ZVOMCEK v J LIST S PODOBAMI ZA SLOVENKO MLADINO Štev. 3. V Ljubljani, 1. sušca 1900. Leto I. Pravljica o dečku in angelčka. Ä 9olan je deček bil, solzé je grenke lil, in vsa, in vsa zdravila nič niso mu hasnila. Ob hiši so veseli otroci pesmi peli, preležal noč in dan on v sobi je bolan. Kaj pa stori nekoč? Vso zbere slabo moč, pero v ročico vzame in pisati to jame: „Ah, angelček ti moj, ah, vzemi me s seboj, ah, strašno mi težk0 je, ah, strašno mi hudó je!" In miren leže spat, sen ga objame zlat, a pismo drobno to kar samo gre v nebo . . Tam angelček leti in pisemce dobi, v rokó ga nežno vzame in sede, brati jame . . . In dobro se mu zdi in k Bogu poleti, pokloni se globoko, dà pisemce mu v roko. Vse tiho krog in krog, saj bere ljubi Bog . . . Ah, bere in smehljaje to naročilo daje : ,,Ćuj, angelček ti moj, pa vzemi ga s seboj, da več ne bo hudó mu, da več ne bo težkć mu !" Zvonovi so zapeli, in dečka v grob so deli . . . Zdaj, ko vam pravim to, dom njemu je nebo. Leon Poljak. -X 42 «_ Sirotina 2unaj vzcvetele so rokice, one pa niso ubojice, vsa k* sestrico ima, greje jih solnček 3 neba. Zvezde na nebu trepečejo, la h/(O med sabo šepečejo, /{adar jim sredi noči Sen ne yatisne oči. pesem. A(eni pa oč^a in mamico deli u globoko so jamico, bratec in sestrici dve angelci beli SO .. . Angelci beli ne jočejo, vse. vso imajo, %ar hočejo . . . J/aj bi me ujeli s sobo, da mi hudo več ne bo! 1'ida. Uspavanka. Ziblje mamica zibel, peva uspavanko: »Mrak iz hoste bo prišel, vtihni, spavaj, Stanko! — Ako vtihnil mi ne boš, mrak te dene v pleten koš! .. . Mrak odurni ljubi molk, brado (ma gosto ... Koj za njim se plazi volk, da te vzame v hosto.-- Moli, Stanko, in miruj, volk že zunaj tuli — čuj!« Ziblje mamica zibel, Stanko se nasmiha .. . Mrak je mimo zibke šel, noč prišli je tiha . . . Noč skrivnostna pa v rokàh sanj prinaša lepih — ah! Vtihnil volk je zunaj zdaj, spi 2e dete šibko. Noč pa s sanjami tedaj skloni se nad zibko . .. Gleda sanje Stanko — eh, ziblje se na ustnih smeh ... Fran Z%ur. Pesem o domovini. Na klopi v mestnem drevoredu slep starček sključen je sedel, ubiral z velo roko strune, s tresočim glasom pesem pel. O dragi pel je domovini, ki dal ji davno je slovo . . . In ko odpel je pesem milo, bilo mu rosno je oko. In vzkliknil slepce je pojoči: .Kar let strunarim med ljudmi, prepevam dan na dan to pesem, in vedno slajša se mi zdi: Premagana izkušnjaVa. Spisal Janko Leban. * ekega popoldne je rekla mati svoji osemletni hčerki Marici: »Čuj me, Marica moja! Z doma moram in se vrnem šele v dveh urah. Ostani pri Cirilčku v sobi; igraj se z njim ter pazi, da se mu ne zgodi kaj hudega. Ne zapuščaj sobe na noben način!« Marica je materi to obljubila, in mati je odšla. Cirilčck je ležal v zibki. Kake pol ure se je igral s sestro, potem je zaspal. Marica poišče svoje »Berilo« ter se hoče učiti. Ali zdajci potrka nekdo na duri. Marica steče odpirat. Bila je sosedova Lizika. »Pojdi za hipec k nam v vas, Marica«, izpregovori Lizika prijazno po kratkem pozdravu; »igrali se bodeva tam. Dobila sem za Božič celo proda-jalnico. Jaz bom prodajalka, a ti prideš k meni kupovat. Mati mi da v ta namen različnih reči in jedi. Poslednje ti lahko poješ, ako jih kupiš. Ali greš?« — Marica je smehljaje se poslušala svojo prijateljico. Potem jo prav srčkano pobožka ter izpregovori: »Ljuba Lizika, danes res ne utegnem. Mati je odšla z doma ter mi je naročila, da se ne smem iz sobe nikamor ganiti. Drugi-pot rada pridem k tebi v vas!« »Ah, to je res škoda!« vzklikne Lizika žalostno ter prime za kljuko pri vratih. '»Z Bogom, Lizika, z Bogom!« zakliče Marica za odhajajočo Liziko. Marica sede zopet za mizo ter prične brati v »Berilu«. Ali čuj: znova trka nekdo. »Kdo je?« vpraša Marica skoro nevoljna. »Jaz sem! Le odpri!« se zunaj odzove otroški glas. Marica odpre. Njena prijateljica Anica vstopi, jo pozdravi ter prosi, naj pride za eno uro k nji v vas. »Danes je moj god«, tako pripoveduje Anica vsa vesela. »Za god sem dobila prelepih reči. Moraš jih videti!« »Prav rada bi šla, Anica, a ne smem! Zvečer pa, ko se vrne mati, pridem k tebi!« jo tolaži Marica. » Ne, ne, prav zdaj moraš iti z mano. Poklonim ti nekaj reči, katere sem dobila v dar! Lahko si izbereš sama!« — »Hvala ti, dobra Anica, a s tabo ne morem. Kaj b\ rekla mati, da se nenadoma vrne in vidi, da sein pustila bratca samega?« »No, saj vidiš, da dete spi. Nič hudega se mu ne zgodi, le zapri duri in pojdi z menoj!« »Ej, ej, dušica; kako Ii moreš misliti, da bi mogla biti tako neprevidna in neposlušna svoji materi ?« Nevoljno odide Anica; a Marica sede zopet vesela za mizo ter prične znova brati. Za nekoliko časa stopi k oknu, skozi katero se je videlo na vrt. Zdaj ji udarijo na uho veseli otroški glasovi: »Godec je tukaj, godec je tukaj!« Kmalu na to zadoni pesemca iz otroških grl: »Godec, godec, godi nam! Dete bo plesalo, lično ima jopico, krilo ima zalo«. Marica si je seveda želela, da se vdeleži vesele igre. Rada bi bila z igra-jočimi se otroki »plesala v krogu«. Skoro zavidala je malim tovarišicam, ki so zunaj vriskale. Kna jo ugleda in stopi k Marici pod okno. »Marica«, zakliče deklica, »vsaj za hipec pridi ven; igrati se hočemo tvojo najljubšo igro ,Čuvaj se miška4!« »Rada bi prišla«, odvrne Marica, »da ne leži v sobi naš Cirilčck, na katerega mi je paziti.« »Ah, kaj! Malega hrusta prinesi s sabo. Položimo ga v travo, tu se bo lahko valjal, kolikor mu bo ljubo in drago!« »Ti se šališl« »Gotovo ne! Sicer pa, če mi ne ustrežeš, te ne pridem nikoli več klicat, ko pojdem v šolo!« »To mi ne bo ljubo; a vendar ne smem zapustiti sobe, da ne užalim matere. Najsi bi ustregla tvoji želji, vendar bi ne mogla biti z vami prav vesela!« Deklica je zdirjala izpod okna zopet k igrajočim se otrokom; Marica pa je stopila k bratčevi posteljci. Cirilček se je bil prebudil, se dokopal na rob zibelke in bil bi padel iz nje, da mu ni sestra pravočasno prišla na pomoč. Marica se je igrala z detetom ter mu kazala pisane podobice. Potem je brala iz neke knjige povest o bratu in sestri, ki sta imela ostati doma pri svoji dveletni sestrici. Mati jima je bila zabičila, naj ne zapustita sobe. Toda deČek je pogledal skozi okno ter videl, da love ob bližnjem potoku nekateri otroci ribe. Ni ga strpelo več v sobi. Stekel je na piano, da je opazoval mlade ribiče pri njihovemu delu. Ker se ni dolgo vrnil, je sestrica Šla za njim ter je otroka pustila samega v sobi. Ta je dosegel škatljico z užigalicamj, jo potegnil v postelj ter užgal užigalico. Plamen se je prijel postelje, in ubogi otrok je zgorel. Marici je šinila mrzla groza po kosteh, ko je brala to povest. V tem so se vrnili mati. Prišli so prej, nego je mislila Marica. Kako vesela je skočila Marica k materi! Ko jim pove, kaj seje zgodilo, jo mati pohvalijo ter ji podarijo kolač. Ta ji je šel še bolj v slast, ker jo je hvalil notranji božji glas — vest, da je bila dober in poslušen otrok. Iz devete dežele. Pripoveduje Pavliha. ~o sem potoval, sem dospel tudi v deveto deželo, ki se razprostira za deveto goro. Truden sem bil in upehan. Legel sem za plot, da se odpočijem. Gledal sem okolo sebe . . . Čudna je ta deveta dežela! Kdor izgubi vinar, ga lahko najde, če ga išče. A jaz ga nisem izgubil. In veste, zakaj ne? Zato ne, ker sem potrošil vse do zadnjega, preden sem prišel tja. Pa to je postranska reč! Povem vam rajši kaj drugega. Ko sem tako-le malomarno ležal in gledal okolo sebe, kar začujem, da prihajajo po cesti ljudje. Ljudje? O, kosmata kapa, saj to niso ljudje! Po cesti je stopal pravi pravcati pes in je vrtel orglice: »Ti-drom, ti-drom, ti-drom!« Mencajte, to je pa godba! Poleg njega se je zibala gos, lepo zavita v pisano ruto, izpod katere je mahal kos papirja, ki je bil počečkan s čudnimi kljukami. »Ga, ga, ga!« Ta-le gospica pa lepo poje, sem si mislil. Ko prideta na trg, se ustavita. Na drog, ki je stal ob leseni koči, obesi pes Rentač — tako mu je bilo ime — poslikano platno in začne klicati: »Halo! Pridite semkaj! Godei bom in pel, in moja spremljevalka, slavna pevka gospica Gaga, bo tudi pela. In čuli boste strašno zgodbo o psičku Kradežu in o muciki Sladicil Haló! Vsak plača pol počenega groša ali tri zahvalne besede. Le vkup, le vkup, dokler je še dan in lepo vreme! Ilaló, haló!« In Rentač se odkrije in postavi klobuk predse, da bi vanj deževali počeni groši in zahvalne besede. In po cesti pricencata gospodek Drdr in gospica Mijavmijav. »Pa začnimo!« Napel sem ušesa in poslušal . . . To je bilo petje, joj mene! Gaga je pela z visokim in čistim glasom, Rentač pa je vrtel orglice, pritiskal bas in kazal s šibo na poslikano platno. No, pa čujte to žalostno zgodbo o psičku Kradežu in muciki Sladici! Šla sta Kradež in Sladica, Kradež, kar po lestvo steči, koder pot drži, nič se bati ni! a na zidu klobasica Krčmarica zdaj pri peči lepa se suši. trdno, sladko spi.« Ah, kako oba zamiče Kradež vzame klobasico, ta vabljiva reč! dà Sladici jo: In Sladica brž zakliče: »Ti si vzameš polovico, »To je meni všeč! druga zame bo.« Ali mati krčmarica spala ni takrat, kri je šinila ji v lica: »Ha, le čakaj, tat!« Brž je stekla po vojaka, rekla mu tako: »Lepo delo tam Vas čaka, pojdite z menò!« Jedla fCradež in Sladica Brž Sladica jo pobriše, še sta zadnji kos, KracJež od strahü takrat stopi pa pravica omedli in komaj diše, jima že pred nos. joka: »Hu, hu, hu!« Krčmarica mu zaveže žalostne oči, a vojak po puški seže in ga ustreli. ~>i 47 Verjemite, jaz Pavliha sem se zjokal na ves glas! Gospodek Drdr je vrgel v Rentačev klobuk cekin, gospica Mijavmijav pa je dala Gagi novo žogo, da bi se z njo igrala, če ji bi bilo kdaj dolgčas. Jaz, ki sem bil brez cvenka, sem obljubil čudnima umetnikoma, da bom za plačilo zapisal njiju pretresljivo pesem v »Zvončku« in sem ju povabil, da naj prideta tudi v naše kraje, kjer ju bomo z veseljem sprejeli. Rentač mi je dejal, da mi bo že še prej pisal. A do danes nisem dobil od njega nobenega pisanja. Morda je že name pozabil. Kaj ne bi — tak umetnik! - ggv liudoviček in škatlja. Spisal L. Čeme j. i rez ®et' ie star Ludoviček, a koliko nemira in skrbi nam že povzročuje! Vsak kot ga je poln, in nič ni varnega pred ^f) nj'm- Zdaj prekucne stol, zdaj pospravlja in ureja knjige, a tre-nutek pozneje že stoji na podnožniku in se spenja na okno. Nič ni čudno, da ga vedno kaj doleti! No, taka pa se mu še ni pripetila kakor zadnjič. Pripravljali smo se, da obiščemo babico in deda. Mati je prinesla v sobo veliko papirnato škatljo, da jo napolni z obleko in drugimi potrebščinami. Ni je še postavila prav na tla, ko je bil Ludoviček pri nji. Ogledoval si jo je, vzdigoval ter premirjeval, kakor da bi se hotel prepričati, bo-li v nji pač dovolj prostora in bo-li dovolj močna. — Mati je vedela, da ne bo nič popravil in ga svarila, da naj pusti Škatljo v miru. Ludoviček je slušal. — Ko pa je šla mati v kuhinjo, je bil takoj spet pri škatlji. Kmalu je splezal nanjo in zadovoljno sedel ... V istem trenutku se je premaknil pokrov, in fantič je zropotal v škatljo. Bila je ravno dovolj velika! Siromaček se je tako prestrašil, da prvi trenutek niti do sape ni prišel. Potem pa je začel grozno kričati. Ganiti se ni mogel. Prihitela je mati in ga izvlekla iz papirnatega groba. Nič hudega se ni dečku zgodilo, vendar se dolgo ni mogel potolažiti. Škatlje pa se izogiba od istega dne. Nič ji ne zaupa. Ej, tako dete, pa si že vse tako dobro zapomni! Sami. le spanč^ajta, deteti, Tolažim sinka, hčerjo, nocoj še bomo somi, in se stori mi milo. — a jutri zjutraj pojdemo Gorje, ko dobre mamice naproti ljubi mami . . nayaj bi več ne bilo ! L. Certuj. -- O kozi, zelja in volku. Priobčil Ivan Podgomik. ekdo je kupil na sejmu volka, kozo in zelja. Volka je vodil z desnico, a z levico kozo, zelje pa je oprtal na hrbet. Tako pride do potoka. Ali sedaj si ne ve pomagati. Moral bi prenesti vsako stvar posebe na drugo stran, ali koze nikakor ne sme pustiti same z volkom, zelja pa ne samega s kozo. To je pripovedoval nekdo v vasi in vprašal: »Povejte mi sedaj, kako bi vi to storili?« In oglase se nekateri: »Najprej kozo, ker volk ne mara za zelje; potem volka in nazadnje zelje.« »Nikakor ne«, jim odgovori oni. »Kdo pa ve, če bi med tem, ko bi šel po zelje, volk ne požrl koze?« In zopet se oglase drugi: »Potem ne volka, ampak precej za kozo zelje, pa nazadnje volka.« »Tudi ta ne velja, ker bi koza pojedla zelje.« Vsi se zagrohotajo in radovedno vprašajo: »Kako pa bi ti to naredil? Povej!« In pripoveduje jim: »Na vsak način najprej kozo, ker volk ne mara za zelje. Potem bi se vrnil po zelje, ga pustil na drugem bregu in se vrnil s kozo zopet na to stran. Kozo bi pustil potem takraj potoka in volka spravil na drugo stran. Ta za zelje tako ne mara, kakor veste. Potem bi šel zopet po kozo, pa bi vse zdravo in celo spravil domov.* Naš dedelv. Naš dedek pri misi sedè iti knjižico v rokak drèé in pridno in vztrajno bero in pravijo to nam in to . . 0, koliko lepih reči od njih smo čuli èe mi, a to je najlepša reč, a to nam je najbolj všeč : „Ko pride zrelejši vam čas, takrat vam ostavim jaz vse knjige te, ves ta zaklad, tako imam vnuke vas rad!" Simon Palček. X H* 49 >«r- Slovanske pravljice. Priobčuje Nik. Vrhov. 3. Ladja nei kopnem. (Češka.) ^T^Wotnik je prišel prenočevat h kmetu. Sprejeli so ga in mu ponu-dili za večerjo mleka in kruha. Ko se je naužil, vpraša gospo-^M^J-t^f darja: >Ali veste kaj novega?« — »Ne vem«, odgovori k met. »Tu živimo v zatišju ločeni od sveta. K nam malokdaj zaide kdo s kako novico. V mesto zahajam redkokrat in kadar pridem tja, opravim hitro, kar je treba, in govorim z malokom. Drugače Vi, ki hodite križem sveta in povsod kaj zveste.« »Hm, hm«, zmaja z glavo potnik. »Torej ne veste, da je dal razglasiti naš kralj po vsi deželi, da kdor po kopnem na ladji pride do kraljevega gradu, dobi njegovo edino hčer.« Trije kmetovi sinovi so bili tedaj v hiši. Slišali so novico, ki jo je razodel prenočevalec. Dasi se jim je skoraj nemogoče zdelo, izpolniti kraljev razglas, so si vendar mislili: »Poskusimo, morda se nam posreči dobiti kraljično.« Ko je drugo jutro odšel potnik, reče najstarejši sin staršem: »Dovolite mi, da grem poskusit svojo umetnost. Morda mi bo sreča mila, kdo ve ? Če se mi pogodi izide in če izpolnim kraljev razglas, boste srečni tudi vi z menoj vred.« Starši so mu dovolili. Mati mu speče hlebček. H kruhu pridene nekoliko slanine za prigrizek. Najstarejši sin vzame brašno in žago, zadene sekiro na rame ter krene v gozd. Pridno je delal vse dopoldne. Ves čas se ni oddahnil. Ko pa mu je bilo solnce nad glavo, sede v mah, razprostre robec, si vreze kruha, vzame slanine in začne obedovati. Dobro mu je dišalo. Še je jedel, ko pride mimo starček, opirajoč se ob palico. Ko zagleda mladeniča, obstane. »Ali obeduješ, prijatelj?« ga vpraša prijazno. »Seveda obedujem.« »Daj tudi meni malo, prosim te. Danes še nisem imel ničesar v ustih,« ga poprosi starček. »Saj imam komaj zase. Kjer si delal, tam naj ti dado jesti,« ga zavrne skopi mladenič. »Kaj pa delaš?« ga še vpraša starček. »Plug delam«, odgovori mladenič. »No, pa delaj plug«, reče starček in izgine v goščavi. Ko se je bil nasitil najstarejši kmetov sin, se je zopet lotil dela, a niti zapazil ni, da res dela plug namesto ladje. Osramočen se je vrnil domov. Smejali so se mu, ko je privlekel namesto ladje plug na dvorišče. Kmetu je bilo to všeč. Dobil je vsaj nov dober plug. Stari plugi že niso bili za rabo. »Danes pojdem jaz. Morda bom srečnejši od brata«, reče drugi dan srednji kmetov sin. Mati mu speče hlebček. H kruhu pridcne nekoliko slanine za prigrizek. Srednji sin vzame materin dar in tesarsko orodje — in hajdi v gozd. Trdo je delal v gozdu vse dopoldne. Ko mu je bilo solnce nad glavo, odloži dleto in sekiro, sede v mah, si vzame kruha in slanine ter obeduje. Dobro mu je dišala jed. Še je jedel, ko pride mimo starček. Ustavi se blizu njega. »Ali obeduješ, prijatelj ?« ga vpraša prijazno. »Seveda obedujem.« »Daj tudi meni malo, prosim te. Danes še nisem imel ničesar v ustih«, poprosi starček. »Saj imam komaj zase dovolj. Kjer si delal, tam naj ti dado jesti«, zavrne dečka skopuh. »Kaj pa delaš?« pozveduje starček. »Sani delam.« »No, pa delaj sani«, reče starček in izgine v goščavi. Ko je bil poobedoval srednji kmetov sin, se je zopet lotil dela in niti zapazil ni, da dela res sani namesto ladje. Vrnil se je domov. Oj, kako so se mu smejali domačini, koje pripeljal namesto ladje sani na dvorišče! Kmetu je pa vendar ugodil. Razveselil se je novih sani, ker so bile stare že skoraj popolnoma razbite. »Še jaz naj poskusim«, reče tretji dan najmlajši kmetov sin. »Oba starejša brata tvoja nista ničesar opravila. Meniš-li, da se tebi posreči? Doma ostani! Zakaj bi trgal v gozdu obleko in odnašal kruh od hiše«, se jezi oče. Rad je sicer slušal starše, ali to pot pa najmlajši sin ni slušal očeta. Ko je odhajal z doma, je vzel s seboj samo skorjico kruha, ki si jo je bil prihranil, in nožič. Mati mu ni spekla hlebčka, ni mu dala slanine. Ko je bil prišel v gozd, ni začel precej delati, nego je sedel in premišljal, kako bi delal, da bi osramotil svoja brata, očetu in materi pa pokazal, da ima glavo na pravem mestu. Šele ko je bil vse dobro pretehtal, je vstal, začel vrezavati šibice in iz njih spletati ladjo. Opoldne sede v mah, seže v žep po skorjico kruha ter obeduje. Komaj je začel jesti, pride starček in se ustavi pri njem. »Ali obeduješ, prijatelj?« ga vpraša. »Obedujem, obedujem«, mu pritrdi najmlajši kmetov sin. »Daj tudi meni malo, prosim te. Danes še nisem imel ničesar v ustih«, prosi starček. »Nate, vzemite si, kolikor hočete! Mnogo nimam, ali kar imam, to Vam dam. Trda je ta skorjica. Težko jo boste použili«, prijazno odgovori mladenič in ponudi starčku božji dar. Starček vzame skorjico in jć počasi. »Kaj pa delaš?« vpraša potem mladeniča. »Težko, da bi uganili. Ladjo delam, ki bi mogla voziti po kopnem. Edino hčer je obljubil kralj tistemu, ki bi jo naredil. Moja starejša brata sta se že 51 Kr- iv- »Pojdi z menoj« je odrinila dalje. poskušala v tej stvari, pa se jima ni posrečilo. Tudi jaz dvomim, ali jo naredim.« »Pusti dvom in srčno delaj ladjo«, izpodbuja starček mladeniča ter mu še sam pomaga spletati ladjo. Ko je bila gotova, reče starček mladeniču: »Ne hodi domov! Pelji se v ladji naravnost do kraljevega gradu in kogar srečaš, ga vzemi s seboj.« Ko mu je bil to naročil, je izginil. Mladenič ga je slušal. Peljal se je naravnost h gradu v novi ladji, ki se je gibala po suhi zemlji kakor da bi plavala po vodi. Kmalu je dospel do nekega znamenja, pri katerem je ležal človek, ki je držal v rokah hleb kruha in na ves glas vpil: »To bi rad jedel, to bi rad jedel.« Mladenič ustavi ladjo, se zasmeje čudnemu možu, pa mu veli: »Ti bi rad jedel? Kar vgrizni, in minila te bo lakota.« »Kaj bi pokušal! Dve peki kruha bi ne bili dovolj, da bi se nasitil«, odgovori čudak. povabi mladenič. LaČnež ga sluša in zleze v ladjo, Nista se dolgo vozila, ko zagledata moža, sedečega poleg ribnika. Na vso moč je vpil tisti mož: »To bi rad pil, to bi rad pil.« Ustavita se. Mladenič se ni mogel zdržati smehu. Vzkliknil je žejnemu čudaku: »Pil bi rad? Pripogni se k ribniku in napij se dosita.« »Tri take ribnike bi moral izpiti in še bi si ne ugasil žeje«, ga zavrne čudak. »Pojdi z menoj«, mu veli mladenič. Zejavec sluša in stopi v ladjo. Peljali so se dalje. Nedaleč od ribnika so zagledali človeka, ki so mu bile zvezane noge. Na vse grlo je kričal: »To bi rad tekel, to bi rad tekel.« »Neumnež, noge si razveži in lahko boš tekel«, mu svetuje mladenič, ki se je jel čuditi, misleč, da biva v kakem drugem delu sveta, kjer ljudje drugače žive in imajo drugačne navade kakor pri njih doma. »Ko bi si razvezal noge, bi z vsakim korakom prestopil miljo daleč«, toži zvezani brzohodec. »Pojdi z menoj«, mu reče mladenič. Brzo-hodcc prikima. Mladenič in njegova tovariša stopijo ponj ter ga pre-neso na ladjo. 52 »-e- Pičlo uro so se potem vozili in srečali so človeka, ki je imel na vsakem ušesu privezan sveženj sena. Vpil je: »To bi rad slišal, to bi rad slišal«. Še glasneje kakor ta glušec je zakričal mladenič: »Vrzi proč svežnja in dobro boš slišal.« »Ko bi se znebil svežnjev, bi slišal dvesto milj daleč, tu pa ne slišim ničesar«, odgovori gluhi Čudak. »Pojdi z menoj«, mu veli ladjar, in glušec zleze v ladjo. Zopet so se peljali dalje in kmalu so zagledali lovca, ki je držal puško v desnici ter na vso moč vpil: »To bi rad streljal, to bi rad streljal.« »Zakaj pa ne streljaš?« ga vpraša mladenič. »Ko bi ustrelil, bi krogla letela dvesto milj daleč in bi utegnila koga zadeti«, odgovori lovec. »Pojdi z menoj«, ga povabi ladjar. Čarostrelec sluša in stopi na ladjo. Precej tovarišev se je že nabralo mladeniču v ladji. Ko so se vozili dalje, jih je pregledoval, in glejte čuda: vsi so mu bili podobni! »Kdo ve, čemu mi bodo?« si je mislil. Spomnil se je starčka, ki mu je bil naročil, naj vzame s seboj, kogar sreča. Poslej se niso namerili na nikogar več. Ko so bili dospeli do kraljevega gradu, so stopili tovariši z mladeničem vred iz ladje. Brzohodca so morali nesti venkaj. Ladjar je sam krenil v grad. Drugi so se poskrili v grmovju pod gradom. Kralj se je čudil kmetovemu najmlajšemu sinu. Vprašal ga je, od kod prihaja, kje je doma. Dasi se je po kopnem pripeljal v ladji, mu vendar ni hotel dati kraljične. »Mojo hčer si boš moral drugače prislužiti. Prej moraš snesti celo peko kruha, in še potepi ni gotovo, da bi ti jo dal t, mu veli kralj. »To mi bo mala skrb«, odvrne mladenič ter stopi k tovarišem, ki so se skrivali pod gradom. »Ti, ki tako rad ješ, idi v grad. Tam ti dado peko kruha«, izpodbudi lačneža. Ta ni dolgo premišljal. Takoj je Šinil v kraljev grad. Ondi so pekli kruh v velikanski peči. Hleb za hlebom so pokladali na lopati pred lačnega gosta, ki je hlastno zaužival kruh ter ven in ven kričal: »To bi rad jedel, to bi rad jedel.« V malo trenutkih je pognal ves kruh po grlu. Kralj se je razsrdil in zapodil nenasitca iz gradu, ker se je bal, da bi mu ne pojedel vsega živeža, kar ga je bilo v grajski shrambi. Kmetov najmlajši sin je zopet stopil pred kralja in ga prosil za kraljično, ali vladar mu je tudi to pot ni dal, rekoč: »Kolikor naenkrat zvarijo piva, vse moraš popiti, in Še ni gotovo potem, da bi ti jo dal.« »Tega pač ne bo mogel storiti«, si je mislil kralj, ko je odhajal mladenič. Ta si pa ni dosti belil glave, kako bi izpolnil kraljev ukaz. Šel je doli pod grad, kjer je počival v grmovju žejavec. Tega je sedaj poslal v grad. Žejni čudak je tako popival, da mu niso skoraj mogli sproti nalivati. Niti kapljice piva ni ostalo v sodih. Vse je izpraznil. Kralj se je razsrdil in pognal pijanca iz gradu. Bal se je, da ne bi moral zaradi njega sam trpeti žeje. •^i 53 Najmlajši kmetov sin ni odnehal. Vnovič je prišel v grad. Kralj je taval kakor senca po sobanah. Kesal se je, ker je bil razglasil tisti ukaz, da bo njegov zet oni, ki se pripelje po kopnem v ladji do gradu. Bal àe je, da bi najmlajši kmetov sin res ne dobil kraljične. Zato ga je še enkrat dal na po-izkušnjo. Ukazal mu je: »Dvesto milj odtod je studenec, iz katerega izvira dvojna voda. Kdor se napije prve, temu se povrne zdravje; druga pa prinaša smrt. Prinesi mi te studenčnice, potem se ne bom obotavljal, ampak ti dam hčer. Toda pazi, da se mi povrneš v dveh urah.« Mladenič se prikloni kakor se spodobi in odide k tovarišem pod grad. Tamkaj naroči tistemu, ki je brzo hodil, naj skoči po studenčnice. Komaj so mu razvezah noge, že ga ni bilo videti nikjer. Minila je že ena ura, poldruga, samo še eno Četrt je manjkalo, toda poslanca ni bilo nazaj. Mladeniča je jelo skrbeti. »Ti, ki tako daleč slišiš, vrzi svežnja z ušes in poslušaj, ali že ne prihaja?« veli tovarišu. Ogovorjeni čudak se skloni k tlom, si odveže svežnja, nekaj hipov posluša, potem se dvigne in si zopet priveze svežnja k ušesom. »Brzohodec, ki si ga poslal k studencu, hrope tam, da mi buči po glavi«, opomni mladeniču čudak s svežnjema na ušesih. »Sproži puško in zbudi ga«, ukaže ladjar strelcu, čegar puška je nesla dvesto milj daleč. Puška poči, in brzohodec je bil hipoma tu. Prinesel je zdravilne in smrtne vode. Ko je bil prišel k studencu, si je mislil: »Saj imam Še dosti časa, lahko se malo odpočijem.« Zaspal je in zamudil bi bil, ko bi ga ne bil zbudil strel. Kralj se je že veselil, ker ni bilo toliko časa mladeniča. Vesel je hodil gledat, koliko je ura. Samo deset minut je še manjkalo, zdaj ga že ne bo. Radostno si je mei vladar roke, češ, iznebil sem se nadležnega snubača. Kar stopi predenj kmetov najmlajši sin, nesoč v steklenicah obe vodi. Nerad se je vdal kralj. Dal mu je hčer, toda slovesne svatbe mu ni hotel napraviti, niti poročnih darov mu ni privoščil. Kraljična se ni branila ženina. Preprosti mladenič se ji je prikupil. Rada je šla z njim v njegovo domačo vas. Tovariši, ki so čakali doli pod gradom, so se poklonili poročencema in jima voščili srečo. Ponudili so se v spremljevalce. Šli so z njima, da bi se jima ne pripetila kaka nesreča na poti. Drugo jutro zarana so zagledali jezdece, ki so skokoma dirjali za njimi. Poslal jih je bil kralj, da mu vjemo edino hčer in jo privedo nazaj. Pokesal se je, ker je bil dal kraljiČno najmlajšemu kmetovemu sinu za ženo. Dvorjani so mu prigovarjali, naj jo skuša dobiti nazaj, da se s tako zvezo ne oskruni kraljevi rod. Beguni so dospeli do jezera. Tamkaj so se poslovili dosedanji spremljevalci od poročencev. Edini brzohodec ju ni ostavil, ampak ju je prenesel preko jezera. Toda tudi preganjalci so kmalu preplavali jezero. Zdaj, zdaj bodo poročencema za petami. Bežala bi rada dalje, ali visoke, strme gore so -X 54 ii 56 Hf- Rešitev obeliska v 2. številki. Prav so ga reäili: Ivan Dimnik, učencc v Ljubljani; Miroslav Punčuh, prvoiolec v Ljubljani; L. in V. Jelene v Ljubljani; Prostoslav J er:, h, gimnazijec v Ljubljani; Stana Pire, učenka na vadnici, in Ciril Pire, realec v Ljubijuni: Marija Migrili, učenka v Ljubljani; Niko Štritof, učenec v Kranju; Stanko Sajovic, učencc v Kranju; Dragutin Vrečko, drugošolec v Celju; Lcr.n Leveč, drugoSolec v Ljubljani; Stanko Vrhovec, učenec v Ljubljani; Domiceljevi v Ljubljani; St. Legat, učitelj pri Sv. Gregorju; Mira Bahovec, učenka, in Fran Babovec, flijak v Ljubljani, Ferdinand hhjaron in Matevž Jamec v Ljubljani; Pavel Mayr, učence v Kranju; Vladimir Vrečko, drugoiolec v Celju; M'Unn Knder, učencc v Ljubljani; Franc Petefcielj, potovalni zastopnik »Dunava« v Kranju; Milica Prosene, Mici Hočevar, Helena Delie v ec in Zvezdo h lava Bukovic, četrtoletnice v Ljubljani; Bela Kavčnik, učenka v Ljubljani; Matko Janežič, učencev Dobu; Anton Est, Janer Holer, Konrad Kamnikar in Janez Rozman, učenci v Radečah ; Minka Kmet, učenka v Cerkljah na Gorenjskem ; Leopold Novak, učenec v Idriji; Leop. Lipui, Ant. Bikovšek, Jane* Jošt, Ciril Žižek, Fr. Gorečan, Karel Sknmen, Mihael Konipan, Jernej Rezar, Jak. Kožuh, učenci, in Mici Lipuä, Helena PrckorSek, Pavla Kladenäck, Klolild:» Wegl, Josipina Gorečan, Micika Poklšek, Marija Plajhner, Terezija Grein, Marija Dimec, Antonija Resner, Katarina KoroScc, učenke v Vojniku; Milan Cepuder, učenec na Studencu pn Krškem; Ivek Ko-čevar, učenec v Središču; Anton Ur.tič, uradnik v Žužemberku; Pavlica Christof, učenka v Kostanjevici; Karel Muftič, Simon Robar, Roza Novak, Anton Poharc, Jožef Babšek, Stefan Kropeč, Micika PerkoviČ, Micika Černuga in Antonija Skrbiš, učenci in učenke v Makolah; Gliela Siipanek, učenka v Celju; Franio PodkrajSek, učencc v Rajhenburgu; Slavko in Vladimir Zupàncc, učenca v Ribnici; Ciril, Janko in Miroslav Vrančič v Ljubljani; Slavko Svetek, učenec v Ljubljani; Milko in Slavko Naglič, učenca v Ljubljani; Anica Mach, učenka v Ljubljani; Pavla Semen, učenka v Starem trgu pri Rakeku; Herman Kolbcxen, učcncc v Ljubljani; Karel Favai, učencc v Ljubljani; Marija Bradaška, učenka v Ljubljani; Jakob Božič, učenec, in Fani Jelene, prodajalka v Gornjem gradu; I. vra Dekle va, učenka v Gorici; Danica Zupan, učenka v Dolskem; Jelica Jcbačin, učenka, \tr-.n in rlolni I Mirko Jcbačin, učencc, in Ivan Jebačin, tretješolec v Ljubljani; Andrej Čekada, *Nlun 111 ■ učenec v Ljubljani; Karel Pnulšek, učencc v Račah; Vida Lapajne v Litiji; Je- lica Sadar, učenka v Ihanu; Ljudmila in Viktor Vreča v Nego vi; Vida in Tonej Obreza v Ljubljani; Mici in Marta Maier, učenki na vadnici v Ljubljani ; Ivan Kovač, učenec v Ljubljani ; Albin in Maks Unger, učenca v Središču ; Zinka in Mici Malenšek, učenki v Zg. Tuhinju; Ciril Gregorin, učenec na Črnučah; Micika Trobej, učenka v Št. Ilju pod Gradiče«: učenci in učenke HI. razreda v Planini pri Rakeku; Mimika Kavčičeva, učit. soproga v Novi cerkvi; Franc Kvartič, Jurij in Franc Ji-všek, učenci, Ivan in Mica Vranjck v St. Ilju pri Velenju; Franc Slajer, učenec na vadnici v Gorici; Marija in Miha Ratcj ter Vinko Drev v Topoliici pri Šoštanju ; Dragica in Minka Orožen, učenki, Bogomil Orožen, učenec v Trebnjem; Herman Mole, dijak v Novem meitu; Ferdinand Voh, učenec v St. Ilju pri Velenju; Ana Novak, Kaliko Plescc, Marija Kolenc, Elizabeta Časi, Marija Oberiek, Marija Natlačen, Neža Ermenc, Marija Kiinar, Marija Senica, Elizabet» Černcviek, Mica MaranSek, učenke, in Tomui Nerat, Janez Krajne, Janez Rems, Franc Banko, Martin Natlačen, Jožef Firftt, Simon Mavrič, Janez Marunšok, Jožef Ermenc, učenci pri Sv. Frančišku na Straži; Zorka Legat in Mici 'Windischer v Ljubljani; Fr. TomSič in V. Strasser, dijaka v Ljubljani; Rafael Dolin Sek, učenec v Brežicah; Metod Brczovnik, učenec v Vojniku; Vida in Danica Kobler, učenki v Ljubljani; Jos. fte-kula, Franck Tavčar, Fr. Levičmk, Rudolf Palčič, Filip Kavčič, Rafael Justin, Jos. Som, učenci II. mestne iole v Ljubljani; Fr. Sorn, dijak v Ljubljani; Irma Scheiigo, učenka, in Alojzij Zorinc, učenec pri Sv. jederti; Maria in Malči Nendl, Lizika Knez, Anica Cajnkar, Zinka Golcž, Vikica Grdežic, Pepica Peternel. Krnica ČernoJek, učenke pri Sv. Juriju ob juž. žel.; Ciril Mayer, učenec, Valerija Mayer, učenka v Bovcu; Alojzij Rihteršie, dijak v Kranju; Spendi Avg., Pfeifer Joi., Narat Mih., Pehar K., Mulec Jož., Spendi Jož., Fischer Ivan, Rečnik Jož., Brezner Jur., Lebe Rozina, Kolar Mar., Radolič Magd., Ramskoglcr Mar., Breznik Mar., Raner Jul., Meglič Ter., Pinter Marija, Pinter Franc, Ledinek Jož., Robar Jul., Germavc Eliz., Hadner Neža, Visočnik Mar., učenci in učenke v Hočah, Štefanija Geso, učenka, Alojzij Geso, učenec v Starem trgu pri Poljanah; Zofija Kalan, Slavica KraSovec, Mira Kovač. Julija Miklič, tretjelctnice v Ljubljani; Jožef Kahne, J. Jordan, Filip Persogli», Jol. Sopotnik, Iv. Supan, učenci v Trbovljah-Vodah; Ana Jeglič in Erna Lenče, učenki v Ljubljani; Amalija Hartman, učenka v Vel. Lašičah; Vekoslav Vakaj pri Sv. Ani v SI. gor.; Ivanka in Anica Gantar na Čatciu ob Savi; Pavel StrmSck, učenec na Medvedovem selu; Ivanka Sternad, Malika DvorSak, Francka Muhovic, Mici Korun, Mici Rojnik, Rezika Muhovec, učenke v Bra_s-lovčah; Srečko Ferjančič, učenec na vadnici v Ljubljani; Emil Schott, učenec, Terezija Modic, Ana Prudič, Marija šega, učenke v Cerknici; Vid Krajne, Janez Marinič, Fr. Urnik, Fr. Marinič, Anton in Franc širovnik, učenci pri Sv. Duhu v Halozah; Franc Gril, učcncc na Zidanem mostu; Julij Dev, učcncc v Ljubljani; Ivanuia Anton, Keček Jožef, Majcen Andrej, Novak Jurij, Otorepec Adalbert, Plaveč Anton, Podgorclcc Ivan, Vaupotič Miha, učenci, Kirič Ana, Kuharič Kata, Lesničar Marija, Podgorelec Marija, Sef Josipina, štiberc Marija, Trop Marija, Trutenjak Milica, Zadravec Marija, Židarič Marija — _.. Razboršek, učenec v Dobju (štajersko.!. i Huinu pri Ormožu; Friderik Crohath, učenec v Kranju; Joief Izjavljamo, da ne bomo priobčili nobenega spisa, čigar pisatelj nam ni naznanil svojega pravega imena in polnega naslova. Z nekaterimi takimi brezimnimi pošiljatelji bi se radi pismeno kaj pomenili, kar nam je seveda sedaj nemogoče. Cenjene naročnike, ki so nam poslali naročnino le za prvo četrtletje, opozarjamo, da je potekla z današnjim listom. Jfdor bi li^ta ne dobil, naj ta foj reklamu je. lur Novim naročnikom še vedno lahko postrežemo z vsemi številkami. „Zvonček** izhaja 1. dne vsakega meseca ter stoji vse leto 5 K. pol leta U K AM h, četrt leta 1 K 25 Ii. Naročnino prejema gosp. I.ukn Jelen«', učitelj v Ljubljani, Rimska cesta St. 7. — Izdajatelj in odgovorni urednik je Kngrelbert (>anRl. učitelj v Ljubljani, Turjaški trg št. 4. Last in založba »Zaveze slovenskih učiteljskih druitev«. — Tuka »Narodna tiskarna« v Ljubljani.