78
VičiČ je čutil v sebi še več pesniške žilice, kako Dobnikar, in kmalu sta se našla: Eden bo pisal, drugi risal — kaj torej še manjka za — ilustriran list? In tako sta z vso resnostjo že kot tretješolca šla na literarno delo ter začela „izdajati", seveda tajno in oprezno, ilustriran listič, „Zvonček". To so otročje igrače, a igrače talentov. Dečku, ki si na glavo potisne dedovo kučmo in hoče jahati visokega konja, se smehljamo, a ugaja nam njegova pogumna samosvestnost, in veseli  pravimo,  da bo še  nekaj  iz  njega.
~N
«i
Taka sta bila naša „urednika". Dobnikar je ilustriral listič z različnimi mačkami, medvedi in obrazi ter se poizkušal tudi v sestavljenih kompozicijah. Delal je pa tudi mnogo leposlovnih načrtov, a le redkokaterega končal, n. pr. „Drug za drugim" (Fr. Košlak) in „V megli" (Jug Serafin) v „Novi nadi". Poizkusil je svojo moč tudi s kratko raz-pravico „Sodobno slikarstvo in kiparstvo slovensko" in s črticami „Nade", »Umetnik", „Na ogledu".   Prve  začetke  je  napisal   za
povestice „Na reji", „Sirena", „Mi trije". A kaj bi naštevali take stvari ? Za literarno zgodovino so brez pomena, razveseljuje nas
ob njih pa žarki dih mlade duše, ki hrepeni, da bi nekaj ustvarila.1) V sedmi šoli so se pa mladi »književniki" že čutili kot precejšnje slovstvene činitelje in osnovali v vsej tajnosti »literaren klub", ki je kaj dobro napredoval. Tu si je ostrilo pero in gladilo slog več mladeničev, ki zdaj že res nastopajo kot pisatelji in nam   predstavljajo   ne-
kako posebno literarno  šolo, za  katero   je v liriki značilna  mehka   sanjavost in  melo-
x) Te podatke imamo od Dobnikarjevega tovariša) g. Fr. Ks. Steržaja.