Domače in tuje ^^^^ Živali v podobah.. Slovenskej mladini v podiik in kratek öas opisal Fr. Erjavec, profesor na kr. viuej realk! v Zagrebu. rV Na svitlo dala družba sv. Moliora. III. del: IJ?-'^ " 3-, Ptice. I. snopič. -v r' ) ~ ■ V CELOVClj' ' Natisnil .T. Blaznik v Ljubljani. 1870. ■. ; ^ iva;- i-fv^Aj^^^-:. . . , -'■vi . • ' : ■ Domače in tuje Živali V podobah. Slovenakej mladini v podiik in kratek Öas opisal Fr. Erjavec, profesor na kr. višej realki v Zagrebu. t" rne^i / r ' Na svitlo dala družba sv. Mohora. III. del : ^ ' P ij^ C e. ^ I. snopič, ' 1 v CELOVCU. . J Natisnil J. BUiznik v Ljubljani. U o ^ li f i: / a 26085 z dovoljenjem vis. ßast. Krškega knezoäkoüjstva. f"V i • • 'li, ' h VvočL. L Ptice človeške prijateljice. Med vsemi živalimi, karkoli jih je stvarila božja roka ter jih podvrgla človeškemu gospodstvu, so ptice človeku najljubše. Dobro vemo, da so nam mnoge druge živali pri hiši in pri gospodarstvu potrebniše; vemo, da bi nam brez njih bilo težko, skoro nemogoče živet], ali vendar so nam ptice najbolj k srcu prirasle. Že od nekdaj je človek rad gledal in opazoval njihovo vedenje in poslušal njihovo petje. Vsa-cega, komur srce ni skozi in skozi popačeno, mora razveseliti, ako gleda ptico, kako vesela po vejah skaklja in svoje čute izliva v glasno pesem. Kako žalosten bi bil svet, kako dolgočasen, kako mrtev bi bil najlepši kraj, ko bi ga ne oživljale ptice s svojim petjem. Saj vemo, da lepo je le tam: Kjer ptičice pojo lu rožice cveto. Slovenski narod je po svojej rahlej in blagej čudi zmerom nagibal k mirnemu poljedelstvu iu pa-stirstvu, rad je opazoval naravo, zato se je pa tudi ž njo sprijaznil in ostal naraven. V posebnem čislu je imel ptice, one so že od nekdaj bile njegove ljubljenke. Prepričal se je, da ptice marsikaj popi-eje sjoznajo in čutijo, nego on sam; oznanjevale so mu zlasti premembe vremena in ni mu se čuditi, da je v starih časih skušal po njih izvedeti svojo prihodnost. Se sedaj — akoravno vraže pojemajo — deklica zvesto šteje, ko na pomlad prvikrat začuje kukavico v zelenem bukovji. Nikar jej ne zamerimo tega nedolžnega veselja, saj pravi, da ne veruje ptici. Vraže naj se zatró, ljubezen do ptic naj pa ostane na veke. Ker se je slovensld narod rad pečal s pticami, zato je tudi v njegovili pesmah tako živo, kakor v zelenem logu. Ptice se ž njim vesele in ž njimžalu- 1. Kukavica. jejo. Zdi ae mu, da ga ptica razume, m on si spet prizadeva, da bi razumel njeno petje. Zdi se mu, da ga sedaj tolaži v žalosti, sedaj ga spodbada na delo, a sedaj se spet segavo posmehuje njegovemu trudu. Mnogo ptičje petje si je človek tudi prestavil v svoj govor. Kedar na primer spomladi sliši peti škrjanca visoko nad sebo, dozdeva se mu, da ga kliče k delu govoreč: „Delaj, delaj, delaj, orji, orji, orji, sej, sej, vi'zi, vrzi!" Slovenski narod ima sto in sto svojih pesem, v kterih nagovarja ptico, a ona mu odgovarja. Tako na primer v ljubeznjivej pesmici: „Poj , mi tiček, poj , Ljubi tiček moj !" „ „Kak bom revček pel. Skobec mi je ljubo vzel." '' ,,Poj mi tiček, poj. Ljubi tiček moj ! če boš pel vesel, Skobca ti bom jaz ujel." Deklica tici odkriva svoje skrivne misli, ki so se jej rodile v mladem srcu; mladenič tici izroča srčiii pozdrav, naj ga nosi v dalnji kraj. Nasproti pa drobna tica tudi svari in uči neizkušeno deklico, in deklica jej veruje misleč: I kaj, ko vse res bi bilo! Tič leta nad nami, on vidi ljudi, Yé dobro, kako se po svetu godi. Ubozega jetnika, ki za trdnim zidovjem v že-lezji zdihuje, pride tica na okence tolažit in kratkočasit. V nekej narodnej pesmi pride klicat slavnega kralja Matijaža, naj se pripravlja na vojsko, in pozneje mu prileti na'bojišče oznanjat, da naj domvi biti, ker so mu Turki uplenili kraljico Alenčico. V vseh pesmab so ptice človeške prijateljice, ki mu zmerom samo dobro zelé. Neka srbska narodna pesem pravi: Tri tiče so goro preletele, vsaka nosi neko znamenje, prva pšeničen klas, druga vinsko trtico, tretja pa zdravje in veselje. Prva je sedla v banatsko polje, druga na Fruško goro, tretja se spušča med nas, da bodemo zdravi in veseli. Največ so se ptice prikupile s petjem. V sladko pesem izliva ptica vse svoje čute, kakor jih čuti njeno drobno srce; veselje in žalost, ljubezen in hrepenenje. Kakoršen je čut, taka je tudi pesem. Sedeč blizu gnjezda, kjer mu zvesta družica vali, sedaj z done-čim glasom oznanja svojo radost, sedaj spet v strahu tiho cvrči in toži za tovarišico, ktero mu je skobec odnesel. Ptičje petje tudi v človeku budi take čute in ptičje hrepenenje izliva se v človeško srce. In ko 80 človeka objele skrbi in reve, toži ptici svoje bolečine in jo proseč nagovarja: Zapoj mi ptieica glasno, Zapoj mi pesem žalostno, Ki bo mi v srce segala, Občutkom se prilegala. Ptice so tedaj v resnici človeško prijateljice. _ 6 — II. Pluge življenje. Ptica živi veselo tje v en dan in ue vpraša, kaj bo jutri. Zato je ptica podoba dobrovoljnega in brezskrbnega življenja. „Živi kakor ptica pod nebom" govorimo o človeku, kterega ne tare nadloga, ktere-mu dan za dnevom uhaja brez vse skrbi. Tudi sveto pismo, ko nam priporoča, da se nikar preveč ne prevsopihajmo za posvetno blago, nam stavi ptice v izgled, govoreč: „Glejte ptice pod nebom, ne sejejo, ne žanjejo, in vendar jih preživi nebeški oče.^' Ptica zna pa tudi užiti življenje, kakor nobena druga žival. Njej najdaljši dan ni predolg, vedno si najde opravka, nikoli ne miruje. Zjutraj na vse zgodaj, ko se je komaj začelo jasniti na vzhodu, že se probudi iz kratkega spanja in z drobno pesmico pozdravlja novi dan. Veci del dneva stikuje za hrano, eden je išče v polji, drugi v gozdu, neki ob vodi, neki v vodi, po zemlji, v grmovji, na drevji, pod mahom in listjem, med kamenjem in po zidovji. Letanja in skakfjanja ni konca ne kraja. In če si tudi na poln želodec privošči malo počitka, ne traje dolgo. Začne si rediti in čistiti perje, potem gre spet na lov. Proti večeru zbirajo se navadno v družbo iskaje si ugodnega prenočišča, zaspé pa še le po dolgem cvr-čanji in šepetanji. Tako jim hitro mine dan za dnevom. Ptica je zračna žival, stvarjenja, da na lahkih perutih plava po neizmernem prostoru. Dočim so sesavcem kosti debele in polne mozga, so ptičje kosti tenke in prazne. Tudi so v zvezi s pljuči in ptica jih more po všečnosti z zrakom napolniti in ravno tako tudi vse druge otline v svojem truplu. More se tedaj narediti lažja ali težja, kakor se jej zdi. — Res je, da se morejo tudi nektere druge živali, na irimer: netopirji in žuželke vzdigniti v zrak ali tako neukretno, kako omahljivo, rekel bi izgubljeno je to njihovo letanje. Niti netopir niti metulj se ne more sukati, ne more viseti v zraku. Samo ptica leti, netopir pa prhuta. Kdo še ni občudoval malega skrjančka, kako se v neprestanem žvrgolenji vije pod oblake? Kako lepo je gledati mogožnega orla, kedav se mirno plavajoč suče v velikih krogih, ali pa kakor črna pika visi v sinjej višavi. — Ali pa naša ljubeznjiva lasta-vica! Kal dim že 6400 mrče^ih glav. Sama zase pa gotovo potrebujeta kacih 600, tedaj pokonča ena rodovina v enem dnevu 7000, v enem mesecu 210.000, celo poletje vsaj 500.000 vsakoršnega mrčesa. Ako v enej vasi gnjezdi 100 parov lastavic, pokončajo te v enem etu črez 50 milijonov sitnega in Škodljivega drobiža. Veliko in zdatno korist ima človek tudi od nekterih večih ptic, kakor n. pr.: od sove, kanje, postolke in drugih manjših ujed, ki so razen druge škodljive golazni sosebno poljskim mišim hudo vojsko napovedale. Anglež White je opazoval navadno BOVO in ]e videl, da je skoro vsako uro prinesla miS v gnjezdo. Celo mali skovir je poletnega večera svojim mladim nalovil 11 miši. Razen miši zoblje tudi gosenice in Dr. Martin je v sovinem želodcu našel razen nekoliko miši tudi 75 gosenic. In kako povračuje budalast človek svojim do-brotnicam? Strelja jih ali iz neumne vraže ali pa iz preširne objestnosti ter jih mrtve — sebi v naj-večo sramoto — še celò pribija na paž ali na hlevna vrata. Ali si je mogoče misliti veče nehvaležnosti, veče bedastoče in veče surovosti? VIL Ne preganjajte ptičev! Po vsem, kar smo doslé že slišali o koristnosti ptičev, jih pametnemu človeku ni treba še posebej priporočati in na srce polagati. Toraj naj tukaj le na kratko omenim, kako si boš najhitreje te male delavce privabil v svoje vrte in gozde. Tvoje zemljišče naj bode ticam gostoljubno zavetje, kjer jih nikdo ne sme vznemirivati in proganjati. Otrokom, zlasti pastirjem, ostro prepovedaj stikati za gnjezdi, razdirati jih ali jemati iz njih jajca in mladiče. Tudi jeseni ne pusti loviti malih tičkov, in nikoli ne daj streljati sov in kanj. Ako bodo takisto delali tudS tvoji sosedje, bodo se kmalu pokazali dobri nasledki tacega ravnanja. Ako hočeš, da se ti tiöi popolnoma ucloiuiičijo, stori tudi ti njim časih kaj dobrega. Onim pticam, ki tudi po zimi pri nas ostanejo in dostikrat hudo stradajo, vrzi časih pest slabcjšega zmesnega žita, krušnih drobtinic ali kaj tacega. Videl bodeš, da se ti bode ta malenkost dobro izplačala, ptice ti bodo to prnaznost gotovo povrnile. Pa se tudi drugače moreš privabiti jih v svoj vrt. Skrbi jim za priležna mesta, kjer morejo gnjez-diti, naredi jim hišice iz otlih vej ali pa iz deščic in pribij ali obesi jih v košate vrhove. Videl bodeš, kako vesele jih bodo ptice in kako hitro se bodo v njih nastanile. Malim tičkom, kakor je na pr. sonica, so najbolj všeč hišice kacih 7 palcev dolge in S jialce široke ; okrogla luknja, skozi ktero ptice ven in noter hodijo, naj bode palec široka in pred njo na))ravi palico, da bodo na njej Jahko sedele. Tudi je dobro hišico z mahom oviti. Škorci imajo radi veče, poldrugi do dva črevlja visoke hiše in leto (luknjaj mora biti dva palca široka Na Nemškem bodeš v vsakem vrtu našel po nekoliko večih in manjših takih hišic, zato je pa drevje ondi čisto in zdravo in vrt gospodarju donaša velik dobiček. Znamenito je, da so zamorci, ktcrc radi z divjaki pitamo, posebni prijatelji pticam, da bi mogli biti v izgled tudi mnogim tako imenovanim omikanim narodom. Baron D e oken, ki je popotoval in živel med zamorci, piše o Džaga-zamorcih v vzhodnjej Afriki: Pri teh ljudeh je treba posebnega dovoljenja za ptičji lov, jastrebov pa nikdo ne sme streljati, ker čistijo zemljo od smradne mrhe. Vse ptice varuje posebna postava, ptice se tukaj spoštujejo kakor najboljši zavezniki in pomagači kmetovi. Bržčas bodemo tudi mi to skoro dobili, kar zamorci že davno imajo, namreč postavo, ki ustanavlja, ktere ptice se smejo loviti in kedaj in ktere se ne smejo nikdar. Potem bode pa vaša skrb, očetje, župani in srenjski odborniki, da ta postava ne bode samo na papirji. Največ bodete pa opravili vi iskreni prijatelji mladine, vi učitelji duhovni in svetni, vi bodete najlaže dopovedali mladini, kako potrebne so nam ptice. vi bodele znali v mehkih mladih srcih izbiiditi ljubezen in milosrčnost do živali sploh, do tičev pa so posebno. Vem, da za to od mene ne potrebujete nauka, saj vam vaše srce samo pravi, kako morate govoriti, da v srcih udane vam mladine zanetite čutje usmiljenja. Nečem tedaj nobenega podučevati, ali vendar naj se mi ne zameri, ako bodem tu povedal, kako je mene moja babica (stara mati) učila in v meni budila rahločutnost do ptičev. Bil sem velik prijatelj tičev in rad sem stikal za gnjezdi. Neko pomlad najdem na vrtu med rogo-vilami staro jablane ščinkovčevo gnjezdo in v njem pet že skoro godnih mladičev, kterih sem bil neizrečeno vesel. Stara dva sta me plaho obletala in činkala sta pi-av žalostno, ali jaz jih nisem utegnil poslušati. Vzel sem gnjezdo z mladiči in v enej sapi hitim jih pokazat babici v hiši. Ali tu sem se opekel. Tckoj sem jih moral nesti nazaj, zvečer pa, predno sem šel spat, pravila mi je babica to povest : V starodavnosti, ktere nikdo več ne pomni, zbral je neveren Turek silno vojsko v deželah, kjer solnce izhaja, in se je zagrozil, da bode vse krščanske zemlje pod se spravil. Turška vojska jo premagala vse cesarske in še druge armade, v'eno mer se je valila naprej proti solnčnemu zahodu. Turška vojska je bila strah in trepet vsem kristijanom, kamor koli je prihrumela, skrunila je cerkve, požigala vasi in mesta in morila ljudi vse poprek. Pridrevili so se tudi v naše kraje in našo sv. Petra cerkev so oropali in zažgali. Jok in stok je šel pred njimi, jok in stok je sledil za njimi. Turek ni imel usmiljenja, z eno roko je prijel kristijana za lase, govoreč mu: Brate, ne boj se! — z drugo mu je pa vrgel glavo proč. Kar ni pokljal, zlasti dečke in deklice je povezal in odpeljal seboj v dalnjo Turčijo. Koliko solz se je prelilo, koliko ubogih starisev je ostalo brez otrok in koliko sužnjih otročičev je zastonj zdiliovalo po svojih stariših. Le misli si, ko bi spet hudi Turek prirohnil k nam in bi tebe vzel očetu, materi in meni, bi te z drugimi otroci pobral in peljal v deveto deželo, kjer žive duše ne poznaš. Kako hudo bi bilo tvojemu očetii in pa tvojej materi, kako hudo bi bilo tebi! — In vidiS, ti si ravno tako neusmiljen, kakor neverni Turek. Ti si uboge mladiče vzel skrbnim njihovim starišem, kteri imajo z njimi največe veselje. Te nedolžno živalce, ktere je tudi vstvaril dobrotni nebeški oöe in jim preskrbel živeža, da se vesele svojega življenja in Njemu hvalo pojó, te živalce si ti hotel vzeti njihovemu očetu in njihovej materi, da bi bili v tvojih rokah storili žalostno smrt. Ali misliS, da bi bilo to všeč Bogu, ki ti je dal dobre starile in mene, ki te učim, kaj je prav, kaj ni prav. Tako mi je govorila babica, in meni so šlo njene besede do srca. Neizrečeno me jo veselilo, ko sem črez nekoliko dni videl mladiče, ko bo jih stari izpeljavali iz gnjezda in glasno oznanjevali svoje veliko veselje nad njimi. Na zemlji ga ni mesta, kjer ne bi prebivale ptice. Nahajajo se povsod, na snežnih planjavah ob ledenem moiji ravno tako, kakor v najvročejih pokrajinah. Najviše gore, gole puščave, polje in gozd, reko in morje oživljajo ptice, vsak kraj, vsako pod nebje ima svoje goste. Do sedaj je znano okoli 8000 ptičjih vrst, in od teh jih samo kacih 600 živi v Evropi, ki je v tem najsiromasniša. Najbogatejša je Amerika, zatem Azija, onda Afrika in naposled Avstralija. O pticah se more sploh reči, da žive dolgo. Naši mali tički živ0 v gaj bici zaprti po 12 let, ako jim se dobro streže. Zunaj pa učakajo tudi 15—20 let. Posebno dolgo živi papiga, labud, krokar (vran) in orel. Na Dunaji so imeli necega orla zaprtega 104 let in ravno ondi je leta 1809 poginil orel, ki je bil 80 let jetnik. I. DomaČa perotnina ali živad. 1. Kura. Na vzhodu se še ni jelo jasniti in že se z gredi ali drevesa na dvorišču razlega glasen : kikeriisi mladega petelina, in tekoj mu z grčavim: kukuriku odgovarja sosedov stari peteli, temu se spet oglasi tretji in tako gre naprej po vsej vasi. Petelinov glas jo prav enostaven in nima nič posebnega v sebi, ali vendar mora biti ljudem po godu, ker petelinu v nekterih krajih pravijo: pevec. G. Peteliu. Petelinov jutranji glas z vcacljeni čaje zgodnji voznik in popotnik na cesti, ker mu naznanja zaželeni dan ; neugodno pa doni na nšesa zaspanemu hlapcu, ki je pozno v noč kolovratil vasi, nevoljen so obrne v senu in mermra nekaj nerazumnih besedi. Petelinovo petje dobro dó bolniku, ki vso noö ni mogel zatisniti očesa ter je že težko pričakoval belega dne, tolažeč se, da mu bo potem odleglo; pobožna ženica pa, kterej starost ne dà spati, potiplje o petelinovem klicu na steno in vzemSi molek v roke začne prebirati jagode na njem. ^ Ko je napočil dan, izleti petelin z gredi na dvorišče, poravna zmršeno perje po sobi, ogleda se z bistrim očesom okoli sebe, stopi z eno nogo malo naprej, steplje s perotnicama, stegno vrat in krepko zakokorika iz jarnega grla. — Petelin jo res le ) ptič, mogočen in ošaben gospod. Le poglej ga, kako gi-zdavo se vede, kako moško prestavlja nogo, kakor bi bilo vse njegovo. Pa ima tudi res prav lepo in gospodsko obleko. Rdeč, lepo nazobčan greben mu krasi glavo kakor plamena la-ona, in tudi rdeči viseči podbradek ni kar si bodi. Živo oko se sveti, kakor bi se v njem iskre utrinjale. Svetlo perje, zlasti ono na vratu in v zavihanem repu mu se kaj lepo spreminja na solncu, posebno mu se pa pristojno vi late dve sabljasto zakrivljeni repni peresi, in da je vitez ves gotov, ima na piščali špičasto ostrogo. Sedaj tudi kokoši zapustc svoja prenočišča, petelin jim gre naproti, je spodobno pozdravlja in jo tekoj začne voditi po dvoru. Petelin ima vse svoje kokoši rad, ne bom rekel, da ne bi imel te ali one rajši od druge, ali vendar nobene ne zanemarja, vsem bi rad prav storil. Ako je našel kako zobanje, hitro skliče vse svoje pute skupaj, vsaka mora nekaj dobiti, kajti požrešnost in samogoltnost niso njegovo napake, da si tudi on ni brez njih. Se predno se vežina vrata odpró, je petelin a svojo družbo že devetkrat dvor obšel. Ko zaškrip-Ijejo vrata in se gospodinja prikaže na prag, steče se vsa kokošja druhal pred vežo zvesto spremljajoč gospodinjo pri vsakej stopinji, ker dobro vedo, da 3ode kmalu stopila z žitnim peharom v roci pred uje. Kako hite pobirati zrnje, le petelinu se ne mudi tako zelò, ali vendar Jezno kavsne po vrabcu, ki je ili podstrešja prifrčal med nje. Ko je ' žito ])Ozobano, "gredó pit. Pijoča kura vzdigne glavo in pogleduje na nebo. Pod petelinovem vodstvom BO potem sprehajajo po dvorišču in po vrtu, gredó tudi na cesto in k potoku, na travnik in na polje vedno brskaje z nogami in pridno pobirajo semenska zrna, črve, žužke, majhne polžke in drugo golazen. Da jim želodec hrano rajši prokuha, zobljejo tudi pesek, kokoši pa tudi jajčje lupine in apno, vmes smučejo tudi travo in druga zelišča. Sedaj se ta, sedaj spet ona kokoš loči od družbo in poišča svoje gnjezdo na svislih, v hlevu ali na nahišji in znese jajce. Ta srečni dogodek obznani z glasnim kokodakanjem. O lepem vremenu se rade kopajo v suhej prhkej zemlji, kar jim sosebno dobro de ter jim neki tudi služi na zdravje, zlasti si s tem preganjajo sitno tekuto (uši). Ravno so vse zamaknjene v kopanje, konec hiše na zelniku sedi vsaka v svojej kotanji, steplje s krili in meče prst na-se. Kar so za podom oglasi sosedov mladi petelin, ki se klati okoli, ker ga stari domači petelin odganja ter mu ne dà živeti v družbi. Petelin, ki se bas koplje sred svojih kokoši, je že nokolikokrat pognal pritepenca, huda jeza ga tedaj zgrabi denes, ko ga spet začuje v svojej oblastniji. Hitro stepo prah iz perja in razkačen hiti proti sovražniku, ki so — kakor je videti — denes no bode dal tako z lahka odpraviti. H stegnjenim vratom in na pol razprtimi kreljuti pričakuje pritopuh domačina, na kterem se jo vzdignilo sle- ■ homo peresco. Jezen pridrvi domačin, z vso silo so zažene v klateža in ga vrže nazaj. Že jo mislil, daje sovražnik premagan, ali ta so hitro spet opomore, in še jredno se drugi prav zave, ga puhne nazaj. Vname so uid boj, drug hoče druzega izriniti, bijeta se s kreljuti, gazita in sujota se z ostrogami. Časih zasopljena in utrujena prenehata, človek bi mislil, daje boja konec, ko se toliko huje spet spopadeta. Naposled se začneta s kljuni obdelovati, krona in obradok krvavi, in tudi iz vrata so cedi rdeča kri. Oba omahujeta ali nobeden neče odjenjati. Sedaj je domačin ubral pravi trenutek, na vso moè vseka s kljunom tekmeca po glavi. Omamljen od strašnega udarca klecne v stran, stori dva tri korake nazaj, pobeai rep in glavo in beži domil, kar ga noge nesó. Bitka je odločena in končana. Zmagalec hiti za njim, mu potoma §e založi par krepkih kavsov in ne odjenja, dokler se premagani in upehani sovražnik ne zavleče pod pod. Z žarečimi očmi se zmagalec ponosno vrne domu med svoje pute, zleti na voz in od ondod z glasnim kikeriki oznanuje svojo zmago. Nekteri narodi v Indiji in Kini so zaljubljeni v take petelinje boje, in tudi omikani Angleži jih v tem posnemajo. Petelini se za take boje skrbno odgojivajo in vadijo, pred bojem jima privežejo železne špice na ostroge, da se toliko bolj razmesarita. Take zabave pa gotovo Angležem ne služijo v čast. Petelin ima v živalskih basnih mnogo opraviti, zmerom se vede dostojno in se mnogo domišljava zarad svoje modrosti in previdnosti, ali navadno ga vendar prevejani lisjak spelje na led. Povsod ga čislajo za dobrega čuvaja, zato so ga vojaki nekdaj jemali sebo na vojsko in na vojne ladije za stražo. Njegovo petje je presunilo sv. Petra tisti večer na dvoru vélicega duhovna, spomnil se je svojega greha ter se britko zjokal. Zato se dandenes pobožnega opominja na pokoro, zategadelj ga tudi radi stavijo na cerkve vrh zvonika. Po petelinjem petji in po njegovem vedenji tudi prerokujejo vreme; neka narodna pesem pravi: „Petelinček belček, skoči na hlevček, jarica na gredi, da se lepo zvedri." Prazno-verni in vražasti ljudje pa pripisujejo staremu petelinu — zlasti črnemu — še posebno čudne moči. V sedmem letu, ali kali, znese jajce, ki tekoj zleze v zemljo, kjer se godi toliko časa, da se iz njega izvali strašen zmaj ali pozoj. Ta pošast prileze na zemljo in potem izleti po zraku, za letečim se pa podirajo hiše in drevje, skale in celò gore tako dolgo, da ga naposled podsujejo. — Ni mi treba dostavljati, da so to prazne čenče. Kokoš je manja od petelina in nima tako veli-cega grebena in obradka, niti tako lep»ga perja. Tudi druge njene zmožnosti so slabe. Pohlevna je in tiha, mirna in krotka, z vsem zadovoljna, prav kakor se -ženski spodobi. Pametna ni ravno, da bi dejal, ali zato je pa neizrečeno dobra mati; rekel bi, vse njene zmožnosti so zajete v maternej ljubezni, in celò Kristus je s kokljo primerjal sebe in svojo neizmerno ljubezen do svojega naroda rekoč: „Jei'uzalem, Jeruzalem, ki moriš proroke in kame-nuješ one, ki se k tebi pošiljajo; kolikokrat sem hotel zbrati otroke tvoje, kakor kokoš zbira piščance svoje pod peroti, in niste hoteli." In res je ni skoro tako ljubeznjive in dobro-dejne podobe, kakor je koklja s piačeti. Ze vsako jajce, ktero znese, jo navdaja z neizmernim veseljem. Ona, ki je sicer tiha in pohlevna, takrat ne more molčati, z veselim kokodajskom bi vsemu svetu rada naznanila svojo radost. In ko jej je človek pustil jajca v gnjezdu, da sme valiti, sedi na njih noč in dan, zapusti jih le toliko, da se najé in napije. Kaj pa še le po tem, ko se 21. dan mali kebčeki začno valiti iz jajec. Kokljo s piščeti človek lahko zmerom gleda z veseljem. Sedaj kokoši skoro ni več poznati, vsa je spremenjena. Sedaj nima časa perja držati v redu, vsa zmršena hodi okolL svoje drobne čivkajoče družine, dela se široko kolikor mogoče. Cel dan kloče in vabi kebčeke k sebi, hodi skrbno okoli njih, uči jih zobati, vsako zrno jim izlušči, vsako drobtinico jim izbrsa pred kljunček. Našopiri se kolikor mogoče, kliče jih pod se, vse pokrije s svojim truplom, vse odene s svojim perjem. Otročiči so časih malo razposajeni, nagajivo se zaganjajo va-njo in jej kljujejo kožnati podbradek, drugi še predrzniši skačejo jej objestno celo na hrbet — ali ona vse to mii'no trpi, saj je mati, in to so njeni otročiči. Sicer plaha in boječa kokos je sedaj hrabra in drzovita, zažene se v vsacega, ki bi jej htel vzeti kacega otroka. Ne boji se tudi velicega psa, togotna mu se zaganja v glavo ter mu kljuje oči in nos. Ako zagleda skobca nad sebo v zraku, daje to a josebnim skrbečim glasom na znanje in poplašeni cebčeki leté pod njo. Milo in zraven tudi smešno je gledati kokljo, kterej so podvrgli račja jajca. Svojim pastorčicara — soje ravno t.iko previdna in skrbna mati, ali kedar jrvikrat pridejo do vode in male račice veselo cap-jaje poskačejo va-njo, jo spi-eliaja strah ni groza. Zbegana skače ob vodi sem ter tje, kloöe in kliče, svari in vabi k sebi — ali zastonj, kajti račicam ploskanje in brodenje po vodi neizrečeno dobro dé. Hčasoma se koklja umiri, njej samej se dozdeva, da njeni otroci nekaj znajo, česar ona ni znala v svojoj mladosti, niti se je pozneje temu priučila. Kura jo že od nekdaj domača ptica in je sedaj razprostranjena po vsej zemlji, Amerika jo je pa dobila še le od Evropejcev. Človek si jo je udomačil od neke azijanske divje kokoši, bank i va imenovane, ki še sedaj divja živi v Indiji. Bankivska kura je podobna našej, samo da je pametniša in lepša, zlasti velja to za petelina. Divja bankivka ne znese več nego kacih 10 jajec, dočim naša domača dožene do 120 in še črez, ako se jej sproti jemljó iz gnjezda. Mlade bankivke so b časom privadijo človeka ter so v vsem podobne našim. Čudno je pa, da naša kura nikoli in nikjer ne podivjà, tudi ondi ne, kjer je bosta blizu in kjer se človek ne peča toliko za njo. Sem ter tje so celò poskušali domačo kokoš podivjačiti, ali ni se uspešilo. Kakor smo videli pri četveronogih domačih živalih, sprevrgla se je tudi domača kokoš v mnoge zvrsti in pasme, ki se po velikosti, po perji, v nogah in v grebenu razlikujejo. Najlepše in najteže pasme so angleške, holandijske in hamburške. Pri nas so najnavadniše: čopke, kosorepke, golice, sršice, pritlikavke i. dr. Od nekohko let sem se je jako razprostranila tudi tako imenovana kohinkinska kokos, ki je znatno veča od naše navadne. Kura koristi človeku z jajci in z mesom. Jajca so sama ob sebi mehko kuhana prav zdrava in tečna jed, še več se jih pa potrebuje za raznovrstna druga jedila. Kokos nese 4—5 let, živi pa kacih 12 let. Stara kokoš dobi veči greben in ostroge na nogah, tudi začne posnemati petelinovo kukurikanje. Petelin učaka 15 —20 let, navadno se pa zakolje poprej, ker čim je starši, tem jo trje in pustejše meso. Mladi petelinčki se kopunijo, da imajo okus-neje m prlikejše meso. Ze stari Egipčani so imeli nalašč za to narejene peči, kjer so se iz kurjih jajce brez koklje valila pisčeta. ' Enake peči so spet v navadi po večih mestih. 2. Golob. Med domačo perotnino je golob človekov ljubljenec. Po vsem širnem svetu ga čisljajo in ljubijo, Muhamedancem jo pa celò sveta ptica. V naših narodnih pesmah napominja se med vsemi pticami največ „golobček" in „bela golobica." Grolob nam je podoba nežnosti, čistosti, nedolžnosti in ljubezni. V podobi goloba prikazal se je tudi sv. Duh pri krstu na reki Jordanu, v podobi goloba izleti tudi duša iz pravičnega. Golob je čista, živahna, občutljiva in previdna ptica. Med sebo se radi družijo in živ0 v lepem miru. Milo je pogledati goloba in golobico, kako zvesto držita skup, njihova ljubezen ni od denes do jutri, le smrt jo more razdružiti. In kako lepo ravna golob s svojo tovarišico, kako jej streže, kako skrbno teka in plese okoli nje, kako se napihuje, kako se jej priklanja. Prijaznega gučanja in poljubovanja ni konca ni kraja. Golob je zares podoba zveste ljubezni. Na vso moč je tudi privržen svojej hišici — go-lobnjaku, kjer mu starka mlade godi. V največej nevarnosti se ne umakne iz nje, pri požaru strahoma leta okoli hiše, nikakor se ne" dà odvabiti. V vedno ožih in ožih krogih obletava golobnjak in naposled osmojen pade v ogenj. Ako ga človek vjetega odnese daleč proč in ga spet spusti v tujem kraji, tekoj se vzdigne visoko v zrak, vrti se en čas in potem kakor strela hitro leti proti domu. Zarad te lastnosti pošiljali so že v starih časih po golobih pisma in poročila v dalnje kraje, črez vode in črez gore. Za ta posel je najboljši tako imenovani turški golob, komur ravno zato tudi pravijo: ^ismonos. Že stari Grki in Rimljani so jih za to rabili. S pismonosom se tudi lahko prepričamo, kako hitro golob leti. Skušnje so pokazale, da v enej uri preleti 15 milj daljave. Gotovo pa nobeden golob ni bil sprejet a takim veseljem, kakor tisti, ki je Noctu v barki prinesel zeleno oljkovo vejico. 7. Golob. Pogledimo si malo bliže to milo ptico. Kratek kljunček je malo zboČen in okoli nosnic in na korenu z mehko voskasto kožo obralčen. Na kratkih nogah ima štiri prste, trije so obrnjeni naprej, eden nazaj zadnji pa stoji s prednjimi v istej višini. Gosto perje je trdo in se k truplu prilega. Golt se mu razširi v veliko gušo ali grbanec kjer se hrana meči, predno gre v pravi želodec. Žolča nima. Da si ima kratke noge, vendar hodi dosti dobro, gredoč pa kima z glavo. Njegovo lepo bistro oko sosebno dobro vidi in tudi sluh je izvrsten. Glas jo grgljajoč; pravimo: da guče ali gruli. Domači golob ima mlade večkrat v letu, vsaj trikrat, toda samo po dva. Največ vali sama golobica, — sale za nekoliko ur — navadno okoli poldne jo zmeni golob. Mladiči se iz vale 16—18. dan m so kilavi, slepi in neukretni. Prve dni jib stari pitajo z neko sirasto kašo, ki jim se tačas dela v gusi, pozneje pa dobodo zmehčanega zrnja. V štirih tednih so godni, popolnoma, dorastejo pa konec prvega leta. Goloba navadno štejejo med škodljive tiče, ker rad leta na polje v žita. Ne bom rekel, da o setvi ne pobere vmes tudi kako žitno zrno, ali večidel se hrani s plevelovim (glotnim) semenom, zlasti s ptičjo grašico, znanim sitnim in škodljivim plevelom. Nekdo je ubil domačega goloba, ko je ravno iz polja priletel in mu je razporil želodec. Pa kaj je našel? — 3582 grašičinih zrn! Taisti je izračunil, da en golob s svojim enim mladičem pozoblje na leto 800.00Ü grašičinih zrn. Sedej naj pa sodi vsak sam, ali je golob škodljiv ali ne. Poljski golobi, to je oni, ki letajo na polje, niso nikdar tako krotki in domači kakor kure, časih še óeló spet podivjajo, in to ne samo na kmetih, temuč tudi po mestih, kjer nimajo gospodarja. Taki divjaki gnjezdijo po cerkvah, v podrtinah starih gradov i. t. d. Tudi goloba je človek udomačil že v najdavniših časih, sedaj je v neštevilnih pasmah in zvrstih, kterih pa tukaj ne moremo opisovati, razširjen po vsej zemlji. Angleži se največ pečajo z golobaistvom. Grolobovina je jako nežna, prhka in okusna. Vsem tem pasmam je prvi zarodnik: divji ali skalili golob. Divji golob je pepelastega perja, prek perotnic ima dva črna pasa, na hrbtu je bel, vrat se mu pa spreminja v zelenkasto in bagreno (škrla-tasto). Očesa je rumenega, kljuna črnega, nog pa temno višnjevih. Stanuje daleč po Evi'opi, na Škotskem in Norveškem ravno tako, kakor na Laškem in Grškem. Na jugu je stalna ptica, na severu se pa umakne zimi leteč v topleje kraje. Divji golob prebiva v starem zidovji in pečevji, v luknjah in podzemeljskih podmolih, nikdar pa na drevji, in v tem se od vseh drugih naših golobov razlikuje. Na našem Krasu, ki je poln strmih peči, jam in brezden, živali v podobali, ii živi ta golob v mnogoštevilnih krdelih, zlasti v Primorji. Divja golobica vali vsaj dvakrat na leto. Grnje-zdo je kup siihljadi, drača in slame, ki jo jo on nanesel. Skalni golob je neizrečeno plah in oprezen, nikomur ne upa; kmetu ali pastirju, ki mu se bliža golih rok, ravno tako malo, kakor lovcu s pušo.. Razen tega divjega goloba, žive po naših lesovih še trije drugi golobi, med kterimi je največi grivar ali gi'ivnjilè. Ime je dobil od vratne grivne. Na vsa-kej strani vratii ima namreč belo polumesečasto liso ; sicer je pepelast, le perotnice in rep so temnejši, in vrat se lepo spreminja na zelenkasto. Oko je jasno rumeno. Gi ivar živi po vseh naših lesovih, rajši vendar v jeloviii, videti ga je pa redko, ker je neznano plah, ter mu bister vid in tenek sluh kmalu človeka ovadi. Pozno v jesen se umakne zimi, na prvo pomlad je pa že tukaj, dostikrat se vrne prezgodaj m takrat jih v poznem snegu in mrazu mnogo pogine. Tako jih je pomladi 18ß5. 1. na Hrvaškem velika množina počepalo od gladu in zime. Grivniač gnjezdi v goščavah. Gnjezdo je plitko in redko, brez vse umetnosti. Če ga je kdo motil ali spodil iz gnjezda, kedar vali, popusti jajca ali pa tudi že izvaljene mladiče in neče več sedeti. Hrani se največ z jelovim in borovim semenjem, vmes pa tudi z drugim zrnjem, celò z želodom in z bukovico. Če tudi sem ter tje na polji pobere kako žitno zrno, zato se vendar, ne more prištevati škodljivim, temveč koristnim pticam, ker po njivah pozré mnogo plevel-skega semena. Temu podoben je (luplar, samo manjši je, nima grivne na vratu in ima rjavo okó. Akoravno ga je manj od poprejšnjega, živi vendar tudi ta po vseh naših gozdih. Gnjezdo ima v kacem duplu in vali navadno trikrat na leto, ali vsakikrat v drugej luknji. Gnjezdo mu se namreč tako zasmradi, da ni mogoč« v njem izrediti drugi zarod ; do leta so pa smrad posiisi aH pa ga žužki pojedó, in potem je gnjezdo spet pripravno za valitev. Tudi duplar nas zapusti jeseni. Hrani se po njivah, na senožetih in v gozdu od vsakoršnega zrnja. Naposled je še grlica. Grlica je med našimi golobi najmanjša pa tudi najlepša in najljubeznjiviia. S tožečim, krukljajočim glasom se mora prikupiti vsacemu, in ti-dega srca mora biti lovec, ki strelja grlice. Perja je jako pisanega. Na glavi in po bokih je modro siva, pepelasto perje na porotnicah je rjavkasto zarobljeno, na vratu ima pa z vsake strani štiri črno žametaste belo obrobljene preke. Grlo in jirsi so rujne kakor vino, oko je rjavkasto, noge pa rdeče. Vali dva — ali trikrat na leto, jajec in mladih pa ne zapusti v nobenej nevarnosti. Na polji ne dela škode, koristi pa mnogo. Jeseni se zgodaj poslovi od nas in pride pozno nazaj, navadno prve dni meseca malega travna. Lahko jo je udomačiti, hitro se privadi človeku in ljudje jo radi drže po hišah, ker je v vsem svojem vedenji nežna in prijetna, posebno pa razveseljuje človeka s svojim sicer enostavnim ali milim in ugodnim glasom. Sem ter tje po hišah vidimo še neko drugo krotko grlico rjavo žoltega peija in črne — spodej belo orobljene — grivne ali ovratnika. Domà je iz Afrike, Arabije in Indije, k nam je donesena preko Laškega, zato jej tudi pravijo: laška grlica. Povsod se je ljudem priljubila z milim glasom, pogosto guče in kruklja, vmes se pa glasi, kakor bi se smi-jula, odtod je tudi dobila ime smijacica. Ne bi bilo prav, da tukaj ne bi omenil necega severo amerikanskega goloba, ki se časih iznenada prikaže v tako neizmernem številu, da se človeku, ki ni sam videl to prikazni, zdi neverjetno. Ta golob je veči od našega in se od drugih razliliuje % daljšim repom. Imeniije se scicc, akoravno bi mu bolje pristojalo ime klatež , ker ni pravi selec in nima odločenega časa za potovanje. Ti golobje preletajo severno Ameriko, nastanijo se sedaj tu, sedaj tam v kacem velikem gozdu, kjer gnjezdijo ; za hrano pa letajo daleč okoli, po 20 milj in še dalje. V enem kraji ostanejo tako dolgo, dokler ima gozd in polje za-nje kaj hrane. Ko so milje in milje na dolgo in široko vse po-zobali in vse uganobili, izginejo za leta in leta iz tacega opustosenega kraja ter si poiščejo drugo plodno okolico. Audubon, ki sosebno dobro pozna severnej Ameriki po njihovih navadah in pose jnostih, piše o njih: Ti golobi se preseljujejo le tačas, kedar jim hrane pomanjkuje in niso vezani na odločen čas. Kedar se' napravijo na pot, vzdignejo se v neizrečeno velikih množicah. Leta 1813 sem videl tak golobji vlak. Vse obnebje, kar ga je moglo oko premeriti, bilo je polno golobov, tako da je solnce potemneio, kakor da bi mrknilo; golobjek je pa padal iz zraka kakor sneg. Kaj lepo jih je bilo videti in però ne more te prikazni dostojno popisati. Ako je bil vlak v nevarnosti od kake strani, zagnali so se golobje Y drugo stran s strašnim hrupom, kakor bi grmelo. Kot živa reka zigraval je vlak sedaj v levo, sedaj spet v desno, časi so se bližali zemlji, časi so se spet vzdigovali naravnost kvišku, da je bil vlak podoben velikanskemu stebru. Skušal sem izračuniti Selee. jtice v - 37 -po priliki, koliliO golobov bi utegnilo biti v takem vlaku. Recimo, da je bil vlak samo pol ure Širok, ila jo letel tri lu'c, in vzemimo na vsak stirjaski vatel samo dva goloba, nam da i-ačun: 1 bilijon, 115 milijonov, 13G tavžent golobov. Koder so leteli golobje, pričakovalo jih je ljudstvo z orožjem. Na bregovih reke Ohio, prek ktere so nizko leteli, je vse gomazelo od možakov in dečkov, ki so streljali v leteč oblak. Pobili so jih na cente ; cel teden in še dalj je vse samo golobe jedlo. Gozd, kjer golobje prenočujejo, popisuje isti Audubon bhzu tako-le: Večkrat sem prehodil tak gozd na „zelenej reki", ki je bil 8 milj dolg in blizu milje širok. Ko sem ga videl prvokrat, izvolili so si ga golobje pred 14 dnevi za prenočišče. Prišel sem še za dne. Golobov je bilo prav malo videti, vse črno je bilo pa ljudi a konji in vozovi, s pušami in streljivom. Dva gospodarja sta pritirala 300 svinj, da bi jih pitala z golobjim mesom. Povsod si videl, kako čistijo in sole golobe, ki so v velicih kupih ležali okoli. Po vsem gozdu je za več palcev na debelo ležal golobjek kakor temna odeja. Mnoga drevesa so bila globoko v deblu prelomljena, debele odkrhnjene veje so pa vse križem ležale, kakor po najhujšem viharji. Solnce je že zatonilo, ali niti enega goloba še ni bilo videti, ljudje so se pa že pripravili, kako jih bodo sprejeli; vseh oči so bile vprte na nebo. Mahoma se zasliši glas : Že gredó ! Da si so bili golobje še daleč, sem že čul vršenje, kakor pred nevihto. Sedaj so prihrumeli in pobijanje se je pričelo. Na tavžente so jih ljudje pobili s kolmi, ali neprestalo so drugi sedali na drevje. Vse polno je bilo golobov, na drevji so se držali v gostih gručah, kmalu so pokrili vse veje. Ljudje so zakurili ogn e, ki so mrko razsvitljevali strašno mo-rišče. Pod pticami so se lomile veje, in vsaka je SDbila sto in sto tičev, na spodnjih vejah sedečih, astal je strašen hrup in metež. Gromečega Boga ne bi bilo slišati. Polnoč je prišla, golobje so še zmerom dohajali v brezštevilnih muožavah. Vso noč ni bilo miru, poldrugo uro daleč se je razlegal vriš in krik. Še le proti jutru je malo potihnilo, pa se preririo se je zdanilo, jeli so golobjo spet odhajati, io pred solnčnim vzhodom že ni bilo nobenega več, razen rai-tvih in ranjenih. Sedaj so jeli tuliti in rjoveti volkovi, lisice, risi, medvedje in druge manje zveri, prišli so tudi orli in jastrebi, da bi ž njimi delili. Ljudje so pobirali mrtve in ranjene, metali 80 jih na kupe tako dolgo, da je vsak" dosti imel. Potem so spustili svinje iz ograde, da so pobrale, kar je ostalo. Se grje se mesari v gozdih, kjer golobje gnjez-dijo. Indijani so teh gostov zmerom veseli, ker brez velicega truda dobivajo živež za delj časa. V deželi Kentuki so pred nekoliko leti gnjezdili golobje. Ko so mladiči dorasli, pa vendar ne tako, da bi bili mogli odleteti, prišli so bližnji prebivalci z vozovi, 8 posteljami in s kuhinjskim orodjem ter so se uta-borili za dalj časa. Šum in hrum po gozdih je bil tolik, da so se konji plašili, ljudje so si pa morali na ušesa upiti, da so se i-azumeli. Po tleh vse križem so ležale veje, jajca in mladiči, ki so iz gnjezd popadali; črede prešičev so so redile ž njimi; orli, jastrebi in kregulji so letali okoli in si mlade iz gnjezd pobirali. Po drevji ni bilo videti nego golob pri golobu. Svrčanje perotnic se je culo, kakor bi v daljavi grmelo, vmes se je pa čul polom dreves, jeli so namreč sekati drevesa, ki so bila najbolj z gnjezdi obložena. Na enem drevesu so dobili po sto tolstih mladičev, ki niso mnogo manj i od starih. Tak gozd si opomore še le črez mnogo let. 3. Raca. Kakor pri kuri in pri golobu, tako tudi pri raci nikdo ne pomni, niti je kje zapisano, kedaj jo je človek udomačil. Da se je pa to že zdavno zgodilo, sodil bi človek po tem, ker to udomačenje človeku gotovo ni prizadelo nikakorsnih težav. Raca je plavačica. Trije prednji prsti so namreč zvezani s plavno pečico, zadnji prst je pa krnjast. Tako je noga podobna veslu ter je ustvarjena za 9. Raca. plavanje In veslja-uje. Na aiUicm ja pa raca težkonoga in ))OČasna, kajti kratke in proti zad njemu koncu pomaknjene noge ne morejo lahko nositi zaokroženega, težkega trupla. Zato se raca pri hoji ziblje sedaj na eno sedaj na drugo stran; pravimo, da raca. Račji kljun je spredaj plosnat in tako širok, kakor zadaj ; gornja čeljust je na robeh nazobčana. Naša domača raca je večidel bela, nahajajo se pa tudi take, ki so divjej sestri v perji popolnoma podobne. Glava in vrjit se spreminjata, kakor temno zeleni žamet, pod belim ovratnikom so prsi kostanjaste, hrbet je siv-kasto rjavkast, perotnice pa sive. Najlepše se pa sveti sred perotnic okno ali zrcalo, tako se namreč imenujejo ona plavkasta ali vijolčasta, kovinsko se leskeča peresa, ki so zgoraj in spodaj črno in belo obrobljena. Racaka, ako je tudi bel, je poznati 30 peresih, ki mu se nad kratkim repom kvišku srivó. Raca ni tako nagizdana in ima prav ponižne in skromne barve. Glava in vrat sta prstena, sicer je rreg rešctu podoben. Podgrivka nas jeseni zapusti še pred hišno iasta-vico, navadno okoli Velike Gospe in spomladi so jako pozno povrne. Že davno je bilo znano, da Kinezi jedó gnjezda neke lastavice; ali o ptici, ki dela ta gnjezda, se do najnovejšega časa ni nič pravega vede o. 18. Salangana. ■Saliinsilllil, tako namreč se imenuje ta ptica, podobna je po velikosti in po perji našej podgrivki ter gnjezdi v velikili družba i na strmili morskih bregovih, sosebno pod skalami, ki viso nad morje in po luknjali in podmolih, ktere je pluskajoče morje iz-votlilo. Okoli njihovih gnjezd se neprcstalo pené morski valovi, lastavice pa rojijo okoli izlizane pečine kakor bčele okoli uljnaka in pobirajo hrano po razburkanem morji. Kedai- je treba delati gnjezdo, cedi se ptici iz dvéh žlez pod ezikoiu neka klejasta (limasta) slina v nitkaatih sva kili, iz ktcrili ptica malo po malo naredi belkasto, skoro prozorno plitko skledico, v ktero potem brez dalnje podlage znese 2—3 jajca. Ta gnjezda Kinezi kakor neko posebno slaščico drago plačujejo. Poprek se je proračunilo, da na leto pojedó 1 milijon gnjezd, za ktera plačajo do 3 milijone goldinarjev. Gnjezda pobirajo ljudje, ki so že od mladih nog »o privadili temu dosti nevarnemu poslu. Na dolgej vrvi spuste možje enega tovariša v globočino, v enoj roki ima dolgo palico z železno kljuko, v drugej pa gorečo bakljo, ako so namreč gnjezda v temnem podmolu. Železno kljuko zapiči v kako razpoko in se tako pritegne do stene, s ktere potem z nožem odloči gnjezdo za gnjezdom, dokler ne napolni kosa na hrbtu. Ako mu se zvrti v glavi ali ako omahne in spusti vrv — je izgubljen. Gnjezda pobirajo trikrat na leto in še le četvrti krat dadó pticam mir, da morejo valiti. Pobrana ;njezda se očistijo, posušč in potem razpošiljajo. Čim jelša in čistejša so gnjezda, tem draža so. Razen že omenjenih pravih lastavic prebiva pri nas tudi: iuulounilk. Ves je podoben lastavici, toda je malo veci ter ima posebno dolge sabljaste porotnice. Črnikast je, samo grlo je belo. Na prekratkih nožicah ima vse štiri prste naprej obrnjene; po zemlji ne more hoditi, s krempeljci se pa obeša in opri-jemlje po zidovih in pečinah. Hudournik aicer leteč ne poigrava v zraku tako lepo kakor lastavica, ali je ipak urniši od nje, pravijo, da v enej uri preleti 14 milj. Pri nas ga vidimo jogosto v ve icih tropih z neprestanim ki'ikom ob-etavati turne in visoka stara zidovja, v mestih leta kričeč tudi po ulicah. Kakor sploh lastavice tudi hudournik pred dežjem in pred nevihto leta nizko ob tléh, češ, da naznanja nevihto ali hudo uro — odtod je tudi dobil ime — prav za prav pa le zato, ker musice in drug leteč drobiž, kterega te ptice 19. Hiicloiirnik. po zraku love, pred dežjem popada ua zemljo ter se poakrijo, in ptico so potem priraorane si hraue iskati po tléh. Hudournik gnjezdi v razvalinah, po tm-nili in cerkvah, kjer pa teh ni, tudi v pečevji. Tu nanese v kako luknjo ali razpoko vsakorsne lahke šare, jo dobro oslini, da se zlepi in strdi, in potem znese ona 2 ali 3 bela jajca. Ona vali, on jej pa hrane prinaša. Mladiče, ki prav počasi rastó, pitata oba. Za dobra gnjezdišča se pred valitvijo hudo tepó med sebo, časih tudi eden ali drugi hudo ranjen ali celò mrtev cepne na zemljo. Večkrat pa tudi vrabca ali škorca šiloma požen0 iz prijetnega gnjezda. Hudournik jeseni prvi od nas odhaja, navadno še v največej vi-očini, kmalo po sv. Jakobu, spomladi jc pa spet med zadnjimi, ki se vračajo iz Afrike. Pri nas se za-nj nikdo ne zmeni, na Laškem pa tudi njemu ne prizanesó, posebno mlade radi iz gnjezda pobirajo. Pri nas na planinah živi tudi malo veči planinski Iiuilournik. Ker že govorimo o lastavicah, naj omenimo tudi našo ponočno |io(llliiJk(). Ta ptica jo kosovc velikosti; kratke šibke uožice^ majiien kljunčck, široko zijalo in posebno dolge porotnice jo izdajajo za lastavico; njena debela glava z velikimi izbuljenimi očmi in mehko obilno perje nas pa opominjajo na sovo. Po temno sivem perji je črno in rjavo pegasta in lisasta, na porotnici ima 3 bele lise in tudi širok rep je ob straneh bel. 20. Podhujka. Podhujka stanuje v gozdu po lazih in krčevinali; ker svetloba ne dé dobro njenim ponočnim océm, predremlje dan v teranej goščavi pod kacim grmom ali pa tudi počeno po dolzem na vejo košatega drevesa. Ako jo kdo moti, se stisne in pulia, kakor sova. Kakor hitro pa mrak nastane, zleti na lov; lahko in urno kakor lastavica, in tiho kakor sova se poganja po zraku hlastaje po nočnih metuljih, po hroščih (kebrih), govnobrbcih in veščali. Prileti tudi v vas, celo v mesto in obletava smetišča, in hleve, kjer navadno najde največ hrano. Ko je želodec joln, miruje in prebavija, ])roti jutru je pa spet na ovu. Ogenj na polji ali v gozdu jih privabi, zvedavo ga obletujejo in si ogledujejo ljudi, dokler jih kaka sova ne prepodi. Podhujka ne dela gnjezda, svoji dve zamazano beli jajčeki znese na tla med reso, travo in mali. Pri valitvi samec zmenjeva samico. Na jesen se preseli v Afriko, od koder se vrne z drugimi poznimi lastavicami. Malo je tako pridnih in človeku koristnih tičev, kakor je podhujka, in vendar so neumni in prazno-verni ljudje o njej izmislili prav neslane pravljice. JMed drugimi namišljenimi napakami jej tudi očitajo, da po noči pride v hlev ovce in koze sesat, zato jej v nekterih krajih tudi pravijo: kozoiliolza. 12. Ščiukovec ali zeba. Ščinkovec je v rodu z vrabcem, tudi je njegove velikosti in postave, samo da je lepše opravljen. Glava je plavosivkasta, prsi so rujne (rdečkaste kakor vino), hrbet rjav, trebuh bel ; čelo, beloobrobljeni rep in dvakrat belopasaste porotnice so čnie. Samici perje^nagiblje bolj na sivkasto. Ščinkovec prebiva povsod pri nas po gozdih in vrtih ter nas razveseljuje s svojim prijetnim in močnim glasom. S tem se je človeku prikupil, da ga ima rad zraven sebe v hiši, tem raji, ker se od človeka nauči tudi druge pesmi peti. Take učence še mlade jemljó iz gnjezda, predno so od starisev .slišali ščinkovsko pesem, in jim potem eno in isto pesem tako dolgo žvižgajo, da jo znajo hitro in brez napake ponavljati. Taki izurjeni pevci se za drage denarje prodajajo. Toda tudi zunaj ne pojó vsi Sčinkovci enako lepo, v nekterem kraji so mnogo zgovorniši in pojó odrezano, drugde se pa pačijo in pesem po nepotrebnem brusijo. Izvedeni tičarji po tem dobro razločujejo več vrst in jim posebna imena nadevajo. Najimenitniši je ropočev, ki je pa precej redek. Okoli Ljubljane ga ni, prvi te vrste se nahajajo pri Višnje j gori. Enkrat se je bil eden tudi oglasil pri Igu in tekoj so bili vsi krakovski tičarji na nogali ter so hiteli proti Igu. Ali so ga dobili ali ne, tega nc vem povedati. Razen imenitnega ropočva razlikujejo krakovski veSčaki tudi še: griču, vidru, cekiv, kočev in še druge. Poprej — znabiti že sedaj kje — so imeli neusmiljeni tičarji grozovito navado, da so ščinkovoa najprej zaprli v temo in mu potem, ko se je v temi navadil jesti, z razbeljenim železom iztaknili oči. In to samo zato, da jim oslepljen revček tudi po noči poje, ker ne loči dneva od noči. Taki siroveži pač zaslužijo najostrejšo kazen za to iuulobijo. V mehkih zimah ostanejo ščinkovci pri nas, združijo se z vrabci in strnadi v veče jute in letajo okoli hiš, skednjev in svisel. Na gumnili jih jeseni tičarji mnogo poìové, kar pa ni prav, ker ti drobni pevci človeku niso škodljivi, temveč koristni. Ščin-klje so menda za zimo bolj občutljive, ker se z mrazom umaknejo v toplejše kraje, v hudej zimi gred/i tudi samci za njimi, ali na pomlad se kacih 14 dni prej povrnejo nego samice. Čink, čink ! se sedaj povsod razlega ščinkovčev glas, ki s težkim srcem pričakuje svoje ščinklje. Lanski mladiči si sedaj poiščejo svoje družice, kar se pa ne zgodi brez hudega boja med samci. Spo-razumljen par drži zvesto skup — do smrti. Med tem ko ona znaša in dela gnjezdo, spremlja jo on povsod, in pozneje, ko sedi ona na jajcih, Ja-atkočasi jo s petjem blizu nje na vejici sedeč. Gin, čin, čin, čin gri griču, ček! se takrat z visocega drevesa razlega po logu in po vrtu. Valečo družico pita on iz svojega grbanca, ako mora ona za kratek čas zapustiti gnjezdo, sede on va-nje, da se jajčeka ne bi prehladila. In ko pride srečen trenutek, da se zacnó mladički gibati in lezti iz jajec, mu ona podaja lupine, a on jih odnaša daleč proč, da podlasica ali druga kaka zverka ne bi zasledila mlade družine. Sčinkovka dela prav lepo in umetno gnjezdo. Postavi ga najrajša med kake rogovile ne previsoko v vrhu, pa tudi ne prenizko. Gnjezdo je lepo zaokroženo, zgoraj ože, znotraj širje; zunaj je obloženo z lisajem ali mahom, kakoršen raste po tem drevesu; znotraj je pa breobleìSeno s pajčevino, z gosenčjo prejo , s perjem in dlakami. Ta noter znese 6—6 pikčastih jajček ter je izvali v 12. dnéh. Mladiče pitata in prehranita s samim mrčesom, z gosenicami in drugimi mrgolinci. Ko so prvi mladiči izpeljani,^ tekoj stara dva delata priprave za drugo zalego. Orez nekoliko dni že prične ona znašati drugo gnjezdo, ki pa ni tako skrbno in umetno izdelano kakor prvo. Drugi zarod je zmerom za dve ali tri glavice slabejši. Nikavcc ali piiidža je podobna našemu ščinkovcu, aarao da je lepše pisana; ima namreč perotnice, rep, hrbet in glavo črno, pleča, grlo in prsi so rujne (rdeče kakor vino), po trebuhu je bela, po bokih pa črno pikasta. Nikavec gnjezdi daleč na severu, jeseni ga pa zima v tropih prižene v naše kraje, kjer se pridruži vrabcem, strnadom in Sčinkovcem. Tičarji jih na gumnih mnogo polové in podavijo. Nikavec nima tako prijetne pesme, kakor njegov bratranec. Pod Triglavom in po drugih planinali blizu večnega snega oživlja puste meline in groblje plaillnski Ščillkovftc^. ki je malo veči od našega in ima bela pleča in bel rep. Kjer jim ljudje niso sovražni, ondi 80 prav krotki in brez strahu prihajajo k hišam in gnjezdijo pod sti-ehami in po vežah. S sčinkovcem v najbližem rodu so mnogi drobni, povsod dobro znani tički. Nekteri med njimi so naši pravi domači in gnjezdijo pri nas, drugi pa le na zimo pridejo k nam v goste iz sevei'ne svoje domačije, iz ktere jih prežene mraz in lakota. Ker so vsi več ali manj ugodni pevci, in ker se tudi sicer prav vljudno obnašajo, zato jih ima človek rad zraven sebe v stanovanji, da ga s svojim veselim vedenjem in s petjem razveseljujejo in kratkočasijo. Njihovega življenja ne bodcmo natanko opisovali, ker se v vsem vjemajo s ščinkovcem, morali bi tedaj že znane stvari ponavljati. Pred vsemi prvega omenimo lepega liščckil ali Šllgleca, ki ima med vsemi ptiči Sčinkovskega rodit najzaliso, vprav svatovsko obleko, čelo in grlo je rdeče kot škerlat, teme in tilnik črn in svetel ko žamet, hrbet je rjavkast, trebuh belkast, rumenopa-saste perotnice in rep je črn, na koncu belo zarobl jen. Samica je težko ločiti od njega, toliko se vendar razloči, da je na glavi manj rdeča. 21. Liščck. Lišček je pri nas navadna in jako priljubljena ptica. Umetno spleteno gnjezdo postavlja rad na visoka drevesa po wtéh, ob cestah in po logih, za gozd ne mara toliko. Gnjezdi, vali in odgaja mladiče, kakor ščinkovec. To lastnost pa ima, da mladiče iz gnjezda vzete, v gajbo zaprte in na drevo obeSene tako dj)lgo pita in hrani, dokler se ne nauč6 sami jesti. Ščinkovec tega ne stori. Jeseni in po zimi letajo lisßeki v večih jatah po vrtih in dobravah od vasi do vasi. Prehranijo se s ščetičjem, osatnim in repinčevim semenom. V gajbici je lisček prav prijeten pevec, poje skoro celo leto in se nauči tudi majhnih mojstrij, na pr. vodo vlačiti itd. Drug tudi povsod dobro znan pevec in sicer najmanjši tega rodii je cižek, tudi cizek in olšictl imenovan. Zgoraj je zelenkast, spodaj rumen, teme, Derotnice in rep je črn, vnanja repna in srednja kre-jutna peresa so na korenu rumena. Cižek prebiva v hribih po jelovji. Gnjezdo pripne na šibko vejo vrh najviše smreke in ga zna tako skriti, da ga človek prav težko najde, ako je tudi poprej videl, kam samica znaša lišaj in mah. Zato pastirji in drevarji sploh mislijo, da je čižkovo gnjezdo nevidno. S snegom se čižki pripodé v nižavo in stikajo najrajši po jelšah za semenom. Pajdašijo se tudi z drugimi tički in pridejo z njimi pod kozolce in pred svisli. Ujet se kmalu sprijazni s človekom in ga raz-vedruje z neutrudnim čvrgolenjem. Hitro se nauči vsakoršnih malih mojstrij; ako se mnogo z njim pečaš , postane tako krotek in domač, da pride sam nazaj v svojo hišico, ako ga tudi spustiš na vrt. Lakomni tičarji tudi za drobnega čižka nimajo milosti. Čižkove velikosti, in tudi drugače jako podoben mu je: griijec ali ^rllick. Rumenkasto zeleno perje je po dolzem črno lisasto in progasto, na čelu, tre-bulm in nad trtico lepo rumeno in tudi prek sivka-kastih perotnic gresta dva rumenkasta pasca. Samica je po trebuhu bledeja. S teokih koreninic spretno spleteno gnjezdo napravi med gostimi vejami, na vrtu najrajši na hruški. Tako ga zna skriti, da ga težko zapaziš. Po zimi gre na Laško. Kakor lisca in čižka tudi gi'iljca ljudje radi imajo po hišah. Poje prav prijetno skoro celo leto. Živali v podobiili. O Tudi l'cpilik ali k0ll0]tl,jcilka je Ijubeznjiv tiček iz Sčinkovčeve rodovine, povsod priljubljen zarad lepega petja. Pa je tudi lep, zlasti spomladi, ko se opravi v svatovsko obleko. Glava in persi mu se rdeòé kakor bi bil krvav, po hrbtu je rjast, na trtici in po trebuhu bel, po bokih jasno rjavkast. Zaprtemu rep-niku rdeča barva pobledi. Samica je bolj ponižna, rdečica na njenej glavi in na prsih se je spremenila v navadno rjavico.. Repnik je družen ptiček, skoro zmerom jih bodes videl spreletavati se v večej ali manjsej jati. Jeseni, ko so odgojili mladiče druge ali celò tretje zalege, združijo se z vrabci, ščinkovci in drugimi sorodniki ter pridejo do ljudskih stanovanj hrane iskat. Zob-Ijejo vsakoršno semenje, posebno oljnato, kakor na primer ogerščico, konopljo, mak, zraven pa tudi travno in plevelno seme po strnisčih. Gnjezdi po grmičih, mejah in sečih, no gnjezdo ni tako umetno izdelano, kakor sčinkovčevo ali li-ičekovo. Samica znese 5 rdečepikčastih jajec, ktera sama vali, samec jo pita in jej prepeva blizu gnjezda. Mladiče, negodne iz gnjezda pobrane in v gajbico zaprte, pitata stara dva, ako jim jih človek obesi kam blizu gnjezda. Repnik poje jako ugodno skoro celo leto, nauči se tudi posnemati druge ptice, na pr. Sčinkovca, lisca in celò slavca. Po naših kmetskih hiSah je repnik najnavadni&i tič. Dečki po cele dni radi prezebajo v snegu, samo da vjemó repnika, dostikrat pa samo sčinkovca — na nos. Vsako jesen — časih v prav velicih jatah — pride od severa k nam neki tič, ki je v velikosti in v perji repniku podoben. To je namreč: Brczovòek, tudi zvrzck in koiiopljitica imenovan. Od i-epnika se i-azlikuje, da je samec na glavi in na prsih le lepše rdeč in tudi na trtici rdečkast, na grlu je črn in prek temnih perotnic mu gresta dva jasnejša pasa. Samica ni rdeča. Prebiva po velicih brezovih gozdih v severnej Evropi, od koder na zimo prileti k nam, sosebno v takili letih, ko ni obrodilo brezovo seme, ki jim je poglavitna hrana. Pri nas se v družbi s čižki najraji drži po brezovji in jelševji. Da-si nima tako prijetnega pevskega grla, kakor repnik, vendar ga ljudje radi drzé v gajbali, kjer se hitro sprijazni s človekom in postane jako krotek. Po gumnih jih tičarji mnogo podavijo. 13. Sü-nad. Že je bilo rečeno, da vrabee ne mara za gozdna selišča in gorske vasi, rajši se drži polja, kjer se brez velieega truda dobro živi. Ali gorski kraji zato niso mrtvi in zapuščeni, oživljajo jih drugi tički, posebno lepi strnadi ondi nadomestujejo drznega lah-koživca. Strnad in vrabec sta si v rodu, če tudi ne v naj-bližem. Strnad je skoro malo veči in v truplu zajet-niši, najbolj ga pa razlikuje kljun. Strnadov kljun je v korenu debel kakor vrabčev, ali spredaj je od strani stisnjen, gornja oža čeljust se ujoma v dolnjo šlrjo, na nebcu pa ima rožen zobec, da laže lušči jedro iz semena. Na glavi po prsih in po trebuhu je živo rumen, zgoraj pa rjav, črno progast in lisast. Samica in mladiči niso tako lepi, perje je več ali manj sivkasto, kakor zamazano. Strnad je dobrovoljen, ne posebno boječ tič. I^eti prav dobro, rad seda v vrh drevesa aH na osamljeno vejo in odonod drobi svojo ne sosebno umetno, ali vendar dosti prijetno pesmico. Kedar po letu ječmen zori, baje poje tako: „Čuj, čuj, čiij, ti kaj ječmen diši." Ako mu poredni pastir vzame mlade, pa žalostno toži: ,,Pod hribcem, nad hribcem, jih ni, jih ni." Se pozno jeseni, ko: — drevje po gozdu rumeni, Però za peresom na zemljo pada; Iz redkega grma se pesem glasi, Otožna pesem samca strnada. Prebiva povsod v hostah, kjer si v nizkej goščavi ali pa tudi na tléh napravi iz trave priprosto gnjezdo. Va-nj znese sti'nadka navadno po štiri belkasta, rjavo poprskana jajca, samec pa njo izmenjava pri valjenji. Kakor drugi ptički te vrste, tudi strnad vali dvakrat na leto. Do jeseni so prelirani večidel B črvički in žužki, tudi mlade pita s tako hrano, pozneje gre pa tudi na polje, posebno rad v ovsiače. Sneg ga prižene s hribov v nižave, kjer se pridruži drugim pticam, zlasti brinovkam, sicer pa z vrabci in s ščinkovci oprezuje okoli skednjev in kozolcev. Tičarji posebno na-nj strežejo, ker je prav okusnega mesa. Ujetega kmet tudi rad spusti po hiši, ali velieega veselja človek ne m(jre imeti ž njim, ker vse ponesnaži in se tudi sam zamaže. Radi mu se tudi skrotovičijo prsti na nogah, ker premete vse kote ter mu se pajčevina, lasje in dlaka oplete okoli krakov in krempeljcev in mu zategadelj noge obolé. Razen rumenega strnada stanujejo pri nas se nekteri drugi : Veliki Slriiad. ki je veči od rumenega, prebiva na polji, kjer na kacem drevesu ves dan precvrči ; glas mu pa ni nič kaj prijeten. V blagih zimah tudi on ostane pri nas, v hudih pa poišče toplejše kraje. Perje mu je sivkasto s črnimi lisami in progami. Mali Slrnad ali vizbec je manjši od rumenega. Rjavo rdečkasto perje mu je zgoraj črno progasto, črez perotnice segata dva bela pasca, rep je pa črn razen dvéh zunanjih na pol belih pei-es. Vizbec živi po hribih; glasi se: Oi, ci, ci, ci. Trstilì Sti'uad tudi Irstni Vl'ahcc imenovan je vrab-čeve velikosti in postave in ima tudi skoro vrabčevo perje, samo da je glava, grlo in rep črn. Prebiva povsod okoli vod, po trstji in ločji. Na jesen se seli. Vrini slrnad ali liorlolail je malo veči od rumenega ter ima pepelasto, na zeleno se prelivajočo glavo in rumeno grlo. Pri nas se nahaja na Notranjskem po vrtih in vinogradih. Med vsemi ^strnadi se najbolj udebeli in ima najokusniše meso. Že stari Rimljani so jih pitali v posebnih tičnikih in še dandenes se med vsemi malimi pticami najdraže plačujejo, zlasti na Laškem in Francoskem, v Rimu ga bogata gospoda po goldinarji plačuje. Na otoku Cipru jih s kropom poparijo, očistijo, jim glavo in noge odrcžcjo, je -ù dišavami vred polagajo v sodčelce in z jesihoui zalivajo. Tako jih prodajajo po širokem svetu. Naposled je še lieli slriiild ali (tsiroglož, zato tako imenovan, ker ima na zadnjem prstu dolg krempelj podoben ostrogi. Bel je, le po hrbtu, na repu in konec perotnic je črn. Kakor planinski ščinkovec, prebiva tudi ostroglež po najvišili planinah, blizu golih snežnikov. Jeseni se podajo na pot in se mudé tudi pri nas po nižavah nekoliko časa. Glas jim je prijetno čvrgolenje. 11. Taštica. ]\red vsemi pticami, ki nam s svojimi pesmami oživljajo les in log, si ti, ljuba taščica, meni najmi-lejša, med vsemi si mi največ k srcu prirasla. Ne bodem tajil, da je slavec in še marsiktcri drugi tiček veči umetnik, ali kraj vsega vendar ostaneš moja ljubljenka. Prikupila si mi se menda posebno zato, ker si bila moja prva tička, ker sem eno celo zimo opazoval tvoje živahno vedenje in ti dan za dnevom potresal krušne in mesne drobtinice. Tudi pozneje se z nobeno ptico nisva tako dobro sporazumela, kakor s tebo, in okoli tebe mi se vrti dokaj mladostnih spominov. Okoli vseh Svetih, ko je prvikrat mrzel jesenski veter popihaval, našel sem te necega jutra v veži. Ko si me spazila, smuknila si pod staro omaro, jaz sem pa hitro vežna vrata zaprl, izbine duri pa na stežaj odprl. Kmalu si prhnila izpod omare, cincala si v hišo ter si z veselim glasom pozdravila mojo babico (staro mater), ki je pri peči za kolovratom sedela. Od tega dne se je med nama snovalo prijateljstvo. Verno sem te povsod spremljal z očmi, ko si po kotih polovila zadnje osamele muhe; vsaki dan sera ti vodo premenil in ti stregel, karkoli sem mogel. Se sedaj te vidim živo pred sebó, kako si na uri čepeč drobila tiho pesmico; zdi se mi, kakor bi se vse to bilo godilo lani, da-si ravno so od tistega časa pretekla leta in leta in se je ljuba babica že zdavna preselila v večnost. — Zunaj je melo s snegom, mi trije smo pa v tihej izbi sedeli pri toplej peči. Babica je odmaknila kolovrat od sebe, jaz sem na nizkem stolčeku sedel in zvesto poslušal vesele in žalostne povesti iz babičinih ust. Ako mi je kaka beseda ušla, tega si ti kriva, ljuba taščica, ki si zraven naju na kolovratu sedeč z rjavim očcs-cem kmalu babico kmalu mene po strani zvedavo pogledovala. Zjutraj si me pa na mojem vzglavji čvrgoleč iz spanja budila. — Tako smo preživeli dolgo zimo. In ko je prišla vigred (pomlad), odprl sem ti okno s težjfim srcem, ti pa si izletela v vrt na bez-gov grm. .Se sedaj te vidim, kako je takrat radost in znabiti tudi hvaležnost vzkipela v tebi, kako je zažvrgolelo iz drobnih rdečih prsic. Taščica je ]ia tudi res br ika in živa ptica. Zgoraj jo sivkasto zelena, spodaj belkasta, na čelu, na grlu in na pršili pa rumeno rdečkasta. Njen tenek in raven, samo na koncu malo prikrivljen kljun nam spričuje, da se taščica živi s črvički, pajki in vsakovrstnimi mehkimi žužki, jeseni pa tudi rada kavsne v kako sočno jagodo po grmovji. Taščica je ljubeznjiva, vesela in zgovonia pti-čica, milo cvrčaje hitro smuče od grma do grma. Človeka se ne boji, še prav prijazno se ozira na-nj, kakor bi vedela, da se nima ničesar bati. Med sebo se rade dražijo in kavsajo, toda so na drugo plat spet prav usmiljene in dobrosrčne. Brehm pripoveduje o dveh zaprtih samcih, da sta se zmerom pulila za hrano, videti je bilo, da drug drugemu ne privošči grižleja. Zgodi se pa, da si eden ulomi nogo in kakor bi odrezal neha vsako sovraštvo med njima. Zdrava taščica je skrbela za bolnico, prinašala jej je hrano in jo pred njo devala. Ko je noga ozdravela, ste tudi dalje živeli v najlepšem miru. — Drugi spet so opazovali, da je mehkosrčna taščica vzela v skrb zapuščene tičke, pitala jih in stregla sirotam, kakor svojim lastnim otrokom. Taščica prebiva po vsej Evropi, povsod v grmovji in goščavi, zlasti blizu virov in potokov. Gnjezda ne dela nikoli visoko od tal, najrajša na tlóh med razkrečenimi koreninami ali pa v otlinika-cega gnjilega parobka. Spleteno je iz mehkih travnih bilk in tenkih koreninic, zunaj je pokrito z listjem in mahovjem, znotraj je pa pretkano s perjem in z dlakami. Konec malega travna že znese samica 5—7 tenkolupinastili rjavopičkastili jajčic. V valjenji izmenjava samec samico in v 14 dnéh se mladiči iz-valé. Mladina raste hitro in kmalu potem, ko more ona sama za-se skrbeti, delajo stari priprave za drugo zalego. Pod jesen mladiči slečejo otroško obleko in dobodo pisano suknjico, kakoršno imajo stari. Že meseca vélicega srpana se v mladičih izbud? nagon za potovanje, iz lesov se pripodé v vrte in na polje skrivaje se po mejah in sečih; pozneje se jim pridružijo še stari z drugimi mladiči. Ko pa nastopa zima, izgubljajo se počasi proti Laškemu, kjer že preži na-nje laskrni Lah. Pomladi se taščice med prvimi pticami spet vračajo in pozdravljajo z veselim petjem stara gnjezdišča. Pozni mrazovi in snegovi jih časih hudo stiskajo, takrat rade pricincajo do pohištev, kjer se laže stakne kaj za lačen kljunček. Povsod po naših vrtih, zlasti po hribih, stanuje še neka druga dobro pozn^a gostolevka, to je: Šiuanii)!.'), tudi iiovšclcil in liiick imenovana. Od taščice je tanjša in daljša ter ima črno glavo, sivkast hrbet^in prsi, belkast trebuh in rjavo rdečkast rep. Šmarnica ni tako priljudna kakor taščica, ali vendar se rada drži hiš, bodi si v mestu, v vasi ali pri samotnem selišču; najrajša poseda po strehah in odonod se zgodaj zjutraj in pozno na večer razlega miloglasna njena pesmica. Gnjezdi kje na hiši, po iiribih pa tudi v skalovji. V družbi s taščicami pre-zimi v južnej Evropi, od koder se k nam povrne kmalu za taščico. Ravno tako pogosto se po naših krajih nahaja šmarnici podoben in njej soroden: pogorplčck, drugače tudi ('riielka in rdecerejika zvan. Na čelu in po grlu je črn, na temenu in sred trebuha bel, rep, prsi in boki so rdečkasti, hrbet pa sivkast. Tudi pogorelček prebiva rad blizu hiš, toda se drži drevja po vrtu in po gozdu. Gnjezdo ima večidel v duplu, časih pa tudi po skalnih razpokah. Zarad prijetnega petja ga drže tudi po hišah. Man] znana jo pri nas lepa plava lašcica s pia-virai, spodaj črnozarobljenimi prsimi, sred kterih se sveti rdeča lisa. Ta zala ptica pri nas menda nikjer no gnjczdi, vidimo jo le jeseni ali pomladi, kedar potuje. V svojem gibanji in vedenji je podobna taščici, samo da se se bolj tAl drži. V gajbici zaprta se sprijazni kmalu s človekom, kakor naša taščica. Iz taščinega ceha prebivajo pri nas po gorskih senožetih in po pašnikih še tri ptice, namreč: Nemirna rjava ropaljsira. ki hitro skaklja po tléh in potresa z repom; zatem Cl'lioglavl priisillk. ki je najmanjši med njimi in prebiva med razsedenim skalovjem in po grobljah. Naposled je hftlorilka pli Ik!-lorepka belega čela, trebuha, repa in bele trtice, prek oči jej drži črna lisa in tudi perotnice in gornji dve repni peresi ste črni, prsi so pa rumenkaste. Rada seda na kakov kamen ali na kol in preži na žužke, ki lazijo pod njo. — Vsi trije pojo cmakaje in po-tresajo z glasom. Na zimo se selijo od nas. 15. Kalin ali poi)kai'. Na kalinu se prav očitno vidi, kako se slabe naravne zmožnosti in zanemarjeni talenti z neutruden© marljivostjo in neprestanimi vajami dado izuriti in izbrisati. Ono petje, kar se ga kalin od matere in očeta nauči, ni ravno veliko prida. Svojo kratko pesmico tako okorno škriplje in brusi, dà človeka skor ušesa bole; ako pa mlad kalin pride pravemu mojstru v roke, izuri se v pevca, da ga je veselje poslušati. Naučeno pesmico odžvižga s tako ugodnim, mehkim, čistim in zvonečim glasom, da se ga človek ne more z lepa naslušati. To se ve, da vsi - sa - kiiiiui oimajo eaacega talenta; eden se uči lahko in Litro, drugemu pa grč težko v glavo ; ta izpoje vso pesem od konca do kraja, kakor sc spodobi, oni pa vmes šušmari ali pa začne kaj druzega peti, kakor mu bas šine v glavo; nekteri se nauči dve tudi tri popevke, nekteri pa še to eno z velikim trudom naučeno hitro spet pozabi. Kalina, kterega hočeš izuriti v dobrega pevca, moraš že kakor negodnega mladiča vzeti iz gnjezda ter ga skrbno pitati. Kakor začne sam jesti, moraš ga odločiti od drugih ptičev. Najbolje storiš, ako ga obesiš v kak mračen kot, da ne gleda ven v zelenje, ker sicer je pri nauku raztresen ; tudi ne sme slišati drugih ptic, sploh nikakoršnega glasu, ker sicer bode posnemal te glasove in bode pačil svojo pesem ; sred popevke bode začeketal kakor vrabec ali pa bode po petelinovo zakokorikal. Največ je pa na tem ležeče, da zna mojster sam lepo in čisto žvižgati in da mu pesem nekolikokrat na dan, vselej brez presledka, prežvižga. Kalin kmalu začne posnemati, s početka nekako tiho in boječe, s časom pa čedalje pogumniše in glasnejše in nazadnje prekosi mojstra. Po nekterih krajih na Nemškem se ljudje posebno radi ukvarjajo z odrejo in s šolanjem kalinov, ktere potem izučene drago prodajajo daleč po svetu, celò v Ameriko. Najdraži so taki, ki pojo zmerom, kedarkoli jim človek zapové; cenijo jili po 15 do 20 gold, in tudi po več. — Brehm pripoveduje o nekem kalinu, ki je bil sosebno dobro izšolan. Kedar je gospodar hotel, da poje, ustavil se je pred njegovo "gajbico, ga je poklical po imenu ter mu se trikrat priklonil, kar je ptiča neznano veselilo. Po tretjem priklonu je začel žvižgati pesmico, ktcro je zmerom do konca brez vse napake neizrečeno milo izpeljal. Ko ga je potem gospodar pohvalil, veselja ni vedel, kaj bi počel. Poslušal je pa tudi vsacega druzega moškega, ako ga je lepo prosil in mu se spodobno priklonil. Čudno je bilo pri tem ptiču to, da ženske ni ubogal, od nobene se ni dal preprositi, ako si je tudi gospodarjevo kapo na glavo dela. Kalin je vrabčeve velikosti, da-si ravno je zarad rahlega zmršcnega perja videti veči. Samec je jako 22. Kalin ali popkar. lep ptič, zlasti po zimi je lepo videti na snegu ali vrh golega drevesa družbo rdečih kalinov. Sauiec je zgoraj pepelast, spodaj pa rdeč kakor cinober, na glavi ima črno kapico, tudi rep in perotnice so črne; samica je spodaj siva, mladiči pa nimajo kapice. Kalinov kljun je kratek, debel in trd, tedaj ves sposoben luščiti jedra iz semenskili zrn. Kalin je tih in mii-en ptič. Kedar ne vali, je rad v družbi med svojimi. Človekovih zvijač no pozna, zato ga ima svet za neumnega bedaka, ker ae da lahko ujeti; da pa v resnici ni bedast, vidi se od tod, da se nauči ponavljati težke popevke in se sploh prav ljubeznjivo obnaša. Pri nas prebiva kalin po gorskih lesovih, najrajši v jelovji. Ondukaj tudi gnjezdi v kakej košatej mladej smreki, ae rajši pa na širokej veji starega drevesa. Iz suhljadi si napravi podlago in potem na-njo postavi svoje rahlo gnjezdo, spleteno iz vitkih koreninic in lišajev, znotraj pa z dlakami obloženo. Ona sama sedi na 4 ali 5 okroglastih, tenkolupina-atih, črnomarogastih jajčekih, on jej pa skrbi za hrano. Mladiče pitata oba, s prva z žužki, pozneje pa iz guše z razmočenim semenjem. Ko na zimo zapade sneg po gorah, zmanjka mu hrane in takrat pride v večej družbi v niže hoste, v vrte in v grmovje na polji, kjer so veje golega drevja obložene z jagodami, iz kterih prav spretno lušči semenje. V sili tu in tam tudi odtrga kak brst ali popek, škoda pa ni tako velika, kakor so jo nektcri razvpili. Odtod je pa dobil ime popkar iu brstnik. Po lokah in dobravah nahaja se pri nas pogosto ZClCIlftC z močnim debelim kljunom, ki je pa daljši od kalinovega. Ves je več ali manj zelen, po trebuhu rumenkast, le perotnice so pepelaste in rep je črn. Gnjezdi po drevji med rogovilami in vali po trikrat na leto. Jeseni se v jatah klati okoli z drugimi pticami ščinkovskega rodu, mnogo jih pa tičarji polové na gumnih. S petjem se ravno ne more ponašati, ali vendar ga tu in tam drzé po hišali. k;. Dlesk. Zatrcpanemu debeloglavcu je na prvi pogled videti, da spada v ščinkovsko pleme, kteremu pa ne dela posebne časti. Uočim so drugi ptiči ščinkovskega plemena živahni in ljubeznjivi pevci, je dlesk okoren, len, dolgočasen iu neotesan paglavec, in ker zraven se škodo dela, je verjetno, da se človek ne more sprijazniti z njim. Prekanjeni tat se skriva v gostej krošnji ali v košatem grmu, človek ga zmerom prej čuti in sliši, kako tare trdo drevesno se-mcnje, predno gamoreugledati. Poplašen nei-ad izleti in kmalu se spet skrije kam v goščo, ker je težek in nespreten letavec. Najraji hodi na črešnjo, kedar plod dozoreva, in sicer zmerom na eno in isto drevo, dokler ni popolnoma obrano. Iz obešene klepetce in strahove kmalu prepozna in tudi 23. Dlesk. vpitje in ploskanje ga no moti v škodljivem poslu. Foprej ne odjenjajo, dokler ne streliS med nje in jih nekoliko iz družbe mrtvili z drevesa no počepa. Cresenj pa ne zoblje, temuč izlušči samo koščico, jo stare z močnim kljunom, pozoblje jederce, meso in lupine pa meče proč. Razen tega škoduje tudi na konoplji, na lanu, kapusu itd., eeló mladega gi-aha ne pusti na miru, zato ga pa tudi imajo na rovašu vrtnarji in gospodarji ter ga na vse kriplje preganjajo. Dlesk je največi in najdebelejši med svojimi sorodniki. Posebno telebastega ga dela nespodobno debel, kratek in kopičast kljun, v kterem ima neizmerno veliko moč. Ako te popade za prst, bode se ti dolgo poznalo ; gabrico, bukvico, čreanjeve in tudi češpljeve koščice pa hrusta, da ga je veselje gledati. Sicer ne bi bil napčen tič, obleko vsaj ima dosti čedno. Na glavi in na hrbtu je jasno rjavkast, po ticbuhu kostanjast, na tilniku ima sivo pečico, na gilu in na perotnicah je pa črn kakor žamet. Kljun je rožene barve. Na samici so vse barve nekako blede in izprane. Dlesk stanuje po letu v listnatih gozdih, kjer tudi gnjezdi in odgojiva mladiče. Po drugej valitvi se pa mlado in staro priklati na polje in v vrte ter se tje do zime potepa od kraja do kraja, potem se pomakne dalje v južno Evropo, kjer mu se ni bati ni mraza ni lakote. Gnjezdo dela kakor druge ščinkovke skrivno in spretno, najrajši konec šibkih vej. Dleščica znese 3 — 5 precaj debelih, rjavo lisastih in žilastih jajec, na kterih večidel sama sedi, le okoli poldneva jo na nekoliko časa zameni samec. Mladiče pitata oba jako skrbno; tudi še potem, ko so že godni izleteli, jih ne zapustita, dokler jim se kljun ne utrdi. V petji je dlesk mojster skaza in tudi sicer človek nima veselja ž njim, ako ga zapre v gajbo; zabavljiv je in svadljiv, posebno majhni tiči nimajo nikdar mini pred njim. 17. Slavec. Slavec je pevec nad vse pevce. Noben jezik nima besedi, s kterimi bi se milina in ljubkost nje- govega glasu mogla dostojno opisati. Vsi naročij e so ga žo od nekdaj kakor pevskega mojstra čislali in ni ga morebiti pesnika, kteri ne bi bil njegove slave opeval. Vsacega, komur srce ni popolnoma okamenelo, mora slavČevo petje navdajati s sladkimi čuti. Ali si kedaj poslušal slavca v mehkej noči tople pomladi? Ali te niso sprelelali nežni čuti, ali se ti ni širilo srce, ali se te ni polastilo neko hrepenenje, ko so ti na uho bile srcetopeče melodije. Kako globoko iz drobnih prsi mu kipe vroče pesmi, kako silno vró skozi tenko grlo, človek se boji, da bi pevcu ne počilo srce. — In pa kakošen glas, kakošne spremembe ! Sedaj mu iz polnega grla doni sladka prikupljiva pesem, sedaj spet milo prosi in tiho gostoli. Kakor na tenkej nitki mu se stresejo zategnjeni glasovi, kmalu se pa krepé in naraščajo ter se prevržejo v vriskajoče radost. Kaj tacega se dà le poslušati, ne pa opisati. Slavčevo pesem so sicer napisali z mrtvimi črkami, ali za njim je še nikdo ni zapel. Slavni natoroznanec Bechstein je slavčevo petje razdelil v sledeče zloge in besede: Tirni, tiuii, tiuu, tiuu Spe tili tokua, Tio, tio, tio, tio Kuutiu, kuutiu, kuutiu, kuutiu, Tskuo, tskuo, tskuo, tskuo Tsii, tsü, tsii, tsil, tsü, tsii, tsii, teil, tsii, taii Kuoroi- tiu. Tskuo pipitskuisi Tao, tao, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tso, tao tsirrliadiiig ! Tsisi si tosi si si si si si si si Tsorre tsorre tsorre tsorrebi Tsatii, tsatn, tsatu, tsatn, tsatu, tsatu, tsatu, tsi Dio dio dio dio dio dio dio dio Kuioo trm-rrrct Lu lu III li li li li li li li Kuio didl li lulyli Ha guur, giiur, kui kuio ! Kuio, kuui kuui kuui kui kui kui kui Glii, ghi, gbi, Gholl gholl gboll gholl ghia hudiidoi. Kuì kui horr ha dia dia dilllii ! Hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, hec, iiec, liec hec, hec, hec, hec, hec, Tuanho hostehoi Kuia kuia kuia kuia kiiia kuia kuia kuiati ; Kui kui kui io io io io io io io kui Lu lyle lolo didi io kuia Higuai guai guay guai guai guai guai guai kuior tsio tsiopi. 24. Slavec. la ta imeniten in toliko češčen pevec oblečen ;e v prav navadno, priprosto obleko. Zgoraj je rjav-tasto siv, spodaj pa jasnosivkast, rep je pa rjast. Velik je kakor vrabec, samo da je tanji in da ima v svojem držanji nekaj plemenitega ; samica je za spoznanje manjša, sicer mu vsa podolina. Slavec živi po vsej Evropi tje do sredi Svedije in Norvegije, po srednjej Aziji in tudi v severne) Afriki. Glasoviti pevec prebiva povsod po hostah in po grmovji, v gajih in logih, posebno tam, kjer potoki šumljajo skozi goščavo. Jaz še nikjer nisem videl in slišal toliko slavcev, kakor v zagrebške) okolici, zlasti v prekrasnem Maksimira, kjer se ti lepega jutra v toplem mladoletji skoro iz vsacega grma razlega njegova zaljubljena pesem. Slavec se hrani s črvički, mehkimi žužki in mrgolinci, kar nam tudi spričuje tenek kljunček. Kakor skoro vse ptice te vrste, zapusti nas tudi slavec v liladnej jeseni, na pomlad se pa spet povrne navadno v drugej polovici meseca malega travna. Svojej domačiji ostane zmerom zvest, leto na leto stanuje v tej istej okolici, gnjezdi v istem grmu. Slavci potujejo po noči in sicer posamezni. Samec pride nekoliko dni poprej in tekoj začne peti, glasi se posebno po noči, bržčas zato, da ga čuje v zraku potujoča samica, ktero pozdravlja z neopisljivim veseljem in čarobnim petjem. Sedaj poje najlepše in skoro vso noč neprenehoma, zlasti ako ima soseda, ki se z njim skuša v petji. Gnjezdo si naredi ali na tléh ali pa malo od tàl v gostem grmu, ali med mladike, ki so iz kacega parobka pognale. Gnjezdo je precej globoko, spleteno iz vitkih koreninic in travnih bilk, zunaj je pa pokrito z listjem in mahovjem. Na'mehko po3telji';o iznese ona 4 — 6 sivozelenkastih, temno marogastih jajčic, ktera ona sama izvali. Samec ugaja in streže valečej samici, kakor le more. Nikoli ne gre daleč od nje, sladko upanje na zaželeni zarod ga navdaja in to čutje izliva v čudno lepo pesem, ki človeku srce potresa. Poje pa sedaj samo po dnevi, v noči utihne. Kakor so pa mladiči izvaljeni, kar se navadno zgodi okoli kresa, popolnoma umolkne in skrb za mlade prevzame ga vsega. Mladiči se kmalu izkoba-cajo iz gnjezda, no stari jih se tudi zunaj gnjezda dolgo pitajo. Kakor so mladiči odrasli, tekoj skladajo in poskušajo peti, ali prava pevska žila se jim uname še le prihodnjo pomlad. Slavec vali samo enkrat na leto Kakor so mladiči odgojeni, to je, okoli sv. Jakoba, se stari brijejo (skubejo); tačas so bolehui in slabi, tiho se potikujejo po goščavah čakaje, da jim novo perje ponaraste. Okoli male Maše (male gospe) se poslové od nas. Slavca ljudje radi imajo po hišah, toda ga je za dolgo časa težko vzdržati živega. Starši slavec, ki je bil že sparjen, navadno hitro pogine in tudi mlad je jako občutljiv in zahteva dobro postrežbo. Kakor vidiš, da ti medli in boleha, spusti ga. Pri dobrej postrežbi so pa slavci že po 8 let živeli v gaj bah, toda mu moraš vsaki dan premeniti vodo in mu dati nekoliko mravljinčjih bub (ali jajec) ali pa mócnih črvov. Ujet slavec poje skoro sedem mesecev. Tu in tam se tudi pri nas nahaja veliki Sllivec, ki je malemu ves podoben, ali je veči. Poje mnogo glasnejše, toda počasniše, kakor presekano. Tudi tega drže po gajlaah. Posebno po noči se rad glasi. Razen slavca oživljajo naše vrte in boste še mnogi drugi majhni in živahni pevci, ki se pa, se vé da, glede petja ne morejo meriti s slavcem, kteremu so sicer v postavi in v vedenji zelo podobni. Med te spada nas kovilcck. Kovaček je eden izmed naših najmanjših tičev. Po hrbtu in po glavi je sivozelenkaat, na grlu, na prsih in po trebuhu rumenkast, nad očesom ima pa sivo progo. Ta pritlikavec stanuje po vrbinah in v grmovji ob vodah. Človeka se ne boji in mu da prav blizu sebe priti, po grmih hitro smuče sem ter tam glaseč se z glasnim fit, fit. Pomladi, ko se vrne s pota, samec prijetno poje svojo otožno pesmico v tem, ko si samica napravlja umetno gnjezdo na tléh. Najpredi si izkoplje jamico, nad njo si potem iz listja, mahii in trave splete okroglo, krušnej ječi podobno gnjezdo, ki je znotraj nastlano z meh-lim perjem. Vhod v gnjezdo je zmerom na strani. Samica znese 5—7 jajčic, samec pa vsak dan izmeni za nekoliko časa valečo samico, ci tako čvi-sto sedi, da izleti še le, ko jo hočeš z roko prijeti. Kovaček vali dvakrat na leto. Ujet postane hitro domač. Vrtnik je oblečen kakor kovaček, samo da je veči in tršatiji. Prebiva rad blizu ljudi, najrajši v vrtih, kjer je obilno sadonosnega drevja; Da-si ga vedno čuješ, vendar ga bodeš težko ugledal, ker se skriva v najgostejših krošnjah. Čudno je to, da nekteri vrtnik poje prav izvrstno, skoro kakor slavec, nekteri je pa mojster skaza, da je sramota. Kakor vse ptice te vrste, hrani se tudi vrtnik z gosenicami in z žužki, je tedaj prav koristen; samo to napako _ ima, da tudL^fé^ lovi, kar drugi pevčki Vrtnikovo gnjezdo je podobno mošnji ter je spleteno iz vseh mogočih stvari. Obesi ga v kak gost grm ali pa med rogovile na košatem drevesu, zmerom pa na tako mesto, da ga je težko najti. Ona znese 4—6 podolgovatih rdečkastih in črno-pikčastih jajčic, ktera tudi samec pomaga valiti. Vrtnik vali samo enkrat na leto. Pomladi pride se le konec malega travna in jeseni nas zopet zgodaj zapusti. V hiši ga je težko dolgo vzdržati, jako je občutljiv, in ako nima najboljše postrežbe, kmalu pogine. 18. Penica. Govoreč o ljubeznjivih in ugodnih pevcih ne smemo penice pozabiti. Pri nas živi več ptičic tega rodu, vse so si med sabo jako podobne, vse so majhne in drobne pevke neuglednega sivkastega perja. Penice so živahne, miroljubne in mile ptice; kjer čutijo, da jih človek ne proganja, so prav domače, sicer pa oprezne in nezaupne. Po tankem, malo skrivljenem kljunu je videti, da se hranijo z gosenicami in drugimi mehkimi mrgolinci, samo jeseni sladkajo na mehkih sočnih jagodah, na zimo se pa preselijo v toplejše kraje. Penice stanujejo povsod po goščavah, po trnisčih in sečih, posebno jim godijo vodnati kraji. Tu sti-kujejo in iščejo hrane po drevji in v grmovji, natia pa ne sedajo rade. Leteč plahutajo s perotnicami ; videti je, da se kmalu utrudijo, ker nikdar ne leté daleč, najrajše iz grma v grm. Penica gnjezdi rada nizko pri tléh. Gnjezdo je lepo, da-si tudi ni posebno umetno spleteno iz bilk in mahu. Začeto gnjezdo rada zapusti in drugod začne delati drugo, časih tudi tretje gnjezdo. Na mehko posteljico v kotanji znese 4—6 pikčastih jajec, iz kterih se v 14 dnéh izvalé mladiči. Ti so kmalu godni in nemirni ter zgodaj silijo iz gnjezda. Ko je prvi zarod odgojen, valé stari v drugo. Živali v podobiib. 7 Ujete penice se v gajbi kmalu privadijo človeku in se dadó vzdržati več let. Vse nam ugajajo z lepim petjem. Med našimi penicami so najbolj znane: 1. Črnoglavka, ki je po hrbtu zelenkasto siva, spodaj jasno sivkasta, na trebuhu in grlu bela; na glavi ima samec črno, samica in mladi pa rjavo kapico. Ta priljubljena ptica razveseljuje nas z nepre-glasnim ali ugodnim gostolenjem, mnogi jo stavijo na prvo mesto za slavcem, nekterim je pa še ce ó všečniša. Crnoglavka prebiva po hostah in trniščili, naj-rajsa pa v sečih po vrtih in gajih. Sredi meseca malega travna prideta oba s pota nazaj in poiščeta grm, kjer sta lani gnjezdila; mladiči pa znašajo novo gnjezdo, ne visoko od tal v kacem gostem grmu. Samec prvi začne znašati in delati, še le pod zadnje mu tudi ona pomaga. Valeča samica je v jajca tako zaljubljena, da ne zbeži z lepa iz gnjezda, večkrat se ti dà z roko prijeti. 2. Vrtna penica je v velikosti in v perji podobna črnoglavki, samo da nima kapice na glavi. Samec prav lepo poje tje do kresa skoro po ves dan, samo o poldne, ko zameni samico na gnjezdu, preneha. Gnjezdo je v naglici zvrhovateno in tako redko, da komaj jajca drži, da skozi ne zdrknejo. V gajbi zaprta je že učakala 15 let. 3. ßi'ojica je manjša od vrtne penice, kterej je sicer v perji podobna. Tudi ta penica gnjezdi po vrtih. Ako prideš preblizu njenemu gnjezdu, strahu ne vé, kaj bi počela; kakor pijana se vrže iz gnjezda in odprši po tleh. Tudi mladiči pri nevarnosti popadajo iz gnjezda poskrivši se po goščavi. 4. Pisana penica je med našimi največa ter poje posebno prijetno. Po hrbtu je temnosiva, po trebuhu jasnejša s temnosivimi progami počrez, perotnice so rjavkaste, rep pa pepe ast. Gnjezdi. v najgostejšem trnišču. Ako čuti, da se je Človek dotaknil njenega gnjezda, tekoj ga zapusti, celò takrat, ko ima že jajca v njem. 5. Trsluica je po jasno rjavem hrbtu temno rjavo pegasta, po trebuhu rjavkasto bela in nad očesom ima jasnejšo progo. Živi povsod po močvirjih in po grezéh, kjer raste gosto ločje in trstovje, po kterem prav spretno pleza. Da-si tudi ni redka ptica, jo je vendar težko videti, ker kakor miš hitro smuče sem ter tje in se znà dobro skrivati. Svoje globoko gnjezdo obesi poldrugi do dva črevlja od tal visoko med tri ali štiri trste, ktere oplete s tenkimi bilkami in koreninicami. Trstnica poje dosti ugodno, skoro kakor vrtnik. 19. Krivokljun ali blask. 25. Krivokljun ali blask. Krivokljun je v mnogem pogledu jako zanimljiva ptica. V svojem vedenji_ in po telesn6j,postavi nas opominja na papige, zraven pa ima še druge posebnosti, zarad kte-rih ga je človek rad opazoval ter se ukvarjal z njim; legenda ga pa vvrstuje med posvečene ptice. Ko je namreč Izveličar visel na križu v strašnih bo- lečinah, skušal je ki-ivokljun izpukniti železne žreblje. pri tem delu se je ves okrvavil ter si skrivil kljun, zato pa ima tudi od Boga to prednost, da vali sred največe zime, ko debel sneg pokriva hribe in doline. Pogledimo si bolj na tanko to čudovito ptico. Života je krepkega in gostega kakor na pr. dlesk, s kterim je tudi enake velikosti. Največ nam pa pada v oči kljun, od kterega je dobil ime. To orodje je namreč pri njem debelo in visoko, gornja kljukasta čeljust si je navskriž z doljno, ki je mimo gornje navzgor zakrivljena in sicer brez stalnega pravila, pri nekterih na desno, pri drugih na levo. Odrasli 8.amec je lepo rdeč, kakor cinober, le rep in perot-nic^so črno sive. Mladi samci so zelenkasto rumeni, satìrèe pa sive. U.u» v a J Krivokljun prebiva samo v smrečji in borovji; v listnatih gozdih se nikjer ne naseli. Čudno je pri njem to, da nima, kakor druge ptice, stanovitega domovanja. Kakor deseti brat se klati okoli po svetu, sedaj se pokaže v nekem kraji, ako mu je vseö, ostane ondi nekoliko öasa, gnjezdi in odgoji mladiče, potem pa spet izgine in več^krat preidejo leta in leta, predno se zopet pokaže. Toliko se vendar more reči, da jih je proti severju če dalje več in da naše kraje obiskuje sosebno takrat, kedar smrekovo seme obil-nije obrodi. Hrani se namreč s smrekovim semenom, ktero s svojim skrivljenim kljunom jako urno in spretno lušči iz češarkov ali storžev. Iz smreke si odtrga storž in ga navadno odnese na eno in isto vejo, ki mu se za luščenje pripravna zdi, potem vtakne kljun pod trdo lusko, jo privzdigne in razcepi, z jezikom pa izvleče seme izpod nje. Pod takim drevesom se s časom napravi cel kup popolnoma ali le na pol izluščenih storžev. Krivokljun je zmerom v večej družbi, če se tudi po dnevi razkropé po gozdu, zvečer se gotovo zberó na stan ovitem prenočišču. Tudi med valitvijo ostanejo pari blizu skupaj. Ako je enega zadelo smrtno zrno iz lovčeve puše, vsa družba žalostna gleda za njim ter ga vabi k sebi, njegov par pa na toliko pozabi na svojo varnost, da se celò usede na isto vejo, s ktere se je nesrečni tovariš prekucnil na zemljo. To lastnost tudi porabi tičar, obesi namreč na drevo gajbo z vabcem, kteri, čiitivši svoje proste tovariše, začne vabiti, na njegov glas prileti drug za drugim in mnogi obsedi na razstavljenih limanicah. Lepo je gledati krivokljune, kako se zvirajo in plezajo po najvisih vrhéh oprijemaje se s kljunom kakor papige. Zmerom so na drevji, samo pit gredó na zemljo. Za druge ptice se malo zmenijo, tudi človeka se ne plašijo; boječi in oprezni so le ondukaj, kjer čutijo, da jih zalezujejo. Glas mu je še dosti prijeten, njegova pesmica je sicer kratka in proti koncu malo zmešana, ali pri vsem tem je mnogim ljudem mila, zato ga radi drže v gajbah, kjer poje skoro vse leto. S človekom se hitro tako sprijazni, kakor malo ktera druga ptica. Kakor nimsi stalnega domovja, tako tudi nima določenega öasa za valitev. Njemu je vse eno, bodi BÌ največa zima, ali sredi leta v največej vročini. V njegovih prsih večkrat že cvete vesela pomlad, ko ostra bui-ja okoli njega otrcsa ivje z drevesa. Samica postavi gnjezdo med rogovile ali na debelo vejo, toda zmerom tako, da ga veja nad njim brani snega. Ona pridno znala suhljad, reso in lišaj, plete in nastilja spretno in neiitrudeno, samec se pa v vrhu vrti veselja pijan ter jo s petjem kratkočasi. Ona znese 3 ali 4 sivkasta, i-javkasto ali krvavo lisasta jajca, iz kterih se ne premakne, ker jej on donala potrebne hrane. Mlade pitata najprej z omehčanim, potem s trdim semenom; toda se dolgo zatem, ko že godni letajo s starimi vred, jih morajo ti jitati, dokler jim se kljun ne ukrivi in ne utrdi, iakor je treba. Veliki krivokljiill je za palec daljši in razmerno debelejši, sicer pa podoben malemu. Drži se po borovih gozdih. 20. Palček ali stržek. 26. Palček ali stržek. Drobnega palčka vsak otrok pozna, vse ga rado ima. Pa je res vesel in kratkočasen tiček, v najhujšem mrazu, v največem pomanjkanji dobra volja palčka ne zapusti. " Sred snega in leda, ko vrabci ia Btrnadi mraza tropečejo in lačni öivkajo, se v palčku že izbuja upanje na prihodnjo pornlad in to upanje mu navdihuje najmilejše pesmice. Ze meseca prosinca in svečana bodeš v jutro zgodaj čul njegovo pesmo, ki je tako ljubeznjiva, da ti mora omečiti srce. Moraš se čuditi, od kod ta majhna stvarca zmore tako močan glas, ki te skoraj na kanarčevo petje opominja. Kdo bi mislil, da so tudi tega pritlikavčka nekdaj obhajale ošabne in slavohlepne misli? In vendar je res! Le poslušajte! Ptiči so hoteli imeti kralja in so sklenili, da tisti naj bode njihov ki-alj, ki bode vzletel v največo višavo. Vsi tiči se vzdignejo in tudi palček je mislil, da ne sme zaostati. Ali reva je dobro vedelo, da se v letanji ne more meriti z drugimi , zato je poskusilo z zvijačo priti do največe časti. Moj palček, ne bodi len, smukne pod letečega štrka (štorkljo) ter se skrije med perje, česar pa štrk še zapazil ni. Tiči leté in lete, vse više in više, ali s časom opeša drug za drugim in na zadnje se samo še orel in štrk zibljeta v zraku. Naposled jame tudi štrk pešati — zdajci mu stržek izleti izpod perja in se drzne z orlom meriti. In glej ! orel res omahuje, stržek ga je premagal in hoče biti ki-alj. Toda ptiči zvedevši za njegovo goljufijo hoteli so ga ubiti in bi ga tudi bili, da se jim ni o pravem času zmuznil in skril v mišjo luknjo. V njegovo sramoto so mu pa zdeli ime: kraljiček, kakor ga tudi pri nas sem ter tj e imenujejo. Palček je med našimi najmanjšimi tički, samo eden je še manjši od njega. Oblečen je v priprosto rjavo suknjico, ki je ozalšana s temnejšimi poprečnimi progami; kratke perotnice so belo pikčaste; rjast repek je drzno navzgor privihan. Kljunček je šilast in malo prikrivljen. Samica je nekoliko bledej-šega perja. Stržek prebiva povsod po ravnem in v hribih, posebno ondi, kjer skoz grmovje kak potoček šumlja. Leti slabo, nikdar daleč, najrajši se plazi po goščavah ; k večemu, ako ob tléh zlèti iz grma v grm ; na visoka drevesa ne seda. Na tleh ni nikdar pri miru, vedno cinca sem ter tam, potresa z repkom in pri- klanja glavo. Tudi tiho ni rad, ven in ven žvrglja in gosto!!. Za mesto, kamor bode postavil gnjezdo, ni izbirčen^ toliko pa vendar gleda, da je kolikor mogoče skrito. Napravi si ga ali v grmu, ali pod korenino starega drevesa ali v luknji, bodi si na tléh ali v zidu; všeč mu je tudi kup ali skladnica drv, v hribih ga pa rad skrije v slamnato streho; bržčas mu Gorenjci zategadelj pravijo s tre si k. Gnjezdo je za malega paglavčka velikansko, podobno okroglej kapi, vhod ima na strani ali pa tudi zgoraj. Od zunaj je z mahii, trave ali listja prav umetno spleteno in_pretkano, znoti-aj pa z mehkim perjem nastlano. Čudno je pri palčku to, da začne samec zgodaj na pomlad delati gnjezdo, kterega pa ne dodela, temuč gä popusti na pol izdelanega in začne spet novo znašati, večkrat se loti tudi tretjega in še le tačas, ko si je samica izbrala njej povoljno mesto, je obema v resnici mar za gnjezdo. Majhna palčica znese 8 — 10, časih še tudi več rdečepikčastih jajčic, iz kterih se 13. dan izvalé majcikine stvarce — mladi palčeki. Stara jim stre-žeta na vso moč, ves dan sta na lovu, da nasitita tolikanj lačne družine, ki se nenavadno dolgo godi in pi-av nerada zapusti toplo gnjezdo. Mladiči se tudi zunaj gnjezda še dolgo držš skupaj v skrivnem grmovji, kamor jih še nekoliko časa roditelja hodita pitat. Ko je prvi zarod sam sebi prepuščen, valita stara dva drugikrat. Med mnogimi našimi pticami, ki se hranijo z žužki in mrgolinci, nam palček edini tudi v zimi zvest osiane. Takrat se primakne bliže k človeku, pride v vrt, na dvorišče, v skedenj in pricinca celò v vežo. Kakor miš stasne vse luknje, premete vse kote iščoč pod listjem, v razpokah iji okoli zidu muhe, pajke in drugo tako sodrgo. človeka se ne boji, objestno smuče pred njim sem ter tam, skoči drzno na kako vejico in človeka zvedavo pogleduje, s kratka: vede se prav srborito ali zraven spet tako prisrčno, da mu moraš dober biti. 21. Kraljičck. Kraljiček je naš najmanjSi tiček, imenujejo ga zato tudi evropejski kolibri. Pri nas ljudje dostikrat ne vedo razlikovati ga od palčka in mešajo tudi imena. Po mojih mislih zasluži ptiček, kterega ravno sedaj mislim opisati, pred palčkom ime: kraljiček. To ime mu pristoji že zarad tega, ker ima na glavi rumeno čopasto kapico, ki se na solncu blišči kakor zlata kronica. Tudi sicer je na prvi pogled lahko razločiti kra-Ijička od palčka. Kraljiček namreč ima zgoraj rumeno zelenkasto, spodaj pa jasno sivo suknjico. Rumena kronica, ktero more tiček po volji privzdigniti, je ob straneh črno zarobljena. Preko očesa mu gré črna, nad očesom pa siva proga. Kljunček je tenak in raven, nosnici ste s ščetinastim perjem zakriti in tudi okoli ust ima ščetinaste brke. Nožice so tenke, precej visoke; krempeljci so ostri in zakrivljeni. Glasi se s tenkim zi-zi-zi. Kraljiček je nemiren, kakor živo srebro; okretno in gibčno smuka med vejami, obeša se na-nje, kakor senica ter se objestno podi s svojci od drevesa do drevesa. Kraljiček prebiva v gorah, po smrečji in jelovji. Hrani se z vsakovrstnimi žužki, vmes pa zoblje tudi semenska zrna. Jeseni se v družbi s senicami priklati v nižave in obiskuje tudi naše vi'te, kjer prav pridno obira metuljeva jajca in drugo mrčesovo zalego. Tako je krotak, da zmerom misliš, zdaj, zdaj se ti dà z roko prijeti. Ostrejša zima ga požene dalje v južne kraje. Gnjezdi najrajši v košatih smrekah ali jelkah. Gnjezdo naredi samica sama; podobno je palčko-vemu, samo da je manjše. Za podlago spné z ma-hovjem in gosenčjo prejo več vejic skupaj, ali pa ga pripné med rogovile. Znotraj je kotanja obložena z mehkimi dlakami, največ s srnjimi. Kraljiček vali dvakrat na leto; prvikrat meseca vélicega travna, drugikrat pa malega srpana. Prvič znese 8—10, drugikrat 6—9 drobnih, tenkolupinastih jajčic. Ujetega kraljička je na dalj časa jako težavno vzdržati pri življenji, navadno kmalu pogine, zlasti ako je sam. 22. Pastirifa ali pliska. Kmalu potem, ko sv. Matija led prebija, zaslišimo na prekopnjah kraj potoka, po ozarah in tratah glasni „civi, ci v i", in ko pogledamo za glasom, zapazimo staro ljubeznjivo znanko, kako urno teka sem ter tje, vsak čas potresaje z dolgim repom. To je pastirica ali pliska. Ta naša prijateljica je prav prijetna in zala jtičica. Na temenu, grlu in na prsih je črna, na irbtu pepelasta, po trebuhu in na licih bela; temne perotnice so dvakrat belo pasaste ; kakor truplo dolgi rep je črn, ob straneh belo zarobljen, z njim ptica vedno otresa, zato jej tudi tresorepka alivrto-repka pravijo. Kljun ima tenak in raven, precej visoke noge imajo na zadnjem prstu dolg tenak krempeljc. Pastirica je razposajena, nepokojna in srborita ptica. Kedar bai po tleh pobira mrgolince, stopa res premišljeno vedno kimaje z glavico, toda navadno hitro teka in otrepa neprestalo z dolgim tenkim re-3om. Tudi zna dobro leteti, akoravno navadno ne eti niti visoko niti daleč v enem dušku. Leteč se poganja v vijugastej črti, kmalu se vzdiguje, kmalu spet pada. Med sebo ko rade v družbi, tudi človeka in pasočo se žival imajo rade, ali z drugimi pticami se ne družijo, še celò odganjajo jih. Ako zagledajo kako ujedo (roparsko ptico), zbirajo se v velikem jatu okoli nje ter jo s strašnim vriščem srdito preganjajo. Med sabo se pa rade igrajo, objestno si nagajajo, za šalo se lové in podé. Pastirica prebiva rada blizu ljudskih selišč, po travnikih in pašnikih, zlasti pa ima rada potočne struge. Kjer ni vode, ni življenja za pastirico. Veselo jo je gled.ati, kako teka ob vodi hlastaje sem ter tje po "vodnem mrčesu, večkrat brede tudi po plitčinah, sede na kamen sred vode, tiho pocvrči, pa kmalu spet zleti kakor strela, dajo komaj slediš s pogledom in ko si jo spet dobil na oči, so je že izkopala in sedaj si Čisti in rèdi perje po sebi. Ljudje je pri nas ne preganjajo^ celo poredni pastir, ki ne pusti z lepa tiče pri miru, pastirici ne stori nič žalega, še dobro se mu zdi, ako tekajo okoli njegove črede. Zato so pa tudi prav krotke, hodijo za orjočem kmetom in zobljejo za plugom vsakoršni mrčes; kjer pa čutijo, da jim je človek sovražen, so jako oprezne in ne dado lahko k sebi. Pastirica gnjezdi ob potoku pod kako korenino ali pod grivo, tudi v otlih vrbah, v grobljah in celò v slamnatih strehah. Gnjezdo ni posebno umetno, zneseno je z koreninic, bilk, mahu in dlake. Spomladi znese ona 6—8, drugikrat v letu pa nekoliko manj plavkastih, črnopikčastih jajčic, ktera ona sama izvali. Mladiči, za ktere oba prav marljivo ski'bita, hitro rastó in so kmalu sami svoji. Pomladne povodnji jim večkrat zatopé prvo zalego. Meseca vinotoka zbira se staro in mlado iz cele okolice pred odhodom v veče jate, kakor lastavice. Po hribovskih jarkih in ob gorskih potocih prebiva pri nas: riimcua paslirica ali pHska, ki je velika kakor siva samo da ima še malo daljši rep. Zgoraj je pepelasta, na grlu črna, na prsih in po trebuhu pa rumena kakor žeplo. Rumena pliska ostane večidel tudi po zimi pri nas in pride s hribov tudi v nižave k nezamrznjenim vodam. Po postavi in tudi v ponašanji je vsa podobna svojej sivej sestričini. Kedar sedi na jajcih, je tako krotka, da jo moreš z roko prijeti. 23. Škrjanec ali škrlee. ) Tople pomladi se vse veseli, vse je težko pričakuje; kmet ravno tako kakor gospod, mlad pastir nič manj nego stara bolehna ženica. Solnce tačas *) Na Koroškem: goliber. tako prijazno in dobrodejno sije na zemljo, po polji piha gorka sapa, okoli nas vse zeleni in cvete, visoko nad nami pa žvi-goli škrjanček. Človek si skoro ne more misliti lepega pomladnega dneva brez akrjan-čevega petja, ^brez njega bila bi naša polja mrtva in dolgočasna. Skrjanec nam prvi naznanja zaželeno vigi-ed, še pred pastirico ga slutnja prižene nazaj iz vedno zelene laške dežele. Večkrat še pri nas brije mrzel veter po polji, dostikrat pozni sneg spet pokrije zgodnje rumene trobentice, to vse pa škrjančka ne more zmotiti, tiho žedi v razoru pod kako gručo in potrpežljivo čaka, da aolnce predere oblake in razkadi mrzlotne megle. Takrat mu od radosti vzkipi drobno srce, žvrgoleč se vzdigne v razjasnjeni zrak, zvrti se v nebesne višave in od onod vriskaje napoveduje, da se bliža mladoletje. Skrjanec poje samo po dnevi, toda o lepem vremenu skoro ves božji dan. O prvem solncu vzdigne se iz razora, pevajoč se dviga više in više, sedaj se vznaša naravnost kvišku, sedaj se spet v ovinkih vije v sinjo višavo, kakor črna pikica visi v zraku, naposled ga zgi-esi oko — in iz te vrtoglave višave neprestano vrišči, žvrglja in drobi svojo nedolžno — rekel bi — pobožno pesem. Pevajoč se tudi spušča počasi na zemljo, potem odreže pesem in kakor kamen pade na njivo, ker mu verna družica mlade godi. Skrjančeva pesem ni tako umetna kakor slav-čeva, ne stresa nam srca tako, kakor slavčevo otožno hrepenenje, ali zato nas navjJaja s čisto nedolžno radostjo in zadovoljnostjo. Skrjanec vzveličuje v svojej pesmici lepo natoro, on poje v slavo stvar-nikovo. Škrjanec stanuje po vsej Evropi in v večem delu Azije; v Ameriki ga ni bilo, pozneje so ga pa tudi tjekaj naselili. Povsod prebiva samo na polji, kjer se njiva njive drži, za gozd in hosto ne mara; po vsej pravici mu toraj pravimo : poljski skrjanec. Po zemlji teka prav urno, postavi se rad na kako vzvišeno mesto, na kamen ali na krtino, redko kedaj pa v grm ali na drevo. Pomladi se hrani večidel z mrgolinci, s kterimi tudi pita mladiče, jeseni pa zoblje tudi vsakoršno zrnje, posebno rad ima proso. V obleki je šlcrjanec nekoliko podoben vrabcu, v truplu je pa veči in zajetniši. Po hrbtu je prsteno rjavkast, spodaj pa zamazano belkast, povsod za-moklo rjavo progast in pegast, rep je pa ob straneh belo obrobljen. Kljun je valjast, na konci špičast; nosnice so s perjem zakrite ; na zadnjem prstu ima dolg raven krempeljc kakor ostrogo. 27. Škrjanec ali škrlec. Škrjanec gnjezdi dvakrat na leto in sicer na zemlji. Gnjezdo je prav zanikerno narejeno, izkoplje si namreč jamico ter jo površno nastelje z mehkimi stvarmi. Sredi meseca sušca je ona že znesla 6 siv-kastih jajec, ktera ona sama v 14 dnéh izvali. Mladiči zgodaj silijo iz gnjezda, v nevarnosti se pa hitro poskrijejo po luknjah in razpokah, da jih skoro ni moči najti. Skrjanci prezimujejo na Laškem, Španskem, Grškem in po otocih. Jeseni se pred odhodom zberó v velike jate in letajo s polja v polje, ali to letanje je za-nje velika nesreča, na milijone se jih namreč polovi v velike mreže, zlasti na Nemškem. Nekdo je seštel, da jih meseca vinotoka v samem Lipskem mestu do pol milijona prinesó na trg. — Razen človeka imajo še dosti drugih sovražnikov, posebno jih Bokoliòi proganjajo. Ko škrjanček zapazi tega roparja je ves zbegan, ne vé kam bi se dejal in v tej stiski tudi pribeži k človeku. V gajbi je prav krotek in prijeten ptiček, ki tudi v sužnosti človeka razveseljuje z ugodnim petjem. Po gorskih senožetih, krčevinali in pustinah živi : sorski skrjaiicc, ki je manjši od poljskega, sicer mu je pa ves podoben. Rad seda na drevo in ondi poje ravno tako kakor v zraku leteč; glasi se tudi po noči. Po pustih hribih je najugodnisi pevec, zato ga ljudje radi lové in v gajbice zapirajo, toda navadno začne hirati in kmalu pogine. Se ve da mu gajba, bodi si še tolika, ne more nadomestovati neizmernega prostora, kterega je imel zunaj. Gorski škrjanec gnjezdi na tléh v travi ali med reso in praprotjo. Jeseni se seli, na potu pa marsi-kterega zagrne ptičarjeva mreža. .Svrljiiga ali Čopasli Škrjaucc je velik kakor poljski, samo da je še debelisi, ima na glavi špičasto čopo in črnikast, l'jasto zarobljen rep. Prebiva po grmovji blizu vasi in selisö. Ostane tudi po zimi pri nas, brba po cestnem blatu in pride v družbi vrabcev, sčinkovcev in strnadov tudi v mesta, kjer najrajši oprezova okoli žitnicinpo žitnih trgih. — Poje precej lepo, toda bolj žalostno in otožno nego poljski škrjanec. V južnej Evropi, zlasti na Grškem, Španskem in Laškem živi tako imenovani: Laški škrjaucc ali kalaniira, ki se časih tudi izgubi v naše primorje. Veči je od poHskega in ima na vsakej strani na vratu črno liso. V petji prekosi vse škrjance, ker ne poje samo svoje prelepe pesmi, temuč posnema tudi vsako drugo ptico, naj se jej pravi tako ali tako, naj se glasi grdo ali lepo. Škoda je le to, da ga skoro ne moreš v hiši imeti zraven sebe, ker ima tako močan in preleteč glas, da te bodo ušesa bolela. 24. Pevka. Pod vzglavjem naših snežnikov, na zadnjih pustih, s kamenjem posijanih ledinah, kjer se med skalovjem divja koza pase, kamor le planšar ali pa lovec zaide, prebiva v družbi planinskega ščinkovca in belega strnada vesela in prijazna ptičica, kterej že ime spričuje, da med našimi gostolevkami ni zadnja. Pevka je sltrjančeve velikosti in mu je tudi sicer podobna, med ostalim ima tudi na zadnjem prstu precej velik zakrivljen krempeljc. Zgoraj je pepe-lasta in z zamoklo rjavimi lisami pisana, belo grlo je rjavo pegasto, na bokih je rjasta, na zatemnelih perotnicah pa dvakrat belo pasasta. Kljun je s strani stisnjen skoro kakor strnadov, kraki in prsti so pa trSčati in krepki. Pevka v malih družbah poseda po tléh ali po skalovji in s svojim nepreglasnim ali jako ugodnim petjem oživlja te divje puščave. Med sebo in z drugimi pticami živ0 v miru, tudi pastirja se ne bojé, brezi strahu tekajo okoli njega in krog njegove črede. Po letu se hrani največ z žužki, za kterimi pridno stikuje po razpokah in pod kamenjem. Iz maha, trave in dlake lepo izdelano, globoko gnjezdo postavi kam med skalovje ali v dragomastnikov grm ali pa celò pod nadstrešje planšarjeve borne koče. Samica znese po pet plavkastih jajec in vali dvakrat na leto. O prvem snegu umakne se niže v doline, obišče selišče samotnega gorjanca, brba okoli skednov, senikov in stogov pobiraj e izmed mrve in izmed plev travno semenje. Kakor pa na pomlad jame kopneti sneg na njenih staniščih, pomakne se zopet v gore. Ujeta in v gajbo zaprta privadi se hitro človeka ter ga razvedruje z ljubkim pevanjem. 25. Senica ali kakor jej sem ter tje pravijo: jesenica pri nas res pomenja jesen. Res da ga ni skoro loga in večega vrta, zlasti v hribih, kjer ne bi senice videli tudi po letu, ali prvi jesenski dnevi jih v obilnih jatah pripodé z gorskih gozdov v nižave; tem klatežem se potem še pridružijo brezštevilni severni gosti, ki se nočejo tudi pri nas preživiti po zimi ali se vsaj dalj časa pomuditi ter se okrepčati za daljni pot. Kako živi so o tem času naši vrti, logi in dobrave, na vsacem drevesu jih vidiš plezati, od vseh strani se razlega njihova pesem. Na Štajerskem otroci, sliSavši senico peti, posnemajo njeno pesem ter jo dražijo pojoč: Fuj, fuj, cicifuj ! Kljun si muj ! *) Ter dobiš Več ko miš. Ona jim pa po svoje nagajivo odgovarja in jim svetuje: Cepli mal, cepil mal! Da te zlodej ue bo jemal. Prihod senic je tičarjem znamenje, da se je treba jripravljati za jesensko lov; tu se delajo tičnice, srpajo se mreže, tam se limanice masté, locnji in precepi se pripravljajo. Najmanjši paglavec ne neha, dokler ne nastavi senici kletko na jablano. Neštete množice te vesele ptičice se tačas polové in pojedó. Senica je med pticami seniškega plemena naj-veča, na priliko kakor vrabec, zato jo tudi véliko senico imenujejo. Njeno tenko in voljno perje je po hrbtu rumeno zelenkasto, po trebuhu pa bledo rumeno. Teme, grlo in široka proga po sredi prsi in trebuha je črna, lica so bela, belopasaste perot-nice in rep je pa siv. Črn, kopičast in kratek kljun je malo stisnjen, nosnice so pa s ščetinastimi peresci zakrite; prsti na kratkih nogah so močni s kavelj-častlmi kremplji za plezanje in oprijemanje. Samica je bledejša in ima po prsih ožo črno progo. Glasi se : čivink, čivink. Senica je neizrečeno nepokojna, razposajena in srborita ptica. Daleč ne leti rada, tudi na tla ne seda, jako spretno pa pleza in skače po drevji, obeša se vznak na veje, prebrska vsako brazdo po raz- *) Muj namesto : umij. Scuioa. pokanej skorji in teše 8 kljunom kakor brlez aH pa de-tal. Zraven je drzna in zvita, iz rjavega očesca jej gleda zgol Segavost in liu-domušnost, svojo preveliko radovednost in zvedavost pa dostikrat plača z življenjem ; kedar je pa izkusila nevarnost, je jako previdna in nezaupna. Naj veča njena napaka je pa ta; da drugih manjših ptic — celò svojih sester — ne pusti na miru, zlasti z njo zaprta ptica je v smertnej nevarnosti pred njo. Zavratno jo napade, zasadi jej svoje ostre kremplje v prsi in jo tako dolgo bije s kljxinom po glavi, da je mrtva; potem pa z največo slastjo pozré možgane iz probite črepine. Zato jo človek nikdar ne sme k drugim pticam zapreti, ako neče, da mu jih grdoba po vrsti ne pobije. Njene velike požrešnosti jej pa nečemo očitati, ker ravno s tem je človeku največ koristna. Pozoblje namreč neizrečeno mnogo škodljivega mrčesa po drevji, zlasti tačas, ko mora zraven sebe tudi za mladiče skrbeti, zarad tega smo jo že v vvodu pohvalili. Grajati jo moramo Te zategadelj, ker nam pridne bčelice po-končuje. Pozno jeseni, ko žival ne hodi več iz panja, prileti hudodelnica pred žrelo, ti-ka in trka s kljunom ob panj tako dolgo, da kaka bčelica jezno pride pogledat, kdo jih vznemiruje — ali komaj se pokaže, že jo pograbi senica in odleti z njo na bližnje drevo. Razen žužkov in mrgolincev jé pa tudi vsakoršno semenje — posebno rada bučne peške, jagode in tudi mesa ne zametuje. Senica vali dvakrat na leto. Gnjezdo iz mahu, perja, volne in dlake spleteno, skrije najrajsa v kako duplo; öe pa tega ni, naseli se tudi v kako zapuščeno veveričino ali vranino gnjezdo. Ona znese 8—14 rumenkastih rdečepikčastih jajec, valita pa oba in pitata obilni zarod. Ujeta senica je v izbi kmalu domača, brez strahu smuče okoli ljudi in se tako privadi, da jé iz roke. Zunaj velike senice prebiva pri nas še več ptičkov tega plemena. Vsi so živahni, veseli in koristni; naj jih omenimo ob kratkem. Plavcck je manjši od senice in ima prav žive barve. Na hrbtu je zelenkast ; na glavi, okoli vratu, na perotnicah in po repii je plavkast; trebuh je rumen, na perotnicah pa ima bel pas. Plavcc stanuje po listnatih hostah in po vrtih ; v svojem ponašanji je ves podoben sanici, ravno tako tudi gnjezdi v duplu ter znese 8—10 jajec. Hrani se s samimi žužki in usicami, za semenj e ne mara. Glasi se: cit-cit. Menlšček je oblečen v sivo rjavkasto suknjico, ima črno glavo in zamazano belo rdečkast trebuh, na licih in na tilniku je pa bel. Prebiva v jelovji; gnjezdi v gnjilih parobkih ali v luknjah na tìéh ter znese po 8 rjavopiKČastih jajec. Jeseni jih mnogo polové z drugimi senicami vred. Čopka je zgoraj mišje barve, po trebuhu je belkasta; grlo, ovratnik in proga prek očesa je črna, lica pa so bela. Veča je od plavčeka — z menišče-kom ene velikosti — ; od vseh sorodnic jo pa razlikuje^ čopasta kapica na glavi. Čopka stanuje v jelovih in borovih lesovih, nikdar v listnatih hostah. Hrani se z gosenicami in jajci škodljivih metuljev, kakoršnih je obilo po jelovji. Gnjezdo ima v duplu. E Pczdeclvka ali uiusa je velikosti plavčekove, sicer a podobna meniščeku. Perja je rdečkasto sivega, e glava ia grlo je črno, lica pa so bela. Živali v podobah. 8 Ta živi nepokoi prebiva po vodnatih lokali in dobravah, kjer tudi gnjezdi po duplih blizu vode. Jako Je živalina in do uro volj na, v izbi sosebno krat-kočažna. Oolsorcjika je di-obnega trupla, kterega se drži dvakrat daljši rop. Na glavi, vratu in trebuhu je bela, na plečih Črna, črne perotnice so po dolgem belo progaste in tudi črn rep je ob straneh belo lisast. Kratek kljunček je črn. Dolgorepka stanuje povsod po hostah, ali nikjer pogostoma. Mošnjasto gnjezdo je iz lišajev, perja, pajčevine in dlake prav umetno spleteno, toda ne visi temuč stoji med rogovilami ; vrata so na strani. Ta prijetna ptica ni tako svadljiva, kakor so druge senice. Hrani ae zgol z žužki in gosenicami. IJezgavka je skoro tolika, kakor velika senica. Perja je zgoraj rjasto rdečega, spodaj bledo rožastega, glava je pepelasta in grlo belo. Samec ima črno per-nasto brado (brke). Kljun je lepo rumen. Prebiva sem ter tam po trstovji, ali poredkoma. Mošnjasto, za tako ptičieo jako veliko gnjezdo, obesi v trstovje, splete ga pa iz vsakoršne šare. Živi ob mrgolincib, jeseni in po -zimi pa zoblje trstovo seme. Naposled je še glasovita umetnica: IMašiCil ali reinec je plavčeve velikosti. Zgoraj je sivo rjasta, spodaj belkasta, po glavi in na tilniku pepelasta, na prsih rožasta; prek očesa sega široka črna proga; črnikasti rep in perotnice so belo obrobljene. Prebiva po vrbinah in močvirjih vzhodne in južne Evrope, pride pa tudi k nam in časih tudi gnjezdi, Okoli Postojne in Idrije so že našli njeno gnjezdo. Podobno je podolgastej mošnji, 6 palcev visokej in 4 palce širokej, ki je kakor z motozom privezana na trst ali na konec vrbove vejice, nad vodo viseče. Stkano je iz bele volne semenskih vrb, vmes je pa vpletena kaka bilka, ali vlakno od ličja ali pa dlaka j 2fi. Plašica .ili i-emoc. vhod na strani je pri dodelanem gnjezdu grlu podoben. Gnjezdo delata oba, nabrano volno oslinita, zrahljata, ter jo potem tako sesvalkata in spolstita, da je skoro klobučini podobna. V gnjezdo, dostikrat še predno je popolnoma dodelano, znese ženka 6 belih jajec. Po zimi nas zapusti. 3 H: 2«. Kos. Slovenec ima kosa rad, v njegovih o0éh ima veljavo pred mnogo drugo ptico; še o človeku pravi: to ti je kos! ako hoče zaznamovati tenko pretkanega in zvitega človeka. Tudi narodna pesem se rada ukvarja s kosom, zlasti ga nagovarja, naj bi plesal. Bog si ga vedi zakaj se bas od njega kaj tacega pi-ičakuje, saj ni da bi dejal, da je za ples kaj bolj pripraven kakor kaka druga ptica. Sicer je resnica, da se med petjem zadovoljno ziblje in k pesmi pov-darja z repom, kakor bi si takt dajal — ali to še ni ples. Imenitno je pa tudi to, da on nikdar ne pravi, da ne zna; brani se le češ daje bos. Na Štajerskem otroci pojó o njem: Pleši, pleši črni kos ! Kak bom plesal, ker sem bos. Kam pa si črevlje dejal? Starej babi sem je dal. Kaj-ti ti je zanje dala? Debelomastnega prašička. Kos je do 10 palcev dolga ptica, rep sam je 4 palce dolg. Ves je črn, samo kljun in ko-lobarček okoli očes je rumen; ona je temno rjava, na prsih pegasta. Va-Ijastinnakoncu malo vkrivljen kljun je krajši od glave. Kos skozi celo leto ostane pri nas; prebiva povsod po hostah in gajih, sosebno tam, kjer so blizu vinogradi, kjer jeseni rad sladka. Uren je in okreten, hitro skače po tl'éh in amuče skozi 29. Kos. goščavo. Radoveden je, ako pa ugleda kaj nenavadnega, se prestraši, spusti perotnice, rep pa gori zavihne. Letavecje slab, ker ima kratke perotnice ; zleti le, ako ga kdo spodi, in to nizko ob tléh do bližnje hoste. Med sebo se vabijo z glasom : dak-dak, kedar ga pa kaj splaši, zakriči : bik-bik in zleti. Kos jé vse, kar sploh gre v slast pticam. Po letu pobira črve in mrgolince pod listjem in mahom; jeseni se hrani s sladkim in sočnim sadjem, najrajši zoblje grozdje po vinogradih; po zimi je pa vsaka jagoda dobra. Zgodaj na pomlad že začne kos misliti na vali-tev. Večkrat se že meseca svečana, ko sneg še pokriva gozd in polje, razlega iz hoste njegova smi-baška pesem. Njegov glas je poln, jasen in krepak, melodija pa bolj nagiblje na otožno. Gnjezda ne dela nikdar visoko od tal, dostikrat pa tudi na sama tla, v kacem jarku pod grivo, pod kako korenino ali pa na parobek. Gnjezdo je stkano iz suhe trave, listja, koreninic in mahu; da se pa ta šara bolje sprime, primeša vmes tudi ilovnate zemlje, časih je pa ilovice več nego druge snovi. On jej samo pomaga pri do-našanji, gnjezdo pa dela ona sama. O lepem vremenu najdemo že sredi sušca v goje-zdu 5 plavkasto zelenih in sivo pegastih jajec. Vtem, ko ona vali, prepeva jej on, kakor najbolje vé in zna, samo okoli poldneva jo on zameni za nekoliko časa. Ako kaka iakomna zverka pritihotapi do gnjezda, se stara dela, kakor bi bila hroma; težavno kri-venca iz gnjezda in šepa dalje ter tako zvabi zver za sebo in jo premoti, da potem gnjezdo zgreši. — Kosovka vali 16 dni ; na leto ima dva zaroda. Kos je čislan pevec, nauči se tudi druge pesmi. Ako ga hočeš izuriti, moraš še mladega vzeti iz gnjezda in ga tekoj vzeti v šolo, ko začne sam jesti. Obesiti ga moraš v tiho, mračno izbo ter mu s po-četka samo pod večer, pozneje tudi v jutro in o poldne enkrat žvižgati pesem, ktere ga hočeš naučiti. Kos te bode pazljivo poslušal in bode kmalu peti poskušal, 8 prva boječe in tiho, potem pa čedalje pogumniše in popolniše. Nauk pa traje tako dolgo, dokler cele pesmi ne ponovi brez napake. Dobrega pev- ca si bodeš tudi odgojil, ako ga obesiš k dobremu slavčeku. V gaj bi živi kos po 10 in še več let. Kosovo meso je sosebno okusno in slastno, zlasti onega, ki je bil jeseni v vinogradu. Tičarji jih na tisoče polové v locnje in na gumnih. 27. Drozdi. Kos ima med našimi pticami precej obilno rodbino; v rodu je namreč z vsemi drozdi, ki so si med sebo jako podobni. Vsi so po priliki kosove velikosti, eden malo veči, drugi nekoliko manjši; vsi imajo valjast in raven, samo na koncu malo vkrivljen kljun in gornja čeljust je pred špico plitko zarezana. Od kosa se razlikujejo, da niso črni in da imajo bolj pisano — če tudi pohlevno, navadno sivo rjavkasto perje, na širokih prsih so vsi grahasti. Drozdi hitro skakljaje pobirajo po tléh žužke in črve, jeseni in po zimi se pa največ hranijo z vsakovrstnimi jagodami. Nekteri stanujejo in gnjezdijo pri nas, drugi pa prebivajo dalje na severji, od koder nas jeseni obiščejo v velikih jatah ; huji mi'az in veči sneg jih pa z našimi 'domačimi vred požene dalje proti toplejšemu jugu. Naši gnjezdijo v ugodnih letinah po dvakrat, severni pa samo enkrat. Vsi imajo več ali manj ugoden glas, nekteri med njimi se pa po vsej pravici prištevajo najimenitnišim pevskim mojstrom. Še bolj čislani so pa drozdi zarad okusnega mesa, že stari Rimljani — znani sladkosnedi — 80 jim zategadelj slavo peli. Pri nas nahajamo te le drozde: Carar ali drskac je največi tega plemena. Zgoraj je siv^ spodaj belkast, na prsih in po trebuhu gra-hast, rep in perotnice so temno sive. Carar gnjezdi pri nas v gozdih, najrajši v smrečji in jelovji. Jeseni pridejo v nižave in tu se jim pridružijo severni gosti. Ta čas se hranijo največ z rumenkastimi omelinimi jagodami, iz kterih tudi pti-čarji kuhajo lepek ali klej za limanice. Omela raste kakor majhen košat grm po drugih drevesih in carar sam razploduje to zajedavko ; kar je namreč mesa na jagodi, to mu želodec prebavi in prokuha, se- menska zrna pa gredo cela od njega in ta zatrosi na druga drevesa. Cararjev se vsako jesen in zimo na milijone po-lovi v locnje (zanke) in podavi na giimnih. Krozcg ali eikovl je manjši od cararja, kteremu je v perji podoben, samo da je zgoraj bolj zelenkasto siv in spodaj redkejše pegast. Cikovt je med drozdi najslavniši pevec, pravijo mu celò gozdni slavec. Glas njegov je čist in močen, pesem ima lepo melodijo, polna je ugodnih spreme-nov, pravimo, da dranda ali drenda. Zato ga lové in zapirajo v gajbe; toda v izbi se slabo počuti ter ima tudi premočan glas; zunaj na prostem zraku se pa v velikej gajbi drže prav dobro in zivé leta in leta. Med sebo se vabijo: cik-cik in odtod je menda ime cikovt. Drozeg prav prijetno oživlja naše logove in lesove. Gnjezdo si napravi v grmovji ali pa na nizkih vejah; za podlago si nanese suhljadi, na njo postavi okroglo, iz mahii, trave in koreninic spleteno gnjezdo, čegar kotanjo je z zgrizenim in oslinjenim prepere-lim lesom, pomešanim s kravjekom ali ilovčasto zemljo, lepo obložil in izgladil. Zato mu se tudi gnjezdo časih po noči sveti. Jeseni ga posebno mika grozdje pp vinogradih, kjer dostikrat veliko škodo napravi. Človek se pa odškoduje z okusnim njegovim mesom. Briuovka, tudi sinolulc«, braiijiis in borovujak imenovana, je za spoznanje manjša od cararja. Glava, tilnik in trtica je pepelasta, hrbet kostanjast, rep in perotnice črnikaste, prsa i-jasta, trebuh bel s temnimi pegami in lisami posiit. Kedar vabi, se glasi: čak-čak-čak. Brinovka prebiva in gnjezdi v severnej Evropi po velikih ondotnih brezovih lesovih. Jeseni pride v nase kraje, kjer najrajša zoblje brinove jagode, od kterih njeno meso dobi sosebno prijeten okus. Pti- 30. Briuovka. čarii in lovci posebno strežejo na brinovke, stari Rimljani so jih pa pitali v velicih tiönikih. Drozej ali beli drozd je velik kakor cikovt. Perje je zgoraj zelenkasto rjavo, na vratu rumenkasto, na prsih in po trebuhu belo, na bokih jasno rjasto in pegasto. Živi in gnjezdi kakor brinovka na severji ter prihaja v njenej družbi pod jesen k nam; posebno všeč so mu vinski kraji in ker je jako požrešen, naredi več škode nego cikovt. Samo ob sebi se razume, daptičarji tudi njega imajo na rovašu. Ugodno poje, vabi pa s tihim : ci-ci. Koilialar je skoro malo veči od kosa, temno črnikasto perje mu je sivkasto obrobljeno, na prsih ima pa širok polumesečast belkast pas, kakor bi nosil komat. Živi pri nas samo po gorah in planinah ter gnjezdi med nizkim ruševjem, jeseni pa pride v doline. Posebno rad zoblje borovnice (črne jagode), tako da od njih časih dobi plavkasto meso in rdeč- kaste kosti. Poie prav prijetno, če tudi ne posebno čisto ; vabi s hripavim : tek-tek. Na jesenskem potu se jih mnogo polovi in pojé. K drozflom se navadno tudi vvrstuje kameni kos ali kameničar in plavi drozeg, da si tudi nas v svojih lastnostih, zlasti v ponašanji skoro bolj na prusnike opominjata. Kaineili kos je manjši od cikovta, ima glavo, vrat in tilnik pepelast, pleča črnikasta, b^o trtico, zamoklo rjave porotnice in rdečkast trebuh in rep. Samica je zgoraj zagorelo rjavkasta, spodaj rjasta z rjavimi in belimi valovitimi prekami. Kljun je črn. Kameni kos stanuje pri nas na notranjem Kranjskem in v Primorji, povsod v apnenem skalovji. V svojem ponašanji je ljubeznjiva, vesela, kakor živo srebro nemirna ptica; urno teka po tléh pobiraj e mr-golince in črvičke, skaklja po kamenji, rad se usede na kakovo čer, prijetno zažgoli, se nekolikokrat segavo prikloni in odleti na drug kamen. Za gnjezdo si nanosi vsakovrstno šaro v kako luknjo pod skalo ali pa v skalo, časih prav blizu sela. Sploh gnjezda posebno ne skriva, le toliko pazi, da ga voda ne zalije. Ona znese 4-6 plavkastih ali zelenkastih jajčic. Kameni kos poje sosebno ugodno in čisto, kakor bi žvižgal na srebrno piščal. Hitro se nauči drugih pesem in posnema skor vsako ptico, na pr. : ščinkovca, kosa, penico, slavca, tudi prepelico in celò petelina. Zaprt se kmalu ukroti, poznà gospodarja ter ga vselej pozdravlja z veselim petjem. Poje pa skoro celo leto, tudi po noči pri luči. Kamenega kosa drago plačujejo. O binkoštih (na duhovo), ko domači in tujci hodijo občudovat naše glasovite po-stonjske jame, prinašajo dečarci iz Krasa to ptico, ktero prav lahko spečajo. Plavi (Irozo^ je malo veči od kamenega kosa; ves je sivo , plavkast; njeno perje pa nagiblje na rjavkasto, tudi je po trebuhu temno prekasta. Pi-ava domovina tej ptici je skalnata južna Evropa, zlasti otoci srednjega morja; tudi v Dalmaciji ni ravno redka. V našem Primorji se pa le redkoma sem ter tam nahaja kak pàr. Povsod prebiva v pustem skalovji in gnjezdi v strmili pečinah, v južnej Evropi tudi na torujih in v starih visokih zidovih. To ptico ne veseli nikakoršna družba, ne mara niti za človeka, niti za kako drugo ptico ali žival, najrajši se sam potika po kakej s^imoti, zato mu tudi velé: puačavec. Samica znese 4 plavkasta jajca. P avl drozeg je že od nekdaj čislan pevec, toda ga je težko dobiti. Zato se pa tudi drago plačujejo; marsikterjmu ljubitelju se ne zdi preveč za-nj plačati 20—50 goldinarjev. Nauči se tudi druge popevke, poje skoro celo leto, pri luči tudi po noči. Iz gnjezda uzetega mladiča ni težko ohraniti, hitro postane domač in živi v gajbi po 10 let. 28. Povodni kos. Dragi bralec! ako si kedaj hodil po gorskih krajih, prišel si gotovo v kako stisnjeno dolino ali v ozek jarek, kjer je komaj prostora za šumeči potok in za kolovoz ali pa še celò le za ozko stezo. Ako si zašel kedaj v tak kraj, gotovo si pogosto pogledoval s pota pod se, kjer se v strugi med vrbami in jelšami peneča voda hitro podi v nižave ; gledal si, kako se bistri val iibija od kamena do kamena, in morebiti so se te celò lotile otožne misli. — Plipoma se ti pa izvedri lice, nehote ustaviš korake — in jaz bi skoro vedel zakaj. Bržčas si opazil ptico, ki je blizu tebe sedla na kamen v vodi, otrepa z zadnjico in s kratkim repom in tebe popotnika zvedavo po strani pogleduje. — To je bil povodni kos, kterega tudi sedaj tukaj v podobi vidiš pred sebo. Povodni kos je precej manjši od črnega pravega kosa, širocega in zajetnega ga le dela gosto in ne-promočno mastno perje, kakor ga imajo samo povodne ptice. Njegova suknjiča je sicer ponižna ali vendar čedna in pristojna. Na glavi in na tilniku je prstene barve, grlo in vrat ima bel, prsi zamoklo rjaste, po ostalem truplu je sivo črnikast. Črne no-žice so precej visoke; perotnice so kratke, še krajši je pa rep; kljun je raven in šilast, nosnice na njem mu pa kožnata luska zapira. 31. Povodni kos. Ta prijazna ptica fe vezana na bistre, tekoče vode, ki v največej vročini ne presahnejo, niti v zimi popolnoma ne zamrznejo. Pri nas prebiva toraj povsod ob gorskih potocih, slapovih in studencih in ostane tudi po zimi pri nas. Vsak par ima svoj določen okraj, kakor gré dalje, tekoj ga zavrne sosed nazaj. Z dr.igimi pticami se ne druži. Povodni kos je živ nepokoj. Ilitro teka ob vodi, sede na kamen sredi vode, potrese z repkom, skoči v plitko vodico, koplje se z največo dopadnostjo in meče z glavico bistro tekočino po sebi. Sedaj je zabredel dalje v vodo, že mu je do vratu — sedaj se je pa zagrnil val nad njim. Ali njemu je ravno to všeč, po tléh vodnega korita teka hitro sedaj z vodo, sedaj proti vodi, ko mu pa pomanjkuje sape eprhne iz vode in pozoblje, kar si je bil vlovil. Ali to traja le kratek trenutek, komaj si je dobro oddahnil, že se zopet drzno za-praši pod slap, kjer voda najhuje kipi in sumi, ter plava z razprtimi kreljutimi pod vodo. Voda je njegov živelj, tu je on doma, tu razkazuje svoje umetnosti. Ob vodi se rodi, ob vodi uživa in trpi, ob vodi tudi pogine. Ako ga kaj spiasi in prežene z njegovega mesta, hitro odleti, toda nikdar daleč, kmalu ga bodeš spet videl sedečega na njegovem navadnem kamenu. V vodo se skriva pred sovražniki, leteč kakor kamen pade va-njo in beži pod vodo dalje. V vodi in ob vodi tudi pobira vodne žužke, črve in drugi mrčes. Dogodilo se je že, da je hlastnil za črvičem na trneku (odici) in da ga je osupel ribič mesto postrvi iz vode potegnil. Povodni kos ima sicer tih ali drugače prav ugoden glas in poje celò v zimi. Človek se mu mora čuditi, ko sredi najhuje zime začuje iz mrtvega jarka dobrodejno milo pesmico in vidi pevca, ki pred njim pljusne v studene valove. Gnjezdi po luknjah kraj vode, pod mostovi, v mlinskih jezovih, posebno rad pod kakim slapom, tako da mora skozi vodo letati v gnjezdo in iz gnjez-da; našli so pa njegovo gnjezdo že tudi v korcu starega mlinskega kolesa. Gnjezdo je zneseno iz mahu, trave in listja, zgoraj je navadno pokrito. O polovici malega travna že začne samica nesti ter znese po 4—6 belih jajec, ali redko kedaj se iz vseh mladiči izvalé. Mlad zarod gré kmalu iz gnjezda ter se zgodaj začne vaditi v vsakoršnih plavarskih umetnostih. Lahko si je misliti, da takemu veseljaku ne godi tesna gajbica; in res vsak pri najboljšej postrežbi kmalu pogine. 29. Vuga ali kobilar. Velika gospoda je rada kaana. Potem je tudi kobilar velik gospod, kajti on se med najzadnjimi pticami vrača spet v naše kraje. Belo cvetje se že trebi iz jablan in brušek, druge ptice že davno valé, nek-tere pa že mladino pitajo, ko nam glasni: siv kobil! naznanja prihod plemenitega ptiča; in sadje še ni jelo zoreti, se že spet pripravlja na odhod. Samo kake tri mesece živi pri nas, tri četrti leta pa drugod možuje. Človek bi po tem skoro sodil, da kobi-ar ni naš pravi ptič, da k nam pride le v gostje. Ali kraj vsega tega je kobilar vendar naš pravi domači ptič, kajti ptič je ondi doma, kjer ima gnjezdo, kjer svojo mladino odgaja — in to dela kolibar pri nas, ne pa na ptujem. To mu pa pritrdimo, da nas po svojem lepem zlatem perji opominja na gizdave ptice toplejšili krajev. Vuga je kosove velikosti in je sploh drozdom podobna, samo da ima močnejši kljun in krajše noge. Vsa je lepo zlato rumena, samo dolge perotnice, sredina repa in proga prek rdečega očesa je črna. Malo manjša in tanjša samica je bolj ponižno oblečena, zgoraj je rumeno zelenkasta, spodaj bledejša s črnimi progami. Grlasi se: siv kobili zato mu na Kranjskem tudi kobilar pravijo. Vuga prebiva po nižavah v logih in vrtih, v gore ne gré; nikjer se pa ne nahaja pogostoma, največ je videti posamezne pare. Jako je plaha, skrbno se skriva po najgostejši i krošnjah, pogosto jo čuješ kričati ali ugledal je ne bodes tako lahko. Leti prav dobro, na zemljo ne seda rada. Jako je nemirna in svadljiva, med sebó in tudi z drugimi ptiči se neprenehoma prepirajo in kavsajo. Zjutraj in proti večeru poje samec v vrhu sedeč dosti prijetno, skoro kakor carar. Pastirji se z njim mnogo ukvarjajo; ko ga zaslišijo, ga dražijo in nagovarjajo posnemajoč njegovo popevko : Stric motovilo, Si videl mojo kobilo ? Tam na gomili So jo gonili. Nasproti se pa tudi on šali s pastirji; ko so na paši živino izgubi i in je jokaje se iščejo, se jim neki tako le spakuje: A aj — Jurij! kaj si zgubil— kobil? Nisi vidil, ki je bil, a aj, na oni njivi je bil in ga nisividil; aaj, cik crknil ti je kobil, ga ne bos več dobil. Vuga obira gosenice in zoblje žužke, po letu pa rada sladka na sočnem sadji, posebno na jagodah, malinah, najrajša pa na črešnjaL Mošnjasto gnjezdo obesi konec šibke veje v rogovilo. Iz ličja, volne in gosenčjc preje si najprej naredi košaro, v ktero potem še le postavi pravo gnjezdo iz trave, mahu in dlake. Pri košari jej on pomaga, posteljo si pa ona sama znaša; pozneje-tudi večidel sama vali 5 belih temnopikčastih jajec, samo okoli poldne jo on zameni za toliko časa, da si ona najde potrebnega živeža. Gnjezdo in mladiče stara dva' branita tako srčno, da se jima moraš čuditi. Ko so se mladiči izurili v letanji, to je, prve dni velikega srpana, izginejo vuge iz naših krajev in gredo tje v srednjo Afriko. Za izbo vuga ni. 30. Srakoper. Srakoper je malo veci od vrabca. Po hrbtu je rdečkasto rjav — zato mu tudi rjavi srakoper pravijo — na belih pršili bledo rdečkasto nadahnjen, po glavi in na trtici pepelast. Perotnice so črnikaste, rep je po sredi črn, ob stranéh pa bel, proga prek očesa je pri samcu črna, pri samici in pri mladičih pa ijava. Črn kljun je na koncu kljukasto zakrivljen ter ima na gornjej čeljusti majhen zobec. Samica je spodaj jasnorumenkasta z rjavimi valovitimi prekami. išrakoper je tedaj prav zal ptič, ali pod to pristojno obleko se skriva hudobna in krvoželna roparska čud. Z viška kacega grma pazi njegovo bistro oko na vse, kar se okoli njega godi. Kakor spazi kako živalco, ktero si upa obladati, vrže se togotno na-njo, jo ubije in odnese na svoj grm. Tako pokonča mnogo hroščev, cvrčkov, kobilic, kačjih pa-Btirjev in druge take sodrge. No to bi bilo vse prav, proti temu ne bi nobeden pameten človek kaj vgo-varjal, tudi žabe, kuščarje in poljske miši bi mu 32. Srakoper. vsak od srca privošCil, ko bi spak le male ptičke, nam priljubljene in koristne pevce ua miru pustil. Pa nc! Kjer srakoper po svojej volji sme gospodariti, kmalu pobije in prežene vse manjše ptice. Vsako Dtico, bodi si manjša od njega, ali pa njegove veli-costi, da, časih Se celò večo od sebe, zavi-atno napada, jo zgrabi, bije s kljunom ter jo trapi in mikastitako dolgo, da jo umori. Vsako ubito žival, uaj si bo žaba ali kuščar, hrošč ali ptica nabode v svojem grmu na kakov trn, potem jo oskubi in po malem poje, zmerom pa začne pri možganih, ki mu baje gredó najbolj v slast. Tak grm je časih popolnoma mesnici podoben. Vsakdo bode previdel, da človek tacega drzovitega tolovaja ne more in ne sme trpeti, v svojem sosedstvu. Lenz piše o svojih izkušnjah o sra-koperji tako le: V velicem s trnjevo mejo ograjenem vrtu sem nekoliko let ustrelil vsacega si-akoperja, ki Be je hotel ondi nastaniti. Koristni ptički so potem v miru lahko gnjezdili v skrinjicah, ktere sem jim nalašč za to pribil po drevji, ter so s pridom ganobili mrčes in dobil sem obilno najlepšega sadja. V dni- gern ravno takem vrtu sem pa pustil gospodai-iti sra-kopei-je. In glej, vsi ptiči, tudi tisti, ki so gnjezdili po skrinjicah, zapustili so vrt, gosenice so vsa drevesa do golega objedle in iz vrta nisem dobil ni jabelka. V se večem sosedovem vrtu sem v nekem kotu pustil srakoperje na miru in sem jim dal gnje-zditi v trnjevem grmu, drugod po vrtu sem parazdrl vsako gnjezdo in tudi postrelil stare. Nasledki so se kmalu pokazali, drevje v onem kotu so oklestile gosenice, ostalo je brez sadu, drugod po vrtu so pa drevesa dobro obrodila. Srakoper prebiva pri nas povsod v hostah blizu senožeti in pašnikov, posebno mu godi gosto grmovje in trnje. Gnjezdi v najgostejšem trnjevem grmu nizko pri tléh. Precej veliko gnjezdo zneseno je z mahu, suhe trave in volne. Samica znese po 6 sivopegastih jajec, vali sama in sedi tako čvrsto, da se da dostikrat na gnjezdu ujeti, mladiče branita stara dva jako pogumno in drzovito. Srakoperjev glas ni nič posebnega, dere se: ke-kekek! ali hudoba zna posnemati druge pevce, na pr.: lisca, penico, palčka, prepelico in tudi slavca, toda navadno zmeša popevke vseh teh ptičev v dosti ugodno pesem. Zato ga sem ter tam ljudje tudi drž0 v gajbah, to se vé, da se ne sme pustiti med druge ptiče, tudi mora dobivati mesa. Selec je in gré zgodaj — navadno kmalu po velikej maši (vel. Gospé), pride pa še le meseca maj-nika nazaj. Rjoglari srakoper je zagorelo rjavkast, skoro črnikast, na glavi in tilniku je rjast, po trebuhii ru-menkastobel, trtica in pleča so bela. Velik je kakor navadni srakoper, kteremu je tudi v ponašanji in v navadah podoben, samo da ni tak grozovit tolovaj. Nahaja se sem ter tje, ali nikjer baš pogostoma. Spomladi se vrne poprej, jeseni nas pa zapusti pozneje od navadnega. V petji tudi on posnema druge ptice. Veliki srakoper je največi v tem plemenu, dolg je namreč deset palcev. Zgoraj je pepelast, spodaj bel, črne perotnice so enkrat belo lisaste, enkrat pa belo pasaste, črni rep je ob straneh bel. Prebiva po hostah in tudi po vrtih ter ostane tudi po zimi pri nas. Med vsemi srakoperji je ta najgrozovitiši krvnik. V vi'hu kacega drevesa sedeč preži na svoj plen, namreč na vsakovrstne žužke, še več na manjše ptice. Po zimi se pomeša med vrabce in strnade, skače z njimi ter se dela nedolžnega, ali krvoločno oko strelja sem ter tje in ko sije izbral ptiča, vrže se na-nj, ga pograbi s kljunom, pritisne na zemljo, stopi na-nj ter ga obdelava s kljunom tako dolgo, da mrtev obleži. Potem ga odnese in natakne na trn. Loti se tudi v locenj (zanko ali žimo) ujete brinovke in celò ja-rebice. Z vsemi ptiči živi v sovraštvu, manjše ubija, veče pa, zlasti sokoliče, vrane in srake proganja z velikim krikom. Po vsej pravici je tedaj zapisan med tiste ptiče, ktere sme vsak ob vsakem času loviti in streljati. Pred človekom je jako oprezen in nezaupen, ne dà mu blizu priti, le jeseni gaje na gumno lahko ujeti. Ujet srakoper se kmalu privadi sužnosti, pozna in pozdravlja svojega gospodarja in tudi poje za silo. Nekdaj so ga lovci celò privajali za lov na prepelice in skr j ance. Gnjezdi ravno tako, kakor naš navadni mali. Črnoceli srakoper je za kaka dva palca krajši od vélicega, od kterega se še posebno v tem razlikuje, da ima črno čelo. Sicer je tudi on zgoraj pepelast, spodaj bel, na prsih rožasto rdeče nadahnjen ; perotnice in sredina repa je črna. Crnočelec je med srakoperji najlepši, najmirniši in najdobročudniši. Hrani se skoro s samimi žužki, metulji, kobilicami in kačjimi pastirji. Zarad prijetnega petja ga imajo radi v gajbi, vendar ga ni varno zapreti k drugim pticam. Gnjezdi na košatem drevesu, valita oba. Selec je. 31. Muharji ali miiliovci. Muharji so majhni, krotki ljubeznjivi in jako koristni ptički, ker se hranijo s samimi žužki, muhami in enakim letečim mrčesom. Vsi so zleknjenega Živali v podobah. 9 trupla, kratkega vratii in prece] debele glave. Njihov kljun je kratek in òvrst, na koncu malko prikrivljen in pred gornjo Spico plitko zarezan; perotnice bo dolge, rep prisekan, nožice pa kratke in slabe. Okoli ust imaio nekoliko šžetinastega perja. Muliovci prebivajo povsod po hostah, logih in vrtih. Na osuhlej veji sedeč potresa z repom in pazljivo preži na mimo njega leteče žuželke. Kakor je živalco dobil na oko, se spusti za njo, ne neha dajo ujame in hlopne s kljunom po njej, da se sliši cmok. Potem spet zadovoljno sede na svojo vejo. Za silo, e zlasti v grdem vremenu, jé tudi jagode. Na tléh jako nespreten, zato pa tudi ukoro nikdar ne seda na zemljo. S svojim petjem se ne morejo ponašati, zato menda navadno molèé; samo spomladi tudi mu-hovčku zakipi veselje v drobnem srcu, tedaj mora svojo radost oznanjati s tiho žgolečo priprosto pesmico. Muharji valé samo enkrat na leto in gnjezdijo ali v duplu, ali pa med rogovilami blizu debla. Gnjezdo je precej zanikrno napravljeno, le za toplo in mehko posteljico je dobro skrbljeno. Na njo položi ona 4—5 plavkastih jajčic, ktera tudi samec pomaga valiti. Stari se z godnimi mladiči klatijo okoli do konca vélikega srpana, potem pa pobegnejo daleč v srednjo Afriko. včliki lllllliar je velik kakor taščica; zgoraj je temnosiv, spodaj zamazano bel z rjastimi lisami na prsih. Glasi se: či — či. Pri nas je ta muhar najnavadniši. Meseca maj-nika pride v vrte, nastani se pa tudi sred vasi ali celò v mestu. Gnjezdi kjerkoli, sedaj na nizkem drevji, sedaj pod nadstreškom ali pa v kakovej luknji. Zmerom ga bodes videl sedeti na tem istem mestu, ako poleti za kako muho, kmalu se spet povrne nazaj. Kedar pri slabem vremenu žužki no letajo, obira jih leteč tudi z zida kakor lastavica. V hiši ti bode hitro pokončal vse muhe. Naumann piše o tem muharji: Malopriden dečarec je ujel starko muharico na gnjezdu s štirimi komaj na pol godnimi mladiči ter je vse skup odnesel v izbo. Starka je preiskala vsa okna, ko je pa videla, da nikjer ne more uiti, udala se je v svojo osodo in je tekoj začela loviti muhe in pitala mlade ž njimi. Lovila je tako pridno, da je v kratkem vse polovila. Da bi mu starka s svojo družino ne poginila od lakote, nesel je dečarec vse skup k sosedu; tudi tukaj so bile muhe kmalu ugnane. Sedaj jih je prenesel drugemu sosedu, hitro je tudi njegova izba bila čista. Lačna družina se je spet dalje preselila in tako je šla po vasi od hiše do hiše. Prišla je tudi k meni in jaz sem iz hvaležnosti vsej družini dal svobodo. Mladi so pri obilnej hrani hitro rasli jn so kmalu znali muhe sami loviti. Crnnglavi imillill' je nekoliko manjši od vélicega ; zgoraj je črn, zdolaj bel; belo je tudi čelo in lisa na perotnicah. Samice in mladiči so sivkasti. Glasi se: pit — pit. Crnoglavček je živahen in priljuden ptiček, človeka se nič ne boji. Ob lepem vremenu pridno hlasta po muhah, ob deževji pa žalosten sedi in lakoto trpi. Gnjezdo si najrajši napravi v duplu. V izbi človeka razveseljuje s precej ugodnim petjem, še bolj se pa prikupi z veselim vedenjem. S časom postane tako krotak, da iz roke jé. lìolovrali innliar je v velikosti in v postavi ves podoben črnoglavcu. Tudi on je zgoraj črn, spodaj bel ; tudi on ima belo čelo in na perotnicah belo liso; razlikuje se le v tem, da ima bel ovratnik. Glasi se: ci-ci. Belovrati muhovec je pri nas precej redek, 132. Cipa. V postavi in v prstenem perji so cipe zelò škrjancem podobne, tudi imajo na zadnjem prstu dolg ostrogast krempeljc; v drugih lastnostih pa bolj na pevke nagibljejo. Vse so šibkega trupla in tenkih precej visokih krakov; prek perotnic imajo dva bela pasca in nad očesom jasno progo. KI un je raven in tenAk, tedaj šilast ter ima pred špico plitko škrbo. Cipe živ0 večidel po mokrih senožetih in po močvirnih gozdih, nektere pa tudi po suhih in pustih ledinah. Najrajse se clrž0 na tleh, na drevje ne sedajo radf^. Po zemlji hitro skakljajo ia pobirajo žužke, mrgolince, musice, komarje, pajke, črve in drugo takošno drobnjav. Cipe tudi dobro leté, rade se dvigajo v zrak in viseče v zraku pojó kakor škrjanci. Vse cipe gnjezdijo na zemlji. Glnjezdo je zanikrno iz suhih bilk, koreninic in vresja spleteno, znotraj pa ima mehko pei-nato ali volnato posteljo. Večidel vale dvakrat na leto. Vabijo se med sebó z glasom: cip, cip, odtod so tudi dobile ime. Cipe so priljubljene pevke ; žvr-golé prav ugodno s tresočim glasom. Na jesen se selijo. Velika dpil je škrjančeve velikosti. Zgoraj je zamazano sivo ali rjavo zelenkasta, in po dolgem zamoklo lisasta; po grlu, na prsih in po trebuhu jasno rjasta in črno lisasta. Kljun je črn, noge sivo rdečkaste. Samica je manjša. Vélika cipa prebiva po naših gozdih, zlasti po lazih in krčevinah. Gnjezdi v travi ali v vresji, ali pa pod kacim grmom; ona sedi prav čvrsto na 4 ali 5 raznopikčastih in pegastih jajcih. Mladiči zgodaj silijo iz gnjezda, še predno morejo leteti. Med letom pari samujejo, jeseni se pa družijo v veče jate in konec vélicega srpana se pomaknejo v ni-žave, kjer jih že čakajo tičarji. Sosebno okoli Ljubljane Krakovčani mnogo teh cip polové, toda lov na véliko cipo traja samo kacih 14 dni. Vélika cipa je med vsemi cipami najboljša pevka. Grlas jej je krepak in čist, pesem prijetna ušesom in polna spremenov. Ljudje jo zato pogosto drž0 v gajbah; lahko jo je na dalj časa vzdržati, tudi kmalu postane krotka. Jlilla dpa je nekoliko manjša od prejšnje. V perji jej je vsa podobna, samo da je na grlu in po trebuhu jasnejša, samo na prsih pegasta. Kljun je siv. Mala cipa prebiva v severnih krajih Evrope in Azije po močvirjih in mokrih senožetih, po lokah in dobravah. Jeseni okoli sv. Mihelja pridejo k nam v brezštevilnih jatah in naši tičarji jih na cente polové ; posebno na ljubljanskem močvirji (na mahu) jih Krakovčani na tisoče in tisoče podavijo, takrat vsa Liubljana cipe jé. Še huje jili sprejmó na južnem Francoskem, le malo jih srečno dospe do' zaželenega cilja — v Egipet. Gnjezdi na tleh v kakej grivi ali v bičji. Ona znese dvakrat na leto 6 sivkastih rjavo marogastih jajec, ktera oba valita. Mladiči še negodni uhajajo iz gnjezda in se potikajo po travi in dračji. Mala cipa ima prav ugoden glas, kakor srebrna jiščal, spomladi poje skoro ves dan, med petjem se cakor poljski ekrjanec vije v višave. Prijatelji tičev tudi njo radi drž6 v gajbah. .Vodna cipa je za palec veča od velike, sicer jej v perji popolnoma podobna, samo da ni po grlu in 50 prsih, temuč le po bokih temno pegasta. Zadnji srempljec je sosebno dolg in vkrivljen. Ta cipa prebiva samo na visokih planinah, kjer se je gozd skrčil v pritlikavo grmovje. Najrajša se drži po gorskih mečavah in gi-ezéli ali pa po hladnih jarkih, kjer med kamenjem snežnica curlja. Gnjezdi med kamenjem ali pa med razkrečenimi koreninami v gostem ruševji. Jajca so skoro vrabčevim podobna. Pozen sneg večki-at pomori mladiče in prisili stare, da valé v drugo. Jeseni pride v doline in gre dalje na Laško; ker pa ne potuje v večih jatah, zato je ta cipa manj znana. Vodna cipa poje zibajoč se v zraku ali ne tako prijetno, kakor vélika cipa. Poljska 1'ipa je velika kakor povodna. Zgoraj je sivkasto rumeno in temno lisasta, spodaj pa umazano bela, po grlu temno progasta. Prebiva po pustih ledinah, po grižah in peščenih pašnikih. Po tleh teka jako hitro, rada seda na kakov kamen in potriplje z repom kakor pastarica, v zraku se pa vrti kakor škrjanec. 33. Pegam. V hudih snežnatih zimah dobimo časih iz mrzlega severja prav lepega, ali jako požrešnega in 32. Pegam. bedastega gosta. Pravimo mu pegam. Velik je kakor dlesk in je tudi ravno tako trščatega in zajetnega trupla. Rdečkasto sivo, na trebuhu bledejie perje je rahlo in mehko kakor svila. Grlo in proga nad očesom je črna, kosasto vrezane črne perotuice 80 rumeno lisaste in belo obrobljene, kratek rep je pa na koncu rumeno zarobljen. Šo posebno ga pa krasé skrlataste, kakor iz pečatnega voska narejene luske, kterih ima 5—9 na zadnjih letavnih peresih; lepo mu tudi pristoji pernata kučma, ktero more po volji privzdigniti in spet nazaj položiti. Kratek kljun stisnjen je od zgoraj, gornja plitko škrbasta čeljust je malo daljša in širja od spodnje. Njegova domovina je hladna severna Evropa in Amerika, od koder ga po zimi debel sneg požene proti jugu. V tacih zimah pride tudi k nam v ve-čih družbah. [ Pegam je jako len, neumen in požrešen ptič. Na dan požre gotovo toliko, kolikor jo težek. Zunaj zoblje vsakoršne jagode, posebno jarebikove in bri-nove. Vgajbi pa žre vse, kar mu daš. Kruh, sadje, zelenjava, krompir, korenje, vse mu gre v slast, samo žužkov ne mara. Po zimi od leta 1867 na 1868 pokazali so se pegami v večih jatah okoli Zagreba, Enega sem imel dalj časa v gajbi zaprtega. Kmalu se je ukrotil, ali spaku ni bilo druzega v mislih, nego žrtje. Ves dan je pred koritcem sedel in žrl. Polno koritce je kmalu izpraznil in hrana je šla na pol prebavljena od njega. Ako ni hitro spet videl polnega koritca pred sebo, začel je jesti svoje govno. Njegove gajbe skoro ni mogoče čiste zdržati, človek bi moral vedno pri niem sMi in sproti čistiti. Tudi pil je mnogo in rad se je kopal. Tiho je cvrčal, časin je pa dlesknil s kljunom. V toplej izbi se ne Dočuti dobro, moraš ga držati na hladnem, sicer ti cmalu pogine. I Neumnega požeruha ni težko ujeti. Ako si mu nastavil kacih jagod, pa je tvoj; brezskrbno gre v zanko, ako tudi vidi ujetega brata trepetati zraven sebe. Največ jih tičarji polové na gumnih. Komaj je tičar, zagrnivši jato, žival polovil in podavil ter zopet mrežo nastavil, že prileté spet na nevarno mesto vsi, ki so prvikrat srečno pete odnesli. V sužnosti pri nas pegam navadno pogine v letnej vročini, sem ter tje je pa vendar tudi živci že po več let. Išfo velicega veselja človek z nezasitnim požeruhom ne more imeti, vsacemu preseda zarad prevelike nesnage. Pegam gnjezdipo letu na Švedskem, Norveškem in Ruskem. Iz smrekovih tenkih vejic in lišajev spleteno in z bilkami in perjem nastlano gnjezdo postavi na smreko. Ona znese 5—7 plavkastih, temno pikčastih in pegastih jajčic. Mladiče pitata stara z žužki. Na Ruskem ga imenujejo: s v ir is tel j. 34. Legat. Južna Evropa nam časih pošlje še mnogo lepšega gosta, nego je pegam. Ta prelepi gost se imenuje legat, ki je znabiti naša najlepša ptica ter nas s svojimi živimi in različnimi barvami opominja na afrikanske ali amerikanske ptice. Legat je dolg kacih 10 pa cev, po priliki kakor kos, toda je mnogo drobneji ; po vsej svojej postavi, ae več pa v svojem obnašanji je podoben lepo pisanej lastavici. Legat ima belo čelo, zeleno teme, kostanjev hrbet in zlata pleča ; zlato grlo je črno obrobljeno in črna proga mu sega tudi črez jasno rdeče oko. Po prsih in po trebuhu se spreminja iz plav-kastega v zeleno ; dolge in špičaste perotnice so zelenkasto plave, na koncu črnikaste, ravno taki ste tudi dve srednji podaljšani peresi v plavkasto zelenem repu. Na kratkih in slabili nožicah so ^se ti-ijo prednji prsti do sredine med sebo zrasli. Črni, špičasti, malo vki-ivljeni kljun je daljši od glave. Legat prebiva navadno v vclicih krdelih po vseh deželah okoli srednjega morja, toraj na Laškem, Španskem, Grškem, Turškem, južnem Ruskem in potem tudi po vsej srednjej Aziji. Nahajajo se tudi na Ogerskem in v dolnjej Slavoniji (v Sremu), mimogrede se tudi skoro vsako leto pokažejo okoli Zagreba. Tudi na Slovensko se časih zaleté iz južne Evrope, zlasti iz Laškega, toda med stalne naše domače ptice ga vendar ne moremo šteti, ker pri nas menda nikjer ne gnjezdi. Leta 1811 — če se ne motim — so prišli legati v mnogoštevilnih jatah v naše kraje, tako namreč spričuje v ljubljanskem muzeji hranjena podoba, na kterej je ta ptica namalana. Legat je izvrsten letalec, skoro kakor lastavica. Pi-i lepem vremenu leta neprenehoma, na drevo sede le toliko, da si malo počije ali pa pri grdem vremenu. Na zemljo se spusti le takrat, kedar je zagledal kakovo žuželko, da jo pobere; rad pa leta nizko nad vodami, kakor lastavica. Leta hitro kakor strela, sedaj se dviguje kvišku, sedaj se zopet spušča in objestno poigrava po zraku, kar je posebno lepo videti, kedar se ves roj kakor razsuto drago kamenje suče po lepem dnevu in na solncu razkazuje prelepo pisano perje. Leteč legat neprestano kriči loveč si vsakovrsten mrčes, na pr. : mušice, kačje pastirje, ose, emrle, sršene in bčele, ki so mu posebno po godu. Zato najraji obletuje kraje, kamor se hodijo bčele past, pri grdem vremenu pa pride tudi k uljnaku, kjer strašno gospodari in ko bi ga človek pustil na miru, bil bi uljnak hitro prazen. Zato mu tudi pravijo bčelar. Bčelarji ga imajo pa povsod na rovašUi Čudno je pri njem to, da mu strupeno želo bčelino ali sršenovo nič ne škodi. Vse druge ptice se ga bojé, in če si tudi ulové bčelo ali oso, jej zmerom poprej odtrgajo želo, predno jo pojedó. Legat se pa ne zmeni za to, tebi nič, meni nič pogoltne tudi hudega sršena. Legat gnjezdi kakor naša podgrivka na strmih peščenih ali glinastih bregovih, kjer si s kljunom in s slabimi nožicami izkoplje 4—6 črevljev dolgo luknjo, ki se konča v prostorniao kotanjo. Va-njo iznese samica 6 ali 7 belih jajec na goli pesek brez vse mehke podlage. Na pol godni mladiči se radi soinčijo v luknjah, kakor hitro jih pa kaj poplaši, zbezó ritensko nazaj v kotanjo in tudi iz gnjezda pobrani mladiči zmerom ritensko tekajo. Ako je le mogoče, gnjezdijo v velikih družbah, kakor naša podgrivka. Jeseni gre iz Evrope daleč v Afriko. Kakor lastaviee, tudi legata ni moči v sužnosti živega vzdržati. Na otoku Kandiji jih dečki zarad lepega perja love na trneke ali odice. Zakrivljeno bučko, ktero ima na dolgej niti privezano, vtakne v živega cvrčka ter ga spusti v zrak. Kakor legat zapazi živalco, hlastne po njej in se tako ujame na bučko. 35. Vodomec. Povsod pri naših vodah prebiva v mnogem obziru prav zanimiv ptič vodomec. Gotovo je ni pri nas reke, ga ni potoka niti v gorah niti na ravnem brez vodomca. No pri vsem tem ga vendar ljudje sploh malo poznajo. Dostikrat sem videl ljudi, ki so se čudili njegovej lepoti, videč ga namalanega v kacih buk vai ali pa natlačenega v kacem muzeji; še bolje so se pa čudili, če jim je kdo povedal, da je to naš domač ptič in da morebiti komaj strelaj daleč od njihove hiše stanuje vse leto. Res je pa, da se nikjer no nahaja pogosto, povsod so le posamezni pari in še ti se skrbno skrivajo človeškim očem. Na tem ptiču nas največ zbada v oči kljun in lepo barvano perje. Kljun je res nespodobno dolg in krepak, kakor bi si ga bil vodomec od žolne izposodil ; človeku se zdi, da bi za takim kljunom moral sedeti ves drug junak. Iz debele, na kratkem vratu nasajene glave mu namreč naravnost od čela moli poldrugi palec dolg, robat, proti koncu zašpičen kljun. Truplo ima močno in zajetno, rep inperotnice 33. Vodomec. kratke, nožice pa čudovito kratke in slabe, in prsti na njih so do malega zrasli med sebo. Po glavi in in po perotnicah je živo zelen in ima jasno plave pege in lise; hrbet je plavkasto zelen; bedo rumenkasto grlo je po stranéh zeleno obrobljeno ; po prsih in po trebuhu je rjast in tudi črez oko mu sega rjasta proga. Nožice so rdečkaste; kljun je črn, na korenu pa lepo rdeč. Vodomec je čuden svat. Za družbo ne mara, še celò odganja vse druge ptice, ki bi se htele naseliti v njegovem okraji, edina pastirica ima iz milosti dovoljenje, da sme tekati ob njegovej vodi. Najbolj vseč mu je kraj, kjer je bister in hiter potok zarasten z gostim vrbovjem in jellcvjem. Tu uro in uro tiho presedi na vejici, ki so nagibljo nad vodo. Videti je, kakor bi bil ves vtopljen v svoj dolgčas, kakor bi nič ne maral za vse, kar se godi okoli njega. Ali ta malomarnost je le navidezna. V hlad- nej vodici pod njim plavajo brezskrbne in neumne ribice, ncsluteö sovražaiiia nad sebo. Va-nje je vodomec ves zamaknjen, ne pusti jih iz očesa, nanje preži kakor mačka na mis. Kedar se mu dozdeva, da bode treba skočiti, nagne se naprej, stegne vrat in pljusne v vodo kakor žaba. Val se zagrne nad njim, ali kmalu sprsi spet iz vode z ribico v kljunu " in zleti na svoje navadno mesto. Tu si strese vodo iz perja, obrača ribico sem ter tam tako dolgo, da dobi glavo pred se, potem jo pogoltne celo. Ako je riba veča, se dolgo davi predno mu spolzi v želodec. Dostikrat pa tudi skoči zastonj, kajti ^ribice so jako urne, urniše nogo jc vodomca všeč. Časih tudi prhutajoč visi v zraku in gleda pod se v vodo. Ako se jo najedel, poišče si v goščavi svoj navaden kotiček, počene na vejico, stisne vrat in prebavlja dremajoč. Za nekaj časa hipoma stegne vrat, odpré kljun, začne se daviti in naposled z veliko težavo izriga ribje kosti in luske, kterih mu želodec ne more prebaviti. Popoldne gre še enkrat na prežo. Ako ga človek ali kaj druzega poplaši, zleti z glasnim: gik, gik, gik malo daje ob vodi v grm. Sploh ne leti rad, ker mu kratke perotnice težavo delajo. Leteč maha neznano hitro s perotnicami in se tako dosti hitro pomika naprej. Od vode nikdar ne leti v stran, po tléh tudi ne more hoditi. V mraku se stisne pod kako korenino na strmem bregu ali pa zleze v kako luknjo in zaspi po trudapolnem dnevu. Kedar so po dežji kalne vode, mu se slabo godi. Takrat so tudi dobre pijavke, črvi in druga golazen, ki se nahaja ob vodah. Po zimi najde hrane samo pri nezamrznjenih potocih, tačas pride tudi k mlinu in išče pičle hrane 5od mlinskimi kolesi. V velikcj sili gi-e tudi pod ed, ali dostikrat zgreši luknjo, ne more ven in pogine pod ledom. V posebno hudih zimah pa tudi zapusti naše kraje in gi-e celò v Egipet. Vodomec gnjezdi na strmih mehkih bregovih v luknjali kakor podgrivka ali pa legat. Grnjezda ne dela, jajca položi samo na izrigane ribje kosti. Sredi meseca vélicega travna ali pa še tudi pozneje znese ona 6 ali 7 lepo belih, tenkolupiuastih jajčic, skozi ktera se blišči nimcniak. Samica vali sama, samec jo pa hrani. Valeče samico ni laliko spoditi iz gnjezda, teptaj in tolci okoli luknje kolikor hočeš, ona se no premakne. Ettinger iz Slavonije pripoveduje, kako se zna ta ptica pritajiti, da človek misli, mrtva je. Ettingor je namreč našel vodomčevo gnjezdo in jo jel kopati, da bi prišel do zalege. Ko dokoplje, najde starko mrtvo. Vzame jo v roke, jo ogleduje, obrača sem ter tjo in jo položi zraven sebe, da bi pobral jajca. Ali kakor jo spusti iz rok, hipoma oživi in odleti. Vodomčevi mladiči so jako grdi, dolgo časa so slepi in popolnoma goli ; tudi niso vsi enaki, zmerom so nekteri veci, drugi manjši in slabejši, vsi pa počasi rastó. Stara dva jih pridno pitata najprej z vodnimi žužki, največ s kačjimi pastirji, pozneje pa z ribicami. Njihovo blato pa nosita daleč proč, sicer bi so luknja preveč zasmradila in smrad bi znal privabiti kako požrešno podlasico. Izpeljani godni mladiči se zunaj šo dolgo držd skupaj, stari jih pa vadijo na lov. Ali s prva gre težko, mnogokrat je treba skočiti zastonj, predno so izuri mojster. V sužnosti jo vodomca jako težko vzdržati, starega že celò ne. 36. Zlatovranka ali zelena vrana. „Zlatovranka" je gotovo lepo ime, tudi „zelena vrana" ni napečno, vsaj pošteno je. Ali ta ista ptica ima še eno tretje ime, ki se pa ne glasi tako opo, pravijo jej namreč smrdovranka. Krivico bi pa delal ptici vsak, kdor bi iz tega neugodno dišečega imena htol posnemati, da je zlatovranka zamazana in smrdeča žival. To ne, nasproti mora vsakdo reči, da je lopa ptica, kakoršnih pri nas ni mnogo. Samo to napako ima, da v gnjezdu ne skrbi za čistoto, vsa nesnaga od mladičev ostane v njem in v kratkem sedè mladiči v samem blatu; gnjezdo smerdi kakor živa kuga. Ta zanikrnost jej jo bržčas naklonila to nevšečno ime. Zlatovranka je 1 črevelj dolga, tedaj jo kavkine velikosti. Skoro vsa je piavo zelenkasta, samo hrbet je rjast in temne perotnice so na zgibu lepo jasno plave. Močan raven kljun je spredaj stisnjen in malo prikrivljen, nosnice so pa zakrite s ščetinastim perjem. Ta lepa ptica nahaja se sem ter tam ali nikjer pogosto. Najrajše se drži ravnega S'^adl'SaSlo^ ^^ r!^- venskem prebiva največ po Dolenskem in na Staj er u, pa tudi tu ne povsod. Zelena vrana je jako nemirna, plaha, svadljiva in šundrava ptica. Leti izvrstno kakor golob, leteč se v zraku tudi prekucuje; po tleh neznano nerodno skaklja, ako po sili mora na zemljo. Najrajše seda na vejo vrh drevesa in tudi tu ne skače z veje na vejo, temveč zmerom sprhne s perotnicami. Med sebo se v eno mer igrajo, preganjajo in kregajo, neprijetno vrisčaje: rak, rak. Tudi z drugimi se ne gledajo dobro, z edinimi kavkami, bi rekel, se dobro razumé in se z njimi tudi pajdašijo. Zlatovranka pobira po polji polže, črve in žužke, posebno streže za govnobrbci; vmes pa pohlasta tudi Isako miško ali pa celò kako manjšo ptico. Pije prav redko in se tudi nikdar ne koplje. V duplu si napravi gnjezdo iz vejic, bilk, maini, vresja in perja. Samica znese 4—6 belih jajec, oba sedita na njih in v 20 dneh se mladiči izvalé. Mladiči so sivkasto zeleni, lepo obleko dobodo se le v tretjem letu. Ko so mladiči godni, klatijo se s starimi okoli, na enem in istem mestu nikoli dolgo ne ostanejo. Jeseni pa izginejo iz naših krajev in potujejo daleč v srednjo Afriko. Meseca majnika se pa spet povrnejo. Meso je okusno. Lahi jih jeseni mnogo polové, pri nas se pa za nje nikdo ne zmeni, tudi so pre-redke, da bi se kdo ukvarjal z njihovim lovom. Zaprta se ne dA držati; k večcmu si moreš z irano in skrbno postrežbo vzgojiti mladiče, mesno toda posebnega veselja na njih ne bodes imel. 37. Vran ali krokar. 35. Vran ali krokar. V vranu ali krokarji se strinja čudna zmes dobrih in slabih lastnosti. Moder je in previden, preve-jan in pretkan ; kar je lisica med sesavci, to je krokar med ptiči. Na drugej plati je pa drzan, neusmiljen, požrešen in krvoločen, od nog do glave silovit, nesramen tolovaj. Toraj se ne bodemo čudili, da je ta ptič ob enem znamenje groze in nesreče, na drugej strani, pa spet podoba premišljenosti in vsevednosti, črno perje, otlo krokanje, nezasitna požrešnost in roparska predrznost ga dela skrivnostnega, groznega in pošastnega. Zato pa skoro vsem narodom zname-nuje nesrečo, oznanuje smrt. Z druge strani je pa starim Slovencem veljal za modrega in umnega ptiča, komur je znana tudi prihodnost. Naši bratje prek-Hiurdki Slovenci imajo vero, da postane prorok (vi- dovina), kdor pojé vi-anovo srce in čreva; tudi radi obešajo otrokom okoli vi-atu cekin, ki ga je dal kovati kralj Matjaž 3 krokarjevo podobo, češ da potem mora ne pride otrok sesat in da jim laže zobje rastó. Pri nas živi več ptičev vranovega rodu, krokar je pa med njimi največi. Po dolgem meri dva črevlja, z razpetimi porotnicami pa štiri. Ves je črn, tudi kljun in noge. Perje je svetlo in gladko, ter se spreminja na piavo in zeleno. Kljun je močan in precej zbočen. Vran prebiva po vsej Evropi in severnej Aziji. Pri nas se drži najrajši po samotnih gozdih, en par ima svoj veliki okraj in ne trpi druzega zraven sebe. Tudi z drugimi pticami se ne druži, najraji je sam za-se. Posebno oprezen in nezaupen je pa proti človeku. Predno se spusti kam na zemljo, dolgo oble-tujekraj, gleda in posluša, jeli je vse varno, najmanji šum ga odpodi. Letati zna izvrstno, kakor za zabavo plava uro in uro v zraku tako mirno in enakomerno, da ga je lepo gledati ; človek ne more opaziti, da bi zganil s perotnicami. Druge ptice ga vse sovražijo, posebno vrane in kavke ga srdito napadajo in pro-ganjajo. V južnej Evropi se pa krokarji radi družijo med sebo, tildi se človeka ne ogibljejo tako ^laho, kakor pri nas. Na Izlandiji so pa tako domači, da hodijo okoli hiš in celò v hiše silijo; se vé, da jim ondi ljudje nič žalega ne storé. Krokar zré vse. Po travnikih in po polji pobira črve, žužke, polže, žabe in drugo tako golazen ; vmes jé pa tudi žito. No s tem ni zadovoljen, kakor ppva roparska ptica napada tudi vse četveronožne živali in ptice, za ktere misli, da jih bo mogel obladati. Iz gnjezd pobira jajca in mladiče, s paše odnese mlado gosko ali račico, napade mladega zajčeka v deteli in dva skupaj se lotita tudi starega zajca in ga dostikrat ubijeta. Zlasti kedar imata mladiče pitati, sta stara dva neizmerno drzovita; pravijo, da tudijagnje-tom oči izkljujeta in jih potem razmesarita. Po vsej pravici ga toraj proganjajo lovci, logarji in pastirji, kakor največega sovražnika koristnih tičev, divjačine in drobnice. Krokarja smé vsakdo ustreliti kedar hoče. Koristen je le s tem, da med mnogimi živalimi pokonča tudi nekaj škodljivih in da žrč smradno mrho, ktero precej daleč ovoha. Ali ta mala korist ni v nikakorsnej razmeri z veliko škodo. Vran gnjezdi v gozdu^ na najviših drevesih ali pa v gorah na pečinah. Že meseca svečana začneta znašati veje in suhljad za gnjezdo, ktero potem znotraj obložita z mahom in z enako mehko šaro. Meseca sušca znese ona 4 ali 5 piavo zelenkastih jajec, dvajseti dan se pa iz njih iz vale mladiči. Stara dva se rada držita enega in istega gnjezda. Ako jim je človek vzel jajca, znese ona še enkrat, ako jim je pa pobral mladiče, istega leta ne valé v drugo. Mladiči so neznano požrešni, stara dva sta ves dan na lovu, da zmoreta dosti hrane za nje. V nevarnosti ne nosita v gnjezdo, temuč jim iz višave spuščata hrano v gnjezdo. Iz gnjezda uzet mladič se hitro udomači^in postane tako krotak, kakor malo kteri ptič. Človeka ki-atkočasi s svojim smešno modrim vedenjem, časih mu pa tudi preseda zarad svoje hudomušnosti, zlasti pa zarad tatinskega nagnjenja. Kedar je kaj malopridnega storil, stopi v stran, dela se nevednega in drži se nedolžno kakor pišče. Neznano je radoveden, vse ga zanima, povsod mora biti zraven. Starejši ko je, bolj je moder, vsak dan se kaj novega nauči. Navadi se izgovarjati besede in sploh posnemati druge glasove. Nauči se kukurikati kakor petelin, guče kakor golob, kavdra kakor puran, hrka in pokašljuje kakor star človek itd. Na zagrebškej realki smo imeli popolnoma udomačenega krokarja. Nosil je zvonec okoli vratu in je užival popolno svobodo, hodil in letal je, kamor je hotel. Najpredi si je vso hišo dobro ogledal, pohajal je po vseh hodnikih, po vseh stopnicah, pregledal je dvorišče in staknil vsako najmanjšo stvarco. Vse ga je zanimalo, vsak košček papirja je obrnil, vsako krpo je raztrgal, v vsako lutnjo, v vsako razpoko je vtikal kljun, prav kakor zvedavo dete. Na istem dvorišču smo imeli tudi živega orla in lisico. Z orlom se ni nič kaj posebno pečal, toliko več pa z lisico. Pa se nista dobro pogajala, kajti črni cigan jo je dražil, kakor je vedel in znal. Naj-veče veselje mu je bilo, ako se je pritihotapil do nje, ko je na solncu raztegnjena dremala, in jo vsčip-nil v rep. Sirota je preplašena skočila na noge in jobegnila v svojo luknjo; hudodelec se jo pa, svoje ludobije vesel, krohotal na vse grlo. Kad se je ukvarjal z učenci, čakal jih je zmerom, ko so v šolo prihajali in odhajali. Dečki bo mu nagajali in ga dražili, ali tudi on ni nobenemu na dolgu ostal. Kogar je imel rad, sedel mu je na roko ali na ramo ali pa tudi na glavo ; toda nikdo ni bil varen, da ga ne bode potegnil za lase ali pa za uho. Zjutraj in po poldne je od njih pobiral obilno dobrovoljno desetino. Vse, kar je dobil, mašil je v goltanec; ko je bil poln, šel je na dvorišče zakopat. Nabrane stvari je izbrusil iz goltanca, položil na zemljo in jel kopati luknjo. Va-njo je spravil vse kosove, jih je pokril s peskom in zmerom še s kacim papirjem ali s kakovo krpo zakril. Teh zakopanih stvari pa večidel pozneje ni več izkopal, bržčas zato ne, ker je povsod dobival toliko jesti, da nikdar lačen ni bil. Ko se je do dobrega seznanil z realko, jel je zahajati na ulico, na trg, na šetališča, zmerom dalje in dalje, kmalu je bil znan po vsem mestu in tudi zunaj mesta. Na" šetališču je vsem ljudem delal veliko zabavo. Najrajši je dražil otroke in majhne pse. Z njimi se je vedno naganjal, prepiral in ruval, marsikoga je v beg pognal. Zahajal je zlasti tjekaj, kjer je bilo več ljudi in kjer je vedel, da bode kaj dobil: k mesarjem, v gostilniške vrte in pred kavarne. Zjutraj je na vse zgodaj obiskal pred mestom hišo, kjer navadno ljudje kavo pijó. Potem je prišel domu kratkočasit se z učenci ; ko se je pa šola začela, je letel na trg, kjer mesarji meso sekajo. Proti poldnevu se je vrnil spet domu in ko so učenci odšli, stisnil se je v kak kot in je dremaje prebavljal obilno kosilo, ki si ga je bil nabral povaod okoli. Kakor vsi njegovega rodu je bil tudi on zaljubljen v vse, kar se je svetilo, bodi-si krajcar ali steklo, nož ali škarje, vse je odnesel na streho za dimnik ali pa je zunaj kje zakopal. Ako je le mogel, živali v podoljiili" 10 zmuzal se je skozi odprto okno v kako sobo, in če nikogar ni bilo notri, gospodaril je, da je bilo groza. Ta strast mu je tudi bila v pogubo. Na-nj je namreč letel sum — ali po pravici ali po krivici, se še dandenes ne vé, — da je pri sosedu iz sobe ukradel zlato uro. S to ovado mu je bila pisana sodba, da mora iz realke. Dobil je druzega gospodarja na drugem koncu mesta. No da mu ne bi uhajal nazaj, pristrigel mu je porotnice. Ali vendar je pogosto skušal uiti, po cesti je skakljal nazaj proti realki, kjer se mu je dobro godilo, kjer je imel dosti zabave, kjer je zakopaval kruh in meso — pri novem gospodarji so ga pa pitali z repnimi olupki. O sramota! Gospodu to uhajanje ni bilo po volji, privezal je siromaka h kolu. Ta nova sramota ga je dela popolnoma v nič. On, ki. je poprej bil ljubljenec vsega mesta, ki je letal kamor je hotel, je sedaj s pristriženimi perotnicami kakor največi hudodelec h kolu privezan ! Ni ga bilo več poznati. Cmeren je sedel in žalostno gledal pred se — prava podoba minule slave. Prešla mu je vsa dobra volja, vsa zabavljivost; repni olupki so mu pregnali vse muhe. Necega dné se mu je posrečilo, da se je odtrgal. Za toliko sramoto, za tako ponižanje se je hotel maščevati. Ukradel se je na vrt in je jel pred nekoliko dnevi posajeno salato srdito ruvati in metati iz gredic. Vrtnar ga zasači pri delu, jeza prime moža, s palico udari po njem in ga ubije. 38. Siva vi'ana. Bolj znana nego krokar je pri nas siva vrana. Po dolgem meri poldrugi črevelj, z razpetimi perotnicami pa črez tri črevlje. Perja je pepelastega, samo glava, grlo, rep in perotnice so črne. Prav redko se med njimi nahajajo popolnoma bele. Vrana prebiva po logih in hostah navadno v večih družbah. Od ranega jutra do poznega mraka gré za hrano, samo okoli poldneva počiva kje v hladnej senci. Po senožetih in travnikih pobira polže in žužke, na njivi spremlja orjočega kmeta in za plugom zoblje črve in ogerce, zraven lovi tudi žabe, sosebno pa poljske miši. Po bosti in po grmovji stikuje za ptič- jimi gnjezdi, izpija jajca, davi mladiče ia napada tudi stare. Loti se tudi mladega zajca, nastreljeae divjačine in tudi mrlie ne zameta. Ljudje imajo vrano navadno za škodljivo ptico, in res se ne dà tajiti, da tu in tam zadavi kacega nedolžnega pevca ali negod-nega zajca, no pri vsem tem jo moramo zagovarjati, kajti škoda, ki jo dela s tem, ni v nobenej razmeri B koristjo. Ako po letu ustreliš vrano in jo razporješ, našel bodeš v njej največ miši, ogercev, kebrov in druzega tacega škodljivega mrčesa. Ni toraj opravičeno, da jo tako n eusmiljeno preganjajo. 38. Siva vrana. Vrane, ki so po dnevi večidel na pare razkropljene šle po svojih potih, začno se proti večeru zbirati; jezično žlobudraje posedajo po drevji in prele-tujejo z drevesa na drevo. Kakor se je pa storila noč, spuščajo se tiho v gozd na svoja navadna prenočišča. Po zimi se približajo selom in hišam in rade posedajo po cestah, kjer razkopavajo blato in brbajo za malopridno hrano. Kakor vse ptice vranjega rodu ima tudi vrana neprijeten glas. Hripavo se dere: kra, kra. Na Štajerskem otroci oponašajo vrano pojoč: Kvali, krah, krali, Mene nič ni strah, Nisem nikdar piali, Nisem v srcu rali. Krah, krah, krah. Kar se tiče njenih zmožnosti, ne zaostaja lunogrt za krokarjem. Tudi njej jo lasten bister vid, tenek sluh In dober nos ; leta lehko m stanovitno, akoravno ne tako lepo, kakor krokar. Čudovito dobro razloči lovca od drugih njej nenevarnih ljudi. Pastirja, kmeta otroka in ženo pusti blizu priti, pred lovcem ali drugim sumljivim človekom se pa vzdigne, predno se jej je na strelaj daleč približal. Zato jo je na polji neznano težko zalezti, najlaže še iz voza. Vsako ujedo vrane hitro zapazijo in to z glasnim vriščem drugim pticam oznanijo. Najbolj so pa razkačene, ako kje staknejo veliko sovo uharico. Od vseh strani lete skup s strašnim vikom in krikom ter se togotno zaganjajo va-njo. Tačas vrane pozabijo popolnoma na svojo varnost, ako tudi strelil med nje, ne bodeš jih odpodil; desno in levo naj padajo mrtve z drevesa, druge vrane so zato slepe in gluhe. To lastnost porabijo lovci. Z živo sovo privabijo vrane, ktere potem iz skrivišč streljajo, da je groza. Taka lov je prav nespametna in se mora grajati. Ako ti vrane res kje škodo delajo, n. pr. na koruzi, ustreli eno, pa jo obesi za strah drugim na kak drog. S tem se jih bodeš najbolje odkrižal. Vrana vali zgodaj pomladi. Vrh visocega drevesa postavi gnjezdo, ki je podobno krokarjevemu, samo da je manje. Meseca malega travna že sedi ona na3—5 zelenkastih, temno pikastih in marogastih jajcih, ktera ona sama izvali. Kakor krokar skriva tudi vrana vse svetle in bliščeče stvari. Črna vrana je sivej sestri v vsem podobna, samo da je vsa lepo črna, perje se jej sveti in na plavkasto spreminja. Vse, kar smo povedali od sive, velja tudi za črno. Poljska vrana je podobna črn^, vendar je malo tanjša in ima daljše kreljuti. Posebno lahko se pa pozna po tem, da ima golo lice, ker vedno vrta 3 kljunom po zemlji za črvi in ogerci, pa si b tem oguli perje. Poljska vrana stanuje tu in tam v jako velikih družbah po logih in dobravah. V hribe ne gre. Rada se druži s škorci in s kavkami, sive in črne vrane se ogibljc, krokarja se pa naravnost boji. Med pticami vranovega rodu je poljska vrana najkoristniša. Največ se hrani z miši, zlasti kedar je mišje leto ; po ves dan preži pred njihovimi luknjami, kakor najboljša mačka. Nobena druga ptica ne pozoblje tudi toliko hrosčev (kebrov), kakor baš ta. In vendar ljudje v svojo lastno škodo tudi to vrano neusmiljeno proganjajo. Angleški kmetovalci so se že izpametovali. Poprej so jo tudi oni brez usmiljenja preganjali, ali izkušnja jih je učila, da so s tem vstrezali samo mišim in drug^' golazni. Prepričali so se o njenef velikij koristi, in sedaj ima poljska vrana tam mir. Ta vrana ima tudi to posebnost, da zmerom gnjezdi v družbi; na eno drevo postavijo toliko gnjezd, kolikor jih drevo more držati; časih jih je po dvajset na enem. Kjer so si izbrale gnjezdišče, ga ne zapu. z lepa. Razdiraj jim gnjezda, pobiraj jajca, vse je zastonj — ne bodeš se jih iznebil. Večkrat se ustanijo blizu hiš, tudi pri mestih, kjer so prav neprijetni gosti zarad strašanskega krokanja in vrišča, ki ves dan ne poleže. 39. Kavka. Med vsemi vranari je kavka najljubeznjiviša. Se ve da tudi ona ne more zatajiti srborite, nagajive, (razdevajoče) in tatinske krvi, ali te napake so v njej vendar [pekako razblažene, so^manj očitne, manj upi-joče. Prikupila se je človeku s svojim živahnim in pametnim vedenjem. Krotko kavko pri nas ljudje radi drž0 po hišah, rajši nego krokarja ali vrano. Kavka je znatno manjša od vrane in je med našimi vran«!BÌ najmanjša. Po dolgem meri nekaj črez en črevelj. Čelo ima črno , glavo in tilnik pepelast, sicer je pa vsa črna, zgoraj temnejša in svetla, spodaj pa boj nagiblje na sivkasto. Oko ima beIo..^bóàd se tudi bele kavke, ali so redke. ■ Kavki ni vsak kraj všeč. Kjer jej pa godi, ondi se nahaja v velik«j L (iružbi, ker je ni kmalu tako družbene pf5ce,| kakor je kavka. Rada se tudi pridružuje poljskej^ vrani, s ktero se posebno jeseni klati po poljanah, z njo jirenočuje in tudi odpotuje dalje na jug. Kavka se najrajša naseli na kacem visokem poslopji, na cerkvah in turnih, v starih zidovih in podr-tinaL Le redko kedaj jo je najti v hosti. Leteti zna izvrstna, skoro kakor golob, za samo zabavo obletujo najviše turne, suče se v krogih in zigrava sedaj sem sedaj tje. Na letečo ujedo se spusti ves roj ter jo uro daleč spremlja z neprijetnim vriščem. Njen navadni glas je: jèk, jèk. V jedi tudi kavka ni izbirčna. Jé vse, kar se dà prebaviti. Domačim živalim na paši seda na hrbet in išče po njih mrčesa, največ se pa vendar hrani s črvi in ogerci^ vmes zoblje žito, kavsa zelenje in sadje, zlasti črešnje. Rada tudi pije jajca in zategadelj sti-kuje za ptičjimi gnjezdi, v sili je pa tudi dober gnoj in mrhovina. Skoda, ki jo znabiti dela na njivi in v vrtu, je neznatna proti koristi, ki človeku prihaja po njej od pokončanih miši. Kavka gnjezdi na svojem stanišču v luknjah, časi pa tudi v duplu. Qnjezdo je zanikrno iz suh-Ijadi, slame in druge mehke drobnjave zneseno. Jajec ima 4—6 plavozelenkastih in rjavo pegastih. Mlada kavka postane jako krotka in človeku privržena kakor pes. Prav prijetno oživlja vso hišo in dvorišče, povsod si dà opraviti. S psom sta si časih velika prijatelja. Nauči se izgovarjati kako besedo in posnemati zna petelinov glas. Jeseni nektera pobegne s prostimi seslramL na pomlad pa pride dostikrat spet nazaj k svojems gospodarju. Tudi kavka nè utrpi, da svitlih stvari ne bi pobirala in v gnjezdo spravljala. 40. Sraka. Sraka je živa podoba zvite, srborite, jezične, svadljive in sladkosnede žene. V telesn% postavi ima nekaj plemenitega. Druge njene sorodnice so bolj zatrepanega in okornega trupla, ona je pa tenka in brhka, še posebno se pa ponaša lepim dolgim repom. Sraka. Tudi je lepše opravljena mimo Bvojih scBter, samo sestri-òina šoja (šoga) je še bolj riagizdana. Po glavi, vratu in na hrbtu je črna; perotnice in klinast rep je temnozelen-kast ter se lepo kovinsko spreminja na rdečkasto; pi-si, trebuh in pleča so pa čisto bela. Po dolgem meri z repom vred poldrugi čre-velj, ali na sam rep pride kacih 10 palcev. Sraka prebiva po hostah in dobravah, po logih in vrtib, nikjer daleč od človeških stanovanj. Na Norveškem, "kjer jej prizanašajo, je tako domača, da hodi po dvoriščih in da gnjezdi na podstrešjih. Sraka ni družna ptica. Z manjšimi tiči živi v vednem sovraštvu, posebno s srakoperji; tudi med sebo se ne družijo posebno rade. Največ živd na pare, pozneje pa, ko so mladiči že godni, pridružijo se ti starišem. Sraka ostane vso zimo pri nas. V letanji jo dolgi rep zadržuje, zato leti slabo in počasi in nikdar daleč, navadno z grma v grm, od drevesa do drevesa. Rada seda v najviši vrh, maha z repom in glasno regeče, kakor bi se smijala. Sraka 8 srako se časih — posebno s pomladi — po celo uro jezično razgovarja, njena žlobudravost je prišla v pregovor. Na Štirskem se otroci, čuvši regetati srako, dražijo med sebo pojoč : Sraka regetala, Z repecem mahala. Sraka repatica Jiukova* tetica. *) Pri poslednjej vrstici 66 imenuje ime dečka, kte-rega hočejo dražiti. Proti človeku je jako oprezna in nczaupna, sum-njivega moža ne pusti k sebi nikdar na strela) daleč, zato jo je težko dobiti na muho, najlaže še iz voza. Sraka je nesramna in sladkosneda tatica. Iz gnjezd krade jajca in jih izpije, mladiči vseh manjših ptičev niso varni pred njo. V slast gredó josebno piščanci in mlade račice. Od osamljene liše ali pa tudi iz sredi vasi odnese pišče z dvorišča ali vrta; ^^kedar je enkrat okusila sladko pečenko, ne diši je^ nobena druga jed, km^^ilu^pet pritihotapi in tako časih odnese koklji mnie^fhmfilo vse otročiče. Zraven pa ne zametuje druge hrane, kakor vrana in kavka èré tudi sraka vse, kar jej pride pod kljun. Česar ne more pojesti, zakoplje v zemljo. Meseca sušca začne sraka znašati gnjezdo na najviše drevo, redko kedaj v grmovje. Gnjezdo ima za podlago suhlj^ in trnje^^^k-eèanja-je-iz blatapznotraj je pa z mah6a^j-s-t^a^'om-diako-vde^aMa. Zgoraj je zmerom pokrito z gosto trnjevo streho; vhod ima na strani. Streho si naredi menda iz strahu pred roparskimi pticami, ki bi veliko gnjezdo lahko zapazile in mladiče iz njega pobrale. Sraka znese 6—8 zelenkastih, rjavo pegastih jaiec. ^ ]\ilada sraka se tskoj priya'di človeku in hiši, nauči se žvižgati kako uopef^ in izgovai-jati kako besedo. Ali med piščeta"Je'^^meti pustiti. Nadležna je tudi zarad neukrotive strasti, jemati in spravljati vse, kar se blišči. Velikrat se je že dogodilo, da je iz hiše odnesla zlatnino, srebrnino in drago kamenje in potem je sum letel na nedolžne služabnike, časih jih je po krivici celò kazen zadela. 41. Šoja ali šoga. Šoja je naš najbrhkejsi vran. Lepo jej pristoji sivo rdečkasta suknjiča iz rahlega perja, še bolj jo pa krasi črno in belo poprskana pernata kapa. Takisto nam še posebno padajo v oči gornja peresa na perotnicah, ki so lepo črno, piavo in belo pasasta. Kep in kreljuti so črne, ravno taki ste tudi dve progi, ki segate od ust pod vrat. Na trtici in pod repom je bela ; oko je piavo ; močni malo vpognjeni kljun je črn. Po dolgem meri nekaj črez en črevelj. 40. Šoja ali šoga. Ta pri nas stalna ptica prebiva povsod po hostah ÌD gozdih, v jelovji ravno tako, kakor v bukovji ali hrastovji. Spomladi se nahajajo posamezni pari, pozneje se tudi mladiči pridružijo starim. Po zimi se klatarijo daleč okoli, primaknejo se bliže človeškim stanovanjem in pridejo tudi v vrte. Soja je živahna, srborita, oprezna, nezaupna in zvita ptica. Kakor opazi kaj nevarnega ali sumljivega, bodi si človeka, ali ujedo v zraku ali zver na zemlji, se dere na vse grlo in vrisči jako neprijetno. To vriščanje svari druge ptice in živali, da skrbé za svojo varnost; s tem tudi lovcu dostikrat pokvari veselje. Šoj a leti slabo, nikdar daleč, navadno le od drevesa do drevesa; na polje ne gré rada, ker ni varna pred ujedami. V gozdu se zna dobro skrivati po najgostejših krošnjah, pogosto jo čuješ ali ugledal je ne bodeš tako lehko. Šoja jé vse : žužke, črve, miši, želod, bukvico, lesnike in jagode. Želod in bukvico skriva in vtika v zemljo in s tem pomaga zasajati gozd. Želod požira cel ; ko se je v guši razmeličal, ga zopet izi-iga, raz-kolje in izliisöi jedro ; lešnik pa tako dolgo obdelava s kljunom, da ga razbije. Manjšini valečim pticam je šoja največi strah in trepet. Pomladi hodi od gnjezda do gnjezda, krade in izpija jajca in neusmiljeno mladiče vlači iz gnjezda in jih mrcvari. Celò stare niso varne pred njo ; zasačili so jo že pri delu, ko je ravno razde vala starega drozga ali davila mlado jarebico. V hostah, kjer šoja gospodari, kmalu izginejo mali pevci. Ta hudobnica pa zna posnemati in oponašati glas drugih živali, mijavka po mačje, posnema petelina, kokodajska po kokošje, zarezgeče kakor mlado žrebe_, in oponaša skoro vsako drugo gozdno ptico. Soja gnjezdi v grmu ali na drevesu, toda ne previsoko. Glnjezdo osnuje iz vejic, znotraj ga pa obloži z mahom, s travo in z vresjem. Prve dni malega travna znese ona 5—7 zelenkasto belih, zamoklo pegastih jajec. Mladiče pitata stara prve dni z mehkimi žužki, pozneje pa največ z mladimi pticami. Mlada šojka se kmalu udomači, nauči se izgovarjati kako besedo in žvižgati kako pesmico ; ali zraven ima pa toliko nevšečnih napàk, da človeku kmalu preseda. K drugim pticam je ne sme nikdar zapreti. Ujeta stara šojka ostane zmerom divja. Po viših gorah stanuje tu in tam: Klesk ali krekovl, ki se še tudi more vranovom prištevati. Kakor šoja velika ptica je črnorjava in )08uta z belimi kapljami. Glava, kreljuti inbelozarob-jen rep je či-n. Kljun je dolg in raven. Ta manj znani ptič živi pri nas sem ter tje po visokih hribih, toda pogostoma ga nahajamo samo v severnej Evropi. Plašan ni prav nič ; ako se sreča s človekom, ga neumno gleda kakor kakovo nenavadno prikazen, ker v samotnih višavah le redko kedaj vidi človeka. Ako se je pa enkrat soznanil z njim in ga spoznal za svojega sovražnika, se ga vé tudi ogibati. Klesk jé vse kar šoja. Lešnike pa poprej mehča v guši. Glas mu je neugodno krekanje. V onih zimali, ko jim iia severji primanjkuje hrane, pridejo k nam in takrat se tudi po naših ni-žavah pogostoraa vidijo. Klrekovt stavi kakor šoja gnjezdo na drevo. Spleteno je iz suhih in zelenih jelovih vejic, kotanja je pa z lišajem in z drugo mehčavo izdelana. Nič ni laže, nego po zimi ujeti krekovta. Ujame BO v locnje fzanke) in pride ludi na gumno. Jedó ga. Po naših najviSih planinah in tudi drugod na evropskih in azijanskih snežnikih živite iz vranovega rodu še dve ptici, kterih ne smemo pozabiti. Vsaj ob kratkem se jih moramo spominjati. Prva je : IMailillska vraua, malo manjša od sive. ' Vsa je črna, perje se jej sveti in na rdečkasto spreminja. Tenak, lepo vpognjen kljun je do 2 palca dolg "in rdeč, kakor pečatni vosek ; tudi noge so rdeče. Ta ptica živi v družbah po visečih planinah. Jako je živahna in jezična, neprestano vrišči. Med sebo se naganjajo in trgajo, druga drugej izpred kljuna hrano pobira. Hrani se z vsakovrstno golaznijo, z žužki, kobilicami, polži in črvi, ktere zna prav spretno z dolgim kljunom iskati med kamenjem in vleči izpod kamenja. Jeseni zoblje tudi jagode. Z višav prileti zjutraj in popoldan tudi niže v doline hrane iskat, celò na obde ano polje. Jeseni se seli v južno Evropo. Grnjezdi po luknjah v najstrmejših pečinah. Planinska vrana se sosebno hitro privadi človeku in je med vsemi vranovi gotovo najljubeznjiviša. V resnici je kratkočasna, zabavna in ne tako nadležna, kakor druge njene sorodnice. Z drugimi živalimi, razen poljske vrane se ne druži, manjše ptice celò preganja; srečna je samo v človeškej družbi. Druga je: Planinska kavka ali kraniparica s planinsko vrano enake velikosti. Kljun je malo vkrivljen, stisnjen in ne daljši od glave. Vsa je črna iakor žamet, samo noge so rdeöe in kljun je runiòn kakor kosov, zato jej tudi planinski kos in planinski škorec pravijo. Ta dobrovoljna in nemirna ptica oživlja v mnogoštevilnih krdelih pustote pod snežniki, prileti pa tudi v nižave, zlasti pred nevihtami. Kakor ktera opazi kaj nenavadnega in sumljivega zažvižga in vsa družba se vzdigne v višavo. Hrani se kakor planinska vrana. Gnjezdi v strmem, nepristopnem skalovji. Tudi ta planinka postane neverjetno domača in krotka. Domače ljudi dobro loči od tujih, na te se huduje in togotno krokoče, one pa lepo pozdravlja. Posebno se veseli, ako svojega gospodarja črez dolgo časa spet ugleda. Hiti mu naa Dfoti, glasno ga pozdravljajo mu sede na roko ali na ramo in ga od vseh strani ogleduje. Rada pije mleko, časih tudi vino. Čudno je pri njej to, da je v ogenj vsa zaljubljena, ako le more, dä si okoli ognja kaj opraviti. Na živo žrjavico meče papir in krpe ' in se veseli dima. Žareč ogelj brez vse škode pogoltne, tudi ga v kljunu zanese kam na streho; pravijo, da je že hišo na ta način zažgala. 42. Škorec. Tudi mali škorec nekako spada v vranji rod ; sicer ne toliko po telesnej postavi, kolikor po svojih umnih zmožnostih in po svojem vedenji. Velik je po priliki kakor drozd, toda ima zalšo obleko. Njegovo črno perje spreminja se na zelenkasto in vijoličasto, 30 plečih in po trebuhu je pa belo pikast. Ona je jledejša, bolj pikasta in perje se jej ne preliva tako lepo. Rumen kljun je raven in na koncu plošnato stisnjen. Škorec prebiva po hostah in logih, po dobravah in vrtih, posebno ondi, kjer ima v sosedstvu obdelano polje, zelene loke in mokre travnike. Zgodaj pomladi, ko začne pod prvim dihom toplejše sape Bneg kopneti, pride med prvimi ptiči spet nazaj iz ; užne Evrope in iz Egipta, kjer je zimoval. Dostikrat mu gré še trdo za potrebno hrano, hladan veter 41. Škorec. mu vi§e perje, veSkrat še celò nov sneg zopet pobeli (^rtnrren^ senožeti, ali to vse mu ne vzame dobre volje. Tudi pri slabem vremenu začne peti vrh golega drevesa sedeč, kakor bi vedel, da se slednjič vendar mora neprijetna zima umakniti toplemu mlado-letju. Neutrudeno žvižga in brusi svojo, ne ravno umetno ali dosti ugodno pesmico; vmes la. vpleta napeve drugi i ptičev in sploh pritika vsak glas, ki mu pride na uho. Za gnjezdo si izbere luknjo v duplu ali pa v zidovih in na turni. Hvaležen je pa tudi človeku za škatljo ali skrinjico, ktero mu je pribil na drevo ali pa pod nad-stresje. V izbrano luknjo si nanosi za gnjezdo suhe trave, perja, dlake in kar sploh more dobiti mehkega in toplega. Zjutraj z dnevom se gredó past na loke in travnike. Hitro tekaje pobirajo po tleh vsakovrstno drob-njav, posebno žužke, kobilice, črve in mastne polže. S kljunom obrne vsak list, preišče vsako bilko, stakne vsako luknjico, kamor se ti mrgolinci radi skrivajo. Na paši se radi pridružijo vranam, menda zato, ker so te še bolj oprezne in nezaupne kakor oni sami. Kakor se pokaže kaj sumnjivega, zlasti kaka ujeda, zavriscé vrane in planejo za drznim roparjem, škorci pa odleté. Škorci so kakor pastirice radi okoli pasoče se živali, radi posedajo po živini in jej iščejo nadležni mrčes, ki jo zajeda. Ze v vvodu smo imeli priložnost pohvaliti škorca zarad pokončevanja škodljivih polžev, zato tukaj nečemo še enkrat bralcu naštevati, kohko ena škorčeva rodovina na dan pozoblje teh škodljivih slinarjev. Z druge plati je res, da škorci radi sladkajo na zrelih črešnjah in murbah, ali pameten člo- vek te male škode ne bodo primerjal velikej koristi. Edino v vinskili krajih dela jeseni žkodo po vinogradih na grozdji, tam ga je treba odganjati na vsak mogoč način. Ravno zato, ker je škorec tako koristen ptič, ne moremo našim gospodarjem zadosti priporočati, da naj po vrtih in okoli hiše škorcem pribijajo lesene poldrug do dva črevlja visoke skrinjice z okroglo, dva palca široko luknjo. Luknjo moraš narediti v gornjej tretjini škatljine visokosti in pred njo napravi palčico, da bode mogel škorec na njo sedati. Majhen tjud in še manjši strošek ti bode obilno povrnjen. Že ptiči sami te bodo razveseljevali s petjem in krat-kocasnim obnašanjem, še veči bode pa dobiček po vrtu in na polji. Hišica, v ktero so se škorci naselili, ne bode nikdar prazna ostala, vsake pomladi jo bode ravno isti par v posest vzel. Konec meseca malega travna znese škorčica na zanikrno zvrhovateno gnjezdo 4—6 bledo plavkastih jajec, ktera ona sama izvali, on jej pa poje in pridno brane donaša Ko so mladiči godni, zbirajo se v vece jate, stari pa valé v drugo. Druga zalega ima navadno eno ali dve glavici manje od prve. Ko so drugi mladiči izpeljani, združijo se stari z mladino prve in druge zalege, s tem krdela naraščajo na tisoče in tisoče. Ta brezštevilna krdela se brez pravega na- ne spé več iacem trstovji. elo škorcev, ko mena preletujejo sem ser tam, seda luknjah, temveč cela jata skupaj v Lepo je videti jeseni leteti krd se jih je na tisoče združilo v eno jato. Kakor divja vojska vihrajo dalje, vse se gnjete v sredo, drug se vrti krog drugega; kakor črn oblak se vali vriščeča tropa črez dobravo, in se naposled zakadi v gosto trstovje. Tu si z jezično zgovornostjo pripovedujejo dnevne dogodke, eni pojó, drugi žvižgajo, nekteri brusijo in ponavljajo glasove, ki so jih čuli po dnevi, zraven se pulijo in trgajo za najboljša prenočišča. V pozno noč še le potihne prijazno cvrčanje in čebljanje. Slednjič jih zmanjka necega dné, jatoma vihrajo proti vedno jasnemu talijanskemu podnebju, kjer pa mnogega zagrne mreža. Škorčevo meso ni ravno prida ali Lahu je vse všeč, da le kljun ima. Škorec, star ali mlad, se kmalu privadi Človeku, rad ga ims^, privržen mu je kakor pes. V izbi je vesel, smeSen, razumen in prekanjen tovariš ; poln je muli in zvijač. Sedaj se moSko drži in modro hodi po izbi, ne zmené se za nič, hipoma je pa smeSen in dobrovoljen norček in brije burke, da se mu moraš sraijati. Neznano je zvedav, brez njega se v hiši ne more nič zgoditi, povsod mora imeti kljun zraven. Ako sediš pri mizi in pišeš, kmalu ti bode sedel na tintnici in bode omakal kljun; ako se miza pogrinja in nosi jed, gotovo je on prvi pri skledi; predici sede na brneči kolovrat in potiplje predivo. Za svojo zabavo posnema vsak glas, ki mu je prišel na ušesa. Mijavka po mačje, bevska kakor ščene (mlad pes), kvaka po žabje, kloče kakor kok-Ija, cvili kakor nenamazano kolo in hrešči kakor žaga, kedar se ostri. Nauči se tudi dosti razločno izgovarjati besede, samo hitro spet pozabi, ako mu se pogostoma ne ponavlja. Vse, kar se je naučil : besede, živalske in druge glasove in svojo lastno pesem, to vse splete in zmeša v čuden kikeljkokelj. Vsak čas ima kaj novega, zmerom je kratkočasen. V izbi je škorec že živel 10 in 12 let. 43. Udeb ali smrdokavra. Hup, hup, udeb ! 'Maš zgnjušen rep, Vendar vse veš, Pa nič ne poveš. Tako na Štajerskem otroci pojó o tej ptici. Po tem se dà soditi, da je bil udeb Slovencem nekdaj prorokovalen ptič. Stari naši dedje so imeli tudi prazno vero, da se v udebovem gnjezdu najde čudodelen kamen; ako kdo ta kamen spečemu človeku dene pod glavo, mu ta vse svoje skrivnosti razodene. Drugod spet pripovedujejo, da udeb pozna neko travo, s ktero se more vsaka ključavnica odpreti brez ključa; tudi imajo vero, da udebovo srce in jetra človeka vspavajo ter mu prijetne sanje privabijo. Iz vsega se vidi, da je bil udeb našim pradedom skrivnosten ptič, s kterim so se radi pečali, zato ima tudi mnogo imen po i-aznih krajih. Pravijo mu : U d e b, udod, udob, odap, bud, butoj, mutec, hub-kač, smrdokavra, smrdojerica, smrdat, smrdela. 42. Udeb ali smrdokavra. Udeb je pa tudi res lep in zanimiv ptiö. Največ se ponaša z lepo, dva palca dolgo, črno in belo zarobljeno pernato krono, ktero more po svojej volji položiti po glavi in jo spet razšepirjeno privzdigniti. Glava, vrat, prsi in trebuh je sivkasto rjast; rep in kreljuti so črne; rep ima en širok, perotnice pa šest belih pasov. Kljun je dva palca dolg, tenek in vkriv-Ijen. Velik je skoro kakor dreskač ali carar, samo da je tanji in malo niži. Samica je bledejsa; kronico ima, ali manjšo. Udeb prebiva v posameznih parih po naših lesovih, po tratah in senožetih, posebno blizu tràt in pašnikov, ker rad brba po kravjeku in sploh po živin- skem blatu. Jako je boječ in strahopeten, najraaajse prikazni se vstraši, da kar ostrmi. Glas roparske ptice ga tako zmeša, da ne vé, kaj bi. Z razprostrtimi porotnicami in z razgrnjenim repom se stisne na tla in vrže glavo nazaj. V naie kraje se z juga vrača meseca malega travna in kmalu potem se ogleda za mesto, kamor misli postaviti zibelko za svoj zarod. Gnjezdi v ka-korlnejkoli luknji, najrajši v kakej vrbi. Gnjezdo je zanikrno napravljeno iz trhlenine, govejega blata, malm in trave. Samica sama sedi na 4—6 pepelastib jajcih, ktera v 16 dneh izvali ; on jo ves čas pridno obskrbljuje s hrano. Gnjezdo, mladiči in ta čas tudi samica smrdi kakor kuga, ker je nikdar ne čisti, odtod tudi ime smrdokavra in kar je še druzih enacih lepih imen. Smrdokavra. je koristna ptica, ker se hrani s samim mrčesom, z žužki, glistami in črviči, ktere lovi po razkopanem blatu in po zemlji. Veče govno-brbce najprej ubije s kljunom, potem jih vrže kvišku in prestreže v kljun. Glasi se : hup, hup in povzdigne kronico. Po tleh hitro teka in vedno kima z glavo ter se priklanja. Leteti pa ne more posebno dobro. Konec meseca vélikega srpana (avgusta) nas zapusti. Ujeta smrdokavra se hitro udomači ter se obnaša prav ljubeznjivo. Na gospodarjev glas priteče k njemu kakor pes ; hodi po vrtu, leti na polji in pride spet domu. V zimi ne sme biti pri peči, ker sicer se jej kljun raz-kolje in razkreči, da ne more več jesti. 44. Brlez ali brglez. Prvikrat se tukaj soznanimo s ptico plezavko. Brlez namreč ne teka in ne skaklja po drevesnih vejah, kakor sploh vsi manjši ptički; ne oprijemlje in ne obeša se kakor senice in kralj ički, temuč res pleza po deblu gori ali pa doli, ali pa tudi na okrog. Brlez je velik kakor senica. Na čelu je plavkast, po hrbtu pepelast, na grlu bel, trebuh in prsi so pa Živali v podobah. ] 1 sivo rjasti; prek očesa mu sega črna maroga na vrat ; kreljuti so črnikaste, rep je pa črn razen srednjih peres, ki so pepelasta. Zgoraj črni, spodaj sivi kljun je krepak in raven, na koncu špičast. Samica na čelu ni plava, po trebuhu je jasnejša. Brlez prebiva posamezno po lesovih, večkrat prav blizu ljudi, ker se ne boji človeka. Rad se druži z drugimi malimi pticami, posebno s senicami, kraljički in malimi detli. Po zimi pride tudi v vrte in k hišam, in tu pred človekom razkazuje svoje plezavske umetnosti. Jako je priljuden, živ in okreten. Po deblu gori, po deblu doli, okoli debla na okrog preišče vso skorjo, najde vsako luknjico, vsako razpoko. S krepkim kljunom razbija po skorji, da bi prepodil skritega žužka in dolgopetega pajka, da bi staknil kako gosenico ali pa metuljeva jajca. Po celo uro se časih mudi na enem hrastu, predno ga do dobrega pregleda, potem sprhne na drugi. Leteti zna prav dobro, toda navadno le z enega debla na drugo. Na tla ne seda. Njegov navadni glas je tihi : si, si; kedar vabi: tii, tii; kedar pa pi-eplašen zleti: dek, dek. Jeseni jé tudi raznovrstno semenje, zlasti buk-vico, lešnike, konopljo itd. Bukvico ali lešnik vselej zabije v pripravno luknjo in ga potem tako dolgo tolče s kljunom, da se razpoči. Tačas tudi skrbi za zimo ter si v luknje in razpoke spravlja želod, lešnike, bukvico in kar je druzega enacega. Brlez vali v duplu, zato si vselej poišče že gotovo luknjo v kacem drevesu ali pa se vseli v zapuščeno detlovo gnjezdo; sam si namreč ne more izdolbsti potrebne luknje, kajti njegov kljun je preslab za to. Brlez ne trpi širocih vrat do svoje hiše, neče, da bi vsak zvedav kljun gledal, kaj se notri godi. Gré si iskat ilovice in z njo zadela vrata pu-stivši samo ozko luknjo, kakoršna je potrebna za-nj in za njegovo družico. Pravega gnjezda ne dela, za podlago si nanese nekohko suhega listja ali lišaja. Na to priprosto posteljico znese ona 6—9 jajec, iz kterih se 14. dan izvalé mladiči. Na gnjezdu sedi tako trdno, da se ne premakne, ako tudi v luknjo drezaš. Kakor kača bode sikala — in bode ostala na gnjezdu. Brleza je lahko ujeti na vsak način. Deček, ki je senici nastavil bučine peške, večkrat mesto senice najde brleza v kletki. V izbi ni ravno prijeten gost, ker vedno razbija. Kar mu preostane hrane, vse poskrije, bučine peske , pa zabija v poknje med podnice. 45. Plezavček ali plazirec. Plezavček spada med naše najmanjše ptičke, dolg je 5 palcev, od kterih na sam rep pride 2 palca. Lahko ga je poznati po dolzem in tenkem, srpasto vkrivljenem kljunu. Po temenu je rjavkast, z belimi kapljami posut; zgoraj po hrbtu je zamoklo siv in belo pegast, spodaj pa belkast; črez oko ima sivo progo. Črnikaste perotnice so belo zarobljene in po sredi rumeno pasaste; trtica in rep je jasno rjast. Za plezanje ima dolge prste z ostrimi zakrivljenimi krempeljci. Ta nemirna ptica prebiva povsod po gozdih in sadnih vrtih. Jeseni se z drugimi pticami, kakor so na pr. senice, kralj ički, brlezi itd. pripodi k hišam in pleza po drevji in zidovji. Plezajoč se zmerom pomika po deblu gori, nikdar doli, kakor brlez. Ako je prišel do vrha, zleti na podnožje drugega drevesa. Tenki kljunček pobrba v vsako luknjico, najde vsako poč in izvleče izmed mahu in lišaja skrite žužke. Plezavček je toraj prav koristen ptiček, ker nam gozdno in sadno ^drevje čisti škodljivih mrčesov in njihove zalege. Človeka se ne boji, zlasti ondi ne, kjer ga na miru puste; to pa vendar nima rad, da bi mu človek gledal pod kljun. Zato se zmerom tako obrača, da ga deblo ali veja zakriva radoglednim oč6m. Meseca malega travna si nanese slame, perja, vlakna in enake mehke šare v kako luknjo ali v zidu ali pa na drevesu, bodi si v duplo ali pa v kako večo razpoko. Ona znese 6—8 belih rdeče pegastih jajčec, ktera tudi on pomaga valiti. Mladina se vadi v plezanji, še predno more leteti. Ko je prvi zarod sam sebi prepuščen, valé stari v drugo. Kjer se v planinah in na Krasu iz temnili brez-den vzdigujejo strme pečine in gole skalne stene, nahaja se v posameznih parih prelepi: Skalni plezavcc, jo eden izmed naših najlepših ptičev. Malo veči je od navadnega in ima mnogo lepše pisano svilasto perje. Sploh je pepelast; grlo je po letu črno, po zimi belo; črne kreljuti posute so z belimi biseri, gornja peresa na porotnicah se pa rdečijo kakor roža; črni rep je belo zarobljen. Ta krasna ptica živi v pustem skalovji samotna sama za-se, niti se druži z drugimi pticami, niti se te zmenijo za-njo. Nikdar ne sede na zemljo, niti na drevo, neprenehoma pleza po golih pečinah, s krem-peljci se obeša na najstrmise stene in z razgrnjenimi porotnicami išče žužkov po razpokah in jamicah. Noč prespi v skalovji. Po zimi prileti v doline in se obotavlja po visocih turnih ia starih zidovih. Zgodaj spomladi sem ga videl celò blizu Zagreba na med-vedgradskih razvalinah. Gnjezdo ima zmerom v nepristopnej strmej steni. Meseca maja samica že sedi na jajcih, on jo pa hrani. No poz.ni sneg in mraz pokonča dostikrat zalego. Zato je menda tudi ptica tako redka. 46. Žolue. Gotovo si, ijubi bralec, bil že poletnega dne v gozdu — ali ne mislim v kacem koloseku ali pa v redkej hosti — temveč v pravem gozdu, kjer stoji deblo poleg debla, eno ravno kakor sveča, drugo spet razkrečeno in krevljasto, pod vsemi pa leži do-brodejni somrak in debela hladna senca. Vsaka tvoja stopinja izbujà šum v suhem listji, pod tvojo nogo pokajo preperele vejice. Ako si pa ti miren, ako sedeš na kak parobek ali se zlekneš po zelenem mahovji, je vse mirno, vae tiho okoli tebe ; zdi se ti, da si v velikej cerkvi. Ptice so okoli poldneva umolknile, v gostih krošnjah skrite mirujejo in dremaje prebavlja-jo; celo^pisani metulj nekako zaspano visi na bledem cvetji. Človeku se zdi, da tudi drevesa počivajo, samo časih zavrli nekaj v vrhovih, kakor bi se jim kaj senjalo. To praznično tihoto na enkrat moti neko trkanje, kakor bi kdo kaj pribijal. Malo preneha, pa spet začne — vse hitreje in hitreje, kakor bi se Bog zna kako mudilo. Akoravno se nam dozdeva, kdo bi mogel biti, gre vendar oko nehoté iskat neutrujenega potrkona. Nismo se motili ! Žolna je. Kakor bi bila pribita, se je z močnimi kremplji obesila na deblo, a kljunom pa teše, da iverje okoli nje leti. To je v resnici gozdni tesar. Za tako tesarijo ima pa tudi potrebno orodje. Kljun je dolg, robat, klinast, proti koncu ostro zaspičen. To orodje je tesarju sekira, dleto, klad-vo in sveder, vse ob enem. Le glej ;a nekoliko časa, cako dela ž njim. Sedaj je ž njim kakor s kladvom )otrkal po lubji, cakor zdravnik tr- ''sg^ ka na prsi jetičnega ^ bolnika. Po glasu pozna, kako je drevesu ob srcu, je li bolno ali zdravo; glas mu pové, ali so se pogubni žužki vselili pod lub, ali že glodajo na drevesnem mozgu. To drevo odmeva udarce čisto in jederno — znamenje, da je zdravo. Tukaj za pernatega tesarja ni posla, zato hajdi dalje. Preletel je na drugo deblo. Otlo po njem bobné udarci — tu bi se trud mogel izplačati. Kljun je sedaj sveder, hitro provrta lub, odčesno s sekiro kos skorje in z nova potrka. Žužki prestrašeni hezé sem ter tje, radi bi ušli, hteli bi se poskriti — ali zastonj. Tesar vzame v pomoč sedaj še drugo strahovito orožje — namreč jezik. Kakor 43. Črnk žolna. igla je nabruien m ob stranéh s kaveljci oborožen, Strelovito hitro sika sem ter tam, kar se ne nabode na razen, obvisi na kavelj cih. Pa tudi tisti, ki so se znabiti zavlekli v najglobejse luknje, se s tem niso rešili strahovitega sovražnika. Nekolikokrat useka po gnjilem drevesu in že jim je za petami — vsa-cega sproti izvleče suličasti dolgi jezik. Za tako delavnost mora pa žolna imeti posebne noge, kajti ves čas se mora ob deblu po koncu držati in ob enem s kljunom dolbsti in tesati. In res so njene daleč zadaj stoječe in navnoter vkrivljene noge kratke in trščate; dva prsta sta naprej, dva pa nazaj obrnjena, vsi so z ostrimi krivimi kremplji oboroženi. Naposled je ptici pri plezanji v pomoč tudi klinast rep, čegar vpognjena peresa, zlasti srednja, so na koncu trda, prožna (elastična) in skoro gola, ž njimi se žolna pri plezanji poganja naprej, pri tesanji se pa na-nje upira. Največo moč ima v kratkem krepkem vratu in v koščatej glavi, ostalo truplo je šibko, zlasti so ozka pleča ; to pa spet le zato , da laže smuka v luknjo. Iz vsega je toraj razvidno, da je žolna ustvarjena za plezanje. In res jo bodes redko kedaj videl sedeti na veji, navadno visi na deblu ali pa na spod-njej strani veje z glavo po koncu. Celò v spanji se v svojej luknji obesi na steno. Žolna pa more plezati le navzgor, navzdol nikdar ; to zna le brlez. Leteti zna žolna prav dobro, navadno pa vendar ne daleč, največ z vrh drevesa splava doli na drugo deblo in se začne po njem proti vrhu pomikati. Na tla ne seda, ako je pa vendar prisiljena, skače nerodno in okorno. Žolna gnjezdi kolikor mogoče visoko v dreves-nej luknji, ktero si sama izteše in izdolbe. Ni pa smeti misliti, da s tem kvari drevo, kajti žolna si za svoje gnjezdo izbere že staro in nagnjilo deblo, kjer more laže tesati. Večkrat se ondi, kjer je veter ulo-mil vejo, naredi luknja sama po sebi, va-njo se nabira dežnica, ki mehča les, da začne gnjiti. Tako luknjo si posebno rada izbere žolna ter jo potem toliko izdela in razširi, kolikor se jej potrebno zdi. Ako se jej luknja ne dela po volji, ali ako v delu pride na kako trdo grčo, zapusti začeto delo in začne drugeje z nova dolbsti. Najpredi izteae okroglo luknjo, ki jo ravno tolika, da more ptica skoz njo zmuzniti. Noti-i se luknja razširi in ^e navzdol, časih črez črevelj globoko. Stene so lepo izglajene, skledičasto dno je pa z drobnimi trščicami nastlano. Gnjezda ne znaša; brez vse dalnje priprave znese na omenjeno iverje 3 — 8 lepo belih jajec. Pri valitvi se vrstita oba. Mladiči so jako grdi in dolgo časa starim niso prav nič podobni. Še predno so popolnoma godni, lazijo iz gnjezda in se vadijo v plezanji. Razen luknje, kjer gnjezdi, si žolna kakor za zabavo napravi Se več druzih lukenj, več ali manj popolnih. V nekterih prenočuje jeseni in po zimi, ko se klatari po gozdu, večidel jih pa kmalu zapusti in gre drugam novih delat. S tem jako ustreza mnogim in mnogim dragim pticam. To je kakor nalašč za male ptice, ki gnjezdijo po drevesnih luknjah, pa so same preslabe za tako delo, niti nimajo tacega kljuna, da bi mogle dolbsti. Iz vsega, kar smo čuli o žolnah, bode vsakdo previdel, da so to za gozd prav koristni ptiči. Samo kak nedeljski lovec, ki je znabiti prvikrat prišel v gozd in vidi žolno razbijati, bi si mogel misliti, da je za drevje škodljiva ptica. Tak lovec skaza si more-oiti še celo umišlja, da je Bog vedi kako dobro in junaško delo storil, ako jo ustreli z drevesa. Pameten in izkušen logar ali gozdnar pa vé, pri čem je, in pusti nedolžno in koristno ptico na miru. Pri nas zivé tri žolne, Največa je: Črna žolna, po dolgem meri blizu poldrugi črevelj. Vsa je črna kakor ogelj , samo teme je lepo rdeče in sicer pri samcu od čela do tilnika, pri samici pa samo na tilniku. Oko je rumeno, kljun plav-kasto^siv, noge sive. Črna žolna prebiva pri nas povsod v goratih krajih po jel6vih in borovih lesovih. Jako le bojazljiva in nezaupna. Človeka se skrbno ogiblje, že z daleč mu se umika; v lesu jo je pač pogosto čuti kričati: k ir, k ir, k ir, ali na oko jo je težko dobiti. Razen vsakovrstnih žužkov jej gre'dó v slast so-sebno mravlje in njihove bube, zarad njih razdeva stare parobke in pride tudi na zemljo razkopavat mravljišča. 8 pomladi rada seda na suho vejo in bobna neizrečeno hiti-o po njej, menda sebi v zabavo, še več pa s to ragljo vabi k sebi samico. Začetka malega travna začne ona sama dolbsti luknjo, kamor misli svojim otročičem postaviti zibelko; za to delo treba 10—14 dni. V kotanjo znese na gole trščice 3 — 5 belih jajec, iz kterih se 18. dan izvalé grdi debeloglavi in tolstokljuni mladiči. Stari jih marljivo pitajo skoro s samimi mravljinjimi bubami. Po zimi se klatjwi okoli in pi-ide tudi v niže gozde, obišče celò hribovska samotna selišča. Zelena žollia je za pol črevlja krajša. Vsa je več ali manj zelena, posebno živo na hrbtu ; (na ' trtici nagiblje na rumenkasto^ po prsih in na trebuhu je pa zamazano belo zelenkasta. Tudi zelena žolna ima lepo rdečo kapico na glavi, razen tega ima samec pod črnim licem tudi rdečo progo, pri samici je pa ta proga črna. Kreljuti so črne z bel imi in rumenimi lisami pisane, ravno tako tudi sivo zelenkasti rep. Oko je belkasto. Ta ptica se po naših krajih nahaja povsod, če tudi ne pogosto, po nižih lesovih, rajša v listnatih nego v jelovih ; sem ter tam stanuje celò po logihin večih sadnih vrtih. Tudi ona je neznano oprezna pred človekom, zmerom jo čujes, vidiš pa redko kedaj. Kedar zleti, kriči: gli k, glik, glik, kakor bi se smijala. Po zemlji še dosti urno skače, posebno rada zahaja na mravljišča, ker so jej mravlje najljubša hrana. Po zimi za silo tudi jé jarebikove jagode. Luknjo za gnjezdo dolbeta oba, samec tudi pomaga valiti jajca, kterih ona znese 6—8. Naposled je še: Siva žolna, ki je nekoliko manjša od zelene in ima sivo glavo in vrat, sicer jej je vsa podobna. Sa- mec ima rdeče čelo, pri samici je pa vsa glava siva. Obnaša se in živi kakor zelena. 47. Detal. V telesnej postavi in po svojem vedenji so žolnam najsorodniai det i. Razlikujejo se samo v tem, da so manjši, zajetniši in trščatiši, da njihov močan in robat kljun ni daljši od glave in da so vsi več ali manj lepo pisani, največ na črnem dnu belo pikasti in pasasti, na glavi in pod repom pa rdeče lisasti. Detli so jako urni in živahni plezavci, na tla ne hodijo radi, dasiravno niso neukretni. Kakor žolne tudi detli ne morejo navzdol plezati, temveč le navzgor ali pa okoli debla v vinkih. Pred človekom se zmerom skriva za deblo ali vejo, samo časih zvedavo pokuka izza stèbla. Pri nas živ6 ti-le detli. Veliki (letal je po hrbtu črn in belo pikast; črne perotnice so mu belo pasaste; na trebuhu je zamazano belo rumenkast, pod repom pa lepo rdeč. Črna glava ima rumenkasto čelo in rdeč tilnik ; lice je zamazano belo, črno podrobljeno; tudi od kljuna niz vrat mu sega črna proga. Samica na tilniku ni rdeča. Po dolgem meri 9 palcev. Veliki detal prebiva po vseh lesovih, po listnatih kakor po jelovih in borovih, v zadnjih vendar najrajši. Z drugimi detli živi v vednem prepiru; kakor hitro čuje nekoga trkati, tekoj prileti in srdito odžene tekmeca. Ako zna lovec na puškino kopito ti-kaje posnemati njegovo trkanje, lehko ga tako premoti, da pride prav blizu njega iskati umišljenega pro-tivnika. Véliki detal je najhuji sovražnik in pokončevalec škodljivih podkožnih žužkov in njihove zalege. V sili se hrani tudi z jelovim in borovim semenom, z bukvico, želodom in lešniki. Borov storž (češarek),^ lešnik ali bukvico zagozdi v kako luknjo in potem tako dolgo seka s kljunom, da pride do jedra. Pri izbiranji luknje za gnjezdo ima svoje muhe, maloktera mu je všeč. Že na pol izdelano spet za- pusti in začne novo tesati. Popolnoma izdolbena ima podobo globoke mošnje ; va-njo znese ona 5—6 svetlo belih ja ec, ktera tudi on pomaga valiti. Jeseni in v zimi pride v nižave in si dà tudi po sadnih vrtih opraviti. Glasi se: pik, pik. Srednji delal zamenjava po listnatih gozdih véli-kega, komur je tudi jako podoben, samo da je za palec krajši in da je po bokih rdečkasto nadahnjen m črno progast. Tudi samica ima rdečo kapico. Gnjezdi na visokih vrbah in jelšah, vhod v luk-W0 je jako ozek, toliko da more skozi smukniti. Zivi in ponaša se kakor njegov veči brat. Mali delal je pritlikovec med svojimi sorodniki, kajti ni veči od vrabca; sicer je pa pisan skoro ravno tako, kakor drugi detli. Čela je sivkastega, temena rdečega; od ust niz vrat črno progast; hrbet in perotnice so belo in črno pasaste. \jrrtica je črna ; rep v sredi črn, ob straneh bel s črnimi pasovi; trebuh bel brez vsega rdečega pod repom; po bokih je črno počrkan. Teme pri samici ni rdeče, temveč belo. Mali detal se bolj drži doline in ravnine nego hriba. Najti ga je po gajih in vrtih; jelovje mu ne godi. Ta srboriti in živi ptiček neprenehoma stikuje g o drevji za mrčesom in je zarad tega koristen, •bnaša se kakor sploh vsi detli; ako znaš pogoditi njegovo trkanje, kmalu ga bodeš privabil k sebi. Preslab, da bi si kjerkoli dolbel luknjo, poišče si navadno štercelj odkrhnjene veje, ki je v sredi že preperel in trhel. Tu si izteše brez velicega truda do pol črevlja globoko jamico, v ktero ona znese 5—7 tenkolupinastih, časih rdeče pikčastih jajčec, iz kterih se mladiči že 14. dan izkobacajo. Izdelana luknja mu služi tudi za naprej v ta namen, malo si jo očisti in se zopet vseli va-njo, ako je ni kak drug duplar že pred njim zasedel. Glas mu je tenek ki k, k i k. Tl'OlirSll delal ima velikost velikega detla in je skoro enako pisan, loöi se samo v tem, da teme ni rdeče, ampak rumeno pri^ samcu in belo pri samici in da pod repom ni rdeč. Se bolje je pa zaznamovan s tem, da ima na nogi samo tri prste, dva spredaj, eden zadaj. Živi pri nas na planinah v jelovih lesovih. Frey er ga je našel tudi v idrijskih in ribniških hribih. V življenji in navadah se ne loči od drugih sorodnikov. 48. Vrtoglavica ali vijoglavka. Vrtoglavka je med malimi našimi pticami šaljiv burkež ali komedijant. Kakor hitro zapazi kaj, kar se jej ne zdi varno, začne se čudovito šopiriti in napihovati, smešno previja glavo, steguje vrat in se pači, da se jej moraš smijati. Neprestalo se pripo-giba in priklanja, privzdiguje kučmico na glavi, streplje^ kakor bi jo božjast lomila, posebno pa obrača in zvija vrat in glavo, kakor kača. S tem čudnim vedenjem hoče prestrašiti in odgnati sovražnika, kar se jej tudi večidel po sreči izteče, kajti to stegovanje in previjanje vratu in glave opominja na kačo, pred ktero so vse manjše ptice v strahu. Vrtoglavka se meseca malega ti-avna, nekoliko dni pred kukavico, vrača iz juga, kjer je prezimila. Pri nas prebiva po pašnikih, dobravah, v grmovji in po vi'tih. V eno mer se čuje pomladi njen vabeči flas: vid, vid, vi vid, ali ugledati jo je težko, er ima tako obleko, da je ni lahko razločiti od lubja drevesnega, toliko manj, ker se pred človekom potuhne in počene na vejo. Vijoglavka je pepelasto rjastega perja z mnogimi belimi, rumenimi in črnimi pikami in pegami poškropljena; od tilnika vleče se po hrbtu širok rujav in črno lisast trak ; siv rep je pa petkrat rjasto pre-pasan. Po rumenkastem vratu in po prsih ima povprek zamokle valovite proge, po trebuhu je pa jasnejša. Po dolgem meri 7 palcev, je tedaj škrjan-Čeve velikosti, samo da je tanjša in vitkejša. Znamenit je njen dolgi, nitkasti, na koncu iglasti jezik. Na-nj nabada mravljinčje bube, gosenice in enaki mrčes, kterega prav pridno obira z drevja in pobira po tleh; ali pa ga kakor polzkega in slinastega črva potakne med razdražene mravlje. Hudi mravljinci se va-nj zagrizejo, kar je pa ptici ravno všeč, kajti kedar je poln. Litro smukne ž njim v usta ÌH pohlastavši žival, ga spet spusti v razkačen mrgolež. Akoravno ima noge ustvarjene kakor detal, vendar ne pleza, temveč le urno smuče po vejah sem ter tam, k večemu, ako se obesi s krempeljci za skorjo. Tudi ne kljuje, ker ima preslab kljun, pridno pa čisti drevje od vsakovrstnega škodljivega drobiža. Vsak gospodar bi moral kolikor mogoče prizanašati vijoglavki in vesel biti, da jo ima na vrtu. Vrtoglavica vali v duplu ktei-egakoli drevesa, zunaj navadno v vrbah, jelšah in topolih ; v vrtu jej je všeč vsaka luknja, naj bode tudi blizu tal. Ker si sama ne more dolbsti luknje, poišče si že gotovo, posebno rada se polasti detlove hiše. Brez vse daljne priprave znese samica na trhlenino 8 —12 belih jajec. V valitvi se ne dà z lepa motiti, kakor pribita sedi, le okoli poldneva jo zameni samec na nekoliko časa. V gostilniškem vrtu blizu Zagreba se je vijo-glavka vgnjezdila tik kegljišča, kjer so vedno ropotali kroglje in keglji. Luknja je bila poltretji črevelj od tal in precej široka, da je človek lehko z roko vanjo dosegnii, dasiravno je bila precej globoka. Ako je kdo prišel k luknji, ali je celò bezal s libico vanjo, je ptica pihala in sikala kakor kača, toda iz gnjezda ni šla. Ko pridem necega dne na vrt, je bas neki preveč radoveden gost pobiral jajca iz gnjezda, ptičji par je pa na bližnjem drevesu žalostno kričal: sek, sèk. Jajec je bilo devet. Sla so iz rok v roke, nekteri so jih kataljali po mizi in so jih hteli prepustiti otrokom v igro. Nagovoril sem krčmarja, naj pusti v miru valiti nedolžno ptico, ki nikomur ni na potu, njemu samemu in njegovemu vrtu pa na velik dobiček. Mož me je poslušal, pobral je jajca in nesel nazaj. Gostje so trdili, da ptica itak ne mara več za-nje, ker so jih ljudje po rokah nosili, ali kmalu so se mogli prepričati^ da ptica ni tako občutljiva. Ni trajalo dolgo, pa smo jo videli, ko je smuknila v luknjo. Odslé je imela mir in naposled so se izlegli mladiči, ktere so pa gostje zopet vznemirovali in jih v roke jemali, če tudi so sikali in pihali. No na svojo srečo so luknjo kmalu tako zasmradili, da nikdo ni hotel več roke va njo vtikati. In tako sta jih stara srečno odgojila in naposled izpeljala. Se predno začne pri nas mraziti, meseca kimovca, se poslovi vijoglavka in potuje v toplejše kraje. 49. Kukavica. Ku, kü ! kaj si vendar že tukaj ? O kukaj tica le kukaj Po svojej starej navadi ! Saj ni še prave pomladi, Dokler ni tvojega čuti glasu. Tako poje pesnik o tebi, mila ptica kukavica, 3oje lepo in resnično. S tebo se začenja najlepši etni čas, ti nam prinesel mehko in toplo mladoletje. Kmeta in meščana tvoj prvi glas z radostjo navdaja. Tvoje kukanje — ne bodi ti oponeseno — res ni umetno, toda pri vsej enostavnosti ima vendar v sebi nekaj ljubeznjivega, nagajivega in prisrčnega. Ljudje vračajoč se s pomladanskega sprehoda, pripovedujejo onim, ki so ostali domà, da so te čuli v mladem ze-lenji, in poročajo, kolikokrat si zakukala. Posebno mlada deklica vestno šleje tvoje glase, iz njih ugib-Ije, kedaj se jej bodo uresničile srčne želje, za ktere še nikdo ne vé. Pastir na paši se pa hitro prime za oni par krajcarjev, ktere morebiti nosi v žepu, češ, da bi vse leto ne bil brez denarja. Naj mu se izpolni vroča želja! Kukavica je gibka in tenka ptica grličine velikosti. Po dolgem meri 14 palcev, od kterih pa polovica gre na klinasti rep. Glava, vrat in hrbet je plavkasto pepelast; trebuh bel in povprek črno marogast. Dolge, ostro prirezane perotnice so temnosive, ravno tak je tudi belopikasti rep ; oko in kratke noge so rumene. Zunanji prst more ptica po volji naprej ali nazaj obrniti. Črni kratki kljun je stisnjen in malo prikrivljen. Mlada samica je rjasta in povprek lisasta in progasta, pozneje je pa samcu podobna, samo pod vratom jej ostanejo zaprane rjaste proge. 44. Kukavica. Kukavica se okoli sv. Jurija vrača k nam ter si vselej poišče svoj stanoviti kraj, kjer se tekoj na-pové s kukanjem. Naumann je opazoval neko kukavico in se je prepričal, da je skozi 32 let hodila v njegovo sosedstvo. Samo on kuka, s tem glasom namreč vabi in kratkočasi samico, ki mu cmihaje se odgovarja: kik, k i k. Vsak par ima svoj odločen okraj, v kterem ne trpi drugega. Kakor se kak pri-tepenec oglasi, tekoj prileti domačin in ga požene v beg. Ako znaš kukavičin glas dobro posnemati, jo lahko premotiš in izvabil k sebi. Akoravno more zunanji prst nazaj okreniti ter se za tega delj plezavcem prišteva, vendar ne pleza. Plaha in nemirna se skrbno prikriva v košate vrhe, kjer pridno obira gosenice, zlasti one škodljive kosmate, kterih druge ptice ne marajo; razen tega po- končuje tudi molje in druge škodljive metulje, kakor-šnih je dosti po gozdu. Gosenčje dlake se prijemajo želodca, da je časih znotraj ves kosmat kakor kožuh. Kukavica leti hitro in lepo kakor skobec, ktere-mu je tudi po velikosti, vitkej postavi in marogastem trebuhu podobna. Zato so stari mislili,^da se kukavica jeseni lahko v skobca spremeni. Že na kratkih nogah se jej vidi, da ni za hojo na tléh ; in res pride na zemljo samo takrat, kedar je kacega črva ali gosenico zapazila. Pri deževnem in hladnem vremenu leta nizko ob tleh in obira žužke po grmovji, pred odhodom jeseni pa tudi lovi rjave kosmate gosenice in skakajoče kobilice po senožetih. Kukavica je jako požrešna, ali ravno s to ne^asitènostjo je koristna v gozdu. Kukavica je med našimi pticami edina, ki ne pozna slasti in težav domačega rodbinskega življenja. Ona edina nima svojega doma, ne dela si gnjezda, ne odgaja svojega zaroda, se sploh ne peča za nj. Jajca namreč podmeta drugim malim pevkam in jim prepusti vso skrb za mladiče. Ko čuti, da bode treba znesti jajce, tihotapi okoli in išče gnjezda z jajci kake male ptice. To čast izkaže najrajši taščici, pastii'ici, palčeku, pogo-relcu, vrtniku, penici, slavcu, cipi, kosu, pa tudi sčin-kovcu, repniku, strnadu, škrjancu in grlici. Kukavica za svoje zanikerno delo vselej ubere oni trenutek, ko valeča ptica za kratek čas zapusti svojo zalego. Takrat hitro sede na gnjezdo in znese eno jajce. Ako jepagnjezdo valeče ptice, kterej misli podvreči jajce, pokx'ito ali pa v duplu, znese kukavica jajce na zemljo, ga vzame v kljun in skozi luknjo potakne v gnjezdo. Kukavičina jajca imajo jako tenko lupinico in so za toliko ptico drobna, ali navadno vendar debelejša nego jajca one ptice, kterej so podložena; tudi niso vsa enaka, skoro vsako je drugače pisano in pegasto. Malim pticam to malopridno podmetanje nikakor ni po volji. Dobro poznajo hudodelko in bržčas slutijo, zakaj se klati okoli njihovih gnjezd. Z velikim vrisčem in cikom se zbirajo okoli nje, zaganjajo se va-njo, da bi jo odgnali. Ali kukavica je močnejša iu se ne dà tebi nič meni niö odpraviti; toliko pa vendar pazi, da jo pri samem djanji pevka ne zateče; kajti sicer bi se moglo zgoditi, da bi nepovoljni dar branila iz gnjezda, kar se neki časih tudi prigodi. Navadno pa pusti tuje jajce med svojimi, ga greje b svojim truplom in se veseji, ko se naposled izvali debeloglavi grdi najdenec. Čudno je to, da se mlada kukavica skoro zmerom popreje izleže, nego domači otroci. Pisana mati ima z najdenčkom tako veselje, da večkrat svoja lastna še negodna jajca iz gnjezda pomeče, samo da se podvrženec more širiti. Mala rej-niča ima sedaj ves dan dosti opraviti, da nanosi dosti lu-ane za nezasitno, vedno odprto rumeno žrelo. Ako BO se s kukavico vred izlegle domače ptičice, jih veča in močnejša kukavica kmalu spravi pod se, sirote komaj dihajo in ne dobé skoro nič jesti, ker jim samogoltni vrinjenec izpred kljuna vse prehlastne, kar je skrbljiva mati njim namenila. Vtihotapljena tujka se dobro redi in hitro raste, domači otroci pa hirajo in ginejo in nazadnje tudi poginejo. Mrtve potem mati sarna spravi izpod nog in jih pomeče iz gnjezda. Zato navadno najdemo samo kukavico v gnjezdu, redko kedaj se more zraven nje obdržati in odgojiti domači zarod. Godna kukavica se ne zmeni več zamačoho, da si ravno ta ae nekoliko dni leta za pastarko in jej za hrano skrbi. L]udje so si že mnogo ubijali glave, razmišljevali ia ugibali, zakaj kukavica sama ne vali. Ne moremo se hvaliti, da bi bili to stvar do kraja, dognali. Največ se vendar misli, da zato ne odgojiva svojih mladih, ker se pri njej jajce za jajcem prepočasi godi; ona namreč znese vsakih osem dni po eno jajce, in ker jih znese vseh skup 6 — 8, traje blizu do dva meseca, dokler niso vsa znesena. Ako bi z valitvijo čakala do zadnjega jajca, pokvarila bi se prva; ako bi pa precej na prvem obsedela, izlegel bi se prvi mladič še pi-ed tretjim jajcem. Tačas bi morala ob enem sedeti in mladiča pitati — to pa ni mogoče. Konec meseca véiikega srpana nas zapuščajo fltare, malo pozneje mlade kukavice in leté tje v srednjo Afriko. Kukavica je dobrega in okusnega mesa, ali težko jo je v roke dobiti. Tudi je ni vredno ubijati, ker nam živa več koristi nego mrtva. 50. Prepelica. 45. Prepelica. Prepelica je soseda skrjančeva. V tem, ko se on vrti v višavi nad zeleno njivo, prepeluje prepelica v plenici, ki se je ravno jela v klasje vreteniti., Škr-janec e zgodaj prišel, otroci prve zalege so^mu je že razbegnili po žitu, sedaj že dela priprave za drugo valitev, ko je prepelica ravnokar prišla z dolzega pota vsa trudna. Pet pedi, pet pedi! se tedaj posebno proti večeru razlega od njive do njive samčev vabeči glas, ona mu pa v razoru tiho odgovarja: bibivi, bibivi. Prepelica je ptica kokošjega plemena in sicer najmanjša; po dolgosti meri samo nekaj malega črez 7 palcev. Sivo rjavkasto, na trebuhu jasnejše perje je po dolgem in poprek rjasto pegasto in progasto, posebno očitna je rjava proga nad očesom. Perotnice so precej dolge in ostro prirezane, rep pa prav ki-a-tek in ves pokrit s podaljšanim perjem na trtici ^ zato je videti kebasta in zaokrožena. Kratek kljun je čvrst in zbočen, kakor sploh kokošji. Samec nima ostroge, od samice se razlikuje po temnejšem perji, zlasti je belkasto grlo z zamoklo rjastim trakom obrobljeno. Prepelica prebiva povsod na obdelanej zemlji, Živuli v podobiib. 12 toda v hribe ne gré rada; najbolj jej godè njive po-sijane s pšenico. Po dnevi se skriva po žitu, pod večer pa nekako oživi in teka prav hitro sem ter tje in pride tudi na senožeti. O lepem vremenu se po kokošje rada valja in koplje v prahu. Pred sovražnikom hitro smuče med bilkami ali pa se potuhne in skrije v kako jamico ali za prsteno gručo, kjer jo je težko zapaziti, ker je skoro iste barve kakor suha prst. Lovci pravijo, da kedar si zbegana ne vó pomagati, strahu potakne glavo v zemljo, bržčas misleč, da je sovražnik potem ne vidi. Leti dosti hitro ali ne visoko; sploh se pa nerada vzdigne od zemlje; leteč nikdar ne sede na drevo, zmerom spet na tla. Samci so strahovito togotni ter se med sebo hudo lasajo. V starih Atenah so jih zato vadili za kratkočasne bojne igre kakor peteline, v Kini imajo pa neki še dandenes to navado. Prepelica se hrani z žitom in vsakovrstnim drugim semenjem, vmes trga tudi travo in sploh zelenjavo, jé tudi črve in žužke in za boljo prebavo zob-Ije pesek, prav kakor kokoš. Ze precej pozno v letu znese ona 8-14 belo zelenkastih in rjavo pegastih jajec. Gnjezdo jej ne dà mnogo opraviti, z nogami izkoplje jamico in jo za silo nastelje s suho travo. Na jajcih sedi skoro tri tedne. Nježni, temno mahasti kebčeki tekoj tekajo za materjo, ki jih skrbno vodi okoli, uči jesti, spravlja pod se itd, kakor koklja. On se ne peča za-nje. Keb-čeki hitro rastó, že konec druzega tedna morejo leteti, v 5. ali 6. tednu so pa že popolnoma dorasli in pripravljeni za potovanje. Ze konec meseca vélikega srpana začn0 prve prepelice odhajati, glavni vlak gré pa meseca ki-movca. Na milijone se te živali zbere jeseni v južnej Evropi po vseh deželah okoli srednjega morja, na Španskem, Laškem, Grškem, Ruskem in po otocih. Takrat vse gomazi samih prepelic. Kedar potegne ugoden južen veter, se vzdignejo jate visoko v zrak in leté prek morja v Afriko. Ali to je lehko rečeno, težko pa storjeno. Morje je široko, prepelice pa niso najboljše letalke. Res da skrbno poiščejo vsak otok na potu, da si počijejo, ali pri vsem tem jih vendar na potu mnogo oncmore in pogine. To je še sreča, ako je morje pokojno; utrujena jata tedaj sede na vodo, si počije in se spočita zopet vzdigne in leti dalje. Ali drugače je to pri viharnem vremenu, posebno ako vihar pride za njimi. Vihar vrže celo jato v morje in razburkani valovi jo pokopljejo v sé. Pri takej priložnosti onemogle padajo na mimo plavajočo la-dijo in obležd kakor mrtve. One srečne, ki prileté do Afrikanskih bregov, 80 zmerom tako trudne in upehane, da jih je moči loviti, bolje rekoč pobirati. Se le za nekoliko časa, ko 80 se oddehnile, se razbegnejo in razkropé po severnej Afriki. Meseca malega travna se pa spet zbirajo na afrikanskem primorji za pot proti domu. Ali spomladne jate se glede števila ne morejo meriti z jesenskimi, komaj polovica se vrne. Mnoge prepelice pa še ne leté prek morja, temveč prezimijo v popreje omenjenih deželah in po otocih. Prepelica ima neizrečeno mnogo sovražnikov, najhujši se vé je pa človek, ki jih lovi in strelja za-rad okusnega mesa.;^Ko pride jesen, jih lovci pokajo, da je groza. Največ jih pa ugonobé Lahi, samo v Napoljskej okolici jih časin na dan ujemó po 100.000. Iz južne Ruske pošiljajo polne sode nasoljenih prepelic v Moskvo in Petrovgrad. Prepelico ljudje radi v gajbo zapirajo, ali pa jo pusté prosto po izbi tekati. Hitro se udomači in je jako zabavna in kratkočasna. Na Štajeru prepelici tudi pravijo podprda. Otroci pojó o njej : Podprda ! Kaj boš jela ? Kam bos šla? Kruh no sir, Prek morja ! Kruh no sir ! Kaj boš tam ? Kaj pa jaz ? Žela bom , , Govneca, Žela bom ! Govneca ! 51. Jarebica. Jarebica je ljubeznjiva, lepo pisana poljska pu-tika brez ostroge na nogah. Glavo ima rjasto rumeno ; 46. Jarebica. vrat in prsi pepelaste, s črnimi pikicami poškropljene ; siv hrbet je po dolgem belo počrkan, poprek rjasto pasast in s črnimi valovitimi progicami gosto prečrtan; sivkaste kreljuti so rjasto in belo prepasane; tudi prisekan, rjast rep in trtica je z rdečkastimi pasovi ozaljšana. Lepo jej pristoji kostanjeva lisa, ki se jej na sivem trebuhu v podobi podkove krivi. Oko je obrobljeno z rdečo golo kožico; kljun je plavkast, noge pa sivkaste. Crevelj dolga ptica vaga po priliki 1 funt. Samica je malo manjša ter ima na trebuhu manjšo in bledejšo podkovo. Ta lepa puta prebiva skozi celo leto povsod na obdelanej zemlji. Po nekterih krajih je prav navadna ptica. Dasiravno se hribov ne ogiblje, vendar so jej ljubša ravna ali holmasta polja, senožeti, strnišča in vinogradi. Posebno všeč so jej kraji, kjer se njive in travniki vrsté z goščavami in grmovjem ; rade tudi obiskujejo redko porobje okoli gozda, v sam gosti les pa ne gredó. S pomladi hodijo jarebice sparoma, pozneje stara dva vodita mladino in vsa družina ostane do pri hodne pomladi skup. Sklučenega hrbta sc zjutraj in proti večeru hitro muzajo med žitom ali pa smu-čejo raed goščavo, okoli poldneva pa počivajo v senci. V svojem okraji se pasoč klatijo sem ter tje, toda daleč nikoli ne gredo, zlasti tam ne, kjer imajo mir. Ako jih kaj prestraši, teko hitro po tleh, tudi poče-nejo in se potuhnejo; ako je nevarnost veča, se vzdignejo z velikim hrupom in pokom, pa kmalu spet sedejo, toda nikdar na drevo, temveč zmerom na zemljo. Za silo gredó tudi v vodo in še dosti dobro plavajo. Kakor prepelica hrani se tudi jarebica z vsakovrstnim zrnjem in semenjem, z žužki in zelenjavo. Po zimi kopljejo po snegu, da pridejo do trave in do zelene ozimine, in obirajo tudi brinove jagodo. No v hudih zimah se jim hudo godi. Sneg večkrat zmrzne tako na debelo, da ga ptice ne morejo raz-praskati in razkopati; takrat je treba stradati. Lakota jim vzame prirojeni strah pred človekom, drzno se približajo samotnim hišam in pridejo celò na dvorišče smeti razkopavat. Ali pri vsem tem jih v takih zimah mnogo pogine, časih na daleč in široko nobena ne ostane. O tacem času mora pameten lovec skrbeti, da mu ta divjačina ne odmré. Okoli grmovja bode razkopal sneg ter jim časih vrgel kako perišče slabejega žita. bpomladi se družine razkropé na pare, kar se pa ne godi brez hudega boja med samci. Samica si naredi v travi ali v žitu jamico, jo nastelje površno z bilkami in v to priprosto gnjezdo znese 10—16 sivo zelenkastih jajec, na kterih ona sama sedi tri tedne. Samec pa blizu nje na straži stoji, zvesto pazi in posluša ter hitro vsako nevarnost obznani valečej družici. Živahni kebčeki so črno, rumeno in rjavo pisani, komaj so izlezli iz lajca že tekajo okoli matere, ki jih skrbno vodi oko i. Oče jih vedno spremlja, pazi na nje in skrbi za njihovo varnost. Ako mladina po kakej nesreči izgubi mater, prevzame on vodstvo in nadomestuje mater. Takrat se vede kakor samica, kliče jih z istim glasom in vabi pod svoje perotnice. Mladiči precej hitro rastó, ali leteti moi'ejo se le v tretjem mesecu. Kakor hitro se staremu ne zdi vse varno, tekoj dà znamenje. Stara zbere ubogljivo mladino okoli sebe, on pa nemirno leta sem ter tje, steguje vrat, gleda in posluša na vse strani. Pri resničnej nevarnosti se razbegnejo in poskrijejo na stanovitno znamenje mladiči, stara dva pa sepavo krivencata dalje in tako premotita sovražnika, da gré za njima in zgreši m adino. Ko starka misli, da je sovražnik že dosti razbegan, vrne se po ovinkih k otrokom, ki so ves čas mirno žedeli vsak v svojem skrivišču. Na vabilni materni glas se pa tekoj spet vsi zberó okoli nje in kmalu se jim tudi oče pridruži. Pozneje, ko mladina malo odraste, morajo sinovi očetu zlajšati težko službo ter za-nj prevzeti stražo. To je ob enem tudi dobra šola za njihovo prihodnost. Jarebica ima mnogo in mnogo sovražnikov; na zemlji in v zraku prežd na-n o razne zveri in ujede, jeseni in po zimi pa še človek. Žive ujete jarebice se privadijo človeku in hiši ter postanejo prav domače. Krotke so posebno one, ktere izvali koklja iz podvrženih jarebičnih jajec. V naših krajih žive razen poljske jarebice še tri druge ptice, ki so z njo veČ ali manj v rodu. Prva je: Gozdna ali hoslua, tudi rdeča jarebica, podlesk in IcŠČarka imenovana. Od poljske jarebice je veča, po dolgem meri 15 palcev. Kjasto rumena kura je belo in črno pisana; sivkast rep ima en črn in en bel pas; grlo je črno, belo obrobljeno. Nad očesom ima rdečo bradovičasto kožico; noge so skoro do prstov pernate; na glavi ima pernato čopo; kljun je črn. Malo manjša samica ima na glavi manjšo čopo in njeno grlo ni črno. Ta jako plaha puta živi po gorskih gozdih, posebno po krčevinah, kjer raste leščevje, praprot in resa. ro dnevi tiho smuče od grma do grma, po noči pa spi na drevji, kjer je varniša pred tiho-tapnimi zvermi. Tudi od tal spodena se skrije v gosto smreko ali jelo. Kakor sploh vse divje kure hrani se z vsako- vrstno hrano, po letu s črvi, polži in žužki, jeseni in po zimi s semenjem, jagodami in brstjem. Po zimi kopljejo dolge hodnike pod snegom, da pridejo do živeža. Hostna jarebica gnjezdi v goščavi na zemlji. V kotanjo znese kacih Ö—15 rumeno rjastih, temno pegastih jajec. Lepe kebčeke vodi ona sama, še le ko so malo odrasli, se samec spet pridruži družini, ki potem do prihodnje pomladi ostane skupaj. Lisice, mačke in kune jih mnogo podavijo, ravno tako tudi kanje in kragulji, zato so te lepe kokoši pri nas dosti redke. Gozdna jarebica je sosebno okusnega in slastnega mesa ; ljudje, ki se v to razumé, pravijo, da je boljša od fazana. Drugi je: Skalui jarcb ali kotoma, za spoznanje manjši od hostne jarebice. Zgoraj je pepelast, po plečih rdečkasto nadabnjen; grlo je belo, s črnim trakom obrobljeno; prsi in bokovi so rjasto in črno pasasti in kostanjevo pegasti, kar ga posebno lepega dela. Rep je rjasto rdečkast; kolobarček okoli očes, kljun in noge 80 rdeče. Pri nas živi ta krasna putika po skalovji in pe-. čevji pustega Krasa, po Notranjskem, Goriškem in v Primorji. Freyer napominja, da prebiva in gnjezdi tudi na Gromadi nad Polhovim Gradcem, kar mi je tudi ondotni lovec potrdil. Skalni jareb je plaha in oprezna ptica. Lovca pozna že od daleč, na kokljin ali pete inov svarilni glas se cela družina razprši in potakne med kamenje in travo; ako lovec ne znà posnemalti kokljinega glasu, ne bode nobenega dobil na oko, naj še tako stikujc za njimi. Med skalami hitro teka sem ter tam i a da si leti bolje od drugih sorodnikov, se vendar nerad vzdigne od tal. Od kake zveri preplašen vendar časih tudi seda na drevo. Hrani se kakor sploh jarebice. Samica znese 12—15 rumenkljastih, rjavo po-črkanih jajec v priprosto ali dobro skrito gnjezdo pod kako skalo, v razpokanem pečevji ali pod gostim grmom. Mladiče vodita oba roditelja v vednem strahu pred grabežljivo zveradjo, ki rada poatopa za brez-akrbno mladino in res marsikomu zavije vrat. Na Grškem in dolenjem Laškem je skalni jareb prav navadna ptica, v Indiji jo pa drzé med domačo lerotnino okoli hiše. Petelini se med sebo neusmi-jeno kavsajo in bijejo na življenje in smrt, dostikrat je boj se le končan, ko eden borilcev pade mrtev na zemljo. Za tega delj so jih nekdaj na Grškem in jih še dandenes v Indiji privajajo na take boje. Meso skalnega jareba daje izvrstno pečenko, boljšo od poljske jarebice in prepelice. Konečno moramo še omeniti: Snežnega ali idaiiiiiskega jarelia, ki živi po naših Bnežnikih v družbi planinskih ščinkovcev in divje koze. Tu se pasejo med dragomastnikovimi grmiči, v rušovji in po skalovji. Da si ravno niso sosebno redki, vendar jih je neznano težko zaslediti, ker so po letu in po zimi tako opravljeni, da jih ni lehko razločiti od prstenih tàl in sivega kamenja, in se zraven pred človekom še potuhnejo. Planinski jareb je po zimi bel kakor sneg, samo kljun in rep je črn ; toda tudi repna peresa so belo cbi'obljena in zgoraj s podaljšanim trtičinim belim perjem pokrita. Po letu je pa skoro vsak mesec drugače opravljen. Kocaste, do plavih krempljev pernate noge, trebuh in kreljuti so tudi po letu bele; samo rep in peresni tuli na kreljutih so črni; sicer je sivo rjast, belo in črno izpran, z rumenimi in črnimi pasovi in lisami opisan. Zimska obleka ima pa skoro zmerom še tu in tam kako letno pisano pero, in tudi narobe se v poletnem oblačilu najde kako zimsko pero. Nad očesom se mu blišči rdeča bradavi-časta koža, ki je pri samcu mnogo veča in očitniša nego pri njej. Snežni jareb se hrani s travo, planinskimi zelišči, jagodami in brstjem, po letu pa tudi pobira žužke in črve. V vročini leni čep6 v senci in se z velikim hrupom še le vzdignejo, ko se jim je človek na nekoliko korakov približal; pri meglenem vremenu bo jako živahni in brezskrbni; pri hladnem in čistem zraku pa jako oprezni. Po letu se drž6 v hladnih, golih višavah, še le ko jih zagrne snežena odeja, se umaknejo v niže gozde, kjer so varnisi pred zameti in plazovi in kjer se laže dobi najpotrebniSi živež. No pri vsem tem jih plazovi mnogo podsujejo in sploh jih v hudih zimah na zmrznjenem snegu dokaj pogine. Pomladi se jesensko in zimske družine razkropé ter «e sparjene vračajo v priljubljene višave. V jamico, ki je z mahom in suhljadjo površno postlana, položi ona 9—16 zamoklo rumenih, rjavo pikčastih jajec. Petelin se ne zmeni niti za valečo samico, niti za mladino; tačas sam pohaja po najvi-ših obronkih. V nevarnosti se kebčeki poskrijejo spretno med kamenje in v luknje, starka pa odleti; ko je nevarnost minula, pride nazaj in jih hitro zopet skliče pod svoje varne peruti. Planinski jareb je dobra jed. 52. Divji petelin. Naše planine so bile nekdaj vse opasane z gostimi črnimi lesovi, ktei-e je pa v novejšem času sekira že jako iztrebila in po mnogih ki-ajih v ma-lovredno redko hosto spremenila. Le sem ter tjo po raztrganih višavah, strmih in nepristopnih koritih je ostal gozd se tak, kakoršen je bil nekdaj ves. Tu lež6 velikanska gnjila debla na tleh, okoli njih pa veselo poganja nov zarod; toda teh débel ni podrla drvarjeva sekira, dozdaj človek seka rajši tam, kjer se les da laže spraviti v dolino in hitreje spremeniti v denar. Kar starega in mladega steblovja leži tod, to je polomila starost, vihar in sneg. Po takih gozdih še dandenes lilača kosmatin medved, prebivajo kune zlatice in divje mačke, po nekterih krajih se dobode le tudi kak ris, posebno pa prebiva po tacih lesovih — divji petelin. Divji petelin je največa divja kura in sploh eden največih naših domačih ptičev. Dorasel meri od kljuna do konec repa blizu tri črevlje, je toraj velik kakor puran; težek je 9-12 funtov, dobode se pa s 15 funti in še črez. Divji petelin pa ni samo velik, tem- 47. Divji petelin. več tudi lep ptič. Glava je črna, vrat in prsi se svetijo kovinsKo in se spreminjajo na piavo in zeleno, črnikasto truplo nagiblje malo na sivo; perotnice so zamoklo rjave, na zgibu bele; trebuh je črn, belo pegast ; črni široki rep belo lisast. Bledi rumeni kljun je kljukasto zakrivljen kakor od kake ujede, izpod kljuna ima prnato brado, ki ga še bolj postavnega dela. Golenice so do prstov pernate; črni kremplji 80 kratki ali močni. Nad rjavim očesom se mu žari škrlatasta bradavičasta koža. Kokošje mnogo manjša, nima brade in sploh njemu ni nič podobna. Perja je rjastega, črno in belo lisastega; po prsih in po grlu čisto rjasta; po belem trebuhu črno in rjavo pisana; rjavi rep je črno pasast. Tehta 3—5 funtov. Divjemu petelinu je najbolj všeč samotno, z bukvami pomešano jelovje in borovje, kjer pod starimi z bradastim lisajem obraščenimi jelami rodi borovnica (črna jagoda), kjer na prelomih raste vresje in ko-pinje. Ciste vode se vé tudi ne sme manjkati. Tu živi po letu in po zimi v sosedstvu črne žolne in pisanih detlov, akoravno se ne zmeni za nje. Le najhujša zima in debel sneg ga prežene v nižave, časih pa tudi v planinskih senikih išče zavetja. Vsak divji petelin ima svoje izvoljeno, visoko drevo, na ktero najrajši seda, na kterem navadno tudi prenočuje in sploh brez potrebe nikdar ne gre daleč od njega. Po dnevi je večidel na tléh, mogočno in počasi stopaj e si išče hrane po goščavi ali pa se zadovoljno koplje v suhej prsti. Toda tudi sedaj, ko bi človek mislil, da je pozabil na vse, kar se okoli njega godi, ga najmanjši šum izdrami iz ugodnega čustva. Ako poČi najtanja suha vejica, sliši on to dalje od sto korakov, vzdigne se z velikim hrupom in hitro s perotnicami mahaje leti (Gorenci pravijo, da pluje) naravnost po lesu. Za tako težko truplo prekratke perotnice mu ne dadó daleč leteti, kmalu sede v kako visoko drevo. Pri grdem vremenu, posebno pri mečavi po zimi ne gré rad z drevesa in večkrat tako dolgo ostane na njem, da vsega osmuče. Divji petelin jé vse, kar druge divje kure. Po letu trga travo, mlado praprot, cvetne mačice, pozneje obira jagode in kopine, vmes zoblje tudi žužke, črve, polže in drobne kamenčke; po zimi in spomladi se pa prehrani skoro s samim borovim in jelovim brstjem. In ker se divji petelin strelja samo s pomladi, zato je njegovo meso trdo, žilavo in diši po smoli ter se mora na poseben način pripraviti, da postane užitno. Kokoš je v hrani bolj izbirčna, rajša zoblje žužke in jé mehkejše sočniše zeli; zato je pa njeno meso mnogo prhkeje in okusnise. Petelin živi navadno sam, brez vse družbe. Samo a pomladi, ko mu kri zavre, vabi kokoši k sebi in se sploh tako spremeni, da ga ni poznati. On, ki je skozi vse leto sama opreznost in živa nezaupnost, se sedaj tako izpozabi, da mu se človek na nekoliko korakov daleč more približati, zraven se vede tako smešno in norčavo, kakor bi bil ob vso pamet prišel. Lovci pravijo: Divji pctelia „poje." Že v druge] polovici meseca suSca — v viSili j;orah pa meseca malega travna — zaèné petelin peti. V ta namen preseli se iz svojega navadnega okraja v stanovit les, ki navadno leži proti jutru in je večkrat daleč od njegovega navadnega stanišča. O tem času se na njegov glas tudi kokoši zacnó zbirati in, priletcvši s petelinom vred v večernem mraku na izvoljeno mesto, posedajo po drevji. Zjutraj so pred dnevnim svitom se začne petelin glasiti; časih dies-kno 8 kljunom, kakor bi s suho palico udaril ob pre-perelo vejo ; dleskanje je zmerom hitreje in glasneje, cmokanju podobno, naposled se prevrže v neznano hitro smicanje, kakor bi koso brusil; lovci pravijo, da „rigel dela." Potem preneha za čas, pa kmalu spet z nova začne tako dolgo, da ga kokošji vabeči glas: d a k, dak izvabi z drevesa na tla. V svoje petje je tako zamaknjen, da takrat, kedar rigel dela, nič ne vidi, nič ne čuje. S stegnjenim vratom, razšopiijenim repom in spuščenimi kreljutimi mencil po veji sem ter tje in prevrača oči, kakor bi bil pijan. Ni mi treba dostavljati, da tačas ne trpi nobenega druzega petelina blizu sebe, in ko bi se kteri prikazal, se med njima tekoj uname boj na življenje in smrt. Pojoč petelin je tako razkačen, tako ga prevzame strast in togota, da napada in grize celò ljudi in živino, ki pride blizu njega. Po solnčnem vzhodu preneha peti ter gré s kokošimi na pašo, zvečer pa spet prileti na isto drevo in drugo jutro se komedija z nova prične. To trpi tri do štiri tedne; pri grdem vremenu vendar ne poje. Ko so se kokoši sparile, gredó spet svojim potom, petelin se loči od njih in odleti spet nazaj v Bvojo samoto. Kokoš si izgrebe kotanjo, jo nemarno nastelje in znese 6—12 rjastih temno pikčastih jajec, ki niso nič veča od jajec domače kokoši. Nagnjezdu sedi tako čvrsto, da se dà večkrat z roko prijeti; prepodena ne gré daleč proč in pride kmalu nazaj ; kedar odide za kratek čas na pašo, pokrije jajca, da jih ne bi kaka vrana staknila. Konec četrtega tedna se izvalé piščcta, kterih je mati neizrečeno ve- sela. Kmalu jih vodi na pašo, razkapa jim mravljišča in je uči jesti; za njihovo obrambo v nevarnosti jej materina ljubezen vdihne vsakorsne zvijače, ali če je potrebno tudi neustrašeno srčnost. Mladičem hitro perje toliko ponaraste, da morejo na drevesa, kjer so varniši pred lakomnimi zvei-mi. Pod jesen se mladi jetelinčki ločijo od matere, poskušajo peti in se radi jijejo med sebo; jarice pa do prihodnje pomladi ostanejo pod materinim očesom. Jajca divje kokoši so že večkrat podkladali do-mačej kokoši, ki jih je tudi izvalila; ali divji otroci so se bali pisane matere, zlasti njenega klokanja in večidel so kmalu poginili. Sem ter tam so vendar kacega mladiča odgojili, ki so se s časom še precej ukrotili. Divji petelin, zlasti kokoši in mladiči imajo na zemlji in v zraku neizrečeno mnogo sovražnikov, najhuji med njimi je znabiti lisica; ako k temu še premislimo, da se stari gozdi čedalje bolj redijo, bode nam razvidno, zakaj ta lepa in zanimiva ptica vse bolj gine po naših krajih. Divji petelin spada z jelenom in srno v tako imenovano v é lik o ali plemenito lov, ki posebno vélikej gospodi dela zabavo. Pravi lovec nikdar ne streli po kokoši, niti po mladičih, temveč samo po petelinu in to samo spomladi, kedar poje. Kmalu po polnoči mora zapustiti postelj ter se napotiti v goro, ki ima še večidel zneženo odejo. Natanko mora poznati ves kraj, posebno pa petelinove lastnosti. Najkasneje ob treh zjutraj mora že biti na mestu, kacih 100 koi-akov od drevesa, na kterem petelin po navadi poje. Tu mora stati mirno tako dolgo, da začne petelin „rigel" delati, takrat skoči hitro nekoliko korakov proti petelinu; ko rigel preneha, mora obstati in mirno čakati drugi rigel in tako naprej tako dolgo, da pride pod petelinovo drevo. Tu ga vzame na muho in streli sred rigla. Ako je zadét, štrbonkne z velikim hrupom na zemljo, ako ne, zleti časih po strelu, časih je pa tako zamaknjen, da ga celò strel ni predramil in lovec potem streli lahko še enkrat. Pravi lovec ga strelja samo s kroglo; z zrnjem je sramotno, tudi se lahko odbije od trdega in gostega perja. 53. Riiševec ali skarjevec. 48. Ruševec ali škarjevec. V sosedstvu divjega petelina živi njegov najbliž-nji sorodnik, prelepi ruševec ali skarnjek, tudi mali divji petelin imenovan. Do dva črevlja dolgi in tri do štiri funte težki samec je svetlo črnega, na piavo se spreminjajočega perja; zgib na perotnicah in pas črez kreljuti je bel; črni tr^uhje belo lisast, perje pod repom je pa čisto belo. Največ ga pa krasi skarjast ali raMjast rep, čegar lepa peresa so na ven vkrivljena. Črni kljun je zakrivljen; nad očesom se mu žari posebno velika in debela rde-čokožnata obrva. Za tretjino manja samica je rjaata in črno lisasta, skoro kakor kokoš divjega petelina; obrva nad očesom je manja. Ta jako plaha in divja kura prebiva sem ter tam po gorskih gozdih, zlasti v brezovji in bukovji; za čisto jelovje ne mara toliko. Na tleh je urniša od divje kure in tudi bolje leti, sicer jej je pa v lastnostih in vedenji vsa podobna. Pomlad tiidi njega popolnoma omami; z razprtim repom in pobešenimi kreljutimi poje in pleše po tléh okoli zbranih kokoši. Sparjene pute se razkropé in znesó po 7 — 12 rumenkastih in rjasto pegastih jajec. Ko mladiči malo odra-stó, pridruži se petelin spet družini, ki potem do pomladi vsa skupaj ostane. Hrani se z raznovrstnim brstjem, cvetnimi ma-čicami, jagodami in žužki. Po zimi si napravi pod snegom dolge rove, da pride do hrane. , Ruševčevo meso je jako okusno, zlasti od kokoši in mladičev. Lov na škarnjeka je skoro še bolj težavna nego na divjega petelina, kajti on tudi med petjem zagleda in začuje vsako nevarnost. Le kdor zna dobro posnemati njegov rigel, ga z lahka privabi k sebi; na ta glas namreč prihiti petelin in hoče odgnati namišljenega protivnika. Zato se lovci radi pobahajo z ustreljenim ruševcem ter si njegova repna peresa (krivce) zatikajo za klobuke. V nekterih krajih naprej obrnjeni krivci na klobuku pomenjajo vol'o za tepež. Mladi ujeti ruševci se dosti hitro udomačijo in privadijo človeku. I •, SÄSÄL® Vvod. Na strani. I. Ptice človeške prijateljice..............3 II. Ptičje življenje...........6 III. Gnjezditev iu valitev.........7 IV. Mladiči.............13 V. Selitev..............15 VI. Ptice naše dobrotnice.........18 VII. Ne preganjajte ptičev.........21 Ptičje podobe. I. Domača perotnina ali živad. Na strani. Na strani. 1. Kura..... 25 6. Pegat .... 53 2. Golob..... 31 7. Pav.....54 3. Raca..... 38 8. Fazan .... 57 4. Gos..... 44 9. Labud .... 60 48 II. Naše poljske in gozdne ptice. Na strani. Na strani. 10. Vrabec .... 65 18. Penica .... 97 11. Lastavica 69 19. Krivokljun ali blask 99 12. Ščinkovec ali zeba 77 20. Palček ali stvžek . 101 13. Strnad .... 83 21. Kraljiček . . .104 14. Taščica .... 85 22. Pastirica ali pliska 105 15. Kalin ali popkar . 88 23. Škrjanec ali škrlec 106 16. Dlesk..... 91 24. Pevka . . . .110 17. Slavec .... 92 25. genica . . . .110 Živali v podobah. 13 Ntt strani. 1 Na straui. 26. Kos..... 116 41. Šoga ali Soja. 152 27. Drozdi .... 118 42. Škorec . . 151) 28. Povodni kos . . 122 43. Udeb ali sinrdokavra 159 29. Vuga ali kobilar . 125 44. Brlez . . . . 161 30. Srakoper . . . . 126 45. Plezavček ali pla- 31. Muhaiji ali muLovci 129 zirec . 163 32. Cipa..... 131 46. Žolne . . . 164 33. Pegam . . . . 133 47. Detal . . . . ■ 169 34. Legat..... 135 48. Vijeglavka ali vrto- 171 35. Vodomco . . . . 137 glavka • 3G. Zlatovranka ali ze- 49. Kukavica 173 lena vrana . 140 .50. Prepelica . 177 37. Vran ali krokar 142 51. Jarebica . 179 38. Siva vrana . . . 146 52. Divji petelin i 185 39. Kavka . . . . 149 53. Kuševec . 190 40. Sraka..... 150 Imenik v tem zvezku opisanih ptičev z dodanimi nemškimi In iatinsliimi imeni. Bankivka (kokoš); B^nkivahuhn ; Gallus Bankiva 30 Belorepka; grauer Steiuschmätzer : Saxicola oenantlie 83. Beloritka, glej belorepka. Bezgavka (senica); Bartmpise; Parua biartnicus 114. Biserka; Perlhuhn; Numida meleagris 53. Blask, glej krivokljun. Borovnjak, glej briiiovka. Branjug, glej brinovka. Bregulja; Uferschwalbe; Hirundo riparia 72. Brezovček; Birkenzeisig, Leinfink; Fringilla linaria 82, Brinovka; Wachholderiìrossel, Krarametsvogel; Turdus pilaris 120. Brglez, glej brlez. Brlez; Spechtmeise, Kleiber; Sitta europaea 161. Brojica ali brolica; Zaungrasmücke, Müllerchen; Sylvia garrula 98. Bud, glej udeb. Butej, glej udeb. Carar; Misteldrossel; Turdus viscivorus 119. Cikovt ; Singdrossel ; Turdus musicus 119. Cipa mala; Wiesenpieper; Anthus pratensis 132. Cipa poljska; Brachpieper; Anthus campestris 133. Cipa velika; Baumpieper; Anthus arboreus 132. Cipa vodna; Wasserpieper; Anthus aquaticus 133. Čižek; Zeisig; Fringilla spinus 81. Čopk a (senica) ; Sehopfmeise ; Parus cristatus 113. Črnelka, glej pogorelček. Črnoglavka; Mönch, Schwarzblättchen ; Sylvia atricapilla 98. Detal mali; kleiner Buntspecht; Picus minor 170. Detal srednji; mittlerer Buntspecht; Picus medius 170. Detal troprsti; Dreizehenspecht; Picus tridactylus 171. Detal véliki; grosser Buntspecht; Picus major 169. Dlesk; Kerubeisser; Coccothi-austes vulgaris 91. Dolgorepka (seuica); Schwanzmeise; Parus caudatus 114. Dolgorepka, dolgoreplja (raca) ; Spieeseute ; Anas acuta 41. Drozd beli; Weindrossel; Turdus iliiacus 120. Drozej, glej drozd. Drozeg, glej cikovt. Drozeg plavi ; Blaumerle, einsamer Spatz ; Petrocincla cyanea 122. Drskač, glej carar. Duplar; Hohltaube; Columba oenas 34. Fazan navadni; gemeiner Fasan; Phasianua colchicus 57. Fazan srebrni; Silberfasan; Phasianus nycthemerus BO. Fazan zlati; Goldfasan; Phasianus pictus 60. Gaga ; Eidergans ; Somateria mollissima 42. Golob divji; Feldtaube; Columba iivia 33. Golob selec; Wandertaube; Columba migratoria 36. Golob skalni, glej golob divji. Gos divja ali siva; Graugans; Anser cinereus 45. Gos njivska; Saatgans; Anser segetum 48. Griljec, griljČek; Hirngrille, Girlitz; Fringilla eerinu« 81. Grivar; Ringeltaube; Columba palumbus 34. Grivnjač, glej grivar. Grlica; Turteltaube; Columba turtur 35. Grlica laška; Lachtaube; Columba riseria 35. Hortolan, glej strnad vrtni. Hubkač, glej udeb. Hudournik navadni; Mauerschwalbe, Segler; Cypselus apus 74. Hudournik planinski; Alpensegler; Cypselus melba 75. Ilovščica, glej šmarnica. Jareb gozdni; Haselhuhn; Tetrao Bonasia 182. Jareb planinski, glej jareb snežni. Jareb rdeči, glej jareb gozdni. Jareb skalni; Steinhuhn; Perdix saxatilis 183. Jareb snežni; Schneehuhn; Lagopus alpinus 184. Jarebica poljska; Rebhuhn; Perdix cinerea 179. Kalandra; Kalanderlerche; Alauda calandra 109. Kalin ; Gimpel ; Fringilla pyrrhula 88. Kameničar; Steindrossel, Steinröthel; Petrocincla saxatilis 121. Kavka; Dohle; Corvus monedula 149. Kavka planinska; Alpendohle, Schaeedohle; Pyrrocorai alpinus 155. Klesk, glej krekovt. Kobilar; Goldamsel, Pirol; Oriolua galbula 125. Kokoš domača, glej kura. Komatar; Ringdrossel; Turdua torquatus 121. Kouopljeuka, glej repnik. Koiiopljičica, glej brezovček. Kos; Schwarzdrossel, Amsel; Turdiis menila 116. Kos kameni, glej kamcničar. Kos planinski, glej kavka planinska. Kos povodni; Wasseramscl; Cinclus aquatieu» 122. Kotoma, glej jareb skalni. Kovaček ; Weidenlaubsänger, Fitis; Ficedula trochilu!) 96. Kraljiček; Goldhähnchen; Regulus ignicapilliis 104. Krampariea, glej kavka planinska. Krehlja; Krickente; Anas crecca 41. Krekovt; Tannenheher; Nucifraga caryocatactes 154. Krivokljuu mali; Fichtenkreuzschnabel; Loxia cmvirosira 99. Krivokljun véliki ; Kiefernkreuzschnabel ; Lo.xia pytiopsittn-cus 101. Krokar; Rabe, Kolkrabe; Corvus corax 142. Kukavica; Kuckuck; Cuculus caiiorus 173. Kura domača; Haushuhn; Gallus domesticus 28. Labud črni; schwarzer Schwan; Cygnus atratus 64. Labud črnovrati ; schwarzhalsiger Schwan ; Cygnus uigii-collis 64. Labud grbec; Höckerschwan; Cygnus olor 62. Labud pevec; Singschwan; Cygnus musicus 63. Lastavica domača; Rauchschwalbe; Hirundo rustica VI. Lastavica hišna; Hausschwalbe; Hirundo urbica 72. Lastavica kmetska, glej lastavica domača. Lastavica mestna, glej lastavica hišna. Leg.at; Bienenfresser; Merops apiaster 135, Leščarka, glej jareb gozdni. Ligarica, glej gos njivska. Lipek, glej šmarnica. Lišček ; Stieglitz ; Fringilla carduelis 80. Menisček ; Tannenmeise; Parus ater 113. Muhar belovrati ; Halsbandfliegenfanger ; Muscicapa albi-collis 131. Muhar črnoglavi ; Trauerfliegenfànger ; Muscicapa atrica-pilla 131. Muhar véliki ali sivi ; grauer Fliegenfänger ; Muscicapa grisola 130. Muhavec, glej muhar. Musa; Sumpfineise; Parus palustris 114, Muteo, glej udcb. Nikavec; Bergfink; Fringilla montifringilla 79. Odap, glej udeb. Olèica, glej čižek. Ostroglež, glej Btrnad beli. Palček; Zauukönig; Troglodytes parvulus 101. Pastirica bela; weisse Bachstelze; Motacilla alba 105. Pastirica rumena ; gelbe Bachstelze; Motacilla sulphurea 106. Pav; Pfau; Pavo cristatus 54. Pegam; Seidenschwanz; Bombycilla garrula 133, Pegat; Perlhuhn; Numida meleagris 53. Panica vrtna; Gartengrasmücke; Silvia hortenais 98. Panica pisana; Sperbergrasmücke; Sylvia niaoria 98. Petelin, glej kura. Petelin divji; Urhuhn, Auerhuhn; Tetrao urogallus 186. Pevka; Alpenfluevogel; Aceentor alpinus 110. Pezdečivka; Sumpfmeiso; Parus palustris 114. Pinoža, glej nikavec. Pižmarica; Bisamente; Anas moscliata 42. Plašica ; Beutelmeise; Parus pendulinus 114. Plavčak; Blaumeise; Parus coeruleus 113. Plazirec ; Baumläufer; Certhia fumiliaris 163. Plezavček, glej plazirec. Plezavec skalni; Mauerläufer; Tichodroma muraria 164. Pliska, glej pastirica. Podgrivka, glej bregulja. Podhujka; Nachtschwalbe, Ziegenmelker; Caprimulgus curo- paeus 76. Podlesk, glej jareb gozdni. Pogorelček; Gartenrothschwauz ; Sylvia phoenicurus 87. Popkar, glej kalin. Prepelica; Wachtel; Coturnix dactylisonans 177. Prusnik; Schwarzkehlchen ; Saxicola rubicola 88. Puran; Truthahn, Indian ; Meleagris gallopavo 48. Kaca divja navadna ; Stockente, Wildente ; Anas Boschas 38. Raca turška, glej pižmarica. Rdečerepka, glej pogorelček. Regija; Knackenta; Anas querquedula 41. Remec, glej plašica. Repaljšica; Braunkehlchen ; Sasicola rubetra 88. Eepnik; Blutliänfling ; Fringilla cannabina 82. Ruševec; Birkhuhn; Tetrao tetris 190. Senica velika; Kohlmeise; Parus major 110. Slavec mali; Nachtigall; Luseiola luscinia 92. Slavec véliki; Sprosser; Luseiola philomela 96. Sraijacicu; Lachtaube; Cohimba riseria 35. Smolnica, glej briiiovka. Smrdat, glej udeb. Smrdela, glej udeb. Smerdojcrica, glej udeb. Smrdokavra, glej udeb. Sinrdovranka; Blauracke, Mandelkriihe ; Coraeias garrula 140. Sraka; Elster; Corvus pica 150. Srukoper čniočeli ; grauer Würger; Lanius minor 129. Srakoper rjavi ; rothrückiger Würger, Dorndreher ; Lanius collurio 126. Srakoper ijoglavi; rothköpfiger Würger; Lanius rufus 128. Srakoper veliki; grosser Würger; Lanius excubitor 128. Strnad beli ; Schnecammer, Spornammer; Emberiza nivalis 85, Strnad mali; Zippammer; Emberiza eia 84. Strnad rumeni; Goldammer; Emberiza citrinella 83. Strnad trstni; Rohrammer, Rohrspatz; Emberiza achoeni-Clus 84. Strnad véliki ; Grauammer ; Emberiza miliaria 84. Strnad vrtni; Gartenammer, Ortolan : Emberiza hortalana 84. Stržek, glej palček. Ščinkovec navadni ; Buchfink, Edelfink ; Fringilla coelebs 77. Sčinkovec planinski; Schneefink; Fringilla nivalis 79. bkarjevec, glej ruševec. Škorec; Staar; Sturuus vulgaris 156. Škorec planinski, glej kavka planiuska. Škrjanec čopasti; Haubenlerche; Alauda cristata 109. Škrjanec gorski ; Heidelerche, Baumlerche ; Alauda arborea 109. Škrjanec laški, glej Kalandra. Škrjanec poljski; Peldlerche ; Alauda arvensis 106. Škrlec, glej škrjanec poljski. Šmarnica; Hausrothschwanz ; Sylvia tithys 87. Šoga; Holzheher, Eichelheher, Nussheher; Garrulus glan- darius 152. Šoja, glej šoga. Štiglec, glej ligžek. Žvrljuga, glej škrjauec čopasti. Taščica; Rotlikehlcheii ; Sylvia vnbecula 85. Taščica plava; Blaukelilchen; Sylvia suecica 88, Trstnica; Rolirsiluger; Sylvia anintlinacea 98. Udeb; Wiedehopf; Upupa epops 159. Udob, glej udeb. Udod, glej udeb. Vijoglavka; Wendehals; lynx torquilla 171. Vizbec, glej strnad mali. Vodomec; Eisvogel; Alcedo ispida 137. Vrabec domači; Ilausspei-liug; Pringilla domestica 65. Vrabec poljski; Feldsporliug ; Friiigilla moutana 68. Vrabec trstni, glej struad trstiii. Vran, glej krokar. Vrana črna; schwarze Krähe; Corvus corone 148. Vrana planinska; Alpeukrilhe, Steinkrilhe; Fregilus gia-culus 155. Vrana poljska; Saatkrähe; Corvus frugilegus 148. Vrana siva; Nebelkriihe; Corvus oornix 14tì. Vrana zelena, glej zlatovranka. Vrtnik ; Gartenlaubsäuger, Bastardnachtigall ; Ficedula hippolais 9 G. Vrtoglavka, glej vijoglavka. Vaga, glej kobilar. Zeba, glej ščinkovec. Zelenec; Grünhäufling, Grünling; Fringilla chlorig 91. Zlatovranka; Blauracke, Mandelkrälie; Coracias garrula 140. Zvrzek, glej brezovček. Žličarica; Löffelente; Anas clypeata 41. Žolna črna; Schwarzspecht; Ficus Martins 167. Žolna siva; Grauspecht; Ficus canus 168. Žolna zelena; Grünspecht; Ficus viridis 168. Žviižglja; Pfeifente; Anas Fenelope 41.