0 vprašanjih pri letošiijein konz. sprašcvanji začetnih učiteljev v Ljnbljani. 1. Kako n aj si in si mora učitelj pridobivati poštovanja pri dobro mislečih Ijudeh? To vprašanje je zelo važno, in bi se lahko na široko in dolgo odgovarjalo; toda tukaj podamo le prav kratek načert za odgovor. — Vnanje poštovanje se večidel vjema s človekovo znotranjo vrednostjo. Xotranja vrednost vsakega človeka je perva ia edina moč, ki stori, da ga tudi drugi ljudje spoštujejo. Ako tedaj učitelj hoče, da bi ga Ijudje spoštovali, se mora tedaj najpred sam spoštovati; to je, da si, kolikor mu je le mogoče, požlalitnuje in izobražuje vse svoje dušne zmožnosti. To pa slori, če a) si pridobuje lepih vednost. Učitelj mora ninogo in sicer na tanko vediti, kar ve, da še celo prostim Ijiidem ne razkazuje svoje prazne glave. Xeomikanega ucitelja nihče ne spoštuje; omikanega pa spoštuje vsak, tudi prosti \n še celo sirovi ljudje, akoravno ni premožen, in če ga tudi stiska revsčina. A) Učitelj si pridobi poštovanja, če voljno stori vse, kar spozna, da je prav in koristno, naj mu bo že zapovedano, ali ne. Človek, ki vedno praša, kaj mu bo to ali uno dobro delo koristilo, nikoli ne stori veliko dobrega; in če tudi kaj stori, je njegovo delo tnalo vredno. Vsak človek, poscbno pa učitelj, rnora dobro storiti le za to, ker je dobro, in ne sme gledati, kdo ga bode hvalil ali grajal, plačeval ali se niu nehvaležen kazal. Učitelj, ki Ie toliko dela, kolikor je plačan, je slabeji od navadnega dninarja. c) V učiteljeveiti sercu niora še posebno goreti Ijubezen do bližnjega. Kdor svo- *) Kakor je bil spis ,,Vzajemnost slovcnskega z drngimi sorodnimi jeziki" v letasnjem sporoeilu Ijublj. gimnazije, tako je tudi spis ,,Ma lik os lo v j e" iz zapustnine ranjkega prnfusorja Fr. M et elko-ta, in vstregel bo ncdvomno Slovencem, kcr je sploh dobio in koristno poznati verstvo nekdanjili Slovanov in ker tako vbranega celega sostavka o tej reči doslej še nismo imeli, dasiravno so nam drugi pisatclji sim ter tjc marsikaj že tudi bolj na tanko iu bolj verjctno povedali in razjasnili. J. M. jega bližnjega resnično Ijubi, se ne boji nobenega še tako hudega truda, ki niu ga naklada dolžnost do bližnjega. Ako učilelj pri vseh rečeh, kedar podučuje ali opominja, hvali ali graja, kaže svoj žlahtni namen, da hoče bližnjemu le koristiti in ga osrečiti, se vse njegove dela Iesketajo kakor nebeška svitloba, ki si povsod pridobuje pravo in stanovitno veljavo pri vseh dobrili Ijudeh. rf) Vendar sama vednost in pridnosl še no, naredi moža; kdor hoče biti veljaven mož, mora tudi imeti terden značaj. Če je komu treba, da je značajen, je treba to iicilclju, kar ga stori, da je še le prav vreden. Učitelj ne snie hrepeneti samo po hvali, pa se tudi ne sme bati graje, kedar zvesto spolnuje svoje dolžnosti. On ne sme vselej obračati plajša po vetru, to je, da bi zavoljo te ali une razmere kaj odstopil od tega, kar tirja njegova dolžnost. Zraven pa se mora pošteno in odkritoserčno obnašati; ne sme nobenega žaliti, mora biti pohleven in poterpežljiv, previden in prijazen, kedar govori', ter zvest učitelj v vseh okolisčinali. e) Terdni značaj pa se niora naslanjati na resnično pobožnost. Značaj brez prave pobožnosti ni nič vreden. Pravo, nehinavsko pobožnost spoštuje vsak človek— tudi, če sam ni pobožen; posebno pa spoštuje omikanega pobožnega človeka priprost človek, zato, ker skušnje uče, da svetno omikani Ijudje niso vsolej pobožni, in tedaj prostim Ijudem kažejo slabe zglede. Vse učitfljevo življenje naj bo neomadežano pri svojih prednikih, pri učencih in starših in pred vsem svetom. — Rcs je, da tudi dobri učiteljevi dohodki pripomorejo, da si ložeje pridobi' poštovanja; toda ne more pa se tudi tajiti, da dohodki niso edini, ki učitelju dajejo veljavo. Edina moč tedaj, ki učitelju daje in oliranuje pravo veljavo pri dobrili in sploh pri Ijudeh, je njegova znotranja vrednost. 2. Kaj koristijo učiteljski zbori? Kaj učiteljski zbori koristijo, se izve, če se poinisli, kaj namerjajo. Že beseda zbor kaže, kaj hočejo zbori = zbirati vednosti, mnenja in skušnje, ki jih imajo posamesni skušeni možje. Vsak človek se mora pri drugih učiti, koliko bolj pa učitelj, ker nni je izročena mladost, upanje in sreča prihodnjili časov. Mladost kakor raste, se tudi po duši vedno ^preminja, in učitelj jo mora tudi različno obdelovati. Mnoge mnoge so tedaj skusnje, ki si jili vcdno nabira nčitrlj; vendar skušnje enega samega so plitve in včasi celo krive, če jih ne poterju- jejo tudi skušnje več drugih, ki obdelujejo ravno to polje. — Kdor le ni preveč zaljubljen v stare kopita, niora poterditi, da učitelj ne shaja vedno z eno metodo, temuč, da jo mora večkrat spreminjati in boljšati. To pa se godi v zboru, kjer zbrani učitelji eden drugemu kažejo in pretresajo svoje misli i. t. d. — V zboru pa se učiteJji tudi sploh izobražujejo in si nabirajo potrebnih vednost. Kar se učitelj nauči' v pripravnišnici (tudi, če je še tako dobra), je zelo pomanjkljivo in Ie slab načert za veliko priliodnje poslopje. Toda, čo je učitelj vedno le sam in morda komaj vsako leto enkrat s prednikom kaj govori' o šoli, in tudi ne ve za potrebne pomočne knjige, kako se more kaj prida izobraževati? Nehote zastarajo njegove nekdanje vednosti in mu preide veselje do šole; in ker človek mora kaj čislali, se pokmeti, ali pa se vda igri in pijači, in tedaj dušno onemore. Kako potrebne so v takih okolisčinah zbori ! Lahko se rcče, da 80 ravno učiteljski zbori že marsikterega učitelja zbudili iz nevarnega spanja in ga zopet pridobili za šolo. Ze pripravc k zborom so spodbudne in podučljive. Vprašanja se pismeno zdelujejo, in vsak se trudi, da bi ne bil zadnji, tedaj so mora kaj učili. Pri zboru si dobre skušnje vterjujejo, pomote pa jasnijo in odpravljajo in sicer tako, da se lahko uče stari od niladih, predniki od podložnih, pa se nobenemu ne godi' krivica. — Če so učiteljski zbori tako vravnani, da so za učileljc prava šola, v kteri se dalje izobražujejo, so neizrečeno koristni. Uobro vravnani učiteljski zbori pa so tudi pravo pribežalisče za učitelje, kjer eden drugemu odkritoserčno odkrivajo svoje žalostne in vesele čase, ki so jih že doživeli pri šolstvu, tcr se eden z drugim soznanijo, sprijaznijo , in eden drugega Ijubijo. (Več o koristi nčiteljskih zborov je prav lepo popisano v let. ,,Oesterr. Schulb.* št. 1.) 3. Kako se razločujeta in rabita glagola ali časovnika morcm in moram, — kako besedice cel in ves, kako u in v? (Je na tanko razloženo v ^Uč. Tovaršu" v nPonipnkih o slovenskem pisanji", v III. teč. str. 311—312, 327 — 329 in v IV. teč. str. 24 - 27.) (Prii, d.ije.)