Slovenski glasnik.
771
čičevi srbski sintaksi, da take knjige nima nobena druga literatura slovanska, in Jagič o njegovi „Istoriji oblika si-pskoga ili lirvatskoga jezika," da take zgodovinske slovnice ne premore nobeden narod slovanski in občna sodba slovanskih jezikoslovcev je ta, da takega slovarja, kakeršnega je Daničič o srbskem in hrvatskem jeziku izdal, žal, samo I. zvezek, ne premore zemlja slovanska.
A poleg slovnic, slovarjev, poleg srbskih starin in drugih učenih knjig, p:sal ali prelagal jo Daničič neumorno tudi raznotere zgodovinske in bogoslužne knjige. Vuk je z Miklošičevo pomočjo, ker sam ni bil vešč latinskega in grškega jezika, vzorno posrbil svetega pisma novi zakon; Daničič je temu prevodu dodal sveto pismo starega zakona in kdor hoče znati in čutiti vso lepoto in krasoto jezika srbskega, ta čitaj divno to knjigo, ta čitaj osobito psalme Davidove v Dauičičevem prevodu !
A pri vsem svojem neizmernem znanji in pri vsej svoji neumorni delavnosti, ostal je Daničič skromen, ljubezniv značaj. Kralji in carji obsipali so ga z redovi in s čestjo, akademije in učena društva volile so ga za častnega člana svojega, a Daničič nikoli tega odlikovanja ni javno kazal. Samo v delu je živel; vztrajno je delal — zadnja leta izključno na velikem akademijskem „Rječniku," kateri na veliko škodo vsega slovanstva ostane zdaj nedovršeno delo. Živa priča duševnega jedinstva dveh razdvojenih bratov, od obeh jednako čislan, ljubljen in spoštovan, umrl je duševni, velikan, s peresom v roci in o njegovi nenadomestni izgubi žaluje kraljeva Srbija ravno tako, kakor trojedna kraljevina Hrvatska. Na povelje srbskega kralja Milana, prepeljali so se 21. t. m. umrjoči ostanki njegovi v Beligrad, kjer se svečano pokopljejo na državne stroške.
Tudi „Matica Slovenska" poslala je v Zagreb lep venec, katerega je na krsto Daničičevo položil prof. V o duše k, dramatično društvo in čitalnico ljubljansko pa je pri sprevodu zastopal g. Iv. Hribar. Teško seje hrvatski narod ločil od mrtvega srbskega učenjaškega velikana in marsikatero oko je bilo rosno, ko je prof. Ar min Pavič slovo jemal v imenu naroda hrvatskega od mrtvega Da-ničiea: „Narod hrvatski i srpski nije još nigda žalio za večim i zaslužnijem učenjakonij, nego što ove dane žali na lijosu, v kojem leži Daničič mrtav. Narod srpski junački Djordje povede, a energični Miloš mu izvojeva slobodu, ženijalai Vuk mu osnova, a učeni Daničič dogradi književni jezik. Ovo su četiri velikana, kojnna Srbija najviše duguje zahvalnost, što joj je danas državna zgrada kru-njena kraljevskim veličanstvom, što je srečna budučnost i politička i kulturna osigurana."
Dodajemo še to, da pravo obiteljsko ime Daničičevo bilo je Popovič, a imenoval se je Daničič, odkar mu je umrla ljubljena nevesta Danica, hči Vuka Karadžiča.
Slovansko življenje v Parizu. Iz tega mesta poroča prijatelj našemu listu: Na večer 25. avg. napravili so v Parizu živeči Čehi in drugi Slovani sijajen večer na čast slavnemu češkemu pisatelju V er Mick emu. Ob deveti ari bila je dvorana „Ccske besede" prenapolnjena z mnogimi odličnimi rojaki in čestilci duhovitega moža, ki je v tako zorni mladosti že dika in ponos češkemu narodu. Pisateljev prijatelj, češki umetnik Chittussi. pozdravil je došle goste in izrazil srčno svoje veselje, da vidi ta večer zbranih tudi dokaj druzih slovanskih bratov, ki so prišli slavit češkega pisatelja. Predstavil je gostom poljskega pisatelja prof,
772
Slovenski glasnik.
Gasthoffta, potem Slovenca, slikarja Jurija Šubica i. dr. Prvi se je zahvalil v lepem govoru in potem je vstal slikar Subic ter odzdravil napitnici. Poudarjal je, da mora pač vsacega Slovana veseliti, ko vidi, kako se razna plemena vedno bolj spoznavajo in družijo; pred več ko pol stoletjem občeval in dopisoval je Celakovskv s slovenskim prvim pesnikom ¦ Prežimo m — in zdaj čita narod češki krasne te poezije v svojem jeziku, a naš rod se jednako zanimlje za dela čeških duševnih velikanov. Rekel je dalje, da kot jedini Slovenec v odlični tej družbi misli, da govori v duhu vsega svojega naroda, ako nazdravi iz dna srca slavljenemu gosta in kliče: Bog živi češki rod, Bog živi Verhlickega! — Živio, na zdar! donelo je od vseh stranij in pel se je jednoglasno naš prekrasni „Naprej". Verhlicki pa je poleg njega sledečemu slikarju Šubicu prijateljsko stisnil roko in se mu z bratskim poljubom zahvalil. Potem je govoril Verhlicki sam in poudarjal, da je treba Slovanom mirnega in skupnega delovanja, da si bodo z delom pridobili spoštovanje tujcev in svoje blagostanje; napil je svojim rojakom, bratom Poljakom in konečno vsem Slovanom.
Iz „Česke besede" šla je družba pred veliko opero, da tam počaka soproge slavnega pisatelja in jej izroči prekrasen šopek.
Prihodnjo nedeljo napravili so Poljaki izlet v St. Cloud na čast Verhlic-kemu, kjer se je igralo, govorilo in plesalo ter izvrstno zabavalo, čeravno je slabo vreme nekoliko oviralo prosto razveseljevanje.
Čez osem dnij priredili so Poljaki zopet slovesno odhodnico v nekem hotelu v ,.Avenue de Clichv", kjer so se končale slavnosti na čast Verhlickemu; 4. sept. odpotoval je pisatelj s svojo soprogo spet v zlato Prago, noseč s seboj pač najlepše vtise in prijetne spomine na dni prebite v krogu Slovanov v Parizu.
Naš slikar Jurij Šub ic, ki je bil omenjeni večer kot zastopnik slovenskega naroda tako laskovo pozdravljen, zapustil je tudi malo dnij potem Pariz za nekaj tednov ter odšel v Normandijo, in bival je v obližji mesta Caen, kjer je risal in slikal študije po okolici, ki je tu nepopisno krasna. Prve dni oktobra pa se je vrnil zopet v metropolo slovanskih umetnikov — kakor se Pariz po vsej pravici sme imenovati.
G. vitez Smolshi začel je izdavati na Danaji nov politiški tednik „Reform" z literarno prilogo „Slavische Rundschau", katero uredujejo Smo Is ki, Meixner in Penižek. „Slavische Rundschau" ima namen seznanjati nemški narod s poetiškimi proizvodi slovanskih literatur ter posredovati literarno vzajemnost tudi med Slovani samimi. Zatorej prinaša prevode iz raznih književnosti] slovanskih, iz poljske, ruske, češke in tudi iz naše slovenske; g. Penižek je namreč ponemčil v našem listu natisneno Kersnikovo povest: „Ponkerčev oča". „Slavische Rundschau", katero svojim čitateljem spodobno priporočamo, stoji celo leto 8 gld. pol leta 4 gld. in četrt leta 2 gld. — „ Reform" stoji četrt leta 3 gld. jeden mesec 1 gld. Naročnina se pošilja na Dunaj (IX. Dniversitatsstrasse 4).
»Hrvatska biblioteka." Po vzgledu znane nemške Reclamove ^Universal-Bibliotheke" začela je tudi znana zagrebška knjigarna Lav. Hartmanna (Kugli et Deutsch) izdavati „Hrvatsko biblioteko". Ta zbirka bode obsezala izvirne hrvatske proizvode dramatične, novelistične in poučne vsebine, kakor tudi prevode izvrstnih tujih proizvodov. Deželna vlada hrvatsko-slavonska je temu narodnemu podjetju dovolila, da sme porabiti tudi bogato  gledališko knjižnico   zagrebško.