Zapostavljajo se sami
Vaščani Velikega Trebelje-vega smo bili začudeni, ko smo v letošnji 6. številki Naše skupno-sti z dne 3. aprila prebrali članek pod naslovom Zakaj nas občina zapostavlja? Začudeni smo bili zato, ker vaščani Malega Trebe-Ijevega poznajo dejansko stanje in tako našo stalno aktivnost pri urejanju naše vasi, kar je edino jamstvo za napredek.
Najprej nekaj o preskrbi z vodo. Vaščani Velikega Trebe-ljevega res nismo krivi, če v Malem Trebeljevem ni dovolj vode. Tako eni kot drugi smo že pred dobrimi dvajsetimi leti gra-dili svoje vaške vodovode, v glavnem s svojimi rokami in s svojimi sredstvi. Toda vodovod v Malem Trebeljevem je bil zgra-jen površno in premalo strokov-no. poleg tega pa so nanj nekon-, trolirano  priključevali  vse   vi-
kende in nove hiše, ne da bi isto-časno zagotavljali tudi več vocie. Zato seveda nujno prihaja naj-man j do občasnega poman jkan ja le-te.
Javno razsvetljavo smo nape-Ijali že pred 18 leti sami in je bila ob rekonstrukciji električnega omrežja obnovljena.
Rekonstrukcijo ceste skozi vas in njeno asfaltiranje smo pri-pravljali vse od 1977. leta na-prej, vcndar so bila naša sred-stva, ki smo jih prispevali za to, premajhna, komunalna skupnost pa nam ni priskočila na pomoč. Zaradi velikega prometa je bila najprej asfaltirana cesta skozi Gaberje, potem pa smo tudi mi prišli v programe krajevne skup-nosti in komunalne skupnosti, predvsem zaradi velike lastne soudeležbe in podporc Papirnice Vevče, ki ima v naši vasi dostope
do smučišča. V okviru krajevne skupnosti Besnica je bila po-trebna cela vrsta sestankov vseh vaščanov in predstavnikov obči-ne, komunalne skupnosti in izva-jalcev, da smo odpravili vse pro-bleme in uskladili potrebna sred-
stva. Poleg finančnih sredstev, ki smo jih zbirali, smo brezplačno prispevali potrebna zemljišča in opravljali prostovoljna dela. Samo tako smo prišli do asfalta. Če bi čakali križem rok. bi nas še danes poleti dušil prah, ki ga vzdigujejo avtotnobili, vozeči skoz vas. Obenem z rekonstruk-cijo ceste smo se lotili tudi splošne ureditve in olepšanja vasi ter zasadili drevored z 88 drevesi za tovariša Tita.
Mogoče je videti neskromno, toda upamo si trditi, da smo za ureditev naše vasi napravili naj-več v naši krajevni skupnosti. To so nam že javno priznali tudi drugi.
Strinjamo se, da je Litijska cesta, ki je naša pot v svet, slaba. Na to opozarjamo že več kot de-setletje, a to ne doma, za pečjo, temveč na vseh sestankih v KS in na občini. Mogoče je prav to za-sluga, da je dolinski del ceste le bil rekonstruiran. Pri teh zade-vah smo bili dokaj osamljeni in drugih glasov ni bilo slišati. Te-žava je predvsem v tem, da je Li-tijska cesta regionalna (prej re-publiška) in je torej financirana iz drugih virov. Takp kot drugod, smo prispevali tudi h gradnji po-stajališča, samoprispevek pa je danes skoraj pogoj za pritegnitev tudi drugih investitorjev.
Nc mislimo — niti nismo pri-stojni — drugim deliti nasvete, a naj vseeno povemo svoje mne-nje. Tarnanje ne rešuje ničesar.
Stanje spreminja in izboljšuje samo delo. Treba se je v okviru krajevne skupnosti in sociali-stične zveze samoupravno orga-nizirati, napraviti programe, zbi-rati sredstva in se dogovarjati za skupne akcije. Več ko je naše ak-tivnosti, večja ko je naša mate-rialna pripravljenost, hitreje se doseže uspeh. To pa je tudi edina pot, ki vodi k naprcdku naših, res dokaj nerazvitih in zapostavlje-nih krajev.
Pa še to:
Z vaščani Malega Trebelje-vega se nikoli nismo prepirali in se tudi v bodoče ne želimo. Rajši }im bomo priskočili na pomoč, ko bo potrebno. Toda najprej naj se organizirajo sami. Pove-žejo naj tudi vse novograditelje in številne vikendaše (iz teh vrst verjetno izhaja tudi pisec v 1. od-stavku omenjenega članka), saj so tudi ti s svojitni gradnjami pri-spevali h komunalni zaostalosti, namesto da bi jo odpravljali.
Vaščani Velikega Trebeljevega