Lea Fatur To je bilo v Indiji Koromandiji Ilustriral J. Župančie. Vode so se stekale z jezer v morja. Knezi so se napadali in pobijali, si zbirali zaklade, so sedeli na draguljastem prestolu, so jezdili v zlatih. stolib. na belih slonih, ki so imeli rilec in okla okovane z zlatom. Ljudstvo je stradalo in umiralo. Tako je bilo že v davnili stoletjih, tako je bilo tudi v preteklem, Ta čas je živel v Delhiju, v podrtini cesarske palače, potomec prastarega rodu Uzmovičev. Ta rod si je prisvajal skozi več stoletij pravico, da najde, česar ni niliče izgubil in da si prisvaja, kar si želi. Trdil je ta rod, da ima po-trjeno in zapečateno dovoljenje sultana Akbarja iz triindvajsete dinastije. Tega sultana je bil rešil tedanji rod Uzmovičev iz zasede sovražmkov. In ko je vprašal rešeni sultan s svojega blestečega se prestola, s čim naj nagradi STOje rešitelje, mu je odgovoril glavar rodu: »Dovoli nam in našim potomcem, da si vzamemo, kar nam je všeč.« Sultan je dovolil in Uzmoviči so izropali njega in njegov dvor in so ro-pali in uzmali kjer koli in kar koli. Niso pa spravljali nagrabljenega blaga na kupe. Ti ljudje so imeli na siroko odprte roke. Vračali so revežem, kar jim je vzel krivično odmerjeni davek, kar so jim pobrali oblastni vladarjevi služabniki, ne da bi vedel vla-dar kaj za to. 105 Tudi mladi Uzmovič v podrti palači v cesarskem Delhiju ni skoparil s pridobitkom svoje umetnosti. Kar je dobil po lahki poti, je razdal z hitrimi rokami. Dasi je tvegal pri svojih pohodih vsakokrat življenje, ni se posrečilo nikdar straži, če je bila še tako čuječa, da bi ga zalotila. Da bi ga ujela, o tem sploh ni bilo govora. Če je prišel naš Uzmovič v nevarnost, so pravili, da izgine \ neki megli ali da se razpusti v zrak. Znano je bilo, da ga ne ustavijo ne vrata, ne zid, ne orožje, ne past. Sleče te in okrade, da ne veš kdaj, poleg spečib. in be-dečih odnese, kar si je zbral. Ko je mladi Uzmovič po-pravljal krivice po mnogih me-stih Indije, je slišal, da je knez Kašmirske dežele silno skop, krivičen in oudaški človek. Nagrabil da si je čuda zlatni-ne, slanove kosti in dragotin. In ker ne zaupa nikomur, da mu je zakladnica za spalnico. Ob njem čuva velika, človeku podobna opica. Ta žival da uživa zaupanje kneza v taki meri, da vprašuje njo pri raz-sodbi o zločinih. In če pokaže apica na najbolj nedolžnega človeka, in če priča ves dvor in ljudstvo zanj — knez se drži opičine sodbe. Mnogo glav je že odletelo po zlobi te živali, v kateri se je utelesil sam. hudi duh. Ko je slišal mladi Uzmovič te glasove o kašmirskem knezu, je že sklenil, da ga pouči, da je opica — opica in ni nikakor zmožna, da sodi ljudi. Pre-pričal bo kneza, da mu ne more obvarovati opica ne zakladov ne življenja. Ko tako sklene, se napoti v mesto Kašmir, in na vročega dneva večer se sprehaja po ulici in posluša govorjenje ljudi. Ogorčeno zabavljanje mu je udarjalo na uho. Zopet je obsodila opica nedolžnega človeka na smrt. Vladar-jevi davčni cenilci so zopet naložili pridelovalcem ogromne davke, velikašem, ki jih podkupujejo, pa so pogledali skozi prste. Knez Ambra gleda samo, da se mu polni zakladnica in pusti, da umirajo reveži zaradi pomanjkanja. Knez je pod vplivom zlobnega duha, ki je vzel nase podobo opice, da uniči uboge pravoverne. Če kak minister ali velikaš nasprotuje ljudstvu — se še najde način, da ga zmakneš. Opici pa ne škoduje ne strup ne nož — ona ve vse in vnaprej prepreči vse napade; spreminja se v razne podobe. S knezom ne mo-reš govoriti, ne moreš mu odpreti oči, ker ga ima v oblasti hudi duh. Uzmo-vič se je prepričal, da ne vre samo med obrtniki in delavci, pač pa tudi med velikimi kupci, velikaši in duhovni. Knez se norčuje po opici iz vsega mesta in vseh stanov. Zgodilo se je že nekajkrat, da so klicali klicarji in trobentači: »Prostor! Svetlo sonce knez prihaja! Sklonite svoja čela v prah pred Ambrom, &inom Jusufa!« Ustavilo se je ob takem pozivu vse, jezdeci so skočili s konj in oslov, vozniki raz voze — vse je ležalo v prab.ii, ko se je bližal knezov pozlačeni palankin, ki so ga nosili v rumeno svilo oblečeni sužnji. Kar seže izza zagri-njala rjava roka z debelo palico, ki udari po nosačih — zoprni obraz opice pokaže svoje velike zobe, zlobne opičje oči mežikajo zasmehljivo. 106 »Ko bi se našel kak človek, ki bi nas rešil sramote in škode,« so govorili Kašmirci kar javno in glasn<>. Uzmovič, ki je tako rad popravljal svet, je spoznal, da je to njegova na-loga. Sprehajal in potikal se je okoli poslopja knezovega bivališča, dognal je, kje je spalnica, ki je tudi zakladnica, in vprašanje je bilo samo, kako priti na dvorišče in na zid. Hodniki in vhodi v palačo so vsi tako močno zastraženi, da še miška ne bi mogla skozi. Ko si ogleduje Uzmovič tako priliko, naleti na moškega v obleki delavca, ki stika okoli nekih' stranskih vrat. Nagovori ga in vpraša. Izve, da je tatič, ki išče, kako bi prišel na dvorišče. »Na tem dvorišču,« mu pravi, »je hlev belih oslov in na drugem koncn je steklena dvorana, polna dragih preprog in posod. Dajva, oropajva dvorano. ukradiva osla, mu naloživa blago — pa greva. Po polnoči spi vse in nama bo igrača, izvesti to stvar.« »Gotovo, gotovo,« se je smehljal umetnik v tatinski stroki, »samo če ne bo začel osel rigati...« Tačas pride po ulici nočna straža. Veliki tat se stisne med stebre bližnjih vrat, tatič obstane prestrašen, se izgovarja prav neumno in pove vso resnico, ko je dobil nekaj sunkov pod rebra. Načelnik straže se zakrohoče: »Belega osla sta hotela ukrasti? Beži, bedak! Ko bi tvegal glavo vsaj za zaklade v knezovi spalnici. Beži! Preneumen si!« Tatič se priklanja in zbeži, straža nadaljuje svojo pot, Uzmovič med stebri Yrat pravi sam sebi:' »Modro si govoril, načelnik straže, in jutri se boš čudil, da se je izpolnila tvoja želja. Jutri se bo Kašmir oddahnil.« Stikal je nekaj okoli ključavnic in vrata so se odprla brez najmanjšega šuma. Vzel je izza pasa iz ženskih. las spleteno lestvico, jo vrgel spretno na obok vrat, se vzpel navzgor, vrgel lahko lestev do oknic okna nad njim, splezal v treh skokih nanj. Tako je metal, pl«zal in skakal od nadstropja do nadstropja, od stene do stene, dokler ni stal ob steni kneževe spalnice. Okna so bila tam popolnoma zadelana. Treba mu je bilo skozi steno. Čepi in lepi tam kakor muha, vrta špranjo v zid in posluša — počaka — vrta naprej. Kmalu se odmakne kamen in Uzmovič pogleda zavzet v zakladnico. Raz strop ki je preprežen z dragim blagom, visi svetilnica, leskeče se od zlata in dragih kamnov. Stene so obite s preprogami, ob njih. so police in mize, vše obložene s prozornimi, lepo oblikovanimi posodami. Iz teh posod pa žari, se sveti, se spreminja mavričasto. Prekrasni ročaji mečev, zapone za turbane, ovratnice, obleke, vse obšite z biseri, prstani, uhani, diademi, zapestnice za roke, noge in naročje, vseh vrst kamni in biseri, od drobnega v prstanu do debelega jajca na meču — vIn kaj je napadlo mojo sicer tako krotko in zvesto tovarišico, da je dvignila bodalo name?« Uzmovič pojasni: »Jaz, svetli knez, sem tvoj modri sovražnik in opica je bila tvoja nespametna prijate-Ijica. Prišel sem, da te okradem — in ravno v pravem času, da seni prestregel opičje bcklalo. A tudi opica te je hotela rešiti po svoji pameti. Mravlje je ho-tela zabasti na tvojem vratu.t »Pri Alahu!« se čudi knez. rDa je bila tako neumna?!« »Opica je opica, svetli knez!« skomizgne Uzmovič. — >Kakor je narobe ravnala pri mravljah, tako je tudi pri drugih. Tvoje Ijudstvo mrmra, tvoji velikaši 90 užaljeni. Še je čas, da ustaviš svoj in svoje kneževine propad. Poslušaj po-štene in modre može. Tudi moj davni ded je rešil nekdaj svojega sultana. — Meni pa, svojemu hlapcu, dovoli, da izginem, preden pokličeš stražo.c »Ne kličem siraže, prijatelj,« je objel knez Uzmoviča. »Modre besede si govoril. Ostani pri meni in naj bo tvoje vse, kar je moje. Pomagaj mi. da popravim, kar sem zaslepljen zagrešil.« »Predvsem,« se nasmehne Uzmovič, >bomo spravili zaklade v promet, da uredimo vse zaostale denarne zadeve in da bo imel vsak siromak doTolj kruha.« Tako je ostal Uzmovič v Kašmirju, postal je prvi minister in zet knezoT. V deželi se je širilo blagostanje in samo pripovedniki po javnih prostorih ;9o še omenili včasih hiulobne in neumne opice.