i34 Triglavu. M ogočni glavar, visoki Triglav, Ti ded tisočerih spominov ! Opeva te toliko sinov, Sprejemi še moj iskreni pozdrav! S teboj osamel in vendar vesel, Četudi v pokrajini ožji, Jaz čutim ob tvojem podnožji Široko srce, da glasno bi pel. Pač vem, da nikdar najjarneji spev Osrčja bi tebi ne stresel, A meni je vselej prinesel Od sivih skalin slovesen odmev. Da splaval nazaj moj čili je duh Stoletje nazaj in stoletje, Ko tebe so moji očetje Molili, čeprav ti molčal si gluh. In molčal bi še vsem našim prošnjam — A danes na tvojem pobočji V zaupnosti nežni, otročji Sezidal je rod kapelice hram. V kapelici tej Devica stoji; V višave nadzemeljske sreče Obrača za ljudstvo trpeče, Čim bližja nebes, mileje oči. Preminja se rod in časovni tdk, Preminja mišljenje njegovo, Sam dobo ti staro in novo Motriš skalo vit, kraljevski visdk. In kažeš rodu globoki značaj, Da vselej življenje betežno Zdaj tožno srce, zdaj hvaležno Dvigaval k Bogu, — k bogovom je vsaj. Sprejemi zato moj srčni pozdrav, Družabnik nebeškim ti kresom, Ti znak hrepenenja k nebesom, Naš ded in naš sin — visoki Triglav ! R< .od za rodom mre, Kot za listom list rmeneva. Se živim na svetu, Ali bom ob letu, Kdo mi to pove? — Nihče. Moja zgodovina. A da pride smrt, Kdo mi to pove drugače? Za menoj posmeje Trdi svet se preje, Kot mi v grobu sprhne prt. Anton Medved. „Hitel je doseč Pokoj srca", bode slula Moja zgodovina Kratkega spomina; „ Bil je nekdaj — ni ga več . . Anton Medved. Ob Rinži. Na tebe gledam, lena reka, Na meglo, ki nad tabo plava. Počasi ura mi poteka, Otožna, težka mi je glava. Življenja nimaš, Rinža lena, Ki v gorskih žubori potokih. Ne krasi tebe bela pena, Ker nisi hčerka gor visokih! Življenje tvoje so gavrani, Ki kročejo ti nad gladino, Plešoč na bregu v jatah zbrani Za živež iščejo drobtino. Zato drugače struna poje, Kot pela prej je v domovini: Gavrani tvoji — misli moje, Drobtine — meni so spomini. F. S. Fin\gar,