U5T Zfl 5RCOI1Jt§Olr 5K0 DIJF15TU0. URE JU JE DR. flMT. BREZNU
LETMIK Vlil. ZR L1915/ie
VIII. LEINIK.
MENTOR 1915/16.
ZVEZEK 1-2.
VSEBINA:
I.Mohorov: Prevodi.
Vilinji kralj. (Goethe)......................... 1
Lorelaj. (Heine).....................................
Zaklad. (Goethe).................................2
Belzacar. (Heine)....................................
Bertran dfe Born. (Uhland).......................2
Dr. I. Pregelj: Zanimivosti iz	nemSkega	slovstva	4
Prof. Fr. Omerza: Homerjeva	Iliada.	V. spev	....	8
Dr. Fr. Trdan: SueSki prekop.......................14
Prof. Fr. Pengov: Med raznimi stanovi..............19
Fr-Omerza:Virtusetfides Romana	.	.	.	.	.	.	29
Fr.Omerza: Odlomki iz del cerkvenih pisateljev	29
Dr.Ivan Svetina: Uvod v diferencialni in integralni rafiun.................................................
Drobiž..........................................34—36
kbaja ▼ zarodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano prvega dne esecu s ane za dijake 2	druge	naročnike	4	K	na	leto.
  —
Tlak »Eatolišk* tiskane« ▼ LjublJanL
Oddorornl lutalk Alojzij MmrkdL
 .....................................................................................    ittntmSTmmtrniiinininniniiiminiiiiiiiniiiiinmiininiiiiiiinuininniiniiiiiiiiniiiniiii
LETNIK VIII.	1915,16.	ŠTEV.	1,	2.
 .............................................................................m  .............................................................................................
I. MOHOROV: PREVODI.
Vilinji kralj.
(Goethe.)
Kdo jase tak pozno skoz noč in vihar? Z otrokom bolnim jaše boljar; boljar si dečka v naročju drži, ga nase privija, da mraz mu ni.
Moj sin, kaj skrivaš obličje vse dalj? — Ne vidiš, oče? Vilinji kralj!
Vilinji kralj krono in rep ima! —
Moj sin, kar vidiš, je le megla. —
»Preljubo dete, dej, pojdi z menoj, prelepe igre bom igral s teboj; prepoln je cvetek pestrih breg, moja mati kaj zlatih imd oblek!« —
Moj oče, moj oče, ne čuješ li, kaj vilinji kralj obljubuje mi? —
Miruj, moj otrok, stoj mirn6!
I u v dračju veter šumi sam6.
»Li nočeš, dražestni otrok, z menoj? Moje hčerke se bodo igrale s teboj; moje hčerke rajajo celo noč, zazibljejo v sen te plešoč in pojoč.« —
Moj oče, moj oče, ne vidiš, kako vilinje hčere v temoti plešo? —
Moj sinko, moj sinko, tak spreglej: to vrbovih sivih odsev je vej.
»Ljubim te! Divni tvoj stas me je vnel; nisi voljan, tak bom s silo te vzel.« — Moj oče, moj oče, zdaj, zdaj me ima! Vilinčeva roka je težka.
Očeta stresa, on jaše burno, privija drhtečega sinka tesno, dojaše s težavo v domači krov, v rokah je bil mrtev otr6k njegov.
Lorelaj.
(Heine.)
Ne vem, kaj pomeniti hoče, da me src6 boli. —
Iz spomina nikakor mi noče pravljica iz davnih dni...
Hladno je in mrači se in mir je nad Reno razlit; ob bregu Č6z blesti se, zlati jo zarje svit.
Prečudno lepo bitje vilinje gori sedi; iskri se ji zlato nakitje in zlate si češe lasi.
Z glavnikom jih češe zlatim in peva pesem sladko z glasom miline bogatim in mehkim prečudno tako.
Čolnar jo v ladjici čuje, bol divja se ga polasti, ne pazi ni čeri ni struje, vse sdmo v višino strmi.
Navdaja me misel vsiljiva, da po čolnu in čolnarju bo zdaj. In vsega tega je kriva pojoča Lore Ley.
Zaklad.
(Goethe.)
Brez prihranka, duše bolne, vse življenje mi preseda. Težka je nadloga beda, in najvišja slast zlatč.
Dni končati bede polne, sklenil sem zaklad kopati. Dušo sem volj&n prodati, pisal sem s krvjo tako.
In potegnil sem si rise, zdli žgal sem čarovniške, in koščičice mrliške, da zakletev izvršim.
Kakor sem doumel spise, kopljem si zaklad bogati, tam, kjer moral bi ležati...
V	neprijazno noč bedim.
Vidim lučico v daljavi, in vse bliže meni sine iz najdaljnejše daljine baš ob uri polnoči.
Časa nič ni več pripravi. Zažareti čudovito vidim čašico nalito, ki jo fantič zal drži.
Obraz vidim slikoviti, kak ga gosto cvetje krije.
V	žaru, ki od čaše lije, ris prestopil je fantič; mi prijazen velel piti, da sem menil: Dete bajno s svojo čašico sijajno prav gotovo — ni hudič.
»Pij poguma si, spoznanja, da doumeš čarne spise, da ne bode več te v rise, kjer se križajo poti.
Več ne loti se kopanjal Dnina dne, večerni gosti! Prazniki po tednov posti! čarovniški rek slovi!«
Belzacar.
(Heine.)
Vse bliže je doba polnoči, v pokoju nemem Babel spi.
V kraljevem dvorcu še ne spe, tam trume kr&ljeve šume.
V prestolno dvorano, da bi piroval, je goste kralj Belzacar pozval.
Dvorjanov vrsta sveti se, iskrijo čaše ko cveti se,
Kako mu lica žarijo in rde, in vinska inu lega objest v srce.
Drz&n tako, objesten tako, izziva božanstvo, kleveče strašno.
Hvalisa se, kleveče pijan in sužnjev zbor mu ploska glasan.
Ohol pomigne kralj z očmi, in sluga gre in nazaj hiti.
zvenčijo. In gostje veseli pojo, čemernemu kralju je vieč tako.
Glej, zlatih na glavo posod je zadčl, ki kralj je Jehovi zajčl.
In kralj pograbi s klevetno roko posvečeno čašo, do vrha polno.
Vičoč jo burno izprazni do dna in kliče penast na usta vsa:
»Jehova, Tebi posmehujem se, kralj babilonski imenujem se!«
Dokleta ni še kletba strašna, že kralju srce je plašnost obšla.
Objestni smeh je onemel, prestal, dvorano vso je nemir preplal.
In glej, na steni beli tam,
kot roka je vzišlo v svetli hram.
In piše in piše in več je ni — na steni pisano gori.
Ubitotruden gleda kralj, bledi in drhti vsebolj, vsedalj . ..
In goste tihe preveva mraz, molče, ne ganejo v obraz.
Prišli so magi. Nihče ni umčl, ognjenih slov ni razodel.
Belzacarja pa so še iste noči ubili njegovi hlapci sami...
Bertran de Born.
(Uhland.)
Avtafortski grad v sipini se kadi na skali gor, a gospoda pred obličje kralju je privedel dvor.
»Tak te imam, ki si z mečem, netil s pesmijo upor, in med deco in očeta si sejal zločest razdor!«
»Tu stojiš, ki si se hvalil preobjestnega srca, da ti več ni bilo treba nikdar nego pol duha.
Daj, naj iznajdljivost tvoja vsa otme te vsaj gorja, naj ti sivi grad sezida in vezi ti razvozlja!«
>-Moj gospod in kralj! Resnica, pred Teboj Bertran stoji, Perigord in Bentadorn ki je bil pobunil Ti, ki mogočnemu gospodu nikdar bil povolji ni, radi kogar kri kraljeva jezo starišev trpi.«
»K Tvoji hčerki, zaročenki vojvodski, moj sel je šel, pred obličjem pel ji pesem, kot sem mu jo razodel.
Pel je, kak ji prejšnje čase srce pevec je ogrel, dokler da je solz namakan pirni ji nakit vzblestel.«
»Iz pokoja sladke sence Tvoj najboljši sin je vstal, ko moj bojni spev mu v prsih bojno radost je razplal. — Urno konje smo sedlali, s praporom naprej sem gnal, strelu smrtnemu naproti, ki mu grudi je preklal.«
»V mojih rokah je umiral, ni orožja mu ostrost, da proklel si ga, obupnost mu je večala bridkost.
Desno bi bil rad ti nudil, ko ga je obšla slabost.
Tvoje mogel ni doseči, stisnil moje je krepkost.«
»Tisti hip, ko grad moj gori, me je minil žar moči.
Niti cela, ni deljena, strta pred Teboj leži.
Lahko njega je vezati, komur duh v vezeh ječi; komaj to še žalostinko pel sem z zadnjimi močmi!«
Glej, in kralj povesi čelo: »Sina si mi zapeljal, hčerki si srce začaral, zdaj še mene si razplal.
Daj mi roko, ki jo mrtvi mi za spravo je poslal!
Proč vezi! En dih sem bajni tvojega duha spoznal!«
DS, I. PREGELJ: ZANIMIVOSTI IZ NEMŠKEGA SLOVSTVA.
Z globoko ganjenostjo in veliko hvaležnostjo pomnim dvoje svojih učiteljev slovenščine na gimnaziji. Eden njiju je učil, da imamo Slovenci prav toliko klasikov kakor Nemci, in sicer sedem:	Nemci
Klopstocka, Wielanda, Lessinga, Herderja, Goetheja, Schillerja in Grillparzerja; Slovenci Vodnika, Prešerna, Koseskega, Stritarja, Levstika, Gregorčiča in Aškerca. Rodoljubni gospod je vselej še pripomnil, da sta zadnja dva njegova učenca. Vprašam Te, mladi prijatelj, ali ne bi mislil tudi Ti z ganjenostjo in hvaležnostjo na takega učitelja, ali bi mu ne verjel slepo, ki je učitelj dvoje slovenskih klasikov in — o, kolika čast — tudi Tvoj; bi mu li ne verjel v svojem slovenskem zanosu, da imajo Nemci res sedem klasikov? —
Moj drugi, še ljubši mi učitelj, komur sem zložil celo pesem in je bila kot prva moja vsaj deloma tiskana, pa nas je navduševal pri pouku slovenščine s svojimi pripovedovanji iz skupnega življenja z Levstikom; pomisli, prijatelj, naše občudovanje in ponos, da smo učenci prijatelja Levstikovega! Predoči si našo pozornost, ko nam je ta zaslužni in nepozabni profesor zaupal, da ni prišel Levstik dolgo vrsto let iz Ljubljane čez Šiško in bi gotovo do svoje smrti ne bil šel, da ga ni sestanek z Gregorčičem toliko razveselil, da je enkrat prestopil na izprehodu pri tej priliki meje belega mesta Ljubljane. Zdaj Ti povem pa jaz, da imajo tudi Nemci v svojem slovstvu moža, ki sploh ni bil nikoli čez sedem milj izven svojega rodnega mesta. Mestu je ime: Konigsberg in možu je ime — Kant..,
S tem sem se Ti predstavil, mladi prijatelj, in Ti dal pokusiti, kakšna da bo v naslednjem smer mojega razpravljanja. Ne boj se! Dolgočasna ne bo, niti doktrinama. Laskam si celo, da bo ta in ona drobtinica vzbujala še po dolgih letih isto ganjenost v 1 ebi, kakršno vzbuja v meni teorija mojega učitelja o sedmih klasikih. •
Nemško slovstvo kaže nekaj prav posebnih lastnosti. Samo Grki imajo v svojem Homerju tako čisto izrazito avtohton-sko dorastli narodni ep kakor Nemci v svoji »Nibelunški pesmi«. Nobena druga literatura kakor nemška ne kaže toliko tujih vplivov od strani sosednjih slovstev. Francozje, Angleži, Španci, Italijani, Grki in Rimljani; Danci, Norvežani, Švedi in Rusi so vplivali na nemške pesnike. Nemški pesniki so razmeroma malo vplivali na tuja slovstva, več so nemški misleci: romantiki, Kant, Fichte, Herder, Hegel itd.
Brezdvomno imajo Nemci največje prevodno slovstvo. Slovita je literatura nemške slovstvenosti. Zelo razvita jc v Nemcih veda tuje slovstvenosti. Študij nemškega slovstva je najboljši uvod v poznavanje svetovnega slovstva. Zgodovina nemškega slovstva je zgodovina slovstva mnogo jezikov:	starovisoko	- nemškega,
srednjevisoko-nemškega, novovisoko-nem-škega in še nekaj narečij. Samo Nemci i m a j o z a t oprevodeiznemščine v nemščino. Početnik novovisoko-nem-škega slovstva stoji edin v svetovni zgodovini, ko početnik nove literarne dobe — Martin Luther . ..
Književne zanimivosti pa so: Ruotlieb je prvi nemški roman v latinskem jeziku. Otfridov Krist je prva nemška pesnitev v stikih (Endreim), Jordanove Nibelunge zadnja v aliteracijah. Meier Helmbrecht je najstarejša nemška vaška zgodba (Dorf-geschichte). Theuerdank je časovno najlepše in najdragoceneje opremljena knjiga in vrhutega še znamenit Schliisselroman. Zieglerjev roman Asiatische Banise je eden najkrajših romanov 17. stoletja in ima samo 910 strani. Roman Plimplamplasko je pisalo troje avtorjev: Klinger, Sarazin in Lavater v letu 1780. Roman Leop. Wag-nerja Leben und Tod Sebastian Silligs (1. 1776.) je ohranjen v enem edinem izvodu. Ebersova povest Agyptische Konigstochter je opremljena s 513 učenjaškimi opazkami. Wilibald Alexis je izdal roman Walladmor
pod imenom Scotta, enako sta mistificirala v knjigi Papa Hamlet občinstvo pisatelja A. Holz in J. Schlaf, da je G. Hauptmann resno posvetil neko svoje delo »pisatelju« Bjarne P. Holmsen. Herrigovo igro »Luther« so igrali leta 1883. v protestantski cerkvi v Wormsu. Velika književna redkost je G. Kellerjev roman Der griine Hein-rich v prvi izdaji, ker je pisatelj sam pokupil skoro vse izvode in si kuril peč z njimi eno zimo,
stoletja:	Die	romische Octavia vsebuje
6822 strani, Arminij 2800 dvostolpčno tiskanih strani. Vsa čast Linggovi spretnosti! Njegova Volkerwanderung vsebuje 2500 stanc, t. j. dvainpetdesetkrat Prešernov »Kerst«. Riickertova Weisheit des Brahmanen vsebuje 2500 strani. Dolga je propoved Abr. a St. Clara; Judas der Erz-schelm (1100 strani).
Kdor bi hotel prečitati vse, kar je napisal H, Sachs, bi moral čitati 60 let, če bi
Družina avstrijske cesarske hiše, posneta ob poroki sedanjega prestolonaslednika
Karla Franca Jožefa.
(1. ccsar, 2. nadvojvoda Franc Ferdinand, 3. njegova soproga, 4. nadvojvoda.)
Nemško slovstvo vsebuje prav močno obširne knjige: Wolframov Parzival vsebuje 25.000 verzov, Gottfriedov Tristan 19.534 + 7000 verzov. Vitežki roman: Der Abenteuer Krone 30.000 verzov, Trojanska vojska celo 50.000 verzov. Za srednji vek bi to še šlo. Kdo pa naj prečita 33.000 aliteriranih verzov iz Jordanovih (1819 do 1905) Nibelungov? Ogromni so romani 17.
prečital letno 114 njegovih del, in kdor bi hotel videti vse Kotzebue-jeve igre, bi moral nekako dvestokrat v gledališče. O, Anastazij Griin! Razumem, da si se izrazil tako zaničljivo o sodobni količini slovenskega slovstva! Moj rodoljubni profesor Ti je sicer oporekal!
Zelo poučno je vedeti, kako so nastala včasih zelo znamenita dela. Kleistova moj-
strska komedija je plod stave Kleista in Zschokkeja, ko sta videla v Švici neki francoski bakrorez. Zschokke je napisal dolgočasno povest, tretji pri stavi: Wielan-dov sin, menda nič. Kleist je dobil tedaj stavo in slavo. Podobno je nastal Tieckov Der Blaubart. Burger je zasnoval slovito balado Lenora, ko je slišal peti domačo deklo narodno pesem o mrtvecu, ki se vrača. Usodna je bila za Kristijana Reuterja igra Frau Schlampampe, v kateri je zasmehoval svojo gospodinjo, kateri je ostajal stanarino dolžan, in ki ga je nato zatožila akad. senatu, da so ga relegirali. Goethe je napisal Wertherja v nekaj mesecih in Fausta v približno 60 dneh. Klopstock je pisal ep Messias dvajset let, vse predolgo, ker se je bilo med tem navdušenje za »seraf-sko pesem« davno poleglo. Znani mladinski pisatelj Fr. Hoffmann se je pogodil z založnikom, da napiše letno 20 zvezkov. Sudermann je pisal celo leto svoj list sam.
Romantiki so zajemali snov svojim romanom po Goethejevem vzoru iz svojega življenja. Goethe sam je obličil sodobne dogodke in lastne prevare v Faustu in Wertherju, in grofa Cagliostro in pesnika Beaumarchais v GroBkophta in Clavigo.
—	Kellerju je dala snov za najlepšo nemško novelo Romeo in Julija na deželi majhna časniška vest, in svetovna Ober allen Gipfeln ist Ruh, ki vsebuje celih 24 besed, je nastala v hipu, napisana na steno lesene kočice na Kickelhahnu. Svoje življenje riše v prozaičnih romanih Fric Reuter in Karol May pripoveduje, kakor bi bil vse sam doživel. Skupno jima je, da sta oba »sedela«, pa May ne tako po nedolžnem kot Reuter.
Nekaj del ne poznamo več pod prvotnim naslovom: Igra Sturm und Drang se je imenovala prvotno: Wirrwarr, Kabale und Liebe — Luise Millerin, Stimmen der Vol-ker in Liedern — Volkslieder in Vor Son-nenaufgang — der Samann. Bodi zatorej dovtipen in se postavi: Čigav je Sturm und Drang itd.? In odgovori: Lavaterjev; Iff-landov; Joh. v. Miillerjeve in A. Holzov ... Da imajo Nemci več trilogij, Ti je znano. Nič ne de, ponoviva jih: Faust (Goethe I,
II,	Vischer III); Wallenstein; Alexis; Nibe-lungen. In Slovenci? Eden, ki ga dobro poznam, je spisal prvo, pa je klavrno propadla! Ubogi moj rodoljubni učitelj slovenščine!
Zgodovinsko in kulturno važne knjige in pesniške proizvode nahajamo v precejšnjem številu tudi v nemškem slovstvu vseh časov. Samo najznamenitejše. Lessingov Laokoon, Herderjeve Ideje, Goethejev Werther, Faust itd., Schillerjevi Roparji, Winckelmannova Geschichte der Kunst des Altertums, Kantova Kritika čistega razuma, Fichtejevi govori an die deutsche Nation, Pestalozzijevo Lienhard und Ger-trud. — Ne pozabi Speejeve Cautio. Redka znamenitost je Lavatrova književnost, imponirajoča slava pete velesile, ki jo je užival največji časnikar svoje dobe: Gor-res. Prosim Te pa, ne zamenjaj listov der Rheinische in der Teutsche Merkur.
Svojčas slavni in mnogo čitani pisatelji so danes pozabljeni, svojčas nepoznani slovijo v naših časih kot klasiki; eni in drugi sličijo usodi našega Prešerna in našega Koseskega. Salomona Gefinerja idile so slovele v Nemčiji, Franciji in Rusiji. A danes? Jean Paula je čitalo neskončno žensko občinstvo, ga oboževalo in se celo morilo radi njega, nedosežnega. In danes? Gellert! Včliki mentor nemškega naroda, ki se mu je kakor Gottschedu klanjal celo Friderik Veliki, danes je pozabljen in vemo o njem celo slabosti, ki bi jih ne pričakovali. Kotzebuejeve igre so igrali križem Evrope. Dandanes živita dve ali tri kot lahko gledališko blago. Koliko jih je še, ki so pozabljeni! Gutzkow, Dingelstedt, Alojzija Miihlbach, Filip Galen, Marlitt; celo zloglasna imena: Clauren, Muskau, Vulpius, Cramer, SpieB, MeiBner, Sturz, Hacklander, Wachenhusen, Temme itd. Svojčas sem ko petošolec poprosil strogega licealnega kustosa za povest Rinaldo Rinaldini, pa me je pognal, ker nisem vedel avtorjevega imena. Danes bi jaz vprašal gospoda kustosa: Ali je čuda, da ne ve petošolec za Vulpija, ni li pa sramotno za kustosa, da ne pozna Goethejevega sorod-
nika? Še lepše se človeku zdi, ko čita, kako nevedni so bili sodobniki velikih pesnikov in kako malo so znali ceniti njihovo vrednost. Goethe in Schiller sta vsaj deloma in vsaj duševno višjim imponirala. Toda Grillparzer! En Saphir je mogel zatemniti s svojo jedko in neužitno ciniško kritiko slavo tretjega med največjimi nemškimi dramatiki. Kleista ni doumel niti Goethe, Morike-ja je zaničeval Gutzkow, Hebbel je ostal občinstvu tuj, Novalisa je nanovo odkril veliki simbolist Maeterlinck.
Pesniške proizvode, ki jih dandanes čitamo po šolah, je svojčas cenzura in oblast prepovedovala. Kleistovo igro Prinz von Homburg je dovolila cenzura šele po dolgem času in 1. 1905 se je igrala ista igra na cesarjevo povelje pri slovesni otvoritvi prezidanega kraljevega gledišča v Berolinu. Schillerjevih Roparjev niso dovolili uprizoriti v Lipskem, češ, da se že itak preveč krade, in Jožef II, je prepovedal 1. 1777. prireditev Klingerjevih Dvojčkov, »weil darin gar zu viel gegen das vierte Gebot vorkommt«, Schillerjevi prej imenovani Roparji so bili tudi na Francoskem pod Napoleonom prepovedani, poleg tega še Marija Stuart in Viljem Tell. V Avstriji so Roparje uprizorili prvikrat šele 1850. Burgerjeva Lenora je bila v Avstriji prepovedana in morda pač zato tolikrat prevajana. Glede avstrijske cenzure pripoveduje Seb. Brunner še sledeče: Izdal je zbirko ostrih satir in jih označil z naslovom »Nebel-jungen«. Cenzor je menil: »Wie oft wird der alte Kram noch aufgelegt werden. Pas-siert!« Značilna sodba o Nibelunški pesmi, ki jc kaj podobna oni Včlikega Friderika!
Zanimiv pojav v nemškem slovstvu je velika priljubljenost nekaterih pesniških motivov in problemov. Motiv Fausta, ki ga srečamo v Hrotswith-i, Kaiserchro-nik-i, Widmannu itd. že pred Goethejem, so uporabili še Lessing, Klinger, Maler Miiller, L, Wagner (deloma), Lenau, Vi-
scher, Heine, Grabbe in Jordan, sami avtorji, ki so z Jordanom bili mnenja, da Goethejev Faust ni neprekosljiv. Iz Nibe-lunške pesmi je vzrastlo do dvajset modernih del. Evo nekaj avtorjev: Raupach, Ko-pisch, Hebbel, Geibel, Waldmiiller, Wil-brandt, Dahn, R. Wagner, Jordan. — Snov Bernauerice srečamo pri Thorringerju, Hebbelu in Ludwigu. Motiv sovražnih bratov sta uporabila Leisevvitz in Klinger. Sledil jima je Schiller v dveh igrah. Genovefo so dramatizirali Maler Miiller, Tieck in Hebbel; Griseldis (Petrarca, Boccaccio) je uvedel v slovstvo Steinhoevel in obnovil Halm in moderniziral G. Hauptmann, Celo baladna snov »Lore Ley« ima več redakcij, n. pr. v znani Eichendorffovi. Zaupal bi še rad posebnost motiva »usodne igre«, pa se mi zdi že preznan; motiv »meščanske žalo-igre« pa se mi zdi predoktrinaren. Ne morem si kaj, da pa ne bi omenil Heysejeve teorije o »sokolu«. Iz neke lastne novele izvaja Heyse teorijo novele in pravi, da imej slednja novela svojega »sokola«, t. j. gotovo originalno, čudovito rešitev pesniškega zapletljaja po vzorcu: Neki vitez obožuje svojo izvoljenko, ki pa ne mara zanj. Radi te trdosrčne ženske zaide vitez v veliko bedo. Ko ga izvoljenka obišče, nima kaj vzeti, da bi jo pogostil. Zato zakolje svoje vse in najdražje, sokola, in ga ji ponudi v hrano. To gane trdosrčno obože-vanko, da se usmili nesrečnega zaljubljenca.
Posebnost velikih slovstev je tudi, da upotrebljajo pisatelji življenja in osebnosti starejših pisateljev in pesnikov v svojih pesniških delih: Prim. Gutzkow: »Der Ko-nigsleutnant« in Laube: Die Karlsschiiler. Moj dobri, rodoljubni učitelj slovenščine, li ne misliš, da bi mogli Slovenci tako uporabiti vsaj osebnost Prešernovo? Jaz mislim, da, in bil bi globok psihološki roman in velik kulturen roman, če bi bil pesnik Prešernu v sorodu .,,
(Konec.)
        ................................................................
PROF. FR. OMERZA: HOMERJEVA ILIADA.
V. SPEV.
Sinu Tideja pa zdaj, Diomedu, spel Palas Atena moč podeli in pogum, sijaj da njegov se pokaže najbolj med vsemi Argejci in steče si slavo prelepo.
Ogenj užge, da iz ščita mu vedno žari in čelade, slično kot sredi poletja je zvezda, če najbolj odseva svetlo med vsemi, ko skopal Okeanos v svojih jo vodah: takšen mu ogenj užge, da žari od rameni in glave.
V	sredo bodreč ga dovede, kjer metež največji razsaja.
9. Živel pa sredi Trojancev je neki duhovnik Hefajstov,
Dares, bogat in brezgrajen, ki dva sta mu bila sinova, Fegevs in brat mu Idajos, prav vsakega boja veščaka. Ločena tadva od drugih naproti mu zdaj pridrvita; ona oba sta na vozu, on dviga pa peš se od zemlje.
Ko pa gredoč si naproti do istega kraja dospejo,
Fegevs zažene najprvo mu sulico zdaj dolgosenčno, sulična ost Diomedu pa švigne nad levim ramenom, vendar zadela ga ni. Za njim se Tidejevič dvigne s kopjem v rokah; a njegovo zaman mu ne zdrsne iz roke, sredi zadene ga prsi med sesca in vrže iz voza.
Zdajci pa skoči Idajos iz krasnega sedeža doli,
toliko srčnosti nima, da brani ubitega brata;
kajti i on ne ušel, ne ušel bi bil črni usodi,
branil da ni ga Hefajstos in rešil, ko v noč ga zavije,
stari Diores da čisto mu žalosti solz ne utone.
Konje nato pa odžene mu sin velesrčni Tidejev ter jih tovarišem da, da odpeljejo k ladjam jih votlim.
27. Ko velesrčni Trojanci Daretova vidijo sina, ta da utekel je smrti, a drugi ubit je pri vozu, vsakemu milo stori se. A zdaj sovooka Atena Areja silnega prime za r6ko ter pravi besede:
»Ares, poguba ljudi, krvoločnik, rušilec zidovja!
Ne bi li morda pustili Trojance mi zdaj in Ahajce, naj se borijo, kdorkoli od Zevsa ovenčan bo s slavo? Midva stopiva nazaj in beživa pred Zevsovo jezo!«
35. To govori mu boginja in Areja iz boja odvede
ter na bregovih Skaniandra pusti ga visokih sedeti.
Zdaj na Trojance Danajci se vržejo, enega moža vjame poveljnikov vsak. Agamemnon vladar pa najprvo Odija doli z vozd, Haliz6nov vodnika, prevrže; prvi ko v beg se obrne, zadere u hfbet mu kopje sredi rameni obeh in skozi predere mu prsi.
Zvrne bobneč se na tla in orožje na njem zažvenkeče.
43. Dalje ldomenevs Bora majonskega sina ubije,
1’ujsta, ki prišel iz Tarne je sem velegrude u vojsko.
Stopiti hoče na voz, ko ldčmenevs, slavni borilec, s sulico z dolgim ročajem zadene u ramo ga desno.
Zvrne se doli z voza in strašna teina ga zavije,
Idomeneja oprode pa snemajo njemu opravo.
49. Strofija slavnega sina, Skamandrija, veščega lovca, zdaj dohiti Menelaos Atrejevič s sulico ostro, dobrega lovca; saj sama ga Artemis je naučila streljati vsako zverjad, kar hrani je drevje v gorovju. Toda takrat ne koristi mu Artemis nič lokostrelka, tudi ne streli v daljavo, s katerimi prej se je bahal, ker Menelaus zadere Atrejevič, slavni borilec, ravno ko hoče zbežati, mu sulico ostro u hrbet sredi rameni obeh in skozi predere mu prsi.
Zvrne se v prah na obraz in orožje na njem zažvenkeče.
59. Tektona sina, Ferekla, Meriones hrabri ubije,
Harmona vnuka, ki znal vsakovrstna umetna je dela; Palas ga namreč Atena med vsemi je najbolj vzljubila.
Ta je bil tudi, ki zgradil je Paridu ladje somerne, boli začetek, ki vsem so Trojancem rodile nesrečo, njemu i samemu zlo, ker vedel prorokbe ni božje.
Franc Ferdinand na paradi ob vozu svoje soproge in otrok.
Ko preganjdje ga torej Meriones v teku doide, s sulico sune na desni ga v zadnjico. Kopja ostrina prav ob mehurju naprej pod k6stjo se zopet prikaže.
Pade krič6 na kolena in smrtna ga senca zakrije.
69. Meges, Antenorjev sin, nato pa ubije Pedaja, sin nezakonski ki bil je, vzgojila pa božja Teano skrbno kot lastne otroke ga svojemu možu na ljubo.
Njemu približa se torej Filejevič, slavni borilec, in u zatilnik na glavo ga s sulico ostro zadene; prav čez zobovje leti, spod jezik prereže mu kopje.
Zvrne u prah se, z zobmi pa zagrabi za mrzlo železo.
76. Zdaj pa Evripilos božji Hipsenorja vidi junaka; to velesrčni je sin Dolopiona, vnet ki duhovnik bil je v Skamandrovi službi in ljudstvu kot bog je bil v čislih, 1 egu Evripilos torej, prekrasni Evajmonov sinko,
ravno ko hoče zbežati, doide in v ramo zabode meč mu, ko skoči za njim, in r6ko mu težko odseka.
Roka oblita s krvjo na zemljo mu pade, oči pa smrt mu zatisne krvava in z njo silovita usoda.
84. Trudijo ti-le tako med boja se močnim vrvenjem; toda ne mogel bi znati, kje sin se Tidejev bojuje, jeli na strani Trojancev al morda v krdelu Ahajcev.
Kajti čez polje divja podobno kot reka narastla v zimskem neurju, ki v teku deročem mostove razdira; stavljeni niti mostovi po vrsti je ne zadržijo, niti je plot ne ovira ob bujno cvetočih vrtovih, ko prihrumi iznenada, če ploha se Zevsa ulije; mnogo pa lepega dela mladeničev brhkih uniči: ravno tako se dreve pred sinom Tideja Trojancev goste vrste, ki ne čakajo ga, dasiravno številne.
95. Toda prekrasni ko sin ga Likaona zdajci zagleda, divje kako da besni, pred njim pa drevijo se vrste, hitro zakrivljen svoj lok na sina Tideja nategne, sproži, ko gre mu naproti, in v ramo ga desno zadene, namreč oklepa obok. Prebode ga sulica bridka in se zadere naravnost, s krvj6 pa oklep se oblije.
Glasno zakliče vsled tega Likdona sin zdaj prekrasni:
»0 velesrčni Trojanci, vi urni vozniki, vstanite!
Kajti zadet je najboljši junak med Ahajci. In mislim, dolgo da močnega kopja prenesel ne bo, če resnično knežji je Zevsov me sin na potu iz Likije klical.«
106. Tole bahato zakliče; a strlo ga kopje ni urno,
ampak nazaj se umakne, pred voz se postavi in konje, k Stenelu zdaj, Kapaneja se sinu obrne ter pravi:
»0 Kapanejevič dragi, vstani in stopi brž z v6za, vunkaj da bridko puščico potegneš iz desne mi rame!«
111.	To govori mu in skoči že Stčnelos z v6za na zemljo, k njemu pristopi in kopje mu urno čez ramo izvleče; kri pa udere se koj čez tkano mu srajco za kopjem.
Moli proseče nato veleglasni junak Diomedes:
»Sliši me zdaj, nepremagana hči ščitonosca ti Zevsa!
Meni če kdaj in očetu v ljubezni si stala ob strani v metežu boja s sovragi, zdaj vzljubi me zopet, Atena!
Daj, da zadenem mož&, ki naj sulici pride do strela!
On me prehitel je s kopjem in zdaj zatrjuje bahato, gledal da dolgo ne bodem več solnca jaz svetlega luči.«
121. To govori ji proseče in sliši ga Palas Atena.
Gibčni, stori, da so udje, nogč mu in r6ke od zgoraj, k njemu pristopi v bližino ter pravi krilate besede:
»Zdaj pa pogum, Diomedes, in hrabro bojuj se s Trojanci! Kajti poslala sem v prsi očetno neustrašno ti srčnost, kot jo je Tidevs imel, vozoborec, ščit velik vihteči.
1 udi tem6 od oči sem ti vzela, ki prej jih je krila, dobro da lahko spoznavaš u boju boga in človeka.
Torej če bog se približa ti semkaj, da skušal bi tebe, ti se bogovom nesmrtnim nikar ne postavi po robu, drugim seveda; če pride pa Zevsova hči, Afrodita, semkaj med bojno vrvenje, le rani jo s sulico ostrol«
133. Ko naroči mu tako, sovooka Atena odide,
sin pa Tidejev se vrne, med prve se vrste pomeša.
Dasi že prej je želel, da se bije u boju s Trojanci, trikrat je tolik pogum, ki ga takrat prevzame kot leva, ki ga na polju pastir je kot varih ovac gostodlakih sicer oprasnil, ko plot je preskočil, umoril pa ni ga; s tem le razvnel mu je moč in braniti naprej mu ne more, skrije se v stajo plašan, ko ovce beže zapuščene; kupoma ovce kar vprek vse druga na drugi ležijo, on se pa peni od jeze in skoči čez plot spet visoki: ravno tako na Trojance se vrže srdit Diomedes.
144. Vjame Astinoja zdaj in Hipejrona, ljudstev pastirja;
prvega zgoraj nad seskom z bronastim kopjem zadene, drugega z mečem velikim na ključnico rame udari; in pod udarcem se loči mu rama od vrata in hrbta.
Tadva pusti in naprej za Abantom hiti, Poliejdom, sinoma Evridamanta, priletnega sanj razlagalca.
Ko sta odhajala v boj, ni sanj razodel jima starček, ampak oprave oropal oba Diomedes je močni.
Ksanta preganja nato in Toona, Fajnopa sina, v cvetu oba še mladosti, -očeta pa starost je trla, drugega ni dobil sina, da vzel bi za njim premoženje.
On ju tedaj umori in oropa predrago življenje hkrati obema, očetu pusti pa trpljenje in žalost; nista vrnila se iz boja, da živa bi radosten v srcu starček objel, a imetje dele si sorodniki daljni.
159. Priama dva zdaj sinova se zgrudita, Dardana vnuka,
Hromios in pa Ehemon, ki bila na enem sta vozu.
Kakor če lev med govedo spusti se in tilnik odgrizne kravi morda in telici, ko pase se sredi goščave: ravno tako ju prevrže Tidejevič doli iz v6za, dasi se branita silno, potem pa opravo odvzame; konje tovarišem da, naj jih peljejo k ladijam votlim.
166. Njega zagleda Ajnejas, ko seka in bije po vrstah,
hitro odide čez vojsko med suličnim hrupnim vrvenjem; Pandarja božjega išče, če našel bi kje ga v krdelu.
Najde Lik&ona sina brezgrajnega, močnega tamkaj, stopi naravnost pred njega ter pravi rekoč mu besedo: »Pandaros, kje ti je lok in kje so puščice krilate, kje ti je slava? Saj ni ga, ki tu bi te v loku prekosil, v Likiji tudi ne baha se nihče, da tebe nadkrili.
K Zevsu povzdigni rok6 in na tega-le pošlji puščico, silno ki tu gospodari in res prizadel je Trojancem mnogo že zla, ko razvezal neštetim junakom je ude. —
Kaj pa, ko bil bi kak bog, ki tako je srdit na Trojance, jezen zaradi daritev! Če bog togoti se, je težko.«
179. Zdaj pa odvrne nato mu Likaona sinko prekrasni:
»Čuj, svetovalec Trojancev z oklepi iz brona, Ajnejas!
Sinu Tideja, j a z mislim, razumnemu čisto je sličen; kajti poznam ga po ščitu in cevi visoki čelade in pa, če konje pogledam. Ne vem pa, če bog ni mogoče. Toda če človek je, mislim, če sin je razumni Tidejev, bogu po godu je to, da razsajaj ob strani je njemu nekdo nesmrtnih bogov z zavitimi v meglo rameni,
merjeno nanj ki puščico odvrnil drugam mi je urno.
Sprožil sem namreč puščico in tudi zadel ga že v ramo desno, naravnost ko kopje predrlo obok je oklepa.
Jaz sem pri sebi dejal, da ga vrgel bom v Hada domovje, toda podrl ga nisem. Nekdo od bogov je razjarjen.
Tudi ni konj in voza pri rokah, da bi gor se postavil, dasi vozov je dvanajst mi v palači Likaona kneza, lepih in pravkar zloženih, še novega dela; preproge lepe visijo okrog. Dvovprežni pri vsakem so konji, ječmen ki zobljejo bel in ki s piro se hranijo tečno.
Ko sem odhajal, Likaon, u kopju izurjeni starček, mnogo zares mi naročal je v zidanem lepo domovju, gori na voz da naj stopim, tako je veleval, in z voza čete da vodim Trojancev med strašno naj bojno vrvenje. Toda ubogal ga nisem — res mnogo bi bilo to bolje — ker sem na konje le gledal, da ne bi mi manjkalo hrane, če nas sovražnik zasede, ko vajeni dosti so jesti.
Torej doma sem jih pustil, kot pešec sein v Ilion prišel, ker sem zaupal na lok, ki pa naj mi zdaj nič ne koristi.
Sprožil sem namreč na dva že najboljša junaka puščico,
sina Tideja in sina Atreja. Gotovo obema
kri se je vdrla iz rane, a s tem sem le bolj ju spodbodel.
Torej zakrivljen svoj lok iz klina na slabo le srečo vzel sem si onega dne, ko v Ilion, mestece ljubko, peljal sem čete Trojancev, da Hektorju skažem uslugo.
Ako povrnem mcrda se in vidi oko očetnjavo, mojo soprogo in hišo veliko, z visokim obokom, glavo odseka potem mi na mestu naj tujčeva roka, loka če tega ne zlomim na koščke in vržem od sebe v peč ga na ogenj goreči; saj čisto zastonj ga prenašam.
217. Njemu Trojancev vodnik, Ajnejas, takole odvrne:
»Vendar tako ne govori! In vedi, drugače ne bode, dokler ne stopiva midva pred tega človeka sovražno hkrati z vozovi in konji ter skušava s tem ga orožjem.
Hajdi, kar semkaj na voz gor k meni poskoči, da vidiš, kakšni so Trojevi konji, ki znajo preurno čez polje tekati semkaj in tjakaj, preganjati in pa bežati.
Rešila bodeta v mesto i naju, če zopet seveda Zevs Diomedu podelil bo, sinu Tideja, zdaj slavo.
Hajdi tedaj, tu je bič in za vajeti primi bleščeče,
jaz bom pa stopil na voz, da pomeriva midva se v boju,
al pa če ti se z njim sprimeš, jaz pazil pa bodem na konje.«
229. Zdaj pa odvrne nato mu Likaona sinko prekrasni:
»Vajeti drži le ti, Ajnejas, in pazi na konja!
Laže z zakrivljenim vozom pod vajeno roko voznika bosta hitela, če zopet bežimo pred sinom Tideja.
Morda naprej bi ne šla in preplašena ne bi hotela naju odnesti iz boja, če tvojega klica jim manjka, sin velesrčni Tidejev pa naglo med tem bi priskočil, naju bi sama ubil in odvedel kopitaste konje.
Bolje, da vodiš svoj voz in na vajetih konje osebno, z njim se sprijel bom pa jaz, ko prišel bo, s sulico ostro.«
239. V pisani skočita voz, ko tak6 se tedaj zgovorita, konja poženeta strastno naprej Diomedu naproti.
Stenelos, sin Kapanejev prekrasni, pa zdaj ju zagleda, brž se ozre k Diomedu ter pravi krilate besede:
»Čuj, Diomedes me dragi, ti ljubljenec mojega srca!
Vidini dva močna moža, ki s teboj se želita boriti, moč neizmerno imata. In prvi je vešč lokostrelec, Pandaros, sam ki baha se, da sin je Likaona kneza; drugi pa pravi ponosno, Ajnejas, da sin je Anhisa, rod velesrčnega kneza, za mater ima Afrodito.
Daj se umakni nazaj in nikar mi takole divjati dalje čez prve vrste, če ti drago kaj mar je življenje!«
251. Srepo pogleda nato Diomedes ga silni ter pravi:
»Nič ne govori o begu, ker itak ne bom te ubogal! Kajti v naravi ni moji, da jaz bi se v boju umikal ali pa skrival pred kom; moč trdna še ude preveva.
Naj bi li stopil na voz? — Nikakor! Tako kot me vidiš, pojdem obema naproti, bežati ne da mi Atena.
Vendar obeh pa ne bodo od tu odpeljali mi zopet konji nazaj brzonogi, če eden uiti utegne.
Franc Ferdinand na čelu čet po paradi na Dunaju.
lo pa je, kar ti povem, in ti si zapiši v možgane: slavo če to podeli mi Atena v nasvetih bogata, ta da poderem oba, brzonoge te konje na mestu tukaj pridrži, na rob ko si vajeti k vozu privezal, hitro pa skoči nato — da mi pomniš! — k Ajnejevim konjem in od Trojancev jih pelji k Ahajcem, možem z golenjaki! Onega namreč plemena so konji, ki Zevs širnogledi Troju jih dal kot plačilo, ker vzel Ganimeda je sina; kajti najboljši so konji, kar zarja jih vidi in solnce.
Konje od tega rodu z zvijačo dobil je Anhises, ko je podpustil kobile, da nič ni Laomedon vedel.
Tega plemena žrebet se poleglo je šest mu v palači; štiri obdržal je sam si in dobro redil jih pri jaslih, dva pa podaril Ajneju je, bojnega bega nosilcu.
I ale če konja dobiva, si stečeva slavo prelepo.«
(Dalje.)
Dt FR. TRDAN: SUEŠKI PREKOP.
»Sueški prekop bo za Angleže, ko si pribore Egipt, tako nujno potreben ko naš ljubi vsakdanji kruh.« S temi besedami je označil pomen Sueškega prekopa za Angleže Bismarck. Angleži izprva niso uvideli važnosti tega prekopa, zato tudi za zgradbo niso bili posebno vneti, tako so jih prehiteli Francozi. Šele ko je bila ta »azijsko-afriška vodna cesta« dograjena, so začeli spoznavati Angleži njen izredni trgovski pomen in niso potem prej mirovali, dokler niso posedli Sueza in Egipta. Tudi v sedanji svetovni vojski se kaže trgovski in politiški pomen tega prekopa. Boj za posest Sueza obeta novo dejanje v evropski krvavi drami.
Ker pravkar pričakuje svet pred Sueškim prekopom važnih vojaških dogodkov, se zdi umestno, da si predočimo kratek obris postanka »življenjske žile med Sredozemskim morjem in Tihim oceanom«. Zgodovina prekopa je namreč prav tako zanimiva ko njegova svetovna lega.
Misel o Sueškem prekopu je prastara. Iz zanesljivih poročil vemo, da so si že faraoni prizadevali, kako bi zvezali Nil in Rdeče morje. Egiptolog Champollion poroča, da sta se prva pečala s tem daljnosežnim projektom kralja Sezostris in Ramzes II. okrog leta 1400 pred Kr. Egipt se je bil namreč takrat povzpel na višek politične in kulturne slave. Za cvetočo trgovino so potrebovali novih prometnih zvez. Da bi pospešili plovbo z bogatimi vzhodnimi deželami, so mislili napraviti prekop od Nila v bližini današnjega mesta Kairo do Rdečega morja. Nameravani načrt so že predložili inženirjem, ki so imeli premeriti površje Nila in gladino Rdečega morja. Toda faraonovim geometrom se ni nič bolje godilo kakor pozneje Napoleonovim učenjakom, ki so hoteli rešiti podoben problem. Ko so egipčanski zemljemerci premerili svet, so trdili — seveda zmotno — da je gladina Rdečega morja višja kakor Nil. Ker bi po tem računu voda Rdečega morja poplavila obsežne doline Nila, so opustili nameravano delo.
Po preteku 800 let je hotel obnoviti prvi poizkus kralj N e h o. Nameraval je izpeljati prekop od vzhodnega rokava Nila preko dežele Gožem in grenkih jezer, ki se še danes razprostirajo severno nad Rdečim morjem. Nad 100.000 delavcev je že bilo zaposlenih pri delu. Ko je 150 let pozneje potoval po teh krajih oče zgodovine, Herodot, so mu svečeniki pripovedovali, da je našlo takrat smrt pri gradbi prekopa 120.000 ljudi. Prekop je bil do malega do-gotovljen, ko je faraonov ukaz namah prekinil nadaljevanje dela. Med ljudstvom se je bilo namreč razneslo prorokovanje, da prekop ne bo donašal dobička domačinom, ampak bo uglajal pot barbarom.
Tako je počivalo začeto delo vsled odpora pregorečih konservativcev nad 100 let. Moč »solnčnih kraljev« je pešala. Zato je perzijski kralj Kambiz z lahkoto posedel Egipt po zmagi pri Peluziju leta 525. Per-žani so precej spoznali pomen Egipta in posvetili njegovemu gospodarskemu napredku veliko pozornost. Že Darij, naslednik Kambizov, je poizkušal regulirati Nil in dovršiti delo Neha. Pa kakor da bi viselo neko prokletstvo nad prekopom. Darijevi inženirji niso bili nič boljši geometri kakor pred 900 leti egipčanski. Zato je tudi per-zijski despot odstopil od načrta iz podobnih razlogov ko faraona Sezostris in Ramzes II.
Šele P t o 1 o m e j 11. je leta 277. pr. Kr. uresničil tisočletni ideal svojih prednikov. Vode Nila in Rdečega morja so sc zbližale, ozko združena kontinenta Afrika in Azija sta se ločila, z ogromnimi žrtvami dovršeni prekop je stoletja izmenjaval pridobitve grško-rimske in arabske kulture.
Leta 31. pred Kr. je postal Egipt rimska provincija in za Sicilijo druga rimska žitnica. Zato tudi rimski cesarji niso zanemarjali prekopa. Ker se je bilo vsled vsakoletne poplave bati, da se prekop zasuje in postane za plovbo neraben, sta ga dala cesarja Trajan in Hadrijan celo poglobiti in razširiti. Z razpadom rimskega imperija
pa je razpadel tudi prekop. V 7. stoletju so pričale le še suhe struge in dolga močvirja o prošli slavi prekopa.
Nova doba kanalskega projekta se začenja s prihodom Arabcev v Egipt. Okrog leta 650. je vojskovodja Amru prvikrat sprožil misel o direktni zvezi Sredozemskega in Rdečga morja. Po njegovem mnenju naj bi prekopali ožino Suez v smeri današnjega prekopa. Toda kalif Omar je zavrgel ta nasvet, ker se je bal, da bi na ta način na stežaj odprl vrata pomorskim roparjem Korzarom. Vendar ni nasprotoval izboljšanju starega zasutega prekopa. Da bi poživil zlasti žitni promet med Arabijo in Egiptom, je ukazal stari kanal odkopati in popraviti. In tako je ostal prekop iznova odprt trgovini do leta 768. Tega leta pa je kalif Mansur uničil žulje celih generacij. Prekop je dal iz strategičnih razlogov
—	zasuti.
»Prekop štirih kraljev« — Ramzesa, Neha, Darija in Ptolomeja — je bil zopet žalostno pokopan. Vendar njegov spomin tudi v naslednjih stoletjih ni zamrl. Iznova so vstajali možje, ki so se oprijemali zdaj tega, zdaj onega načrta. Tekom novega veka je bil na dnevnem redu zlasti problem vojskovodje Amru. Benečani, Angleži srednjega in v prvih stoletjih novega veka, so nameravali s pomočjo prekopa dvigniti trgovino in si zagotoviti udobnejšo pot v Indijo. Da jim Turki niso preprečili visokoletečih ciljev, bi kazala politična geografija Sredozemskega morja danes najbrž drugačno lice.
Nanovo se je zbudilo zanimanje za Sueški prekop zlasti proti koncu 18. stoletja.
V	jeseni leta 1788. je sedel 191etni poročnik Bonaparte v majhni garnizijski sobici v mestu Auxonne ob Saoni. Na levi in desni so v neredu ležale knjige najrazličnejše vsebine. Poleg Goetheja, Rous-seaua in Montesquieua je ležala pred njim knjiga »Filozofska in politična zgodovina naselitve in trgovine Evropcev v obeh In-dijah«. Kakor da je hotel slučaj, je odprl apoleon mesto, kjer opisuje historik Rey-
nal pomen Egipta. Prebral je mesto še enkrat in se zatopil v premišljevanje. Sklep je bil storjen. Deset let pozneje, dne 19. maja leta 1798., je odplulo številno vojno brodovje iz Toulona, Genue, Ajac-cio in Civita-Vecchia proti Aleksandriji. Vrhovni poveljnik je bil Napoleon Bonaparte, ki je pred odhodom izustil krilate besede: Ko se polastimo in temeljito uničimo Angleže, si izkopljemo pot do Indije.
Vendar se misel na osvojitev Egipta in gradbo prekopa ni porodila v Napoleonovi glavi. Že nad sto let je bila to skrivna in pobožna želja francoskih kraljev. Nemški filozof Leibniz, ki je bil osebni prijatelj in velik oboževatelj francoskega kralja Ludovika XIV., je poslal leta 1671. v Pariz spomenico z naslovom: Epistola ad regem Franciae de expeditione Aegyp-tiaca«. V njej meni Leibniz, da ima Egipt najbolj ugodno svetno lego. Kdor ima Egipt in zgradi še prekop do Sueza, si zagotovi vlado nad zemljo in morjem.
Po osvojitvi Egipta se je res sestavila na prizadevanje Napoleona in direktorija posebna komisija, ki je imela namen, proučiti možnost nameravanega podjetja. Načelnik komisiji je bil inženir Lepere. Ko pa so premerili svet, so prišli do zaključka, da je gladina Rdečega morja kakih 10 m višja nego površina Sredozemskega morja. Francoski inženirji se potemtakem tudi v dobi prosvitljenosti niso mogli otresti stare napake.
Kljub neuspehu Lepere ni bil načelni nasprotnik dragemu podjetju. Naslanjaje se na napako, ki se mu je bila vrinila pri pre-merjenju, je nasvetoval prekop z zatvorni-cami, kakršen je danes prekop Panama. Toda njegovemu nasvetu in računu so ugovarjali francoski astronomi in angleški oficirji, med njimi zlasti sloveči Laplace in matematikar Fourier. Začeli so iznova proučevati teren in dognali so, da je razlika na obeh polih ožine neznatna in zato izpeljava prekopa možna.
Komaj pa so bile premagane geome-terske težkoče, so se že pojavile nove zapreke političnega značaja. Po zmagi pri pi-
ramidah je Napoleon kot zmagovalec vkorakal v Kairo. Vsled pomorske zmage Angležev pri Abukirju so bile vse njegove pridobitve izgubljene. Največ dobička od Napoleonovega pohoda so imeli francoski učenjaki, ki so odkrili stari Egipt: »Vzbujena od francoskih kanonov je vstala kultura in zgodovina Nilske doline iz globokega tisočletnega spanja.«
Prestol Egipta je zasedel 1. 1800. poveljnik turške pomožne posadke, zviti in krvoločni Mohamed Ali, rojen Macedonec. Ko se je pozneje obrnila nanj neka nova francoska družba s prošnjo za pomoč in dovoljenje kanala, je odkrito izpovedal: »Ako zgradim prekop, obdarim Egipt z Bo-sporom, toda dežela, po kateri že tako željno hrepene, bo postala predmet častihlepnih teženj, ki bi bile za moje delo in za moje potomce nevarne.« V proroškem duhu je videl težkoče, ki bi nastale iz neprestanega tekmovanja med Anglijo in Francijo.
Na Angleškem se izprva niso ogrevali za kanalski projekt. Sicer bi bili radi ustvarili direktnejšo zvezo med Londonom in Indijo, a navdajala jih je hkrati bojazen, da bi tudi drugi narodi imeli korist od prekopa. Zato so dali prav Mohamedu Aliju in njegovemu dvoru. Prizadevanju diplomacije se je vendar končno posrečilo pridobiti za projekt egiptovskega paša in angleške merodajne kroge. Zedinili so se pod pogojem, da se zgradi ogromno podjetje na mednarodni podlagi.
Na Francoskem je bilo veliko veselje. Ljudski voditelji so v ognjevitih besedah oznanjali daljnosežni pomen prekopa, listi pa so napovedali novo dobo francoski trgovini in politiki. Zato so 1. 1846. z velikimi pripravami osnovali novo znanstveno družbo, ki je imela nalogo, z najnovejšimi aparati še enkrat preiskati teren in izdelati podroben načrt. Po prizadevanju avstrijskega državnika Metternicha se je komisija internacionalizirala in razdelila v tri znanstvene odseke: francoski, angleški in avstrijsko-nemški. Poedinim skupinam so načelovali Anglež Stephenson, Francoz Ta-labot in Avstrijec Negrelli, Ko so se tako
priprave za pričetek dela vsestransko ugodno razvijale, nastopi nepričakovano dogodek, ki je dal podjetju novo smer. Iz-premembo je povzročil Francoz Lesseps.
Ferdinand Lesseps se je porodil v Ver-sailles-u 1. 1805. Ko je dorastel, se je posvetil po zgledu očeta diplomacijski službi in že 1. 1833. postal konzul v Kairo. Tu je imel zadosti prilike, seznaniti se podrobneje z idejo Sueškega prekopa, za katero ga je navduševal tudi njegov predstojnik, generalni konzul Mimaut. Ko je dal kmalu nato slovo diplomaciji in stopil v zasebno življenje, je porabil ves prosti čas za proučevanje Sueškega prekopa. Ne oziraje sc na internacionalno znanstveno družbo, je poslal na svojo pest v Carigrad prošnjo za koncesijo prekopa. Tu so mu pa odgovorili, da je vprašanje prekopa notranja zadeva egiptovske vlade.
Po prvem brezuspešnem poizkusu pri Abbas paši se je podal Lesseps leta 1854. brez vednosti angleške in avstrijsko-nem-ške skupine iznova v Egipt, kjer mu je podelil koncesijo njegov osebni prijatelj iz mladih let, Mohamed Said paša. Značilno je, da je bila Lesseps-evemu zahrbtnemu nastopu podobna tudi podelitev koncesije: ta je bila izdelana samo na njegovo ime in ne na ime že prej osnovane mednarodne družbe, dasi ji je bila prej obljubljena.
V	družbi se je pojavila nevolja in razočaranje. Tudi neprizadeti znanstveni krogi so javno grajali to »umazano kupčijo«. Toda Lesseps je šel dalje svojo pot in ponovno zagotavljal, da se bo že dobila oblika, po kateri bo prenesel svoje pravice na glavno družbo. Vendar jih je zaupanje zvitega Francoza bridko varalo. S posebno brezobzirnostjo in raznovrstnimi nizkotnimi spletkami je Lesseps polagoma potisnil staro družbo na stran in si znal pridobiti od egiptovske vlade novih pravic. L. 1858. je celo konstituiral izključno francosko družbo: La compagnie universelle du canal maritime de Suez. Zato mu niso zastonj očitali tudi »umazanega egoizma«.
Ta nova družba je dobila vsled novih pogajanj vse lastninske pravice do prekopa
za dobo 99 let. Po preteku tega termina preide kanal v posest egiptovske vlade, ki se obveže, da prevzame ves materijal in za plovbo podjetja določene priprave, družbo pa odškoduje po svoji previdnosti ali pa po izvedencih, ki določijo vrednost.
Termin delniške družbe bi po tem dogovoru potekel 1. 1968. Vendar so novi delničarji, na čelu jim Angleži, 1. 1910. stavili predlog, naj se podaljša termin do 1. 2008, da lahko poglobe in razširijo prekop. Narodna skupščina v Egiptu je protestirala proti temu predlogu in zahtevala kot normalno leto 1. 1968.
Ali bo imel ta ugovor kaj uspeha, bo pokazala bodočnost.
Preden so zasadili prvo lopato v afriška tla, je bilo treba še zagotoviti pokritje za tako ogromno podjetje potrebnega kapitala. Stroški za zgradbo prekopa so bili proraču-njeni na 200 milijonov frankov. Da bi tudi manj premožni lahko prispevali, so razpisali delnice po 500 frankov. Francozi sami so jih podpisali 200.000, podkralj Mohamed Said pa 176.602. Anglija sama se iz-početka ni udeležila podpisovanja, ampak je še celo pri svojih bankah otežkočevala izplačevanje in v listih javno razglašala, da podjetje prej ali slej propade.
Po tolikih premislekih in pripravah so se lotili dela na posebno slovesen način dne 25. aprila 1. 1859. Vendar se o napredova-
nju dela ni smelo ne govoriti ne pisati, da bi se tako ne vznemirjala »tuja občutljivost«. Mislili so na Anglijo, ki ni bila delu le malo naklonjena, ampak je tudi vse storila, da bi zapričeto podjetje preprečila. Ako bi Lesseps-a ne bil podpiral in navduševal njegov zvesti prijatelj Mohamed Said, bi najbrž še danes ne bilo prekopa.
Delo, ki je bilo združeno z velikimi težkočami, je trajalo deset let. Posebno težavna je bila preskrba delavcev s pitno vodo. V začetku so donašali vodo ljudje in tovorne živali, pozneje pa so priredili v ta namen stari zasuti prekop Kairo—Suez.
K političnim in denarnim težko-čam se je pridružila 1. 1895. še nalezljiva bolezen.Iz bojazni pred kolero je od 8000 pobegnilo 5000 delavcev. Kako ogromne množice ljudi in strojnega materi-jala so se uporabljale, naj pokaže samo en zgled. Poglobitev struge je sprejela tvrdka Ba-rel Lavalley i. dr. Samo tu je bilo razen 10.000 delavcev vsak dan vpreženih še 10.000 konjskih sil, ki jih je nadomestovala para, za kar so porabili dnevno 12.000 metrskih stotov premoga. Materijal, ki so ga izkopali, znaša 74,000.000 m:t. S to količino bi bilo mogoče zgraditi piramido, katere osnovna ploskev bi merila 1 km, visokost pa 225 m.
Slovesna otvoritev prekopa se je vršila dne 17. novembra 1. 1869. Slavnosti se
Novi papež Benedikt XV.
izvoljen v Rimu dne 3. septembra 1911.
je udeležilo nad 30.000 tujcev, med njimi francoska cesarica Evgenija, avstrijski cesar s svojim poslanikom v Egiptu, Kranjcem baronom Šveglom, in pruski prestolonaslednik. Ko so pripluli prvi parniki, okrašeni s cvetjem in zastavami, je nešteta množica popadala na tla in polju-bovala zemljo, prevzeta veselja in radosti nad izvršitvijo tako ogromnega podjetja.
Prekop je dolg 161 km. Globočina je merila prvotno 8 m, danes jih ima 11, ker se je vsled velikih modernih parnikov pokazala potreba, da ga poglobe. Širokost na dnu znaša 22 m, na površju pa 85 do 100 m. Ker pa imajo moderni parniki povprečno 12 m širine, so napravili v razdalji 10 km postaje — gares — kjer so se ladje izogibale. Takih postaj je bilo 13. Tako so se parniki zamudili s čakanjem po več ur, zato so 1. 1901. tudi razširili strugo na dnu na 45 m.
Takemu velikemu delu je potemtakem bila primerna velika svečanost. Toda izredni svečanosti o priliki otvoritve je bilo primešanega tudi nekoliko pelina. Manj zaupljivi in podjetni dvomljivci so z bojaznijo gledali v bodočnost. Ali bo dobila družba od kanala to, kar je pričakovala? Ali bodo mogle tudi velike ladje preko kanala? Ali se bo v delnicah naloženi denar rentiral? O vseh teh vprašanjih se je razpravljalo zasebno v razgovorih in javno v časopisih. Sicer pa je bil dvom v nekoliko opravičen. Že zgradba kanala je trajala pet let več kot je bilo dogovorjeno. Prav tako se je proračun podvojil: namesto prvotnih 200 milijonov so porabili 432,807.222 frankov. Tudi je bil izprva promet tako pičel, da so upravni stroški presegali dohodke. Med delničarji je nastala velika nevolja in pobitost. Večje akcionarje je obup gnal naravnost v smrt.
Šele polagoma so začeli trgovci uvi-devati ugodnost prekopa. Dočim so prej plule ladje iz Londona in Hamburga v Indijo okoli rtiča Dobre nade, so po novozgrajenem kanalu prihranile okrog polovico pota. Carina je bila velika — od tone zahtevajo še danes 6.23 franka, od odraslega človeka 10, od mladega pa 5 frankov — vendar ni presegala prevoznih stroškov okoli Afrike. Zato so promet in dohodki očividno naraščali. L. 1912. so dosegli dohodki vsoto 139,922.639 frankov, dočim so znašali izdatki 47,725.624 frankov. Vzporedno z dohodki so rastle akcije. Prvotne delnice po 500 frankov so imele leta 1905. nominalno vrednost 4560 frankov. Kdor je pred 65 leti kupil eno ali več delnic, živi lahko danes zložno od same rente.
Kdo pa ima danes največ dobička od kanala? Egipt ima jako malo koristi od prekopa, dasi je pri njegovem grajenju nosil skoro polovico bremena. Odkod to? Izmail paša je živel zelo potratno. Ker je zlezel v velike denarne zadrege, je 1. 1875. prodal angleški vladi 176.602 delnice v vrednosti 3,976.583 funtov šterlingov. Ta prodaja ni pomenjala le moralne, ampak tudi ogromno materijalno izgubo. Delnice, prodane za 80,000.000 mark, so vredne danes 680,000.000 mark.
Tako je prišla angleška vlada v posest kanala in si priborila polagoma bistven vpliv na njegovo upravo. Zato zastavlja zanj tudi v sedanji vojski vse svoje moči. Odkar je zadela Angleže katastrofa na Gallipoliju in je prosta pot od Belgrada v Konstantinopel, je ustavljena plovba po Sueškem prekopu. Njegovo obrežje je danes podobno veliki trdnjavi. Ali pa bo mogla zavezniškemu orožju tudi dolgo kljubovati?
PROF. FR. PENGOV: MED RAZNIMI STANOVI.
»Človek je ustvarjen za delo, kakor ptica za letanje«, pravi sv. pismo. Za človeka in žival velja torej isti zakon: Delo ohranja posameznika, pa tudi družine in države. Kmetijstvo in obrt sta temeljna stebra, na katerih slonijo moderne države.
V	živalstvu obstoji ta temelj že tisočletja. Predvsem velja to za mični svet žuželk . ..
Pa ljudje vedo le malo o tem; za tisoče in tisoče sta zemlja in solnce ves svet; poznajo bolho in slona in še par živali vmes; rastlinstvo pa se prične pri travi in konča pri visoki smreki. Reveži niti ne slutijo, da je vmes še na milijone čudovitih bitij, rastlinskih in živalskih, ki slavijo vsak čas vsemogočnost božjo.
Prijazni čitatelj občuduješ morebiti moč krepkega pincgavskega žrebca, v istem hipu pa je strla tvoja noga drobnega mravljinca, ki ima primeroma stokrat več moči od kopitarja; strmeč se čudiš gnezdu kobilarjevemu ali lastovičjemu, pa brez pozornosti greš mimo plota, na katerem visi čudo v malem — gnezdo male popirne ose.
Pri mesarjih.
Za kruhom je gotovo meso najvažnejše hranilo za človeka. Kako težko bi bilo prehranjevati n. pr. vojsko v bojni vrsti brez pitane živine! Človeško telo je ustvarjeno za mešano hrano in le taka mu omogoči zares krepko in vztrajno delovanje. Če bi se rad prepričal, kako da vpliva čisto rastlinska (vegetarijanska) hrana na človeški organizem, si oglej ubožnejše sloje, ki si ne morejo privoščiti koščka mesa, pri Indijcih, Kitajcih in Japoncih.
L. 1841. so gradili angleški inženirji železnico iz Pariza v Rouen. Delavci so bili deloma z zelenega albionskega otoka (Angleži), deloma nosljajoči domačini. Hitro je šlo delo izpod rok, toda kmalu je bilo očitno, da izvrše angleški delavci skoro tretjino več dela na dan nego francoski. Preiskavali so vzroke in našli, da živi francoski delavec skoro izključno ob krompirju, kruhu in pesi, dočim si je pri-
voščil stric John Buli (Anglež) dan za dnevom svoj roostbeef (praženo govedino). Vpeljali so tudi pri francoskem delavcu mesno hrano in kmalu je bil učinek dela pri obeh enak.
Zato je mesarski stan važen za človeštvo. Še večjo vlogo pa igra v nerazumnem živalstvu. Če le površno pomisliš, prijatelj, s čim da se hranijo raznovrstne živali, prideš sam do zaključka, da je tako-zvani »boj za obstanek« prav za prav boj za kosec mesa. Mesarstvo, roparstvo se vleče liki rdeča nit skozi vesoljno živalsko kraljestvo. Kakor ob soški vojni črti, tako tudi v živalskem boju ni nikakega priza-našanja. Številne mesarice roparice nahajamo v vseh živalskih krogih, po vseh razredih in redovih, pa naj se jim pravi vretenčarji (sesalci, ptice, kuščarji, ribe) ali brezvretenčarji (polži, raki, žužki), naj že tekajo po zemlji ali veslarijo po mokrem elementu (vodo so imeli nekdaj za prvino) ali jadrajo po zraku ali se skrivajo po temnih brlogih. Ti li smem našteti par zgledov?
Ne govorim o levu, tigru, jaguarju, teh orjakih med mesarji, niti ne o palčkih med njimi: hermelinu (veliki podlasici), mali podlasici in dehorju, ki dehte po krvi drugih živali. Namignem naj le na nekatere druge mesarje, ki so velepodjetniki v svoji stroki, dasi morda v tvojih očeh niso doslej uživali tega slovesa.
Kačji pastir! — Brr! se morebiti namrdneš. Ta nesimpatična živalca da ima v sebi kapljo Herodove narave?
Če se hočeš prepričati o tem, se potrudi kdaj na breg bajarja in opazuj, kako zgrabi ta nemška »vodna devica« (Wasser-jungfer) zdaj muho, potem metulja, pa zopet mladoletnico in tenčičarico, drugo za drugo — stavim, da dobiš veliko spoštovanje pred tem velemesarjem in boš priznal njegov veliki vpliv, ki ga ima na svet naših žuželk.
Profesor Doflein pripoveduje, kako je hodil poleti 1911. večkrat proti mraku na
sprehod ob robu smrekovega gozda na Bavarskem. Med debli so poletavale kot prikazni iz drugega sveta orjaške Eshne (veliki kačji pastirji) s črnim, modro in ru-meno-zeleno pegastim trupom. Kot prava roparica je imela vsaka svoj lastni lovski revir (okoliš), v katerega ni pustila nobene tekmovalke. Ponosno kot kak Parsival (ime aeroplana) so brenčale po svojem ozemlju. Od časa do časa je opazil naš sprehajavec, kako se je dvignil s tega ali onega grmiča oblaček malih vešč. V momentu je bila roparica sredi mirne črede, švigala samozavestno sem in tja in čez 5 do 10 minut je bil cel roj — 40 do 60 živalic — v njenem želodcu. Kdor pozna operacije, ki jih izvršuje »mrežokrili« volkec še kot nedolžna ličinka nad mravljinci, ta bo skoro obžaloval, da je ločila zoološka veda kačje pastirje in pastirice kot »neprave mrežokrilce« od Mirmeleona (mravljinjega leva), kakor je nazival stari rimski Plinij našega ponižnega volkca, ki kot vrli mesarji spadajo skupaj.
Kakor so zganjali svoje dni ameriški »traperji« cele črede divjih bizonov ter jih brez usmiljenja streljali samo radi kože in rogov, tako ravnajo, kakor pripoveduje Schillings, pozimi po vzhodno-afriških stepah (pustih travnikih) naše štorklje. Te se zbero v trume in v sklenjenih vrstah zganjajo skupaj kobilice, ki jih potem nabadajo s kljunom. Sorodni marabuji (afri-kanske domače ptice) pa jim pri delu pridno pomagajo.
Kako koristne da so naše žolne in kukavice, ki so s svojim redkim apetitom do kosmatih gosenic največje dobrotnice naših gozdov, dobro veš. A svoje mesarsko delo vršita ptici spretno in brez muk za žrtve. Tega pa o s r a k o p e r j i h, žal, ne moremo trditi. To so res »mesarji«, a v slabem pomenu te besede; nabadajo večje žuželke, da, celo mladiče iz gnezd raznih pevk na bodice trnjevih grmov ali celo na bodice žičnatih ograj in jih nato po vrsti razsekavajo in požro.
Ptic roparic niti ne omenjam kot mesaric; predobro so znane. Bolj nepričako-
vana pa se ti bo zdela morebiti zgodba, ki jo pripoveduje Klara Hepner iz življenja slikarja Niestleja in njegovega črnega viteza v jeklenoblesteči opravi, krokarja.
»Krokarja sem dobil,« pripoveduje umetnik, »kot krotko žival; kmalu pa se je tako udomačil, da sem mu dovolil prosto letali okoli, in ciganil je veliko okrog po vrtu in gozdu. Kmalu pa se je pokazala njegova mesarska narava: Gos s tremi lepimi, krepkimi mladicami sem postavil na dvorišče pod veliko žičnato košaro. Kmalu začujem strahoten krik; hitim vun in — pod omrežjem je sedel krokar, — gotovo je privzdignil mrežnato košaro —, dve goski sta ležali že mrtvi na tleh, tretji goski pa je sedel moj vitez še na hrbtu in sekal kljub preglasnim protestom starke z močnim kljunom po hrbtenici zadaj za glavo. Nekaj dni nato se je spravil tudi nad staro gos, in ko sem ga hotel prepoditi, je napovedal meni samemu vojsko in usekal po mojem bedru, tako da mi ni preostalo drugega kakor da sem ga zopet zaprl v kletko.«
Da je med živalstvom veliko ribičev, ki jim nad vse diši ribje meso, ti je znano; med ribojedi se odlikujejo posebno vidra, vodomec, čaplja po naših, razni galebi, pelikani, tjulenji, pliskavice, morski psi po tujih krajih in morjih. Tudi med ribami samimi je premnogo roparic (losos, jezerski som, postrv, ščuka), a one naj se skrijejo pred južnoameriško ribico p i r a n h o , ki živi v porečju orjaškega amazonskega veletoka. Primeroma mala je ta škrgasta mesarica, a silovita je njena požrešnost. Moderni opazovalec Miiller poroča o njej:
»Posebno veliko je piranh v gorenjem delu jezera Arari, in četudi primeroma majhni, igrajo vendar ti »žagarski salmo-nidi« (salmonide zovemo družino žlahtnih rib: postrv, sulec, zlatovščica, losos in dr.) velikansko vlogo po teh vodah. Te napadajo v trumah vsako živo bitje, ki pade v jezero ali se gre kopat in mu trgajo z ostrimi zobci, ko z zdravniškimi kleščicami kosce
mesa od telesa, V marsikaterem delu jezera se sploh ni mogoče kopati. Velike kose krokodilovega mesa, ki smo jih metali v vodo, so požrle piranhe kot bi mignil. Neki domačin mi je celo pripovedoval, da je bil pal njegov oče pred leti med vožnjo iz čolna v vodo in še preden so mu mogli prihiteti tovariši na pomoč, so ga obrale piranhe prav po besedi do golih kosti.«
Poleg egiptovskih krokodilov, groznih vodnih kač sundskih otokov, požrešnih ščuk in ribjih orlov, ki imajo prav posebno slast do ribjega mesa, poznamo še druge gourmande (sladkogobce) iz živalskega sveta, ki ima* jo za večerjo prav posebne vrste mesa. Tako je n. pr. v Argentiniji v krajih, kjer redijo mnogo konj, puma (velika divja mačka sive barve) špecialistinja za uživanje mladih žrebet. Ta amerikanski tiger ali srebrni lev se hrani v krajih s cvetočim ovčarstvom s koštrunovim guljažem. O tigrih, leopardih in levih sporočajo iz raznih krajev sveta, da se marsikateri, ki je okusil človeško meso, zapiše v družbo antropofagov (človekožr-cev). Tako piše neki angleški inženir, ki je vodil pred kakimi šestimi leti velikansko gradnjo železnice iz mesta Mombasa na vzhodnem obrežju angleške Afrike proti jezeru Viktoria, da so mu raztrgali ob reki Tsavo levi v par mesecih 28 delavcev. Nič bolje niso v tem oziru razne vrste krokodilov; indijski g a v i a 1 ima navkljub krokodilskim solzam, ki jih baje pretaka, celo tako rafiniran pohlep po Adamovih potomcih, da natančno loči med črnim Kamovim, belim Jafetovim in rumenim indijskim plemenom; belokožec mu je ljubši od črnca, a nad vse slasten oblizek se mu zdi žolti Kitajec. Če se pone-
sreči na nevarnem mestu čoln s pristaši vseh treh plemen, potem so belci in zamorci popolnoma varni, če je med njimi le dovolj otrok iz »kraljestva srede« za poroke orjaškim kuščarjem.
Če opazuješ krvave boje neštetih mesarjev z njihovimi žrtvami, ti morda pride na misel vprašanje: Ali ni za te živali toč-nejša označba z roparji, ne pa mesarji? Mesar pokolje samo toliko, kolikor potrebuje, brez meje ne ubija nikoli. Popotniki pa pripovedujejo o mnogih ži-valih-roparicah, kako pustošijo mnogokrat v čredah in prelivajo kri v potokih. Tako
Božič 1915 pri ranjencih v lazaretu.
je znano o afriškem leopardu, o južnoameriški pumi in jaguarju, da napadajo ponoči goveje črede, podavijo cele trume, dočim odnašajo le po en rep za vojni plen. V nič boljšem slovesu ni krivogledi volk, in kdo še ni doživel tragedije doma ali pri sosedu, ko je porušil »krvoločni dehor« ali podlasica kurji harem do tal in pokazal zadnji jarčici pot do krtove dežele?
Toda počasi, prijatelj! odgovarjam. Samo iz tega, če pomori kaka roparska žival večje število žrtev, dočim porabi za
hrano eno samo, še ne smemo sklepati z gotovostjo, da ima tista žival res tudi krvo-željno, morilsko čud in nrav. Zakaj, če preiskuješ take slučaje natanko, prideš do zaključka, da se je vršila morija vselej le tedaj, če so bile živali zaprte skupaj na tesnem prostoru v večjem številu. Zveri napadajo dosledno ponoči; ali se ti zdi zelo neverjetno, da se utegne v splošni paniki (smrtni zmešnjavi) lotiti roparja samega nekak strah in zmedenost, v kateri davi slepo vse, kar mu pride pod zobe? Kakor razpraska lev stene v hlevu in raztrga močno ograjo, tako ni nič čudnega, če rani v ozki staji veliko število živali s strahotnim svojim orožjem.
Kjer je obilno divjačine, tam se res naslajajo naše mesarice le ob najdelikat-nejših koscih drobovja ali srebajo celo samo kri, vse drugo pa prepuste plebejskim konjedercem v naravi: hijenam, jastrebom, šakalom. Kjer pa ni pečenih golobov vedno na mizi, kadar bi se kaki pumi zahotelo, tam je treba tudi nekaj za večerjo prihraniti, ker ne veš, če jo boš zvečer kje drugod dobil. In tako dela naša mesarica; ostanke pospravi v grmovje ali visoko travo.
Evo Vam tedaj mesarja, ki kolje le za potrebe in skrbi že danes za jutri!
* * *
Ogledali smo si glavne zastopnike mesarjev — mesojedov; druga najvažnejša skupina živalskega sveta pa so vegetarijanci — rastlinojedci. Le ti so nam dali najimenitnejše zastopnike naših domačih živali: govedo, konja, ovco, kozo, pa tudi v divji fauni je nešteto rastlinožrcev, ne samo lična srna in orjaški slon, ampak tudi milijoni in milijarde iz malega sveta, ki ne nosijo vretenc in hrbtenice.
Velike so razlike v organizaciji izrazitih pristašev mesarskega ceha na eni in vegetarijanske stranke v živalstvu na drugi strani. Oglejmo si jih nekoliko!
Primerjajmo n. pr. med žužki nerodnega, lenega rjavega hrošča z urnim, krepkim brzcem, bakrenastim krešičem; takoj se nam pokaže značilno nasprotje med rast-
lino- in mesojedcem. Kako slabotne so rjavčeve čeljusti, s katerimi klesti listje našega drevja, v primeri z ostrimi čeljustnimi bodalci krešičevimi! Ali si že opazoval, kako detinsko - nezmožno se zvija majniška krilata nadloga že pod ubodi palčjih mravljincev, ki so ga napadli? Kako veli-častno-grozne prizore pa nudi bakrenasti krešič, s katerim je izvršil Jan. Fabre celo vrsto amfiteatrskih poizkusov. V svojih »Žužkoslovnih spominih« pripoveduje francoski naravoslovec, da je zaprl v žičnalo voliero (kletko, katere tla so gola zemlja) 25 zlatih krešičev. Kot opijanjeni vsled blagodejnega solnca so tičali pod neko deščico na tleh in dremali. Ugodna prilika mi pripelje na vrt celo procesijo borovega iz-prevodnega prelca (gosenic). To, pomisli Fabre, bo izvrstna divjačina za klavnico mojih mesarjev. In res zbere vso trumo gosenic in jo dene v voliero, kjer se precej zopet uvrsti v izprevod. Vsa družba, okoli 150 gosenic, se približa deski, kakor prašiči v čikaških veleklavnicah takozvanim vratom smrti.
Takoj se zbudijo dremavci in opazijo bogati plen. Kakšna vznemirjenost nakrat v celi četi, vsa tolpa drvi proti bližajočim se gosenicam. Nepozaben prizor se razvije pred našimi očmi. Kamorkoli se ozreš, povsod so ostri handžarji krešičev na delu. Mehovi, ki jim toge dlačice ne nudijo v tem slučaju nobene obrambe, se trgajo, v potočkih se razliva iz njih životna vsebina, kjer opaziš vse polno zelenih ostankov použitih borovih igel. Obupno se, branijo in vijejo gosenice, skušajo se zakopati v pesek, zastonj! Niti ena ne uide usodi.
Kdo se ne spominja ob tem tragičnem prizoru, ki si ga lahko obnovi vsak izmed cenjenih čitateljev v korist rodne zemlje, ki nas redi, kdo se ne spomni čikaških klavnic, teh orjaških mesnih tvornic, kjer pobijejo in predelajo vsako leto po 23/4 milijona goveje živine, 8 % milijona ščetinar-jev in 31/« milijona ovac; žive pridejo žrtve v klavnico, na drugem koncu pa jo zapustijo v podobi konservnih puščic, kot mast, klobase, gnjati itd.
A bakrenasti krešič in še bolj njegov večji tovariš moškatnik ali otimač prekaša še daleč ameriške velemesarje. Gosenic je bilo pri Fabrovem eksperimentu 150, mesarjev 25; na vsakega hrošča je prišlo 6 žrtev, kajne? Ko bi bila naloga naših šestero-nogih mesarjev samo klanje (krešič smatra za končno rešitev poizkusa žrtje, to pa do sitega in čez!) kakor pri čikaških mesarskih pomočnikih, in ko bi jih bilo sto naenkrat pri delu (v primeri s čikaškimi tvor-nicami je to številce dokaj skromno), potem — le računaj! — bi znašala celotna vsota vseh žrtev pri deseturnem delu 36.000! V desetih minutah je krešič z lahkoto gotov z gosenico. Katera klavnica sveta se more ponašati z le približno podobnimi rezultati (uspehi)?
Če se povrnemo nazaj k naši primeri, moramo reči, da ima tudi rjavi hrošč gri-zala, primerna svojemu namenu, da prežvečijo in zmeljejo rastlinsko hrano; želodec in dolgo črevo pa jih podpirata pri tem opravilu. V dolgem črevesu pa mora hrana tudi ostati dalje časa, da more izločiti žival iz nje potrebnih snovi za življenje. Balast zaužite hrane pa močno obremeni hroščevo telo, in zato ti ne more biti težko razlagati si njegove okorne počasnosti. Čutila hroščeva, zlasti vohalo in oči, pač vodijo svojega posestnika na kraj, kjer dobi pogrnjeno mizo, a ta kukala so le slab daljnogled, ki naj ga svari pred sovražniki ali pripelje do bolj skrite hrane.
Kako daleč prekaša krešič v vsakem oziru svojega tovariša! Čutila ima ostra; takoj opazi plen, in kot »brzec« izvaja tudi z največjo brzino posledice svojega opazovanja.
Črevo mu je kratko, a prebavlja urno in korenito zaužito mesno hrano, ki ga le malo moti pri njegovem poslovanju. Premočnim sovražnikom se mnogokrat izogne v begu, proti drugim pa se dobro zaveda, kako ima rabiti ostre klešče v čeljusti.
Podobnih daljnosežnih razlik si lahko poiščeš, prijazni bralec, pri polžih, pticah in drugih živalskih razredih. Dočim skoblja polž-vegetarijanec, ta pravzornik vseh po-
časnežev in lenuhov, s svojo, pili podobno radulo (strugalo na jeziku) rastline, posebno rad nežno salato na tvojem vrtu, imajo polži-mesožrci, zlasti morski, znatno večjo gibčnost, predvsem pa izborna grizala, n. pr. vitrine in daudebardije, da, pomorski polži toksoglose so celo tako daleč v kemični tehniki, da omamljajo s strupom svoje sovražnike, pa tudi prijatelje, ki jih pohrustajo.
Najbolj zanimiva pa je razlika med rastlinojedci in mesožrci pri sesalcih. Pomisli, prosim, in primerjaj leva in volka na eni, zajca in gazelo na drugi strani!
Živali, ki se hranijo z rastlinami, imajo meljake (zadnje kočnjake) kot mlinske kamene, ki drobijo in meljejo, pa naj bo žival mala miška-glodalka ali pa orjaški indijski trobčar (slon), naj jo nosijo kopita plemenitega arabca ali pa krasi griva li-tavskega zobra.
Kako vse drugačno pa je zobovje pri zvereh. Prestrašen opaziš v odprtem levjem žrelu predvsem grozovite bodalaste očnjake ali čeklja, po enega na vsaki strani, gori in spodaj. Nekateri kočnjaki imajo podolgaste ostrine, s katerimi režejo meso kot s škarjami (derači). Čim popolnejši mesar je kaka zver, toliko manj zob ima, a tisti, ki so, se prilegajo toliko bolj zverskemu življenju.
Ravno tako velike razlike najdemo v črevesju. Komplicirani goveji želodec (vamp, kapica, devetogub in siriščnik) pozna vsakdo, ki je opazoval mesarja pri njegovem delu. Brhka in skočna je sicer antilopa, a ko se je napasla, ji dela v naglici zbasana hrana težave in jo tira v varno zavetje, da mirno prežvekuje. Različna hrana ima tudi velik vpliv na dolžino črevesja.
Če primerjamo odnosno (relativno) dolžino človekovo z isto dolžino živali, ki uživajo na eni strani samo mesno, na drugi pa le rastlinsko hrano, pridemo do značilnih številk. Človeško črevo je 9 in polkrat daljše nego dolžina telesa od temena do kolčnic (kosti nad bedri); ta relativna dolžina znaša pri žužkojedem ježu 7, pri krtu
10—11, pri mesojedih pticah je manjša od 5, pri zrnojedih večja od 8. Gotovo pa te zanimajo te dolžine pri dobrih znancih, kot so: pes in mačka z odnosno dolžino črev 5, konj 10, prašič 15, govedo 20, ovca 25. Sicer skrivajo ta števila v sebi marsikako nejasnost, vobče pa vendarle kažejo nedvomno zvezo črevesne dolžine s hrano. Če nisi o tem še prepričan, le pomisli, da ima domača muca, za katero je samo meso veliko predrago, za tretjino daljše črevo od divje sestrične, volk-samo-
pri rastlinojedcih, kjer ima prvo besedo t. zv. diastaza, ki izpreminja škrob v cuker.
Ko opazuješ v naravi tisoče velikih, majhnih in prav majcenih mesarjev, ki begajo, mučijo in more stotisoče, da, milijone drugih živali, se ti morda vriva nehote vprašanje:
Kako se vendar sklada ta morija, to uničevanje v živalstvu z neskončno dobrotljivostjo in modrostjo Stvarnikovo?
Posebno pa si mislijo pri tej priliki nasprotniki krščanskega svetovnega nazi-
Prihod božičnih daril za nemške čete na vzhodnopruski meji.
golt ima relativno črevesno dolžino 4, tvoj Hektor pa, ki je hvaležen za vse, kar mu daš, 5—6.
Ker živali-inesarice le slabo prežvečijo hrano, jim gresta želodec in črevo na roko in nadomestita s svojimi sokovi nedo-statek, V najkrajšem času prebavita meso, tolščo, vezno staničje, da, celo hrustanče-vino in kosti. Pepsin in drugi sokovi, ki raztapljajo beljakovine, igrajo pri živalih mesaricah mnogo odličnejšo vlogo nego
ranja, da imajo dovolj vzroka, da zabavljajo zoper božjo Previdnost, češ: Če se živali tako vse navzkriž davijo in požirajo, pač ne more biti v naravi nobenega na črta, zlasti pa o kaki smotrnosti v naturi ni niti govora.
Prijatelj, če doživiva, se pomeniva kaj več o žuželkojedih rastlinah, ki lovijo s svojimi pastmi in listi različne žuželke in jih obirajo do golih mehov, n. pr. okroglolistna rosika, mastnica, mešinka in druge.
Boš mari te rastline tudi razglasil kot grozovite?! Pa poglejmo z naravoslovcem Tiimlerjem, kakšna je usoda »ubogih« živali na svetu!
Nepobitna resnica je, da uživajo živali premnogo prijetnosti in veselja po svojih čutilih. Le odpri oko, en sam pogled v veselo naravo te prepriča o tem! Ptičice, ki v cvetočem grmovju v maju
tako veselo skačejo in prepevajo; metulji, ki se kopljejo v mehki solnčni kopeli in razpenjajo pisana krila; čebelice, ki v iu-menih hlačicah (obnožina) zadovoljno brenčijo po nizki beli detelji; minice (hro-šči), ki gledajo globoko v cvetne čaše in se naslajajo ob najčistejšem nektarju (medu); ribice, ki tako radostno rajajo v srebrnoleskečem potoku; lastovice, ki se podijo in vriskajoč oznanjajo svojo zahvalo Bogu pod azurno-modrim nebom; žrebi-
ček, ki se tako živahno smuče okoli kobile na paši; zajček, ki tako brezskrbno mo-žička v cvetoči lucerni; mlada srnica, ki kaže v tako gracioznih skokih svojo telo-vadsko spretnost na gorskem travniku: — vse, vse te živali, kaj nam hočejo povedati drugega, kot da jih je poklical dobrotljivi Stvarnik v življenje, polno veselja! — Kdo si upa dvomiti o tem? Vsi organi (udje) ži-
valskega telesa so uravnani tako, da pripravijo lastnici kar največ veselja, ugodnosti in užitka. Kdaj je našel še kak anatom (ki razdeva živali in jih tako preiskuje) organ, ki bi imel namen povzročati živalim mesto veselja bolest? Žival ima tedaj v življenju veliko veselja in užitka. — T oda porečeš, kaj pa konec, grozni konec živalskega življenja, — silovita smrt! I no! — »Ljudem je odločeno enkrat umreti, potem pa pride sodba!« so
Nemški strelski) {jarek tik ob obrežju Aisne (Francosko).
besede svetega pisma, ki veljajo zate in zame in za vsakega človeka. Mar zahtevaš za žival drugačno usodo na zemlji? Zahtevaš samo zanje čašo nesmrtnosti? — Nesmrten je sicer lev sužnja Andronika, slon epirskega kralja Pira, Bucefal, konj velikega macedonskega kralja Aleksandra, kakor tudi Rozinanta, žlahtna kobilica slavnega španskega junaka Don Kihota, a nesmrtni so le v zgodovini in v pesniški fantaziji; še žive medved in ribji orel sv. Korbinijana, lev sv. Blandine, krokar sv. Pavla tebanskega in marsikaka druga žival, a le v pobožni krščanski legendi ali tudi resnični zgodovini naših sv. mučencev in mučenic — drugače pa je odločeno, da mora poginiti vsaka žival, pa naj si bo šele v starosti 100 let (slon, kit, orel, krokar) ali pa že na večer prvega dneva (mu-šica-enodnevnica ob potoku). Če bi ne bilo smrti, bi tudi ne bilo ploditve, ne starih in mladih živali, nihče bi ne smel uporabljati premnogih užitnih živali itd. No, kdo hrepeni po takem stanju na svetu?
Če pa ima vsaka žival določene meje svojega življenja, potem preostaja le še vprašanje: Kateri način je najboljši, da se konča življenje hitro in brez bolečin? Iz izkušnje vemo, da ima narava zlasti tri pota, po katerih utrgava življenjsko nitko svojih stvari: huda bolezen, ostarelost, nasilna smrt.
Smrtonosne, akutne bolezni so pri divjih živalih v gozdu le bele vrane. Če pa nastopijo, na primer steklina med volkovi, kako mukapolne morajo pač biti, Kje naj si išče nesrečna obolela zver živinozdrav-nika, kje zdravil, kje ljubeznive pomoči in tolažbe? Človek-bolnik najde pomoč pri usmiljenem in ljubečem človeku. Žival pa ne pozna ljubezni do bližnjega, in zato nikoli ne pomaga trpeči družici v bolezni. Ali je tedaj huda bolezen kaka dobrota za živali?!
Ali celo marasmus senilis, kakor pravijo zdravniki smrti vsled starostne oslabelosti?
Si že videl, dragi moj, starega Čuvaja, vsega zmršenega, garjevega, z gnojnimi,
zakrvavelimi očmi, kako šepa in omahuje sirote! — A kaj bo to v primeri z živaljo, ki boleha za starimi kostmi v divjini! Zajec, ki so mu izpadli glodači, ob bergljah; suha srna, ki jo slepo vodi na travnem povodcu mlada hčerka; jelen, shujšan kot njegovo rogovje, s hromimi nogami! Kako tragične (žalostne) slike bi bile šele to! O kolikšnih mukah bi nam vedeli pripovedovati! — Hvala Bogu, takih skeletov (okostij) ne najdeš v zeleni naravi; modri Stvarnik ve obvarovati svoje stvari take bede in gorja.
Ali ni hitra smrt, četudi nasilna, za žival stokrat boljša, nego mukepolno, počasno, bolestno hiranje in pogibanje od lakote?
Saj so vse naše mesarice (roparske živali) neprekosljivo imenitno opremljene, da svoje žrtve zalezujejo brez najmanjšega šuma, jih bliskoma pograbijo in v nekaj tre-notkih umore. Opazuj le mačko, ko zalezuje s svojimi žametastimi šapicami ne-slišno-tiho poredno miško! Ali ko vam je odnesel poleti kragulj lepo jarčico pred očmi z dvorišča, kakor blisk je priletela puščica iz sovražnega Asturjevega (astur je kragulj) aeroplana in že ni bilo ne nje, ne nesrečne putke. Kako strašno rabeljsko spretnost pa kažejo šele veliki mesarji: lev, tiger, ris, leopard! Eden, dva skoka, vsak po 5—6 m dolg, in že sedi be-stija na hrbtu hropeče žrtve, strašno pokajo kosti v tilniku, strta je hrbtenica, grozno brizga kri iz pregriznjenih glavnih odvodnic na vratu — in že je vsega konec, trajalo je trpinčenje le nekaj sekund. Kako smotreno ravnajo vendar naši mesarji pri svojem krvavem poslu! Ko je zlomljen tilnik ali hrbtenica, izgubi žrtev takoj občutek za vsako bolečino.
Krovec je pal po nesreči raz streho in si poškodoval hrbtenico. Ljudje so rekli: Hrbet si je zlomil. Zabadali so mu šivanko globoko v meso; revež, četudi še živ, ni čutil nobene bolečine.
Popotniki pripovedujejo, da požre na malem otoku Singapore v Indiji tiger sko-ro vsak dan kakega Kitajca. Ko čepi kuli
(delavec) v gambirjevem grmovju (gambir je rastlina, iz katere pridelujejo ekstrakt ali izvleček za barvanje in strojenje) ter trga listje, se priplazi tiger od zadaj in ga umori z enim samim ugrizom v tilnik. Večinoma se izvrši vsa operacija tako tiho, da se tovarišu, ki dela v bližini, niti ne sanja o roparskem napadu.
O dolgih smrtnih mukah torej v podobnih slučajih ne more biti niti govora!
Metode (načini) pobijanja po naših modernih klavnicah, krinke z železnimi špicami, buterola s sekiro, strelna bute-rola itd. daleč zaostajajo za metodami naših divjih mesarjev; kajti naša klavna živina se vznemiri že davno pred smrtjo, ker
zavoha kri in ž njo svojo smrt, in mnogokrat naravnost pobesni.
Urno, momentno klanje je naloga naših mesarjev v naravi! Ptice-roparice mnogokrat zlomijo žrtvi tilnik ali ji ranijo možgane, Roparski aligatorji in gavijali (ameriški in indijski krokodil) pogoltneta male živali pri priči; večje konje in goveda pa potegneta urno pod vodo, da jih onesvestita in utopita. Strupene kače omamljajo svoj plen s strupom, in roparske ribe ravno tako hitro požirajo in omotijo svoje žrtve. Pri vseh mesarjih se družijo: orjaška telesna sila, bajna gibčnost v skoku, mogočni kremplji in strahotno zobovje, da ustvarijo iz njih najpopolnejše, hitre, rekel
bi »električne« klavce. Zahteve, ki jih upravičeno stavimo našim klavcem, da usmrtijo žival hitro, gotovo in s kar najmanjšo muko, je modri Stvarnik izpolnil že od začetka sveta neprimerno bolje, nego poizkuša to doseči prosvetljeno 20. stoletje s svojimi »društvi za varstvo živali« in s klavskimi krinkami (maskami). Zabavljivec, pridi se les učit!
Tudi v nižjem živalstvu morijo mesarice svoje žrtve ravno tako spretno in ročno kot smo videli pri višjih. Če posamezni slučaji dozdevno kažejo večje bolečine, prosim, le pomislite, kako malo je razvit občut v nižjem živalstvu. Če stopiš kuščarici na rep, se ga ji odlomi polovica,
jutri ti teka ranjenka ravno tako urno po groblji kakor njene nepokrnele tovarišice. Muha, ki je izgubila nogo, dirja čvrsto po mizi naprej s petimi ostalimi.
Velika smrtoglavčeva gosenica je imela gostijo na krompirjevcu; slavni prirodo-slovec Reaumur (Reomir) ji je odrezal poskusoma rožiček na zadnjem koncu in — debela gosenica je žrla mirno naprej!
Če pa te živali le malo čutijo, tudi velikih bolečin ne morejo trpeti, je torej vsako tozadevno očitanje neopravičeno.
Seveda morijo naši mesarji svoje žrtve neposredno samo zavoljo svoje hrane; mesarstvo je pač njih stan. Višji smoter, ki ga ima Stvarnik z njimi, da končajo življenje
*	~v,	m	—i- y_v	'
«r	v	*	TT jrtr-
"".Z V v-,' \ z
'Sl' ^ k	^
\ - ' '\Vw' r* i <'	«■	\	%	v-
«... *w n
•fr* ir;r3
Angleži mečejo ročne granate v nekem strelskem jarku pred Ypernom.
svoje žrtve hitro in brez muk, jim je popolnoma neznan in brezpomemben.
Mesarska uredba ali roparski zistem v naravi, ki so ga brezverski pisci že toli-krat grdili, pa ima za vesoljni živalski svet še drugo dobro plat. Je namreč obenem najboljša ostroga in bodrilo za delovanje in gibanje živali in v zvezi s tem, za njihovo čilost in zdravje: saj je delo polovica življenja in zdravja. Zalezovanje in zasledovanje plena in z njimi zvezana zabava izpolnjuje namreč večji del življenja roparskih živali. Obramba, vedna previdnost in beg pa je glavno opravilo druge, slabše polovice živalstva.
Kakor učijo vsa opazovanja, strah pred roparicami nikakor ne moti blagra in sreče živali, ki postanejo danes ali jutri njih žrtev. Res so v vedni smrtni nevarnosti, in nekatere menda to tudi slutijo, ker nastavljajo straže (divja koza, svizec ali marmotica in druge), toda trpljenje jim povzroča ta strah šele ob priliki resničnega napada. Šele, ko ima sovražnika neposredno pred očmi, obhaja žrtev smrtni strah, ki hromi njene ude, prej ne. Sicer bi vendar živali morale imeti pamet, ki je pa v svojo naj večjo srečo nimajo!
Kako številni so vendar sovražniki divjega zajca! Od vseh strani preže nanj lisice, hermelini in podlasice, orel in kragulj, sova in krokar, dresirani pes in spretni lovec — in vendar je zajček ena najbolj veselih bitij v naši naravi. Svoje burke uganja do zadnjega trenotka, dokler ga ne preseneti zviti lisjak, ga v skoku zagrabi na hrbtu in zamahne z njim okoli gobca. Lovski pes ravna natančno enako. V obeh slučajih se zlomi hrbtenica, živčevje se raztrga in zajček se preseli v večne livade, da še sam ne ve, kako in kdaj, brez bolečine. Koliko bolj boleča je smrt od svinčene šibre, ravno zato, ker je počasnejša. Zato zgrabi pravi lovec še brcajočega zajca za uhlji, ga vzdigne in udari po glavi zadaj za ušesi, s čimer takoj preneha zanj trpljenje.
Tako vidimo, da uredbe v naravi daleč prekašajo človeško umetnost po svoji
originalnosti (prvotnosti), po hitrem uspehu in sigurnem (gotovem) učinku.
*
Kako silno je stan naših mesarjev v naravi potreben, izprevidiš namah, ako te spomnim nekaterih dogodkov iz narave.
Leta 1862. so zanesli divjega kunca v Avstralijo, da se zaplodi in dela lovcem kratek čas. Deset let pozneje je imel še svoj varstveni čas; a tri leta nato se je razmnožil tako neznansko, da je bila vlada prisiljena zatirati ga. Sklenili so premijo za vsako kožico, kot pri nas za gadovo glavo ali liter hroščev, Kuncev je kar mrgolelo po deželi, tako da so zaslužili lovci po 200—400 K na teden samo na premijah. Samo v enem okraju je plačala vlada ll/> milijona kron, a število kuncev se ni zmanjšalo. Uporabili so najraznovrstnejša sredstva, pa vse zastonj! Uvažali so podlasice, mačke, bele afrikanske podlasice (samo teh v enem letu 20.000); a bilo je prepozno. Posestva, njive in vrtove ograja-jo z žičnatimi ograjami, a stroški so velikanski in jih zmore le malokateri posestnik. Upajo pač, da se posreči bakteriološki znanosti, da najde bacila (bolezensko glivico), ki pomore s kužno boleznijo zatreti grozno nadlogo, kakor se je baje posrečilo to profesorju Loffleju z mišjim bacilom pri mišji nadlogi na Grškem.
Ta zgled pač kaže jasno ko beli dan, kako potrebni da so mesarji v naravi, in sicer popolnoma določene vrste mesarjev proti določenim vrstam glodalcev in drugih rastlinojedcev. Da so Avstralci s kuncem vred pripeljali v svojo deželo tudi nekoliko podlasic in večjih hermelinov, nikoli bi se ne bil kunec tako neznano pomnožil.
Podobno zgodbo so doživeli isti Avstralci z divjim veprom (prašičem), ki so ga tudi vpeljali zavoljo lova. Edina večja avstralska roparica, volk-vrečar, je pač kos ubogi ovčji čredi, nasproti veprovim čeklom pa je brez moči. Zato se je divji mrjasec tako razplodil ob bregovih in po močvirjih Avstralije in Nove Zelandije, da
je poslal prava nadloga za deželi. Samo trije lovci so postrelili v 20 mesecih 25.000 veprov in se ponudili, da uničijo še nadaljnjih 15.000! Kako potrebni so pač mesarji, ki jih je postavil Stvarnik zato v naravi.
Kolikokrat je človeška nespamet kriva, da se pomnoži poljska miš v neznani meri. Ta prerodovitna glodalka ima dovolj sovražnikov v naravi, ki omejujejo njeno razmnožitev: podlasice, kanje, sove, lisice, jež itd. Če pa človek, ki hoče vsako
reč vedeti bolje od Stvarnika, iztreblja in izsekava na slepo gozdove, podira votla debla, zatira vsako grmičevje in trnjevo mejo, nabija obenem sove in kanje na hlevska vrata! — Kaj se boš čudil, če si na ta način tolikrat pričara na polje mišjo nadlogo, saj je napel vse moči, da uniči naravna stanovališča svojim prijateljem in naravnim sovražnikom poljske miši.
Kdo si še upa tajiti modro smotrenost v kraljestvu narave?
|iiiiiil|iiiiillliiiiii||iiiiil||liiiilipiiiillliinii||iiiiiq!iiiiii||ii)iii||iiiiii|)iiiiii||iiiiii||iitiii||iiiiii||iiiiii||iiiiii||iiiiii]|iiiiii|piiui||iiiiii||iiiiii||iiiiiqiiiiiii||iiiiit:|iiiiii||iiitii||iiuii||itiiii| iiiiii|||iiiii|iii>ii||iiiiiii
FR. OMERZA: VIRTUS ET FIDES ROMANA.
(Horac, oda 111. 2.)
Uboštvo, bedo nosil da bo vesel, ■utrjen v boju hudem, se naj uči mladenič in pa Parte divje s kopjem naj groznim podi na konju.
Pod milim nebom v strahu le naj živi. Na njega gleda naj iz sovražnih lin soproga kralja, ki boj bije, z njo pa dorastla devica hkrati
vzdihuje: »Oh, da ženin kraljevi moj, nevešč še boju, leva ne dražil bi! Gorje ti, če se ga dotakneš! '
Srd ga med metež podi krvavi.«
Za dom umreti slast je, velika čast. Doteče smrt te, dasi bežiš pred njo, zasači plaho ti koleno in strahopetni hrbet, mladenič.
Za službe mož grdo ne poganja se, a v časti vendar čisti blesti krepost; ni slaven zdai, brezčasten jutri, kakor pač veter zaveje ljudski.
Kdor smrti vreden ni, mu nebo odpre krepost, ki gre po poti ne znani vsem; mokrotno zemljo, hrupno ljudstvo, z lahkimi vse zapusti perutmi.
Molčečnost zvesta, čaka plačilo te. Skrivnosti svete Cerere kdor ljudem raznese, v družbi moji nikdar bival pod istim ne bode krovom,
ne plul na slabi ladjici. Jupiter pridruži često zlobneža dobremu; hudobneža pusti pred sabo redko le s hromo nogo kdaj Kazen.
|ll''ll||ll>IM|||llll||||llll||||llll||nillll|||llll|||lllll||||ltll||||lll|||||IMI|||||ll|||>|llll|||||ll|||||llll||||llll|||llllll||llllll|||llll||||llll||||llll||llllll||||ini||||llll||||llll||||llll||||llll|||llllll||IIIM||||llll||||llll||||llll||||llll||
FR. OMERZA: ODLOMKI IZ DEL CERKVENIH PISATELJEV.
Sv. Ignacij.
Ko boš odprl, dragi dijak, to stran Mentorja, boš mogoče nejevoljno zmigal z glavo, ker boš zagledal grške črke, ali pa celo jezno vrgel list pod mizo, češ, zakaj nas še tukaj muči in nadleguje s to neumno grščino, ko sem je itak že iz šole sit. Toda festina lente ! Hočem ti sicer dati majhno nalogo, da jo izvršiš v enem mesecu, toda nikar se ne boj, da dobiš »nezadostno«, ako je dobro ne rešiš. Poslušaj, kako si jaz to mislim.
Vsi narodi prihajajo polagoma do spoznanja, da tiči v cerkvenih pisateljih polno zlatih misli, ki so nam pa povečini neznane. Zato sc je začel učeni svet zanimati ne le za stare klasične pisatelje grške in latinske, dmpak tudi za poznejšo dobo. Tako izdaja od 1. 1866. dalje na Dunaju akademija znanosti latinske pisatelje pod naslovom: Corpus seriptorum ecclesiasti-corum latinorum, v Berolinu pa od 1. 1897. naprej grške: Die griechischen christlichen Schriftsteller der ersten drei Jahrhun-
derte. Za šolsko uporabo so seveda te izdaje prevelike. Izbrane odstavke v ročni obliki priobčuje Rauschen : Florilegium pa-tristicum. In tudi nam Slovencem se obeta v bližnji prihodnjosti taka zbirka* seveda v manjši obliki, ki bo zelo pripravna kot privatno berilo na gimnazijah. Zelo bi bilo tudi želeti, ko bi n. pr. Mohorjeva družba izdala posamezne odstavke iz cerkvenih pisateljev v slovenski prestavi. Upajmo, da se tudi to nekoč uresniči.
Da se tudi dijak nekoliko seznani z najboljšimi pisatelji krščanske dobe, sem sklenil priobčevati v Mentorju odlomke,
ki se mi zde posebno lepi, in sicer v jeziku originala. To naj bi nadarjenejši in pridnejši dijaki skušali s pomočjo slovarja prestaviti na lepo slovenščino in poslali prestavo meni v pregled. Najboljšo prestavo bom nato v prihodnji številki dal natisniti, na kar sledi novo mesto. Tako boste spoznali, da ni samo Platon globok mislec, da ni samo Demostenes ali Cicero velik govornik. Vrhtega dobite tudi vajo za šolske naloge in spoznate način, kako se naj prestavlja. Ako rabi pisatelj kako besedo,
ki je nima slovar, jo bom razložil v opazkah. Da se seznanimo nekoliko tudi z osebo pisateljevo, hočem pri vsakem podati kratek življenjepis in povod k dotič-nemu delu. Res je, da je moralo sicer veliko dijakov višje gimnazije odriniti pod orožje, branit domovino, a vendar upam, da se bo dobilo dosti dijakov, ki bodo z zanimanjem brali te odstavke in se odzvali mojemu vabilu. Prestave pošiljajte na moj naslov v Zavod sv. Stanislava. Torej z veseljem na delo!
Macte nova virtute, puer: sic itur ad astra.
Pričnimo s sv. Ignacijem! Bil je škof v Antiohiji in učenec sv. Janeza. Za cesarja Trajana (98—117) so ga odpeljali zvezanega iz Sirije v Rim, da ga raztrgajo divje zveri. Na tej poti ga je spremljalo 10 surovih vojakov, ki jih imenuje leoparde. Obsodba se je izvršila 20. decembra 1.107., katerega dne še vedno obhaja grška cerkev njegov praznik, mi pa 1. februarja. Na tem potovanju v Rim je poslal iz Smirne pisma cerkvam v Efezus, Magnezijo in Trales, da se jim zahvali, ker so ga po
mV~. .'■'j?'.
'•‘-Ciii.rv
Tsingtau
nemška trdnjava v okraju Kiaučau, ki so jo dne 7. novembra 1914 Japonci in Angleži po hrabrem
odporu nemške in avstrijske posadke zavzeli.
poslancih pozdravili na njegovi zadnji poti. Dalje je pisal od tu Rimljanom in jih prosil, da naj nikar ne prosijo zanj pri cesarju, da ga pomilosti, ampak naj puste, da postane hrana divjim zverem. Ko je prišel v Troado in zvedel, da je ponehalo preganjanje v Antiohiji, je pisal v Filadelfijo, Smirno in škofu Polikarpu ter jih prosi, da naj sporoče Antiohijcem njegovo radost, ker so zopet zadobili mir.
'Pco/Mttoig 'Iyrduog.
Ev^dfievog tied) inirvftov ide/v v/ithv rd d^iotieal ngooona' dede/ievog ydg iv X'niavot ’h/oov iknigoi v p, d g dondoeotiat. 'H /d. v ydtj dqpi Bvnr/.ovoutjTog2 ionv, i.dvneg y_<igtrog inirvyo) eig rd tov x/.rjgdv /tov dve/inodioroig dnolafleir. 'Pojo v/tat /do vi/v dydm/v v/x&v, Iir/ avrr) /ie. ddixt)ay. 'Y(iiv ydg evyegeg ionv, d tiikeve noifjoac i/ioi bi bvoxoX6r ion tov tieov inirvyeir, iavneg v/neig /ii/ tpelor/otii /tov. Ov ydg iyd> nore egco xaigdv toiovtoi' tieov imrv%eiv idr ydg oiojntjot/re dn'i/tov, iyd> /o-yog fteov' ter de igaotifjre n)g oagy.bg /to«, naliv eoo/iai (po) vi). II/.ioi' /ioi /ti/ nuoda/j/aOb3 rof'4 onordiotiijrai fre<p, tbg en tivoiaorr/gior eroi/idv F o v iv, Ivu iv dyany yogbg yerd/iet’oi $oi)Tf nb nargi ir Xgion]> h/oov, o n tov inlononov žvgtag 6 tiedg xaTi/^lcoaev evge-ilijvui eig dvaiv dno dvarokr/g neranefiiiid/ie-vog. Kakor to dvvai dno xdo/tov ngbg dnov, Iva eig avrov dvarelko). Mdvov jioi dvva/Mv aivelotie eoaitiir tu xai egcotier, Iva /u) /lovov kiyo), d/./.d xal tiikto, Iva ,ui/ /torov ki-y<o/iai Xgiomavdg, d/./.d niti rvgetitb.
Ey('o yt)dc[>io ndoaig Tat,g ixxki/oiaig xai ivrdkko/iai naoiv, ori iyu) exd)i> vnig tisov
1 Boga vreden, častitljiv.
2 dobro urejen 3 uslugo storim 1 gen. comp.
dnotin)ox(o, idr ne g v/m g /ti) -/.lokvoi/ve. Tla-gaxak(b v/idg, /.ti/ evvoia dxaigog yiri/otie /not. Acpere /it tit/gicor šivat flogdv, <)i' (bv 'ion i'hov inirvyeiv. Sivogei/u tieov zai bi'bbovnot’ tit/gicor dki/tio/iai, iva y.atiagog doroc evgetič) tov tisov. Makkov y.okay.evoare Ta tii/gia, iva /toi vdgog yevcovTat xai tir/tiiv y.ava?.ino)oi nov tov ocb/iarog /tov, 'iva /ti/ y.oi/u/tieig ftagvg tivi yivco/iat. Tore eoo/tai /tatir/ri/g dkt/timg 'h/oov Xgiorov, dre ovde to ocotua /tov o zori/tog dtperai. Airavevoare tov Xqiotov v ni o e/tov, iva dtd r(bv 6gydvcov tovtojv tiecj) tivaia t-vge&co. 0v/_ 6) g IleTgog y.ai I lav log diaTdoao/iiai v/iiv. ’Exetvoi anooTokoi, eyd) xardxgiTog'1 exeivoi i/.evtisgot, eyib dk /ieygi vvv dov/.og. 'A/./.' idv natico, anekevtiegog ytvr/oo/xai 'h/oov Xgiorov xai dvaoTr/oo/iat iv avTO) i/.svtiegog. Nvv /lavtidvo) dedepevog /u/div imtiv/ielv.
And Svgiag /ie%gi ’Pd)/j.t/g tii/gio/m/^d), dtd yrjg xai ftakdaoi/g, vvxTog xai r//iigag, de-de/tevog 6exa /.sonagdoig, d ion 0TgaiTK0uxdv Tdy/ia' oi xa'i Bvegyerov/xevoi %sigovg yiyvovTai. 'Kv <)f voig ddizi/ftaoiv avrd>v fiaXXov /ta-(h/ti-vo/iai, akV ov naga tovto dsdixato)/iat. 'Ovai/ii/v tiov tir/glcov tčov i/iol •r/Toi/iao/iivon’ y.at e iv/o/iai ovvTo/.ia /to/ edgetirjvar d xal xo-/.ax.kvoio, ovvTo/Kog /te xaTa<payslv, od/ oto neg nvčov dedaivo/teva ov% ijipavTO. Kav avni de dxovTa /.ir/ tie/.r/oy, iycb ngoofiiaoo/uai. 2vyyvd)/xt/v /ioi ’eyeTf ti /ioi ov/itpegei, iyc'o yiyvdtax(0. Nvv dg/o/uai /tatii/Ti/g elvai. Tlvg xai oTavgbg tii/gicov Tt ovovdoeig, dvaro/iai,2 biaigioeig, nzogmo/toi3 doTecov, avyxonr/4 /te-m7)V, d/.eo/ioi* okov tov ocb/iaTog, y.ay.ai xo-/.doetgb tov dia/96/.ov in' i/ne ig%eaticooav, /lovov iva h/oov X g torov intrv/co. (Dalje.)
1 obsojenec 2 razsekanje ’ razsipanje * zdrob-Ijenje s zmletje 6 mučenje.
e)
D'< IVAN SVETINA: UVOD V DIFERENCIALNI IN INTEGRALNI RAČUN.
Pred nekaj leti je c. kr. ministrstvo za uk in bogočastje ukazalo, da se v višjih razredih srednjih šol razlagajo najenostavnejše oblike diferencialnega in integralnega računa, ker se s tem okrajša izvajanje mnogih formul iz geometrije in fizike.
Nekaterim starejšim čitatoljem »Mentorja« morda ustrežemo, ako tu podamo kratek uvod v takozvano višjo matematiko, t. j. v diferencialni in integralni račun, ki jim je doslej še nekaka skrivnost, v katero bi pa radi vsaj nekoliko pogledali. Srednješolski dijaki imajo tak uvod v matematičnih učnih knjigah, a če naslednje sestavke po vrsti prouče, jim bodo umevanje olajšali in zanimanje za stvar povečali. Oni čitatelji »Mentorja« pa, ki se z matematiko več ne ukvarjajo, naj nam oproste; v »Mentorju« najdejo še dosti drugih sestavkov, ki jih bodo bolj zanimali.
I.
O funkcijah.
1. Količine, s katerimi se bavi matematika, so ali izpremenljive, ali neizpr emenljive (konstantne).
Izpremenljive imenujemo take količine, ki jih v isti nalogi (vsaj v gotovih mejah) lahko poljubno povečamo ali zmanjšamo.
Neizpremenljive pa imenujemo take količine, katerih velikost v eni in isti nalogi ostane vedno ista, stalna. N. pr.: Ako hočemo v danem krogu določiti dolžino tetive, pridejo v računu v poštev tri količine: dolžina tetive, njena razdalja od krogovega sred šča in krogov polumer. Prvi dve količini sta (v gotovih mejah) izpremenljivi. Največja tetiva je krogov premer; čim bolj je oddaljena od krogovega središča, tem manjša je, dokler se slednjič ne skrči na eno samo točko. Tudi razdalja od središča je izpremenljiva, in sicer v mejah o—r. Krogov polumer pa
ostane v istem krogu vedno isti, je torej neizpremenljiva ali konstantna količina.
2. Ako sta dve izpremenljivi količini v taki zvezi med seboj, da izprememba prve izpremeni tudi drugo, pravimo, da je druga funkcija prve.
Funkcija kake izpremenljive količine je torej količina, ki se izpremeni, ako se izpremeni prvotna količina.
Ako sta taki količini X in y, tako da se izpremeni y, ako se izpremeni X, pravimo, da je y funkcija količine x in pišemo: y = f(x). V tem slučaju pravimo, da je x neodvisno izpremenljiva količina ali argument, y pa je odvisno izpremenljiva ali funkcija. Lahko pa tudi y smatramo za neodvisno izpremenljivo, potem je x njena funkcija; tedaj pišemo: x — /(y).
Ako v prejšnjem primeru dolžino tetive zaznamujemo z x, njeno razdaljo od krogovega središča z y in krogov polumer z r, imamo sledečo zvezo med x in y:
Slika 1.	X2
/■*+ 4
= rh
/
*2. n'
tu je y=f(x) = \/ r2 x\
/
Ali: ^ = r2 — y
tu je x = f(y) = 2 j/V*
r2 y
i2<
3. Da je izpremenljiva količina funkcija druge izpremenljive količine, izražamo: a) z enačbo, ki jo zapišemo tako, da je v prvem delu samo odvisno izpremenljiva količina, kakor v prejšnjem primeru:
3' r2 V Vsaka enačba med dvema neznankama znači, da je ena neznanka funkcija druge: N. pr,:
x* 6x l-y-| 3 = 0; y — f (x) = x* + 6x 3.
x je tu argument ali neodvisno izpremen-Ijiva količina, y je odvisna. Ako vstavimo za x poljubne vrednosti, dobimo pripadajoče vrednosti za y: x=0 x— 1	2x=3x = 4x = 5jx = 6
y = 3y = 2y = 5y~6y=5y=2\y —	3
b) geometrijsko s pomočjo pravokotnih koordinat. Pravokotne koordinate imenujemo dve pravokotno se sekajoči premici. Horizontalno imenujemo abscisno, vertikalno ordinatno os. Razdaljo kake točke na abscisni osi imenujemo njeno absciso, razdaljo na ordinatni osi njeno ordinato. Obe skupaj imenujemo koordinati dane točke.
Jasno sliko, kako se z argumentom kake funkcije izpreminja funkcija sama, dobimo, ako nanesemo različne vrednosti
argumenta na abscisno os kot abscise, do-tične vrednosti funkcije pa kot ordinate na ordinatno os. Ako potegnemo potem vzporednice z abscisno in ordinatno osjo, dobimo v križiščih razne točke one preme, ali krive črte (krivulje), ki je geometrijski
Slika 2.
y
T
-X
izraz funkcije, kakor je enačba njen aritmetični izraz. Slika 2. je parabola in je geometrijski izraz funkcije:
y=flx)= x2+6x 3.
Prav lepe slike dajejo goniometrijske y	funkcije:	y	—	sin*,
cosx, tangx, cotangjc, secA', cosecx. Analitična geometrija uči, kako se dobe enačbe za preme črte ter razne krivulje in obratno.
(Dalje.)
Vozne kolone na trgu v Goldapu. V ozadju odhajajoča vozna kolona.
DROBIŽ.
nilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll^J
Živali nimajo razuma. Dokazi za to so ti-le: 1. Živali nimajo daru govora, to se pravi zmožnosti, da bi z zunanjimi znamenji druge obveščale o svojem spoznanju. Toda kaj ko nimajo organa za to! Dobro! a če bi ga imele za kaj rabiti, bi ga jim bila vsesmotrna narava gotovo dala, kakor ga je dala človeku. Pa saj ga nekatere imajo! Pa je kakor klavir brez igralca. 2. Pri živalih o šoli in pouku ni sledu. 3. Zato tudi ni nikakega napredka. Umno bitje izroči svoje znanje potomcem, ki na tem gradivu zidajo više in više. Žival pa je tam, kjer sta se prvič srečala z naprednim
spomina ali domišljije. Le če bi mogel kdo dokazati, da žival tvori splošne pojme (v katerih so obsežene skupne lastnosti več poedink), potem bi morali reči, da ima razum kakor človek. Ribič pride s svojim psom v čoln, da bi odrinil na lov. Poprej hoče čoln, kakor vselej, zbrisati. Gleda in gleda, a gobe, ki jo je bil rabil v ta namen, ni nikjer. Pes vidi to zadrego, pa steče v kočo in se vrne z gobo, ki jo je bil mož pozabil. Ali zahteva to dejanje uslužnega psa razum? Ne! Samo čutni spomin. V pasjih možganih je pri dohodu v čoln oživela slika gobe v roki brišočega ribiča.
človekom. Pred tem dokazom mora najljubeznivejši prijatelj zoologije obmolkniti: Kjer je razum, tam napredek; torej tudi obratno: Kjer ni napredka, tam ni razumal 4. Žival ne rabi orodja. S tem kaže, da notranjega odnosa med sredstvom in namenom ne more umeti. Iz istega vzroka ne odstrani očividnih ovir. 5. Če bi hoteli živalim priznati razum, potem moramo celo reči, da prekašajo človeka v znanju mehanike, geometrije, aritmetike itd. (čebele, mravlje). A temu razumu se pravi slepi nagon. 6. Dejanja, ki navidez pričajo o razumu, so sad nagona, čutnega
Druga slika mu pokaže isto gobo doma in to vpliva na njegovo čutno želenje, da steče in gobo z enega mesla prenese na drugo. Pač pa bi morali priznati psu, da je razumen, če bi bil namesto gobe prinesel brisačo, ker bi bil s tem pokazal, da je spoznal, da imata goba in brisača kljub toliko različnim lastnostim skupno to posebnost, da z obema lahko brišemo. To se pravi tvoriti splošne pojme, misliti. A nič takega še nismo videli pri živalih. J. Š.
Dober odgovor. Po avdijenci, v kateri je sprejel angleški kralj Jakob I. nekega poslanika, je rekel kralj svojemu kanclerju Baconu:
Begunci zapuščajo svojo vas.
»Ta gospod je pa lep mož, kajne? A kaj sodite o njegovi glavi?« »Veličanstvo,« je odgovoril kancler, »taki veliki, lepi ljudje, kakor je poslanik, so mnogokrat podobni hišam, ki imajo štiri do pet nadstropij: prva tri nadstropja imajo najemnike, višja pa stoje prazna.«
Dežela telefonov. »V Zedinjenih državah,« tako poroča »Mc. Clure's Magazine«, »je v rabi nič manj ko 10 milijonov telefonov, do-čim jih je v vseh drugih državah na zemlji samo štiri milijone. Mesto New-York samo ima več telefonov kakor šest evropskih držav skupaj, namreč Avstro-Ogrska, Italija, Belgija, Norveška, Danska in Holandska. V mestu Filadelfiji, ki ima 1-5 milijona prebivalcev, je več telefonov kakor v ogromni ruski državi, v Bostonu več kakor v Avstro-Ogrski, v Los-Angelos več kakor na Holandskem in v Kan-sas-City več kakor v Belgiji. V marsikateri newyorški veliki trgovini se rabi večje število telefonov, kakor na Grškem ali v Bolgariji. Telefon je napeljan celo v take kraje, kamor pošta ne pride, kajti pisemska pošta gre na 58.000 krajev, dočim telefon na 70.000. To je za trgovino Zedinjenih držav seveda velikega pomena, kajti telefon vedno bolj nadomestuje trgovcem počasno pismeno občevanje. V nekaj minutah se po telefonu sklene kupčija med trgovci raznih mest, kamor je bilo treba več dni potovati ali poslati zastopnika. »Kralju železnic«, Merimanu, je nekoč rekel prijatelj: »Ti si pravi suženj svojega telefona,« toda Meriman mu je smehljaje odgovoril: »Ne, ne, pač pa je telefon moj suženj.« In res; le s pomočjo telefona je Meriman rešil neko bogato železniško družbo poloma!
»Juvenes mei ceciderunt.« (Jeremija.) »Vox • n Rama audita est, ploratus et ululatus mul-tus: Rachel plorans filios suos, et noluit con-solari, quia non sunt.« Živa podoba jokajočih slovenskih mater. Kdo bo nam zameril, če naše srce joče — jokal je celo Ahil junak — ko vidimo, kako padajo naši ljubljenci — flo-res juvenum. In če »Mentor« žaluje po svojih prijateljih, odpusti mu, bralec!
Stanko Poje (rojen 1896 v Starem trgu pri Ložu, padel pri Lucku 19. septembra 1915) je bil prava kraška grča! Mar mu je bilo, kako si drugi predstavljajo življenje! Po navodilih našega zavoda, v katerem je prebil šest let, si Je uslvaril pravec za življenje. V posvete nisi l°dil, Stanko, k nikomur: Bog je bil tvoj svetovalec in tvoja moč. K molitvi te ni nihče nikdar Pr'ganjal, k učenju nihče opominjal; ni bilo 'eba. Močna je bila tvoja roka, s katero si V7^‘f»ova'- nam ne v majhno zabavo,
moč "l?- r° °' Pa v	>e	b'vala podobna
' se je koncentrirala na en predmet: na
boj proti alkoholizmu, ki oskrunja tudi mlada življenja. Pri odhodu in še pozneje si obetal, da bo tvoja pest močno padala po sovražniku; ne dvomimo, da si obljubo izpolnjeval.
Stanislav Poje
sedmošolec iz zav. sv. Stanislava.
Janka Cerarja (rojen je bil 1. 1895. v Dobu, padel je na Rombonu pri Bolcu 3. oktobra 1915) pa še zdaj vidim, kako z ljubeznijo in pritajeno samozadovoljnostjo slika majniško prilogo »Domačim vajam«. Mater božjo slika pa lilijo in vijolice in ciklamne. Nežna duša, ki se je učila skromnosti, ljubeznivosti, finega čutenja v šoli Marijini. Marljiva čebelica, ki je poznal samo obligaten odmor. Priden, nekdo
Janko Cerar
abiturient iz zav. sv. Stanislava.
je rekel »preveč priden«, vesten dijak, ki je preko šole nestrpno gledal v življenje in bil prepričan, da mu šola še premalo nudi: učil se je tujih jezikov, bral, veliko bral, študiral literaturo drugih narodov, urejeval do vpoklica k vojakom 45. letnik »Domačih vaj«, ki so prinesle dokaj čednih pisateljskih poizkusov njegovega peresa. Kadarkoli je utegnil, so
skakali njegovi prsti po tipkah na klavirju, in če mu je čas dopuščal, je moral čopič plesati po papirju, kadar so »Domače vaje« potrebovale kakega okraska. Pa vsi ti poizkusi in uspehi, vsa njegova odlična izpričevala niso bila le sad velikega talenta, ampak tudi sad neugnane, železne pridnosti in vztrajnosti.
Kakor Pojeta, je tudi njega Marija ohranila vedno na pravi poti; »Virgini virginum vitam,« to geslo se blesti v zlatih črkah na sinjem traku, ki ga je ob slovesnih prilikah nosil kot prefekt kongregacije. Polet njegovemu življenju in pravo moč mu je dajal evharistični Zveličar. Krepak, odločen pa umerjen njegov korak je bil jek notranje umerjenosti in samozavesti.
Ker je hotel, da je njegova pravda z Bogom vedno v redu, zato je odhajajoč na bojišče skozi Koroško opravil tamkaj svojo spoved — zadnjikrat. Mesec pred smrtjo mi je še pisal: »Če bi bil civilist, bi Vam prinesel odtod planik in rododendrona. Tako pa moram počakati konca vojske. Do takrat bodo morda že zrasle druge.« Da, desetkrat in desetkrat bo pognal rododendron sveže cvetove, morebiti prav iz tvoje srčne krvi, vzklile bodo nove planike, vračali se bodo »juvenes mei«, a tebe, dragec moj, ne bo več nazaj. Ko pa pride dan miru, ko bomo romali na grobove junakov, tedaj obiščemo tudi tvoj grob in tedaj ti natrosimo mi na gomilo svežega, dišečega rododendrona in snežnobelih planik!
O tebi, nepozabni Štefan Kočevar (rojen je bil leta 1893. v Stranski vasi pri Semiču, padel je 10. avgusta 1915 ob Dnjestru), pa ne bom jaz govoril; sam govori in sam slikaj svoje žitje!
»Bog me je zato ustvaril, da skrbim za svojo dušo in telo.
Samo pot čednosti me pripelje v večno življenje.
Bog hoče od mene vsak trenotek mojega življenja . .. kakor bom zdaj sejal, tako bom imel žetev.
V	zavodu sem zato, da utrdim svojo dušo v dobrem, v čednostih, in da se učim ter si tako pridobim svetnih znanosti. .. Zato napovem večno vojsko lenobi; pridno se hočem učiti in čas vestno izrabiti, kajti od vsakega trenotka bo treba dati odgovor.
Prav vestno hočem izpolnjevati svoje dolžnosti, in to zaradi Boga.
Pri meni mora vladati vestnost. Čeravno me ne bo noben človek gledal, vendar bom delal, ker vidi me Bog in angel varih, in bom prejel za vse to plačilo.
Zraven tega hočem biti do vseh gojencev prijazen in z vsemi bom rad občeval.
Skrbeti hočem za svoje zdravje tako, kakor nas uče gospodje predstojniki.
Snažen hočem biti v vseh rečeh: v obleki, dobro umit, počesan, v knjigah, zvezkih, pisal-nikih itd.
Prizadevati si hočem, da bom Jezusu vedno bolj podoben. In največji pripomoček k temu je večkratno sv. obhajilo. Vsakdanjega svetega obhajila se hočem posluževati in si s tern pridobiti krščansko popolnost.
Moje življenje je podobno jadrnici na razburkanem morju... Toda ne bojim se. Vse bom premagal s pomočjo moje Matere Device Marije. Ti, o moja Mati, moreš pomagati meni
Šteian Kočevar
sedmošolec iz zavoda sv. Stanislava.
grešniku. Tebi sem se še na poseben način posvetil in Ti si me takrat z veseljem sprejela za svojega otroka. Spomni se, o Mati, nikogar še nisi zapustila, upam, da tudi mene ne boš.«
V	izvestju je bilo Kočevarjevo ime navadno debelo tiskano. No, med matematike ex professo se ni nikdar rinil, a račune z Bogom je imel vedno v redu; tudi o počitnicah je vodil natančno bilanco o svojem duhovnem napredku.
»Zgleden v vsakem oziru,« tako sodbo berem o Štefanu Kočevarju kot prvošolcu v nekem vzgojnem katalogu iz leta 1908/09; pa tudi zdaj, ko spi sladki sen med šumenjem Dnjestrskih valov, se sodba ni izpremenila.
9rošnja.
Dijake in vse prijatelje našega lista prosimo, naj nam pošljejo slike m kratke življenjepise srednješolskih dijakov, ki so padli v vojski.
||llll||||llll||||llll||||llll||||llll|||||ll|||||llll|||||jl|||j|l(l||||||ll||||||l!||||||||||||||M||||||||||||||||||l
i|||||llll||||lllll||lllll||||lllll|||lllll|||MII||||llll||l|llll||||lll||||||ll|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
u					- —1 LUKA VILHAR irir, Ljubljana. Kopitarjeva nlca it 4 priporoča prečastiti duhovščini in slav. občinstvu svojo veliko in bogato zalogo priložnostnih daril kot ure, verižice, uhane, zapestnice itd. po najnižjih cenah. Za solidno in točno postrežbo se jamči. 		:		.	1	I. KETTE LjubljnBO, Franca Jožefa c. 3. Klobuki, čepice, perilo, kravate, palice, dežniki, galoše, toaletne potrebščine itd. Vsi predmeti za telovadbo, turistiko in drug šport
		
Knjigoveznica ,Kat. tisk. društva* v Ljubljani se priporoča = v izvršitev vsakovrstnih knjigoveških del. Knjižnicam znaten popust Solidno delo, zmerne Gene. V- 	 <				 		 Kupujte edino ,Sava‘-kremo (čistilo). Dobiva se povsod.
		
Fr. P. Zajet, ,ZZT Ljubljana,JfS Priporoča svoj dobro urejeni optltnl zavod kakor tudi različne vrste naočnikov, SCipal-cev, toplomerov, dal]nogledov Itd. Poprovila | °Cal, Sčlpalcev itd. Izvršuje dobro In cenol		JkBB G. F. Jurasek f|H| i nglalevalec glasovirjev ln *“ L trgovec glaabU Ljubljana, Poljanska c. 13. Velika zaloga prvovrstnih glasovirjev, planin, harmonijev, gosli, tamburic, kitar, citer in vsega glasbenrga orodja. Najboljše strune (Wachold in druge). Zavod za uglaševanje ter popravila vseh glasbil. Jamčim pismeno 10 let. Posoje-valnica glasovirjev in harmonijev po najnižjih cenah. — Dobro blago ae samo hvalL 1
Banu  —-......................  —....... i
Telovadne priprave in orodje, vsako-* vrstne gospodinjske in gospodarske predmete, kuhinjsko opravo, železno pohištvo, orodje, raznovrstno železnino, nagrobne križe In prvovrstne poljedelske stroje priporoča prva domača tvrdka te stroke
Fr. Stupica v Ljubljani
Marije Terezije cesta štev. 1
veletrgovina z železnino in razpoSiljalnica ea	poljedelskih	strojev. bo
nnrrn	 ■
K. H. KREGAR
Ljubljana, Sv. Petra cesta 23
Troovlna z usnlem na debelo ln drobno
Bogata zaloga raznovrstnega usnja in črevljarskih potrebščin
uiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiimiiiiiiiin
Glavna zaloga
Sava-kreme
v korist obmejnim Slovencem I
— —  ............
Priporočljiva
domača tvrdka!
Podpisani izjavljam v imenu stavbnega odbora za zidanje nove cerkve v Šmihelu pri Žužemberku, da je gosp.
Rajko Sušnik
I umetni steklar v Šiški
napravil v imenovani cerkvi enajst novih oken, krasno in umetno v gotskem slogu, v sploSno zadovoljnost in po zmerni ceni ter je zato v svoji stroki vreden najboljšega priporočila.
V Šmihelu, 12. avgusta 1909.
Za stavbni odbor:
FrančiSek Gabršek,
župni upravitelj.
—..............  i	c
I Trgovina oljnatih barv, fir-nežev in lakov ter vseh v to stroko spadajočih predmetov
   .......................
Brata Eberl
slikarja napisov, pleskarsko mojstra Miklošičeva cesta št. 4
  .....................
nasproti „Uniona"
Priporoča se preč. duhovščini in p, n. občinstvu v vsakem oziru kot priznano solidna tvrdka    {
(H. Hit man) v Ljubljani
iiiiiiiiiiiiiimiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHUiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiinii
priporoča svojo bogato zalogo
MiHiiiiiiiiMiiiiiiiimiiiiiHiiiiiimiiiimiiimimiiii
: šolskih : in pisarniških potrebščin
MffliiintiiwiiMnmiinuMunBinmiiiMuiimM
kakor: raznovrstni papir, zvezke, no-teze, razne zapisnike, kopirne knjige, Šolske in pisarniške mape, radirke, pisala, črnilo, gumi, tintnike, ravnila, trikote, Šestila, barve, čopiče, raznovrstne razglednice in devocijonalije.