List 51
  Politiški oddelek.
Božič.
Bližajo se tajinstveni božični prazniki. Z radostjo se spominja človeški duh onih časov, ko je prišel Spasitelj na zemljo, da odreši vesoljno človeštvo in je otme pogubljenja. Samo jedna misel nam greni to veselje ^božičnih praznikov: Potekla so stoletja ali nad Betlehemom slovenskega naroda se še vedno ni ustavila rešitev in lepšo prihodnjost naznanjajočo zvezda.
Zaman bi bilo Čakati, da se nad slovenskim narodnim domom ustavi zvezda v naznanilo, da se je našemu narodu rodil SpasiteJj, ki nas reši vseh nadlog in težav. Zaman bi sploh nanj čakali. Posa-mičniki ne rešujejo več narodov. Preroditi se zamo rejo le sami iz svoje moči, ne prorok, le ljudstvo samo zamore narod prebuditi in mu zagotoviti lepšo in udobnejšo prihodnjost.
Cela stoletja so zbežala nad nami, gromadila so nad našim narodom vnebovpijoče krivice in danes koncem devetnajstega stoletja smo v stalnem boju z vsemi svojimi sosedi, v najljutejšem boju za ohranitev svoje narodne samobitnosti ter sila daleč od svojega ideala, da bi namreč naš narod mirno in svobodno stal kot ravnopraven člen mej drugimi večjimi narodi.
Vse fizične in duševne sile nam je napenjati, da se vsaj za silo ubranimo čedalje ljutešega in na-silnejšega pritiska tistih jako raznovrstnih elementov katere je združilo sovraštvo proti našemu narodu. Niti svoje narodne strehe nimamo. Tujstvo nam je z vso ošabnostjo in krutostjo stopilo na tilnik in nas tlači k tlom. Ceho duha nam je otroval upliv tujstva. Nemški duh vlada nad nami in zastruplja vsak naš dih.
i
Čudo je, da nas ta kar strašni pritisk ni stri ii zadušil. Za to se nimamo zahvaliti ne cesarjem ii ne kraljem, ne posvetnim ne duhovskim gosposkam Zato se nimamo zahvaliti nikomur drugemu, kako samim sebi, svoji žilavosti in svoji življenski moči Silno veliko smo svoje domovine in slovenskega ljud stva tekom časov izgubili. Širne plodovite pokrajine ki so bile nekdaj naše, so zdaj last tujih narodov, ii ljudstvo, ki v njih prebiva, ne ume več jezika svoji! očakov, je opustilo stare šege in običaje ter se poto pilo v morju tujstva. Da, prav iz tega ljudstva, ^ čegar žilah se pretaka slovenska kri, izhajajo najlju tejši, najneizprosnejši sovražniki slovenskega naroda A še nas je toliko,da imamo že po našem števili pravico, ohraniti si svojo narodno individuvalnost ic se razvijati na temelju svojega jezika, svojih šeg in navad. Naša lastna moč in volja nas je otela pro pada in smrti. Zato verujemo trdno v svojo prihod njost, v rešitev našega naroda in naše domovine. Ta naša vera je tako trdna, kakor kraški svet na katerem stojimo.
Božične sreče pa naš narod še dolgo ne bo deležen. Naše eksistence nam ne more vzeti noben patent in nobena naredba. Samo, če se sami zapustimo smo izgubljeni. Dokler imamo sami vero v sebe, v lepo prihodnjost našega naroda.
Domači razpor nam te vere pač ne sme vzeti, samo da ne poseže v kulturni in gospodarski napredek. Razlika v političnem naziranju nas ne sme zadrževati, da bi si ne podali rok v skupno delo pri zgol narodnih vprašanjih. Žalostno bi bilo, ako vzlic razlikam v nekaterih političnih in organizacijskih vprašanjih ne bi mogli hoditi skupno, kadar gre za korist celokupnosti, za korist naroda. Najhujša izmed vseh nevarnosti, kar jih preti našemu narodu je ta, da zagazi v močvirje pesimizma, da sam nad seboj obupa.
V to še ni vzrokov.   Še  smo  toliko  krepki  in
že smo toli zavedni in utrjeni, da nam ni treba obupati.
j
430
Realnost je sicer velikanska moč, ali realnosti s& celokupni narod ne sme udati popolnoma, zlasti ne majhen narod, zakaj šele če se odreče vsem svojim idealom, če smatra vse ideale samo za prazne pene, šele tedaj je izgubljeno vse upanje, da prestane strašne viharje ki pretresajo države in sosebno našo. Toda v naših srcih živi resnična ljubezen za vse to, kar je združeno z našo narodnostjo, z našo narodno individualnostjo. Vzlic vsem oviram se gospodarski in kulturalno emancipujemo. Počasi sicer ali brez odnehanja polagoma opeko za opeko na našo narodno stavbo. Spravili smo jo že iz tal, začela se je dvigati in kar je doslej narejeno, nam obeta, da stavba sicar ne bo kolosalna, da pa bo trdna in udobna. Le upanja ne izgubiti, vere v lastno moč potem mora končno priti tisti srečni in veseli dan, ki ga je v duhu videl jeden največjih naših pesnikov, tisti dan, ko začujemo glas:
Le ostani, borni narod moj,
Do danes v prah teptan;
Pepelni dan ni dan več tvoj,
Tvoj je vstajenja dan.                            S—c.