromni venec
okoli Pij a velikega mašni  k a. Po sijajno slovesnem
praznovanju Marijinega brezmadežnega spočetja 8. de¬
cembra 1854, se svita kakor zvezda binkoštni god 8. ju¬
nija 1862 zadel j posvečevanja 26 japanskih mučencev.
Že poprejšna leta so jih spoznali papež Pij osem za iz-
veličane in to leto so jih postavili v vrsto svetnikov.
To preveselo godovanje sv. matere katol. cerkve se ni
obhajalo samo v Rimu, timveč po celem kršanskem svetu.
Blizo 300 škofov je prišlo iz vseh krajev v Rim na pa¬
peževo povabljenje. Drugokrat je videlo sv. mesto lepo
število viših pastirjev in njih sveto zvezo z najvišim pa¬
stirjem svojim.

Še lepše pa se je razodela edinost škofov s sv. Oče¬
tom 29. junija 1867. Ta pomenljivi dan je ravno pre¬
teklo 1800 let, kar sta bila umorjena v Rimu najime¬
nitnejša aposteljna Peter in Pavl po ukazu okrutnega
Nerona. Imenitni spomin so želeli sv. Oče, naslednik
aposteljnov v Rimu, prav krasno obhajati. Spet povabijo
svoje pastirje in hitro jih pride blizo 500 škofov in za
njimi pri 15.000 mašni kov iu več ko 100.000 posvetnih
vernih v Rim, praznovat na grobih aposteljnov in mu¬
čencev sveti spomin.

Še bolj slavno, če je mogoče, so se slavile sloves¬
nosti, ko so papež Pij opravljali svojo zlato mašo  —
11. aprila 1869. — Petdeset let že so nosili sladek jarra
in lehko breme kakor pobožen mašnik Jezusov in ko se
jo spolnilo lepo število let, najvišemu mašniku ni bilo
treba še le povabljati verne k sv. zlati maši. Sami so
prihiteli iz vsih krajev sveta verni vseh stanov, če¬
stitat svojega očeta in višega mašnika v slavni god
7.1ate maše; pa ne samo z obiskovanjem in jezi¬
kom temveč , kakor veli kršanska ljubezen , z lepimi

28

darovi in adresami, s kterimi smo vnovič očitno doka¬
zali svojo iskreno ljubezen in verno zvestobo do sv.
Očeta, najvišega pastirja in mašnika. Pa ne smemo po¬
zabiti najimenitnišega dogodka naših časov t. j. ve¬
soljni cerkveni zbor Rimski,  kteregaso sklicali
papež Pij IX. in se je srečno pričel 8. decembra 1869.
Viši pastir kliče in glej čudo! pastirji vseh ljudstev in
rodov primejo za popotno palico in dohajajo po suhem
in mokrem po 1000 milj daleč v Rim. Kar stoji sv.
katoliška cerkev, še nikolj ni bilo zbranih toliko škofov
v večnem mestu okoli svojega najvišega pastirja. Leta
1854 se jih jesnidilo pri 200,1. 1862 okolj 300, 1. 1867
blizo 500, leta 1869 pa se jih je združilo čez 700 škofov
okolj središča cerkvene edinosti! Xa vse oči so gledali
sovražniki sv. vere združeno moč sv. katol. cerkve, od
ktere tako radi in tolikokrat gučijo, da bo kmalo raz¬
padla. Kar se tako močno združi, to ne more razpasti!

Koliko je še drugih dokazov pastirske skrbi in lju¬
bezni papeža Pij a do vernih! Kako zvesto in neprestano
si prizadevajo na vse strani za večno srečo in dušni
blagor svojih vernih! Kako radi in obilno oblagodarijo
družbe in braterne s sv. odpustki. Osemkrat že so nam
dodelili popolne jubilejne odpustke! Dobro poznajo moč
molitve in dober sad prave pobožnosti, ker so sami mož
molitve. Torej tudi nas pohlevno in milo silijo k mo¬
litvi in pobožnosti, da bo , veča ko je sila, tudi božja
roka bolj mila, ktere naj se oklenemo v goreči molitvi!
Razširili so tudi sedanji papež čudapolno, sveto družbo
Jezusovega srca po celem krščanskem svetu, naj se zbi¬
ramo ž njimi vred okoli tega pravega sedeža božje mi¬
losti, da vsmilenje najdemo in milostljivo pomoč o pravem
času. Pred Jezusovim srcom ne zabimo srca, s ternjem
mnogega trpljenja ovitega, našega papeža Pija IX. Kako
vendar je mogoče to , po vsem dobrotljivo in milo srce
zaničevati, sovražiti! Ta zdihljej se nam vsili iz bridkega
srca, ko pišemo slednjo črtico iz življenja in trpljenja
papeža Pija!

29

11. Papež Pij IX.

kralj.

Ta, ki je rekel: ,,Moja je oblast v nebesih in na
zemlji", on nebes in zemlje gospod in kralj je hotel,
da ima njegov namestnik majhen prostorček na zemlji,
v kterem zamore neodvisen od kakega posvetnega vla¬
darja, kar je silno treba, slobodno voditi sv. Jezusovo
cerkev. Sv. Oče Pij IX. so tudi kralj  papeževih dežel.
Tudi kakor kralj so zvesto skrbeli za časno srečo svojih
podložnih, za njih dušni in telesni blagor.

Izvolili so si v ta namen prav modre in pobožne
svetovalce, poštene žlahtnike v svoje dvornike iz raz¬
ličnih ljudstev. Ne samo laških možev najdemo na kra¬
ljevem papeževem dvoru, temveč tudi Nemca, Francoza,
Relga in Angleža. Mož pa vseh možev, papeževih dvor¬
ni kov, ki sv. Očeta tudi o nevarnem begu v Napolitan¬
sko (Gaeto) ni zapustil in je več ko dvajset let njih
zvesti tovarš in pomočnik , je slavni minister kardinal
Jakob  A n ton  e 11 i. On je sv. Očeta desna roka, duša
papeževe vlade. Da je čvrst mož, vidi se jasno iz tega,
ker vsi sovražniki papeža tudi njega do živega sovra¬
žijo in overajo, kakor le mogoče , njegovo modro po¬
slovanje.

Jako velika je bila skrb sv. Očeta za umetnosti
in znanosti.*  Nove šole, gimnazije so se napravile,
stare pomnožile in zboljšale, osnovale so se zbirke ime¬
nitnih starin. Umetnikom in učeucom različnih znanost
so radi in obilno pomagali. Velika zvezdarnica v tako
imenovanem Kollegium Romanum je se na njih stroške
postavila. Ravno tako so si prizadevali za dela in na¬
prave kršanske ljubezni  in  us  mi  le  n j a. Kjer je
bilo mogoče, so ustanovili bolnišnice, sirotišnice, oskr¬
beli naprave za otroke in odraščene uboge. Po pravici
smemo imenovati papeža Pija: ,,Očeta ubogih in
si rot u ;

* Glej lepo knjigo: Die katholische Kirche als Erhalterin und
Uoforderin von Kunst und Wissenschaft, historisch nachgewiesen
von Dr. Fr. Al. Hageliicken. Erfurt. 1869.

30



Da se zboljša obrtnija, napravili so razstave, po¬
sebno pohvalili in oblagodarili tovarnike (fabrikante) naj¬
boljšega blaga. Popravljali so ceste, napravljali boljše
luke ali ladjostaje na morju, in železnice na suhem, se
sporazumeli s ptujimi trgovci in mornarji zadelj obrt-
nije in kupčije. Tako so si prizadjali vsestransko , tudi
posvetno osrečiti svoje ljudi in svojo deželo. Pa sovraž¬
niki papeževe vlade vsega tega ne vidijo. Ort je slep,
čeravno na vse oči gleda. Lažnjivi, slepi sovražniki so,
kteri tolikokrat in tako silno grajajo papeževo slabo?
hišovanje. Neki bavarski baron je nalašč v papeževe de¬
žele se podal pred nekimi leti, da bi se očevidno pre¬
pričal, kako da je. Prav med prosto ljudstvo je veliko¬
krat zahajal, pozvedet njih misli in slišati razsodbe.
„Pa prepričal sem se, je djal, prav jasno, da je ljud¬
stvo papeževih dežel veliko bolj zadovoljno , kakor ljud
drugih posvetnih vlad na Laškem.“

Kratko , tako dobro in modro so papež-kralj hiše-
vali in ravnali, da leta 1858 ni bilo nobenih dolgov, da
so si celo 142.966 škudov (tolarjev) prihranili. To je
da so se te srečne razmere spet shujšale po rogoviležih
in roparjih, ki so jim vzeli veči del dežel. Pa tudi v teh
žalostnih okolščinah so tako skrbljivo vredili spet dnar-
stvene zadeve, da so zvedenci , ki so prišli iz različnih
dežel v Iiim na pregled , se jasno prepričali zvestega
ravnanja v denarskih zadevah.

Očitno je torej tudi in prav iskreno razodevalo rim¬
sko ljudstvo in drugi ljud po deželah svoje spoštovanje,
hvaležnost in ljubezen do svojega papeža-kralja. Vsako
leto so slovesno obhajali spomin srečnega dohoda pape¬
ževega iz prognanstva (iz Gaete). Ko so papež 12. aprila
1855 v kloštru pri sv. Neži z 120 osebami pri mizi
bili, vdrl se je spodnji strop od teže in papež so padli
z drugimi vred globoko na podzemje. Pa vsred podrtin
in sutja so ostali brez vse škode. Spomin tega dogodka
in rešenja je ljudstvo vsako leto prav hvaležuo obhajalo.

Še lepše pa se je dokazovala iskrena ljubezen ljud¬
stva do svojega kralja , ko so papež leta 1857 popoto¬
vali po svojih deželah. Prav jasno se je videla živa lju-

31

bežen prostega ljudstva do sv. Očeta in kralja. Ni bilo
znati tedaj nič nobenega sovraštva, kterega radi obre¬
kujejo papeževo ljudstvo njegovi lažnjivi zoperniki.

Pa vsi sprelepi dokazi pokorščine, spoštovanja in
ljubezni so bili minljiva hosana cvetne nedelje. Kmalo
se je spremenila v divje vpitje: „Križaj ga“! Z rožo
vred je prirastlo bodeče trnje. Vsred veselja papeževih
iskrenih prijateljev so kuhali njegovi sovražniki žolc
in jezo.

Vseh sovražnikov papeža in njih vlade najhuji je bil
sardinski minister grof Kamilo Kavour,  ki je vedil
slabega in lehkomiselnega kralja Viktor Emanuela dobro
se poslužiti za močno izpeljavo svojih hudih namenov. Pre-
varil je kralja v najzlobnega mučitelja papeža Pija.
Dobro tolmačijo ljudi znamenitni priimek papežev-.
Crux • de cruce, križ od križa  s tem, da je sardin¬
ski križ  (sardinski kralj ima podobo križa v svojem
grbu) papežu naj teži križ naložil.  Že 1. 1850 so
skovali v sardinskem kraljestvu zaporedoma sv. cerkvi
škodljive, škofovom, mašnikom in cerkvenim redom prav
sovražne postave. L. 1850 so zatrosili črt zoper papeža
in podpihovali in šuntali ljudi v severnih krajih pape¬
ževih dežel s takim uspehom, da so skoraj vsa veča mesta,
malo prej papežu vsa vdana,  se odpovedala vladi sv.
Očeta in se s sardinsko združila. Garibaldi  je bil pri¬
pravljen, pomagati puntarjem s svojimi nabranimi četami.
Da bi branili meje svojih dežel, napravili so si sv. Oče
majhno vojno, v ktero so stopili blagi sinovi najžlaht¬
nejše krvi iz vseh krajev sveta, branit pravice papeža-
kralja. General je bil tej armadi pogumni francoz L a-
moricier  in njemu družnik mladi, nepozabljivi junak
Pimodan.  Pa bogme! nagloma prav po šegi razboj¬
nikov so planili desetkrat veči tropi sardinski pod po¬
veljstvom Cialdini-ta 18. septembra 1860 na malo mno¬
žico papeževih vojakov , na višavah Kastelfidardo , blizo
imenitne cerkve Matere božje Marija Loreto. Prav za
prav zadušili, zadavili so junaške papeževe vojake bra¬
nilce. Sardinski kralj hiti, roparsko ugrabit štiri dele pa¬
peževih dežel.


32

Svetemu Očetu pusti za tabart le mesto Rim in
okolico. Od 814 kvadratnih milj in 3 miljonov prebi¬
valcev je le ostalo papežu 214 milj in kacih 700.000
podložnih.

Pa tudi tega malega posestva papeža kmalem oro¬
pajo. Stari rogovilež Garibaldi, poln črta zoper vero in
mašnike, zatrobi in trobi vedno v svoj divji, zviti rog:
,.Rim ali pa smrt! 44  Na skrivnem ga podpira sardin-
sko-laška vlada. Ž njeno pomočjo si nabere spet svoje
divje čete, ki se tihoma vkradejo v papeževe kraje, celo
tudi v glavno mesto Rim. Mesca oktobra zapusti na
skrivnem Garibaldi svoj otok Kaprera (t. j. kozji otok)
in stopi spet ko general na čelo svojim zbranim
tropom. Pri 20.000 jih je bilo. Svetemu očetu pa hite
na pomoč spet pošteni sinovi imenitnih staršev, vojvodov,
knezov, grofov in drugih žlahtnikov. Viši oficirji in zna¬
meniti uradniki stopijo ko prosti vojaki pod papeževo
bandero , branit posiljeno pravico. Kakih 5000 je bilo
papeževih vojakov. General Kancler, rojen Nemec, srčen
oberst francoz Allet in hrabri oberstlejtenant do Charette
so vdarili 3. novembra 1867 pri Mentani na Garibal¬
dija in njegove čete tako srčno in srečno, da so vsi Ga-
ribaldinci lesici na rep sedli, t. j. pobegnili. Mrtvih pa
je ostalo 1000 na bojišču. Vjetih je bilo 1500; pape¬
ževih vojakov pa, kar je prav čudno, je padlo samo 30
reci trideset! Za tabart je bilo mesto Rim srečno oteto.

Pa zvitega potuhnjenca, ki je vsem tem rovarijam
in roparijam v papeževih deželah potuho dajal, franco¬
skega cesarja Napoleona III. ne smemo pozabiti. Res,
da je Napoleon ko president francoske ljudovlade (repu¬
blike) leta 1849 rimsko ljudovladuhanje vničil in Rim
spet papežu oprostil. Pa to ni storil iz vernega in hva¬
ležnega srca, temveč iz sebičnosti, da bi sebi vtrdil svojo
čast in oblast. Res je , da so od tistihmal ostali fran¬
coski vojaki v Rimu v papeževo brambo, pa ravno tako
je resnica, da je Napoleon III. vPlombieri mesca julija
1858 z zgor imenovanim ministrom Kavourom se na skriv¬
nem sporazumel in zarotil, in leto navrh brez vse overe
in nalašč pripustil, oropati sv. Očeta. Res je, da je storil

33

Napoleon tako imenovano „francos.ko-sardinsko po-
godbo u  15. septembra 1864 papežu v nekoliko pomoč;
pa ravno tako je res, da je bila vsa ta uravnava dvo¬
umna, goljfiva. Besnica je, da so francoski vojaki več¬
krat branili papeža in njih pravice , pa tudi to je do¬
gnano, da je Napoleon ropariji Sardinskega kralja Viktor
Emanuela na skrivnem privolil. Slednjič pa začne Na¬
poleon nesrečno strašansko vojsko s Prusi 1. 1870. Lepo,
dolgo zaželjeno priložnost ima, poklicati iz Kima fran¬
cosko posadko. Pa čudno, ravno tisti dan, ko so slednji
francoski vojaki zapustili brez pomoči papeža in njih
deželico, so Prusi prvokrat Napoleona natepli in zmagali.

Sv. Oče so zdaj vsi zapuščeni. In glej zdaj je prišel
ugodni, že zdavnej zaželjeni čas za deželo-grabeža Viktor
Emanuela, da plane kakor jastreb na golob-papeža
sv. Očeta Pija in vzgrabi njegovo sv. mesto Kirn. V treh
tropih privihra vojska sardinskega kralja do Kima. V
kratkih dneh je okoli Kima 80.000 sardinskih vojakov
in 2000 topov nastavljenih. Papeževa vojska pa ni štela
več kakor 10.000 mož. Kilo je 20. septembra 1870
zjutraj o petih, ko so Piemontezi začeli v mesto streljati.
Strelba je bila grozna. Le nekoliko časa pripustijo sv.
Oče, da se branijo njih vojaki, da bi sovražniki kedaj
ne rekli:  Sv. Oče bi bili Kirn prostovoljno roparjem iz¬
ročili. Ob 10 uri se prestreli in prevrže zidovje pri Pijevih
vratih; zdaj zapovedč papež rekoč: ,,Zadosti  j e.“
Svojim vojakom velijo , umakniti se — in Piemontezi
se vderejo v mesto do trga sv. Petra. Tu položč pape¬
ževi vojaki svoje orožje in se vdajo Lahom. Papež pa
so oropani dežele, mesta, posestev; le palača Vatikan se
jim še pusti, okolj ktere piemonteški vojaki na straži
stoje. Ob enem je laška vlada pograbila papežu lateran¬
sko, kvirinalsko poslopje, vse denarnice in denarje. Po¬
lastila se je grabežljiva vlada vseh železnic, telegrafa,
pošte, učilnic, semenišč itd. Sploh je papeža tako oro¬
pala, da so sv. Oče bili prisiljeni reči: „Vedi ves svet,
vidni namestnik Jezusa Kristusa nima več tiste svo¬
bode, tistih pomočkov, ki so potrebni, da se cerkva
hožja vspešno in zdatno vlada. Da! ne samo sv. Oče,

Slovenske večernice. 3

34

temveč ves katoliški svet pogreša svobodo in občuti rano,
ktero je vsekal laški kralj. *

Le opomnim : sv. cerkveni zbor, kteri je se tako sijajno
začel, se je moral odložiti, in Bog ve, kdaj se zopet
snide in začeto delo dokonča. V Kirnu to zdaj ni mo¬
goče. Hitro namreč potem, ko so Lahi Rim vzeli, so se
tje preselili glavarji laških rovarjev. Ti zakleti antikristi
so se tega toliko veselili, da so svoje veselje po vsem
vsetu raznesli. Ti dobro skrbijo, da je nadaljevanje
občnega zbora v Rimu celo nemogoče. Povlastila se je
namreč laška vlada skorej vseh hramov in posestev pape¬
ževih. Ob enem so ti svobodnjaki pozvali vse smetje iz
laških mest, da grduni vse sorte razbijajo po mestu mu¬
čencev in svetnikov Jezusovih. Bogu posvečeni menihi
in device se preganjajo iz samostanov, namesto njih
se množijo in razsajajo očitno na ulicah — ne¬
sramnice.

Cela ploha nespodobnih podob, bukev, časnikov se
je vsula nad Rimom. Verni romar ne najde več blizo
katoliškega mesta, tako v rovarsko jamo in šemo je spre¬
menjeno in posiljeno! Duhovnike očitno zasramujejo, s
kamenjem zadevajo , nektere so celo umorili. Cerkveni
obredi in opravila se drzno celo po cerkvah motijo, papež,
kardinali, škofi grdo zasramujejo. In vsred te gnjusobe
razprtja so sv. Oče zapuščeni, rednih dohodkov oropani,
jetnik v lastni hiši! V kratkem bomo morda slišali, da
so pobegnuli, pa kam — saj je nekdo rekel, da za nje
nikjer prostora ni — tudi v katoliški Avstriji ne?!  Moj
Bog! ali je še več treba, da se katoličani zavemo in
prepričamo, da sv. Očeta tako pustiti ne smemo, temveč
da se moramo vseh dopuščenih, poštenih pomočkov po-
služiti, da se papež oprostijo in se jim svetna neodvis¬
nost povrne.

Kako pa verni katoličani sedanjega papeža Pija IX.
tudi kakor kralja papeževih držav spoštujejo in ljubijo,

* Nekteri sledeči članki so povzeti po knjižici: ..Pij IX. sveti
Oče oropani*, ktero je spisal dr. Gregorič po obče znanem
govoru graškega knezoškofa Zwerger-ja.

35

pokazali so sijajno o tej preveseli nenavadni priložnosti,
ko se je praznoval spomin , da so sv. Oče Pij IX. že
celih 25 let na papeževem sedežu, ovenčani s trojno
krono ali tiaro.

Ravno 16. junija 1871 je preteklo 25 let, kar so
Pij IX. bili izvoljeni za papeža. Razun sv. apostola
Petra, pervega papeža, ni nobeden njegovih 258 na¬
slednikov toliko let na papeževem prestolu doživel.

Ta slavni spomin se je obhajal 16. 17. in 18.
rožnega cveta ali junija 1871 po celem kršanskem svetu,
po velikih katoliških mestih, pa tudi v manji katoliški
vasi na deželi s slovesno božjo službo in posebnimi po¬
božnostmi, procesijami, s petjem in godbo, s gromovito
strelbo itd. po dne; ponoči z zažiganjem grmad in milim
zvonenjem. Prav očevidno in milo smo po teh slovesno¬
stih na znanje dajali svoje veselje in spoštovanje, pa
tudi staro zvestobo in ljubezen do sv. Očeta v pričo in
vkljub nevernemu, liberalnemu svetu, ki sovraži in pre¬
ganja sv. Očeta. Nenavadno sladko in milo veselje je
bila jubilejna slovesnost za nas verne, pa tudi za papeža
Pij a. Njih žalost in tugase je saj za nekoliko časa spre¬
menila v  prisrčno radovanje, ko so den na den spre¬
jemali obilno milih darov, adres in deputacij.

Pa dve žalostne misli so motile močno občno ve¬
selje in še grenijo našo ljubezen do sv. Očeta. Zakaj so
namreč oropanje sv. Očeta, ta božji rop lehko rečemo,
pripustili katoličani drugih dežel ? zakaj izmed 200 mi-
Ijonov katoličanov nobeden ne priteče papežu na izdatno
pomoč? Nekaj za to, ker je žali Bog večina katoličanov
v oblasti antikristov t. j. rovarjev. Ti so silno veseli, da
je papež oropan. Zdaj mislijo, da bo katoliška cerkev
s kor o propadla, da bo vera Jezusa Kristusa, križanega
odrešenika sveta, vničena. Neverniki, krščeni in nekrščeni
vseli dežel in jezikov, se tega veselijo. Nekaj pa je krivo
tudi to, ker je Amerika predaleč od nas. Tam se krepko
poganja slavna republika Ekvador za papeževe pravice,
milo vabi druge vade v bran se ustaviti takšni ropa¬
nji in poravnati krivice, storjene sv. Očetu Piju. Katoli¬
ška Španija je sama v neredu, francoska dežela zadelj

3 *

36

nesrečne strašanske vojske s Prusi vsa ubožena in po¬
moči potrebna. In naša Avstrija? kako bi pomagala,
dokler sama notranjega miru in ljube sprave nima!

Sicer laški ministri trobijo na ves glas, kako da se
papežu dobro godi, kako svobodni da so. Se ve, obesili njih še
niso, ustrelili tudi ne, sicer pa njim delajo žalost in
tugo, kar le morejo. Hudodelnik v ječi ima mir in
pokoj; papež v Vatikanu še tega nimajo. Bridkega srca
vidijo in slišijo vsakoršno gnjusobo razdjanja na svetem
mestu.

Skovali so ministri in zborniki laški tako imenovane
garancije  t. j. postave, v kterih so papežu zagotov¬
ljene nektere pravice in neodvisnost. Kralj laški njim
jih vedno ponuja prav ošabno in potuhnjeno. Sveti Oče
ne verjamejo sladkim besedam in slabim postavam, ki
so posebno v sedajnih časih spremenljive kot veter in
vreme. Torej so sv. Oče v sveti pravični jezi protestovali
zoper garancije in je od sebe potisnoli, kar so celemu
svetu na znanje dali v okrožnem listu do škofov. Kako,
s čim zamore laški kralj nam katoličanom zagotoviti ali
garantirati popolno prostost in neodvisnost sv. Očeta?
Pa morebiti papežu prostosti in popolne neodvisnosti ni
tako silno treba, kakor mi katoličani trdimo in tirjamo?

Najte, da navedem v tej imenitni zadevi tehtne be¬
sede liberalca, pa moža brez presodkov, imenitnega
Thiers-a,  ki je ravno zdaj predsednik republike in
načelnik francoske vlade. Bilo jel. 1848, ko so morali sedanji
papež Pij IX. iz svojih dežel in iz Rima pobegniti pred
laškimi puntarji. Leta 1849 so Francozi poslali močno
vojsko v Rim ter papežu zopet pripomogli do njih po¬
svetne oblasti. Preden pa, ko se je ta vojska odposlala,
se je posvetovalo prav živahno v francoskem zboru, ali
bi papežu šli na pomoč ali ne. Nekteri Francozi so
se temu kaj silno ustavljali. Vendar slavni državnik Thiers
pobije v zgovorni besedi vse, kar se je nasproti pove¬
dalo. Zanimive so njegove sledeče besede:

„Brez papeževe oblasti se zdrobi katoliška edinost
in brez te edinosti se katoliška cerkev potopi v valovih
krivoverstva, če se pa to zgodi, tedaj pa tudi ves red

37

na svetu razpade od strehe do tal v razvaline. Katoliška
edinost se rodi in ohrani, ker narodi v verskih rečeh
prostovoljno ubogajo rimskega papeža. To prostovoljno
uboganje in tedaj ta katoliška edinost je pa le mogoča,
če je srednik cerkvene edinosti, rimski papež, popolnoma
prost ali neodvisen; in spet prostovoljno uboganje na¬
rodov in tedaj katoliška edinost je kmalo nemogoča, če
se kakšen kralj vzdigne nad papeža, ga oropa in stra¬
huje kot svojega podložnega. Kakor je sedaj svet, za
papeža druge zadostne neodvisnosti ni, kakor da je sam
svoj neodvisen posveten vladar v Kirnu in v deželah,
ktore so že toliko stotin let najpravičneša lastnina pa¬
pežev. Nekteri pa mislijo , da ta reč zadeva le samo
Lahe; temu pa ni tako , ker niso kar samo Lahi kato¬
ličani. Marveč reč zadeva vse katoliške narode, tedaj
tudi nas Francoze (Avstrijane itd.) Ne recite, da imajo
Lahi narodne pravice do Kima. Naj jih imajo, ali za-
tegavoljo Kima s silo vzeti vendar ne smejo. Kajti v rečeh,
ki zadevajo vse katoliške narode, ima posamezno ljud¬
stvo odstopiti, kakor na primer odstopi posamezen srenj-
čan, kedar to tirja prid in blagor cele srenje ali soseske.
In to je vzrok, če trdim, da imajo katoliški narodi in
vlade dolžnost, sv. Očetu pomagati do njih dežel, ktere
njim dostojno svobodo zagotovijo.“ Še celo med Luterani
se najdejo ljudje, ki spoznajo, kako potrebna je po¬
svetna oblast papežu, da cerkveno svobodo jim varuje in
ohrani. Učeni protestant Guizot  veli: „da rimski
papeži svoj duhovni poklic zvršujejo in svojo duhovno
oblast zdatno rabijo, je brez vsega ugovarjenja treba
bilo, da jo papež neodvisen, sam svoj posveten gospodar.
Rim in dežele so nekaka potrebna priprava ali podlaga,
na ktero se njegova velikanska oblast naslanja.

Jasno je, da vsi katoličani potrebujemo svobodnega,
neodvisnega papeža. Po oropanji papeža smo razžaljeni
in oškodovani mi vsi, pa tudi vsi imamo visoko dolžnost
pripomagati, da hitreje ko mogoče sv. Oče zopet posta¬
nejo svobodni in neodvisni.

38

12. Kako pa hočemo pomagati sv. Očetu?

Vsakdo zamore 1. Moliti  za sv. Očeta. Latinski
prigovor pravi: »Preces et lacriraae sunt arma eccle-
siae“ t. j. »Prošnje in solze so orožje cerkve.“ Prava
molitev je čvrsta, čudna pomoč. Prvi kristjani so mo¬
lili za vjetega prvega papeža, sv. Petra in z orožjem
molitve so ga oteli čudovito iz ječe in iz okrutnih rok
kralja Herodeža. (djanje ap. 12, 2—3.) Naj tudi sedaj
moli sv. cerkev t. j. vsi verni prav zaupljivo za sv. Očeta,
da jih Bog hitreje reši iz rok laških nevernikov.

2. Protestu  j mo  očitno in neprenehoma t. j. naj
očitno izrečemo, da sludimo in zavržemo storjen rop in
da ga ojstro obsodimo kot silno krivico papeža in nam
katoličanom vsem storjeno. Povzdignimo krepko svoje
katoliške glasove posebno po svojih očitnih shodih, zbo¬
rih, družbah, ktere čedalje bolj naj širimo, da tem bolj
raste katoliška moč in cerkvi ugodna, dobrodejna stranka!

3. stopimo vbratovščino sv. nadangel j a Mi¬
haela,  ali saj podpiramo z darovi sv. Petra sv.
Očeta, papeža Pija. Že pred 10 leti se je na Dunaju
osnovala imenitna družba v ta namen, da pomaga z mo-
litvo in miloščino. Lehko je storiti , kar zahteva bra¬
tovščina sv. Mihaela, gnade in milosti pa velike deli.
Vsak ud se zaveže (pa ni greh, če opusti), da hoče vsak
dan en Oče naš, Češčena si Marija in apostolsko vero
moliti in vsaki mesec  v namen bratovščine t. j. za
potrebe sv. cerkve in sv. Očeta en krajcar ali sold dati.
Toliko glešta vsak ubožec. Premožni naj bi pa darovali
vsak teden ali vsak  dan  po krajcarji. Saj to gotovo
ni preveliko in težavno.

Velike težave nas čakajo, viharni hudi dnevi! Glejmo,
da odvrnemo težko roko božjo z molitvo in miloščino,
da nas še huje ne zadene. Vsakega izmed nas pa čaka
gotova slednja ura! O kako bomo ob smrtni uri veseli
v blagem spominu, da smo pomagali sv. Očetu papežu
Piju IX., sv. materi katol. cerkvi, pa tudi sami sebi!

O kako srčno rad bi še dalje pisal in pisal, ker je še
toliko lepega in zanimivega o življenju, delovanju in

39

trpljenju slavnega papeža Pij a IX., pa le majhen pre¬
dalček je odločen v Večernicah za te le »črtice"! Pa
zadosti je, kar smo podali in brali, da se širi naše srce
in še više spoštuje in ljubi sv. Očeta papeža Pija IX.!

Slednja beseda in prošnja do vsih vrlih Slovencev,
posebno do vseh družbenikov bratovščine sv. Mohora naj
bo pa ta:

,.Vsak bralec naj bi bil tudi branitelj sv.
Očeta pod zastavo sv. Mihaela s pobožno
molitvo in radovoljno  miloščino!"

*

* *

Za navržek!

Pristavil sem: „Imena vseh papežev po vrsti od
sv. Petra apost. do Pija IX., ž njih domačijo, nastopnim
in smrtnim lotom. Težkč kjo so najde ovi sčstavok , iz kte-
rega so ugodno in jasno razvidi, koliko jo bilo papežev pred¬
nikov sedanjega papeža Pija, koliko med njimi mučencev in
svetih spoznovalcev (mučenci so s t, spoznovalci  pa z *
zaznamovani) Vidi so tudi, da jo sv. katoliška cerkev edina
apostolska  v poglavarjih , nastopnikili sv. apostolov. Mi
katoličani zamoremo vso papeže od Pija IX. do sv. Petra
lepo zaporedoma našteti in imenovati.

40

Imena

vseh papežev po vrsti, od sv. Petra do Pija IX.

(Z domovanjem , nastopnim in smrtnim letom.)

t pomeni mučenca, * spoznovalca.

Kdaj so

41

42

Kdaj so


43

Imena

Kje so bili doma?

Kdaj so

umrli

nasto¬

pili

98

99
100
101
102

103

104

105

106

107

108

109

110
111
112

113

114

115

116
117
1118

119

120
121
122
1123

124

125
! 126
1127
128

129

130

131

132

Štefan V.
Sv. Paškal I.
Eugenij II.
V alencij
Gregor IV.
Sergij II.

„ Leon IV.

Benedikt III.
„ Miklavž I.
Hadrian II.
Janez Vlil.
Marin I.
Hadrian III.
Štefan VI.
Formozi
Bonifacij VI.
Štefan VII.
Roman
Teodor II.
Janez IX.
Benedikt IV.
Leon V.
Kristofor
Sergij lil.
Anastisij III.
Laudo
Janez X.
Leon VI.
Štefan VIII.
Janez XI.
Leon VIL
Štefan IX.
Marin II.
Agapit II.
Janez XIL

Rim

V

P

p

p

p

p

p

p

P

p

Galesa na Laškem
Rim

Škof v Porti
Toskano
Rim

Galesa al Montefiask.
Rim

P
P

Ardea v Kampaniji
Rim

p

Sakiuum

Rim

Iz Nemškega
Rim

P

p

816
817
8241
827l
827
844,
847
856
858 !
867,
872i
882'

884

885
891
896

896

897
897
897
900
903

903

904
911

913

914

928

929
931
936
939
943
946
956

817

824

827

827

844

847

855

858

867 ;

872i

882

883

885j

891

896
897'

897
897i
897 i
900!
903'

903

904
911
913
913

928

929
931
935
939
942
946
956
964

44

45

46

47

Imena

Kje so bili doma?

Kdaj so

nasto¬
pili

nmrli

233 Inocenc IX.

234 Klemen VIL

235 Leon XI.

236 Pavel V.

237 Gregor XV.

238 Urban VIII.

239 Inocenc X.

240 Aleksander VIL

241 Klemen IX.

242 Klemen X.

243 Inocenc XI. *

244 Aleksander VIII.

245 Inocenc XII.

246 Klemen XI.

247 Inocenc XIII.
: 248 Benedikt XIII.

249 Klemen XII.

250 Benedikt XVI.

251 Klemen XIII.

252 Klemens XIV.

253 Pij VI.

254 Pij VIL

255 Leon XII.

256 Pij VIII.

257 Gregor XVI.

258 Pij IX.

St.

Bologna

Fano

Florenc

Rim

Bologna

Florenc

Rim

Siena

Pistoja

Rim

Komo

Benetke

Neapel

Urbino

Rim

»

Florenc
Bologna
Benetke
Angelo v Vadi
Cesena
»

Spoleto

Cingoli

Beluno

Sinigaglia

1591

1592
1605
1605
1621
1623
1644
1655
1667
1670
1676
1689
1691
1700
1721
1724
1730
1740
1758
1769
1775
1800
1823
1829
1831
1846

1591

1605

1605

1621

1623

1644

1655

1667

1669

1676

1689

169ll

1700|

1721

1724

1730

1740!

1758!

1769

1774

1799!

1823!

1829:

1830

1846'


48

Ljubi Slovenci ne samo radi ber6, ampak tudi radi
in lepo pojd. Torej sem dodal dve papeževi pesmici, eno
veselo: „Himno Papežu  Pij  u!  in drugo ž a-
lostno  od vjetega papeža Pija IX. Bog daj,  da bi
skoraj mogli zapeti tretjo pesem častito: odre¬
šitve in zmage  sv. Očeta! Tačas pa naj molimo in
pojemo: „Bog živi papeža Pija  IX.“

a.

‘ I

Himna papežu Piju IX.

Kjer je Petra cerkev prava,

Kjer je Rima večna slava,

Tam v pobožnosti veliki,

Se glasijo vsi jeziki:

Blagor Piju bod’ Očetu,

Blagor, blagor Bog mu daj!

Glas gre čez sedmere griče,

Vatikan ga jasno kliče,

Še svetnikov tihe rake
Glas pošiljajo v oblake:

Blagor Piju itd.

Po ravninah, visočinah,

Vodah, hribih in dolinah,

Po prostoru sveta vsega
V svetih trumah se razlega:

Blagor Piju itd.

Angelji se pridružite,

Svoje petje z nam’ sklenite,

Da se bode živo vnelo,

Do zvezd in neb& donelo:

Blagor Piju bod’ očetu
Blagor, blagor Bog mu daj!

49

b.

Žalostna pesem Slovencev oil vjetega

papeža Pija IX.

V Vatikanu vjeti,

Svet starček  zdaj sedi.

Glavo že v svetem cveti,

Se lice mu bledi.

V težavi mili papež so,

Pa vendar ne obupajo

V dolini bridkih solz, v dolini bridkih solz.

V Vatikanu vjeti,

Sv^et k r a 1 j močnd stoji ,

Glej! „Kri ž na križ“  razpeti!

Težav se ne boji.

„Saj Bog je moja moč, moj up,

„Kaj bo mi ves sovražni hrup!"

Srčdn veli junak, srčdn veli junak.

•

V Vatikanu vjeti
Zvesti zdaj oče so!

Sred ne dajmo vzeti,

Varujmo ljubav vso.

Vi starček  svet’, vi kralj  ujet’,

Vi Oče naš, že starih let,

Mi vaši sini smo, mi vaši sini smo! .

V železo niste djani,

Prelita ni še kri,

Dežel pa oropdni,

Za Vas prostora ni!

»Ni dobro, da kraljujejo

,,Pa dobro, da zdaj prosti so!?“

Vsa krohoti drhal, vsa krohoti drhal.

Slovenske večernice. 4

50

Oe ravno ste Vi vjeti,

V kraljestvu svojem zdaj:

Mili kralj in Oče sveti!

Zvesti smo vekomaj.

Ostan’te naše vere luč,

Nebes Vi naših zlati ključ!

Naj PijaBog živi, naj Pija  Bog  živi!

II.

V veri tolažba, v neveri obup.

(Podučna povest; spisal J. Dobrčan.)

I.

Kraljevo solnce se pomika že k zahodu, z zadnjimi
žarki obseva še malo Gorensko vasico: pred njo se
razprostira lepo polje, po kterem pihlja hladan vetrček,
da zlato žito pripogiblje težke svoje glave, kakor v za¬
hvalo Vsegamogočnemu, da mu je dodelil tako srečno
rast; na desni se širijo prostorni travniki razpošiljajo
svoj duh na vse strani, zadej in na levi pa se dvigu¬
jejo proti nebu griči in gore, kazaje zemljanom , kje je
njihova prava domovina, in v vasici se vrste hiše in
hišice, vrtovi in vrtiči, kjer skaklja nedolžna mladina
za pisanimi metulji in žvrgole ljubi ptički, kakor v slovo
odhajajočemu solncu.

Vse te opominja k veselju, prsi se ti širijo, jezik
razveže, da zapoješ lepo pesmico — toda čuj! ali ne
pojd zvonovi? in sicer tako tnžno,  žalostno? Ali niso
zvonovi na pokopališču? Moj Bog, mora li vsacemu zem-
skemu veselju primešan biti grenek pelin britke žalosti?
Gotovo je bleda smrt imela danes svojo pojedino —
hitimo, poglejmo!

Oh, že slišimo prepevati žalostne psalme in stojte!
tamle mimo ogla se mora priviti sprevod — že se vidi
črnkast križ, za njim stopa duhovnik- z resnim obrazom,
zdaj se je prikazala raka in za njo — oj, žalosten pri-

51

zor! Jok in stok — priletna mati pretaka grenke solze
po bledem licu, od kodar padajo na majhno dete, čigar
angeljsko obličje tudi polivajo gorki potoki, dasiravno
ne ve zakaj — šestletna deklica se briše ob materin
predpasnik, dva fanta pri osmih in enajstih letih pa se
ihtita na strani in zadej moli mala peščica spremlje¬
valcev „ki je za nas krvavo bičan bil“ s prav enako¬
mernim glasom.

Pridružimo se jim še mi! Zvonovi tožujejo zmirom
glasneje, pokopališče je tukaj; vse obsuje jamo, kamor
pridejo zemeljski ostanki ranjega počivat. Duhovnik
opravlja zadnje molitve, trikrat vrže prsti v grob, nosači
poprimejo motike in lopate , pa zagrebajo mrtvega —
jok materin in otrok se glasneje razleže ....  Duhovnik
zmoli, vsakdo poškropi grob še z blagoslovljeno vodo
in odide.

Solnce se je že skrilo, kakor bi ne hotelo gledati
tužne matere in malih revčekov ostalih na pokopališču.
Zdaj so sami, na grobu kleče okrog ihteče se mamice,
kterej poka srce v skrbipolnih prsih. Ona se vsede z
najmanjšim v naročju zraven groba, rudeče oči povzdigne
proti nebu in jeclja na polglasno:

„0 Bog, ali moram kelih trpljenja do dna izpiti?
Ali ni bilo dosti, da sem ga okušala celo leto? Pa naj
se zgodi Tvoja sveta volja!" — sklene roke in se zatopi
v molitev, toda pogled na otroke sedeče na njeni strani
jej privabi nov potok iz oči. „0 Gospod, o Oče nebeški,
kaj bodo ti-le počeli? Kdo jih bo oblačil, kdo preživel?
Očeta nimajo in jaz revica ....  vsaj moram omagati
pod težo skrbi! Pred smo bili srečni, samo ena žalost
nas je trla, samo spomin na zgubljenega sina — toda
preteklih dvanajst mescev so se izsule nad me vse, prav
vse britkosti: prešiča sta se mi končala, huda letina je
podražila žito; ni bilo zabele, ni bilo denarja za žito,
ni bilo obleke, kar zaslužka ni bilo zarad moževe bo¬
lezni: možje  trpel, otroci stradali in zmrzovali, naredila
sem dolg ....  pa vse bi še poravnala, ko bi le on ne
bil umrl! Dolga ne bom mogla poplačati, že vidim vse
na bobnu plesati in berači . ..."  tu preseka šiloma

4 *

52

žalostne misli, globok zdihljej se jej izvije iz prs , na
novo priderejo solze, otročiči hodijo jokaje okrog nje in
prosijo: »Mama, nikar ne jokajte, vsaj bomo pokorni,
bomo radi molili in delali!“ Toda mati se ne more
utolažiti, malega pritisne na prsi, pogleda prav materno
druge in zdihne k Bogu: »Nebeški oče, usmili se vsaj
teh nedolžnih, očeta si jim vzel, bodi jim ti oče! Pa če
preživiš ptice pod nebom in oblačiš lilije na polju, kaj
ne, da tudi nas ne boš pozabil, nas svojih otrok! Jaz
bom delala, ti mi pa daj dober vspeh !" Žena zopet po¬
klekne, solze se posuše in bere se jej na obrazu trdno
zaupanje v onega, ki nas vodi zdaj po lepih traticah,
zdaj po kamnitih in trnjevih stezah k sebi v večno
kraljestvo.

»Otročiči moji, pojdimo domu!" — pravi in vstane
— »bomo pa doma za očeta molili in oče bodo v nebesih
Boga prosili, da uas reši vsega zlega!"

Tiho stopajo iz pokopališča proti domu, zavijejo se
na desno k obširnim travnikom. .Iz velike hiše jih že
od daleč ogleduje majhno človeče debelega obraza in
velicega trebuščeka. Menda je bil včasih jako radodaren
mož, vse ga je ljubilo; odkar pa so mu pomrli trije
otroci, postal je osoren, trdosrčen, skop, lakomen; sebi
še privošči in ženi, druge pa odira na vso moč: denar
je njegov bog, denar njegova služba Božja, denar mu je
vse. Ženo ima sicer rad, samo, kadar ga svari in prosi,
naj ne bo tako čuden, tako brezbožen, takrat mu za¬
temni čelo, vstane in odide. Zdaj stoji na oknu in videti
naše ljudi se mu vsede nekak poreden smeh na debele
ustne: »Moj stari je bil tako prismojen, da je tem le
potepencem dal nekoliko posestva skoraj zastonj. Pre¬
mišljeval sem že, kako bi si ga nazaj pridobil prav po
ceni in priložnost se mi je sama ponudila. Letos sem
jim posojeval celo leto in dajal žito na videz iz dobrega
namena, ha, ha, ha! vsakdo naj vodo na svoj mlin
obrača! 150 goldinarjev teh mi ne morejo plačati, jaz
jih privijem, tožim, na dražbi prodam, ha, ha, ha!"
Mimogredoča vdova j e slišala smeh, pač ni mislila, komu
velja, revica! Bogatin vidi žalostno vdovo, vidi otroke,

53

in srce se mu hoče nekoliko omehčiti. — »Usmiljenje ? !
Jaz sem zgubil otroke, komu se smilim?" — in obraz
se mu stemni — »Pravica, to je prvo in pravico imam;
kar je mojega, smem vzeti in ne pustim niti vinarja!
In kdo mi more kaj! Moj oče mi je naredil krivico, kor
mi je posestva primanjšal in to krivico hočem zdaj po¬
praviti!" Tako modruje v svojem pohlepenju in se za¬
govarja pred svojo kosmato vestjo.

Pa pustimo njega modrovati, hitimo raje za revno
ženico. Žalostna mati pelje svoje otroke ob hiši tega bo¬
gatina naprej; za hišo se razprostira vrt nasajen z mno¬
govrstnimi sadeži, precejšen ogel je ograjen in v tej
ograji stoji mala hišica z hlevom, za hišico pa je maj¬
hen vrtec in majhna njivica. To je posestvo naše vdove,
njen mož si je to pridobil od očeta našega bogatina.
Ker sta bila oba pridna in nista po nepotrebnem denarja
izmotavala, prihranila sta si toliko, da sta vzela v na¬
jem eno večo njivo in nekoliko seče, s tem sta pošteno
preredila sebe in svojo družino, zraven pa imela eno
kravico, par koz in par prešičev. Prodala sta kak bokal
mleka, kak funt masla in druge zabele, s tem sta si
pridobila kak novec za sol , za obuvalo in za druge
vsakdanje potrebe. Tako je živela naša ljuba družinica,
pa zdaj jo je Bog djal na poskušajo in je pripustil,
da jih je obiskala nesreča za nesrečo, kakor smo že
videli.

Sčm toraj pride ženica in njene sirotice — vse dobč
v neredu. Živina je prišla med tem s paše in je delala
škodo, ker je ni nobeden vgnal v hlev: krava je poje-
dala še neposušeno seno na vrtu , koze so se spenjale
po mladih drevescih, ktere je mož ravno pred boleznijo
zasadil, lačna prešička sta krulila v svinjaku in grizla
lesene duri, par kokoši pa je nemirno kavsalo po zapr¬
tih vežnih vratih.

»Gospodarja je zmanjkalo, zato je vse narobe" —
govori ženica in spravlja živino pod streho , potem jo
opravi, pomolze, skuha večerjo sebi in otrokom, — a
moža je manjkalo.

54

„Da bi že le v postelji ječal, upala bi vsaj, da bo
okreval in zopet z nami jedel, toda zdaj . „ . . njega
črvi večerjajo", — in zopet jej začne oko solziti, tudi
otroci vekajo.

»Molimo, potem pa spat!" in vsi pokleknejo, pa
prosijo Vsevedočega, naj jim vlije tolažbe v obupajoča
srca; prav pobožno odmolijo tudi en „Oče naš" za ranj-
cega, mati spravi otroke spat, pokriža jih še v postelji
in priporoči angelju varhu; sama pa vzame luč in gre
pomivat.

„Kaj bom počela z malimi? Druzega ne vidim,
kakor beraško palico! Moj prvi sin, ta bi jim lahko
nadomestil očeta, ali kaj, ker so spačena mesta in spa¬
čene knjige tudi njega okužile! Zapravil je vero, ž njo
pa tudi vse poštenje ; kar sem ga svarila, ne mara več
zame, ne mara več za dom, mar mu je le brezbožna
tovaršija ....  Bog usmili se me, da se ne zmešam!"
vročo glavo podpre v dlan in zopet jej lijejo solze v
skledo, morebiti v znamenje, da bo zanaprej vsaka jed
namesto z maslom s solzami zabeljena.

»Gospod, nobene poti rešenja ne vidim! . . . Teh
150 gld. me bo podrlo v grob in mali? . . . ." žena ne
more več, ugasne luč, pade v hiši na kolena in moli
dolgo, dolgo ....  V molitvi se zopet potolaži, nekaj
jej pravi, da naj le v Boga zaupa in ne bo osramotena;
če prav tukaj trpe vsi revščino in nadloge, morebiti jim
bo to v prid, da zveličajo svoje duše; vsaj Bog vse vidi
in povrne s svojim bogastvom prej ali kasneje. V teh
mislih najde tolažila, vera jo zdrži; zdaj se tudi ona
vleže, pa še v postelji premišljuje z bolj mirno krvijo
in zaspi s sklepom: »Obrnem se na spridenega sina,
prošnje nesrečne matere ga bodo vendar ganile; prosim
tudi bogatina, naj počaka, nesrečne sirotice se mu bodo
vendar smilile — in vse bo še dobro!"

II.

Svit druzega jutra dobi stiskano mater že na nogah;
ona pometa stanice, dvorišče, pripravlja živini in se
skuša raztresti v urnem delu, bere se jej pa na obrazu,

55

kam da vedno uhajajo vse njene misli. Približuje se
šesta ura, zavabi k maši.

»K maši grem Boga prosit, naj razsvetli mojo pa¬
met, da bom prav delovala v večni in časni prid svojih
otrok in naj me potrdi, da bom potrpežljivo prenašala
vse, karkoli mi pošlje. Tudi za zgubljenega sina hočem
moliti, da naj se ga usmili in privodi zopet na pravo
pot", — tako govore odide v sobo in se napravi v čedno,
črno obleko.

»Mati ali vstanemo?" zasliši se otročji glasček iz
pristranske stanice.

„Ali ste že zbujeni? No, pa danes poležite! Čeme
ne bo koj domu, pa ti Jože druge obleci, omijte se,
opravite jutranjo molitev in me počakajte!"

Tako govore odide skrbna mati proti cerkvi, ki
je na sredi vasi, od koder se razpošiljajo nauki in da¬
rovi božji revnim zemljanom. Naša vdova poklekne k
stranskemu altarju in moli goreče, vsa je vtopljena v
pobožnosti in iz obraza jej žari velika zaupnost v do¬
brotljivega očeta. Po maši vstane, nevedoma jo nesejo
noge na — grob možev. »Ti vživaš plačilo za svojo po¬
štenost, zvestobo in postrežljivost, oh prosi za nas, da
ne obupamo in se večno ne pogubimo!" Tako sklene
svojo molitev in gre nasproti novim viharjem, toda trdno,
neboječe, dobro vedoč, da tukaj je vse minljivo, in če
tukaj v žalosti sejemo, bomo tam v veselju želi.

Pot jo pripelje do bogatina, ta že stoji na vežnem
pragu, roke ima v žepu in srka zdravi jutranji zrak.

»Dobro jutro, oče — pozdravi žena — k vam sem
namenjena. Letos ste mi veliko dobroto skazali, Bog naj
vam jo povrne . . .

»Ha, ha, Bog mi ne bo nič povrnil, on ne siplje
goldinarjev iz nebes, ti mi boš povrnila, ha, ha!" —
mane si mož roke. Ženo zbodejo te žaljive in brezbožne
besede, pa zataji se, kakor bi ne čutila njihove ostrine.

»Ker ste se skazali tako dobrega, zato bi vas rada
še nekaj prosila . . .

»No, kaj? le kratko!" zarohni mož temnega obraza,

56

da se ga žena skoraj ustraši. Vendar se osrfii in reče s
trdim glasom :

»Prosim, počakajte, nikar koj ne terjajte — vrnila
vam bom že, ko si nekoliko opomorem; tačas vam
obresti . . . ."

„Aha, ti požrešna smet ti!" — pade jej bogatin v
besedo. — „Če jim človek prst pomoli, pa zgrabijo za
celo roko! Ne čakam nikakor ne, v dveh mescih pre¬
teče obrok in pazi, da mi plačaš!"

„Oh, naj vas vendar omeči moja nesreča , naj se
vam smilijo moje sirotice!" — prosi vdova — „če bote
vi usmiljenje skazali, bodo tudi vaši otroci na onem
svetu usmiljenje dosegli!" Pri teh besedah potegne mož
še bolj obrvi na oči in si grize debele ustne.

„Ha, pri Bogu ni usmiljenja, ker drugače bi mine
bil otrok vzel, zato ga tudi pri meni ni!" — te bogo¬
kletne besede izusti in jame trdo stopati po veži gori in
doli, mrmraje nekaj med zobmi.

„No, da me ne boš preklinjevala, odjenjam in sicer
mi boš plačala vsaka dva meseca po 50 gld., če ne, ti
prodam vse, kar imaš; toliko je dosti, več ne moreš
zahtevati" ; s temi besedami obrne hrbet in odide.

Žena ostane sama; kaj jej je s tem pomaganega?
Eno upanje je že splavalo po vodi — še sin jej ostane,
vsaj tega bodo ginile prošnje stiskane matere in ne¬
dolžnih bratcev; če prihrani od svojih 15 gld. vsak'teden
le 4, jih bo v dveh mesecih 32 gld., osemnajst jih bom
pa tudi sama vkup spravila, če bi jih morala iz tla iz¬
kopati. S takim računom pride domu; otroci so bili že
vstali, skoz okno so gledali in pričakovali mamice;
komaj jo zapazijo, že jej dirjajo naproti in se skušajo,
kdo bo prej pri njej.

„Mi smo se že napravili in se omili, pa tudi molili
smo že!" kličejo dirjaje proti materi, videti jih, stopijo
jej solze v oči. »Oh, mama uikar ne jokajte, vsaj bomo
pridni!" tako govorč jo obsujejo, ednajstletni deček jej
da malo Metko — tako so klicali naj manj e dete — v
naročje in gredd v stanico.

57

„Ali ste že kaj lačni? Hitro bom kosilo skuhala;
ti Jože — reče llletnemu dečku — pa pripravi pisanje,
da piševa Janezu na Dunaj!“

Mati kuha, Jože pa ves vesel poišče pero, črnilo in
papir. Na starem umazanem zvezku poskuša, če se bo
lepo pisalo in komaj čaka. Pa bi brž začel. Kosilo je
skuhano, snedč in hajd pisat!

„No Jože, vsedi se sem na stol, vidva pa k peči,
da mu kaj ne pritrčneta!“ — ukaže mati in vzame
Metko v naročje — „no zdaj pa zapiši: Ljubi sin!"

„Sem; kaj pa zdaj?" vpraša Jože in mati mu na¬
rekuje besedo za besedo, popiše vse nesreče in prosi,
kakor le mati prositi more, naj si nekoliko pritrga, saj
je tudi ona skrbela in pazila na vsako stopinjo, da bi se
ne zadel ob kak kamen.

„Zdaj pa še enkrat preberi prav počasi in zastopno!"
reče mati, ko dokončajo pismo — „potem pojdete v šolo
in po šoli skočiš na pošto!"

Pismo še ni prebrano, odprč se duri in v hišo stopi
star mladeneč ali mlad starček. Obleka je grozno zane¬
marjena, obraz bled, oči vdrte, medle, sapa težka, hoja
negotova. Nič ne spregovori in se vsede k peči — otroci
skočijo k materi, ki pogleduje prišleca in ne more verjeti
lastnim očem, če vidi prav, ali ne.

,,Za božjo voljo, ali si ti Janez?" — praša vsa pre¬
plašena, vstane in hoče k njemu; pa Metka se začne na
glas jokati pred neznanim možem. Prestrašena mati ne
ve, kaj bi počela, otrokom vkaže v šolo, Metko pa nese
v stransko izbico.

,,Za božjo voljo kaj pa ti je?" — praša Janeza, ko
sta sama.

„Bolan sem, na Dunaju sem bil že v bolnišnici,
zdaj sem prišel domu , da se ozdravim, ako me hočete
pod streho trpeti, če ne . . . ." in zarudi mu nekoliko bled
obraz, oči se mu posvetijo v obupnem sklepu, ustne pa
zagrize, da bi mu ne ušel.

„Sin, sin! kaj misliš? oh vidiš, kam pride človek,
če izpusti Boga izpred oči! To bolezen ti je gotovo
napravilo tvoje brezbožno življenje! o, ko bi bil ti

58

mene poslušal! Pa ti si se norčeval z meno in mojimi
nauki, in . . .

„Bežite, bežite! Take so za neumne kmete, za nas,
ki se v mestih učimo iz učenih časnikov, pa niso!" —
odgovori sin osorno v svoji neveri. Mati zajoče na
glas, že mu hoče pokazati vrata, češ, kjer si bil v do¬
brih dneh, pojdi še v hudih, pa beseda jej zaostane na
jeziku pri pogledu na njegovo slabost in šine jej tudi
nada skoz prsi, da ga vendar bolezen pripelje k boljemu
spoznanju. Dolgo molčita oba.

„Kje pa so oče?" — pretrga sin tihoto. To vpra¬
šanje vzbudi v nesrečnici zopet zavest, v kakem tužnem
stanu, da se nahaja. Vse od konca do kraja mu pove,
koliko so trpeli, kako je oče umrl, v kaki stiski je
sedaj, da je še nanj stavila vse svoje upanje, ako je tudi
dobro vedela, da se briga le za denar in gleda, kako bi
ga pognal po grlu, ali pa se podal morebiti še v grje
namene!

,,Gotovo se me boš usmilil, če imaš le količkaj
srca v prsih , — sem mislila — in na to sem zidala
vso prihodnjost, ali, o Bog, tudi tukaj mi je spodletelo!
Kam se hočem zdaj obrniti? O, ko bi bil le ti pošten!
kmalo bi se ozdravil, oba bi delala in še bi se morda
rešili ! Ali kaj ? o Gospod, naj se zgodi tvoja sveta volja !“
tako konča in pogleduje zaupno v nebo.

Povest je sina močno ganila; ko sliši od trdega bo¬
gatina, zaškriplje z zobmi in povzdigne grozečo pest in
z zamolklim glasom govori usupnjeni materi :

„ Denar, denar, denar! Kdor ima tega, ima vse! pa
zakaj tiče nekteri do grla v njem in se valjajo po mehkih
blazinah? mi se moramo pa za par bozih krajcarjev
truditi od jutra do večera! Ali nismo ljudjč, kakor uni?
Ali nimamo take pravice do sreče, kakor uni ? Kdo vam
jo more vzeti? Ti, bogatini nam jo hočejo! Toda po¬
čakajte! Kmalo se vzdignemo, vzamemo, kar imate, če
se bote ustavljali, vas pa pobijemo! Enakost hočemo!
Ce nas pa vi v boju uničite, se nam pa samim ne bo
treba končati! Ne vem zakaj bi živel v trpljenju, raje
v vodo skočim, je pa vsemu konec! . . . ." Še l>i bil


59

govoril v svojih divjih domišljijah, pa pr ©žalostna mati
sklene roke in zavpije:

j „0 sin, sin! ali seti meša? ali se ne bojiš pekla?
Kaj pa če tukaj trpimo, vsaj je to kratko, tam bo pa
večno veselje sledilo! Sedma božja zapoved pravi: Ne
kradi! In ti hočeš ropati? Ali se ne bojiš pekla? Ali si
se tega od mene naučil?

„Ha, ha! To vse so si bogatini izmislili, da bi nas
strašili in bi bili varni v svojem bogastvu, to so prazne
fabole! Le počakajte, kmalo bo odklenkalo tem grdu-
hom, ha, ha, ha! . tako je govoril revček v svoji
slepoti in v svojem obupu. V veri ni mogel dobiti to¬
lažbe, ker je ni imel, le v denarju je je iskal in v vži-
vanju ali pa v samomoru! Kaj pa verna mati? Oh po¬
krila si je obraz z rokami, milo joka in prosi Njega,
ki je vir vse tolažbe, da naj se usmili nje in zapeljanega
sina!

Tudi sin zapazi, da ga je strast preveč napela, sla¬
boten je bil že pred, zdaj se pa kar trese na vsem
životu.

Janez je bil prvi sin teh dobrih starišev, posebno
rada sta ga imela. Lepo ga podučita, doma v šolo po¬
šiljata in žele, da bi se navadil kacega rokodelstva, dasta
ga na Koroško klobučarije se učit. Mali fant, 12 let star,
pride k slabim ljudem: molitve niso poznali, za post se
ne zmenili, cerkev jim ni bila na mislih in praznike so
s tem obhajali, da so dopoldne delali, popoldne pa in po
noči vživali vse, česar je poželelo pregrešno telo — ve¬
rovali niso niti v Boga, niti v hudiča. Ce se je Jane¬
zek pred jedjo pokrižal, če v petkih ni hotel mesa jesti
in je raji lakoto trpel, so ga vsi zasmehovali, v nedeljih
pa še k maši mogel ni, ker je moral delati celo do¬
poldne. Ali je čudno, če se je počasi tudi on poenačil
svoji okolici? Dopolnivši dvajseto leto pride domu ua
novačenje, tu zasmehuje vse lepe navade, spre se zarad
tega s svojimi starši in odide od doma z namenom,
nikdar več se ne vrniti k tem avšam. Ustanovi se v
velikem mestu , kjer je mrgolelo polno umazanih knjig
in lažnjivih časnikov; popolnoma se okuži; vživanje kakor

60

zahteva naše telo, to je naš namen, po smrti je z vsem
pri kraju, to je njegova vera in vera velike množice.
In iz te vere izvirajo goljufije, zvijače, grdosti in samo¬
mori, od kterih je slišati vsako uro, iz te vere izvira
prekrasen nauk: Oe ti mene ne vgrizneš, bom pa jaz
tebe! — Naš Janez in njegovi pajdaši so delali ves dan
na vse moči, s prislužkom pa so si napravljevali vse|
sladnosti, kar jih morejo dati pohujšana mesta in v
njih vtopljevali svareč glas svojih vesti. Posestnike so
jeli sovražiti, češ, oni so naši sreči na potu, oni nas
odirajo; začeli so se jim ustavljati in jih siliti, da naj
jim dajo manj dela, pa veči zaslužek. Na tej poti gredS
zmiraj dalje, zmiraj bolj tli in se vekša sovraštvo do po¬
sestnikov— gorje vsem, kadar se vname ogenj in švigne
plamen nakviško. Tairih misel je toraj naš Janez, pa v
svojem neredu si je pokončal zdravje, trpel strašno po¬
manjkanje, sklenil iti domu iskat zdravja; ko bi ga pa
zavrgli doma, mislil je konec narediti svojemu revnemu
življenju. Ni je imel tolažbe, le obupanje mu je zijalo
pred nogami! Oh revnega človeka! Gorje pa vsem, ki
pripravijo tako daleč nadepolne mladenče! Strašen od¬
govor jih čaka pred ostrim sodnikom, kjer jih bodo to¬
žili zgubljeni mladenči in njihovi stariši.

ii r.

Naši materi so torej splavale vse nade po vodi,
ko bi ne bila imela trdne vere, gotovo bi bila morala
obupati, vera pa jo vzdrži kviško, v veri najde ona za¬
dosti tolažbe. Bode jo sicer v srcu, toda z mirnim oče¬
som zre v prihodnjost, pripravljena je na vse, tudi na
najhuje.

„ Janezu bom od Boga sprosila pravo pamet — po¬
tem, če prav umrje. Otročiče bom že izredila tačas,
da izrastejo, vsaj je povsod dosti dobrih ljudi in kar
človek sprosi, naj le nosi. Bog mi bo že pomagal," tako
premišljuje in dela nepretrgoma.

Dva meseca sta že skoro minula, približeval se je
žalostni dan. Žena si je prislužila v težkem trudu 17
goldinarjev. Večkrat bi bila rada trdosrčneža prosila,

61

naj bi potrpel, toda ni jej hotela beseda čez usta, kadar
ga je srečala. Predzadnji dan gre vendar na vse zgodaj
k njemu, pove mu, kako in kaj in ga skuša pre¬
govoriti.

„Kar sem rekel, sem rekel! Mož beseda hočem ostati!
Kakor hitro jutri ne plačaš, grem k sodniji in prihod¬
nji teden bo dražba v tvoji hiši", — zareži lakomni
mož in pogleda revico tako grdo, da se kar obrne in
odide. Moža je že njegova žena večkrat nagovarjala k
dobrotljivosti, pa mož je ni hotel poslušati; večkrat ste
se bojevali dobra in slaba stran , pa lakomnost je vse¬
lej zmagala.

V nedeljo pa že oznani berič pred cerkvijo, da se
bo na javni dražbi naši udovi toliko prodalo, da se
splača 50 gld. To je slišal tudi Janez, kterega je mati
toliko sprosila, da je zahajal ob nedeljah k sveti maši,
češ, naj gre vendar zarad ljudi, če že ne zarad Boga,
— upala je, da ga morebiti vsaj tukaj doleti žarek mi¬
losti božje. Veliko se je že umiril, one brezbožne misli
so zmirom bolj zgubljevale svojo moč, ker niso imele netila,
marveč so jih zaduševale nove misli, besede materne,
ki so mu tudi v spomin poklicale leta mladostna. Več
ni grozil in robentačil, ni več ni očitno prodajal svojega
neverstva, sramoval se je že pred materjo. Mir mu je
pospeševal pridobi tek zapravljenega zdravja.

Današnji oklic ga jo zopet znepokojil; dan pred
dražbo hodi po vrtu, skoz leso pride na bogatinov kraj
in se tam vleže. Tudi bogatin pride sem ogledovaje svoje
posestvo. Pridši do Janeza mu zapove, naj se pobere iz
njegovega vrta in ga zasramljivo pogleda. To zbode
Janeza v srce , že skoraj pogašeni plamen zopet zažari,
oči se mu zasvetijo, nehote plane kviško in zagrozi bo¬
gatinu z obema pestmi.

„Kruti neusmiljenec, da bi te zemlja požrla!“ — te
besede mu proderejo iz vzdigovajočih se prs — „ali
meniš, da smo tvoji psi?"

Jeza zbudi jezo , sovraštvo zbudi sovraštvo, boga¬
tinova lica zarude kakor pireh.

62

»Oho, kaj si predrzneš, leni postopač! Meni groziš'
Kdo pa si? Berač! Če pa se nisi, bom že jaz v krat¬
kem poskrbel, da bodeš!" — govori, mogočno se po¬
stavi po koncn, prekriža roke na prsih in pogleda Janeza,
kakor bi ga hotel že s pogledom uničiti.

Janez ne more črhniti besedice , grize si jezik ii
pogleduje po kakem orodju, da bi pokazal bogatinu
vdo da je. Iz bližnje ograje popade kol in ves divj
hoče mogočneža potleči, ne paze na nasledke groznega
djanja.

„Stoj! o Bog!" zakliče nekdo od zadej in v ene
sapi pridere mati, vstopi se med Janeza in bogatina in
pogleda svojega sina tako proseče, da se ves strese in
nehote spusti kolec iz rok. Mati ga prime za podpazduh
in pelje domu nemogoč spregovoriti od samega strahu

„To boš skupil!" — zamrmra bogatin, kteremu je
že srce jelo utripati, hiti domu, napreže konja in hajo
do sodnije.

„Oh, Janez, kaj si mislil ? Ali ne veš, da so ubi¬
jalci gnjusoba pred Bogom in pred ljudmi? O Bog
kam pripeljejo človeka strasti! ?“ — tako govori jokaje
skrbna mati, ne gre jej v glavo, kako bi bil mogel njen
sin kaj tacega storiti

Janez sedi na stolu, kar trese se. Vest, ktero je ns
Dunaju popolnoma zadušil, se mu zopet oglasi in jasne
spričuje, da je nekdo, pred čigar sodnim stolom bomo
dajali odgovor za vsa svoja dela, da je toraj življenje
po smrti, da je večnost. Sram je Janeza svoje slabost
in svojih strasti.

„Vsaj druzega ne zasluži, ali je pravično, da se
tacemu lakomnežn tako dobro godi?" — tako se zago¬
varja sam pred sabo in pred materjo.

„ Ali ti zaslužiš kaj druzega, kakor revščino ? Ali se
ti godi krivica? Lej z boleznijo te Bog kliče nazaj na
pravo pot. Videl boš potem, da se grešnikom mnogo-
krat prav dobro godi, bogaboječi pa revščino trpe , ali
vera ti bo povedala, da dobi po smrti vsakdo svojo pra¬
vico, kakor zasluži. Ako nas krivičniki zatirajo, potrpimo,
vsaj bo kmalo minulo , tam pa nas čaka večno plačilo.

63

Ko bi mene to ne tolažilo, davno bi bila že obupala, ta
nauk pa mi daje srčnost, notranjo mirnost in blaženost,
da je ne zamenim za bogatinove denarje. Ali mar meniš,
da je on srečen, zadovoljen? Samo na videz, notri mu
divja razpor, peče ga, kakor je tebe in te še!" — tako
govori verna mati prav navdušeno, ker je te nauke sama
že skusila prav mnogokrat.

Janez jej ne odgovarja, ker mu nekaj pravi, da
vtegne to resnično biti, pa bi rad pogovor kam drugam
zasuknil.

„Mati, neizrečeno sem slab, jaz grem v posteljo.
To vam pa povem , da jutri grem na vse zgodaj od
doma, kajti jaz bi.ne mogel gledati škodoželjnih obra¬
zov!" Stori.

Zdaj pridejo otroci iz šole, ker je že skoraj poldne.
Enemu vkaže mati, naj vzdigne Metko, kije ležala, dru¬
gim pa d& tudi majhna opravila. Vsi naglo slušajo, ve¬
selo in smeje se gred<5 na svoja opravila, ne poznajo še
rev in nadlog tega sveta.

Proti večeru pride berič in poprašuje po Janezu.
Lahko si mislimo strah materin, ko zve, da mora jutri
ob deveti uri priti pred sodnijo, ker je poskušal ubi-
jalstvo. Pa kaj, odvrniti ne more.

Drugo jutro napoči, žalostno, prežalostno za našo
mater. Sin je odšel od doma, otroci v šolo, mati je sama
doma z Metko. Ob 9 uri pridejo izvrševalci dražbe, gle¬
dalcev ptuje nesreče se je že pred kaj obilo gnjetlo okrog
hiše, tudi bogatin je zraven. Mati ne more prenesti hu¬
dega prizora, zaklene se v izbico in solze jej polivajo
od skrbi vpadla lica.

Boben zaropota in ,,krava 30 gld., kdo plača k
prvemu!" to jej doni na ušesa, kakor smrtna sodba.
Metko stisne v naročje, in žalosti pobesi glavo, vendar
njena žalost ni obupljiva, njena žalost je mirna. „ Jaz
nisem tega sama zadolžila — pa vsaj je zemlja dolina
solz, ona ni naša prava domačija; ta je tam pri Tebi,
kjer ni solz in žalosti!" tako se tolaži in potolaži.

„Ali Nobeden več ne da? Toraj 38 gld., ena, dve,
tri! drumdrum, driimdrum, drum!" to zopet zasliši : oh


64

12 gld. je premalo, zdaj bodo pa še kaj vzeli ... pa
vsaj imam 12 gld. ... in hitro skoči kviško z Metko
vred, vzame denarje in jih da izvrševalcu dražbe, prose.
da naj vstavi dražbo. Ljudje odidejo, le bogatin še ostane,
pristopi k ženi in pravi:

»Ker imaš tako pridnega sina in tako močnega,
zato mi moraš v štirnajstih dneh poplačati ves ostali
dolg, če ne, že veš, kaj se ti zgodi! “ — kakor strela iz
jasnega neba zadenejo te besede nesrečno mater, zopet jej je
zmeden račun, vsak dan jo vdari nova šiba. Da more
kak človek svojega bližnjega tako mučiti, to jej ne gre
v glavo. Eeva ni vedela, da nima srca tisti, ki služi po*
grešnemu mamonu. Predno se je popolnoma zavedla, je
bogatin že odšel.

„Kako pa zdaj ? — misli — najpred se moram
umiriti, potem mi bo Bog že kako dobro misel dal —
kjer je sila največa, tam je božja pomoč najbliža . . .
Bog vedi kaj bo z Janezom?" ta misel jej ne gre iz
glave, zmiraj bolj jo skrbi, čem bolj se približuje večer
in ni Janeza nazaj.

Ta je prišel pred sodnijo, pri spraševanju vse na¬
tančno povedal. Zarad odkritosrčnosti in druzih pomanj-
ševalnih okoliščin je dobil samo 24 ur zapora, kteregaje
koj nastopil, češ, ako ga pred prestojim, bom pa pred
prost. Bil je sicer še precej slaboten, no, pa 24 ur se
že prestoji. Med tem , ko mati doma skrbi, premišljuje
svoje preteklo življenje. „Kako je bilo pač prijetno doma
v otročjih letih, kako pa burno in viharno potem v
ptujini! Vedno le delo, ali razbezdano življenje, ali pa
obup. Mati je sicer žalostna, pa je vendar mirna, še
moli za svoje nasprotnike, in pravi, da je zadovoljna
On sam tudi čuti blagodejni upliv materin do sebe, čuti,j
da njeni nauki niso prazni, čuti, da človek res samo v
veri najde tolažbo, kadar ga tarejo zemeljske nadloge.
Kaj bi bil človek brez vere? Divja zver, ki v svoji
besnosti zgrabi bližnjega in strga vse, kar mu j e na potu,
ali pa konča samega sebe! Tak je bil samr Te misli
mu švigajo po glavi in on jeclja: o Bog odpusti mi!

65

IV.

Drugi dau pride Janez in pove oveseljeni materi,
da je kazen že prestal in druzega ne želi, kakor naj bi
mu še Bog odpustil, naj bi mu podelil ljubo zdravje, da
bi mogel materi kaj pomagati.

Kdo bi pač mogel popisati materno radost, toliko
je molila in prosila in zdaj je uslišana, zdaj je spol¬
njena njena najsrčneja želja.

„Hvala ti, Vseusmiljeni! Ti si se ozrl na solze pre-
žalostne matere in jej dal nazaj zgubljenega sina —
zaupala sem v Tebe in vedela sem, da ne bom osramo-
tena! Zdaj naj pride, kar koli hoče, pripravljena sem.
Pa, vsaj mi je ta Tvoja milost porok, dame tudi v pri¬
hodnje ne boš zapustil!" ta lepa zahvalna molitvica iz¬
puhti iz razveseljenega maternega srca proti nebeškim
visočinam. Janeza je ta prizor tako ginil, da se mu pri¬
krade solza v oči, nekak poseben, doz daj nepoznan čut
ga navdaja videti materno radost.

Mati pripoveduje sklep bogatinov in njegove grožnje.

„Trudiva se po vsej moči, da ustaviva njegove na¬
klepe, pa, kako bi se poprijela ? Jaz sem mislila nocoj
da bi šla gospoda župnika za svet poprašat. Gospod
so dobri, revnim so že veliko pomagali, gotovo bodo
dobro svetovali !“ govori mati, ko se jej veselje nekoliko
poleže.

„Kaj pa, ko bi gospod še posodili, da plačate bo¬
gatinu, gospod bodo gotovo raje čakali, pri prvi mo¬
gočnosti jim poplačava", svetuje Janez, materi je všeč
in se ne more načuditi, kako jej ni to že popred v glavo
prišlo. Tudi Janeza sili, naj gre tje, naj se spravi z
Bogom in naj išče mini tam, kjer je v resnici.

Janez stori in odvali se mu težak kamen od srca,
čuti se lahkega in veselega, kakoršen je bil v tistih
blaženih časih, ko je še doma hodil v šolo.

Slaboten je še bil in nesposoben za delo , pa no¬
tranji mir in pa od tod izvirajoča radost sta pospeševala
njegovo okrevanje. Bratje šolarčeki so mu že pred po-

Slovenske večernice. O

66

nujali knjig iz farne bukvarnice, toda jih ni hotel, zdaj
je pa prosil za nje in srkal iz njih zdrave hrane.

Mati je koj drugi dan šla k gospodu župniku, po¬
tožila mu vse stiske in ga prosila, naj kako pomaga.
Gospod , častitljiv starček, je obljubil, da bo govoril z
bogatinom pri prvi priložnosti; če se pa ne omeči, naj
mati le vanj zaupa, rešil jo bo iz zadrege.

Minulo je v tem že osem dni. Necega jutra zazvoni
z velikim zvonom. „Kaj je to? Gotovo gredd nevarnega
bolnika obhajat. Kam neki ?“ tako se vse poprašuje.
Tudi naša že znana družinica poprašuje in teče v cer¬
kev po blagoslov, vsi spremijo gospoda do — bogatinove
hiše. Žena njegova je po noči nagloma zbolela in kar
umreti hoče. Duhovnik jej poda zadnjo popotnico in jej go¬
vori tolažilne besede. Ljudje odidejo, le duhovnik osrčuje
bolnico. Sam je pri njej z bogatinom.

„ Lej te — pravi — kaj vas je doletelo; hudo je to,
kaj ne, oče? Uboga hiša, kjer umrje oče ali mati,
vsega usmiljenja je vredna. Vam zdaj ni dobro pri srcu,
pa če hočete usmiljenje doseči, bodite tudi vi usmiljeni!"
govori duhovnik žalostnemu možu in ga prosi v imenu
Boga milostnega, naj ne trpinči tako svojih poštenih
sosedov, ki so po nesreči zašli v take težave.

Bogatinu se srce taja, prime se za čelo in odide iz
hiše. Duhovnik pa prosi bolnico, naj še ona možu pri¬
govori za revno družino — dobro delo bo storila in dru¬
žina bo gotovo za njo molila. Bolna žena prikima, du¬
hovnik odide.

Kmalo pride mož nazaj k postelji in poprašuje
ženo, ako jej je kaj odleglo. Žena pokima in pomigne,
naj se vsede bliže nje , potem ga prosi, naj stori dobro
revni družini in naj jej ne odreče prošnje zdaj na
smrtni postelji. Mož je ginjen, solze mu stopijo v oči,
pa vendar ne more se kaj premagati, to je tako težavno.
A prosi ga žena, morebiti umirajoča, kako bi bilo mo¬
goče kaj odreči.

Kaj je pač naša vdova tačas delala? Ali se je mo¬
rebiti veselila bogatinove nesreče? O ne; komaj pride
domu, poklekne z otroci in prosi, naj bi ozdravela bolna

67

žena! Tudi djansko bi bila rada postregla, pa s čim?
— Tako lepe lastnosti ima naša ženica, zato jo je Bog
ljubil; poskušal jo je v razbeljeni peči britkost, ker se
je pokazala stanovitno, neomahljivo, zato jo je koj po¬
plačal. On nobenemu ne ostane dolžan, vsacemu dodeli
plačilo o pravem času, včasih že tukaj, včasih pa še
le tam.

Toraj, kakor smo slišali, bogatinovo srce se je že
tajalo, vest ga je začela griz ti  in mu očita njegovo ne¬
človečnost. Spomni se svojega poštenega očeta, kako je
ranjki rad revnim pomagal, in je bil zmiraj veselega
srca, kako so ga ljudje ljubili in mu je Bog blagoslovil
vse njegovo delovanje. Pa vsaj se je njemu ravno taka go¬
dila. Le odkar se je tako sprevrgel na nasprotno stran,
ni več zadovoljen, ljudje ga črtijo in vkljub vsej lakom¬
nosti si ne more nič več pridobiti. Pa čemu mu bo
denar? On pelje le v nesrečo, če si ž njim ne pri-
kupujemo boljega blaga, blaga za naš viši namen, za
nebesa. Take misli se pode žalostnemu možu po
možganih.

„Vsaj res naj slušam ženo!" —pravi sam pri sebi
in se obrne k ženi govoreč; — „Dobro , kar sam poj¬
dem tje in porečem, da mi bodo že plačali, kadar bodo
mogli!“

Bolnici se obraz , kar v veselje spremeni , koliko¬
krat je jokala zarad trdosrčnosti svojega moža, koliko¬
krat moža samega prosila, toda vselej zastonj in danes
si je pridobila tako zmago, za trenutek pozabi vse svoje
bolečine. Hvaležno se ozre v moža in šepeče: ..Hvala,
Bog ti povrni!"

Ne bom nadalje popisoval sledečega veselja, vsaj bi
bilo moje pero preslabo. Vdova je vedno Boga hvalila
za njegove dobrote in ga molila v njegovih čudnih potih,
po kterih nas pripelje k sebi. — Možu je žena ozdravela
in on jej je bil zmiraj hvaležen, da ga je pripravila na
boljo pot, na pot djanskega kršanstva, kjer prebiva za¬
dovoljnost in sreča. — Janez pa je rad pripovedoval
svojo čudno dogodbo in vselej sklenil svojo pripovest z
besedami: „V veri tolažba, v neveri obup."

5 *

68

III.

Človeško oko in uho. pa svet, kako

ga vidimo in slišimo.

(Raznovrstne roči za poduk in kratek čas, nabral A. Umek.)

v

Človek ima pet čutov ali počutkov in le-ti so: vid,
sluh, voh , okus in tip. S temi počutki je človeku dana
zmožnost, da si prilastuje vse, kar vidimo, slišimo, kar
se d& vohati, pokušati in tipati, kratko, po njih se mu
odpira svet, ne le tako, kakor je sam na sebi, ampak
cel6 prihaja po teh potih v misli, tako da si iz vunanjega
narejamo notranji svet. Zmožnosti, s ktero prepeljujemo
prikazni vunanjega sveta v misli in v dušo, pravimo do¬
mišljij  a. Kakor so pri človeštvu sploh zeld različne
telesne in dušne moči, ravno tako je pri posameznih raz¬
lična domišljija. Naslanja pa se domišljija na počutke,
čim boljše in bolj razvit je počutek, tem lože in tem
bolj po resnici se v domišljiji predstavljajo tiste strani
vunanjega sveta, ktere ravno po dotičnem počutku za¬
hajajo v misli. I)a so počutki različni, ve vsakdo. Kaj še¬
le, ako popolnoma manjka temu tega, druzemu druzega
počutka. Tako n. pr. rojen slepec, kteremu se nikoli ne
razvije vid ali pogled, sliši druge pripovedovati, kakoršen
je svet, tudi si ga domišljuje; ali resnične podobe o njem
si ne more narisati, misli si ga vse drugač, kakor mi,
kteri ga gledamo v resnici. Gluhomutec, kteremu je po¬
polnoma zaprt sluh, ali menite , da Je količkaj vč , ca-
koršen glas imajo zvonovi, orgije, raznovrstna godba itd. ?
Kakor slepec nič ne ve, kaj so barve, n. pr. kaj je belo,
rudeče, višnjevo itd., ravno tako gluhec ne pozna raznih
glasov in donenja, razločka med njimi in druzih lastnosti,
ki se odkrivajo zdravemu sluhu na radost.

Počutki človekovi so vsi v ozki zvezi med sabo. Ako
bi le enega ne bilo, nastala bi brž velika pomanjkljivost
v izvrševanji tistih opravil , ktera so jim dana za vza¬
jemno nalogo. Reči pa se vendar sme, da niso vsi enake

69

pomenljivosti. Tako n. pr. se d& reči, da bi ne bila tolika
škoda, ako bi kdo ne poznal cvetične vonjave, mimo tiste
škode, ktero donaša slepota, kajti le malo odškoduje slepca
lepa dišava, ker mu je neznana lepota tisoč in tisoč
rastlin, živali in družili prikazni v naravi. Potem takem
bo menda vsakdo rad priznaval, da je med počutki vid
imenitniši in važniši kot voh. Kmalo se tudi pri tem
razmišljevanji pride do tega, da vid je najimenitniši iz¬
med vseh človeških počutkov, kakor je že ustroj ali organ,
v kterem ima vid svoj sedež, t. j. oko, najumetniše
in najnežniše delo med vsemi telesnimi udi. Pa še en¬
krat bodi povdarjeno, da vsi počutki so nepopisljive važ¬
nosti in imenitnosti, bodi-si , da jih jemljemo v zdru¬
ženem delovanji, bodi si vsacega posebej. Jako nepopolno,
silno pomanjkljivo bi bilo bitje, kteremu pravimo človek,
ako bi se mu vzel kteri koli izmed počutkov.

Morebiti pervi za vidom je s 1 u h, kar se tiče imenit¬
nosti in važnosti. Celo stvarstvo je polno soglasja ali har¬
monije, in koliko lepega, krasnega ne bi bilo za nas brez
sluha. Veseli ptički, ki frfolč po naravi, ne bi nas raz¬
veseljevali; godba, ki tolikanj povzdiga človeka, bila bi
mrtva reč brez tega počutka. In kar je najvažniše, ali si
moreš misliti jezik, t. j. govor, besedo brez sluha? Kaj
pa bi bil človek brez govorjenja ? Ali ni ravno govor, ki
nas povzdiguje nad vse stvari na zemlji! Brez pomena
pa bi bil govor, ostal bi mrtva stvar, ako bi ga nihče
ne mogel slišati, ako ne bi človek človeka mogel umeti.
Sluh torej pomaga, da drug druzemu razodevamo razne
misli, žalostne in vesele; s sluhom v srce dohaja soglasno
petje, ki se budi v veseli družbi človeški.

Pa kaj bi še dalje premišljevali nepotrebne reči.
Neskončno modri Stvarnik je od vekomaj vedel, v kaki
dovršenosti bo stvaril človeka; njega hvalimo in poveli¬
čujmo, pa veselimo se!

Kakoršen namen torej ima ta spis? Po napisu že
se d d soditi, da se bo pečal posebno z vidom in sluhom.
Ali kako ? Bode morda obširno popisoval tiste ustroje ali
organe človeškega telesa, brez kterih bi ne bilo ni vida
ni sluha? Ali če inorda narisati sliko očesa in ušesa,

70

njuno vunanjo in notranjo uredbo? Ne tega, ampak drugo
nalogo ima.

Rekli smo že, da kakor so ljudje med sabo sploh
bolj ali manj različni, tako so različni tudi počutki. Ve¬
čina ljudi, hvala Bogu , ima zdrave počutke. Kar bomo
tedaj v naslednjih vrsticah še govorili o njih, naj vselej
velj l  le o zdravih  počutkih. Zdaj pa si najprej za¬
stavimo to-le prašanje: Ali se nam po počutkih
vse in vselej predstavlja tako, kakor  je  v
resnici?

Videli bomo, da ne. Kakor človeku sploh, tako je
tudi počutkom posebej lastna zmotljivost. Reči se cel6
sme,  da ravno počutki, in med temi najpred vid,  za
njim pa tudi sluh,  zadrgnejo človeka velikrat v silno
zmoto. Zatorej je naloga temu spisu, da iz vsakdanjega
življenja in iz posebnih prikazni pokaže, kako so tudi
zdravi počutki zmotljivosti  podverženi. Največ bomo
slišali, kar se tiče vida in sluha, in vmes resne in ša¬
ljive reči.

Da nekoliko ostanemo še pri tem, kar je bilo v prej¬
šnjem rečeno, mislimo si ta-le izgled. V dveh posodah,
ki blizo skupaj stojite, imaš v eni vino, v drugi vodo.
Vtakni v eno desno, v drugo levo roko. Ako imaš za¬
vezane oči, ali boš vedel, ktera roka je v vinu in ktera
v vodi ? Čutil boš mokroto na obeh, vedel pa ne, ktera
je od vina, ktera od vode. Kaj pa ti povč, celo pri za¬
vezanih očeh? Gotovo le okus. Ako imaš pred sabo pa¬
lice raznovrstnega lesa, primi drugo za drugo, pa je ne
poglej: vganiti ne moreš, iz kterega lesa je ktera, do-
der ne pogledaš. Voh ali duh je bolj zanesljiv v svojem
poslu, toda brez vida se cel<5 velikokrat d d ukaniti, ker
jo več reči, ki, če nimajo popolnoma enacega, imajo vsaj
podoben duh. Mislili bi, da okus je z el 6 zanesljiv; ali
kolikokrat tudi ta človeka opehari. Ko je bila nekje kme¬
tijska razstava, pošlje tje nek gospodar lastnega vina.
Bilo je dobro, vsaj sam je mislil, da je. Tudi se je do-
mišljeval, da bi svoje vino spoznal izmed vseh druzih.
Prigodi se pa , da le-ta gospodar pride v tisti odbor, ki
je vina sodil. Možje so ga poznali, da je izvrsten vinsk

71

poznavalec. Pri tem pa mu nagodejo to-le. Od steklenice,
v kteri je bilo njegovo vino, odtergajo pravi napis pa tuj
listek prilepijo na-njo. Ko omenjeni gospod pokuša —
lastno  vino, zarenči: za nič, slabo! — Vedel ni, da
je njegovo. Drugi pa bi bili skoro smeha popokali. —
Povedati bi se dalo še veliko tacega, iz česar je razvidno,
da vsak počutek je zmoti vdan, pa tudi, da morajo vza¬
jemno svoje službe opravljati, v najlepšem soglasji.

Da se vid med vsemi počutki dft najbolj in cel6 po-
gostoma zmotiti, o tem je vsaj nekoliko vsak sam pre¬
pričan iz lastne skušnje. Ako stojiš poleg cerkve, ki ima
srednje vrste zvonik, v ne preveliki daljavi pa je cerkev
z zvonikom, ki je morda še enkrat tako visok, pa se
oziraš na obA: kteri se ti zdi viši? Vselej tisti, pri kte-
rem stojiš, in če tudi dobro veš, da oni v daljavi je ve¬
liko viši, ok6 ti vendar kaže narobe. Ravno tako je
pri oziranji na gore. Oddaljena gora je morda trikrat
viša mimo druge, kteri si bliže, ali oko vidi tako, kakor
bi bila le-ta viša. Kolikrat se bližaš človeku in ko je še
oddaljen, vidiš čisto druzega, kakor je v resnici. Ako po¬
besiš oči ali gledaš drugam, ter se še-le potem zopet
obrneš va-nj , ko je tako blizo, da ga misliš pozdraviti,
kako se zavzameš, ker je ves drug, kot si mislil! Po
mestih in večili trgih se to pogostoma primeri. Koliko
zmot pa še-le vzrokuje različna svetloba. Kdo se še ni
Bog vedi kolikrat prepričal , da reči, ki so mu dopadale
pri luči zvečer , bile so mu zoperne pri dnevni svetlobi.
Pa tudi narobe se godi dokajkrat: kar je lepo po dnevi,
kaže se ti v neprijetni obliki ali barvi pri svečavi. Naj¬
bolj pa nas slepari tmina, ker tu oslabljenemu vidu po¬
maga domišljija. Domišljija pa tudi po dnevu kaže v
zvunanjem svetu take reči, kterih ni, in vendar jih vidi
oko. Majhen deček na kmetih je zvečer videl polno hišo
šurkov , daravno ni bilo nikjer nobenega na planem. Pa
ker je včasih kterega videl in se je te živali sploh bal,
kazala mu jih je domišljija, da je vse gomzelo. Pripo¬
veduje se o slovečem laškem pesniku, Ki je trdno vero¬
val, da se prikazujejo razni duhovi, kako je včasih sredi
svojih opravil obstal in šterlel kam z očmi. Potem je

72

ves resen, pravil, da je videl duha in je popisoval, kakor-
šen je bil. Po noči pa, kakor sem že hotel omeniti, til
še-le se nahaja zmot v gledanji, da nas Bog varuj. Ko¬
liko štorov je bilo že v podobi grdih pošasti ali vsaj spa¬
čenih mož, koliko senc , ki so se kazale kakor velikanje
s človeškim obrazom. Rjuha na preklji je bila ženska,
klada na tnalu divja zver itd. Znano je, da taka zmota v
pogledu dela velik strah, iz straha pride bolezen, včasih
celd počasna ali urna smrt.

Največa zmota v tej zadevi je ta , da so različne
barve pri spremenjeni svetlobi vidu drugačne. Vsakdo
ve, da večidel vsaka reč je pri nočni bliščobi bolj ali
manj spremenjena v barvi v primeri s tisto, v kteri se
kaže po dnevi. Belo in črno si še najbolj enako ostaja.
Drugačne so ravno tiste barve pri mesecu, drugačne spet
pri nočnem svitu brez mesečine. Znano je, da cvetlice,
kterim pravimo potočnice, so pri razcvitanji rudečkaste,
popolnoma razvite pa imajo višnjevo  cvetje; ali pri
luči se nam kažejo zmerom rudečkaste. Pri vsem tem
res da različna svetloba dela različnost, saj brez svet¬
lobe bi vid sploh nič ne opravil, bil bi tudi mrtva stvar;
ali da si je tako , zaradi tega moramo vendar priznati,
da to je zmota v gledanji, ker reči same na sebi so si
v resnici vedno enake. Zmota torej napravlja, da jih
včasi vidimo take, včasi pa spet drugačne, dasiravno se
med tem niso nič spremenile.

Vse te mnogovrstnosti se nahajajo že pri navadnih,
zdravih očeh. Mikati pa utegne marsikoga, ako mu, če
še ni slišal tega, povemo, da so na zemlji taki ljudje,
ki imajo sicer čisto zdrave oči in dober vid, v ravno tej
zadevi pa, kar se tiče barv , imajo nekteri posebno na¬
pako. Ni izmišljena stvar, ampak resnica, da se ljudje,
kteri so v stanu samo belo in černo , svetlo in temno
razločiti. Pa poreče kdo. to je slepota, toda ne popolna.
Ne &&  se reči, dane  bi bilo res. Ali s tem, kar navadno
imenujemo slepoto, se vendar ne po vsem primerjati.
Zakaj taki ljudje dobro vidijo velikost  posameznih
stvari: ako jim pokažeš n. pr. vrtnico ali rožo, razločijo
vse, kolika je , da so peresca v cvetji nekaj drugačna

73

mimo zelenih itd., ali ravno tega ne spoznajo, da cvetje
ima r u d e č o barvo, drugi deli pa zeleno. Le-ta po ne-
kterih krajih ne ravno redka prikazen na očeh se ime¬
nuje bojna ali barvi n a bolezen.  Vendar je treba

omeniti, da v toliki meri, da bi tako bolne oči razločile

samo belo in črno, svitlo in temno, nahaja se po sreči

le malo malokaj. Ne tako poredkoma pa živč ljudjč, ki
sicer popolnoma zdravih oči ne razločijo poedinih barv.
V tej zadevi je znan sloveč, učen profesor, ki je živel
na Angleškem in se pečal s kemijo, ime mu je bilo
Dalton.  Le-ta mož na rastlinah ni razločil višnjeve
od rujavkaste barve. Čudno pa je, da v mavrici ali v
božjem stolcu na nebu se mu je videlo vse — rumeno
in modro. Rudeče  barvo, ki je vendar precej močna
v tej nebeški prikazni, in ktero je dobro poznal v ra¬
stlinstvu, te ni nikdar videl na mavrici; nasproti pa je
tu videl toliko višnjeve ali modre barve, ki muje  pa na
rastlinah bila neznana. Po tem slovečem možu so to slepoto
ali bolezen tudi krstili z imenom „daltonizem.“

Pripoveduje se o nekem možu, ki je v začetku tega
stoletja živel v Ameriki, da je vse barve mešal, t. j. da
ni nikoli vedel, kakoršna je ktera , ali še boljše rečeno,
da ni nikoli gotovo vedel, ktere barve je kaka reč.
Tega pa sam ni vedel, ko je bil že odraščen deček. Pri¬
petilo pa se je , da enkrat na cesti najde, če se ne mo¬
tim, robec ali ruto; da bi najdeno blago dal nazaj, stopi
v neko hišo prašat, če so kaj izgubili. Ni pa se mogel
načuditi, ko so djali, daje  robec rudeč.  Po natančnejem
razgovoru še-le se je pokazalo, da njemu so vsi robci
enake barve. Ravno tako se mu je godilo , kedar je s
tovariši stal blizo dreves, ki imajo rudeče sadje, kedar
je zrelo. Ako so n. pr. djali, češnje so že zrele, ker so
rudeče, ni se mogel načuditi. Zakaj videl je, da so češnje
na drevesu, poznal pa je samo po okusu, ktere so zrele,
r u d e č e g a ni nič videl. Ako ne bi kaj tacega poro¬
čali zanesljivi možje, kdo bi verjel, da so take oči,  ki
od daleč vidijo  sad, a ne vidijo, da je rudeč?  Take
napake v očeh so največkrat prirojene, včasih pa jih je
kriva tudi kaka bolezen. Vendar večidel zopet preidejo,

74

ako se izcimijo iz bolezni. Prirojene pa se ne dajo
pregnati.

Učeni svet še ne ve vzroka taki slepoti. Mislili so,
da ima tista mokrota, ki se nahaja v očesu in ktera je
potrebna, da more človek sploh videti, take barve v sebi,
ali da so tako zmešane, da je pogled pomanjkljiv ali
napčen. Zato so večkrat ljudem, ki so imeli tako bole¬
zen, po smrti preiskavah očesa in njihovo mokroto, ali
to ni nič razjasnilo teh prikazni, zdravniki so v tacih
očeh našli vse tako v redu in navadno, kakor pri druzih
brez take slepote.

Kakor pa so take oči, hvalo Bogu, sploh le bolj po¬
redkoma najti, vendar se nahajajo večidel le pri omi¬
kanih narodih. Divja ljudstva ki se bolj družijo z na-
toro, imajo sploh boljše in bistrejše oči, pa je med
njimi tudi redka prikazen bodi si ktera koli nepravilnost
na vidu.

Za vidom se med vsemi počutki morda še največ¬
krat dd premotiti sluh. Res moremo najbolj prepričani
biti o tem, o čemur smemo reči: Sam sem videl, sam i
•sem slišal. Toda gotovo je, da ravno tako prepričanje I
utegne pogostoma tudi napačno  biti, ker smo na¬
pačno videli ali napačno slišali. Zato pa je človeku tudi
y tem kakor sploh treba previdnemu biti, in nihče ne
more tajiti resnice, da je zel<5 mogoča zmota tudi tedaj, i
kedar smo sami  videli ali slišali. 1

Da je res tudi sluh podvržen zmoti, o tem se je
tudi vsak lahko že prepričal sam. Pomislimo le, kolikrat
se nameri, da slišimo popolnoma drugo besedo ali celd
ves stavek drugač, kakor gaje drug v resnici izrekel. Kako
pogostoma slišimo zvonenje ali kakoršen si bodi glas med j
gorami ali med zidovjem ravno od nasprotne strani,
kakor v resnici prihaja. To se ve da dela jek, malek j
(eho), ali zmota je vendar-le. Ako kdo blizo nas stoji, j
pa se nenadoma spači v glasu in bolj tiho ter v nena- j
vadnem izreku zavpije kar koli. tu nam se dozdeva, da
je takov klic priletel Bog vedi iz kake daljave in od
druzega človeka, kakor je res. Navadno pa ve človek, od I
ktere strani prihaja glas na uho, in gotovo je to velika


75

dobrota. Ako n. pr. zaidemo ali se izgubimo, tu kličemo,
in ko se oglasi kdo , vemo , na kteri strani je , vemo,
kam se imamo obrniti, torej sta si v tej zadevi enaka
vid in sluh. Tu ne govorimo o gluhoti, ampak
omenimo sploh, da tudi zmota človeškega sluha daje
povod k veliko resnim in šaljivim dogodbam v življenji.
Kakor pa smo pri vidu govorili o barvini slepoti, tako ho¬
čemo tudi tukaj jemati nekaj posebnega, kar se tiče
sluha.

Ali si, dragi bralec ! že slišal kdaj, da so taki ljudje
na svetu, ki znajo s trebuhom govoriti?  Marsi-
kteri morda še ni slišal, gotovo je pa tudi mnogo tacih,
ki niso samo čuli, da so, ampak take celo slišali govoriti.
Verjemi mi, da sem tudi jaz že videl in slišal tak čudež.
Marsikdo pa vendar le poreče: „Trdi kakor hočeš, ta je
vendar-le bosa. Sam praviš in ravno dokazuješ, kako so
počutki zmotljivi, torej si se motil, ko si mislil, da res
kaj tacega vidiš ali slišiš.“ Tem besedam moram pri¬
tegniti in priznati, da so popolnoma resnične. Zmotljivost
na sluhu dela, da je že marsikdo na svetu verjel,  da
so taki ljudje. So sicer res, hodijo po deželah in mestih,
pa se s svojo umetnostjo žive, ker se ponašajo ž njo za
denar. Ali taki ljudje si v dobro obračajo ravno zmot¬
ljivost človeškega sluha , kakor ima sleparski svet sploh
veliko veliko dobička od človeške zmote. Resnica je. da
zmota, o kteri ravno govorimo, se je velikrat kazala v
veri, da so taki govorniki pravi čudodelci.

Kaj so tedaj taki , ali kakoršni so tisti, ki znajo s
trebuhom  govoriti? Zakaj se jim pravi tako?

Najpred naj bode tukaj naravnost rečeno, kar je bilo
že zgorej na pčmen dano, da v resnici nihče  ne zna
skoz trebuh ali s trebuhom govoriti. Ljudje so le zato
poprijeli se te besede, ker se dozdeva,  da je tak<5.
Večidel pa glas tacega umetnika,  ali če ti je ljubše,
tacega komedijanta,  poslušalcu ne prihaja na uho od
trebuha, ampak od druzih strani. Kaj zuajo taki moži-
celjni, videli bomo iz naslednjega razmišljevanja.

Poslušajmo najprej izglel. Nekje na Angleškem,
če se prav spominjam v Londonu, je živel nek profesor,

76

ime sem pozabil. Nekega večera je sam sedel v svojem
stanovanji in bral, kar se skoz vrata prikaže neznan
človek in ko vidi, da je profesor sam, namčri z dolgim
nožem na-nj rekoč: „Denar simo, če ne, brž bote mrtev."
Učeni mož sprevidi, da bi bilo nevarno braniti se, torej
vstane pa odpre omaro, kjer je bil shranjen denar. Ropar
pa mu je z nožem tiščal za petami. Med tem, ko pro¬
fesor v omari po predalu stiče, nanadoma iz bližnje izbe
nekdo zakriči: „Ne boj se, jaz ti že hitim na pomoč,
gorje roparju!" Ropar se zboji in se odtegne kar more
naglo.

Drugi dan pride profesor v šolo in pripoveduje svo¬
jim tovarišem , kaj se je zgodilo. Eden izmed njih ga
vpraša: „1 kdo pa je bil tisti srečni človek, ki te je rešil?"
Vprašani se nasmeje, pa odgovori: „Kdo? Moj oče."
,,Kak6," pravijo drugi, „tvoj oče? saj ne živi več.“ „Res
ne živi več," pravi profesor, „ali velel mi je zmerom:
„Uči se, česar koli se moreš, če ti tudi — s trebu¬
hom govoriti!"  — Znal je torej umetnost, o kteri
govorimo: bil je glas spačil in izustil tak<5, da je še-le
iz stranske izbe priletel roparju na uho.

Večidel pa ljudje, kteri imajo tako zmožnost, hodijo
po svetu in si ž njo kruh služijo. Gledišča po mestih so
pripravna poslopja za to. Tu stoje na odru ter hodijo
gori in doli, pa govore: zdaj navadno, kakor vsak človek,
zdaj pa se oglasi ves drugačen glas, kmalo na strani, po¬
tem kje v višini, ali kje v občinstvu itd. Pomniti pa je,
da dolgo  ob enem ne morejo ponašati se s takim go¬
vorom, ker pluča veliko trpe pri tem. Torej k večemu
pol ure kratkočasijo ljudstvo en večer.

Vsakdo bi gotovo rad vedel, kako se vse to godi.
Na tanko dopovedati se ne d&, ampak le nekoliko raz¬
jasniti, da si človek lože misli, kako je to mogoče , in
da spozmt, da ni v tem nič čeznatdrnega. Trdi se pa
tudi, da to ni tolikanj umetnost, kakor prirojena spret¬
nost. Pa res mora človek že po natori k temu nagnjen
biti, ker naučiti se ne <]&  z lepa. Mnogo jih je posku¬
šalo pri tacih , ki so sami znali , pa zastonj, le malo¬
koga se je kaj prijelo. Pogostoma pa tudi taki, ki imajo

77

to zmožnost, nočejo je po resnici drugim odkrivati, češ,
potem ne bi več ostala skrivnost.

Skrivnost takega nerazumljivega govorjenja ima svoje
izvire v notranji in vunanji gibčnosti. Pred vsem pravijo,
da morajo taki besede izgovarjati bolj zad, t. j. ustom v
kotu blizo jabelka. Vrat navadno stezajo, da se glas za-
letuje proti nebu. Veliko pa je tudi odvisno od tega, da
so v stanu, zeldsapo vse vleči: govore pa tudi le, kedar
sapo izpuščajo. Pri takem sopenji trpe pluča in posamni
deli v trebuhu, zato menda ime. Ako govore tako, kakor
smo omenili, je glas bolj zamolkel; skušajo pa, da se
najprej zaleti v kako nasprotno steno ali drugo reč , od
tod še-le se razpršuje med poslušalce.

Pri tem mora govornik biti jako gibčen in spreten,
sam mora gledati tje, od koder hoče, da glas prihaja.

Poslušalci ž njim vred radi gledajo v tisto stran
kakor on, in zmota je tem loža. Gledati torej mora, da
jih zelč moti ter jih nagiblje zdaj tu simo, zdaj spet
drugam v nagli spreminjavi.

Kako morejo taki s trebuhom govoreči ljudstvo mo¬
titi, naj povemo še nekaj izgledov.

V prejšnjem veku je živel enak umetnik, z imenom
Kom te. Le-ta pride v neko mesto, poleg kterega je stalo
pokopališče. V mesto gredč vidi nekaj ljudi na njem.
Stopi blizo njih pa jame tako govoriti, da so ljudje sli¬
šali, kakor bi glas prihajal iz grobov. Strah je bil velik,
sploh so mislili, da je čudež.

V drugem mestu je šel mimo treh prodajalnic, ktere
so bile zaprte. Pilo pa je nekaj ljudi okrog. Vstopi se
blizo njih, pa začne po svoje govoriti tako, da se je iz
prodajalnic čulo presilno stokanje in toževanje. Odprli so
vse tri in preiskovali, da je bilo kaj, ali našli niso nič
in so zvedeli še-le pozneje', kako je bilo vse nastalo. —
Nagodel je bil še več tacih reči , pa enkrat bi jo bil
skorej skupil. Kmetje so ga v neki vasi hoteli sežgati,
ker so djali , da je copernik. Vlekli so ga proti goreči
apnenici, ali ko pridejo pred-njo ž njim, zarenči resen glas
iz nje: r Vsi pridete v pekel, če hote tako hudobni ! u

78

Zbali so se in všli, umetnik pa se je rešil z lastno
umetnostjo.

Nekega francoskega kralja služabnik je tudi znal
tako govoriti in si je bil s tem pridobil imenitno ne¬
vesto in denarjev. Le-ta služabnik je bil kraljev strežaj,
torej v nizki službi. Dopadala pa mu je hči nekega mi¬
nistra in rad bi jo bil vzel. Ali se ve da mu je niso
dali. Umrl pa je kralj, nekaj časa pozneje tudi minister.
Udova s hčerjo ni bila bogata, torej je mislil, da se mu
bo zdaj po sreči izšlo, ali motil se je, mati mu je ni
dala, ko je šel snubit. Ko je dolgo zastonj prizadeval si,
kar se od stropa zasliši kakor glas ranjcega hčerinega
očeta: „Daj mu hčer, če nočeš, da bom še dalje nesre¬
čen. “ To je mater tako osupnilo, da muje kar dala hčer
za ženo.

Z ženitvijo pa ni bil dobil veliko premoženja, treba
mu je bilo denarjev. Gre k nekemu skopuhu, ali ta mu
ga nikakor ni hotel dati, dokler niso okrog njega tako
grozeči glasovi nevidnih bitij jeli protiti, da ga je bilo
silno strah in je rad doštel prosilcu več tisoč.

Piše se , da kakih 40 let je tega, kar je na Nem¬
škem se prigodilo to-le. Tujec pride v neko mesto, pa
hoče med drugim tudi stolno cerkev videti. Cerkovnik ga
prepeljuje simtertje ter mu pokaže tudi rako , kjer je
bilo več udov neke vladarske rodovine pokopanih. Ko tu
stojita pred trugami, kar jame iz tiste, v kteri je ležal
najslavniši mož tiste rodovine, silno grozeč glas svet gra¬
jati in jeziti se , da še mrtvim ne (hi miru. Cerkovnika
je to tako prevzelo, da je umrl. Tujec je bil tak umet¬
nik, pa ni pomislil, kako zel6 utegne cerkovniku ško¬
dovati.

Kakih sto let je, kar je bil , ne vem od kod, na
Dunaj prišel nek baron Mengen. O tem je bilo znano,
da zna s punčico, otroško igračo, govoriti, t. j. punčica
je v njegovem naročji govorila. Povabi ga na kosilo ime¬
niten gospod in ž njim več prav imenitne gospode, tudi
nekaj ministrov vmes. Po kosilu poprosi gospodar onega
barona , naj napravi, da bo punčica govorila. Branil pa
se je rekoč: „Svet že tako pravi, da sem s hudičem v

79

zvezi, ljudstvo me torej napade in Bog ve kaj stori zmano,
če sliši to." Gospodar pa je djal, da prevzame vso od¬
govornost. Mengen torej vzame punčico v roke in veli,
naj jo kdo praša, kar hoče. Izpraševali so jo razne reči,
in res je na vse pametno odgovarjala kakor človek.
Družba se ni mogla načuditi. Baron je nazadnje povedal,
da zna — po trebušje govoriti.

V Pariz grede dojde enak umetnik kmeta, ki je tudi
bil na poti v mesto, pa osla je jezdil. Umetnik ogovori
kmeta in pogovarjata se to in uno. Čez nekaj časa pa
začuje kmet prav od oslove glave človešk glas: »Spravi
se doli, moji predniki so bili z Bileamovim oslom v rodu,
kaj zmerom na meni sediš!" — Kmet je bil urno na
tleh, klobuk pa je stisnil pod pazduho. V mestu je pravil,
kako čudo se je zgodilo. Toda meščanje so kmalu vedeli,
kako in kaj, ker so poznali onega ptiča, kako zna z gla¬
som slepariti.

Vse to, ter še veliko druzega prihaja od todi, da se
človeški sluh d d premotiti.

IV.

Mesec in solnce.

(Spisal K — m — .)

Kako lepo je videti modro nebo, kedar migljajo po
njem o jasni noči nepreštete zvezde kakor svitle lučice
in se nam nasproti prijazno smehlja otožna luna! Misleči
človek nehote ostrmi in občuduje, brez da bi zamogel
čutiti velikost onega, kar ogleduje. Nam bi bilo treba
ogromne mere, ako bi hoteli naznaniti neizmernost pro¬
stora. katerega spregledati zamoremo z našima očesi m a.

Minula je noč in vnovič te vabi zlato jutro. Pre¬
milo solnce že vzhaja izza vzhodnih goni ter bel svit
razliva po rosnih dolinah. Kako ljubo se z modrega zraka
glasi jutranja pesem krilastih pevcev! Nam pa nebrojna
nebeška telesa napolnujejo srce s strahom in čestitanjem.

80

Strah in groza nas sprehaja, ako premišljujemo nektere
velikanske gore naše zemlje, kakor so n. pr. planine v
Evropi, Andi v Ameriki ali pa velikan Himalaja v Aziji;
vendar pa so te gore v primeru z našo zemljo tako ne¬
znatne, da ne kazijo njene okrogle oblike, ker se na njeni
površini, ki meri okoli 9 miljonov □milj, skoraj ravno
tako zgube, kakor bi se drobno zrnice izgubilo na veliki
krogli, če je že ta prostor tako velik, kolikošen mora še
le biti prostor, kjer toliko miljonov enako velikanskih
nebeških teles svojo po stvarniku odkazano pot teka!

Najizvrstnejšega zvezdoznanca, najbolj slovečega uče¬
njaka se poprime — skoraj bi rekel — vrtoglavica, kadar
hoče natančno razbrati in preračuni ti nebeški svet. Ako
nas že ogled sam napolnuje s takimi občutki, moramo
v resnici pripoznati, da vse ono ni mogoče samo od sebe
postati, marveč da je nekdo, kateri je vse to stvaril; da
nad vsemu nadvlada neko večno bitje, to je vsegamo-
gočni Bog.

Do sedaj so učeni veliki del nebeškega sveta precej
natanko določili in preračunih ter govore o tem, kakor
o kaki znani reči. Nikdo pa ne razume božje vsegamo-
gočnosti, ki ta velikanski nebeški svet drži z nevidno
roko in vsakemu posameznemu telesu prisvojuje lastnosti,
s katerimi je sebi in drugim na korist in blagor.

Ker že vdanost in potrebna hvaležnost do Stvar¬
nika zahteva, da se vsaki človek, kolikor mu je v moči,
seznani z najglavnejšim nebeškim telesom in nam v ta
namen pripomorejo dosedanje preiskave zvezdoznancev
in drugih v tem oziru učenih mož, hočemo si tudi mi
ogledati za nas najvažnejši nebeški telesi namreč mesec
in solnce.

O mescu.

Med vsemi nebeškimi telesi je ravno mesec nam ne
samo najbližnji, temuč tudi najvažnejši. Vredno je, da
ga vsaki človek, kolikor mu je mogoče, natančno spoznava.
Solnčna svetloba ne razsvetluje samo naše zemlje, temuč
ob enem vsa ostala poznana in nepoznana telesa; ali

81

mesec sveti edino nam. Kako čudovita in krasna je
ravno moč lunine svetlobe, tega nam ni treba tu dokazati.
Mesec je pri ljudstvu prerok bodočega dobrega ali slabega
vremena; on kaže mornarju, vozniku, pastirju, koscem
natančni časni tek; o njem se marsikaki naših očakov
ali ljubih mamic sede za pečjo pripoveduje, da shraneva
sajastega kovača, kateri je na Božiča dan brezbožno
koval in je za kazen došel v goreči mesec, kjer mora
vedno do sodnjega dne kovati. Kolikokrat ravno pesniki
slovenski prepevajo slavo mescu, o katerem eden naj-
novejših slovenskih pesnikov pravi:

„Poetov mjavkanje in mačkov petje,

Perglavice ti (luni) mnogo prizadeva. “

Vse to je vzrok, da so stari poganski narodi, mesec
med bogove vvrstili. Ako pogledamo na vero naših predni¬
kov, starih Slovencev, ki so v prvi dobi bili še pogani in so
mnogim bogovom čast skazovali, vidimo, da so njih
krivoverni svečeniki in čarodeji (coperniki) prerokovali iz
letanja tičev, kakor tudi iz stanja zvezd in mesca na nebu.

Ker je toraj mesec v tolikih ozirih zanimiv, hočemo
ga tudi mi ogledati in tu pretresati njegovo daljino od
zemlje, njegovo obliko, velikost, svetlobo, njegove spre¬
membe in bitnost.

Na prvi pogled se nam dozdeva, da je mesec ravno
tako velik kakor solnce, ali to ni resnica, ker je da¬
ljina  mesca od zemlje krajša. Srednja daljina mesca
od zemlje znaša do 51.822 geog. milj. Ako pomislimo,
da je solnce od zemlje oddaljeno čez 20 miljonov milj,
bomo spoznali , da je solnce 400krat dalje od zemlje
nego mesec. Oe bi železnični poštni hlapon (lokomotiv)
rabil od zemlje do solnca blizo 400 let, potreboval bi
toraj isti hlapon do mesca le eno leto.

Svetloba v občem presune v eni sekundi 40.000
milj, toraj svetloba od mesca do naše zemlje ne potre¬
buje več kakor l 1 /* sekunde, to je en miglej. Ko bi
toraj na površini mesca kdo kak ogenj prižgal . opazili
bi ga mi v skoraj ravno istem času. ako bi bilo namreč
nebo čisto in vedro. Še drugo primero. Dobri voznik

Slovenske večernice. 6

82

prekorači v enem dnevu 8 milj; ako bi se toraj taki
mož na pot podal, bi prišel v 18 letih do mesca. Raz¬
vidi se toraj, da bi človek zamogel priti do mesca, ko
bi le peljala cesta tj e.

Kakor imajo vsa telesa solnčne sestave obliko
kroglje, tako je tudi mesec okrogel. To mi bode vsakteri
potrdil ter mimo tega poprašal: kako velik  pa je
mesec? Tii moramo razločiti vidno velikost od prave
velikosti. Na oko bi človek rekel , da je mesec svetlo
kolo, ki meri 12 palcev, temu pa ni tako. Zemljomer-
stvo, združeno z zvezdoznanstvom nas uči, da znaša po¬
vršina mesca 694.906 [j milj in celi obseg mesca (teles-
nina) 54 miljonov 41.139 kubičnih milj. Površina mesca
je toraj še enkrat tako velika, kakor je rusko cesar¬
stvo v Evropi in Aziji, ki šteje blizo 394.000 [] milj, in
manjša kakor Azija, ki ima 794.000^ milj. —

Mesec , ravno tako kakor druga telesa solnčne
sestave, ne sveti z lastno svetlobo,  temuč jo povza-
jema od solnca in na našo zemljo odbija. Naša zemlja
razsvitljuje noči na mescu 14krat močnejši, kakor mesec
našo zemljo; s prostim očesom se morajo na mesečnem
površji opazovati zvezde , katerih mi tukaj še z daljno¬
gledom ne vidimo.

Že v najstarejši dobi so bile razne podobe  mesca
znane. Mesec potrebuje, da se enkrat zasuče okoli zem¬
lje 27 dni 7 ur in 43 min.; obrača se pa okoli
zemlje  tako, da je vedno le ena in ista polovica proti
nam obrnjena. To si lahko prav po domače predstavimo.
Mislimo si v sredi velike sobe eno osebo, ta oseba naj
bo zemlja in mi njeni mesec. Ako se okoli te osebe z
proti njej obrnjenim licem obračamo , zamoremo vedno
okoli in okoli se vrteti , brez da bi jej pokazali hrbta.
Ravno isto velja o mescu.

Ob enem se obrača  mesec z zemljo okoli solnca
in sicer skoraj 30krat tako hitro, kakor okoli zemlje.
In tretjič se obrača okoli lastne osi.  Med tem, ko
mesec obhodi zemljo , se ob enem tudi enkrat zavrti

83

okrog lastne osi. Iz tega sledi, da je zadnjo obračanje
najpočasnejše.

Mesec je tudi zaradi tega zanimiv, ker nam kaže
očividne spremembe, ki so le nasledki zmirom se spre¬
minjajočega stanja solnca, zemlje in tudi mesca. Te
spremembe imenujemo: mlaj, prvi krajec, šip, zadnji
krajec.

Kakor smo že omenili, vrti se mesec okoli zemlje
in ž njo okoli solnca. Če na takem popotovanju solnce,
mesec in zemlja stoje ,v eni vrsti , to je, ako je mesec
ravno med zemljo in solncem in k nam obrača neraz-
svitleno polovico, tačas imamo mlaj.  Mlaj se nam za-
zdeva, kakor kako bledo, temno kolo. Čez nekaj dni ga
vidimo kot od solnca obrnjen s vitli srp , ki naraste v
prvi krajec.  Vidimo ga kot polokrog. Na to pride
mesec zopet v eno in isto vrsto z zemljo in s solncem
in sicer stoji sedaj zemlja med njim in med solncem.
To imenujemo šip ali polno luno. Od mlaja do šipa
preteče 14 dni ,  18 ur in 22 minut. Vidimo ga popol¬
noma razsvitlenega. Polni mesec ali šip potuje dalje k
poslednemu četrtu. Tu imamo zopet isto podobo, kakor
pri prvem krajcu, samo, da je zadnji krajec  opa¬
zovalcu na desni roki, prvi pa na levi. Kedar raste, vi¬
dimo črko D, kedar pojema črko C. Opomniti moramo
še, da mesec med tem ko se obrača okoli zemlje, ni
vedno enako oddaljen od nas, temuč je kmalo bližej,
kmalo bolj odstranjen od zemlje.

Delitev časa je bila več stoletij sem v ozki zvezi
s tekom mesca, kar se je sedaj nekoliko spremenilo. Vsi
omikani narodi naše zemlje dele sedaj dan v 24 ur, uro
v 60 minut, in minuto v 60 sekund. Kar pa tiče večja
odelka časa, se še niso vsi zjedinili. Dandanes imamo
še mesečno in solnčno leto.  Pri starih narodih se
je pričel dan s prejšnim večerom: kasneje so še le po
polnoči pričeli šteti novi dan. Sploh so v prvi dobi občne
zgodovine rabili narodi mesečna leta , to je, računili so
leta po teku mesca ali lune. Egipčani so kmalo vpe¬
ljali solnčno leto. Posamezni mesci so pri njih imeli 30
dni in konec leta so njim pridjali še pet dni. Tudi Grki

6 *

84

in Judje so imeli takšna mesečna leta. Ko se je Jeru¬
zalem razrušil, pričeli so Judje novo računanje. Prvi dan
njihovega leta ne sme nikoli pasti na nedeljo, sredo ali
petek, kar je vzrok temu, da imajo šest različnih letnih
dolgosti namreč s 353, 354, 355, 383, 384 in 385 dni.
Ako primerjamo sedaujo judovsko leto z našim grego¬
rijanskim, najdemo, da se prične med časom od 6. sep¬
tembra do 7. oktobra. Rimljani so imeli 12 ur od zore
do mraka. Naj starejše rimsko leto je štelo 10 mescev
in sicer so pričeli leto z današnjim mescem marcom.
Julij Cezar je leta 45 pred Kristusom predrugačil leto ter
mu odločil 365 dni. Papež Gregor XIII. je v novi dobi
leta 1582 koledar ali pratiko popolnoma popravil, kakor ga
imamo še dandanes. Vsako četrto leto je sedaj prestopno leto.
Ako se letna številka dd deliti po številki 4, imaš pre¬
stopno leto, to je leto, v kterem šteje mesec februar
29 dni. Določil je ob enem omenjeni papež, da ima ve¬
lika noč biti prvo nedeljo, ki je po prvem šipu v pri¬
četku spomladi. Po veliki noči se imajo ravnati vsi drugi
veliki prazniki, ki so premakljivi. Ta časomer ali kole¬
dar so hitro upeljale vse katoliške države; protestantovske
še le 100 let pozneje. Angleška ga je prevzela še le
leta 1752 in Švedska 1753. — Turki imajo še vedno
mesečno leto s 354 ali 355 dni.

Tudi pričetek letnega ali teknega računanja je raz¬
ličen. V krščanskih državah se računi od rojstva Kristu¬
sovega; tako imamo sedaj 1872. leto, odkar se je svetu
na odrešenje rodil Kristus. To računenje je na papeževo
povelje vpeljal duhovnik Dionizij Exigvus in sicer leta
532. po Kr. rojstvu. Naš Zveličar se je rodil 754. leta.
odkar je bilo sezidano velikansko mesto Rim. — Alexan-
driški kristjani so računili po „dobi mučenikov", ki
spada v prvo leto Dioklecijan-ove vlade, katera je tra¬
jala od 284. do 305. leta. — Vsi grški kristjani so
dolgo časa računili od leta 5509. pred Kr., to je, odkar
je Bog svet stvari 1. Rusi so še le leta 1700 po Kr. po¬
pustili ovo računenje.

Stari Grki so leta šteli po olimpijadah; vsaka olim¬
pijada je obsegala štiri leta. Slavni Rimljani so računiti

%

85

pričeli od leta 753 pred Kr., to je, odkar se je se¬
zidal Rim itd.

Treba je, da se zopet povrnemo k mescu. Veliko¬
krat sem že opazil, posebno po deželi, da so se večidel
v strahu zbirali mirni vaščani, ter opazovali nebo in
govorili, da je sedaj luna mrknila.  Mnogokrat so se
pripovedovale pri tej priči raznovrstne strašne prigodbe,
ki bodo v kratkem se vršile na pogubo in nesrečo vsega
človečanstva. Pri taki priliki je marsikdo, ki je posebno
hotel učeno govoriti, pripovedoval, da taka izvanredna
prikazen vedno le prerokuje strašne vojske, hudo lakoto,
slabo letino, kugo itd. To vse ni res. Take prikazni so
redne in morajo biti.

Naša zemlja vrže na ono svojo stran, ki ni k solncu
obrnjena, močno senco. Dolga je ta senca 195.000 milj.
Nebeških teles, ki so od zemlje dalje kakor 195.000
milj, ne more ona s svojo senco doseči, ali drugače je
pri mescu, ki je od zemlje le 51.822 milj oddaljen.
Očividno je, da moj'a mesec, ker okoli zemlje ide, en¬
krat ali drugikrat merkniti. Stopi toraj zemlja na taki
način med solnce in mesec, da pade njena senca na
mesec ter ga oteinni, rečemo, da „mrkne“. Mrknenje
zamore biti popolno ali pa ne popolno. Kadar je po¬
polno, je mesec rudečkast, kadar je nepopolno, rujavo-
rudečkast.

Daljno vprašanje je to, kako da izgleda površje
mesca. Ako gledamo s prostim očesom na poln mesec, bomo
videli, da so na njem razne, tu temne, tam svitle strani,
katere se ne premikajo ne gledž mesta in ne gledč ve¬
likosti, kar nam je v dokaz, da mesec, obračajoč se okoli
zemlje, samo eno in isto polovico nam obrača. Evropejski
zvezdoznanci so dokazali, da je mesec bolj gorat nego
zemlja in da so veliki, rujavi oddelki, tako imenovano
morje, nič druzega kot prostorne ravnine, in svitli od¬
delki veliki vrhovi , gore. Starejši učenjaki so trdili, da
so rujavi oddelki velike vode, ali temu ni tako; marveč
sedaj je dokazano, da na celem mescu ni ne ene kap¬
ljice vode. Ne moremo sicer reči, da v omenjenih globinah
ni bilo nikoli vode, toliko pa je gotovo, da sedaj ni ne

86

ene tekočine na mescu, kakor je tudi gotovo , da ima
mesec vedno isto obličje , odkar imamo povestnico, ker
nam nobeden zgodovinopisec stare dobe ne pripoveduje
o zdatnem predrugačenju mesečnega površja.

Mimo tega tudi mesec nima takega ozračja, kakoršno
našo zemljo obdaja. Kjer pa ni zraku, ondi tudi ni ptic,
posebno ne takih, kakor se nahajajo na zemlji; in kjer
ni vode, tam tudi ne morejo biti ribe. Tukaj ne na¬
hajaš ne rahlega juga ali vetra in ne hude, ostre burje, in
če kake, ljudoin podobne stvari tamkaj prebivajo , oni
nič ne znajo ne o gromu, ne o dežju, ne o ledu in snegu.
Ako bi bil mesec naseljen, je gotovo, da tamošnji pre¬
bivalci niso tako ustvarjeni kakor mi.

0 solncu.

Drugo nebeško telo, ki največjo pozornost zaslu-
žuje, je milo nam solnce. Kmetovalec stavi celo svoje
upanje ob času trde zime, ob času dolgo trajajočega
dežja na ljubo, blagonosno solnce, ki mu na novo ogreva
zemljo ter mlade nežne rastline k sebi povišuje in jih
okrepčava. Bolnikovo edino veselje so predragi solnčni
žarki, ki v temno izbico pridši ga razveseli ter spomnijo
na vsemogočnega Boga, ki mu hoče zopet zdravje po¬
deliti. Cela narava se veseli na dan krasne spomladi,
tiče zopet prifrče ter v gozdih in livadah prepevajo slavo
svojemu Stvarniku.

Velikanski upliv, ki ga zamore solnce imeti na člo¬
veka, je bil vzrok, da so stari narodi to nebeško telo
po božje častili. Uklanjali so se solncu kakor Bogu Egip¬
čani, Feničani, Perzijani, Rimljani in Grki. Da, tudi
naši predhodniki, stari Slovani so po božje častili solnce.
Stari Slovani so bili sicer pogani ter so imeli malike
in so mnogim bogovom čast skazovali, vendar pa so že
takrat mislili na eno bitje, ki zemljo, zrak in neskončno
nebo vlada in kateremu bitju so druge bogove pod vrstili.
Razločevali so zadnje v črne in bele bogove. Naj viši
njih bog je bil Svarog, vladar neba. Solnce ali tudi
„kres a  (beseda se je dandanes ohranila, ali v drugem

87

pomenu) in ogenj sta bila njegova sinova. Toraj taki
upliv je imelo solnce pri nezvedenih naših prednikih,
katerim še ni mila luč krščanstva dosijala, da so za¬
radi njegove svetlobe in velikanstva ga po božje častili!

Treba je, da si tudi to telo nekoliko ogledamo. Kakor
smo pri mescu naj prvo prašali, koliko da znaša daljina
od njega do nas, tako tudi tu prvo prašanje nastane po
daljini solnca od zemlje. Ako bodeš, dragi čitatelj, svo¬
jemu znancu pripovedoval o lepoti kakega mesta, pra-
šal te bode on gotovo pred vsem , koliko da se potre¬
buje do tj e, tako tudi pri solncu. Učenjaki so dokazali,
da je solnce od zemlje oddaljeno 20 miljonov in 665.800
milj. Jasnejše se vidi to, ako si n. pr. mislimo voznika,
ki zamore vsaki dan 10 milj prekoračiti. Rabil bi ta do
mesca blizo 14 let in do solnca 5480 let. Ako bi se bil
toraj kdo na dan Kristusovega rojstva podal na pot, bil
bi do danes prekoračil 1872 let, ali tretjino vsega pota
in imel bi še hoditi 3608 let.

Oblika  solnca je kakor pri mescu tudi okrogla,
.samo da je med njima glede velikosti  velikansk raz¬
loček. Površina iznaša blizo 116.826 miljonov in 301.600 □
milj , telesnina je l,404.928krat večja nego telesnina
zemlje, ki iznaša 2651,589.833 kub. milj. Razvidno je,
da je solnce silno veliko telo. Omenjene številke so tako
ogromne, da zamoremole strmiti in občudovati velikan¬
sko moč nebeškega Očeta, ki jev resnici mogočni go¬
spodar nebes in zemlje!

Do XVII. stoletja, to je do iste dobe, ko so se za¬
čeli rabiti boljši daljnogledi, teleskopi imenovani, mislilo
se je, da je solnce nepremična zvezda, nepremično
nebeško telo , ki vedno na istem kraju stoji , ne ver teč
se okoli svoje lastne osi. S pomočjo omenjenih te¬
leskopov so zvezdoznanci bolj natančno opazovali solnce
in našli, da površje ne izgieda vedno enako. Na površji
solnca se namreč dajo spoznati tu in tam tamne solnčue
pege, solnce je toraj, po domače rečeno, na nekterih
mestih lisasto. Teh peg pa pri zvestem opazovanju
ne vidimo vedno na enem in istem mestu, marveč so
učenjaki spoznali, da one pridejo od enega solučnega

88

roba do nasprotnega, kjer se zgube in s časom se zopet
ravno iste lise pokažejo na prvem robu itd. To opazo¬
vanje je bilo v pričo dovelj , da so zvezdoznanci že v
XVII. stoletji došli do tega, da se solnce okoli svoje
osi obrača,  kar je znanstvo XVIII. in XIX. stoletja
potrdilo. Solnce se obrne okoli svoje osi v 25 dneh, 14
urah in 8 minutah. Iz tega obračenja okoli lastne osi
so nekteri učenjaki sodili na to, da se solnce ob enem
oremika v neskončnem nebeškem prostoru; ali kje in
jako, še ni popolnoma dognano.

V nekdanjih časih se je pač vedno še mislilo, da
zemlja stoji in se solnce okoli nje vrti. Tako je Plato
stavil našo zemljo v sredino sveta in trdil, da se druga
telesa, med njimi tudi solnce, okoli nje vrte. Na tej
podlagi je osnoval v II. stoletju (100—150 let po Kr.
rojstvu) Klavdij Ptolomej  svojo sestavo nebeških
teles, katera je veljala do Kopernika. Poleg Ptolomeja
naša zemlja počiva v sredini ogromnega sveta ; okoli nie
od istoka k zapadu se obračajo sledeča telesa: mesec,
merkur, lada, solnce, davor, perun in saturn.

Drugo, boljšo solnčno sestavo je izdelal Nikolaj
Kopernik.  Glavne točke te sestave so: solnce je zvezda
nepremična, okoli ktere se obračajo planeti, ki spreje¬
majo od solnca svetlobo in toploto. Okoli glavnih pla¬
netov se obračajo planeti nižje vrste. Glavna nebeška
telesa se obračajo okoli solnca v sledečem redu: mer¬
kur, lada, naša zemlja z mescem, davor, perun in
saturn.

Pristaviti moramo, daje  veliki Kopernik naše gore
list, t. j. ud velikega stebla slovanskega , rojen Slovan.
Rodil se je v Torunji 19. svečana 1473 1. Bil je korar
v Frauenburgu. Vsak trenutek , kadar je bil prost cer¬
kvene službe, je vestno porabil ter 30 let neprenehoma
opazoval najglavnejša nebeška telesa. Duševna dela je
posvečil takrat vladajočemu papežu Pavlu lil. Predno
je bila njegova preimenitna knjiga o zvezdah natisnjena,
zboli razsvetljeni mož na smrt in izdahne blago svojo
dušo 22. maja 1543. Vendar je še doživel to veselje,
da je videl na smrtni postelji prvi iztis omenjene knjige.

89

Nekoliko hipov na to ugasne svitla zvezda na obnebji
slovanskem. Vsaki Slovan je lahko ponosen, kadar po¬
gleda na solnce; ker je oni, ki je človečanstvu nebo od¬
prl v svoji velikanski krasoti, ki je celemu svetu edino
pravo sestavo nebeških teles podal, in ki sedaj vedno
slovi in bode slovel pri vseh narodih celega sveta, — po
rodu Slovan!

To pravilno in velevažno sestavo so kasneje izvršili
Kepler  leta 1630, (živel od leta 1571 do 1631), Ga¬
lilej  leta 1642, (živ. od leta 1564 — 1640) in Nev ton
leta 1720, (živ. od leta 1642—1727.)

Drugo najvažnejše vprašanje o solncu je po njegovi
b itn os ti. Kakšno je to ogromno nebeško telo? Še
daudanes se niso učenjaki zedinili, v čem da obstoji
solnčna bitnost. Omeniti hočemo tu dve najbolj znani
trditvi. Mnogo preiskovalcev je trdilo, da je solnce ve¬
likansko, goreče telo. Tako so mislili marsikteri starejši
narodi in odlični zvezdoznanci prve zgodovinske dobe.
Poleg te trditve so iste pege, ki jih opazujemo na solncu,
pogorela mesta ali razvaline, ki po ognjeno raztopljenem
solncu plavajo; svitli oddelki pa nastanejo, če prične
švigati novi, silni plamen.

To mnenje je imelo še v pričetku preteklega sto¬
letja mnogo prijateljev in privržencev. Med njimi za¬
gledamo glasovitega Nemca Leibnic-a (živel od leta
1646 — 1716). Opiraje se na staro mnenje o solnčni bit-
nosti je trdil, da naša zemlja tudi ni drugega nego
nekdaj ognjena, solncu podobna kroglja, ki je že do¬
gorela. Temu nasproti se lahko reče , da ogenj , kakor
ga mi poznamo, ne more v toliki daljavi zdatno delati,
v kateri nam dojde od solnca bliščeča svetloba in oživ¬
ljajoča toplota. Potem vemo vsi, da se goreči stvari s
časom svetloba in toplota zmanjšuje in tako zmanjše¬
vanje bi se bilo moralo tudi na solncu s časom poka¬
zati. Ali temu ni tako, ker ima, kakor smo že rekli,
solnce, od nekdaj eno in isto podobo. Konečno še
en ugovor. Znano nam je, da gorkoto vedno bolj čutimo,
tem bolj se primikujemo goreči stvari; toraj bi morali
višjo gorkoto čutiti, ako bi se podali na visoke gore.

90

I

Vemo pa, da je to ravno nasprotno. Iz vsega sledi, da
solnce ne more biti goreče truplo.

Drugo mnenje , katerega so se poprijeli skoraj vsi
zvezdoznanci našega stoletja in katero se splošno za edino
pravo ali vsaj pravemu podobno ima, je to, da je solnce
temno telo, obdano s posebnim ozračjem. Solnce sili po
najmočnejši hitrosti vrtenja ozračje, da se trese, in to
tresenje čutimo kot toploto in svetlobo. Po tej, bolj pra¬
vilnejši poti se dajo vse druge prikazni ložje razsoditi.
Dognano pa vedno še ni, kaj da so iste pege, ki jih
včasih lahko s prostimi očmi na solncu vidimo.

Vsaki mojih častitih bralcev ve, da tudi solnce
mrkne.  Kakor smo že prej slišali, učini to otemnevanje
nebeških teles samo senca, ki jo dela kako drugo telo,
kedar je ena njegova stran razsvitljena. Kdaj pa mrkne
solnce? Kadar mesec ob času mlaja med solncem in
med zemljo stoji in sicer tako , da je zemlja, mesec in
solnce v eni in isti vrsti, takrat nam otemneva solnce
ali boljše rečeno obsenči zemljo. Vsi zemeljski prebivalci,
katerih kraje lunina senca obsega, ne vidijo isti čas solnca
in zaradi tega splošno pravijo: solnce je mrknilo. Solučni
mrk zamore biti različen. Mi poznamo polni, delni in
obročasti solnčni mrk. Polno solnčno otemnenje nastane,
ako nam mesec popolnoma solnce zakrije. Rekel mi
bodeš: „To ni mogoče, saj je mesec veliko manjši od
solnca"! In vendar je tako! Mogoče je mescu to storiti,
ker je veliko bližej naši zemlji, kakor pa solncu. Saj je
tudi knjiga, ki jo imaš sedaj v roki manjša, kakor hiša,
v kteri ti in tvoji prebivajo; in vendar si zamoreš s to
knjigo zakriti hišo, ako staviš knjigo prav blizo svojemu
očesu.

V odzemuosti se mesec manjši vidi od solnca, in ga ne
pokrije popolnoma, temuč mu še dopusti mali, svitli obroč.
Pri taki priliki pravimo: „da je nastopil obročasti solučni
mrk". Malokdaj imamo polni in obročasti solnčni mrk;
velikokrat nam mesec le en oddelek krasnega solnca po¬
krije, in solnce izgleda, kakor bi imelo roge. Podobna je ta
solnčna prikazen prvemu ali zadnjemu krajcu mesca. To
tretjo otemnevanje imenujemo delni mrk.

91

Polni in obročasti, mrk oba se pričneta z delnim,
ker mesec le počasi pred solnce korači in toraj ne
otemneva v enem hipu celega solnca. Solnčni mrk se začne
na zemlji v vzhodnih krajih in neha v zapadnih. Popolni
solnčni mrk traja k večemu 5 do 6 minut. Sploh je ta
prikazen prečudna in v vsakem oziru velikanska.

Po dnevu nastane, če ne del j, vsaj za nekaj minut
temni večer, ptice misleč, da se bliža noč, idejo počivat,
netopir prifrči in sova zapusti svoje zavetje. I)a, celo
bližnje zvezde se prikažejo in vsi molče občudujejo
velikansko, čudovito prikazen. Ali kmalo pojenja ta
mrtvaška tihota in v novič se nam prikaže preljubo solnce,
ki z blagodejno močjo v veselje in radost vsega živečega
sveta svoje močne žarke razpošilja. Pri tej priliki se živo
spominjamo besed pesnika slovenskega, ki poje:

„V bistrem zrcali
Solnce igra ....

Slavec iz gaja
Pesem glasi,

Pirne obhaja
Z družo gosti.

Blaga dišava
Dije povsod,

Vsa se narava
Smeje nasproti

V resnici čudna, prečudna je delavnost v naravi!
Vse pa nam naznanja neke postave, po kterih se vse giblje
in spreminja, neki red, neko modrost in previdnost, ka¬
tera kaže in priča, da svet ni po kakem naključji postal,
marveč da je delo bitja, ktero je modro, previdno in
redaljubno, pa tudi z ozirom na zemljo in nebeška telesa
nad nami neizmerne moči in oblasti. In to bitje je naš
Gospod, vsegamogočni stvarnik nebes in zemlje. Mi. nje¬
gove stvari, si moramo prizadevati iz ljubezni do njega,
tudi njegova dela, med drugim nebeška telesa, vedno bolj
in bolj spoznavati.

Zvezdoznanci, ki so nam v ta namen veliko pripo¬
mogli, so tudi natanko izračunih, katerega dneva, da, celo
kateri trenutek da nastopi tako otemnenje solnca ali pa

92

lune. Iz tega sledi, da je vse, kar smo tu o mescu in
o solncu govorili, resnično in pravilno. V prešlih časih, ko
narodi še niso imeli pravega mnenja o različnih spre¬
membah posameznih nebeških teles, se tudi omenjeno
otemnenje solnca in lune ni natanko spoznalo in večidel
so ljudstva menila, da so to čudeži. Temu je sedaj po-
magano; mi ne smemo več imeti takega krivega mnenja,
temuč moramo le v taki prikazni občudovati in slaviti
nebeško moč. Otemnenji sploh imamo na leto najmanj
dve; ki so solnčni mrki. K večemu zamoremo takih
otemnenj imeti sedem in sicer štiri solnčne mrke in tri
mesečne mrke.

Sklenivši te male črtice o solncu in o luni jih tebi,
dragi bralec, izročim ter upam, da si bodeš sam s časom
vedno bolj in bolj nebeška telesa spoznavati prizadeval.
Tvoj duh se naj zbudi, ter naj z veselim srcem hvali
Očeta vseh bitij! Občuduj tebi sedaj vsaj nekoliko znano
milo luno! pozdravljaj veselo nebeško solnce, vir božjega
blagoslova, ki se vzdiga kot bliščeč seraf, da na božje
povelje blagor razsiplja nad zemljo in svoje žarke razliva
čez vse, kar kali in živi ter tu vdiha rodovitnost tam pa
življenje. Od njega izvira čudapolna svetloba, v kateri
se vsaka lepota še lepše leskeče; od njega prihaja pola¬
goma rastečagorkota in neprenehoma delajoča živna moč.

Rusko cesarstvo se spenja čez vso severovzhodnjo
Evropo in pa čez severno Azijo. To je sila veliko cesar¬
stvo! Skoro trikrat toliko je, kakor vsa Evropa; kakih
37 krat večje od našega avstrijskega cesarstva. V  ti raz-
sežni državi je 75 miljonov ljudi različnih plemen. Ogromna
večina (kakih 53 miljonov) teh ljudi je po rodu in jeziku

(Spisal F. M. O.)

93

slovanska: nas kteri (ki smo tudi Slovani) bi tedaj Rusa
razumel, pa le za silo. *

Po veri se Rusi sami imenujejo pravoslavne; mi jim
pa nadevljemo ime »razkolnikov", to je, takih, ki so od-
klani, odluščeni od katoliške cerkve. Odklani so pa, ker
nečejo rimsko-katoliškega papeža pripoznati za svojega
cerkvenega glavarja: ker nečejo vsega verovati, kar kato¬
liška cerkev zapoveduje verovati. Tako ne verujejo, da
sveti Duh izhaja iz Boga Očeta in Boga Sina od veko¬
maj ; pa tudi nekterih drugih resnic ne verujejo.

V vsem drugem pa imajo tisto vero, kakor mi. Za¬
kramente oni malo drugačdelijo (tako na primer: otrok
pri krstu ne oblivajo, ampak jih potapljajo.); mašujejo
tudi malo drugače kakor pa pri nas. Praznikov cerkvenih
imajo Rusi 42, pri nas jih je pa kakih 15; pa še drugih
(državnih) praznikov imajo precej povrh.

Veliko pobožnih navad in običajev se je v ruski
cerkvi ohranilo iz starodavnih časov, ki so pa v kato¬
liški cerkvi odpali, ali se pa spremenili; tudi veliko
drugih šeg imajo, kterih pogrešamo pri nas. Tako sem
o-ruskih običajih in navadah bral v nekih (čeških) bu¬
kvah, in prav zanimivale so me; mislim, da bodo tudi
vam kot katoliškim Slovencem zanimive in všečne; zato
jih tu nekaj napišem po onih bukvah: — o posveče¬
vanju vode, sadja, živali, kruha: o svetih
podobah, o zažiganju sveč.

I. Slovesnost posvečevanja vode.

Ena najlepših narodno-pobožnih slovesnosti ruskih
je posvečevanje vode, tudi slovesnost Jordana in „krestnoj
hod" imenovana, ki se na leto godi trikrat, in sicer: po

* Očenaš ruski je tak : ..Otče naš, suščij na nebesah ! da svetit
sja ime tvojo: da j»rijdet carstvije tvoje; da budet volja
tvoja i na zemlje, kak na nebe. Hleb naš nasuščij daj nam
na sej den i sprosti nam dolgi naši, kak i mi proščajem
dolžnikam svojim i ne vvedi nas v iskušenije, no izbav nas
ot lukavago. Ibo tvoje jest carstvo i sila i slava vo veki.

Amin.“ - Od : ..Ibo - “ naprej mi katoličanje

nimamo v našem očenašu.

94

zimi na ledu, spomladi in sredi poletja. Zimna slovesnost
je vendar najlepša. Na zmerznjeni reki (in kjer reke ni,
na najbližjem jezeru ali ribniku) se pripravi in z jelkami
obrobi veliko prostora; okoli njega se narede odri za gle¬
dalce. Vsred tega ograjenega kraja iz tešejo v led četvero-
voglato luknjo, in nad njo se zgradi majhna, iz vseh
strani odperta cerkvica, stene njene so pokrite s kras¬
nimi malarijami in pozlačenimi lepotijami. Na vrhu strehe
je pridelana ktera bibliška (svetopisemska) podoba, po¬
stavim podoba Jezusovega krsta, notri pa se nahaja oltar,
podobe in sveče. Opoldne se bliža slovesnostni sprevod, na
njegovem čelu korači duhovščina v prelepih oblekah, ne¬
soč dragostne križe, bandera, svete podobe in cerkveno
orodje, okoli nje gredč služabniki se zažganimi baklami;
za temi (pa le v velikih mestih) častniki rednih polkov
(regimentov) se zastavami, nato cerkveni pevci v rdečem
oblačilu in za njimi različni vojaški in deržavni dostojniki.
V Petrogradu je pri tej slovesnosti tudi cesarska rodovina
nazoča. Kedar se je vse porazpostavilo na določena mesta,
zapojč pevci veličastno pesem , dijakoni razpihujejo ka¬
dilnice, tako se dišeči dim iz hrama vali v gostih obla¬
kih, in metropolita (ali najvikši iz nazočih duhovnov)
posvečuje vodo, opravljajo molitve in v vsekano luknjo
potapljaje velik srebrni križ in mnogokrat tudi svete po¬
dobe. S tem posvečenjem hočejo izprositi, da bi voda ne
le te reke, ampak tudi vseh bližnjih izvirkov in vodnja¬
kov bila čista, zdrava in zdravilna. Na odrih, na bregih
reke in na strehah sosednjih hiš so se razložile sila ve¬
like gruče ljudi , in kakor hitro je duhovščina zapustila
cerkvico in lopo, zgernejo se množice v divjem tiru k
odprtemu mestu na reki s steklenicami , čebri, sodčeki in
kristalovimi posodami; vse vpije in ropota , vse dere k
vodi; eni prosijo, drugi se prepirajo, tretji delajo zlahke
dovtipe in četrti se smejajo, da se vse okoli razlega.

2. Slovesnost posvečevanja sadja

se vrši vedno 6. (18.) avgusta in spada s praznikom
spremenitve Gospodove (Preobraženije gospodne). Najlepše

95

se ta slovesnost obhaja v maloruskih krajih, kjer se
sadjoreja močno goji.

Poglejmo lepo slovesnost, obhajano v kloštru na
kmetih. Iz daljnih krajev in step prihitč semkaj množice
ljudstva, in obilno število voz, selskih vožičkov, kočij in
enovprežen ih drožek napolnjuje razsežne vrtove, ki se raz¬
prostirajo okolo kloštra.

Pred visokimi vratmi notranjih dvorišč in vrtov so
se razpostavile nepregledne rajde prodajalcev, od kterih
si sadja kupujejo verniki, ki niso nič pridelkov seboj pri¬
nesli. Vsak, bodi si mlad, bodi si star, vleče bisago ja-
belk ali košek hrušek, otroci si mašijo žepe, in kar v
žepe ne gre, nosijo v naročju. Maša se je skončala, ver¬
niki napravijo v cerkvi dve široki ulici, in ti , ki niso
tam prostora našli, zvrstijo se pred cerkvijo in njih dolge
vrste se stezajo v cvetične grede in med nagrobke klo-
šterskega pokopališča. Nato hodijo duhovni med redi in
škropijo vse s posvečeno vodo. Nobeden Rus, ki se trdo
drži zapovedi in vere, ne vzeme do tega dneva v usta ne košči-
častega, ne pečkovega sadja. Kakor hitro pa to sadje
dobi zaželjenega posvečenja, že se na vseh straneh raz¬
lega glasno hrustanje in kosanje. Na nagrobkih in pod
drevesi so se sčšle vesele gruče ljudi; eni grizejo jabolka,
drugi grudijo hruške, tretji jed<5 češplje, četrti zavživajo
med, mleko in kar so še sčm prinesli.

Otroci se danes morejo najesti po volji in ljubosti,
še celo dojenčkom dajejo oblizovati jabelka, in s polnimi
ustmi gredd ljudje iz cerkve.

Reveži in berači odnašajo cele Žaklje darovanega
sadja in vse se veseli s sladkim ravnokar blagoslovljenim
sadjem.

3. Posvečevanje živine.

Na dan sv. Jurja , kot patrona in varuha govedi,
drobnice in konjstva, tedaj dne 23. aprila se vrši sloves¬
nost posvečevanja čred. Not do tega dne ni šla čreda iz
staje; na sv. Jurja dan vendar izžend vso živino ven iz
dvorov, in cela vas je podobna velikanskemu živinskemu

96

tržišču in se otresa upa polnim mukanjem krav in volov
in z nestrpljivim rezgetanjem in teptanjem konjskim.

Pride duhovnik, spregovori faranom nekaj malega in
gredoč med čredo jo blagoslavlja in jo poškropljuje s po¬
svečeno vodo. Veselo potem oproščena živina hiti v daljno
stepo, zdaj že obraščeno z visoko travo.

4. Posvečevanje kruha.

Med vsemi posvečenimi rečmi, kakor so: verbove
veje od cvetne nedelje, posvečena voda, posvečeni veliko¬
nočni kolači, posvečena jajca in jabelka, kterih mnoge
služijo le za olepšavo svetim podobam: — najprednejše

mesto ima posvečeni hlebec, ki ostaja od večerje Go¬

spodove. Za mašo namenjeni hlebci imajo lastno podobo
in pripravo. Njih barva se sprehaja iz bele v sivo; so
trdi in krhki kakor prepečenci (cvibak) in so podobni klo¬
bučkom s širšo streho in z ožjim dnom. Veliki so tako,
kakor kavova čaša s skledico, in na vrhu je vtlačeno
kakor kaki pečat. Takov hlebec se poda duhovnu, ki s

tremi rezi izreže na vrhu mali košček in ga spusti v

kelih. Ostanek hlebca je posvečen s tim, da se je njegov
del porabil za sveti obred; darivec , ki je prinesel celi
hlebec, odnese ostanek domu, varuje ga kot svetinjo
in ga rabi ob različnih priložnostih. Kedar koli na sebi
čutijo kako bolečino ali medlobo, povživajo košček po¬
svečenega hleba. Časih prinašajo takov hlebček za
dar svojim prijateljem kot dokaz posebne prijaznosti;
hočejo si kaj izprositi pri kakem visoko postavljeuem
gospodu, pridejo k njemu s svetim hlebcem v roki in
mu ga podajo na znamenje miru in milosti.

Kedar kdo prejemlje kupljeno posest, ali se pa zopet
vrača na gospodarstvo po dolgi ločitvi, očakujejo ga
vaščanje s takovim hlebom. S tim posvečenim hlebom
sprejemljejo cesarja, kedar pride v Moskvo.

5. Svete podobe.

Rusi so zunanjim verskim obredom tako močno
udani, da jim je postalo neobhodno potrebno, naj bo že

!

97

s kterimi koli če deli in djanji spričevati svojo vero.
Njim ne zadostujejo cerkve napolnjene s podobami, z
dragocenim orodjem in z vedno gorečimi lampami, oni
morajo tudi svoja stanovanja enaka napraviti onim sve¬
tim krajem. V oglu vsake sobe visi kaka podoba, in pred
njo vedno goreča svetilnica; ta podoba ima na vsakega
Kusa tako moč, da vse prej pozabi, kakor pa podobi pri¬
kloniti se in z nekoliko križi pokazati ji svoje češčenje.
fie le kedar se je priklonil podobi, obrne se k gospodarju,
pozdravi ga, pove mu svojo prošnjo, obravnava ž njim,
daje mu predloge in mu sploh razlagazakaj je došel.
Vendar ne le zasebne hiše, ampak tudi gostilnice, krčma
in žganjarnice imajo svoje podobe in svetilnice. Potujoči
kupci obešajo malo podobico v voz, mornarji v ladjo, še
celo v trstnatih bajtah, ktere ribiči zgradijo tako rekoč
le za trenotek, sveti se pod temno podobo miren pla¬
menček, kakor ponočna luč v širni nočni temi. Vidi se,
da si s takim ravnanjem Kusi predstavljajo božjo vsega -
pričujočnost. Tej navadi se morajo vdati tudi tujci, ki
obešajo vsaj v predsobi podobo božjo ali pa kterega
svetnika.

Navadno je tukaj namalana „bogorodica“ (božja po¬
rodnica), ali ktera božja oseba, sv. Miha in sv. Miklavž,
kterega vse Kusko časti in spoznava naj večjega svetnika.
Njemu je posvečeno največ ruskih cerkev in pa dva
praznika na leto, eden v poletju in drugi po zimi, njega
imajo za oskrbnika nebeškega kraljestva. Podobe so
le doprsne; celih podob pa skoro nikder ne najdeš.
Malba podob je navadno otožna, temna, akoravno
tudi krasne svetle podobe ljubijo v novejšem času; re¬
zanih in tesanih podob pa kratkomalo nečejo. Največ in
najuglednejših podob nahajamo pri kupcih: oblačila
svetnikov so tu iz čistega zlata ali srebra . snažni in
svetli venci iz zlatih grozdov, cvetic ali iz sadja na¬
pravljajo težke in lične okvirje.

V žlahtiških in sploh v tako imenovanih „viših u
hišah visi v kakem sobi nem oglu mala, neznatna po¬
doba, na lesu ali platnu namalana. V kmečkih sobah
pa zagledaš celo rajdo svetih podob v posebni, z de-

Slovenske večernice. /

98

lanimi cvetlicami, dišečimi rastlinami in z nežnimi pre¬
grinjali okinčani omari, kije mnogokrat podobna pisanemu,,
otrokom za zabavo in veselje sestavljenemu oltarčeku.
Okviri so navadno olepljeni s papirnatimi preprogami,
in notri okoli podob so nastavljene še druge reči, kot:
steklenice s posvečeno vodo, posvečeni kruh, velikonočna
jajca , itd. in tresljajoč se plamenček viseče svetilnice
razliva bledo svetlobo na to domače svetišče.

Premožne rodovine, ki so verne ostale veri in po
očetih zdedovani navadi, imajo velike in lepe zbirke oljna¬
tih podob, maleb na porcelanu, rudovih križčekov iz
različnih svetih mest kupljenih in v spomin dobljenih,
podedovanih, z diamanti oloženih amuletov z malimi zla¬
timi torbicami, v ktere so zadelane kosti od ostankov
kakega svetnika.

Takovih stvari mnogokrat napravijo po cele shrambe
za domačo potrebo, ali jih ob prilikah razdajajo prija¬
teljem in služabnikom, ktere darujejo novim cerkvam
in kapelicam, z drugimi nadomestujejo zgubljene po¬
dobe, in zopet druge shranjujejo odraščujočim otrokom,
kterim že od šestega leta sveto podobo obešajo nad po¬
steljo. Mnogi skladajo take dragocene zbirke kot domač
zaklad, ko bi se jih kedaj roka v sode težko doteknila
njih imetja in premoženja.

5. Zažiganje sveč.

K naj navadnejšim opravljanjem zunanje pobožnosti
spada zažiganje luč pred podobami v cerkvah in inoliv-
nicah, ktere ljudje oskrblj ujej o naj raj še sami. Pri vratih
vsake božje hiše sedijo cerkovniki prodajajoči male in
tenke, rumene ali bele, dolge, debele, pozlačene, ali le z
zlatimi preprogami olepšane sveče. Razen tega nahajamo
v različnih delih blizo imenitnih cerkev in kapelie velike
prodajalnice in štacune z voščenimi svečami vsake baže.
Po premožnosti kupujejo ljudje bodi si cenejše ali dražo
sveče, prižigajo jih ob larnpah in jih sami natikujejo na
svečnike, v tem se pa brez prestanka priklanjajo in
križajo. Pred vsako podobo je vtrjena deščica z rudovimi

99

cevmi ali dolgimi žreblji na sveče; pred ikonostatom
(ikonostas — podobina pregrada oltarna) in tudi pri
drugih velikih podobah stoje veliki sreberni svečniki,
in na njih gore velikanske sveče, okol kterih je nastav¬
ljeno veliko malih sveček. Ob velikih praznikih, kedar so
cerkve vse prepolnjene , romajo sveče iz roke v roko,
da pridejo na odmenjeni kraj.

Popotova li kdo, na primer v Moskvo, prosi jih
ga veliko: „Bratuška (očka) skaži mi dobroto in zažgi
mi pred podobo iverske matere božje porublovsko svečo
drugi zopet ravno to prosijo za podobo čudodelca Dimi¬
trija v arhangelski cerkvi na Kremlju itd.

Veliko jih takrat, kedar se pripravljajo h kakemu
imenitnemu opravilu, piše še tudi kakemu znanemu v
Kazan, in prosi, da bi v njih imenu daroval tamošnji
materi božji toliko in toliko funtno svečo. Ko zažge na¬
vadni Kus tej ali onej podobi nekoliko sveč in jej na¬
pravi mnogo mnogo priklonov, upa, da si je pridobil
novega patrona, in da je poznal hudobnega duha, ki je
hotel napotje in zavire delati njegovim nameram. Ne¬
redko se pripeti, da hudobneži s takimi darovi sku¬
šajo, dobiti pomoči za vmišljene naklepe. Popotujoči ne
puščajo doma, moruar se ne spusti na morje, ribič
ne gre na vodo, dokler ni zažgal nekoliko sveček in
dokler ni pred sveto podobo storil dosti poklonov in
križev.

Vidi se iz opisanih običajev in šeg, da so pri Kusih
vsa djanja in nehanja preplivaua in prešinjena od prave
pobožnosti, od misli na Boga; da je rusko ljudstvo verno,
pobožno , da ni pokvarjeno. Ako kdo pomisli, da Rusi,
ki so nam po jeziku v žlahti, da ti Rusi ne verujejo
vseh resnic , da so odluščeni od prave , rimsko-kato-
liške cerkve : ali se mu milo ne stori ? Kaj bi se ne !
Saj smo ž njimi meso enega mesa, kri ene krvi.

Zatorej je pa tudi vstanovljena (po prizadevanju,
smemo reči , apostoljskega škofa Antona Slomšeka) bra¬
tovščina sv. Cirila in Metoda, da bi udje te bratovščine
prosili Boga po priprošnji sv. Cirila in Metoda , naj bi

100

odločene slovanske brate pripeljal v katoliško cerkev, da
bi bili vsi Slovani pod enim pastirjem, rimskim papežem,
v eni staji. In kedar se bo to zgodilo (da bi se kaj
kmalo!), takrat se bo zjasnilo slovansko nebo!

YI.

Kosovo polje.

(Spisal J. Navratil.)

1 .

Kosovo polje! oj prežalostni, s krvjo bratovsko na¬
pojeni svet! Kedar koli se te spomnim, vselej me obide
žalost in obtožnost. — Kje je to nesrečno polje in kaj
se je godilo na njem?

..Kosovo polje" ali „Kosovo" je jako prostorno polje,
kakih 14 ur dolgo, 5 ali 6 ur široko, zdaj v stari Srbiji
na Turškem, v prizrenskem okrožji, nekoliko ur hodil,
od južne strani sedanje knežije srbske. Kakor srebern pas
se vije po njem reka Sitnica,  va-njo se pa izliva Lab
7” B ernj ica.

Leta 1073 so bili naši južni bratje Srbi na Ko¬
sovem  srečni, ker so pobili na njem sovražnike svoje
(Grke in njih pomagavce) , 316 let pozneje je pa dole¬
tela Srbe na tem polji strašna nesreča, ki jo živo čutijo
še dan današnji.

Srbski knez Lazar  (Grebeljanovič) je bil spravil
leta 1377 pod svojo oblast vso srbsko zemljo, ki je imela
poprej več gospodarjev, in se razglasi na svojem novem
sedežu v Prizrenu  za cesarja srbskega. Iz posebne
ponižnosti se pa ni hotel na to več imenovati „cesar"
(c&r), nego „knez". Potem ko je zmogel junaški Lazar
vse sovražnike, Turke si pa otlkrižal z obečaniin letnim
davkom, imela je Srbija celih deset let mir.

Ali neizrečeno je peklo Lazarja, da je moral plače¬
vati Turku letni davek , vrh tega mu pa še dajati za

101

vsako vojsko po 1000 konjikov. Na vse strani je iskal
prijateljev, da bi se iznebil tudi grdega Turčina.

„Ce se ne združimo vsi, če se ne ustavimo krvoloč¬
nemu Turku vkup z združeno močjd , vse zaporedoma
nas utegne pogoltniti" — tako je sporočal Lazar sosedom
svojim, knezom krščanskim. Vsi so obečali Lazarju,
Lazar pa njim vzajemno pomoč t. j. da bodo pomagali
vsi tistemu, kterega izmed njih bi se lotil požrešni Turčin.
Prvi izmed vseh teh knezov je obečal Lazarju svojo po¬
moč bosanski kralj Tvrdko,  ki se je ondi sam voj¬
skoval s Turki, ter jih prvič (med 1. 1387 pa 1388)
srečno potolkel in iz svojega kraljestva zapodil.

Lazar neha zdaj plačevati Turku letni davek. —
Ko zve to turški cesar Murat,  zbere strašno veliko
vojsko (300.000 mož,) in prilomasti ž njo na Kosovo polje.
Brž začne tudi Lazar, ki se ni nadjal Turka tako na
naglem, svojo vojsko zbirati in kliče na pomoč sosedne
kneze. — Pa glejte! razun dveh, ki sta pa zakesnila,
ni bil nobeden mož beseda. Niti bosanskega Tvrdka ni
bilo na pomoč.

V tej preveliki stiski se odpravi Lazar sam s svojo
pogumno vojsko trikrat veči turški vojski naproti.

Pa še neka druga nesreča se je pripetila Srbom še
pred vojsko. Malo poprej sta se bila hudo sprla dva voj¬
voda srbska, oba zeta Lazarjeva, Miloš Obilic pa Vuk
Brankovič,  zbog svojih žen, ki ste se bili še poprej
skregali, zato ker je hvalila vsaka svojega moža, rekši,
„moj mož je veči junak od tvojega". Naposled zauline
Brankovičevka  vsa razkačena sestro svojo Obili-
č e v k o,  in napravi toliko zdražbo med svakoma, da po¬
zove njen oholi mož Brankovič svaka Obiliča na dvoboj,
češ, naj se vidi, kteri je od druzega veči junak.

Zastonj ga vrli Obilič tolaži in pregovarja. — ne-
hotč mora iti na boj , in trešči oholega Brankoviča s
svojim „pernim buzdovanom *)" s konja na tla.

*) „Perni buzdovan* je bila ondaj debela bunkasta palica, po

bunki z žreblji obita.

102

Vse je kipelo zdaj v tako globoko ponižanem pre-
vzetniku, ki mahom nakani, strašno maščevati se za to
sramoto. Črniti počne natihoma poštenega Obilica tastu,
knezu Lazarju, in legati se mu, da se Obilic skrivaj po¬
govarja s turškim cesarjem, kako bi mu izdal srbskega
cesarja in njegovo cesarstvo.

Lazar je verjel na žalost lažnjivim besedam Bran-
kovicevim in očital to zetu Obiliču tisti dan pred Ko¬
sovsko bitvo pri večerji vpričo vseh drugih vojvodov
srbskih. Vrli Obilic ugane mahom , čije (čigavo) je to
to maslo. Ves srdit skoči pri tej priči izza mize in reče
knezu: „Sutra čemo videti, ko je vera, ko li nevera:
nevera ti sedi uz koleno!" to je: Jutri bomo videli, kdo
je veren (zvest), kdo pa neveren (nezvest); nezvestnik ti
pri kolenu sedi!

2 .

Drugi dan (15. junija t. j. „ Vidov dan" L 1389)
je bil odločen za bitvo s Turki na Kosovem polji. Po
vsi srbski vojski se je bil raznesel glas, kaj se je zgo¬
dilo pri kneževi večerji. Miloša ni )ilo k vojski. Živa
duša ni vedela, kam je zginil. Vsi Srbi so zdaj mislili,
da so bile Brankoviceve besede resnične. Strah je pre¬
leti ; vendar upajo srčnosti svoji in kneževi.

Boj se začne. Kakor gladili volkovi planejo Turki
na Srbe. Srbi se jim brez straha ustavijo, ter je zapo-
dč nazaj celo do šotora Muratovega. Boj se je nekoliko-
krat ponavljal; pa vselej so se morali Turki junaškim
Srbom s krvavimi glavami umikati. — Spet se živo
spopadejo. Strašna krvava bitva se počne. Kakor trava
pod koso, tako so padale turške glave pod ostrimi meči
in noži srbskih junakov. Ali po dolgem bojevanji in
klanji oslabi tudi srbska vojska , ki je bila — kakor
smo slišali — že iz prva trikrat manjša od turške.
Turki dobč zdaj še nove pomoči.

Knez Lazar je bil zmerom prvi pred svojo vojsko
in jo iz nova osrčuje, ne le z besedami, nego i z last¬
nim junaštvom. Kjer je naj hujši boj, ondi je knez Lazar.
Trdno kakor skala stojč Srbi, ter se ne dajo divjemu

103

sovražniku z mesta ganiti. Ali kaj se zgodi! — Sredi
vročega boja skoči knez Lazar s svojega trudnega konja,
da bi zasedel drugega čilega (spočitega). Srbi ga po-
greše in mislijo, da je namara ubit. Srce jim upade, pa
se počnč Turkom umikati. Ali ko ugledajo junaškega
kneza svojega spet na konji in zaslišijo glas njegov,
uderd brž za njim — naprej. Tako se je zgodilo dva¬
krat po sreči. Srbi so se branili in mahali po Turkih
neprenehoma jako moški. Vsa podoba je bila, da bi se
bili Turčinu ubranili.

Ali v največi sili se odcepi od srbske vojske pravi
izdajavec, Vuk Brankovič s svojim velikim krdelom
oklepnih (okovanih) konjikov srbskih — bilo jih t e
10.000, — ter pobegne ž njimi v stran. Da-si je bi a
po tem merskem delu Brankovičevem srbska vojska
strašno oslabljena, pa se je branila vendar še jako hrabro
do večera. Kot tiča je švigal na konji sem ter tj e ju¬
naški knez , in izpodbadal peščico svojih junakov še k
veči hrabrosti. Mnogo jih je tu popadalo; pa se le ne
dajo. Ali ko se hoče Lazar zdaj že tretjič na čilega
konja presesti, ter zgine svojim vojščakom spet izpred
oči, — loti se jih misel, da je zdaj knez res mrtev
obležal. Prestrašijo se in se spustč tudi v beg. — Za¬
stonj kriči zdaj Lazar s čilega konja Srbom , naj ne
beže. Zmešnjava je bila že prevelika. Lazar dirja za
svojimi ljudmi, Turki pa za njim. Po nesreči se mu
spotakne konj. Lazar pade s konja. Turki ga . . . vja-
mejo in peljejo k cesarju svojemu Mura tu v šotor. —

Kam je pa zginil Obilic?  — vprašajo vedečni
bralci. Ves v ognji je bil prišel Obilic od kneževe ve¬
čerje. — Drugi dan za rana zasede konja in odjezdi
proti turškemu tabru. Spremljala sta ga naj veča prija¬
telja (pobratima) Milan Toplica  pa Ivan Kosančič.
Ko se približajo prvim stražam sovražnikovim, priveže
Obilic svojega brzega konjiča za drevo kraj vode, in
reče turškim stražam , naj ga odvedejo do svojega ce¬
sarja, ker mu ima nekaj posebnega povedati. —Mura  t
ni sedel ondaj v svojem šotoru na tleh, kakor pišejo
zgodopisci srbski, nego po besedah zgodopiscev turških

104

. . . na konji sredi svojih straž. — Globoko priklonjen
se mu bliža Obilic,  kakor da bi mu hotel po tujski
šegi nogo poljubiti, pa ga na naglem za njo zgrabi, s
konja potegne ter mu zasadi v prsi oster nož, ki si ga
je bil v nedra skril. Turški cesar se zgrudi s konja;
Obilic jo pa ubriše proti svojemu konjiču, ter podere in
poseka trikrat več turških stražnikov, ki so ga hoteli
ustaviti. Že je blizo vode; zdaj zdaj bo pri svojem bi¬
strem konjiču.

Ali pri tej priči ga dotekd in sesekajo razdraženi
Turki, pa odnesč pred Murata, ki je ležal v šotoru na
smrt ranjen.

Obilic je hotel s svojim djanjem med Turki zmeš¬
njavo napraviti, svojemu narodu tako k zmagi pripo¬
moči in se pred njim opravičiti. Toda človek obrača, Bog
pa obrne.

Predno umrje Murat, prižem} pred-nj vjetega kneza
Lazarja, ki mu da umirajoči turški cesar mahom glavo
odsekati, češ, ker je meni umreti, naj umrje on pred
menoj. Lazar pa podd rad glavo, ko ugleda truplo Obi-
ličevo, ko vidi, kaj je storil očrnjeni zet za narod svoj,
ko vidi, da umira že tudi naj hujši sovražnik srbskega
naroda.

Toda Srbom ni pridila niti Obiličeva, niti Muratova
smrt. Razrušeno je bilo srbsko cesarstvo v nesrečni bitvi
na Kosovem polji. Ondi je popadal kot cvetje z drevja
— cvet srbskih junakov, med njimi devet bratov Ju¬
govičev, Lazarjevih svakov.

Oj, kako bridke solze je točila srbska  cesarica
Milica,  ko je dobila prežalostno poročilo, da je ostal
na Kosovem polji cesar (knez) Lazar, da se jej ni vrnil
iz vojske ni eden izmed vseh devet milih bratov (Ju¬
govičev).

Na Kosovem polji se je podrlo srbsko cesarstvo;
ondi je podjarmil največi sovražnik vsega krščanstva s
pomočjo izdajavca Brankoviča junaški narod srbski, ki
zdihuje pod tem jarmom še dan današnji — malo da
ne 500 let. — Glejte žalostnega nasledka nesrečne
razprtije!

105

Pa kako se je godilo poslej izdajavcu svojega na¬
roda, — izdajavcu bratov svojih? — Poslušajte!

Po smrti turškega cesarja Mura  ta  je počel vla¬
dati na Turškem njegov sin, po imenu Bajazit.

Brankovič se je že veselil, da bo zdaj on — če ne
kralj  vsaj knez  srbski. Pa seje  jako opekel.

Bajazit postavi na Lazarjev sedež rajši vdovo Lazar¬
jevo Milico pa sina njenega Stepana Lazarjeviča. Zato je
morala plačevati novemu cesarju turškemu letni davek
(danak), pa mu dati tudi hčerko svojo Mi lev o za ženo.
— Brankovič je hotel potem Milico in sina njenega po
sili izpodriniti. Milica se pritoži Bajazitu. Le-ta pa d&
Brankoviča vjeti, zapreti in (1398) v ječi otrovati (za-
vdati mu). Tako je končal Vuk Brankovič. —

Truplo Lazarjevo so našli in izkopali Srbi po ve¬
likem trudu na Kosovem polji še le tretjo leto po ne¬
srečni bitvi, ter ga prenesli najprej v Havanico, po¬
tem pa v Rananico  (v Sremu), kjer še zdaj počiva.
V prelepih narodnih pesmih slavi srbski narod junaškega
kneza Lazarja  in vrlega junaka Obiliča:  — nesrečnega
Brankoviča se pa spominjale z bridkimi besedami ,,Ža-
lo stna mu ma j ka!“

VII.

Pogled v nočine skrivnosti.

(Spisal Fr. Cimperman.)

Vsak človek je gotovo že v svojem življenji imel
čni posebni, duha povzdigajoči občutek, s katerim tajnih
prikazni polna noč navdaja čuteče sreč. Kd<5 še ne bi
bil poskusil na sebi, kako dobro dč človeškemu srcu,
kedar razprostre svoja temna krila čez širni svet tiha
noč , ki prinaša toliko blagih darov ? Kamenito bi pač
moralo biti sreč, na katero bi veličanstvo noči ne imelo
nobenega vpliva.

Pojdi, dragi bralec , z menoj , popeljem te v neiz¬
merno svetišče tihe noči, v katerem boš gledal svete

106

skrivnosti, bral knjigo večne modrosti in napojil resnice
žejnega duha.

Stopiva iz tesnih zidov! Kaka tihota vlada krog in
krog! Vse molči. Oj tako tiho je v človeškem srci, v
katerem ne bivajo divje strasti, podobne razburnim vi¬
harjem. Blagor mu, kdor ima tiho srce, ker on si je
ogradil njivo, da mu zlatega semena ne odnese ljuti
vihar. Kreposti bodo v njem kalile, pognale in krepko
rastle, obila bode njegova žetev.

Prišla sva na livado. Na vsaki bili se blišči rosna
kaplja kakor drag biser. Uvenele so čez dan v vročih
solnčnih žarkih in sedaj jih krepča mila noč za novo
življenje, čvrsto rast. Z večernim hladom se je ohladilo
tudi vroče čelo trudnega trpina in sladak pokoj blage
noči vliva v utrujene ude močno krepilo za novo delo.
Ta pokoj je nebeška dobrodejna rosa marljivemu človeku.
Za vročino hodi hlad, za težavo in trudom sladki pokoj.
Treba je rastlinam hladne poživljajoče rose, utrujenemu
človeku krepilnega počitka. Kdorjevesdan marljivo delal,
njemu je pokoj sladak. Kaj v tem izpozna človek druzega,
kakor zlato vodilo: Vestno rabi dan, da ti bo sladka noč.

Dospela sva do potoka, ker že na uho doni njegovo
šumljanje. Dnevna vročina ga je posušila, a krepilna noč
ga je iz nova napolnila. Oj kolikokrat je človeku srce
prazno veselja, posušeno vročega trpljenja! Nenadoma
pa va-nj priteče in ga napolnjuje nova radost, katere

ne more obseči. Po prestanem trpljenji je radost dva¬

krat veča, po minuli nesreči sreča še enkrat tolika. Ni
ga pa trpljenja na svetu , da bi ga srč&n človek ne
mogel prenesti. O sladko tolažilo, ki človeka jači in
osrčuje v nadlogi in žalosti! Teži boj je kdo bojeval,
veselejša in lepša je zmaga.

Glej, kako val za valom giue brezi sledu! Kratek

hip, pljuskne in — nij ga več. Tako dan za dnevom po¬

teka kratkega človeškega življenja. Tako se umiče človek
človeku, rod rodu. In kam hitč valovi ? ali se posušč ?
jih potem ni več? Oj nikakor ne! Potok jih izročuje
mogočni reki, ki jih nosi v široko morje, iz katerega
se dvigajo v zrak nad oblake, od koder so bili.

107

In človeka nesč v krilo zemlje, duh njegov pa plava
v neskončno morje večnosti, od koder je pozvan. Cas hiti,
rabimo ga do čistega, ker ga je malo nam danega.

Svetlo je nastalo. Obrniva kviško oko, od kodi je
svetloba? Prikazala se je luna izza gora, ki razliva blede
žarke po okolici.

In kaj tako miglja v neizmerni daljavi? Oj to so
ognjeni svetovi, ki tekajo drug mimo družeča brez ne¬
hanja na tanlo držeči se ukazanega pota. Človek, ne-
umerljiv po duhu, krona stvarjenja, obdarovan še s pame-
tijo in svobodno voljo, pač ne sme zaostati za minlji¬
vimi stvarmi v spolnovanji svoje visoke, čestipolne naloge.

Milijoni mogočnih svetil na tanko izpolnujejo svoj
čas in hranijo naj lepši red med seboj. Ko bi pa le eden
teh svetov nekaj časa zamudil, postal bi velik nered
med njimi in ne mogli bi obstati. Pred vsem je treba
človeku držati se reda v vseh rečeh, ker ta je podlaga
modrega življenja. Človek, ki nema reda v vsojem de¬
janji in nehanji, stavi nad propadom most, po katerem
gredoč se bode pogreznil. Zvesto rabi tedaj vsak moč,
kar mu je dane, in skrbno dovršuj svojo nalogo.

Pripodil se je teman oblak in zakril svetlo luno.
Tema je velika. Tako spremenljivo je človeško življenje.
Denes nas kupa sladke radosti napaja, jutri zna biti nas
tare bridka žalost.

Zopet pa beži oblak in luna sije lepše kakor prej.
Mnogokrat nas zadene kaka težava, da vemo po njej
prav ceniti prejšnji svoj stan.

Sedaj sva pri jezeru. Glej. kako lepo odsevajo zlate
zvezde iz čistega vodnega zrcala, kakor bi bil tu notri
drugi nebes nasejan z brezštevilnimi lučmi. Enak je člo¬
vek, ki ima na sebi vse lepe čednosti in lastnosti. V njem
odseva samo nebo in vse se ga veseli. V svojem srci nosi raj.

Kako mirno je sinje jezero! Saj ga zvesto varujejo
mogočna drevesa gostega gozda, ki še rahlemu vetru ne
dadd skozi pihljati, da si jim se tako ljubeznjivo pri¬
kupiti skuša. Tudi najmauši vetrec že bi razdrl njegov
mir, dobil čedalje bolj bi ga v oblast in postal bi 1 j ut
vihar in ga vedno vznemirjal. Tako čuje skrbna mati

108

nad svojim otrokom, da bi ga ne pokvarila hudobna to¬
varišija, ki se človeku hinavsko prilizuje in mu igraje
vzame srčni mir in sladko srečo in zna biti za vselej.
Iz vetrca nastane počasi vihar, iz malega zla se rodi
veliko , ena strast izbudi krdelo drugih, ki pogube člo¬
veka na duši in telesu. Varovati se je torej treba tudi
malih slabosti, ker te imajo za seboj veče napake in
pregrehe, kakor studenec, pri viru neznaten, postane
močna reka, ki trga bregove in spodkopuje drevesa.

Razgrinja se pred nama polje. Prijazno se smehlja
zoreče žito nasproti. Kako vesel bode sejalec, ko bo videl,
da mu prinese delo in trud obilo sadu. Rad in z ve¬
seljem bo delal tudi za naprej marljivo, ne bode ga stra¬
šila in mu jemala poguma znojna kaplja na vročem
čelu. O saj smo vsi sejalci, kar nas hodi na ti božji
zemlji. Naše časno življenje je važen čas setve, o ka¬
terem nam je obilo sejati in dobrega semena , ker po
setvi se ravna žetev. Časna naša dela zore za brezkončnost.
Dobro seme prinese dober sad, slabo ne obrodi sadu.

Kaj stoji pred nama na hribu? bolj je črno kakor
temna noč! Razvaline nekdanjega gradu leže na višini.
Resen, presunljiv pogled! Kup z mahom zarastenega ka¬
menja je nekdanja bliščoba mogočnih zidov , nad kate¬
rimi se je čudilo človeško oko, kakor sedaj strmi.

O zemeljska nestalnost! Čas stavi, čas podira. Kaj
človeška roka zida iz prahu, razpadlo bode v prah. Vse
bogastvo , vsa čast in slava, ki jo moremo doseči na
zemlji, vse to bo minilo, le blage kreposti in neprecenljive
čednosti, ki si jih naberemo, ostanejo večno.

Na vrtu sva. Oddahniva si tu, ker duh je vtopljen
v globoke misli in pomembe odkritih skrivnosti! Tiho
v srci, ki je napolnjeno z nebeškimi občutki , pre¬
mišljujva, kar sva brala iz modrostnih bukev, ki nama
jih je odprla sveta noč. O kdor išče nebeške modrosti,
ne išči je po knjigah trohnelih v plesnobi, katere so spi¬
sali ljudje, ki zna biti sami niso umeli tega, kar so pi¬
sali ; pridi sčm , stopi v neskončno svetišče tajne noči,
in zjasnilo se mu bo, kar mu je temno, pil bode iz vira
prave modrosti in okrepčal žejnega duha.

109

Pojdiva sedaj dalje proti domu, ker še je nama
lekaj poti storiti. Luna prijazno sveti. Prišla sva na
[raj, kjer se potje križajo. Nič hudega nama , ker jih
)oznava. Ali kako je pri srci popotniku, kedar naenkrat
itoji na križem poti ? Sam ne ve, po kateri bi šel, da
)i ne zašel. Boji se, ne upa si skoraj dalje iti. Oh, ko
n  sedaj prišel saj človek, si misli, da bi mi povedal,
mdi in kam! Nij ga nikoga od nobene strani. Se stra-
aom in upom si izbere sam pot, ne vedoč, kam ga pelje.
3 da bi si pravo izbral, naj bi tudi njemu svetila mila
luna, da bi se ne izgubil in pogubil! Ali ni tak popot¬
nik mnogokrat človek sam? Kolikokrat goljufa sam sebe,
ko gleda le na lepoto in prijetnost vglajene poti, zraven
)a ne pomisli, da drži od prave sreče iu vodi v pogubo,
n posebno lehkomiseljno mladino, kako naglo jo zmoti
zunanjost, kako hitro brezskrbna zabrede v temni gozd,
v  nevarne kraje, kjer jo na-njo prežeči roparji oropajo
psega dobrega in hudo ranjena, vsa omamljena in
zbegana gre naprej. Kolikokrat je človeku potreba pre¬
vidnega izvedenega svetovalca, ki bi mu povedal, česa
se je bati in varovati, iu kaj mu je storiti, da doseže
svoj namen. Oj koliko razpotij je v življen i, kako skrb¬
nemu in previdnemu je tedaj treba biti č oveku, da ne
zaide in se prepozno ne kesa. Predno kdo kak korak v
življenji stori, naj vselej prav premisli in prevdari,
kam pride potem. Eden nepremišljen korak napravi
mnogokrat dolgo težko pot okoli do zaželjenega mesta.
Preveč ni človek nikdar previden, a premalo rad pogosto.

Na piano sva prišla. Glej, kaj se sveti tamkaj,
kakor bi gorele luči! Oj prijatelj, niso luči iu tamkaj ni
hiš! To so veše, ki vstajajo iz soparov polnega močvirja
in migljajo po zraku. Neveden popotnik se včasih za
njimi poda, ker meni, da pride (o stanovališč, ali z vo¬
dijo ga vedno pred njim bežeče v močvirje, kjer se težko
več reši ali celo ne. Take veše so tudi skušnjave. Človek
ni dosti skrben, se jim vda in gre za njimi. Še le sredi
velike nesreče, v močvirji studnih strastij, se zave, ali
večidel je prepozno. Nikdar ui verjeti skušnjavi , v ka¬
terikoli zapeljivi in vabljivi podobi se pokaže, teinuč be-

110

žati pred njo, dokler je čas. Ali komu je dendenes še
to mari? kdo se še česa boji? Pokaži denar, pokleknili
bodo ljudje pred tabo in te kakor boga molili. Bogastvo,
mamljive veselice, za tem hiti vse, staro in mlado. Za
denar se prodaja zvestoba in čednost, čast in življenje
in kri. Hudobni tovarši in zapeljivci so one veše, ki
vodijo človeka njim vdanega v pogubo. Treba jih je
torej spoznavati in se jih varovati in povsodi ogibati.

Dospela sva do doma. Ozriva se še enkrat po ve¬
ličastvu svete skrivnostno noči! Velik je Gospod v svo¬
jih delih, modrost Njegova nezapopadljiva, veličastvo
Njegovo se jasno razodeva v tajni noči! Gledala, čutila,
razumela sva. Trudne so naj ne oči, srce polno rajskega
veselja in pokoj naju prijazno vabi v mehko svoje na¬
ročje. Končala vsa svojo nalogo in sladko bova počivala.
O da bi tudi tako svoje življenje dopolnila in se tako
zadovoljnostjo in takim veseljem se vlegla k počitku v
tiho gomilo, kjer bova čakala novega lepšega dneva, ki
bo onstran zazoril in večno sijal. Vse okrog je tiho,
kakor pri odhodu. Vse stvari, se mi zdi, molijo kakor v
božjem svetišči veličastne noči, katera jih kropi z ne¬
beškim blagoslovom. Drobni slavec pa odpeva hvalno
pesem dobrotljivi noči. Združiva se tudi midva ž njim,
in predno greva počivat, govoriva v hvaležnem srci:

Molitev diha vse stvarjenje

V svetišči tvojem, sveta noč;

Odvzela dnevno si trpljenje,

Trpina pot minul je vroč.

Duha si dvome ti pregnala,

V srce si vlila rajski mir.

Skrivnosti svete pokazala,

Odprla si modrosti vir.

Na svet vesoljni zrč Jehova,

Oj na kolena vse stvari!

Dobrotna roka zdaj Njegova

Obilni blagoslov deli.



























■













.v





























Kazalo.

I. Črtice iz življenja in trpljenja svetega Očeta Papeža

Pija IX.*.

n. V veri tolažba, v neveri obup.

III. Človeško oko in uho, pa svet, kako ga vidimo in

slišimo.

IV. Mesec in solnce . . . . ;.

V.  Običaji in navade na Ruskem.

VI.  Kosovo polje. . . . . .

VIL Pogled v nočine skrivnosti .

Stran

3

50

68

79

92

100

105




i t

















C CIE! 1 SS

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

k



0

I

\

V

• /

C ' ‘ -V

\