GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE PRISPEVAJTE ZA PARTIZANSKI SPOMENIK v železni kapli LETNIK V DUNAJ, V SOBOTO, 23. IX. 1950 ŠTEV. 71 (343) Peto zasedanje OZN Ustavitev demontaže v Nemčiji Frankfurt. — Namestnik britanskega visokega komisarja Steel je pred kratkim uradno sporočil zveznemu kanclerju dr. Adenauerju, da je demantiranje nemške industrije končano in da bodo s tem v zvezi ustavljena vsa demantiranja, ki so jih do sedaj izvajali v britanski okupacijski coni Nemčije. Ustavitev de-montiranja se nanaša poleg drugega tudi na velike tovarne ,,Reichswer-ke“ in Kruppove tovarne v Essenu. Izvzete so samo tiste naprave, ki bodo dobavljene na račun reparacij državam zmagovalkam. Toda po sporočilu britanskih okupacijskih oblasti bodo te reparacije z ozemlja britanske okupacijske cone končane do konca oktobra. Prepoved izvoza letal na raketni pogon v Angliji London. — Britanska vlada je prepovedala izvoz letal na raketni pogon in drugih redkih tipov vojaške opreme v tiste države, ki niso članice atlantskega pakta ali Britanske skupnosti narodov. United Press poroča, da ta odlok motivirajo s pomanjkanjem vojaške opreme, ki je nastalo zaradi priotetnih potreb članic atlantskega pakta in Britan-sko -tjkupuoiiti narodov. Obsodbe vojaškega sodišča v Ateni Atene. — Vojaško sodišče je obsodilo na smrt 5 moških in 3 ženske od 118 obtožencev, ker so podpirali borce demokratične armade. Ena ženska je bila obsojena na dosmrtno ječo, 2 pa na 12 let ječe. 9 obtožencev je bilo obsojenih na nižje časovne kazni, ostali so bili izpuščeni. Skozi stoletja je bila Istra, katere del tvori današnje istrsko okrožje, izpostavljena brezobzirnemu tlačenju in izkoriščanju. Fevdalnemu despotizmu in benečanskemu gospostvu je sledila avstrijska oblast, ki je prepustila istrško ljudstvo samovolji mestne buržoazije. Končno je prišla Italija, ki je tako v predfaši-stični dobi kakor v strahovladi fašistov stopnjevala nasilje nad istrskim ljudstvom. Gospodarji so se menjavali, ostal pa je izkoriščevalni odnos do istrskega delovnega človeka vseh treh narodnosti, že v času Avstrije se je socialnemu izkoriščanju pridružilo nacionalno in kulturno zatiranje Slovencev in Hrvatov, proti katerim je bilo usmerjeno iredentistično nasilje italijanskega meščanstva. Italija je hotela ta proces izvesti do konca. Zato ni čudno, da se je istrsko ljudstvo odzvalo v velikem številu poziva Komunistične partije Jugoslavije v boj proti okupatorju, saj je čutilo, da je prišel čas dokončnega obračuna. Kapitulacija Italije v septembru "1943. leta je bila dan slavja za vse liste, ki so morali prenašati breme lašizma in brezobzirnega izkorišča-nja. Komaj dve leti kasneje je istrsko ljudstvo doseglo osvoboditev. Dne 19. t. m. se je pričelo peto zasedanje OZN pod predsedstvom vodje filipinske delegacije Carlos-a Romulo. Po otvoritvenem govoru generala Romulo je povzel besedo indijski zastopnik Sir Benegal Rau. Predložil je osnutek resolucije, v kateri zahteva sprejem pekingske vlade, kot zastopnice Kitajske v OZN. Govornik je zahteval takojšnjo obravnavo tega vprašanja. Vodja sovjetske delegacije, zunanji minister Višinski je izjavil, da Čete ameriške mornarice, ki so v noči 18. t. m. prekoračile reko Mart so v zgodnjih jutranjih urah 19. t. m. odrezale glavno železniško progo, ki pelje iz Pjoengjanga v Soeul. čete prodirajo na glavni cesti proti mestu Soeul in naletijo samo na slab odpor. Druga kolona mornarske infan-lerije koraku po cesti Inčon — Soeul in je dosegla točko, ki je samo dva in pol kilometra oddaljena od reke Han. Neka južnokorejska divizija si je priborila pristanišče Pohang spet nazaj. Vse ceste mostobrana Inčon so od torka posejane z zavezniškimi četami, ki imajo nalogo, da zadajo hude udarce pošiljatvi severnokorejskim vojnim silam. Dan kapitulacije je ostal še vedno praznik istrskih ljudi. V Istrskem okrožju so se ga spomnili v vseh vaseh in so za proslavo organizirali številne delovne akcije. V Sv. Petru, ‘v Kortah, v Krkavcih so vaščani proslavili ta dan na gradnji zadružnih domov, v Pučah so šli na cesto, ki veže njihovo vas s Košta-bono. Na cesti so delali tudi prebivalci Šmarij, ki so najbolj občutili ,,sa-dove“ fašističnega terorja. Podobno je bilo v Ospu in mnogih drugih vaseh Istrskega okrožja. Od septembra 1943 je minilo že sedem let. V razgibanem času, v ka-terejn živimo, pomeni to razdobje zelo veliko. Družbena nasprotja se zaostrujejo, širijo se osvobodilna gibanja po vsem svetu, kapitalizem razkriva svojo notranjo gnilobo, narodi, ki so se osvobodili kapitalizma, gradijo socialni sistem bodočnosti. V tej kratki in obenem dolgi dobi, so bile tudi pri nas precejšnje spremembe. Če hočemo spoznati življenje v Istrskem okrožju, se ne smemo ustaviti samo v mestih ob obali, marveč moramo iti v. istrske gorice, na planoto Bujščine, med naše kmete, kjer bomo videli, kakšne spremembe so bile pri njih. Pozdravili nas bodo zadružni domovi, kmetijske zadruge, kolektivi ljudi, ki so morajo biti poverilnice delegatov izstavljne od državnega predsednika ali zunanjega ministra dotične države. Nadalje pravi, da je neznosno, da so navzoči pri generalni skupščini ljudje, ki si lastijo pravico, da govorijo v imenu kitajskega ljudstva in ga zastopajo, a je ni-majo. Višinski je predložil tudi osnutek sovjetske resolucije, v kateri se med drugim zahteva izključitev koumin-tanškega zastopnika iz OZN. Višinski je zahteval, da naj generalna skupščina obravnava ta predlog pred indijsko resolucijo. čete vzdolž fronte pri Taegu, kjer je mesto Waegvan zopet v posesti zaveznikov. V tem predelu fronte je severnokorejski odpor neznaten, šesta južnokorejska divizija je prodrla v torek približno 10 kilometrov naprej in dosegla točko, ki leži 45 kilometrov severno od mesta Taegu. V istem času javlja druga ameriška divizija iz fronte pri Naktong-u, da je napravila nov mostobran na zapadnem obrežju reke Naktong. Ta mostobran leži 10 km od mesta Ha-jokpo. Protinapad komunističnih čet proti prodirajočim silam Združenih narodov na severozapadnem delu fronte ni uspel. Odpor je bil na nekaterih sektorjih močan, a končno so se morali umakniti Komunisti v smeri Kunsteon na severozapadu in Kukni na severu. zavrgli stare načine dela in so sprejeli nova načela. Tam, kjer so vladali še nedavno gospodarji kolonov, so sedaj svobodni kmetje. V jugoslovanski coni je začelo graditi ljudstvo oblast s svojimi lastnimi silami na ruševinah bivše države. šc danes hranijo nekateri ljud-.ski odbori dokumente iz prve dobe ljudske oblasti, ko so nešolani kmetje delali prve korake v upravi in gospodarstvu svoje vasi. Te listine bi bilo treba očuvati, ker nam kažejo, kako je ljudstvo tipalo iz teme. Prva doba je bila polna dokazov iniciative v težavah, ki so nastajale pri vsakem novem koraku. Prebivalci šmarej vam bodo vedeli povedati, kako je potekala prva obnova njihove požgane vasi. šc preden je svet proslavil dan zmage, šo se vaščani zbrali na trgu, med počrnelimi zidovi in sklenili, da bodo začeli takoj obnavljali. Prvo zgrajeno poslopje so namenili šoli in najbolj potrebnim družinam. Skoraj vsa dela so napravili sami, s prostovoljnim delom, tako, da je obnova poslopij stala manj kot tretjino tega, kar so zahtevala zasebna podjetja v coni A. V Novi vasi vam bodo povedali, kako so začeli napeljevati sami elektriko v svojo vas, da prinesejo v njo kos svobodnega napredka. Obrambni minister Anglije in Francije v New Torku Kakor poročajo, sta bila poklicana britanski in francoski obrambni minister na razgovore v New York, da bi tam z zunanjimi ministri za-padnih okupacijskih sil reševala vprašanje ponovne nemške oborožitve. Ona dva naj pomagata premostili mrtvo točko v vprašanju ustanovitve zapadnonemške vojaške sile v okviru armade atlantskega pakta. Odločitev je bila, kakor znano od severnoatlantskega pakta za 14 dni preložena. Dr. Schacht oproščen Loneeburg. — Sodišče za dena-cifikacijo je oprostilo dr. Schachta bivšega predsednika Reichsbanke in ministra za gospodarstvo tretjega rajha. Dr. Schachta so uvrstili v tako imenovano 5. skupino bivših nacistov ,,slučajnih sopotnikov*1. Sodišče za denacifikacijo je izdalo izrek o oprostitvi na predlog obrambe. Javni tožilec je zahteval, da uvrste dr. Schachta v tretjo skupino, t. j. da ga razglase za aktivnega sodelavca nacistov. Prvi zunanji minister Zapadne Nemčije Za prvega zapadnonemškega zunanjega ministra imenujejo dobro poučeni politični krogi v Londonu bivšega odvetnika Herberta Blan-kenhorna. On uživa kot zunanjepolitični svetovalec dr. Adenauerja, posebno zaupanje zveznega kanclerja. Blankenhorn je bil tudi edini nemški uradnik, ki se je udeležil na povabilo zaveznikov vojaških vaj v Za-padni Nemčiji. Blankenhorn je svo-ječasno študiral na znani school of economics za narodno in politično znanost. Govori se o njem, da je zelo trd partner pri pogajanjih. Zakon o podržavljenju jeklarske industrije odobren Britanski parlament je dne 20. t. m. pričel z napetostjo pričakovano debato o izvedbi zakona za podržavljanje jeklarske industrije. Pri glasovanju, ki je odločilo o usodi vlade, je dobil kabinet Attlee-ja z 306 proti 300 glasovom večino. Tako konservativna kakor tudi laburistična stranka sta za to sejo poklicali vse poslance, ki so v inozemstvu in celo bolnike in invalide sta pripeljali v spodnjo zbornico, da so se lahko polnoštevilno udeležili glasovanja. Takih primerov je nešteto. Prvi smotrni načrt obnove in gospodarske izgradnje je bil postavljen leta 4947. V tem obdobju opažamo čudovit razmah zadružništva, vsestranski dvig proizvodnje in razgibano gradbeno aktivnost, število delavcev narašča, izboljšuje se preskrba, ustanavljajo se številna podjetja. Uspehi potrjujejo pravilnost poti, ki jo je izbrala ljudska oblast. To delo izgradnje in utrjevanja ljudske oblasti se sedaj nadaljuje. V povojnih letih si je istrsko ljudstvo zgradilo temelje, na katerih si bo z odločno borbo ustvarilo večje blagostanje. Kadar presodimo vse to, bomo razumeli, zakaj so istrski ljudje proslavili 8. september s povečanim delom in ne z običajnimi prireditvami. Prav tako prodirajo zavezniške V Istri so z delom proslavili kapitulacijo fašistične Italije V Koreji napredujejo čete OZN ŽELEZARNA V GUŠTANJU Gugtanjska železarna je zamejskemu prebivalstvu iz časa pred prvo svetovno vojno znana. Marsikateri delavec iz naših krajev, iz Podjune, je iskal takrat svoj borni kruh v guštanjski tovarni. Pred nedavnim so guštanjski že-lezarji uresničili stoletne težnje, dobili so tovarno v. svoje roke. Oglejmo si kratko zgodovino gu-štanjske železarne. Pričela se je leta 1774, ko je grof Thurn združil manjše fužinske obrate Mežiške doline v Guštanju pod gradom Ravne, ki je pripadel nemškim grofom Thur-Valsasina. V takratnem novoustanovljenem obratu, ki je bil še na vodni pogon reke Meže, so pričeli izdelovati puldono jeklo, katerega so topili v pogreznjenih topilnih pečeh. Surovine, predvsem surovo jeklo, so dobivali iz prevaljskih plavžev, pozneje tudi iz Donavvitza. Puldono jeklo, ki so ga izdelovali, je slovelo po svoji kakovosti in so ga zato prodajali ne samo evropskim državam, temveč ga izvažali tudi na Kitajsko, Japonsko, v Egipt in drugam. Grofje, lastniki železarne so delavce slabo plačevali. Njihov zaslužek je bil tako pičel, da so komaj živeli. Franc Mežnar, se spominja časov, ko je bodil še njegov oče na delo v železarno in bil tako slabo plačan, da je njegova družina z 10 otroki bila večji del brez kruha. Med prvo svetovno vojno so v železarni izdelovali vojni material, predvsem krogle za topove. Po vojni so preusmerili proizvodnjo na poljsko orodje, vse za potrebe domačega trga. S to preusmeritvijo so omogočili tudi boljši zaslužek delavcem. To pa ni trajalo dolgo. Grof Thurn je začel uvažati polizdelke iz Avstrije, od koder jih je z žigom železarne plasiral na svetovno tržišče. Na ta način je domači industriji zaprl pot razvoja in v železarni se je pričela brezposelnost. Leta 1920. je pisatelj Lovro Kuhar osnoval v podjetju Nezavisno delavsko stranko, ki je iz dneva v dan pridobivala več članov. Začeli so praznovati 1. maj, toda že leta 1927. je žandarmerija zaprla manifestan-tom pot na guštanjski trg, ki pa so jo delavci razgnali. Železarna je leta 1927. prešla v last delniške družbe. Ponovno je pričelo primanjkovati dela in so delavci delali le po tri do štiri dni na teden, njihov zaslužek 4 dinarje na uro pa ni zadostoval niti za kruh in obleko. Za obolele delavce so zbirali prostovoljne prispevke, s katerimi so preživljali družino. Delavci so imeli več demonstracij za povišanje plač največjo leta 1938. ko je demonstriral celoten kolektiv z ženami in otroci. IJspeh je bil le boren, plačo so jim zvišali le za nekaj odstotkov. Leto 1930. imajo guštanjski žele-zarji še posebej zapisano v zgodovini. Takrat so aretirali najboljše iz njihove organizacije, med njimi Mežnarja in Ditingarja, medtem ko je Lovro Kuhar pobegnil. Že prvo leto po vojni so začeli v podjetju graditi nove objekte in izboljševati razne naprave. Pokazalo se je potreba razširitve obrata livarne, h kateremu so prvo leto dogradili dodatni trakt in tako dobili potrebni livarski prostor. V letu 1948 je začela obratovati prva električna peč, koncentrirali so mehanično ob- Delavci prevzemajo vodstvo tovarn. V novogoriškem okraju je doslej prešlo 20 gospodarskih podjetij v roke delavcev. Pred kratkim je bila delavskemu upravnemu odboru izročena tudi nova tovarna pohištva ,,Edvard Kardelj“ v Novi Gorici. Kolektiv tovarne je organiziral ob prevzemu uprave nad podjetjem veliko tekmovanje, pri katerem so v šestili urah dosegli dvodnevno proizvodnjo. V Makedoniji so odkupili 90 odstotkov žita. Odkup žita se bliža v Makedoniji h koncu. Plan odkupa je sedaj uresničen z nad 90 odstotki. V nekaterih okrajih so odkupne plane že v celoti izpolnili. Jugoslovanska potniška letala so prepeljala v zadnjih dveh mesecih 35.000 potnikov. V letošnjem juliju in avgustu so z letali Jugoslovanskega aerotransporta prepeljali delovalnico, zgradili žerjavno progo, novo lepo kovačnico, elektrojeklarne, postavili kovaško peč in naredili še vrsto strojnih izboljšav. Z dograditvijo kovačnice bo mogoča trikrat večja proizvodnja kovanih izdelkov. V železarni gradijo še druge objekte za livarno in kaluparno. Za dosego letnih planov vložijo delavci mnogo truda. Vse delo imajo normirano. Vrsti se tekmovanje za tekmovanjem. Samo letos imajo proglašenih nad 400 udarnikov; med njimi so tudi taki, ki so tokrat dobili devetič naziv udarnika. V podjetju imajo tudi 14 racionaliza-torjev in šest novatorjev. Zgradili so 161 družinskih stanovanj in samski dom za 110 samcev. Letos gradijo 44 družinskih stanovanj, v nekaj dnevih pa bodo pričeli z gradnjo „Doma kolektiva*1, ki bo služil kulturnim namenom guštanj« skih železarjev. V soboto pa so guštanjski žele« zarji uresničili stoletne svoje težnje. Tovarno so dobili v svoje roke. Zaupali so jo najboljšim članom kolektiva in najst^rejšim delavcem. okrog 35.000 potnikov. Letal se je v tem času poslužilo več potnikov kot v celem preteklem letu ali treh letih pred vojno. Večino potnikov so prepeljali na progi Beograd — Dubrovnik. To so bili izključno delovni ljudje, ki so preživeli svoj letni dopust na Jadranu. Bili so -primeri, da je Jugoslovanski aerotransport prepeljal v enem dnevu tudi po 1000 potnikov. Na progi Beograd — Dubrovnik je v juliju in avgustu redno, obratovalo po 16 potniških letal dnevno. Graditev stalnih pionirskih počitniških domov. Nedavno so pričeli graditi tri stalne počitniške domove za otroke in mladince v najlepših predelih Primorja in žiči pri Ran-kovičevu. IONO Beograda je pričel graditi v Baških vodah pri Makarski velik otroški počitniški dom za 500 otrok, ki bo obratoval nepretrgoma Po sirnem svetu Washington. — AFP poroča: Predsednik Truman je izjavil na tiskovni konferenci, da je dovolil zunanjemu ministru ZDA, naj začne poluradne razgovore predvsem z vladami, zastopanimi v komisijah za Daljnji vzhod, o postopku za sklenitev mirovne pogodbe z Japonsko. Frankfurt. — Wilhelm John je bil razrešen dolžnosti glavnega urednika časopisa ,,Der Morgen**, glasila liberalnodemokratske stranke v Vzhodni Nemčiji. Na njegovo mesto je vodstvo stranke postavilo Johanna Fleta, ki sploh ni novinar, a uživa zaupanje vodstva Enotne socialistične stranke. Washington. — Svetovna proizvodnja kavčuka je dosegla v juliju doslej največjo številko 167.400 t. Svetovna proizvodnja naravnega kavčuka je znašala v juliju za 10 tisoč ton več kot v juniju, a proizvodnja v prvih 7 mesecih v skupni količini 987.500 ton, za 170.000 ton več kot v ustreznem razdobju minulega leta. lili ■BIIIBIIIBIIIBIIIBIIIBIIIBIliailllBIIIBIIIBIIIBIIIllllB vse leto. Na nekem hribčku pVi Baških vodah grade paviljone, fizkul-turne terene in drugo, kar že sliči majhnemu pionirskemu mestu. V zalivu Milne pri Jesli na otoku Braču, je ministrstvo za socialno skrbstvo LR Srbije že izvedlo vse priprave za gradnjo še enega stalnega pionirskega in mladinskega počitniškega doma prav tako za 500 otrok. Stavbe bodo zgradili z montažnim načinom gradnje ter bodo postavljene do začetka prihodnjega leta. Kolektiv ladjedelnice „Vicko Kr« stulovič(< v Splitu vpisal 2,072.400 din posojila. Delavci in nameščenci ladjedelnice ,,Vicko Krstulovič** ži' vabno tekmujejo pri vpisu ljudskega posojila. Doslej so se najbolj izkazali delavci livarne, ki so vpisal' 102.500 dinarjev, nameščenci strojnega oddelka 78.000, nameščenci uprave 80.500, kovači in modelarji 58.000 dinarjev itd. Mnogi delavci so vpisali posojilo v višini svoje mesečne plače; prebivalci mesta Splita pa so doslej vpisali 16,205.000 dinarjev, od tega 3860 delavcev, 5.268.000 din, 5100 nameščencev, 8,151.700 dinarjev in 19 obrtnikov 106.000 dinarjev. HiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiimiHiiii oivthcvdiu JUGOSLAVIJE iiiBiNii«iiihiHiiii«iiii;iifiiiii!.ti«iiiiii>iiiHaiiia!n«iiioiiaaiitt!iiiaaaiioi|a|(|||ti|H|,iti|i|B!|i»||i|B||||||i|i|i||||i|i!,i,a||i|niiH||||t||||aii|ti|i||||,||,ii|||||!!ii|a,||||i|»|iBM|i|>|i||n|i|M|i|||iiiniiin||i:||i|niiiiBiiiiaiii!Haiiniii«iiiniii!niiinBiiiMiii Dragi Slovenski vestnik! V naši slovenski republiki so prve dni septembra začele s poukom vse osnovne in srednje šole. Začelo se je novo šolsko leto za slovensko mladino, seveda pa tudi za mladino bratskih narodov. Novo šolsko leto! Koliko veselja, pa tudi skrbi je v teh treh besedicah. Mi starejši te dni še bolj mislimo na našo mladino, ki ji želimo dati tako umsko in srčno vzgojo, da bi mogla razvijali v zavedne državljane naše domovine, polne demokratične zavesti. Slovenski prosvetni minister Ivan Regent je po radiu pozdravil vse dijake in jim zaželel veliko uspeha pri njihovem delu. Naša ljudska oblast se globoko zaveda, kako velikanski pomen za razcvet naše države ima šolstvo vseh vrst. Velikanske vsote gredo vsako leto za šolstvo. Minister je izrekel tudi svoje priznanje in zahvalo slovenskim učiteljem, profesorjem in sploh prosvetnim delavcem za njihovo požrtvovalno delo za vzgojo mladega pokolenja. Letos se začenja osemletna šolska obveznost za vse učence osnovnih gol in za dijake letošnjega prvega in drugega razreda gimnazije. Skoraj vse dosedanje sedemletne š°le so bile spremenjene v nižje gimnazije. Danes je v slovenski republiki nad 200 nižjih gimnazij, 30 višjih gimnaziji učiteljišč in cela vrsta raznih ' srednjih strokovnih šol. Gimnazije niso samo v mestih, ampak tudi v najoddaljenejših kotičkov Slo- venije. Posebna novost v letošnjih srednjih šolah je tudi la, da bo znaten odstotek dijakov višjih gimnazij odslej dobival štipendije, to je, denarne podpore v času študija, tako da bodo revnejši dijaki bolj brez skrbi študirali. Naš prosvetni minister je namreč dejal: S pravico zahtevamo, naj šola vzgaja resne ljudi, ker take zahteva življenje. Minister je še opozoril dijake, naj skrbno ravnajo z vsemi učili, z učbeniki in pomožnimi knjigami. Letos smo v Sloveniji natisnili sicer 71 novih šolskih učbenikov v milijonski nakladi, vendar pa je to še vedno premalo. Tako silno so narasle naše potrebe. No, pa naj bo dovolj o šolah! Sicer najbrž že veš iz časopisnih in radijskih poročil, kakšen uspeh ima drugo ljudsko posojilo, ki smo ga začeli vpisovati 1. septembra. Država je razpisala posojilo v znesku 3 milijard dinarjev, čas za vpis pa je bil določen do 20. septembra. Značilno za državljansko zavest naših ljudi je dejstvo, da je bila že prvi dan dopoldne vpisana skoraj polovica vsega razpisanega posojila, kar pomeni velik uspeh in napredek v primeri s prvim posojilom. Tretji dan je bilo doseženih 90% posojila, četrti dan pa je bil razpisani znesek že za 200 milijonov dinarjev presežen. Toda delovni ljudje so vpisovali še naprej. V prvem tednu so vpisniki posojila v vsej Jugoslaviji vplačali 4 milijarde 451 milijonov 230 tisoč dinarjev. Končnih številk danes še ni, toda bodo gotovo še večje. Ali ni tudi to dokaz, koliko domovinske ljubezni je v naših narodih? Te dni so se slovenski dnevniki spomnili petdesetletnice življenja predsednika vlade Ljudske republike Slovenije Miha Marinka, ki se je 8. septembra 1900 rodil v Trbovljah. Njegovo življenje je bogato na trpljenju, delu in junaštvu. Od leta 1946 opravlja odgovorne posle predsednika vlade, izvoljen pa je bil tudi za sekretarja Izvršnega odbora Osvobodilne fronte in Centralnega komiteja KP Slovenije. Njegovo življenje revolucionarnega borca, polno neštetih žrtev, borb, trdega dela, preganjanja, ječ, internacij, skratka vsega, kar je moral v stari Jugoslaviji prestati zaveden delavec in re- volucionar-komunist. Tudi danes je prvi delavec v slovenski republiki. Pozno ponoči, ko je povsod drugod že mir in mrak, gori v predsednikovi sobi še vedno luč. Kadar se pripravlja na kako važnejšo delo, gori pri njem luč tudi vso noč. Na predsedstvu vlade so tisti, ki delajo s predsednikom Marinkom, novinarju še naročili, naj napiše, da predsednik ne pazi nič nase! Ta nagla beseda zelo dobro označuje požrtvovalnost in sploh človeško podobo naše' ga predsednika vlade. Prenekater' javni delavci na precej nižjih položajih bi se lahko zgledovali po demokratičnosti našega predsednika, njegovi veliki občutljivosti za zakonitost, njegovi preprostosti in delavnosti. Umljivo je, da petdesetletnica tov. Miha Marinka ni ostala neopažena, 8. septembra so se ga spomnili delovni ljudje naše domovin® ter združili svoje čestitke z želja'!11 za čim večji uspeli njegovega dela m za dolgo dolgo življenje v korist slovenskemu ljudstvu. Saj ne izdam nobene skrivnosti, če povem, da je tovarišu predsedniku zelo pri srcu P°' ložaj koroških Slovencev, njihov delo in življenje. Vesel je vsakeg^ napredka v življenju koroških Slovencev, ki se pokaže kjer koli. ^ Tako mi je spet zmanjkalo pro štora. Nočem si nakopati urednik vih očitkov, češ da sem predolg svojih pismih. Zato pozdrav pošilja vdan Slovencem vsem — France V i č a 11 KRAŠOVEC JURČEK: Tonček je hodil ge v golo. Rad je čital knjige. Posebno pa je imel rad tiste, ki so imele dosti slik in so pisale o zakladih, o roparjih in gusarjih. Tisto popoldne je sedel na skali, pod katero je lepo sinje morje bučalo in se zaganjalo s svojimi valovi v breg. V rokah je imel knjigo, katero mu je dal načelnik pionirjev. Kak lepa se mu je zdela ta povest. Zazdelo se mu je, da so se male ribiške ladjice spremenile v gusarske. Na takih je jadral gusarski poveljnik po vseh morjih in nabral mnogo, .mnogo bogastva. Nekoč so ga zasledovale vojne ladje španskega kralja in prisiljen je bil, da se je umaknil v neko gpiljo, kamor je zakopal zaklad. Vendar mu ladje niso dale miru. Ko se je umikal je napisal pismo in ga vtaknil v neko steklenico, katero je zadelal z zamaškom in jo zalil z voskom, da bi voda ne prišla v njo. Zopet so ga napadle ladje in v vroči borbi je videl, da je njegova ladja propadla, pa je vrgel steklenico s pismom v morje, kjer ge sedaj leži in čaka na srečnega najditelja, ki ho lahko nagel velike gusarjeve zaklade, če jo že ni kdo. Tako je razmišljal in strmel v morje. Polotila se ga je želja, da hi se polastil zakladov. Saj ne hi bilo čudno, če bi prav on nagel steklenico. Začel je že računati na to, da bi se vozrl po morju in iskal to dragoceno pismo. Kako bogat bi bil. Ljudem hi pomagal. Celo vsemu pionirskemu odredu bi kupil uniforme in vsemogoče reči. Tedaj pa je skrenil pogled na sipino peska, ki ga je nanesla razburkana voda. Dih mu je zastal. V vročem soncu se je lesketala zelena steklenica. V obraz mu je planila kri, stekel je doli k vodi in pobral steklenico, ki je bila vsa blatna in umazana od peska in soli. Z drgetajočimi rokami jo je opral. Njegovo lice je bilo zdaj rdeče do ušes zdaj bledo. Bila je to zelena steklenica, zapečatena z voskom. Obrnil jo je v sončno luč in skoro vzkliknil. V njej je bil zvit papir. Ozrl se je okoli sebe in ljubosumno zavil steklenico v srajco in stekel domov. Tam se je zaprl v izbo in ves v ognju odpiral steklenico. Na mah je pozabil na vse obljube in računal, kaj bo vse kupil. Pozabil je na nalogo, ki jo je imel in celo na jelo. Iztresel je papir in go razgrnil. Razočaralo ga je: bil je to star papir, pisan z nerazumljivo pisavo. Pa mu je šinilo v glavo. Seveda, gusarski poveljnik je bil Francoz in ni znal slovensko. Premišljeval je kako pre-čitati pismo! Pomislil je na Joža, ki mu je posodil knjigo. On je bil v Franciji in bo sigurno znal preči-tati sporočilo. Ali obenem s to mislijo je prišla druga, če bo vedel Joža, bo hotel imeti tudi kaj. Ali zaklad je velik in bo gotovo imel ge dosti, pa četudi mu da polovico. Rečeno storjeno! Stekel je k Joži in mu povedal, kaj je nagel. Joža se je porogljivo smehljal in gel z njim domov. Tonček mu je dal pismo in pazljivo poslugal njegovo vsebino. -— Pismo je pisalo: Jaz, Gaston Manducbet, poglavar gusarske ladje, sporočam srečnemu najditelju te steklenice in pisma, da sem zakopal svoje velike zaklade na otočju Lastavo. Opis: Južna stran v majhnem sklanem zalivu. Videl bog, srečni najditelj, pri oseki rov, ki se ti bo zdel prazen. Odvali velik kamen in prišel bog do mojih zakladov. Gaston Manducbet Tonček je vzkliknil: ,,Kaka sreča, da je to celo v Jadranskem morju! Jože gla bova tja in izkopala zaklad. “ ,,Vendar ne bova mogla sama. Vzela bova ves odred s sabo in pripeljali bomo zaklad sem. ,,Kaj pa bog s tolikimi zakladi?11 ga vpraša Jože in mu pogleda v oči. ,,Jaz pa pravim, da je boljše če greva sama. Deliti hi morala z vsemi.11 Jožev obraz je komaj vidno potemnel, dejal pa je: ,,Dobro, pridi zvečer na pionirski sestanek in se pomeniva. Nato je odšel. Tonček ni mogel s tekom jesti, komaj je čakal, da je bil sestanek. Ko je zvečer prišel na sestanek, so bili pionirji vsi tam. Bal se je, če je Jože kaj povedal. Res, vedli so se tako kot vedno in to ga je tolažilo. Vendar se ni mogel pogledati iz oči v oči s tovarigi, ker bi zapazili, da nekaj skriva. Sestanek se je pričel. Joža je povedal, da se ne uče in da posebno Tonček nima dobrih redov. Potem je načel vprašanje o čitanju knjig. Ugotovili so, da se Luna, nemi spremljevalec zemlje, imenovana nekoč boginja zlega, visi nad pokrajino kot strašna svetiljka te čudne noči. Boginja smrt sveti tja na tisto dolinico, na pokopališče, izgubljeno v samotni jasi med smrekami, kjer spe Mirko, Vanek, Lojze in Tilka. Osvetljene smreke so kot visoki nagrobniki, polni tišine. Med njimi jo pred par urami onemel krik vseh težkih ranjencev, ki so jim Nemci s kopiti pušk razbijali glave. V dolinici ge plapolajo zublji goreče hiše, poslednje, ki je do danes ge preostala v opustogeni vasi. Gotovo so telesa ranjencev sedaj že čisto zoglenela, tudi tistih, ki so jih Nemci ge žive vrgli skozi okna nazaj v gorečo bolnico. Kot fantastične kulise ob težki žkloigri strme v nočno nebo vrbovi pobočja Roga. Jaz, zdravnik Martin, bolničarja in truma lahko ranjenih tičimo skriti v gozdu za robom. Prsti na rokah mi ge lahno drhte. Kaj čuden mora biti ta hip moj obraz. Zdi se mi, da mi drhtijo tudi ustnice. Mislim na široko odprte oči Veren e, velike sinje oči z razširjenimi zenicami, polnimi groze v tistih hipih pred smrtjo, ko je človeška zver z zlobnim sadističnim nasmehom zamahnila s puškinim kopitom proti njeni glavi, ne da hi se zver zmenila za tisto, ge nikdar skaljeno sinjino komaj šestnajstletnega otroka, za tiste oči, ki niso doslej poznale drugega kot sonce, ljubezen do gozdov in željo po svobodi: O, kako ji je moralo biti v tistem trenutku, ko so se njeni kot svila mehki zlatorumeni kodri pomešali s krvjo in možgani. Videl sem ge skozi okno, kako so njeni udje strepetali v krčih in potem Venere ni bilo več. Rekel sem udje, toda ne vsi udje. Desnico sem ji nekaj dni poprej odrezal jaz sam visoko gori nad komolcem. Nekaj dni poprej je bila prestreljena in razbita v borbi v dolini onkraj Koprivnika. Ko se je Venera po operaciji zbudila iz narkoze in se zavedla, kaj se je zgodilo z njo, ji' vzkliknila, kar bi vzkliknil v takem trenutku vsak človek: ,,Kje je moja roka, oj, kje je moja roka!11 Ne čudite se, da toliko mislim o tem, saj je bila Venera edina sestra mojega mladega prijatelja, pesnika B. Kako naj mu to povem, če se živ povrnem iz tega pekla... In morali bi vedeti, da sem tudi sam gledal, kako je ra- premalo zanimajo za Pionirja in za druge knjige. Nazadnje se je obrnil do Tončka in pogledal v knjigo, ki jo je imel v rokah. ,,Tovariš Tonček, do sedaj ni pre-čjtal niti ene knjige, ki bi mu kaj koristila, Cital je Karla Maya in druge. Naj vam povem, kam privedejo knjige, ki so nepoučne.11 Tu je Jože malo prestal in Tonček je poble-del. Jože pa je nadaljeval: ,,Tončku sem posodil knjigo o gusarjih. Ves je bil zatopljen v njo. Cital jo je v goli. Cital jo je doma, namesto da bi se zaradi slabili redov učil. Preizkusiti sem ga hotel, kakšen je.“ je dejal in povedal pionirjem, kako je napisal pismo, ki ga omenja knjiga in ga zapečatil v steklenico. Ponesel jo je v bližino Tončka, ko je ta ves zamišljen sedel na skali in jo vtaknil v pesek. Povedal jim je, da jih ni hotel vzeti s seboj, ker bi moral deliti in s tem dokazati svoje tovarištvo. Deč- stla iz otroka v mlado dekle. §e sedaj se mi zdi, da čujem njeno čebljanje, ko mi je kot otrok sedela na kolenih in sem ji pravil pravljice, tiste fantastične, ki vodijo človeka onstran sanj. Potem sem toliko potoval z njo in njenim bratom po bajnih planinah triglavskih jezer, po pravljičnih soteskah Logarske doline in Robanovega kota, pa je takrat njen korak hotel vedno le navzgor ... Ali si mislite, kako je bila lepa takrat, ko je z kanglico zalivala rože na tistem vrtu za visoko higo v Ljubljani. Natanko in živo vidim sedaj tisto kanglico, tisto rdečo kanglico. Ne veste, kako zelo važne so v gotovih hipih tudi čisto majhne stvari... Strmim med smreke, ki pravijo neslišno: ,,Nikoli več je ne bog videl, Venere...11 Strmim med smreke, v srcu se poraja bolečina kot bi tičal v njem kos razbitega stekla in glej že stoji tam med visokimi debli otroška postava v sinji haljici; skodranimi laski ji padajo prav na ramena. Neskončno vdano me gleda in se mi smehlja. Levico je stegnila pred se, da ji pada široki rokav nazaj do komolca, na desni pa ji visi prazen rokav: ,,Kje je moja roka, oj, kjer je moja roka !“ . .. ,,Tovarig zdravnik!11 Zdrznem se, kot hi se prebudil iz sanj. ,,Tovariš zdravnik, tam na Gervanovi cesti zopet streljajo; ali naj se pomaknemo naprej?11 „Ah, saj nisem zaspal, Janko. Tudi jaz slišim streljanje, toda Cervanove ceste so danes pre-pregle ves Rog. Mi smo tu in bomo bežali naprej; če pa bi bili tam, kamor bomo pribežali, hi se umaknili sem, kjer tičimo sedaj.11 — Pred menoj sede lahko ranjeni, glave imajo povezane in roke, ob nekaterih leže na tleh zasilne herglje — osem fantov in ranjenka Mira. Skozi mesečino strmijo vame s polodprtimi usti, na katerih ge ni ponehal drget strahu. Kot sence strme vame in iz njihovih oči £itam povelje: „Ni mogoče tičati tukaj. Naprej, le nekam naprej, pa kamor koli.11 Vstanemo in gremo naprej. Vstanemo in gremo naprej; naprej, tiho s stragno previdnostjo, da bi suho vejevje ne pokalo pod nogami. Poči ti vejica pod nogo, komaj slišno, a tebi se zdi, da je pok močan kot iz karabinke in da se sliši ki so se včasih smehljali Tončku, ki ga je ta knjiga tako zapeljala in zvitemu Joži, ki ga je tako potegnil. V Tončku se je bil hoj. Ni mogel verjeti, da je to vse le gala in da pismo ni gusarjevo ter je ogorčen vzkliknil: ,,Laže, nevoščljiv je. Pismo je pristno!11 Pionirji so se zasmejali in Joža je nadaljeval: ,,Ce nočeš verjeti, poglej na dno steklenice in videl bog žig tovarne steklenic in datum 1935. Papir je tudi današnji, ker takrat je bil pergament. Priporočam ti, da vzameg druge knjige v roke, in popravi rede!11 Tonček je vstal in v solzah razočaranja tekel domov. Pogledal je steklenico in videl žig in letnico. Ves skesan, da se je pred tovarigi pokazal tako strašnega in netovari-gkega, je pograbil steklenico in jo treščil skozi okno, ki se je trenutek nato svetila na kamenju razbita. Gledal je nekaj tčasa te Črepinje, nato pa sedel k mizi in začel pisati nalogo. Jože je na tiho odprl vrata in pogledal v sobo, kjer je Tonček ravno končal nalogo m sedel v posteljo in čital prvič dobro knjigo. Nasmehnil se je in spet tiho zaprl vrata za sabo. neskončno daleč. Tisti, ki stopajo ob bergljah, se poganjajo z njimi naprej kot velike nočne ptice s prestreljenimi perutmi. Ni mogoče preprečiti, da bi pod njimi ne pokalo dračje, kar navdaja nje same in druge s težkim strahom in kar naprej se sligi gepet? ,,Pazi, tovariš, pazi vendar!11 — Nekaterim povzročajo rane hude bolečine, toda vzkliki za-mro že med zobmi. Naprej in naprej. Nekdo je pogledal na uro: Tri po polnoči. Naprej in naprej, navzgor in navzdol, skozi kadunje, okroglice in ponikve. Po pobočjih navkreber se nam zdi, da rastejo smreke do samega neba, ko stopamo navzdol, sc pogrezajo pod nami v nevidne globine. Potujemo po krajih, ki se zdijo kot zakleti in prisluškujemo svojim stopinjam, mi čudni sopotniki to prečudno noč. Kje ste Ve-rena, Mirko, Vanek, Lojze in Tilka... Drugi dan potem, ko sem ji odrezal roko je izpovedala Verena: ,,Vselej sem te rada imela, pa ti nisem hotela tega razodeti, sedaj pa, ko nimam več roke, ti to povem, sedaj ko vem, da bi me ne maral in ko me nihče več ne bo maral. Pa četudi hi me maral sedaj, hi jaz ne hotela več.11 Tako je rekla, ko je ležala v tistem kotu in sem jaz prižgal petrolejko ler ji je medla svetloba osvetlila mladi obraz. — ,,Pokaži mi, Martin, roko, tisto mojo roko, ki si mi jo odrezal.11 ,,Pokopali smo, Verena tisto tvojo roko tam na jasi, kjer spijo Mirko, Vanek, Lojze in Tilka. Oni so mrtvi, tebi pa je ostalo življenje, veliko široko in slavno življenje, v katerem ti ne bo manjkalo ljubezni. Mirko, Vanek, Lojze in Tilka pa ne bodo imeli nikoli ničesar več, uiti slišali ne bodo, če bo ge kdo izgovarjal njihova imena.11 „Kaj naj bi počela z ljubeznijo, ko hi ne mogla niti otroka pestovati?11 ,,Ne sanjaj sedaj o otroku, ko si ge sama skoraj otrok. Pride čas, ko bo stotero otrok strmelo na tvojo levico, da jim pokaže pravo pot.11 „In kdo bo igral namesto mene na moje gosli?11 ,,Mesto not si bog razgrnila pred se beli papir in nanj pisala pravljice, ki bodo lepše kot vsaka godba, (Nadaljevanje na 4. strani) Bogomir Magajna: SOPOTNIKI $©p©TINI (Nadaljevanje s 3. strani) kajti v tvoji duši je polno živih pravljic še nerojenih, mi pa še nimamo pravljic za novo dobo. Tudi pravljico o ptički, ki je izgubila desno krilo ?“ „In je isti hip zagledala nov čudni svet, ki ga poprej, zakleta, ni poznala: svet polnih čarobnih živih trat; po njih se pasejo ogromna krdela goved in kodrastih ovac z veselimi pastirji med seboj; in za tratami so njive, polne težkega (klasja — žanje klasje tisočero deklet z novo pesmijo na ustnicah — in bele vasi in bela mesta — više in više gradijo mladeniči hiše in so hiše polne sonca — v eni izmed njih je sinja, velika dvorana, polna otrok in pred njimi ptička, ki je izgubila desno perut, naša Verena, ki jim poje novo rdečo pesem. Cuj Verena...“ ,,Tovariš zdravnik, Mira omaguje.“ Obrnem se, Mira se je naslonila na smrekovo deblo. Oči je zaprla, kot bi se je lotevala omotica. Zaradi strela skozi lopatico in pazduho ji je vsa rama obdana z veliko obvezo. Suknjo je pustila Mira v goreči bolnici in obveza se v mesečini svetlika kot velika bela grba. Mira je odprla skoraj trudne kalne oči in strmi preplašeno vame, kot da bi bila ona kriva, da četica ne more naprej. ,,I)aj mi malo vode, Martin, daj mi malo vode in pojdem naprej!" „Nimam vode, Mira, in vse redke studence na Rogu so zasedli Nemci." Pristopil je tovariš premišljal še hip, kot hi se boril sam s seboj, potem je segel v žep in privlekel iz njega veliko rumeno jabolko. Skoraj proseče govori: „Tu je jabolko; vzemi, Mira, jabolko, saj veš, jaz nisem čisto nič žejen —“ Mira strmi v jabolko in počasi odkimava, tovariš pa ji vrine jabolko v roko in se okrene, da ne bi videl, kako se je Mira zagrizla v jabolko. Težka žeja nas muči vse, vsak se pogreza v 'svoje težke misli. Iz daljine grme topovi, ter treskajo mine in kar neprestano drdrajo strojnice, čete generala Rommela se spopadejo z našimi. Neprestano pada svetloba raket sedaj na ta, sedaj na oni vrh. S cest v dolini se sliši hreščenje tankov. In v dolini na drugi strani gorovja se čuje ista godba, strašna godba krvi in smrti. Počasi, počasi se poraja jutro in v njegovem svitu si ogledujem četico. Težka odgovornost mi teži dušo. Ena sama napačna steza in bi bili mrtvi. — ,,Podnevi ne pojdemo naprej zaradi letal. Skrijmo se v to globel za gostim bukovjem. V tej globeli bomo do večera." Ko se opotekamo navzdol, so nam noge težke in trudne in tistih par korakov, ki jih je treba napraviti, povzročajo večji napor kot poprej ure hoda. Zato hočejo, ko smo dospeli v globel, kar vsi popadati na tla. — ,,Oba bolničarji in najlažje ranjeni naj nagrabijo listja za vse, kajti tla so mrzla. Lažje ranjeni naj prevzamejo stražo. Ne, ognja ne bomo kurili!“ Ležim pod streho bukovih vej in strmim v nebo. Od severa se je prikradlo letalo in kroži v nizkem letu nad gozdom, oddaljuje se in vrača In zopet oddaljuje in vrača. Oči so mi trudne in trepalnice se same zapro. Počasi so se prikradle sanje med vejevjem, ki je že vse rumeno v svojem jesenskem žaru in sonce jadra nad menoj tiho, tiho in njegova luč se spaja s sanjami tiho, tiho. Sanja se mi, da vzhaja sonce. Rahel, rahel rdečkasti svit, koti da je nekdo z bledim karminom potegnil čez nebo in v tem se ziba kot v ogromni zibelki sončna obla. Robovi gora so prevlečeni z širokim zlatordečim pasom. Pred gorami se širijo v nevidne dalje travniki, preproga za preprogo cvetja, polnega rumenih in plavili metuljev. Pred menoj stopa po teh preprogah Verena. V desnici, čujte, v desnici nosi kanglico polno vode in zaliva cvetje, tisto cvetje. Metulji pa se dvigajo in poletavajo okrog nje z orošenimi krili. Sonce se dviga hitro, hitro kot hi korakalo po nebu, jaz pa hitim za Vereno. Od časa se ozre ona proti meni in se smeje ha ves glas. Oh, zakaj se smeje Verena? Moje ustnice so razpokane od žeje in rade bi pile iz Verenine kanglice.Verena to ve in se smeje, smeje vedno bolj glasno. „Bi rad pil?" ,,Verena, daj mi vode, samo en požirek mi je daj iz tiste tvoje kanglice, ki jo nosiš v desnici?" ,,Oj, kako lažeš, dragi, da v desnici nosim kanglico? Saj si mi odrezal desnico in si ukazal pokopati zraven Mirka, Vaneka, Lojzeta in Tilke. Tako naj ti dam kanglico z desnico, saj boža desnica Mirka, Vaneka, Lojzeta in Tilko, ker jim je v zemlji mraz." ,,Saj ni res, Veren,a, da leže v zemlji. Glej jih, kako se sprehajajo tamle po tratah in nabirajo cvetje, ki si ga zalivala. Desnico pa res imaš; kako naj bi sicer z njo zalivala cvetje —. Verena se je ozrla proti Mirku, Vaneku, Lojzetu in Tilki ter jim kliče med veselim smehom: „Desnico mi je odrezal, zdaj pa pravi, da zalivam rože." Verena hiti po tratah naprej, naprej in čista živa tekoči' na ji pljuska čez robove kanglice. Vedno bolj glasno se smeje Verena. Pokleknem, da bi s cvetja srebal tekočino, ki pada iz kanglice, toda ro- (Borba z morskimi roparji 1. 1716) Tiho in polahko je noč pridrsela čez morje in dihnila na obrežje, da so zažareli vrhovi daljnih planin. Svetilniki po čereh in oj.) prehodih so zamežikali. Nebo se je posejalo z biseri, ki so se živahno ogledovali v zrcalni gladini. Med njimi se je bahavo vozarila srebrna luna. Njeni bledi žarki so se poredno poigravali z belimi jadri ,,Svetega Nikola", ki se je polagoma bližal kopnu. Peščica lučič, razmetanih po bregu, je strmela v tiho noč. Le spodaj ob morju se je še gibalo življenje. Nekaj rezkih klicev, rožljanje težkih verig — in albanski Drač je bil tisto noč za eno ladjo bogatejši. Dal-matinci so prišli po žito. Kapitan Jure Bane je v spremstvu krepkega mornarja zapustil ladjo, da uredi posel. Skoro se je vrnil in posadka je legla k počitku. Drugega dne na vse zgodaj so vsi mornarji vkrcavali vreče z žitom in sredi dopoldne je bila mala barka polna. Razpela je jadra in dvignila sidro, da bi odplula. V tem pa se je pojavila ob vhodu pristanišča velika tartana, turška gusarska ladja, in zaprla Dalmatincem pot. Priklatila se je po svojem umazanem poslu iz severne Afrike. Na krovu je imela sto dvajset do zob oboroženih mož. Kdo bi še pomišljal! Le dvoje je: svoboda ali smrt! Š prezirom slednje so udarili dalmatinski junaki po razcapanih roparjih. Pet in dvajset gusarjem, ki jim je priskočilo na pomoč še okoli petdeset plena željnih Dračanov. Skoraj sedemkratna premoč! In pokazalo se je, kaj zmore svobodoljubno junaško srce. Deset polnih ur je trajal boj, pravo mesarsko klanje. Padel je kapitan Bane in z njim devet njegovih tovarišev. Toda ostali Dalmatinci ni- lici že pravijo: ,,l\ako si smešen, saj ta pijača je vendar namenjena nam rožam in tej zemlji, iz katere rastemo." ,,Verena, daj mi vode!" Verena se ustavi hipoma in obrne lice k meni. Zastrmim nanjo poln groze. Verena nima več desnice; z levico.mi nudi vrč. Njeno lice ni drugega kot lobanja, katere se drže le tu in tam kosi ožganega mesa. Iz globokih, globokih očesnih jtpn strmita vame dva kupčka črnih saj. Za Vereno stoje štiri trupla: Mirko, Va-'nek, Lojze in Tilka ter strme vame s kalnimi očmi mrličev. ,,Pij,“ zakriči Verena. Nastavim vrč na usta in ga isti hip odmaknem poln groze. ,,Saj je kri notri, Verena, živa kri." ,,Naša kri, živa kri," vzklikne ona. ,,Naša kri, živa kri, ponavljam še-petaje," strmim v vrč, napolnjen do vrha z živo, rdečo krvjo, potem nastavim na ustnice in pijem, pijem. O, tu je naša kri" vzkliknejo Verena, Mirko, Vanek, Lojze in Tilka, vzemite in pijte, ako hočete imeti življenje v sebi." Zbudim s v silni veličastni grozi. Ure teko. Po bregu sedijo tovariši. Poldne je. Vsi strmijo vame, kakor naj bi bil jaz tisti, ki bo odkoder koli pričaral vsaj požirek vode. Oba bolničarja, ki sem ju poslal oprezovat proti studencem, sta se vrnila: ,,Studenec na Travniku je zaseden, v luži pod Golobinjekom le- so odnehali, junaško so se branili dalje. Ne tako gusarji. Tudi njihov poveljnik je padel v boju, kar je ostalo tolpo popolnoma zmedlo. Sedemnajsterica najbolj junaških je na majhnem čolnu pobegnila z ladje in se srečno rešila. Toliko huje je bilo ostalim. Brez ozira na žetve so razredčeni mornarji, vsi več ali manj ranjeni, udrli na gusarsko tartano, zasejali grozo in pomedrali vse, kar se jim je približalo. Preplašeni roparji so se umaknili v lad-jino notranjščino. Ujeli so se v past, ostali pa so vsaj živi. Po ohranjenem poročilu očividca, tedanjega častnika na dalmatinski ladji, poročnika Krsta Mazaroviča, je vse drugo, to je šest in osemdeset gusarjev, obležalo na bojišču ali p(a zginilo v morskem dnu. Dalmatinci so urno osvobodili pet ujetnikov, ki so bili uklenjeni na turški ladji, potisnili so jim v roke orožje in ena in dvajset junakov je ukrotilo osem inšestdeset divjakov. Pobrali so jim orožje, jih povezali in prepeljali na svojo barko. Nato so ponovno razpeli jadra in sprejela jih je neskončna morska cesta. Odvlekli so s seboj tudi zaplenjeno gusarsko tartano ter jo z ujetniki vred oddali beneškim oblastnikom na otoku Krfu. Slovesen sprejem, čast, slava, odlikovanje in bogat delež obilnega plena je bila nagrada hrabrim Dalmatincem. Spomin na njihovo junaško dejanje je ohranjen v sliki, predstavljajoči opisani dogodek pred dve sto devetindvajsetimi leti. Slika je shranjena v cerkvici na umetnem otočku v divni Boki Kotorski. Otoček leži nasproti staroslavnemu mestu Perastu, od koder so bili omenjeni junaki. Viktor Pirnat že crknjeni konji in m v njej drugega kot le še blato in kri." Zopet noč, zopet dan, zopet noč, zopet dan, noč • • • Vlečemo se nazaj proti požgani bolnici. Ti, ki mi sledijo, so kot sence, ki so vstale iz grobov na vseli mrtvih dan. Nihče ne toži več, nihče ne prosi pijače in jedi. Čemu naj hi tožil in spraševal? Lepo bi bilo obležati nekje, zasanjati za hip in potem umreti. Bolničarja nosita Miro na zasilnih nosilih. Njena lica so udrla in oči so ji pomaknjene nekam daleč v globino. Zdi se mi, kot bi ona ne bila več od tega sveta; m več živa niti mrtva. Bolničar ji govori: ,,Potrpi, Mira, kmalu bo jutro in dospemo do bolnice. Tam pa je studenec in naši so pognali Nemce daleč onkraj doline." Mira pa ne odgovarja, le nekam v zrak strmi z de-lirantnimi očmi, ki gledajo sedaj bogve kake .čudne blodne prikazni. Bolničar mi razlaga: ,,Ko pridemo do studenca, jo bo treba pitati z vodo kot malega otroka. Doživel sem že take stvari. Ko požreš prvi požirek, se ti zazdi, da si požrl velik oster nož. Ni res, da planejo tovariši, ki nekaj dni niso pili, k studencu kot blazni. Četrti dan človek sploh ne čuti več žeje in prav vseeno mu je, če umrje. Takemu treba vode prinesti in ga siliti, naj pije." Tako razlaga bolničar in se opotekla pred nosili. Jaz sam strmim vanj in mu odgovarjam: ,,Saj ta stvar ni tako strašna. Mi smo vendar pili kri iz Verenine kanglice. Mi sploh ne moremo umreti, ker imamo življenje v sebi. Mi smo rdmarji po novih stezah, ki vodijo v čudovite, še neodkrite pokrajine. Nikake utrujenosti ne čutijo več, čeprav so prehodili stotine bregov. Kar sama po sebi se dvigajo stopala in se premikajo naprej. Misliš, da je noč sedaj, pa tudi noči ni več- Navadili smo se gledati tudi skozi temo. Ne moremo več zgrešiti poti, kajti naša pot je vsepovsod. Ali vidiš Vereno, ti Janko, zvesti moj bolničar? Mrtvi in živi smo si postali sopotniki. Nikake razlike ni med življenjem in smrtjo. Nikar me ne glej, Janko, s takim čudnim pogledom! Ali meniš, da sem znorel? Nemci so hajkali vse, tudi eno in islo, večno živo. Ne, ne, mi nikakor ne moremo umreti. Vprašaj Vereno, ali ni res vse to, kar ti pravim." Pred našo bedno četico stopa Verena. Vsak bi rekel, da je ona le prikazen, blodna, halucinacija. Jaz pa jo vidim čislo razločno. Na njeni levi strani stopata Mirko in Vanek, na desni Lojze in Tilka. Čeprav gremo skozi noč, so njihova telesa vendarle svetla kot luč. Bolničar Marko se začne glasno smejati in se pristavi z nosili: ,,Glejte hišico, ljudje, tisto krasno hišico iz smrekovih brun tam za jaso Ali se ne bi odpočili v tisti hišici. Prav gotovo je tudi voda v njej. ,,Pozorno strmim v tisto smer in glej, res stoji tam lepa majhna hišica. Svetla je in sestavljena iz samih smrekovih brun. Prikaže se in izgine in zopet prikaže-„To ne more biti prava hišica, Marko, ta hišica je le prikazen. Ce pri' demo do nje, ho zbežala drugam, Le kar naprej, Marko kar za Vereno in njenimi naprej, saj nam tako lepo kažejo pot, da je nikakor ne moremo zgrešiti- Prav kmalu bomo na jasi poleg bolnice. Tisto globel tamle poznam in tisti vrh na levi tudi." Ko smo dospeli na malo pokopališče na jasi, je zaklicala Verena: ,,Pristavite se, saj tu je studenec." ,, Pristavite se," zakličem jazi „Verena hoče, naj se pristavimo. Ubogi vsi. Verena, Mirko, Vanek Tilka se okrenejo proti nam z dobrim veselim smehljajem na ustnicah. Vsi držijo svoja srca v desnici, tudi Verena, čeprav sem ji jaz desnico odrezal. Neskončno blage s° njihove oči in svetle kot zvezde neba glej, tudi Mira stoji naenkra med njimi. V nedrije je segla in tudi ona ponuja svoje živordeče srce-Vzkliknejo Verena, Mirko, iVanek, Lojze, Tilka in Mira: ,,Tovariši, eem Mačkovega očeta, ki baje ne bo več °kreval. Šel sem takoj z njo, a kako sem se čudil, ko me je vedla mimo njegovega doma do drugega soseda. »Ni li več pri sinu?" sem vprašal ženo, ki je bila prišla pome. »Oh, že dolgo ne! Kregali in tepli so se in tožili! Potem je pa stari šel iz hiše!" Našel sem starega v tesni sobici pri sosedovih, ležečega v borni postelji. Uvidel sem takoj, da gre z njim h koncu. Stisnil mi je roko in s slabim glasom dejal: „Ej, gospod, tobaka ne morem več, tobaka! Pa tu-le^ežim; še doma ne smem, ne morem umreti! In umrl pa bom — kmalu — jesti tudi ne morem — le pil bi malo vina, dobrega, pa nimam denarja!" »Poslal vam bom vina." „Ej, gospod, hvala! Saj tudi ne vem, če ga bom mogel piti. Pa tudi ne prosim zanj — saj vas nisem nikoli drugega prosil kakor malo tobaka — ej, prosil pa nisem, prosil, če sem tudi stradal!" »Česa pa želite, oče?" »Precej bom povedal! Slab sem pa težko govorim! Pa vedite, gospod, pri sinu imam še zaostali živež in poboljšek za pol leta — dvajset goldinarjev imam tam — pa tabuliran sem za ta živež — dajte mi teh dvajset godinarjev in terjajte jih pri sinu, pri Juriju! Saj ne bo mogel plačati, terjajte ga in tožite in s posestva ga spravite tega — prokletega sina! Starcu so se iskrile oči in sklonil se je v postelji na pol kvišku. Pretreslo me je to divje sovraštvo, ki je donelo iz njegovih besed. »Kaj hočete s temi dvajsetimi goldinarji?" sem vprašal po kratkem molku. »Vseeno! Za pogreb, za maše ali pa te-mu-le, ki me zdaj redi, vseeno — le mladi jih ne sme imeti. Saj si ne more pomagati — berač bo, berač naj bo, če ga spravimo iz bajte!" »Odpustite mu," sem dejal poluglasno, skoraj boječe ti divji, nebrzdani strasti nasproti, ki se mi je tu javila. »Nikdar — nikdar!" je sopihal starec. »Saj sem zmeraj dejal, da mu ne dam kaj-že, pa pregovorili so me in sedaj je tako! Pa čakajte — oh, vi boste še učakali! Če drugi ne — njegov sin ga bo vrgel iz bajte na cesto kakor on mene! Oj, zakaj mu nisem stopil na vrat, ko se je rodil!" Onemogel je pal nazaj. »Pa tistih dvajset goldinarjev? Mi jih boste li dali?" je vprašal čez nekoliko s slabim glasom. »Saj jih ne potrebujete, oče! Izročite to terjatev sosedu, ki vas sedaj redi — za odškodovanje ali kakor hočete!" »Bom!" Poklicali smo še potrebni priči in stari Maček je napravil oporoko in imenoval soseda Matevžka dedičem svojega imetja — one vsote dvajsetih goldinarjev. »In precej jih mora plačati, precej; če ne — naj ga toži in rubi; — slišiš, Matev-žek? — le zarubi ga precej!" — Ko sem odrinil drugega dne od doma, je že zvonilo gori pri sv. Miklavžu staremu Mačku; umrl je, ne da bi bil odpustil sinu. Minilo je za tem dokaj let, da me ni bilo domov, in tudi onega strastnega starca in njegovega sinu se nisem spominjal; saj o zadnjem nisem nikdar ničesar čul. Ko me je pa usoda čez nekaj let stalno umestila v domačem kraju, so se mi vzbujali tu s starimi znanci vred spet mladostni spomini. Tudi Mačkovega očeta — sedanjega namreč — sem videl. Bil je takšen kakor njegov rajnki. Postajal je na tratini pred kajžo, navadno bosopet in vedno raztrgan, in če sem prišel mimo, me je prosil tobaka in govoril o vremenu. Časih je bil pa tudi siten, kadar se je namreč žganja napil; in to je bila slabost, ki je njegov rajnki oče ni poznal. Nekoč sem ga vprašal: »Kaj pa je s tistim dolgom, ki so ga oče pustili Matevžu?" »Ej, gospod, plačati sem ga moral! Pa drugod sem za to dolg naredil! Ej, gospod, oče so bili poredni, ej, poredni!" »Kaj pa vi, ali boste večno gospodarili? Sina oženite, če ne, vam bo prestar!" »Tega pa ne — gospod! Sedaj imam še Ob katerem dnevnem basu naj hodi živina na pašo Ko pišem ta članek, pritiska še peklenska poletna vročina, čeprav smo že v sredini septembra. Suša je požgala v večjem delu Podjune, južno od Drave tudi travo na pašnikih tako, da se marsikje poja živina cel ljubi dan za bilko trave in postaja pri tem vedno bolj suha. Da hi pa dajala še kaj mleka, o tem ril govora. Ali je navedeni način paše pravilen? Kdaj je prav za prav najprimernejši čas za pašo? Zgodaj zjutraj Prav za prav ne moremo živine nikdar prezgodaj pustiti na pašo. Rosna trava živini najbolje tekne. V hlev pa naj grejo živali brž ko se nehajo pasti, začnejo stoje prežvekovati ali celo polegati. Skrajni čas za vrnitev živine iz paše pa je, brž ko se je trava od rose že posušila. Od sonca suha pašna krma živini ne prija posebno. Zvečer oz. popoldne pa je gnati na pašo šele, ko postajajo sence že daljše, začenja pihljati osvežujoči večerni veter in je trava postala po možnosti že zopet rosna. Ob vročini bo pač čestokrat že temna noč, preden bo živina docela sita. Za ozimno setev Be Kakor objavlja kmetijska zbornica, ho kakor lani tako tudi letos z denarjem podprla cenejšo dobavo žitnega semenja (semenske rži in pšenice). Razpoložljiva sredstva bo uporabila za kritje prevoznih stroškov do zadnjega delivca semenja za stroške posojila vreč in — v kolikor bo sredstev še na razpolago — za pocenitev semenja. Točne cene semenskega žita sicer še vedno niso znane, ker še vedno niso določene cene za tržno žito. Vendar skozi kritje teh stroškov po Zadružniki so zgradili električno centralo, člani kmečke delovne zadruge v žabarih, okraj Gradačac, so zgradili eiektrič. centralo. Za nakup naprav so iz lastnih sredstev potrošili 200.000 din. Izkopali so strugo za potok, ki žene centralo. Danes ima vsak zadružnik v svoji hiši električno razsvetljavo, kmalu pa bo dobrote deležna tudi vsa vas. Te misli glede vsakodnevne ure-ditve paše Veljajo seveda v prvi vrsti za tiste redke naše kmetije, ki imajo lastno ali skupno urejeno umetno pašo. Overjeni smo pa, da bo prej ali slej mogoče urediti povsod pravilna umetna pasišča. Na lakih pašnikih bo v prav hudi vročini uvesti le n o č n o p a š o, ki' je ob tako visoki temperaturi, kot jo imamo sedaj, najboljša, živina se pase vso noč ali pa se okrog polnoči vleže za Kam po sadje in kam s sadjem? Letos gre pri sadju stvar precej narobe. Ponudita je na vseh trgih velika, povpraševanje pa je v razmeri s ponudbo malo. V Avstriji je letos silno dobra sadna letina. Sadjarji, predvsem v zapadnih deželah, so v velikih skrbeh, kje bodo vnovčili svoje sadje, še posebej sedaj, ko je splošno pomanjkanje sladkorja. Položaj je tak, da odpadlega in otresenega sadja na trgu skoraj ni mogoče spraviti. Na Dunaju, ki je za Avstrijo glavni odjemalec sadja, ostane nekaterih manjidočih sort polovica neprodanih. Zimska jabolka plačujejo kmetom po 0,90 do 1.50 šil. za kg, konzumentom pa jih pro- priznano semenje Kmetijski zbornici cene * semenskemu žitu razmeroma ne bodo previsoke in je le za želeti, da bi sleherni kmet izrabil priliko in zamenjal seme ter posejal priznano in originalno seme. Ne izkopavajmo poznega krompirja prezgodaj sok, četudi brez zabele — in časih malo žganja; — potem pa nič — nič!" Lanskega leta pa so ga bili vendar pregovorili, da je oženil sina in mu izročil borni imetek — sebi in ženi pa izgovoril živež pri mladih. „Ej, gospod, ob času mora biti," je dejal, kakor bi se zaradi svoje nedoslednosti hotel izgovarjati, „in fant je priden, saj bo lepo ravnal z mano. Pa kaj," je pristavil čez nekoliko časa, „dolgo tako ne bom — star sem, star in dobro se mi ni nikoli godilo na svetu." Tako je govoril lani. A ni dolgo tega, ko je prisopihal k meni ves opraskan po obrazu in s cestnim blatom ometan. „Pomagajte mi, gospod, če ne, me bo ubil ta vrag!" je kričal. „Kdo?" „Sin, ej, kaj sin — vrag je to, prekleti! Takšnega me je naredil — tepel in po cesti valjal!" Starec je škripal z zobmi ter trkal s pestjo ob prsi. Skušal sem ga pomiriti, a zaman. Naposled sem postal nejevoljen. „Kako je bilo z vašim očetom?" sem vzkliknil. „Z mojim?" je dejal mož počasi. „Ej, oče so bili pa poredni!" Povesil je glavo in odšel, ne da bi iz-pregovoril besedico več. Domov se ni vrnil, ampak k sosedu je šel, k mlademu Matevžku in tam hiral v Izredna suša je ponekod v mesecih junij in julij povzročila, da je krompir zelo zaostal v razvoju. Krompir je bil še sredi julija za ped visok in z zeljem še ni zakril zemlje. gele poznejši dež je razvoj krompirja — predvsem srednje in pozno zrelih sort — spet poživil. Rast gomoljev je vsled tega letos pričela razmeroma zelo pozno, saj je še pred nedavnim bilo za videti cvetoče krompirjeve nasade. Ta zakasneli razvoj pa ima za posledico pozno zoritev gomoljev in v veliko primerih tudi drugi nastavek, preraščanje in veriženje gomo- jezi in sovraštvu do svojega sina. Tožil ga je, a sodbe ni učakal. Danes mu zvoni gori pri podružnici sv. Miklavža in jutri ga bodo zagrebli v rjavo prst tam blizu njegovega starega. MOHORIČEV TONE Tam gori je bil doma na opustošenem hribovju, ki se dviga visoko nad zeleno Savo, kjer ta zapušča ljubljansko ravnino ter jame po tesni soteski izpirati svojo skalnoto strugo na poti proti prijazni Dolenjski. Njegov oče je imel širno posestvo, a tudi skoraj za tri pode — otrok; ko /e izročal svoje imetje, si je izbral enega mlajših sinov prevzemnikom, najstarejšemu, Tonetu, pa je kakor vsakemu drugih izgovoril pet sto goldinarjev dote. S to vsoto v pismu — kajti v gotovini jo je smel terjati šele ob letu po izročitvi — se je šel Tone ženit; izpolnil je pač že petintrideseto leto, pa mar mu je bilo tudi le bolj do tega, da priženi „grunt", posestvo, nego li da bi bila žena mlada in lepa. To je vedel tudi njegov stari prijatelj, ki mu je zaupal svoje želje in ga pooblastil mešetarjem, v kratkem je bilo dognano, da Tone vzame Mohoričevo vdovo, petdesetletno Marijano, posestnico pol-grunta na Doleh. Priženil je zemljišče, ženi izgovoril ma-lostno doto, njeni rejenki pa, kajti svojih otrok ni imela, primeren odpravek — in kako uro, toliko da se zjutraj dolgo pred sončnim vzhodom že zopet povrne na pašo. Izkušnja uči, da žival tudi v najtemnejši noči najde pašo prav tako kakor podnevi. Gornje misli glede prav zgodnjega spuščanja živine na pašo in poznega puščanja zvečer veljajo naravno tudi v vsem ohsegu za jesensko strniščno pašo, dokler ne nastopa slana in prehud mraz. Vernik dajajo 1.80 do 3.— šil- Moštnega sadja (jabolk) potrebujejo malenkostne množine Nižja Avstrijska, Solnograška in Predarlska, hrušek samo Nižja Avstrijska. Moštno sadje plačujejo okoli 20 gr. To je glavna vsebina o položaju na sadnem trgu, ki ga je izdalo pred dobrim tednom ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo. O možnostih izvoza v poročilu ni nič povedanega, prav tako nobenega stališča k zaslužkom navmesnega trga, ko kmet za vse svoje delo dobi komaj polovico od zadnje prodajne cene. Kako pa pri nas z sadjem? V Podjuni in po Rožu je pridelek malenkosten, nekoliko več bo sadja na Gurah, dober pridelek pa je od Ro-žeka naprej v Ziljo. Sadje letos povprečno prej zori kot druga leta. Vzrok temu je vročina v zadnjih mesecih, ki je tudi povzročila, da sadje zelo rado odpada. Vsled tega in vsled zelo mešanega sadnega sorti-menta bo letos v Zgornjem Rožu in v Zilji od jabolk pretežno le moštno sadje naprodaj. Ijev (namesto debelih gomoljev najdemo ob izkopavanju cele verige drobčkanih gomoljev). Posebno so prizadete pozne sorte. Vsled takih okolščin je letos priporočljivo, da izkopavanje srednje in poznozorelega krompirja čim bolj zavlečemo, da počakamo, kolikor le mogoče in pustimo, da se v gomoljih še stvori potrebni škrob. Po sončnem vremenu za soditi, pridobi krompir tam, kjer je želj še zelena, vsak dan na škrobni vrednosti. Kdor hoče imeti dober krompir in ga dobro prodati, temu naj se ne mudi z izkopavanjem. SKZ tako je postal posestnik, polgruntar. Rejenka Cilka je imela šele petnajst let in ni bilo treba skrbeti, da bi prekmalu terjala svoj denar — torej je Mohoričev Tone, tako so ga imenovali sedaj, pričel svoje gospodarstvo z najboljšimi nadejami, kakor jih more imeti mož njegovega stanu in obzorja. Pa svojih pet sto goldinarjev je kmalu potrošil. Napravil je nov kozolec, kupil še kravo k dvema ki sta bili pri hiši, in pokril pol strehe na hlevu ha novo; drugo pa je bila pobrala svatba in državna pristojbina. Žena Marijana je venomer bolehala, rejenka je bila premlada in zato sami niso mogli zmagovati dela; vzel je hlapca, za njim deklo, a dve leti potem je videl, da ne izhaja — moraj je misliti na posojilo, na dolg. 11 Eden njegovih mlajših bratov, čvrsti, visokorasli Simon, je postal doleten in prejel svojo doto. Ob istem času se je oglasil tudi Tone doma pri roditeljih ter zvečer odhajajoč dejal bratu: (Dalje) Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10, telefon 1624/4, Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. Tiska Robitschek & Co., Wien VIII., Hernalsergtlrtel 20. — Dopisi naj se poSiljajo na naslov: Kla-genfurt 2, Postschliefifach 17. Ne sežigajte krompirjevke Pri nas je še precej v navadi, da krompirjevke (zel), ko jo spravimo raz njivo, na kupih sežgemo. Včasih se kar tako vali dim po polju. Že v zadnjih številkah Vestnika je bilo povedano, da zeleno krompirjevko lahko pokrmimo. Jaz bi pa hotel da' nes opozoriti na to, da tudi že osušeno ali napolsuho krompirjevko veliko bolj primerno izkoristimo, kot pa s sežiganjem. Pepela itak ne da dosti. Ce jo raz njive spravimo na kompostni kup, bo iz tega vsekakor več koristi. Najbolje pa bo napravil listi, ki ho krompirjevko rahlo raztrosil po travniku. To mu ho toliko zaleglo kot gnojenje, če sedaj ne verjame, bo pa spomladi videl. Le poskusite! Miha pod goro. VPRAŠANJA Ut odtyw&ci Kdo mora plačati davke, ki so odmerjeni na podlagi enotne vrednosti zemljiškega premoženja? Vprašanje: Imam kmetijo, ki jo imam dano v najem. Ali sem jaz dolžan plačati zasedbeni prispevek (Besatzungs-steuer) in nezgodno zavarovalnico (Unfallversicherung) ? Mislim, da ne. Naj finančni urad zahteva od najemnika. R. W. Odgovor: Zasedbeni prispevek je davek, ki je odmerjen na vsako osebo. Pri izrecno kmetijskem obratu plača lastnik kmetije ta davek na podlagi enotne vrednosti svojega posestva (Einheitswert). Pri enotni vrednosti posestva od 1001 do 5000 šil'11' gov znaša letni zasedbeni prispevek 60 šilingov, pri enotni vrednosti nad 5000 šil. pa 120 šilingov letno. Lastniki zemljiške posesti, katere enotna vrednost znaša 1000 šiling°v in manj so plačevanja zasedbenega prispevka oproščeni. Zasedbeni pri' spevek pa morata plačali kakor lastnik kmetije tako tudi najemnik, če je kmetija dana v najem. Lastnik kmetije torej plača davek na podlagi enotne vrednosti, najemniku se pa višina zesedbenega prispevka predpiše po najemniških deležih. Vaš® mnenje je torej zmotno. Finančni urad davek brez nadaljnjega lahko iztira. Poslužite se pa lahko možnosti, da dosežete davčne olajšave? kakor smo to pisali v ,,Obvestilih1 od 5. septembra 1950 na strani H' Kar tiče prispevka za nezgodno zavarovalnico ( Unfallvensicher-ungsbeitrag) pa je tako, da bi moral tega prav za prav plačati najemnik, kajti Vas kot lastnika kmetije? ki ste jo dali v najem, pri delu na isti kmetiji ne more doleteti kakšllfl nezgoda. Davčni zakon pa na drugi strani pravi, da za plačevanje davkov, ki se odmerjajo na osnovi vrednosti zemljišča, jamči finančni oblasti vedno lastnik zemljišča. Prl' spevek za nezgodno zavarovalnin0 pa je takšen davek, prav tako kakor zemljiški davek (Grundsteuer), doklade za kmetijsko zbornico (Land' wirtschaftskammerumlage) in Pft ohnovni prispevek (Wiederaufbao-beitrag). Da vsled tega ne pride d° razprtij, je dobro, da se že v najemniški pogodbi med lastnikom in najemnikom kmetije jasno določi, kd° plača prispevek za nezgodno zavarovanje, koliko od zemljiškega davka, doklade za kmetijsko zbornic^ in obnovnega prispevka plača najemnik in koliko lastnik, če Vi v pogodbi kaj takega nimate določenega, potem boste storili dobro, če * boste z najemnikom to vprašanje takoj pismeno uredili. Če pa tega n^ storite, ste pa dolžni davke plače'a ti. Seveda tudi najemnik v primeru, da ne plača nezgodne zavarovan'^ ne, zase in za svoje delovne moč1 primeru nezgode ne more račun na podpore itd.