LETO II. ŠT. 22 (70) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. MAJA 1997 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549 / 95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIjO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 OB ROBU ŠIROKE RAZPRAVE O FEDERALIZMU SLOVENSKA MANJŠINA IN DANAŠNJI TRENUTEK Vsak čas ima svoje značilnosti, ki se odražajo tudi v vsakdanjem življenju in družbenem okviru, v katerem živimo. Današnji položaj Slovencev v Italiji označujejo različne situacije. Problemi slovenske narodne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini so še vedno isti, čeprav sicer že beležimo določene spremembe in razvoj. Kaj se zlasti kaže v današnjem političnem trenutku naše manjšine? Pravkar so šle mimo upravne volitve, ki so tudi imele svoj delež in - hvala Bogu - uspeh za slovenske kandidate in našo stvar sploh. Utrdile so prepričanje, da smo še vedno sposobni (in to kljub novi politični volilni zakonodaji) doseči svoje cilje. Za tržaško občinsko in goriško pokrajinsko upravo se obeta upa polno delovanje. Trst se bo lahko še naprej bolj odpiral dialogu in obmejnemu sodelovanju, zlasti pa bo prisluhnil potrebam svojega slovenskega dela. Gorica je z zmago Oljke prišla do večine v pomembni krajevni upravi, kot je pokrajina, in tako se vsaj delno zoperstavlja zatohli desničarski politiki občinske uprave. Prihodnje leto bomo rnorali obnoviti deželni svet Furlanije-Julijske krajine. Že sedaj moramo zastaviti vse svoje sile v to, da si priborimo svoje lastno slovensko zastopstvo v tem odločilnem zakonodajnem telesu! Med vprašanji, ki zadevajo našo manjšinsko stvarnost, so seveda še mnoga druga. Zakonska zaščita je gotovo tisti problem, ki je že postal refren. Sedanji začetek parlamentarne diskusije v ustavni komisiji poslanske zbornice je brez dvoma prvi korak, ki pa le nadaljuje podobne začetke pred leti v rimskem senatu. Poslanec Caveri iz Aoste, ki je prvi predlagatelj skupnega zakonskega osnutka, je sicer izrazil prav te dni v Devinu prepričanje, da bo lahko v teku leta zakon tudi dejansko odobren. Za vse to mora seveda obstajati prava politična volja, ki jo bo morala predvsem pokazati Oljka in s tem sama Prodijeva vlada. Vsi vemo, kako se še ostala življenjska vprašanja Slovencev v Italiji počasi in postopno rešujejo. Na šolskem področju cela vrsta problemov s takoimeno-vano racionalizacijo šol, nato prvo delno priznanje (parifikacija) za dvojezično šolo v Spetru, problemi okoli Glasbene matice in glasbenega šolstva sploh itd. Na področju informacije je živo vprašanje tiska, na drugi strani pa odgovorni dejavniki zagotavljajo, da bodo slovenske TV oddaje končno videli v celotni deželi, kjer živimo Slovenci. Med zadnje novosti naj prištejemo davčni obrazec "740" v slovenskem jeziku. Vsekakor pozitivno dejstvo, ki vsaj daje upati na še druge podobne pobude za uradno rabo našega jezika. / stran 2 ANDREJ BRATUŽ KRISTJANI V POLITIKI MORAJO SPOŠTOVATI NAČELO VZAJEMNOSTI DRAGO LEGISA Mudi italijanski škofje so se torej uradno in neposredno vključili v široko razpravo, ki je v teku na vseh ravneh in ki vzbuja pozornost tudi v tujini. Oblika državne ureditve, kot jo določa republiška ustava iz leta 1948, je v globoki krizi, kar priznavajo vse italijanske politične sile. "Italija ima zelo centralizirano državo, a kljub temu z velikimi težavami sprejema odločitve. Zato je treba državno ureditev pomladiti in jo približati najgloblji naravi državljanov, ki znajo mnogo prid-neje skrbeti za svoje zasebne zadeve kot za splošno, občno korist." Tako je ob sklepu zasedanja izjavil predsednik Italijanske škofovske konference, kardinal Ruini, in pristavil, kako si je treba prizadevati, da bi se Italijani vedli odgovorno kot posamezniki in kot člani družinskih in drugih skupnosti. V ta namen prihaja v poštev tudi "decentralizacija odgovornosti." Zanimivo je, da škofje niso uporabljali besede "federalizem", vendar je lahko vsakdo ugotovil, da so imeli v mislih prav to obliko državne ureditve. Kardinal Ruini je povedal, daje beseda federalizem "preveč specifična" in da "ni hotel Cerkve zavezati za takšno ali drugačno ustavno izbiro". Njegova prva in glavna skrb je bila "stvarno pokazati na vsebino”, ne pa se spuščati v razprave o besedah". "Sedanji trenutek je za Italijo in tudi za krščansko f » Enrico De Nicola podpisuje novo italijansko ustavo, ki je postala veljavna 1. januarja 1948. Prvi na levi De Gasperi, prvi na desni Terracini. "Italijanska država je preveč centralizirana, je ujeta v kletko birokracije; spremeniti je treba dinamiko in temeljno logiko njene organiziranosti. Ovrednotiti je treba krajevne avtonomije, sicer ob spoštovanju skupnega državnega okvira in načela vzajemnosti." Tako sta dejala visoka cerkvena dostojanstvenika na zasedanju Italijanske škofovske konference, ki se je končalo prejšnji teden v Rimu. vero zelo obvezujoč, vendar obstaja poleg zaskrbljenosti tudi zaupanje v narodovo življenjskost", je še dejal kardinal Ruini. Omeniti pa velja, da je federalizem ena temeljnih programskih točk vsega italijanskega katoliškega gibanja od Giobertija do Sturza, sama italijanska Cerkev pa je o federalizmu razpravljala v okviru "socialnega tedna" pred štirimi leti v Turinu. O "solidarnostnem federalizmu" je poleg tega govor v listini milanske nadškofije iz leta ! 1995, isti izraz so končno u-porabili štirje škofje iz dežele Furlanije-Julijske krajine v znanem pismu, naslovljenem na predsednika dvodomne komisije DAlemo. Slučaj je hotel, daje ta parlamentarna komisija, ki ima nalogo, da do konca junija izoblikuje predloge za spremembo republiške ustave, prav sredi prejšnjega tedna prvič poslušala razčlenjeno poročilo o "federalni ureditvi države." Gre za korenito reformo republiške ustave, ki pa je nujna, če hoče Italija rešiti nekatere strukturne probleme, kot so: javna zadolžitev, neravnovesje Sever-Jug, brezposelnost, neučinkovitost javne uprave in pomanjkanje čuta za občno korist. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika beremo, da je "federalizem politično gibanje za federativno ureditev države", medtem ko je "federacija državna ureditev, ki združuje dve ali več enako- Miro Oppelt EVROPSKI SINDROM Ivan Žerjal / intervju DRAGO ČEPAR M m VDOR FEDERALIZMA V POLITIČNI DISPUT IN V ZNANSTVENO-POLITIČNO TEORIJO (KAR JE ODRAZ KRIZE SODOBNIH ENOTNIH IN CENTRALISTIČNIH DRŽAV) LAHKO PRIVEDE DO ZOPETNEGA ODKRITJA LOGIKE IN DOSLEDNOSTI FEDERALNEGA NAČELA." (Gianfranco Miglio) Zvone Štrubelj VELIKEMU JUBILEJU NAPROTI Nadja Maganja OB 50-LETNICI TEDNA Jurij Paljk / intervju MAJDA KAUČIČ BAŠA Erik Dolhar KOMEDIJA "AFRIKA..." V KNJIGI Klara Krapež IZ SLOVENIJE DIHA EVROPSKA KULTURA Ivan Žerjal PROSLAVILI 50 LET RADIJSKEGA ODRA Danijel Devetak AKCIJA: CERKEV V DOLU___________________ RAZNA KMEČKA OPRAVILA V MAJU jJUP KATOLIŠKI ČASNIKARJI O FEDERALIZMU ČETRTEK 29. MA|A 1 997 pravnih in relativno samostojnih državnih e-not." Uresničenje federativnega modela za italijanski politični sistem predstavlja, kot vsi priznavajo, eno temeljnih točk ustavne reforme, o čemer teče razprava v dvodomni komisiji rimskega parlamenta. Dejstvo pa je, da še vedno ni jasnih pojmov o tej kočljivi problematiki. Dogaja se tudi, da se mnogokrat pojem federalizem izkorišča v takšne ali drugačne namene. Nekateri imajo federalizem za upravno decentralizacijo, drugi pa celo menijo, da gre za neodvisnost dela države, kot bi bila na primer odcepitev Severa od ostalega italijanskega državnega ozemlja. Po poročilu, ki je bilo prebrano na seji dvodomne komisije (poročevalec je bil senator DOnofrio, ki pripada Krščanskodemokratskemu centru), bi nova, federativna ureditev upoštevala obstoj sedanjih 20 dežel. Te bi imele primarno zakonodajno o-blast na področjih, natančno določenih z ustavnim zakonom. V bistvu bi osrednja državna oblast ohranila pristojnosti za tista področja, ki so skupne, občne koristi, kot sta na primer zunanja politika in obramba. Eden najpomembnejših, a tudi najbolj spornih aspektov nove federalne ureditve so gotovo davščine, ki jih bodo pobirale posamezne samostojne državne enote, del katerih bo seveda moral v o-srednjo blagajno. —— STRAN 2 Pil ČETRTEK 29. MAJA 1997 EVROPSKI SINDROM MIRO OPPELT Francoski predsednik Chirac se je ujel v lastno zanko. Predčasno je razpustil parlament, v katerem je lahko računal na obsežno večino, da bi lahko sre-dinsko-desničarska vlada po novih volitvah in predvideni potrditvi brez hujših zaprek uresničila zahtevne in boleče ukrepe, ki jih zahteva uvedba enotnega evropskega denarja. Dejansko pa je v prvem krogu parlamentarnih volitev levica za pet točk prekosila desnico. Krivdo za neuspeh je zavrnil na zvestega premiera Juppeja, kije opravil neprijetno pripravljalno vlogo in si nakopal breme kritik. Juppe je po izidu prvega kroga napovedal svoj odstop. Chirac bo v teh dneh, pred nedeljskim drugim krogom, zbral vse moči, da prekucne rezultat in prepreči t.i. sobivanje predsednika z opozicijskim premierom, socialističnim voditeljem Jospinom. V bistvu gre za nadaljnji primer evropskega sindroma. Na papirju se vsi zavzemajo za utrditev Evrope, zatakne pa se pri bremenih. Uveljavitev laburistov v Angliji in uspeh francoskih socialistov v prvem volilnem krogu kažeta na odpor proti neoliberalizmu, proti prevladi gospodarstva in financ nad politiko. Gre za strah pred Evropo brez socialne duše. Razlikovati pa je treba med protestom in dejanskimi stvarnimi možnostmi reševanja zapletenega vprašanja preživetja Evrope v svetovni ekonomski globalizaciji. V ozadju pa je bilo tudi trajno usihanje francoskega vpliva na svetovnem prizorišču, čeravno, kot se dogaja pri narodih z močnim državnim čutom, to ni prišlo do izraza v volilni kampanji. Francozi so v bistvu v prvem krogu volitev izrazili svoje nezadovoljstvo in razočaranje, kot se je že pripetilo pokojnemu predsedniku Mitterrandu. S 1. STRANI SLOVENSKA MANJŠINA IN... V ta niz naj še uvrstimo zahtevo po zajamčenem slovenskem zastopstvu v izvoljenih telesih, ki bi slovenski narodni skupnosti v deželi zagotovilo nominalno enakopravnost. O tem in o vseh drugih podobnih in še neobdelanih vprašanjih pa bomo gotovo še dalje pisali, dokler ne bo prišlo do njih ustrezne rešitve. V zadnjih letih je bilo mnogo govora o potrebi po skupnem predstavništvu manjšine. Konkretno naj bi to bil izvoljen organ s strani pripadnikov slovenske manjšine, nekak narodni svet, ki bi navzven zastopal najvišje interese Slovencev v Italiji. Spet zapleteno in praktično težko rešljivo vprašanje, zlasti če vsaj pri enem delu manjšine manjka za to potrebna politična volja. Nanizani problemi zahtevajo poglobljeno obravnavo. O nekaterih smo že veliko pisali, o drugih manj. Vsekakor so to silno obvezujoče teme, ki jim sami ne moremo biti kos. Na eni strani je potrebna manjšinska zavest in trdna volja po dosegi naših pravic, na drugi pa iskrena pripravljenost večine, da do tega res pride. In vse to v trenutku, ko se pripravljajo v parlamentu velike ustavne spremembe z dvodomno komisijo in se dnevna kronika ubada s secesijo in separatizmom nekaterih lombardsko-be-neških krogov. S svoje strani zaupamo v razsodnost ustavnih organov in izražamo upanje, da bo zato tudi manjšinska stvarnost primerno zaščitena in ovrednotena. ZAŠČITNI ZAKON ŽE DO JESENI? Tako upa valdostanski poslanec Luciano Caveri, ki se je mudil v četrtek, 22. maja, v hotelu Forte Agip v Devinu, kjer je imel tiskovno konferenco, ki jo je priredila stranka Slovenske skupnosti. Caveri je ob tej priložnosti izrazil upanje, da bo že pred poletjem pripravljen okvirni tekst, kateremu bodo poslanci potem predlagali morebitne popravke. Zakon za zaščito slovenske manjšine pa bi poslanska zbornica sprejela že do jeseni. Na tiskovni konferenci (prisotna sta bila tudi deželni tajnik SSk Martin Brecelj in član vodstva Pavel Gorjup) je valdostanski poslanec orisal osnutek zakona za zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki ga je podpisal in vložil pred letom dni (na prvi dan 13. zakonodajne dobe). O osnutku teče razprava v ožjem odboru parlamentarne komisije za ustavna vprašanja, poročevalec pa je poslanec Oljke Do-menico Maselli. Besedilo zakonskega osnutka je v bistvu enako tistemu, ki ga je predlanskim predstavil senator Darko Bratina, ki je ob tisti priložnosti zbral podpise okoli 40 parlamentarcev, in vsebuje tudi predlog o zajamčenem zastopstvu manjšine v poslanski zbornici in senatu. Osnutek je sad sodelovanja vseh komponent slovenske manjšine, tako da ga imamo za skupnega. Po Caverijevih besedah predstavlja v tem trenutku prioriteto za vlado in vladno večino, ki ga hoče sprejeti pred zakonom o ostalih manjšinah, tudi zato, ker doslej Italija ni izpolnila svojih notranjih in mednarodnih obvez do slovenske manjšine. Caveri je ob tej priložnosti tudi zavrnil polemične tone italijanske desnice, ki ostro nasprotuje zaščitnemu zakonu. Na tiskovni konferenci je spregovoril tudi deželni tajnik SSk Brecelj, ki je opozoril na dejstvo, da slovenska manjšina še vedno nima urejenega svojega pravnega statusa, kar predstavlja hud madež na italijanski demokraciji. IŽ NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: .'14 170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 F A X 048 1 / 5 36978 34 1 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 77 5 419 GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODCOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AGENCY S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 65.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 120.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU FG NOVO IN STARO V ITALIJANSKI POLITIKI BOSSI BURI POLITIKE Težkim problemom, ki razdvajajo vladno koalicijo zaradi sporne pokojninske reforme, in nesoglasjem glede ustavne preosnove, se je v nedeljo pridružila tudi pobuda Severne lige za enostranski referendum o secesiji severne Italije od Rima. Še pred nekaj leti ali manj bi bilo govoriti o ločevanju Italije na dva dela bolj podobno bogoskrunskemu dejanju kot pa stvarni pobudi, ki bi imela količkaj možnosti za uspeh. Toda težnje in zahteve po decentralizaciji so bile tako glasne in prepričanje v njeno nujnost tako zasidrane v vse plasti prebivalstva, da so praktično vse stranke osvojile idejo o federativni preosnovi države. Tako se je zgodilo, da zdaj vsi mirno razpravljajo o federaciji. Drugo vprašanje je seveda, kako resno gledajo stranke in njihova vodstva na to možnost. Severna liga je seveda o takem razpletu še korak dlje in zdaj Bossi govori o secesiji kot o povsem normalnem razvoju federativne ideje. To pomeni seveda napenjanje napetosti do mere, ki lahko vsak trenutek sproži nevaren in neustavljiv plaz. K temu je gotovo pripomogel tudi nedeljski referendum, ki je dokaj vznemiril politike, civilno družbo in tudi cerkvene kroge, ki sicer zavračajo vsako skrajnost in vsako vznemirjanje javnosti, vendar menijo, da govoriti o avtonomiji in secesiji ni greh. Politiki so skušali označiti pobudo Severne lige kot neresno dejanje in so se referendumu po-smihali, vendar pa niso znali dobro zakriti zaskrbljenosti zaradi odmevnosti izzivalne geste Bossija in tovarišev. Ne glede na verodostojnost številk, ki jih je objavila Severna liga, tako glede udeležbe kot samega rezultata, pa je jasno, da uživajo sile, ki se zavzemajo za ločitev od Rima, kar lep konsenz med prebival-j stvom severne Italije. Prihodnji razvoj pa bo v mnogočem odvisen od resnosti, s katero bo dvodomna komisija uresničila ustavno reformo. Predsednik senata Mancino odgovoril Veri Tuta Ban Nabrežinska podžupanja Vera Tuta Ban je poslala svoj odmevni govor (oz. njegov prevod), ki ga je i-melav Rižarni 25. aprila letos, predsednikoma Italije in Slovenije ter predsednikom vlade in parlamenta obeh republik. Predsednik italijanskega senata Nicola Mancino jo je v odgovoru seznanil s tem, da soglaša j z željami, izraženimi v govoru, da bi se vrnili k večji humanosti in solidarnosti v celotni naši družbi; v tem vidi edini izhod iz spirale nasilja. Hkrati poudarja tudi nujnost nove vzgoje k strpnosti. S 1. STRANI KRISTJANI V POLITIKI MORAJO SPOŠTOVATI NAČELO VZAJEMNOSTI V tem pogledu bo nujen sporazum, ki naj se sklepa vsako leto. Pri tem naj bi se za vsako ceno izogibali prevelikim razlikam, zlasti pa nevarnosti nastajanja "bogate" in "revne" Italije. Tej nevarnosti posvečajo največjo pozornost prav škofje in celotna Cerkev, ko govorijo o "solidarnostnem federalizmu". "Cerkev ima vso pravico in dolžnost - je dejal podpredsednik škofovske konference, genovski nadškof Dionigi Tettamanzi -, da svari, kako je velik grešnik, kdor odklanja in zavrača solidarnost. Vsi kristjani, ki se bavijo s politiko, so dolžni spoštovati načelo vzajemnosti, ki je njihov razpoznavni znak." To je tudi glavni razlog, zaradi katerega škofje odklanjajo odcepitev, saj bi ta po njihovem pomenila predvsem velikansko ' diskriminacijo, kar nikakor ni v skladu s krščansko logiko". Če na celotno zadevo gledamo z našega, manjšinskega zornega kota, moramo u-gotoviti, da senator DOno-frio v svojih izvajanjih in načrtih ne omenja dežel s posebnim statutom, medtem ko štirje škofi iz Furlanije-Julijske krajine v svoji izjavi opozarjajo, da je ta dežela dobila poseben statut tudi in predvsem zaradi prisotnosti narodnih oziroma jezikovnih manjšin. Ta "plat medalje" pa zahteva poglobljeno preučitev. POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE KOT ZA VSE BO EVROPA TRDA PREIZKUŠNJA TUDI ZA NAŠO MANJŠINO Uvodoma je nujno naglasiti prepričanje, da je nastajanje Evropske zveze edina smotrna in ugodna prihodnost za t.i. staro celino in vse, ki jo sestavljajo. Zdi se, da le usmeritev v skupnost evropskih držav rešuje nekaj osrednjih problemov tega dela sveta. Med temi problemi prav gotovo niso najvažnejši ekonomski, čeprav se v tem trenutku ostro postavljajo v prvi plan kot eno od sredstev za dosego suverenosti v planetarnem smislu. Še močneje je namreč v današnji Evropi čutiti pomanjkanje etičnosti in solidarnosti, kar se je še kako pokazalo ob primeru vojne v Bosni in Hercegovini in ne nazadnje v primeru Albanije, ki ga mora reševati pretežno le Italija. Evropska zveza naj bi torej z večjo notranjo strnjenostjo zmogla več tiste človečnosti, ki jo pričakujemo od zibelke civilizacije. Toda nastajanje nove Evrope je pokazalo, da mora vsak od njenih členov prispevati razmeroma zajeten delež. Od trenutka, ko se je zaradi tega znašla v stiski tudi Nemčija, je postalo jasno, da je idealiziranje Evrope v bistvu docela zgrešeno, v kolikor ne gre za upoštevanje resnih dejanj vsake članice posebej. Da gre za obvezujoča dejanja, lahko iz dneva v dan opazujemo v Italiji. Evropa je torej skupni dom, ki ga je treba šele zgraditi, in ne že postavljena hiša, v katero se je mogoče brez skrbi vseliti. Razumljive so v tem smislu velike težave Slovenije, prav gotovo pa se bomo z Evropo soočili tudi pripadniki manjšine. Z drugimi besedami: Evropa bo od nas zahtevala odmerjen delež, kljub temu da še ni mogoče jasno ugotoviti, kako visok bo zahtevek. Res je, da nas bo Evropa dokončno odtrgala od preteklega ideološkega obdobja in da nam bo kot manjšini dala celo vrsto manjkajočih pravic. Res je nadalje, da je Evropa v vsakem primeru tudi za nas daleč najustreznejša in celo možna srečna prihodnost. Toda po drugi strani je logično, da se nam bo njeno uresničevanje približevalo enako dosledno in nepopustljivo kot do vseh narodov in narodnosti. To pomeni, da bosta na preizkušnji naša ekonomska moč in sposobnost. Na preizkušnji bo naša identiteta, pri čemer so v skrbeh že srednje veliki narodi kaj šele tisti manjši oz. manjšine. Na preizkušnji bo torej identiteta v dobesednem narodnostnem smislu, enkratnost in posebnost, ki naj se ne bi u-kinili, ampak celo okrepili. V tej točki kakor tudi v točki ekonomske moči bi bili kot manjšina v tem trenutku dosti bolj brez skrbi, ko bi že bili celovito organizirani. Manjši narodi so na primer v težavah, kljub temu da imajo svojo državo; kako se bodo znašle manjšine, ki so že v osnovi brez omenjene zaščite. Zaradi tega se velja vprašati, ali ne bo nastajanje Evropske zveze še dodatno razrahljalo vse tiste narodnostne prostore, ki so ekonomsko šibkejši ali sploh ne morejo imeti državne podlage oz. kako drugače zavezujoče organiziranosti. Na ta vprašanja bomo morali pričeti kot manjšina čimprej odgovarjati ravno zato, ker Evropska zveza v zadnjem obdobju nastaja zelo hitro in bomo slej ko prej zaživeli v njej po njenih zakonih. AKTUALNO INTERVJU / DRAGO ČEPAR Dr. Čepar, najprej bi Vas prosili, da bi se na kratko predstavili našim bralcem! Rodil sem se pred pol stoletja na Barki v Brkinih. V Ljubljani sem doštudiral matematiko, potem pa doktoriral na Ekonomski fakulteti in začel predavati na univerzi. Dvajset let sem delal na Inštitutu Jožef Stefan, v prejšnji vladi pa sem bil štiri leta državni sekretar za družino. Lani novembra sem na volitvah kandidiral na listi SKD. Sodelujem v Gibanju za življenje in pri verskem izobraževanju odraslih. Z ženo Ano sva že proslavila 25-letnico skupnega življenja, od najinih petih otrok pa samo najmlajši še nima vozniškega izpita. Primorsko, Trst in narodna prizadevanja Slovencev nosim v srcu od mladih nog. Tako sem kljub odločitvi za študij matematike za maturitetno nalogo izbral Trst po drugi svetovni vojni - pri razredniku prof. Zupanu, ki še danes z ljubeznijo oblikuje in vzgaja gimnazijce v Postojni. Vesel sem bil vabila vTrst in pogovora z Vami za Vaše bralce. Bi nam lahko kot član Gibanja za življenje nekaj povedali o njem? Kako je organizirano in strukturirano, koliko članov ima, koliko je razširjeno, s čim se ukvarja? Kot gibanje obstajamo deset let, pred nekaj leti pa smo se organizirali in registrirali kot društvo. Če ne upoštevamo skupinskih članov, nas je nekaj več kot tisoč. Meje RS pa ne predstavljajo meja našega dela. Člane imamo tudi med zamejskimi Slovenci in izseljenci. Pred letom dni se nam je pridružil gospod Francis Elden Curtiss, nadškof v Omahi v ZDA, ki je po materi Slovenec in nekoliko govori slovensko. Naš program izhaja iz prepričanja, da je človeško življenje čudovit dar, ki ga želimo razviti v vseh smereh in ga spoštovati od spočetja do naravnega konca. Podpiramo življenjski pogum, dobro pripravo mladih za življenje in zakon, v družinah pa odprtost za življenje. Podpiramo VESELIM SE ŽIVE VEJE NA NARODOVEM DREVESU IVAN ŽERJAL Dr. Drago Čepar je član Gibanja za življenje, to je organizacije, ki v Sloveniji spodbuja in podpira vrednote življenja, družine, etike. V ponedeljek, 19. maja, je dr. Čepar v Društvu slovenskih izobražencev spregovoril o nekaterih izzivalnih vprašanjih za slovenski narod v današnjem času. Ob tej priložnosti smo ga zaprosili za pogovor, na katerega je rad pristal. kulturo življenja, kot jo predstavlja papež v okrožnici Evangelij življenja. To delamo v obliki predavanj, tečajev v Sloveniji, zamejstvu in med izseljenci. Vsako leto imamo enodnevno srečanje in Teden za življenje, ko je dejavnost krepkejša. Izdajamo plakate, zgibanke, zbornik za življenje in prevode izbranih besedil (zadnje jeČloveško življenje največji čudež). Zbiramo podpise za življenju prijazne zakone (nazadnje za zakon o podaljšanju porodniškega dopusta). Imamo tudi posvetovalnico. Obveščamo se s povezovalnim listom. Več gradiva in informacij pa dobite na sedežu gibanja, Rimska 13, 1000 Ljubljana, ali po telefonu 061 -21 7-304. Življenje, družina, demografsko stanje, bioetika: to je le nekaj vprašanj, s katerimi se dandanes ukvarja človek. Kako poteka razprava o tem v mednarodni javnosti in v Sloveniji? Področja, ki ste jih našteli, so tesno povezana in zelo pomembna. Trdnost in materialna osnova dru- žine vplivata na posameznikov uspeh in srečo v življenju, na prijaznost njegovega odnosa do življenja. Od tega je odvisno, ali bo sam ustvaril družino, koliko otrok bo imel. Posledica teh odločitev je demografska slika. V Sloveniji se je v 25 letih delež zunaj zakonske zveze rojenih otrok povečal od 9,5% na 31%. Rodnost, merjena v številu otrok na eno žensko, je padla na 1,29%, kar je daleč pod ravnijo, potrebno za enostavno obnavljanje. To je največja grožnja obstoju slovenstva v vsej zgodovini. Slovenija je leta 1993 sprejelatfe-solucijo o družinski politiki, ki jo postopno uresničuje. Udeležba družinskih prejemkov v domačem proizvodu se je v obdobju prejšnje vlade znatno povečala, vendar še krepko zaostaja za deleži izpred nekaj desetletij, zato je treba to rast ohraniti in povečati. Prenizki rodnosti posvečamo premalo pozornosti glede na njen pomen za narodni obstoj in blaginjo. Razprava o tem je prešibka. | Nekatere države namenjajo tej problematiki več pozornosti in denarja in to z vidnim uspehom. Vendar prizadevanja za dvig rodnosti države bolj sramežljivo omenjajo v mednarodnih krogih, v svojih zakonodajah pa v ta namen marsikaj postorijo. Seveda so tu že v Evropi velike razlike, kaj šele, če gremo na druge celine, kjer so problemi zelo različni. Bioetiki namenja Evropa precejšnjo pozornost. Tako je Svet Evrope pripravil posebno konvencijo o tem vprašanju. Kmalu naj bi jo ratificiral tudi slovenski Državni zbor. Žal se sedanje besedilo izogne bistvenim problemom, kot so splav, evtanazija in umetna oploditev, opredelitev nekaterih ključnih pojmov, kot na primer "človeško bitje" in "vsakdo", pa prepušča zakonodaji posameznih držav. Naši poslanci bodo kmalu razpravljali tudi o zakonu o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki bo o-predelil, kaj bo v Sloveniji dovoljeno in kako. Kakšno pa je zadržanje oblasti oz. politike do teh vprašanj? Težko je govoriti o nekem enotnem zadržanju. Različne stranke in skupine ljudi imajo različne poglede. Naša stranka zagovarja poglede, ki izhajajo iz krščanske etike. Gotovo pa vsi tem problemom posvečamo manj pozornosti in časa, kot ga glede na pomen zaslužijo. V zamejstvu niste prvič. V kolikšni meri poznate zamejsko stvarnost iti kako jo ocenjujete? Katere so podobnosti in razlike z matico? V Trstu sem bil več kot dvestokrat. Sodeloval sem s slovenskimi šolami i (France Prešeren, Jožef Stefan). Moja sestrična iz Mavhinj je bila pred upokojitvijo slovenska učiteljica. Januarja 1991 pa sem tu predaval o temi Trdna družina - močna država. Pred desetletji smo obiskovali slovenske predstave v Kulturnem domu, zdaj spremljam nastope vaših skupin (nazadnje pod vodstvom gospe Susič) v Sloveniji. Poznam poglavitna prizadevanja in probleme. Veselim se tako žive veje na drevesu slovenstva. Razlike so v politični, verski in kulturni izkušnji zadnjega pol stoletja. Vendar so razlike med posamezniki znotraj Slovenije, pa tudi med zamejci, večje kot med zamejci in matico. Skupna pa sta nam sramežljiva in negotova drža v verskih zadevah in podcenjevanje pomena družine in otrok za narodni obstoj ter posameznikovo srečo in življenje. Veselimo se zaščitnega zakona, demokracije... Toda, kaj nam bodo pomagali zaščitni zakoni v Italiji in kaj demokracija, suverenost in Evropa, če nas ne bo? In v tem smo usodno povezani. Prizadevanje za življenje in družino bi morala biti prva točka resnično slovenskih strank ter verskih in drugih skupin na obeh straneh meje. Kakšna je vloga in naloga posameznika in ustanov, da se stanje spremeni? Zavedati se, da smo žive ribe v močnem toku. Priplavali bomo tja, kamor bomo odločeni priplavati, ne glede na smer toka. To ne velja samo za skupnost, ampak tudi zame osebno. In od tega, ali bom plaval, je odvisno moje življenje, od tega, kako bom plaval, pa moja sreča in uspeh. Kaj bi pa morali narediti kristjani posebej za to? Samo biti kristjani. Zavedajoč se, da smo odrešeni in neizmerno bogati in dolžni od tega bogastva dajati drugim. Da smo v zavezi - zavezi življenja. Da nam Jezus naroča: 'Vese/rte sel" in "Ne bojte se!" In Gospod, ki te je ustvaril, ti že v stari zavezi govori: "Ne boj se! Odrešil sem te in te poklical po imenu. Moj si. In če boš moral skozi ogenj, ne boš zgorel in plameni te ne bodo osmodili. In če boš bredel skozi reke, jaz bom s teboj in valovi te ne bodo zagrnili. Zakaj jaz sem Gospod, t\'oj Bog in odrešenik." Lep pozdrav bralcem. Poslušajmo velikega prijatelja Slovencev: "Korajža velja!" 3 ČETRTEK 29. MAJA 1997 PREJELI SMO IN OBJAVLJAMO ODPRTO PISMO SLOVENSKI KULTURNO GOSPODARSKI ZVEZI Izjava Sveta slovenskih organizacij, sprejeta na seji izvršnega odbora 21. maja 1997. Spoštovani! Nemalo smo bili presenečeni, ko smo ugotovili, da je v drugem delu vašega občnega zbora, ki naj bi postavil nove temelje vaši Zvezi, postal Svet slovenskih organizacij glavni predmet obravnave glavnega poročila, ki je bilo osnova za razpravo. Prepričani smo, da to ni bilo primerno okolje za odpiranje vprašanj, o katerih smo začeli v zadnjih mesecih dokaj stvarno razpravljati na ravni odborov in se tudi dogovorili za skupen organ, ki naj bi obravnaval specifične probleme, v prvi vrsti tiste, ki se nanašajo na skupne ustanove. Vam se je zdelo primerneje sprožiti zadeve javno, kar nam seveda nalaga dolžnost in pravico, da javno odgovorimo v prepričanju, da ste to zavestno sprožili, da bi nas postavili - vsaj v moralno-političnem smislu - pred nekakšno izvršeno dejstvo in da bi odvrgli na nas odgovornost za težave, ki jih imate z upravljanjem svojih struktur. Na izvršena dejstva kakor na pogojevanja in izsiljevanja pa nismo pripravljeni pristati, s čimer samo poudarjamo naša že znana stališča, ne glede, ali s tem potrjujemo ali zavračamo načelo bipolarnosti, o katerem se zdaj toliko govori, češ da je za našo novo stvarnost nesprejemljivo. Bipolarnost, ki nam je bila vsiljena, bomo prerasli, ko bomo zadeve razčistili, jih razjasnili, odkrili ozadja in vrsto zagonetk iz naše skupne novejše zgodovine ter ustvarili razmere za novo sodelovanje na višji ravni. Šele tedaj bodo možne tiste skupne poteze, o katerih vi govorite in ki v bistvu - če dobro premislimo - pomenijo ponovno privilegiran položaj. V tem smislu vzbujate vtis, kot da se stara garnitura prebuja in hoče spet vplivati na tok dogajanj pri nas. DA skupnim pobudam, toda dogovorjenim! DA tudi reševanju problemov, ki nastajajo v naših skupnih ustanovah, toda ne zahtevajte, da bomo delili odgovornost za probleme, ki ste jih povzročili vi, ko ste sami, samostojno in brez kontrole u-pravljali stvari, ki so se morale nujno iprekucniti, ker niso imele temeljev. Niti ne morete pričakovati, da bomo žrtvovali od svojega pri odpravljanju posledic preteklega početja. Obstajajo nepremičnine, o katerih se je doslej še zelo malo govorilo, ker je to bila prepovedana tema. Uporabimo jih za kritje lukenj, da bomo vsaj vedeli, zakaj jih imamo in čemu služijo. Če so rezerva, naj bodo to do konca, ne glede na njihov izvor. Zato je treba prej nujno razčistiti stanje v tem nepremičninskem skladu, ki je nam kot i javnosti v glavnem nepoznan. Izkoristili ste občni zbor tudi za napad na delitev pomoči slovenske vlade manjšini po načelu 50:50, to je fifty-fifty, ob katerega se vi in še drugi toliko spotikate zadnje čase, češ da ni pravično. Nikogar ne boste prepričali, da je načelo pol-pol krivično, potem ko ste pri SKGZ-ju bili dolga desetletja po drugi svetovni vojni deležni absolutne pomoči, ki je niste delili z nikomer, ostali pa niso imeli ničesar. Vsekakor velja pripomniti, da je to načelo začelo veljati v času prve slovenske samostojne vlade. Ne gre torej za kak izsiljeni sklep na podlagi strankarskih pritiskov v Sloveniji, zato je popolnoma odveč govoriti o tem, da smo izkoristili tamkajšnje strankarske zdrahe, da bi sebi izposlovali večji delež. Popolnoma odveč so namigovanja, da smo od 70-ih let dalje bili deležni slovenske pomoči tudi “drugi" Slovenci. Pri tem se sklicujete na pisanje Matjaža Jančarja in ostajate seveda pri tem, ne da bi navedli en sam otipljiv podatek. Mi vas vabimo, da pridete na dan s številkami in da javno zapišete, koliko in kdaj je druga stran dobila pomoči in kdo je ta sredstva materialno dobil v roke. Dokler ne bodo ti seznami objavljeni, bomo imeli taka namigovanja za neresnična podtikanja, katerih namen je zavajati javno mnenje. Potem bomo lahko vsaj naredili primerjavo, zdaj ni možna. Verjetno bi bilo nekoristno zdaj iskati podatke o sredstvih, s katerimi ste v preteklosti razpolagali, in morda je tudi prav tako nekoristno raziskovati, koliko od teh sredstev ste s pridom uporabili, koliko po nepotrebnem zapravili in koliko izgubili. O vsem tem se na vašem občnem zboru ni govorilo. Kakor tudi ni bilo slišati nobenega načrta, po katerem bi redi-menzionirali svojo strukturo in jo pri- lagodili novim nalogam, zahtevam in sredstvom. Zdi se odveč opozarjati, da Dedka Mraza ni nadomestil noben Miklavž in da se bo s tem pač treba sprijazniti. Sami to spoznavate. Svet slovenskih organizacij je pripravljen na dialog vendar na enakopravni ravni s sogovornikom. Gotovo nima nobenega smisla, da se zdaj bodemo med sabo, zlasti še v trenutku, ko moramo zbrati vse sile, da si pridobimo prepotrebno zakonsko zaščito v Rimu, vendar pa mora biti vsem jasno, da na vsiljene rešitve ne bomo pristajali. Dejstvo, da se je v Rimu uveljavila deklarativno nam najbolj naklonjena vladna koalicija v tem stoletju, še ne pomeni, da moramo biti manj odločni v svojih zahtevah. Če nam je složnost potrebna v odnosih do države, toliko bolj bo potrebna, če bomo hoteli uresničiti odločnejše premike v sami manjšinski stvarnosti in izbirati po treznem premisleku tako na šolskem kot gospodarskem, kulturnem in športnem področju, da bomo manjšini, ki je vedno bolj pod udarom upadanja rojstev, dali tista sredstva in instrumente, da se bo kljub vsemu razvijala in utrjevala v smislu identitete, ki je nam vsem skupna osnova. IZ ŽIVLJENJA CERKVE ČETRTEK 29. MAJA 1997 RAST V VERI DUHOVNA PRIPRAVA NA JUBILEJNO LETO 2000 VODIČ: EVANGELIST MARKO DOPISNIK: ZVONE ŠTRUBELJ Z Jezusom na obali, v čolnu, na poti in v mestu Cerkev nas v prvem letu priprave na veliki jubilej odrešenja vabi k poglobitvi vere v Jezusa Kristusa, edinega Odrešenika včeraj, danes in vedno. Evangelist Marko je bil prvi, ki je okrog leta 60, kakih trideset let po Jezusovi smrti, poskušal zarisati Jezusov portret. Njegov evangelij je preprost, piše strnjeno, poroča skoraj telegrafsko, pripoved stopnjuje na podlagi korakov vere v edinstveno osebnost Jezusa iz Nazareta, ki v njegovem evangeliju zablesti kot svetla zvezda človeške zgodovine na obzorju večnega. Markova zasluga je, da poznamo literarno zvrst evangelijev. Drugi trije evangelisti (Matej, Luka in Janez) so gradili na njegovi zasnovi. Nobeden od njih pa ni uspel tako enostavno in učinkovito povedati, kaj je pravi čar Jezusove osebnosti in kakšna je pot, ki vodi k njemu. V tem vidim tudi razlog, zakaj je Cerkev v prvem letu priprave na jubilejno leto odrešenja ponudila vernikom prav Markov evangelij, ob katerem naj bi ponovno odkrili Kristusa kot Odrešenika. Markov evangelij me je vedno privlačeval. Pred nekaj leti je postal moj bazični tekst za meditacijo in iskanje pravega obraza Jezusa iz Nazareta. Počasi in ob napornem iskanju sem v Markovem evangeliju našel štiri tematske sklope, ki odgovarjajo štirim simbolom, ti pa ponazarjajo rast vere. Ob simbolu Obale, kjer najprej srečamo Jezusa, razvije Marko temo: Jezus kliče, človek odgovarja. Ko Jezus s prvimi učenci, ki gredo za njim, zapusti obalo, ga srečamo v Čolnu. Ob tem evangelist Marko razvije temo: uvajanje (iniciacija) v življenje občestva, katerega središče je Jezus Kristus. Nekje na sredi evangelija čoln kot simbol izgine, Marko začne govoriti o Poti od Cezareje Filipove, Samarije, Judeje do Jeruzalema. Markov prikaz Jezusove poti v Jeruzalem mu omogoči prikaz tistega trenutka rasti v veri, ko mora Jezusov učenec hoditi sam, ko njegova vera postane osebno in trdno prepričanje. Nazadnje Marko opisuje Mesto, Jeruzalem, kjer nastopi konfrontacija. Jezus vstopi v Jeruzalem, ki je zanj sovražen. Ozko grlo vere je trpljenje in smrt. Vsa poročila, ki sledijo Jezusovi obsodbi in smrti, pa sklenejo nakazano pot vere kot obljubo zmage nad smrtjo. Kot smo nakazali, bomo v nadaljevanjih s pomočjo Markovega evangelija razmišljali o štirih značilnostih vere. Ob simbolu obale, kjer Jezus kliče, človek pa odgovarja, bo beseda tekla o osebni poklicanosti. Bog nas po Jezusu, svoji Besedi, osebno nagovarja. Ko bomo pluli s čolnom, bomo razmišljali, kako se človek v občestvu uvaja v hojo za Kristusom in se tako uči prvih korakov vere. Krmar čolna je Jezus sam. Na poti pride do izraza tisto obdobje rasti, ko mora kristjan zakoračiti sam, dozoreti v osebni veri. V mestu ne bo zmagoslavja, pač pa nasprotovanje, preizkušnje in trpljenje, ki kristjanu dajo priložnost, da svojo vero preizkusi in v Jezusovem križu zna videti sredstvo odrešenja. SREČANJE OBMEJNIH CERKVA NA SVETI GORI OBLETNICA KRONANJA NAJ NAS VODI PO SPREOBRNJENJU H KRISTUSU V nedeljo, 25. maja, je na Sveti gori pri Gorici letos potekalo deseto tradicionalno skupno romanje sosednjih škofij, t.j. koprske in goriške. Potekalo je pod istim geslom kot skorajšnje ekumensko srečanje evropskih cerkva v Gradcu in se glasi: Sprava, božji dar in vir novega življenja. Mnogi romarji - bilo jih je skoraj tisoč - so se v duhu spokornosti na goro podali tudi peš ob molitvi ali premišljevanju. Srečanje sosednjih škofij se je pričelo ob štirih popoldne, vodila pa sta ga koprski škof msgr. Metod Pirih in go-riški nadškof msgr. Antonio Vitale Bommarco. Okrog njiju se je pod milostno sveto-gorsko podobo zbralo veliko duhovnikov slovenske in italijanske narodnosti, na koru pa je stalne mašne napeve in nekatere slovenske zborovske pesmi prepeval mešani cerkveni pevski zbor s Kostanjevice v Novi Gorici. Sicer pa so se tako v pesmih kot tudi v molitvah prepletali različni jeziki, latinščina, slovenščina, italijanščina in furlanščina. Italijanski in furlanski verniki so med sveto mašo zapeli več ljudskih pesmi. Po evangeliju sta spregovorila oba škofa, msgr. Pirih v slovenščini (njegov govor objavljamo zraven) in msgr. Bommarco v italijanščini. Le-ta je v svojem nagovoru izhajal iz razlage nedeljskega praznika Svete Trojice in poudaril dejstvo, kako mora enost v Duhu prevevati življenje družin, razli- čnih družbenih skupin in narodov. Po mnenju msgr. Bom-marca je svetogorsko izročilo potrebno in aktualno tudi danes, še posebej v tem obmejnem prostoru, kjer se srečujejo različni narodi in kulture. Po končani slovesnosti so v sprevodu duhovniki in za njimi verniki krenili ven ob severno steno bazilike, kjer so leta 1995 postavili kamnito znamenje s pomenljivim napisom Concordia et pax v spomin na tiste, ki so neposredno po drugi svetovni vojni izgubili življenje v bližnjih fojbah. Tu so sledile kratke molitve v slovenščini in italijanščini; pevci pa so zapeli še dve ljudski pesmi, eno v slovenščini in drugo v italijanščini. Celotno medškofijsko srečanje na Sveti gori je izzvenelo tudi kot priprava na bližnji 2000-letni jubilej krščanstva, ki naj s svojim evangeljskim sporočilom ponovno prekvasi življenje različnih ljudstev. - MV NAGOVOR KOPRSKEGA ŠKOFA METODA PIRIHA NA SVETI GORI 25. MAJA Gospoda nadškofa Antonia Vitala Bommarca, vse duhovnike, redovnike in redovnice ter vas, dragi verniki iz goriške in naše škofije ter od drugod, prisrčno in lepo pozdravljam. Zelo sem hvaležen župniji Kapela iz Nove Gorice, da je svoje letno župnijsko romanje vključila v to romanje dveh škofij. Naše letošnje srečanje poteka v znamenju dveh jubilejev. Prvi je deseto srečanje obeh Goric tu na Sveti gori. Tako je leta 1922 Bogdan Hvalič popeljal na Sv. goro 4.300 kg težki zvon. Veseli smo, da smo kot kristjani imeli pogum začeti to medsebojno druženje še v času, ko je bila meja ostrejša, kot je danes. Bog daj, da bi ta naša vsakoletna srečanja odmevala v vsakdanjem življenju! Drugi jubilej je povezan z milostno podobo, okrog katere se zbiramo vsako leto: 280-letnica kronanja milostne sve-togorske podobe. Opisovalci tega dogodka, ki se je zgodil 6. junija 7777 nagoriškem Travniku, pravijo, da je “božja pot, ki je tako odlikovanje prosila, morala dokazati, da je njena podoba starodavna, čudodelna in češčena" (p. Krajnik). Vse to so za Sveto goro lahko potrdili. Ljudje so Svetogorsko Kraljico častili in se ji priporočali. Bila jim je srednica milosti in voditeljica h Kristusu. Torej so najprej ljudje sami "proglasili" Svetogorsko Marijo za kraljico. S svojim češčenjem, s svojimi molitvami so jo vnajprej "okronali". Hoteli so reči: “Ti boš naša kraljica. To pomeni, da bo ona prva v našem življenju. Ravnali se bomo po Tvojem zgledu in ker smo Tvoji, bomo izpolnjevali Tvojo voljo." In kaj je Marijina volja, če ne to, da smo blizu Kristusa? Kaj je njena vloga, če ne, da nas vodi h Kristusu, edinemu Odrešeniku ? Kaj je njeno naročilo, če ne, da nam pravi, "Karkoli vam poreče, storite?" Obletnica kronanja nas tako vodi k drugemu dogodku, ki je tako pri srcu svetemu očetu: k jubileju 2000, ko stopamo v tretje tisočletje krščanstva. Papež želi, da začnemo pripravo na ta veliki jubilej prav z razmišljanjem o Kristusu. Naj nam Marija, ki je premišljevala dogodke Jezusovega življenja ter vase sprejela Kristusa, Božjo besedo, pomaga poglabljati se v Božjo besedo, da se bomo v vsakdanjem življenju bližali Kristusu. Kakor so naši predniki s kronanjem svetogorske podobe tudi na n m&iZE. £ C T YPA. EfPIUIEa ( frpiiuj Grabcu-"** ab/fltfc ‘/Jr Mi~tifi