Listek.
517
bi bil menda rad nekak Deschmann-redivivus, med nemške učenjake, je tem smesneje, ker so nam njegove tako imenovane »študije« strokovnjaki označili naravnost kot šarlatansko delo.
Gramatika i stilistika hrvatskoga ili srpskoga književnog jezika. Na-pisao dr. T. Maretic , kr. sveuč. prof. 1899. Štampa i naklada knjižare L. Hart-mana (Kugli i Deutsch). Zagreb. (VI + 700 str.). Cijena for. 4-50.
Izraz »književnog« vzbuja našo pozornost in radovednost. Ze v prvih vrstah »Predgovora« najdemo pojasnilo: »Pored svih dojakošnjih hrvatskih i srpskih gramatika odavna ljudi, kojima je stalo do čista i dobra jezika, osječaju nestašicu knjige, koja bi im bila podpuno i pouzdano rukovodstvo pravilnoga današnjega književnog jezika. Tu nestašicu hode da ukloni ova knjiga.« S tem je tudi označeno stališče te namenoma bolj praktične knjige nasproti »istorički« in »poredbeni« gramatiki.
Ta znamenita slovnica1) dobro dojde vsem hrvaškim in srbskim krogom, saj vsi hočejo, »da im se reče, kako je danas što u književnom jeziku, što je u njemu dobro, što li nije«. — Ali »književni jezik« — to je večkrat preporen pojem. Kolikor je mogoče meni soditi, je tukaj krenil Maretic pravo pot. Kot viri knjiž. jezika, iz katerih zajemlje, izvzemši le malo slučajev, kjer nasprotujejo temu dovolj tehtni razlogi, in kot merilo v dvomnih slučajih veljajo 1) Vuk Štefanovic Karadžic,J) 2) Daničic in 3) narodno blago.
Podrobna ocena te knjige je naloga strokovnih listov; kolikor morem jaz presoditi, je delo dobro urejeno, natančno in dovolj obširno; prav primerno je, da je v njem zbrano vse, kar sploh spada v področje »slovnice«: »Pristup«, v katerem je povedano nekaj splošnega o jeziku in pisavi, »glasovi«, »oblici«, »tvorba riječi«, »sintaksa« in poseben pristavek »stilistika«. Da pozna pisatelj tudi moderne težnje filologov, kaže poglavje str. 21. si.. »Fiziologija glasova«. — Zanimivi — in pisateljevo lastno delo — so nekateri statistični podatki (str. 10. si.), posebno o razmerju med samoglasniki in soglasniki v raznih jezikih, iz katerega se pokaže, je li jezik trd ali mehak; n. pr. hrvaščina ima samoglasnikov 46"47°/0, nemščina 38'86, poljščina 41"43, ruščina 41'69, češčina = latinščina 43"09, franc. 43"36, grščina 46'01, ital. 47'73, staroslovenščina 48'37. — Vpoštevanja vredno je tudi, kar pravi Maretic v § 37. glede pravopisa: »Znam, da je i u pravopisnijem pitanjima kasto dobro ^."'držati se onoga, što se latinski veli: quieta non movere«.
Pravila v »sintaksi« veljajo cesto tudi za slovenščino; nje razdelitev je taka, kakršno imajo šolske knjige, pozna pa se ji tudi Miklošičev vpliv. -• V § 474. je nedostatek, ki ga imajo vse naše praktične slovnice: ne razlikujejo se medialni in refleksivni glagoli, sploh se dovolj ne pojasni refleksivnost. Cas bi že bil, da bi se ta za učenje tujih jezikov tako važna razlika vendar že jasno razpletla. — Za zglede v obliki celih stavkov nima knjiga — v kvar preglednosti — posebnega tiska.
x) Obenem je izšel »izvadak« iz nje: »Gram. hrvatskoga(l) jezika za niže razrede srednjih škola«. Ta izdaja bi najbrž — ne poznam je — zadostovala onim, ki imajo manjše zahteve.
2) Pomembno je, da tako sodi Hrvat! Prezreti se tudi ne sme oni »ili« v naslovu.

518
Listek.
»Stilistika« je zelo porabna tudi za slovenščino, n. pr. na str. 667. o pretiravanju z raznimi superlativnimi izrazi in o napačni rabi takozvanega »plu-ralis maiestaticus« v zgledih, kakor »žalimo, sto smp bili zapriječeni posjetiti izložbu«; kajti »dobri pisci uzimaju množinu za sebe samo onda, kad mislc sa s^boin i_ čitatejje«. Potrebna je svaritev pred pretrivialnimi izrazi, ki postanejo večkrat premoderni; n. pr. (str. 679.): »predsjednik pozdravi skupštinu kratkim , ali jezgrovitim govorom«, ali: »tada Preradovič umre, ali što rekoh: umre, on je besmrtan«. — Na str. 685. svari pisatelj pred provincializmi. — Tvorba neologizmov (novih besed) ustrezaj jezikoslovnim zakonom. Kot dobri novi izrazi se navajajo med drugimi tudi nam znani: »drvored, duhovit, dvoboj, iznenaditi, obrt, odbor, omoguciti, posljedica, predočiti, preporan, promet, pustolov, slavije, svota, značaj«, kot ^labih »izgledati (aussehen), do-pasti se, dobar stajati«. Sicer jih je mnogo, ki bi jih težko nadomestili z boljšimi. — Nestvor je hibridna tvorba: »glasovir«.
Kot »dodatak stilistici« sledi »antibarbarus«,') ki izobčuje marsikatere i v našem knjižnem jeziku običajne besede in fraze.
Slovnica ima torej prav obsežno vsebino. Pogrešam pa nečesa, kar bi zelo povekšalo njeno porabnost: obširnega kazala nima. Knjiga, ki obseza 700 strani in ima v sebi tako raznovrstno gradivo, potrebuje prav nujno tega dandanes vsakemu takemu delu pridejanega pripomočka. Zunanja oblika je lepa.
Milo se mi je storilo, ko sem se, pregledujoč to knjigo, spominjal naših slovenskih slovnic. — Kdaj dobimo knjigo, ki se bo dala primerjati z Mare-, tičevo? Kdo ne ve, da izmed vseh naših slovnic nobena ne zadošča niti praktičnim niti znanstvenim zahtevam? Kako je vzkliknil M. Čop 1. 1833. (Aufierord., Beilage z. Illyr. BI. Nr. 13 vom 30. Marž 1833 p. 1)? On pravi: »Also wo es viele Grammatiken gibt, dort schreibt man correct! Vielmehr finden wir dort die Klagen iiber Uncorrectheit sehr naturlich (zumal wenn die Grammatiken so sehr von einander abweichen wie die unsrigen), da jeder nach der von ihm selbst geschriebenen oder angenommenen Grammatik urtheilt!« Tudi nam sedaj ni treba mnogo slovnic, pač pa ene, ki bi na znanstveni podlagi, pa ozi-rajoč se na praktične potrebe, ustanovila zakone našemu jeziku, naši pisavi. — Zakaj pa je nimamo? Saj smo Slovenci na glasu kot /.at' ^o-//,v narod slovni-čarjev. — Res nimamo univerze. AH_ pa nimamo slavistov? Imamo jih — tudi po vseučiliščih — in imeli smo jih; ali ti nočejo biti slovenisti. Rajši se vglobijo v druge slovanske jezike in občeslovanska vprašanja — in kdo bi 2^*7 2iim zameru ? Edini, od katerega smo v doglednem času pričakovali slovenske * slovnice, ki bi bila pomembna za vse čase, nas je ostavil na veke. Zato stoji kakor prej tako zdaj dejstvo, da oni, ki bi mogli, nočejo, oni, ki bi hoteli, ne morejo. —
Vprav zdaj prerokujejo različna znamenja kritične čase. Boj »elementov« se bliža. Boj je včasih dober — -oasuo; TcaT7]p nxnm pravi Heraklit — da bi le sin tega očeta ne bil — ridiculus mus!
Dr. Jos.   Tominšek.
J) To ime rabi za naslov spisom, ki se obračajo proti vsakemu slabemu izrazu v kakem jeziku; navadno so urejeni po abecedi. Najbolj znan in oče sličnih spisov je Krebsov »Antibarbarus der latein. Sprache«.