LETO I. ŠT. 28 / TRST, GORICA ČETRTEK, 18. JULIJA 1996 SETTIMANALE SPEDIZ. IN ABB. POST. - LEGGE 549/95, ART. 2 COMMA 26 - FILIALE Dl CORIZIA CENA 1500 LIR NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKEGA GLASA IN NOVEGA LISTA 11. JANUARJA 1996 ČETRTEK 18. IULIJA 1 996 < z 1 'nanjka predvsem o ------------STRAN 2 Igre stoletnice - igre potrošniškega razmetavanja, obenem pa zelo verjetno zadnje brezplačne za milijarde TV gledalcev po vsem svetu. lsl|entimentalna navezanost na preteklost, na tradicijo, ni imela ob dokončnem prodoru filozofije "vse za danes" nikakršne možnosti, da bi pri izbiri gostitelja jubilejnih iger prevladala nad ekonomsko računico. Zato tudi dosledna odločitev, da so i-gre v Atlanti, mestu Coca-Cole, ki predstavlja simbol ne le potrošništva, pač pa sponsorstva in prihodnosti vrhunskega športa, in ne v Atenah, domovini preteklosti. Podobno kot pred 12 leti v Los Angelesu so organizacijo v celoti poverili zasebnikom, kar pomeni, da stroški niso in ne bodo bremenili davkoplačevalcev, da ob koncu ne bo običajnih visokih izgub, pač pa dobiček, ki ga bodo vložili v razvoj športnih dejavnosti v manj razvitih dr- žavah. Če bo pri tem prišlo do diskriminacij med športnimi panogami, da bodo atleti, plavalci in košarkarji tekmovali v najboljših pogojih v moderno zgrajenih stadionih pred stotisoči gledalcev, dvigalci uteži, rokoborci in lokostrelci pa v odročnih, na hitro postavljenih tekmovališčih le pred nekaj stotinami navdušencev, se verjetno nihče ne bo škandaliziral, čeprav je v olimpijski listini vsaka diskriminacija strogo prepovedana. Na videz bo vse lepo in prav: na bojkote, ki so označevali montrealske, moskovske in losangeleške igre, smo pozabili, prav tako na doping v Seulu in na poboj izraelskih športnikov v Miinchnu, saj organizatorji zagotavljajo, da so poskrbeli tako za nadzor nad poživili kot za varnost nastopajočih, njihovih spremlje- valcev in gledalcev. Toda na kožo športnikov in športnic, ki bodo živeli v olimpijski vasi povsem odrezani od sveta in vsakodnevnega življenja, v svojevrstnem zlatem zaporu. Časa za medsebojne Glavnina t.i. družbenega gospodarstva Slovencev v Italiji, ki predstavlja pomemben del gospodarske osnove naše narodnostne skupnosti, se danes spopada z resno krizo. Največje težave preživlja Tržaška kreditna banka, ki je, kot znano, srce tega gospodarskega sistema. Zaradi velikih izgub je v njeno lastništvo že vstopila italijanska banka, ki danes kontrolira stike in navezavo prijateljstev bo bolj malo, saj na modernih igrah ni dovolj sodelovati, pač pa je treba zmagati. Olimpijska zlata kolajna ni le status simbol, pač pa izredno dobra naložba, ki zmagovalcu, navkljub pravilom o amaterstvu, navrže milijonske (dolarske) nagrade. Atlanta 1996 bo zadnja vrhunska športna prireditev, ki si jo bomo brezplačno ogledali na televizijskih zaslonih. Svetovne javne radiotelevizijske družbe, skupno z ameriškima zasebnima kolosoma ABC in NBC, ne bodo mogle več konkurirati s televizijskimi mogočneži, ki so monopolizirali satelitsko in kabelsko televizijo. Že prihodnje svetovno nogometno prvenstvo, ki bo čez dve leti v Franciji, si bomo lahko ogledali le preko "pay TV", saj je avstralski magnat Mardock odkupil televizijske pravice za štirikrat tolikšno ceno, kot so jo lahko ponudile svetovne javne televizijske družbe. približno 44 odstotkov delnic, a kaže, da težav še ni konec, tako da je njen slovenski oziroma manjšinski značaj vse bolj ogrožen, saj se že govori o zahtevi po novem, zelo visokem višanju kapitala. O-menili pa bi lahko tudi druge primere, vse do grozljivih vsot, ki kot hipotekarna posojila bremenijo stavbe, ki so jih naši dedje gradili za skupne potrebe. -----------STRAN 2 O DRUŽBENEM GOSPODARSTVU SLOVENCEV V ITALIJI D.L. ZAKAJ JE LONDON KLONIL? intervju INŽ. HILARIJ ROLIH NOVI ŽUPNIK V BAZOVICI Peter Stefanovič SARAJEVO - ŽELJA PO ŽIVLJENJU i Egidij Vršaj j ČIMPREJ V EZ IN NATO_________________ i Rudolf Klinec - Iz dnevnikov RAZMEJITVENA KOMISIJA V GORICI Erik Dolhar KONEC LETOŠNJIH MATUR Marko Tavčar SEGHIZZI: VELIK SLOVENSKI USPEH Jurij Paljk BO PRODI REŠIL LETALIŠČE?______________ M.T. POMEN AJDE DANES j E.D. j TEŽAVE S "1. MAJEM" SARAJEVO: MESTO JE PORUŠENO, TODA LJUDJE Sli GIBLJI JO, DELAJO, HLASTAJO ZA ŽIVLJENJEM... I NAŠ OTROK DANES JELKA CVELBAR | I Po naravi sem sicer optimist in z leti vse bolj zaupam tudi v božjo previdnost, vendar je moj vtis o mestu, ki naj bi ga otroci imeli v naših družinah in družbah predvsem ta, da so otroci prevelikokrat v napoto. Res je, to ne velja za vse družine in za vse otroke, vendar takih, ki ne ljubijo svojih otrok na pravi način, je vse preveč. Otrok je naša projekcija v prihodnost in kot tak sled našega življenja med zanamci, da ne omenimo njegove pravice samostojne osebnosti do vsestranskega razvoja. Razne "magnae cartae" in "statuti" o otrokovih pravicah bodo dejavni, ko jih ne bomo le brali na papirju, marveč jih bomo nosili v srcu. Dragocenost otrokovega življenja gane danes le malo ljcicli: njegovo vzgojo nekontrolirano prepuščamo medijem, največje vrednote kupujemo z. den arjem, tudi svojo premajhno pozornost do sinov in hčera odkupujemo z njim... Ne mislim, da je stvar nepopravljiva, kajti so vzgibi, ki kažejo, kako se rojevajo nove družine, ki znova postavljajo na pivo mesto duhovne vrednote in jih ekonomski položaj (ali standard, kateremu bi se morali zaradi številnosti družine odpovedati) ne ovira pri rojevanju otrok (kljub kritikam in negodovanju okolice, ki jih ima navadno za neodgovorne, že ko si "privoščijo" tretjega otroka). Toda trenutno je odnos človeka do otrok v naši družbi neprimeren in >Z te neprimernosti raste, po mojem mnenju, nesposobnost konkretnega in jasnega sodelovanja s šolo (starši včasih sami ne vedo, kaj hočejo, in jih bolj skrbi, če se bo pouk začel ob 8. ali ob H. uri in IS minut, kakor da bi resnično sodelovali pri vzgoji in izobraževanju ter vsebinah, ki naj bi jih njihovi otroci sprejemali). Tudi sam pristop staršev navadno ni pristop dobrovoljnega sodelovanja s šolo za to, da bi nudili otrokom vse, kar jim pritiče, marveč bolj neka nezdrava in negativna kritičnost, sama sebi zadostna, ki ima namen povzdigniti starša - kritika v protagonista. V naši "lokalni" družbi, ki zelo poudarja naprednost >n mrzi njeno nasprotje, je odnos do Cerkve kot institucije še posebno problematičen. Še vedno (čeprav morda ne toliko kot včasih) je pristop širše okolice do dejavnih vernikov negativen, še vedno dobijo oznako "nazadnjakov", "cerkvenih miši", "klerikalcev" ali še celo "belih". Pa tudi sami obiskovalci cerkve niso najbolj navdušeni razlagalci svoje pripadnosti veri v strahu, da ne bi bili "nazadnjaški". Marsikaj verskega in cerkvenega gre po poti podedovane tradicije ali filozofije "Boga sicer ni, vendar nikoli ne veš" - tako si v svoji preprostosti razlagam dej-slvo, da nekateri tudi sicer neverni starši priredijo celo gostijo za krst, pivo sv. obhajilo in birmo, potem pa do poroke nič in po tem še večji nič... Kar pa se tiče odnosa šole in Cerkve do staršev, je Po mojem v našem malem okolju pomanjkljiv. Obe se premalo dejavno vključujeta v to, kar na teritoriju že obstaja. Obe težko sodelujeta s starši in med seboj (kar se mi zdi za slovenskost zelo negativno) in včasih delata na novo (že obstoječe) pobude, za katere nam osnovna prvina - otroci. OLIMPIJSKE IGRE: START! SREČNO, ATLANTA! SAŠA RUDOLF ZAKAJ JE LONDON KLONIL PRED IZSILJEVANJEM? Severna Irska in njeni problemi so spet v središču zanimanja svetovne javnosti. S, 1] e ne upoštevamo zadnjih atentatov v Londonu in Manchestru, ki naj bi ju izvedla Irska republikanska armada, moramo ugotoviti, da je povod za nove krvave iz- 2 grede v Ulstru dala sama tamkajšnja policijska oblast. Ta je namreč klonila pred izsi-četriek Ijevanjem "oranžnih" unioni-',u,996 stov/ torej protestantov, ki so 12. julija hoteli za vsako ceno prirediti pohod po izrazito ka-toliškemm ozemlju. Ta dan se namreč protestanti v Ulstru spominjajo dogodka iz davnega leta 1690, ko je angleški kralj Viljem III. Oran-ski porazil v bitki pri reki Boy-ne katoliškega kralja Jakoba II. S pohodom so ulstrski unionisti seveda hoteli predvsem potrditi svojo odločno voljo po nadvladi protestan-tovske skupnosti nad katoliško, ki je v manjšini. V zadevo je posegla irska vlada v Dublinu, katere predsednik je očital londonski vladi, da je klonila pred pro-testantovskim izsiljevanjem. Kardinal Cahai Daly, ki je primas celotne Irske in nadškof v mestu Armagh, se sprašuje, zakaj so unionistom dovolili veliki shod, ki je bil nezakonit. Sprašuje se dalje, zakaj oblasti niso nastopile proti očitnemu ustrahovanju katoliške skupnosti. Kardinal pravi, da bi se morali unionisti končno sprijazniti z mislijo o delitvi oblasti, saj ta ne more biti za vedno monopol ene same skupnosti (protestantovske), kar traja že 70 let. Nikakor pa ne drži očitek, češ da hočejo katoličani kapitulacijo oziroma predajo protestantov na Severnem Irskem. Veliko odgovornost ima po mnenju irskega primasa londonska vlada, ki glede spornega vprašanja vodi politiko po načelih dvojne mere. Ko pride vprašanje Severne Irske na dnevni red v mednarodnih forumih, se London pritožuje, češ da gre za vmešavanje v britanske zadeve; ko pa katoliška manjšina zahteva priznanje svojih pravic, se London postavi na stališče, da gre za britansko "notranjo" zadevo. Nadvlada ene skupnosti nad drugo ne more trajati v nedogled, je še dejal kardinal Cahai Daly. Eksplozija bombe v hotelu v kraju Enniskillen na Severnem Irskem - 17 ljudi je bilo ranjenih - je dokaz, da je mirovni proces prekinjen. Severna Irska utegne zato postati prizorišče najbolj krvavih obračunov v skrajnem severozahodnem delu Evropske zveze. --------D.L. S 1. STRANI NAS OTROK DANES Prej ali slej se bomo morali pač sprijaznili z dejstvom, da je naših otrok premalo, da bi v istem tednu obiskovali vse ponujene lekcije glasbenih ustanov, zborovsko petje, treninge športnih društev, folklorno ali dramsko dejavnost kulturnih društev, skavte, tabornike, tečaje jadranja, kotalkanje, rolkanje, smučanje poleti in pozimi, posebni večletni nauk za obhajilo in kasneje birmo itd. Prav tako se bomo morali v vaseh, ki je vsaka doslej imela svoj zvonik in svojo šolo, privaditi na marsikaj novega, bolj v skladu s sedanjimi zahtevami. Mislim, da je rešitev v nezainteresiranem sodelovanju vseh ustanov Slovencev v Italiji: brez sodelovanja v bodoče ne bo šlo, če nočemo vsega sprevreči v lov na prispevek za uporabnike, ki jih ni. Na nekaterih področjih se že zdaj pojavlja lov na gojenca - npr. tam, kjer ob- stajajo štiri samostojne, strogo ločene ustanove za tri uporabnike... Mislim, da je na splošno pričakovanje slovenskih staršev pri nas preveč fragmentarno, ker imam vtis, da pretežna večina staršev nima, spričo neštetih motečih vplivov sodobnega življenja, neke dovolj učinkovite osnovne priprave za vzgojo otrok, kakršna je nekoč - v manj nemirnih časih - prehajala po modelih iz generacije v generacijo, ki so hkrati dajale v večgeneracijskih družinah možnost primerjanja in preverjanja vzgojnih prijemov. Po drugi strani starši tudi nimajo neke kontinuirane možnosti za tako izobraževanje za vzgojo, kolikor bi bili to možnost pripravljeni sprejeti. Tudi na osnovi svojega dolgoletnega sodelovanja v šolskih zbornih organih lahko rečem, da ni nekega enotnega starševskega prizadevanja za dobro svojih otrok, oz. da je to dobro nekaj zelo relativnega in za vsakega nekaj subjektivno sebičnega... NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34 1 70 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 / 533177 FAX 0481 / 536978 ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 / 365473 FAX 040 / 775419 341 33 TRST, GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 LOGOTIP, KONCEPT: KREA DESIGN AC.ENCV S.R.L. / GORICA TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 60.000, INOZEMSTVO 90.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 1J0.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 rc CENA OGLASOV: PO DOGOVORU S. 1. STRANI O DRUŽBENEM GOSPODARSTVU SLOVENCEV V ITALIJI Tudi o teh vprašanjih je tekla beseda na zadnji seji tržaškega pokrajinskega sveta SSk v sredo, 10. t.m., ki jo je vodil predsednik Jože Škerk. Kot je v svojem uvodnem poročilu podčrtal pokrajinski tajnik Peter Močnik, čuti SSk dolžnost, da se loti te problematike, ker gre za zadeve, ki globoko pogojujejo gospodarsko, pa tudi socialno, kulturno in celo politično življenje naše narodnostne skupnosti. Na dlani je med drugim, da je treba krizi t.i družbenega gospodarstva pripisati marsikatero težavo, ki jo preživljajo tudi kulturne, športne ter druge ustanove in organizacije Slovencev v Italiji. Za nameček ne gre spregledati, da se o vsem tem namerno širijo nepopolne in večkrat celo izkrivljene informacije, kar še veča potrebo po jasnih in odprtih besedah o tej tako pomembni in hkrati občutljivi problematiki. V daljši razpravi tržaškega pokrajinskega sveta SSk je prišla do izraza velika zaskrbljenost zaradi nastalega položaja. Svet je izrazil tudi solidarnost s tistimi, ki neposredno občutijo negativne posledice, v najhujših primerih celo z izgubo delovnega mesta. Po mnenju SSk je tre- ba odgovornost za to iskati deloma v objektivnih, v veliki meri pa tudi v subjektivnih dejavnikih. SSk meni, da je treba nastali položaj čim prej sanirati, kolikor je to sploh mogoče. Za to so potrebni odločni in pogumni ukrepi, ki naj bodo tudi v skladu z značilnostmi in zahtevami novega časa. Družbeno gospodarstvo Slovencev v Italiji je treba postaviti na nove temelje, vključno s prenovo vodstvenih struktur, tako da bo mogoča trdna rast v novem času. SSk nadalje meni, da je za sanacijo nastalega položaja potreben velik napor celotne naše narodnostne skupnosti in torej tudi sodelovanje med njenimi temeljnimi komponentami, zlasti med krovnima organizacijama civilne družbe, ki sta za to še najbolj pristojni. Za uspeh nakazanih sanacijskih prizadevanj je potrebna tudi korektna informacija slovenske javnosti v Italiji. SSk je proti razdiralnemu škandalizmu, ki se sicer dokaj obrobno pojavlja v vrstah naše narodnostne skupnosti, obsoja pa tudi nepopolno in namerno izkrivljeno informiranje, pa naj bo v knjižni ali časopisni obliki. Tržaški pokrajinski svet SSk je na svoji zadnji seji pozval ostale pristojne strankine organe, naj nakazano problematiko še poglobijo. --------SSk, TRST V ITALIJI VSI PO MALEM FAŠISTI? "Mislim, da je fašizem povzročil v Italiji več škode kot nacionalsocializem (nacizem) v Nemčiji. Ne zato, ker bi bil fašizem slabši, ampak zato, ker so Italijani fašizem "dihali", ga asimilirali in ga nevede posredovali tudi tistim, ki so se zoper njega bojevali, naslednjim rodovom in sicer v večji meri, kot se je zgodilo v Nemčiji z nacizmom. Če je tako še danes, pol stoletja po padcu fašizma, moramo priznati, da smo v Italiji vsi po malem fašisti ali komunisti, kar je eno in isto". - CORRIERE DELLA SERA, 30.6.1996 POSREDNISKA VLOGA MANJŠIN SE ZMANJŠUJE IANEZ POVŠE V povojnem obdobju je bilo eno osrednjih političnih gesel manjšine v tem, da je manjšina most med narodoma, da torej izvaja dragoceno posredniško oziroma povezovalno vlogo na ravni vsesplošnega sožitja. Kljub temu da se je tudi naša manjšina nemara preveč oprijela tega gesla, so vendar za smisel njene posredniške vloge obstajali tehtni razlogi. Pomislek je na mestu zato, ker vsakršno posredništvo, vsakršna povezovalna vloga predstavlja istočasno nevarnost prešibkega vzpostavljanja lastne narodnostne skupnosti in njene enkrat-nosti. Razloga za tako izrazito poudarjanje posredništva pa sta vsaj dva. Slo je za pre-moščanje razdalj med dvema narodoma, saj do leta 1991 Slovenija še ni bila samostojna država, le jugoslovanska republika. Še močnejši razlog pa je bil po vsej verjetnosti v dejstvu, da je šlo med Italijo in Jugoslavijo tudi za mejo med dvema različnima družbenima sistemoma, ki nista zlahka našla skupnega jezika, saj sta bila v osnovi sorodna le do sila skromne mere. V luči navedenih razlogov je bila torej politična ideja posredovalne oziroma povezovalne vloge manjšine utemeljena, čeprav ostaja odprto vprašanje, če ni bila na ta način manjšina zajeta v zgolj delno zamisel lastnega razvoja. Sedaj sta oba osnovna razloga za posredovalno vlogo manjšine odpadla: Slovenija je postala samostojna država, matični narod lahko svoje odnose z Rimom ureja nepo-j sredno, kot je to v navadi med suverenima ' državama. Enopartijski sistem je v Sloveniji odstopil mesto demokratični ureditvi, ki ima sama po sebi največje zasluge, da je prišlo do slovenske državne samostojnosti. Posredovalna vloga mnajšine je na ta način izgubila svoja tla pod nogami. Toda to sploh ni slabo. Čas po padcu berlinskega zidu je manjšinam, ki so do včeraj živele na meji med demokracijo in realsocialistično ure-ditivjo, odprl povsem nove in drugačne možnosti ter obveze. Možnosti in obveze, | ki so na neprimerno višji ravni in zagotavljajo manjšinam resnično celovite razvojne perspektive. Manjšina mora v novem času soustvarjati novo Evropo, kar praktično pomeni, da mora na svojem območju dosledno poskrbeti za takšno polno in ustvarjalno življenje, ki bo tudi manjšinske prostore preobrazilo v enakovredne z državnimi. Prostori, kjer živijo manjšine, ne smejo biti manjvredni, manj razviti, ne smejo biti sive \lise ali celo nekakšna prehodna območja. \To pomeni, da morajo manjšine preseči lastno razcepljenost, ki ne omogoča polnega razvoja ter ohranja podrejeno vrednost tovrstnih območij. In ne nazadnje to po-j meni, da morajo manjšine na svojem območju vzpostaviti polnokrvno življenje demokracije, ki edina omogoča celovit razvoj j oziroma izbris vsakršne razkosanosti manjšine. Posredovalna vloga bi bila v tej luči le zadrževanje razvoja in zaustavljanje časa. Manjšina ima torej v tem trenutku izjemno priložnost in obvezo, da se resnično celovito uresniči, saj lahko samo na ta način koristi sebi in drugim. AKTUALNO SLOVENSKA POT V BRUSELJ INTERVJU / INZ. HI LARI J ROLIH ANDREJ BRATUŽ Že vrsto let mi je dano, da obiskujem belgijsko - danes pravzaprav evropsko - prestolnico, kjer se udeležujem srečanj in zborovanj evropskih manjšinskih strank. Edina slovenska politična stranka v Italiji je namreč že od vsega začetka (pred kakim dobrim desetletjem) s svojim sodelovanjem v manjšinski koaliciji v Italiji oz. nastopom na vseh dotedanjih neposrednih volitvah za evropski parlament odločno stopila na pot ev-ropeizma, zlasti še z idejo Evrope narodov in dežel. In to je tudi glavno vodilo vseh udeleženih manjšinskih strank v današnji Evropski uniji, od Škotov in Bretoncev do Baskov, Kataloncev, vse do sodelujočih manjšinskih skupnosti iz Italije: Doline Aoste, Sardincev in Slovencev (Južni Tirolci tu delujejo posebej). Pot do evropskega parlamenta v Bruslju, kjer se navadno srečujemo, mi je vsekakor postala že domača. Navadno se podajam kar peš iz zgodovinskega središča velemesta od gotsko-renesančnega trga Grande-Place naproti uradnemu delu Bruslja mimo prostrane in mogočne kraljeve palače sredi velikih zelenih parkov do novejšega dela mesta. Mimo velike prometne arterije se znajdem kmalu v dolgi in navzdol vodeči rue Belliard, ulici, kjer se nekako na dnu bohotijo moderne in monumentalne stavbe evropskega parlamenta. Še letošnjo pomlad me je pot vodila sem, v pravo osrčje politične Evrope. Nekajkrat smo bili sicer na sedežu v Strasbourgu ali pa kje drugje po Evropi. Pri vsem tem sem imel vtis, da je to naš edini slovenski pristop v same vodilne hodnike Evrope. Sicer le bilo to res. Pa še verjetno edina in prva slovenska beseda je tedaj odmevala v parlamentarnih avlah, ki jo le pravzaprav ponesla slovenska manjšina po svojih Predstavnikih. Vse to mi je prihajalo na misel, ko smo zadnje čase lahko beležili vrsto uglednih srečanj uradnih najvišjih Predstavnikov republike Slovenije v Bruslju pri Evropski uniji, od komisije do Parlamenta. Odkar je slo-venski premier v Luksemburgu pred dobrim mesecem podpisal pridruženo članstvo k Evropi, so se v “plgijski-evropski prestolnici zvrstili predsednik drsnega zbora, razni ministri in državni sekretarji, ki !° se tako že aktivno vključili v evropski dialog. In to le tudi prav! Gospod inženir; bi se lahko najprej predstavili našim bralcem? Rojen sem v Trstu leta 1932. Leta 1956 sem diplomiral iz pomorskega inženirstva na tržaški univerzi. Septembra meseca istega leta sem se poročil z Zorko Pertotovo in sva februarja 1957 odpotovala v Združene države Amerike. Kako Vas je življenjska pot zanesla preko oceana? Položaj v Trstu takrat ni bil preveč ugoden. Ne samo to: bil je čas, ko se je Italija vrnila v Trst in je usahnilo upanje v Svobodno tržaško ozemlje. Odločil sem, da raje grem v ZDA, kot da iščem delo kje v Italiji ali drugje, in sem takoj dobil priložnost zaposlitve na svojem področju pri najstarejši družbi za projektiranje ladij, t.j. George C. Shark. Tam sem tudi ostal, ker so vedno imeli zelo zanimive komercialne in pomorske projekte. Ne da bi se tega zavedel, delam v isti firmi že skoraj 40 let. Bi predvsem mlajšim bralcem razložili, kako lahko nekdo "prodre" v tujem svetu? Mislim, da je treba imeti najprej dobro izobrazbo, kar lahko v Trstu in Sloveniji dobite vsi. Potem je treba seveda imeti voljo in biti pripravljeni za resno življenje v Ameri ki. Življenje j e v ZDA popolnoma različno od tukajšnjega, saj je tam bolj "družinsko". Ko sem bil v Trstu, sem bil prepričan, da se v Ameriki delovni dan konča okrog 1 7. ure, nakar je človek prost. Posebno če živiš v bližini kakega velikega mesta, kot je New York, imaš poldrugo uro dolgo pot na delo in prav toliko za vrnitev. V resnici si z doma 11 - 12 ur; življenje je torej težko. V Ameriki pa je veliko možnosti za uspeh na vseh področjih. Če kdo dela resno, dobi takoj pravo pot in ni težko, da je takoj priznan in da se uveljavi v življenju. Imamo veliko Slovencev, ki so zelo uspešni v Ameriki, kar je bilo zapisano tudi v knjigi, ki jo je uredi\aSociety of slovene studies: Who is who ofSlovenes in the United States (Kdo je kdo med Slovenci v ZDA). V tej knjigi so imena kakih 450 Slovencev, ki so bili zelo uspešni. Slišal sem, da nameravajo prihodnje leto ponatisniti to knjigo. Imeli bodo nad 500 profesionalcev, ki zasedajo dobra mesta v državi. Mladi Slovenci so uspeli in tako bi lahko vsak mlad, ki bi prišel v Ameriko, tudi uspel, tudi če nima potrpljenja in ne misli živeti v A-meriki. Kot sem rekel, Amerika ne nudi toliko zabave, ampak veliko možnosti, ker * PRODOR V AMERIŠKO ELITO ERIK DOLHAR Inženir Hilarij Rolih je tržaški Slovenec, ki že dolga leta živi v Nevv Yorku, kjer je s trdim delom prodrl v samo ameriško elito. Ni samo zelo uspešen v poslih, ampak je tudi politično in družbeno zelo aktiven; ima pomembno vlogo znotraj republikanske stranke, je blagajnik ene izmed Konferenc Ameriškega slovenskega kongresa in zelo aktiven v življenju ameriških Slovencev. Poleg tega je zvest naročnik in bralec našega tednika. Poleti najde večkrat čas za obisk svojih domačih v Trstu, oz. v Barkovljah, od koder je žena, gospa Zorka Pertot. To je bila za nas tudi enkratna priložnost, da smo se z njim pogovorili. je država ogromna in zelo industrializirana. Nekdo lahko takoj dobi zaposlitev in si lahko tudi zelo hitro uredi življenje. Jeseni bodo v Vaši državi predsedniške volitve. Kol vplivni član republikanske stranke kaj predvidevale, da se bo zgodilo? Mislim, da bo na teh volitvah zmagala republikanska stranka, ker je bil predsednik Clinton zadnjič izvoljen s 43 % glasov, ker so bile tri stranke, tako da je zmagal z manjšino. Sedaj je gotovo zelo aktiven in pred volitvami prevzema veliko republikanskih idej, tako da bi kdo lahko skoraj rekel, da je bolj republikanec kot demokrat. Prepričan sem, da bodo republikanci zmagali, ker so za zmanjšanje davkov in za strožje nadzorstvo programov, ki v resnici ne pomagajo ljudem, temveč veliko stanejo državo in nimajo tistega uspeha, kot bi si lahko človek na začetku pričakoval. Mislim, da je za državo najbolj pomembno, da zares organizira življenje, tako da vsakdo, kdor želi delati, delo tudi dobi. Vlada ne more skrbeti za vsako osebo posebej in reševati problemov za vse. Da je življenje težko, ni nobenega dvoma, treba pa je urediti pravila igre. V Ameriki je veliko ljudi druge in tretje generacije, ki dobivajo državno podporo, kar ni dobro ne zanje ne za državo. Kot sem rekel, se iz filozofskih razlogov čutim republikanec, kakšenkrat pa volim tudi za demokrate, predvsem če je pri krajevnih volitvah kandidat pošten in zagotavlja zavzemanje za boljšo prihodnost svojega okolja. Vi ste tudi član Svetovnega slovenskega kongresa in imate zelo zanimivo izkušnjo v Sloveniji tik. pred osamosvojilvijo. Bi nam jo razkrili? Junija 1991 smo tik pred začetkom vojne prišli z dr. Langom in drugimi slovenskimi predstavniki iz Penn-sylvannije v Slovenijo. Tu smo bili 27.junija, ko je Slovenski kongres začel zasedati. Prisostvovali smo torej začetku vojne v Sloveniji in smo bili takrat gotovo vsi zelo v skrbeh, kako se bo stvar iztekla. Katera je pravzaprav dan a š nja vloga Slovenskega svetovnega kongresa? Trenutno ima ta organizacija 14 konferenc po sve-tu, med katerimi je naš Ameriški slovenski kongres, ki smo ga ustanovili komaj leta 1993 in ima danes več kot sto članov po vsej Ameriki. Organiziramo sekcije po raznih zveznih državah, glavni odbor se sestaja vsaka tri leta, medtem ko so seje izvršnega odbora približno štirikrat na leto. Te seje skušamo imeti širom po Ameriki, saj smo že zasedali v In-diannapolisu, Clevelandu, Betlehemu v Pennsylvanniji; skušamo pa jih imeti tudi v drugih državah, recimo v Virginiji, Californiji, Illinoisu itd. Dokazati želimo, da se Ameriški slovenski kongres razlikuje od vseh ostalih številnih slovenskih organizacij v Združenih državah po tem, ker si prizadeva, da bi združeval vse Slovence v ZDA, tako da bi imeli organizacijo, ki se lahko takoj zanima in brani interese Slovencev tako v Ameriki kot v zamejstvu in Sloveniji. Pred kratkim smo posredovali, ko je Italija ovirala pristop Slovenije k Evropski uniji. Naslovili smo pisma na vse člane Evropske skupnosti in jim skušali razložiti, zakaj mislimo, da je italijansko stališče zgrešeno. Vemo, da so nekatere delegacije naš protest tudi vzele v poštev. Cilj Ameriškega slovenskega kongresa je torej, da opozarja na ogromno delo, ki so ga Slovenci opravili v Ameriki, in da se organiziramo tako, da se lahko vsi spoznamo med sabo, posebno tisti, ki imamo isti poklic. V Ameriki je npr. več kot 50 zdravnikov slovenskega po-kolenja, ki se bodo v kratkem organizirali v klub, morda pa bodo to storile še kake druge skupine. V NewYorku bomo začeli iskati vse dokumente, ki pričajo o prihodu Slovencev v Ameriko. Na podlagi seznamov potnikov na prekooceanskih ladjah, ki so odplule npr. iz Trsta v Nevv York, bomo dobili vsakoletne informacije o tem, koliko Slovencev je v resnici prišlo v ZDA. Podrobneje bomo torej zvedeli, kako je ta migracijski proces potekal, ker se večkrat misli, da so ljudje prišli le iz Avstro-ogrske, Madžarske, Italije in od drugod. Imamo torej veliko projektov. Seveda pa se zanimamo tudi za to, kakšen je položaj slovenske manjšine v Italiji in Avstriji, ter skušamo najti pravi način, kako pomagati tem našim bratom. Menimo tudi, da je danes zelo pomembno prizadevanje, da bi tudi beneški Slovenci imeli priznane svoje pravice. Katere so Vaše najpomembnejše bodoče pobude? Bralce Novega glasa bo verjetno zanimalo, da bomo septembra letos praznovali 80-letnico slovenske cerkve v Manhattanu na St. Marc plače, na 8. cesti med 1. in 2. avenijo; cerkev je bila zgrajena leta 1916. Za prihodnje leto pa so vsi načrti že pripravljeni, da bi arhitekt Lacrosse in moj sin Peter lahko preuredila celo cerkev. Septembra letos bomo obhajali to zelo pomembno obletnico, ko bodo prišli tudi škofje in člani slovenske vlade. Poudariti moram, da je slovenska vlada z lepim darilom pomagala pri preureditvi in obnovitvi te cerkve. Cerkev je še vedno zelo aktivna, saj imamo vsako tretjo nedeljo v mesecu prosvetne ure. Poleg tega vsako leto organiziramo festival, ki se ga redno udeležuje kakih 450 ljudi. Danes pa je v cerkvi tudi Slovenski kulturni center, kjer smo imeli razstave nekaterih umetnikov iz Slovenije in Amerike, imamo pa tudi lepe nastope pevskih zborov iz Slovenije in gledališke predstave. Skratka je cerkev zelo aktivna. Organizirali smo tudi smučarski teden, ki ga imamo izmenoma v Vermontu in Nevv Yorku. Udeležuje se ga kakih 160-180 ljudi iz ŽDA, Kanade in Slovenije, tako da imamo na koncu tudi mednarodno tekmo. Že tretje leto smo konec marca in na začetku aprila priredili tekmo tudi v Coloradu in Utahu, kamor je prišlo približno 80 ljudi, od teh jih je bilo 12 iz Slovenije, 14 iz Kanade, ostali pa so bili iz raznih ameriških zveznih držav. Za nas je cerkev torej res center, kjer se lahko redno srečujemo in organiziramo vse te razne prireditve. Nazadnje bi Vas prosili za oceno našega časopisa in za pozdrav bralcem... Imam vse številke Novega glasa, medtem ko sem prej nekaj časa dobival Novi list in Katoliški glas. Novi glas je res nekaj posebnega in ima zelo zanimive članke. Čudim se, da je tudi papir tako dober, saj mislim, da je najboljši papir v ZDA. Branje Novega glasa je seveda za nas izredno zanimivo, saj nam predstavlja stik s slovensko manjšino v Italiji. Probleme poznamo, je pa vedno lepo imeti vse pravilno razloženo in povedano. Prav je, da časnik objavlja ne samo članke o politiki, temveč tudi o športu, kulturi, ekonomiji itd. Mislim, da je časopis zelo dobro urejevan in da morajo biti naši uredniki res zadovoljni. Lep pozdrav vsem bralcem Novega glasa in vsem Slovencem v Trstu in deželi, menim pa, da bi se vsi morali naročiti na ta lepi časopis. ČETRTEK 1 8. JULIJA 1996 4 ČETRTEK 1 8. JULIJA 1996 NOVI GLAS / ST. 28 1 996 IZ ŽIVLJENJA CERKVE I JEZUS IZ NAZARETA IN CERKEV KOT SKUP-. NOST JEZUSOVIH UČENCEV (28.) ZVONE ŠTRUBELJ | I Pri vseli naših teoloških razpredanjih o Cerkvi v prvi vrsli upoštevamo Dogmatično konstitucijo o Cerkvi Lumen Gentium, na podlagi katere je legitimno razmišljati o bodočem razvoju ekleziologije, t.j. nauka o cerkvi. Pri tem ne moremo prezreti obnovljene sinteze, ki nam o tem vprašanju ponuja Katekizem katoliške Cerkve. Omenjali smo že, cla je v tem dokumentu 2. vatikanski koncil vzpostavil novo ravnotežje med nosilci cerkvenih služb, med hierarhijo in laiki. V četrtem poglavju omenjenega dokumenta koncil govori o laikih. Laiki so enakovredni člani božjega ljudstva, kajti vsem je skupno najvišje dostojanstvo božjega otroštva, skupna poklicanost k popolnosti in zveličanju. Kakor glede dostojanstva, vlada enakost v božjem ljudstvu tudi glede odrešenjskega poslanstva: vsi so namreč poklicani, da nadaljujejo Kristusovo odrešenjsko poslanstvo, tako pastirji kot laiki, le službe so različne. Laiki ne prejmejo poslanstva od hierarhije, ampak od Kristusa v moči zakramenta krsta in birme. Morejo pa sodelovati tudi pri hierarhičnem apostolatu v nekaterih cerkvenih službah. Deležni so Kristusovega duhovništva in njegove preroške ali učiteljske službe. Posebno vlogo imajo pri tem zakonci in starši, ki so drug drugemu in otrokom priče vere in Kristusove ljubezni. Laiki pa so deležni tudi Kristusove kraljevske (pastirske, vodstvene) službe, ki jo izvršujejo s tem, da vse v svetu urejajo v skladu z božjo voljo in vodijo k Bogu. Pastirjem konstitucija naroča, naj pospešujejo dostojanstvo laikov in njihovo odgovornost v Cerkvi ter jim omogočijo delovanje, laiki pa naj se z ljubeznijo oklepajo svojih pastirjev. Kaj je torej 2. vatikanski koncil prinesel novega glede odnosa med službenimi (hierarhičnimi) pred-stvaniki Cerkve in laiki? Koncil je opredelil Cerkev kot potujoče božje ljudstvo. To je pomembno, saj je s tem odprl pot, ki pomeni razvoj, nič zaključenega, z edino končno točko, ki je eshaton. S tem koncil optira za zgodovinski razvoj stvarnosti Cerkve. Ta odprta pot, ki nakazuje nova možna obzorja, pa kmalu pride v nasprotje z odprtostjo, ker v opredelitvi cerkvenih vodstvenih služb ne predvidi razvoja. Hierarhično struk-turo v Cerkvi so sicer opredeli kot služenje v "brez-časovni" perspektivi, kot nekaj, kar ne potrebuje reforme, ker je ta struktura "božjepravna", taka od začetka, taka v vsej zgodovini in bo taka tudi naprej. Obenem pa je res, cla s tem, ko konc il opredeli Cerkev kol potujoče božje ljustvo, že konkretno načrtuje sinodalno vodenje Cerkve. I Iierarhično strukturo tako postavi na clmgo mesto in že nakaže novi sistem vodenja, ki bo slonelo na predstavništvu. Župnijski pastoralni svet je npr. že izraz takega načina vodenja. Solkanci počastili biseromašnika Biseromašnik Alfred Jug (Ughi) je hotel svoj jubilej praznovati doma v Solkanu v nedeljo, 7. julija, saj je bil tam rojen 1.1909, imel novo mašo 12. julija 1936, obhajal srebrno mašo, nato zlato in sedaj še biserno mašo. Četudi je kot salezijanec živel v raznih zavodih, predvsem v Lrstu in Gorici, ni nikoli zatajil, da mu je v Solkanu tekla zibelka in da je tam preživel otroška leta, ki se vsakomur najbolj vtisnejo v spomin. Solkanski verniki so mu pripravili lepo slavje v okrašeni cerkvi in slavolok pred njo. Domači cerkveni pevski zbor mu je pel Mavovo peto mašo pod vodstvom dirigentke Milene Prinčič. Med mašo je spregovoril jubilant sam in se zahvalil Bogu in dobrim ljudem za prejete milosti. Ob koncu maše je dal roko navzočim in jim izročil spominsko podobico. Neka Solkanka je potem pred cerkvijo pokazala podobico njegove nove maše. Spomini torej ostanejo. Z jubilantom so somaševali domači župnik Vinko Paljk, Herman Srebrnič, ki živi kot upokojenec v Solkanu, iz Gorice pa sta somaševala msgr. Franc Močnik, ki je bil za župnika v Solkanu po priključitvi 15. septembra 1947 in bil potem dvakrat izgnan, ter dr. Kazimir Humar kot stari znanec g. biseromašnika. G. jubilantu so razni domačini v cerkvi izrekli voščila in pozdrave. Naš list se jim pridružuje.------ POT V SARAJEVO / ŽELJA PO ŽIVLJENJU |g|| e moremo se vec spominjati vsega," mi pravi A-dolf, po priimku Valič, po rodu Slovenec, toda rojen Sarajevčan. Z ženo živita tik pod Trebevičem, hribčkom na južnem delu Sarajeva, od koder so jih Srbi minirali in granati rali vso vojno. "V teh štirih letih je padlo tri tisoč granat na prebivalce. Glej me, dvainšestdeset jih imam, pa sem bil na fronti. Star dedec, kakršen sem, sem se boril v jarku. In preživetje je tako relativno. Samo sklonil sem se, da bi si odvezal čevelj; v tistem trenutku je granata eksplodirala in dva kosa železa sta se zabila v zid nad mano. Samo sklonil sem se in slučajno preživel! Koliko tega je bilo, toda se sploh ne moremo več spomniti vsega." Na podoben način se večina Sarajevčanov ne spominja več vojne. Želja po življenju je veliko večja. Ko se sprehajam po ulicah, se mi zdi, da še v Ljubljani ni toliko gibanja, toliko vitalnosti, skratka življenja. Mesto je porušeno, stavbe so uničene, toda ljudje se gibljejo, delajo, če le morejo, in hlastajo za življenjem; oni, ki so toliko časa preživeli v peklu, na meji med življenjem in smrtjo. Po dveh dneh v tem mestu se še sam navadiš, da na oknih ni šip, da ne moreš zahtevati tekoče vode vsako jutro in vsak večer in podobno. Razumeš, zakaj so ljudje pozabili na vojno; preprosto in kruto dejstvo je, da so se navadili. Sarajevski poslovnež mi pravi: "Se otroci so znali razlikovati med zvokom minometne mine in topovske granate! Ne moreš si niti zamisliti, kaj vse smo preživeli." In vem, da res ne morem, nihče ne more. Samo oni vedo. Poslovnež se imenuje Mirsad in človek bi rekel, da je Musliman. Toda to je v Sarajevu relativno. Z Mirsadom pijeva žganje, torej on prav gotovo ni fundamentalist; toda vprašanje je, če je sploh Musliman. Imena še ničesar ne povedo. Tudi kristjani so dajali otrokom imena, ki so pač bila v modi, pa naj je bilo krščansko ali pa muslimansko. Dejstvo je, "IDIOT, TO JE POSTA!" da je islam v Bosni prav gotovo drugačen od tistega v Iranu. Prav gotovo ni funda-mentalističen in fanatičen. Prav tako Sarajevo ne pozna nacionalizma. Sarajevska šala pravi, da seje vojna začela z napisom. Kakšen dan pred začetkom vojne je nekdo na stavbo pošte napisal: "To je Srbija!" Naslednji dan je pod napisom že bil tipično sarajevski odgovor: 'Idiot, to je pošta." Takrat se je začela vojna: vojna med tistimi, ki so iz vsake stvari hoteli narediti politiko, nacionalizem, fašizem, in tistimi, ki so v vseh stvareh videli normalno življenje. Sarajevčani vedo za vsakega med njimi, kakšne nacionalnosti so, in nimajo nobenega namena to pozabiti. Toda preden bi Sarajevčan bil Hrvat, Musliman ali Srb, je Sarajevčan, ali - bolje rečeno - človek. Nekateri med njimi pa so se poživalili in se povzpeli na hribe ter začeli obstreljevati svoje sosede. Sarajevčani so zato začeli razlikovati med Srbi in četniki. Srbi so narod, četniki pa so morilci. Če je Karadžič morilec, še ne pomeni, da moramo z njim zmerjati ves srbski narod. Karadžič je morda Srb, a je predvsem četnik. Srbi niso nič krivi za to. Karadžič in njemu podobni četniki pa niso zaslužili, da bi pripadali nekemu narodu; kaj pa še, da bi določali njegovo identiteto. Za konec grem še obiskat mestno hišo in knjižnico, tisto slavno stavbo v avstro-ogrskem stilu, ki jo objokuje velik del sveta in ki je, tako strašansko porušena, že imela vrsto koncertov in manifestacij v svoji šesterokotni dvorani. Podoba je grozljiva: ne morem verjeti, da je možno neko stavbo porušiti do te mere; marmornati stebri so okrušeni... Na nekdanjih vhodnih vratih nekdanje knjižnice pa piše "Knjižara" z lepimi črkami, v cirilici. Sarajevo ne pozna nacionalizmov, kdor pa ga je obstreljeval s hribov, najbrž ne zna brati niti tiste pisave, ki PETER STEFANOVIČ bi jo njegovi politični voditelji radi vsilili celemu svetu po starem pravilu: "Pričaj srbski, da te ceo svet razume!" Čeprav je porušeno in u-bogo, mi Sarajevo pušča vtis velikega in ponosnega mesta prav zato, ker je preživelo napad brezglave drhali. Znova mi dokaže, da je od vedno bilo kulturna prestolnica na tleh bivše Jugoslavije in da bi si edino zaslužilo biti glavno mesto katerekoli Jugoslavije. Če je Evropa dopustila, da so ga skoraj izbrisali z obličja zemlje, je to bilo najbrž zato, ker še sama Evropa ni dojela veličine in pomembnosti takšnega kulturnega in medetnič-nega sožitja, ki je za Sarajevo vedno bilo značilno. Vojno v Bosni so ustvarili, ni se rodila sama. Na Združeno Ev- ropo pa lahko samo še čakamo, saj tudi Evropa stalno razmišlja, če je pošta srbska ali pa hrvaška, in ne zna razmišljati kot normalen Sarajevčan, ki se sprašuje, kdaj bo pošta spet pošta, kdaj bo začela delovati in kdaj bo iz nje spet možno poslati pismo komu, ki zna brati, seveda... PAPEŽ TUDI NA POČITNICAH MOLI ZA MIR Papež Janez Pavel II. je pred kratkim odšel na počitnice v hribe v okolico kraja Lorenzago di Cadore. Vidno utrujen ob prihodu si je v nekaj dneh bistveno opomogel, saj je v nedeljo že molil skupaj s prebivalci Lo-renzaga in pa seveda z obveznimi turisti, ki se radi srečujejo z njim. Med angelskim češčenjem se je sveti oče spomnil trpečih ljudi po svetu in posebno vseh ljudi, ki ne živijo v miru: "Na tem mirnem kraju bi vas danes rad prosil, da molimo vsi skupaj za razumevanje med narodi povsod po svetu. Vedno se spominjam težav in trpljenja vseh ljudi na svetu. Danes pa bi vas posebno prosil za molitev za mir na Severnem Irskem, kjer mora zavladati spoštovanje med vsemi družbenimi sloji in med vsemi ljudmi. Sveta Marija, kraljica miru, naj pomaga temu ljubemu narodu." RAZMIŠLJANJE OB GORIŠKI SINODI QOW<>