Poštnina plačana v gotovini
Štev. 18.
V Ljubljani, dne 17. maja 1934
Cena temu izvodu izjemoma Din 2*—.
Leto L
Izhaja vsak četrtek. — Naročnina letno Din 30'—.
Uredništvo in uprava: Kolodvorska ul. št. 8 v Ljubljani.
Telefon ši 3<70. — Pošt. ček. račun št. 10.499.
30.000 borcev manifestira
za Kralja !n močno državo — za ljudsko pravdo — za edinost Jugoslavije za poštenje in socialno pravičnost.
30.000 oesti se le dvignilo
rekoč strahovalcem, ovaduhom, lažnikom in tatovom: Stoj! Dovolj je tega početja! Ura bije, pripravi se!
Ljudska množica posluša na Dečkovem trgu v Celju govornike „Boja“.
Celjski zbor.
Celjski zbor „Boja“ na Vnebohod je bil tako mogočen in prepričevalen, da je na Jnah preobrazil mišljenje omahljivcev in dobrega dela nam sovražno mislečih, nepoučenih meščanov, globoko pa je zaoral v možgane vseli tistih, ki so mislili borce ostrašiti — o, kako neumno početje — oziroma so jim kanili metati razna polena in Polenca pod noge. Tako se je izvedelo pred zborom, da celjska mestna občina ne mara dovoliti zborovanja na Dečkovem trgu. Sicer je bilo že od vsega početka vidno, da ho moral ta sklep pasti v prah radi svoje hnenitnosti in se je to tudi res dogodilo ter je odgovornim ostal samo umik. toda treba je poleg vsega tega še pribiti tole: Po naših informacijah so mestni očetje 'Tirali ta sklep na odredbo bivše (predvojne) nemške občinske uprave, ki je prepovedovala zborovanje na Dečkovem trgu Slovencem.
Kakšnih bedastih sredstev so se posluže-'ali razni strahovalci, samo da zabrišejo vtis naše manifestacije in svoj polom — o teni priča tudi to, da so nekakšni biriči na Praznik zjutraj hodili po hišah in zahtevali, ''aj hišni posestniki umaknejo zastave. Tudi telefon je pel in so visoki gospodje izrab-
ljali ta praktični aparat za to, da so vznemirjali mirne in zavedne državljane in jih hrulili, češ naj snamejo trobojnice. Marsikdo jim je res šel na lim. Toda nič ne de, bilo je zastav dovolj, zato ker je bilo dovolj samostojno mislečih, značajnih Celjanov, ki se niso dali terorizirati.
Veljaki so tudi izdali svojim pristašem iz Celja in Savinjske doline prepoved, da se bog varu j udeležiti zbora. Ker pred njimi marsikdo trepeta in je materialno odvisen, so mnogi ostali doma, ki bi bili drugače z veseljem pomnožili ogromno število naših zborovalcev. Na ta način je tudi izostalo nad 40 okrašenih voz iz Savinjske doline. Toda tudi to ni zaleglo, saj je bilo ljudstva kot listja in trave, tako da so celjski dahije, baše in subaše z zaprepaščenjem gledali izza zaves in neprestano telefonski spraševali, kako se razvija zbor tistega slovenskega ljudstva, nad katerim so še do nastopa borcev strahovito vihteli svoj bič in mu kdo ve zakaj pridigali nacionalizem, čeravno je znano o najvišjem izmed njih, da so njegove hčere nemško vzgojene in da se tudi v njegovi rodbini slovenski jezik ne upošteva, kot bi se moral.
Toda vstran vse to neljubo in ostudno.
Zbor v Celju se je vršil; ogromen in ognjevit, kakršen je bil, je izpričal, koliko je ura bila. Koliko je bilo na njem ljudstva, o tem najzgovornejše priča naša tozadevna slika. Tudi nebo nam je bilo naklonjeno, bilo je čisto in plavo, da je vsem kar srce igralo. Svečanost in živopisnost dneva so zlasti povzdignili vrli naši Savinjčani, ki so iz vseli naselij te prelepe doline prihiteli na zbor ali na kolesih ali peš ali na vozeh, okičenih s trobojkami, zelenjem in smrečicami. Mariborčani so prišli z avtobusi, avtomobili in z vlakom.
Celje že dolgo, menda od prevrata sem, ni bilo doživelo nacionalno tako pomembnega dne. Ljudstvo je začutilo, da v Celju lahko spregovori svojo besedo. Tega občutka ni imelo ne pod Avstrijo, ne pod dahijami. Zato je odneslo z zbora neizbrisne vtise. In tako je prav in dobro.
Prostrani Dečkov trg pred Narodnim domom, kjer so bile spuščene na prvem nadstropju žaluzije kot v hiši smrti in so skozi ozke špranje bolščale oči radovednih, čeprav pravovernih pristašev strahovalcev, je bil ob enajstih poln ljudstva, ki je čakalo besede. Okoli govorniškega odra so bili postrojeni tovariši iz Ljubljane in zlasti iz Trbovelj, ki so se bili pripeljali s posebnim vlakom „Boja“. Zbor je ob 11. uri otvoril tov. Orel, popularni predsednik pripravljalnega odbora celjske krajevne organizacije
„Boja“. Po državni himni „Bože pravde“, ki jo je odsvirala rudarska godba, se je poslala na predlog predsednika vdanostna brzojavka Nj. Veličanstvu kralju Aleksandru, kar je množica pozdravila z burnim vzklikanjem in ploskanjem. Po običajnih pozdravih, ki jih je naslovil med drugim tudi na zastop„ nika iz Savske banovine tov. Malinarja, uredniku „Jugoslovenskega Lloyda“, je povedal tole:
„V zadnjem času se je proti našemu pokretu, zlasti v Celju, pojavila gotova gonja, ki jo kot vojaki v civilu globoko obžalujemo. Ni krivda na naši strani, temveč pri tistih, ki to gonjo provocirajo.
V obrambo svoje časti in poštenja ne morem mimo dogodka, ki se je odigral pred kratkim na nekem političnem zborovanju. Ostrmel sem, ko se je neki gospod, kateri velja za narodnega voditelja in zastopnika ljudstva, spozabil tako daleč, da me je sicer posredno, vendar osebno napadel in me ožigosal za avstrijskega krvnika.
Za izbruhe, ki jih je imenovani gospod iznesel na občnem zboru politične organizacije na račun moje osebe, nimam izraza, ker sem vojak. Vojak ni politik, tudi nima talenta za insinuacije najgrše vrste.
Tovariši! Izjavljam vam samo to, da je moja vest čista in da se ne strašim pred nikomer, ki bi me hotel spraviti z neokusnimi
napadi na račun mojega čistega nacijona-lizma in poštenosti v zadrego. Med vami jih je gotovo mnogo, ki ste pred vojno, med vojno in po vojni služili pri kaki edinici pod mojim poveljstvom. Vse vas pozivam za priče, da se izjavite, kedaj in kje sem bil avstrijski krvnik. Mar sem krvnik samo zato, ker sem služil v avstrijski vojski? Potem bi morali biti vsi, ki so služili v avstrijski vojski, torej tudi oni, ki me je napadel, ožigosani za avstrijske krvnike. Vprašam dotič-nega gospoda, mar so bili naši junaki kakor Malgaj, Pavlin, Kislinger, Puncer itd. tudi avstrijski krvniki?
Tovariši! Zavedam se samo tega, da sem bil vedno vesten Slovenec in da sem tudi kot tak storil svojo dolžnost morda v večji meri kot tisti, ki mi to oporekajo. Ko sem pri vojnem okrugu v Celju kot jugoslovenski
oticir zbiral čete za obrambo našega Korotana, nisem videl, ne opazil dotičnega gospoda, kakor tudi marsikaterega drugega ne, da bi se javil za obrambo naše ogrožene domovine. Sedaj mi pa ta gospod prepoveduje kot jugoslovenskemu oficirju in vojnemu invalidu, da bi se oklenil jugoslovenske zastave.
Ne bom se spuščal v detajle, ker bom o tem spregovoril na drugem mestu.
Tovariši — borci! Časi so resni, zato Vas prosim, da sledite vsem govorom dostojno in mirno in da nihče ne moti našega zborovanja. Naša moč bo v disciplini, v mirnem preziru ter odločnem nastopu zoper kalilce miru in zoper vse tiste, ki hočejo izpodbijati naše delo za kralja, narod in veliko močno Jugoslavijo.
Nato so dobili besedo po vrsti vsi prijavljeni govorniki, to je tov. Küster, predsednik „Boja“, tov. Lorger, tov. Gradišnik, tov. Malinar in tov. Vidmar. Radi pomanjkanja prostora prinašamo samo nekaj odlomkov iz nekaterih govorov. Takoj izpočetka pa moramo opozoriti na simpatični nastop tov. Malinarja iz Zagreba. Ta znani nacionalni delavec je izjavil, da je čital v nekem listu izjavo neke visoke osebnosti, ki je bila podana na nekem zborovanju v Celju, češ da je pokret bojevnikov omejen na Dravsko banovino in da je torej le pokrajinskega značaja (menda je hotel reči: plemenskega, op. uredništva). „Jaz pa prihajam,“ je zaklical govornik, da vam vsem povem, da to ni res.“ Nato je ob viharnem odobravanju množice naglašal, da borci nismo osamljeni, da so po vseh banovinah gibanja, ki se sicer ne imenujejo „Boj“, ampak vsako po svoje — toda cilji, je dejal, so jim vsem enaki, vsi se bore za poštenje, za enakost države na podlagi pravice in socialnega čustvovanja.
Tov. Lorger, ki so ga zborovalci pozdravili kot rojaka Savinjčana, je med drugim izvajal naslednje:
„Večkrat beremo v dnevnem časopisju trpek očitek naši javnosti, da je postala na-cijonalno mlačna in da nima več potrebnega smisla za nacijonalno zavarovanje in utrditev naših obmejnih predelov. Gruda za grudo naših očetov se krha ob meji. Posestvo za posestvom prehaja v anacijonalno tujo posest. Zakaj to!? Kako to!? Ko pa imamo vendar sedaj med našimi ljudmi veliko več bogatinov in milijonarjev, kakor smo jih imeli pred vojno. Res je. Imamo nekaj več bogatinov, kakor smo jih imeli nekdaj, toda današnji naši bogatini se razlikujejo od prejšnjih v tem, da so izgubili v veliki večini pravi duhovni stik z našim ljudstvom, z njegovo od znoja prepojeno slovensko grudo, ki jo gledajo nekako s profitarskega, tujsko-narodno-prometnega stališča in ne več tako, kakor gleda hvaležen in ponosen *in svojo ljubečo in skrbno mater. Ni torej
čuda, da je ob takem zgledu svojih gospodarsko in denarno vodečih ljudi postala obubožana množica našega naroda, ki se mora trdo boriti z nadčloveškimi napori in težkimi žulji za borno skorjico vsakdanjega kruha, mlačna in skrajno apatična. Saj se ji pritrguje večkrat na najbolj krivičen način še ta borna, za človeka nedostojna skorjica grenkega kruha. V tem tiči ves problem naše povojne narodne mlačnosti, ki je mati vsega našega narodnega zla.
Zato je naša bojevniška zahteva: dajte narodu kruha in možnost za človeka dostojno življenje ter bodite do njega pošteni in socijalno pravični. S tem boste postavili najtrdnejši temelj naši narodni obrambi ter zabetonirali naše narodne meje.
Drugo naše pereče ^vprašanje, ki smo si ga nadeli borci v svoj program je problem
morale, predvsem naše javne morale. V kulturni, z zakoni urejeni državi mora biti javna morala zenica v očeh celega naroda, predvsem pa v očeh njegovih predstavnikov in zastopnikov. Ne sme se zgoditi, da bi se javna morala tehtala po svetovnem prepričanju ali po politično strankarski pripadnosti. Še manj pa more biti kriterij za njo bolj ali manj z denarjem nabasan žep. Tudi visok naslov in odgovoren položaj v javni funkciji ne more biti imun pred njo. Kajti morala je samo ena in absolutna, vse drugo pa je nemoralno in zasluži najstrožjo obsodbo.
Ako vzamemo s tega vidika pod mikroskop našo ožjo domovino, vidimo, da so nam ustvarile politične stranke v zadnjih 15 letih v naši banovini prav poseben tip demokratične morale, ali pravilnejše lažidemo-kratične morale. Saj smo čutili in čutimo na svoji koži, da je postal vsakdo v očeh naših strankarskih politkov šele tedaj pravi človek in državljan, ako si je nabavil njihovo strankarsko legitimacijo. Kdor si je pa upal imeti celo svoje lastno prepričanje in je bil pri tem državni ali samoupravni nameščenec, tega so pa naši politični vele-možje enostavno penzijonirali ali preganjali, tudi če je imel veččlansko družino, kot garjevo ovco iz kraja v kraj. Ako pa je bil to privatni nameščenec ali delavec, se mu je pa godilo enako, če so le mogli politično strankarski potentati vplivati na njegovega delodajalca, ali pa če je ta sam imel slične pojme o demokiraciji in javni morali. Tudi za kmeta so imeli ti gospodje pristen demokratični lek, ne sicer tako radikalen, kakor nekdaj za Matijo Gubca, vendar pa zadosti učinkovit in večkrat tudi pogubono-sen. Privili so ga enostavno na podlagi svojega vpliva, ali mu pa zadrgnili vrat z odpovedjo kredita.
Posledica takšne potvorjene ljudske samovlade ali demokracije v naši banovini je bila ta, da smo dobili po izjavah samih teh strankarskih mogotcev kar 2 garnituri državnih in samoupravnih nameščencev, ki se jih je premetavalo sem in tja, kakor je pač kazal strankarsko politični barometer. Prava in zdrava demokracija pozna samo eno garnituro državnih nameščencev, objektivnih in vestnih v vršenju svoje službe po zakonu ter zvesto vdanih samo kralju, narodu in državi. Pri nas pa je bil ubogi naš javni nameščenec, ki bi se ga naj raje boljše plačalo in ki naj bi bil odgovoren za svoje delo samo obstoječim zakonom, podvržen često vsem mogočim šikanam, grožnjam in pritiskom ter preganjanju politično strankarskih velikašev. Marsikdo ni mogel večkrat pri najboljši volji postopati objektivno in pravično po zakonu, ker je vihtel nad njim bič narodni izvoljenec, ki je smatral često svoj volilni okraj za lovski revir, svoj poslanski maindat za lovsko pravico in svojo poslan-
sko legitimacijo za lovsko karto, na podlagi katere lahko preganja po mili volji vso ono divjačino, ki se ne izkaže z njegovo strankarsko izkaznico.
Vprašam Vas ljudje božji, svobodni državljani in borci Jugoslavije, ali je to pravi sistem ljudske samovlade? Ali je to ona idealna čista demokracija, ki so je polna usta strankarsko političnih magnatov. Ne, dragi moji! To je najostudnejša in najnemoral-nejša potvorba prave demokracije in svobodne ljudske volje.
Pa nam bo mogoče kdo očital, da smo borci proti političnim strankam, da jili rušimo in uganjamo demagogijo. Ne, dragi moji, nikakor ne! Kot pravi in verni sinovi naroda ter iskreni spoštovale! njegove volje in pravice, dobro vemo, da se zamore uveljavljati ta narodova volja v ljudski samovladi ali pri kakršnemkoli sodelovanju v vladi, samo ako je organizirana v političnih strankah ali v stanovskih zastopstvih. Zato je pa naša zahteva, da morajo biti te stranke ali stanovska zastopstva vedno čisti in nepo-tvorjeni izraz prave ljudske volje. Ljudski zastopnik v vodstvu stranke, korporacije ali vlade naj bo lahko samo tisti, ki ga ljudstvo pozna kot poštenega, nesebičnega, pametnega in pravičnega gospodarja in človeka, in ki mu kot takemu popolnoma in neomejeno zaupa ter mu brez vsakega nasilja ali pritiska poveri svoje zaupanje. Kajti le takšen narodni poslanec bo pravi ljudski zastopnik in narodov svetovalec, nikoli pa ne njegov strahovalec in preganjalec.
Tako gledamo mi nepolitiki, mi borci Jugoslavije na pravo demokracijo in politično strankarstvo.“
Za agilnim, splošno priljubljenim tovarišem Celjanom Gradišnikom, ki je žel za svoja kremenita izvajanja splošno odobravanje ljudstva, je nastopil „naš Stane“, kot ga je predstavil zborovalcem predsednik Orel. Tov. Vidmar je s svojo živahno in, čeprav šegavo, vendar globoko resnično besedo mahoma užgal zbrane borce, tako da so mu vse do kraja zborovanja sledili z največjo pozornostjo, ki so jo vsak hip prekinjali gromoviti vzkliki in oglušujoče ploskanje.
Navajam nekaj odlomkov iz njegovega govora:
„Visoki generali brez vojske so napovedali divjo ofenzivo proti našemu pokretu. Trobijo alarm, bijejo plat zvona, kličejo v boj vse, kar leze ino gre. Samo smola je to, da za njimi tako malo ali nič ne leze in ne gre.
Toda oni trobijo in kličejo, pozivajo in rotijo, kajti nevarnost je velika in strašna. Prekucuhi so pred vrati, boljševiki, defeti-tisti, punktaši, avstrijakanti, celo protidržav-
ni elementi, separatisti, skratka cel pekel se je združil proti nedolžnim in angelsko čistim pravičnikom.
Tovariši! Bridka resnica je, da je nevarnost velika in strašna. Velika in strašna nevarnost je za mastna korita in udobne in donosne stolčke.
Strašna nevarnost preti lepemu, udobnemu in komodnemu življenju teh laži-ge-neralov.
To neumno ljudstvo, pravijo ti generali, naseda .nekim borcem“ in se zbira proti volji, da celo proti izrecni prepovedi teh stra-hovalcev, kar na zborih da protestira in obsoja tako grozno plodonosno in tako strašno nesebično delo teh žrtev za narodov blagor.
S kakšno pravico, tovariši se pravzaprav zbirate? Kako si predrznete sploh odpreti usta vi, vojni dobrovoljci, ki ste na bojnih
poljanah prelivali kri za osvobojenje naroda, za vstajenje naše velike Jugoslavije? Kako si predrznete izrekati svojo sodbo vi, vojni invalidi, ki ste žrtvovali svoje naj-diražje, svoje zdravje domovini, kako vi, bojevniki, ki ste na Soči krvaveli in padali, braneč lačnemu tujcu dostop v naše slovenske pokrajine? Kaj hočete res, vi bojni tovariši in četniki, dvigniti svoj glas proti vsem krivicam, proti zlorabam, nepoštenosti in nemorali? Kaj niso vendar poklicani, da govorijo v prvi vrsti tisti, ki imajo patent za to, ki so med vojno čepeli doma hi tuhtali in kalkulirali, kdo bo zmagal? Morda pa je najbolj poklican tisti, ki je med vojno imel v žepu potni list, da bi lahko prišel v inozemstvo in se priključil borcem za svobodo in neodvisnost Jugoslavije, pa je to odklonil, ker še ni bil siguren, kdo bo zmagal. Govorili naj bi torej tisti, ki niso še duhali smodnika in ga tudi takrat ne mislijo, ko bo morda domovina klicala borce v zbor.
Ne, tovariši, dovolj je teh nesramnosti. Dovolj dolgo smo bili tiho in dovolj dolgo smo mirno gledali, čeprav s stisnjenimi zobmi, vse to početje. Sedaj je tega čakanja dovolj, sedaj bomo govorili mi borci. Govorili bomo mi vsi tovariši, ki nas ti propali generali nazivljajo boljševike, defeti-ste, punktaše, ki nas ta jara gospoda imenuje „neke borce“ in „neke bojevnike“. Resnično morajo biti sami protidržavni elementi ti borci, ki tako navdušeno vzklikajo državi, naši veliki Jugoslaviji in ki tako navdušeno pozdravljajo svojega vrhovnega komandanta kralja Aleksandra.
Čudna, prečudna protidržavnost, čudni boljševiki, čudni punktaši in defetisti.
Čudne, prečudne, tovariši, so te stvari, čudna, prečudna ta naziranja, ki se rode lahko samo v bolnih možganih prepadenih in od strahu zmešanih histerikov. Še bolj čudno pa je, da si potem taki ljudje še domišljajo, da bodo s svojimi izzivanji nekako uravnali naše delo in usmerili naše sile v smer, ki bi njim ustrezala.
Zato tovariši, in samo zato nas izzivajo, da bi privlekli na dan razne korupcijske zadeve iz ožje domovine. Radi bi, da bi se zapletli v razne procese, ki bi radi zbiranja dokazov vezali naše sile in v katerih bi končno s pomočjo zvez in vplivov, ki jih imajo, končali brez pravega rezultata. Poznamo te stvari, pa ne gremo na to polje, čeprav bi prav lahko povedali n. pr., kako so svoj čas ti angelsko čisti veljaki dobivali delnice neke 'premogokopne družbe po tečaju Din 89-75 ter jih takoj oddali nazaj banki po Din 600 in Din 625. Lahko bi povedali, da je na ta način veliki mojster teh čudnih idealistov in njihov prvoboritelj zaslužil ogromen znesek. Lahko bi povedali
tudi, kako in na kakšen način je hotel vriniti ta mogočnež ljubega bratca v upravni odbor iste družbe, da mu osigura dobro korito' in ga preskrbi. Pa kam bi nas zavedlo to naštevanje. V raznih arhivih se zbirajo dokazi, katere znašajo brez našega poziva razne žrtve te brezvestne požrešnosti. Lep kupček jih je, zelo, zelo zanimivi so in čakajo dneva, ko bodo prišli na vrsto, da izvrše svojo nalogo.
Za enkrat pa, tovariši, mi nimamo časa za te stvari, mi imamo važnejša dela in naloge. Tudi ni vse to prav nič važno, kajti, tovariši, mi smo že povedali, da odklanjamo stare metode, pa hočemo tudi v tem oziru opustiti stare, slabe metode. Ne bomo dosti dokazovali in zbirali dokazov. Ko nastopi naš čas, bomo te tiče enostavno postavili pred sodišče, pa bodo morali oni dokazo-
Pogled z govorniškega odra na množico borcev pred Narodnim domom v Celju.
vati in izkazovati. Morali botlo pojasniti, odkod jim njih lepo premoženje doma in v inozemstvu. Pa če ne bodo mogli dokazati, da so na pošten in pravilen način pridobili ta premoženja, bodo ostali pač za mrežo, premoženje bo pa zaplenjeno. Ta metoda se mi zdi mnogo enostavnejša, pa tudi mnogo uspešnejša. Zato prosimo to gospodo samo malo potrpljenja, kajti naš čas že prihaja, pa se bomo že pravočasno pobrigali za to zadevo in dali priliko, da v polni meri dokažejo svojo čistost, požrtvovalnost in nesebičnost.
Tovariši!
Naši nasprotniki, ki so trenutno v divji ofenzivi proti našemu pokretu, nam očitajo vse mogoče, pa nam očitajo med drugim tudi to, da pravzaprav še nismo objavili svojega programa, da nismo še povedali točno vseh svojih načrtov itd. Da, tovariši, program, program, to je sila važna zadeva, brez katere sploh ne gre. Morda mora biti tudi lepo vezan in zlato obrezan, kakor ga imajo stranke. Tak program, lepo vezan in skrbno izdelan in dognan, je važna in lepa stvar, samo do sedaj še nismo doživeli, da bi se tudi izvrševal.
Zato se nam ne zdi tako posebno važno, da bi skrbno izdelali sijajen program, poln podrobnosti in brezpomembnih drobnarij, ki se ne izvršujejo.
Mi smo svoj program že objavili in povedali. Naš program je očiščenje vsega javnega življenja, uveljavljenje pravičnosti, poštenosti in nesebičnosti v vsem javnem delovanju in ozdravljenje naših obupnih razmer. Kdor malo pomisli, kdor se malo zamisli v to nalogo, ki smo si jo stavili, mora uvideti, da je ta naš program velikanski, da je tako ogromen, da je treba za izvršitev ne samo ogromne energije in vztrajnosti, sposobnosti in požrtvovalnosti, ampak tudi izredne odločnosti in poguma.
Tovariši!
Kaj me je napotilo, da omenjam danes te stvari? Vidite, v zadnjem času, posebno pa v zadnjih dneh, je borba proti našemu pokretu neverjetno oživela. Generali brez vojske so zasnovali generalni naskok na nas in so privlekli v boj prav vse rezerve in tudi vse kanone. Tukaj doma in spodaj v Beogradu so dvignili hrup, alarm, mobilizacijo, kajti nekaj novega, strašnega so iz-legli.
Naš pokret, pravijo, je naperjen v prvi vrsti proti stranki, to je proti Jugoslovanski nacionalni stranki in je poleg tega le krinka za povrnitev stare klerikalne, punkta-ške in ne vem kakšne še stranke.
Tako glasi sedaj ta nova grozna obtožba. Da pa ne bomo morda ovrgli to obtožbo, so nam že v naprej povedali, da že vedo, da bomo zopet izjavljali, da smo nadstrankarski pokret, da smo nepolitični v smislu pravil itd., da pa je to samo krinka itd. No, tovariši, mi nismo vajeni izmikati se, ker imamo pač korajžo povedati vse, kar misli-nro, jasno in javno. Nimamo kaj prikrivati in tajiti, delamo javno in odkrito, pa tudi glede podtikanja lahko javno povemo, kaj mislimo.
Tudi v tej obtožbi gre, tovariši, za isto mahinacijo, kakor sem jih malo preje omenjal. Gre za interese strahovalske klike, gre zopet za skupino, ki se čuti ogroženo, in se skriva za stranko, pa če bo treba za režim in celo za državno zastavo. Mi smo dovolj-brat že poudarjali, da se ne mislimo spuščati v strankarske zadeve, ker smo mnenja, da je vse to brezplodno in brezmiselno. Časi so danes tako resni, daje v resnici nujno ])otrebna koncentracija vseh narodnih sil Brez ozira na stare strankarske razprtije, je torej po našem mnenju mogoča deli-
samo na dve skupini, na poštene, pramene in čiste, in pa na drugi strani na vse °iie, katere bo narod žigosal kot škodljive zajedalce in izkoriščevalce ter narodne izdajalce. Toda brez ozira na to naše stališče, ki bo prav gotovo zelo kmalu na celi črti zmagalo, naj povemo svoje mnenje gle-Be podtikanja borbe proti stranki.
Nam, tovariši, ne prihaja na misel, da Bi se spuščali prav brez potrebe v borbo s stranko, ne samo iz že omenjenih razlogov, marveč tudi zato ne, ker smo prepriča-ai> da bi bila taka borba krivična, nepravdna. V vsaki stranki imate ljudi, ki so do-Brohoteči, ki so brezpogojno pošteni, pra-V'čni in nesebični, skratka ljudi, ki ravno-kakor mi obsojajo početje klike in v,°fUptnih mogotcev, ki hrepene in žele raz-s':<‘nje in očiščenje, ki se jim upira vsako l)asilje in krivica. Prepričan sem, da je v 'Saki stranki celo ogromna večina takih Judi, torej ogromna večina idealistov, ki so f v svoji skromnosti in neborbenosti polnjeni v ozadje, pa proti volji tvorijo sta-.aV° kliki, ki ji je tuj vsak idealizem, ki sce vedno in povsod le sebe samo.
Ko je sodba ljudstva na naših zborili udarila po teh klikarjih, po teh valpetih in zajedalcih, so se hitro skrili za hrbet poštenih pripadnikov stranke in iznašli našo borbo proti stranki. Vsi ti manevri so zaman. Zaman vse skrivalnice, žigosani ste, pa se ne skrijete, če tudi zlezete v mišje luknje.
Ne boste nas speljali na slepi tir, naš boj je odkrit, je odločen, naš boj je jasno usmerjen. Ni boj proti stranki, ampak oster boj proti tistim strankarjem, ki so zlorabili i stranko i svoje javne funkcije v sebične namene in delali ljudstvu krivico in nasilje.
Da, tovariši, če bi tvorili stranko samo taki patent-patrioti, samo taki zajedalci in izkoriščevalci, potem bi naravno naš boj moral biti usmerjen tudi proti stranki. Za enkrat pa smo trdno prepričani, da tvorijo ti žigosani zajedalci le neznatno kliko, ki si je prisvajala in okupirala vso oblast v stranki in terorizirala tudi v stranki vse dobre in poštene. In če nas je ta jara gospoda s svojimi podtikanji izzvala, da govorimo o tem, potem gremo pač tudi v tem oziru do kraja.
Kjer je potem ves narod, tam so in morajo biti tudi vsi oni pošteni in značajni možje, ki so sicer organizirani v stranki, ki pa se ne strinjajo z metodami klike, ki zastruplja dovolj dolgo razmere v Sloveniji. Na te naše tovariše in somišljenike gre danes naš poziv, gre danes naša zahteva. Izpolnite, tovariši, svojo dolžnost kot lovci za pravico in poštenje, začnite borbo za očiščenje tudi v svoji stranki, kakor jo vodijo vaši tovariši v vseh korporacijah, organizacijah in združenjih Ne strašite se ničesar in nikogar, izženite tudi iz stranke s korobačem škodljivce našega naroda, uničite v interesu stranke, naroda in države koruptno in brezvestno kliko. Opustite pasivnost in bodite borbeni, kakor je to spodobno za borca, za bojevnika. Vsa poštena javnost, vse pošteno slovensko ljudstvo bo na vaši strani. Zbrišite, operite madež, ne dovolite, da se istoveti ta klika z vami idealisti in poštenjaki. Ogromno večino imate v stranki, treba je le, da se otresete predsodkov in neutemeljenega obzira in strahu pred samozvanci, ki predstavljajo le sebe in kvečjemu še ozek krog klike in nič več. Pometite te smeti, iztrebite ta plevel, če ste res borci, če ste res bojevniki za poštenost in pravico.
Tovariši!
Oznanjamo novo dobo, dobo prevladanja poštenja, pravice, svobode in stvarnega, ko-
ristnega dela, dobo združevanja, ujedinjenja vseh poštenih in dobrih ljudi, pa morajo zato pasti vse ovire, vse napote in zapreke, morajo pasti vsi spletkarji in meše-tarji, vsi kramarji in politični verniki, vsi ki so živeli in bogateli brez poštenega dela od ljudske nesloge in razdvojenosti.
Mislim, tovariši, da so sedaj računi čisti, da smo vrgli karte in da ne bo več prav nikakih dvomov. Naš boj gre na široko na vseh frontah, gre kakor povodenj, ki odnese vse, kar je slabotno in krhko, ki vdere v vse prostore, ki preplavlja polja in ceste, ki ne pozna zaprek in ne prizanese še tako skritemu kotičku. Naš očiščevalni pokret iztreblja staro miselnost, podira stare predsodke in malenkostne ozire, ter ustvarja novo miselnost, svobodno in zdravo, enotno in odločno. Zato je nesmiselno podtikanje, da je naš pokret le maska za obnovo katerekoli bivše stranke ali politične skupine, kajti mi hočemo, da se nikdar več ne vrnejo stare nezdrave strankarske razprtije. Odklanjamo vsako obnavljanje starih grupacij in organizacij, ker hočemo, da se naš narod grupira in organizira v enotno fronto, hočemo, da se končno vendar enkrat neha idiotsko medsebojno klanje, da preneha žalostna vloga, ki jo igramo v Beogradu, kjer smo se do dobra kompromitirali in osramo-
tili z večnimi medsebojnimi denuncijacija-mi, tožarenjem, klevetanjem, obrekovanjem in klečeplazenjem. Hočemo, da bomo že vendar enkrat tudi v tem pogledu zastopani tako, kakor enodušno zahteva resnična in svobodna volja naroda, tako kakor odgovarja to visoki stopnji našega kulturnega in gospodarskega razvoja. Hočemo, da bodo naši zastopniki v Beogradu vzor narodnih zastopnikov, da bodo vzorni v nesebičnem vršenju prevzetih dolžnosti, da bodo s svojim zgledom in delom vplivali tako prepričevalno in tudi tako enotno in odločno, da bomo Slovenci v naši Jugoslaviji v resnici eden glavnih stebrov pozitivnega dela, eden glavnih stebrov dela za pomirjenje in ureditev vseh notranjih problemov, da bomo Slovenci jugoslovanska Sparta, v kateri bo imela državna misel vedno najboljše, pa tudi najzanesljivejše in odločne pobornike.
Zato pa je, tovariši, potrebno, da se po eni strani energično otresemo samozvancev, ki delijo in razdvajajo narod, po drugi strani pa, da z na j večjim samozatajevanjem in uvidevnostjo delamo na zbližanju nekdanjih političnih nasprotnikov, da z vsemi sredstvi pobijamo vse znake in pojave stare strankarske zagrizenosti in mržnje.
Takega velikega shoda menda še ni videla ta stran našega lepega Dolenjskega, kot je bil zbor Borcev na Vnebohod, 10. t. m. Prihitelo je ljudstvo s hribov in iz dolin, od blizu in od daleč, da počasti spomin mrtvih vojakov-domačinov in da sliši besede upanja in poguma, ki jih oznanja Združenje Borcev Jugoslavije. Prišli so kmetski možje in fantje iz škocijanske, bučenske, šmarješke in belocer-kovške župnije, prišlo jih je pa tudi dokaj iz Šentjerneja, Rake in celo s Studenca. Mnogo je bilo tudi žena in deklet. Seveda so pa prazniku Borcev prevladovale goste, strnjene vrste
bivših vojakov. Bil je pravi praznik za dolenjsko stran. Veliki prostor pred cerkvijo je bil poln ljudstva. Sredi trga je plapolala ogromna državna zastava. Nad govorniškim odrom je bila postavljena velika slika Nj. V. Kralja, okinčana s pomladanskim zelenjem. Za duhovno opravilo je bil postavljen oltar in leca na prostem.
Ob 9. uri se je začel cerkveni del spominske svečanosti. Službo božjo je daroval vojni kurat tov. F. Bonač, ki je imel tudi lep spominski govor, v katerem je omenjal nastanek bojevniške organizacije in se toplo spominjal umrlega predsednika nekdanje „Zveze slovenskih vojakov“ Martina Colariča, dolenjskega rojaka. Nato je zbrana č. duhovščina odpela pretresljivi Miserere v slovenščini, nakar se je začel zbor Borcev. Med vsem opravilom so krasno peli pevski zbori iz Škocjana, Šmar-jete, Bele cerkve in Bučke s sodelovanjem godbe iz bližnjih Grmovelj.
Zbor je otvoril predsednik pripravljalnega odbora krajevne organizacije „Boja“ v Ško-cijanu, tov. F. Marjetic, ki je pozdravil zborovalce, predstavil govornike in držal kratek nagovor o pomenu današnjega dne. Prečital je vdanostno brzojavko Nj. V. Kralju, ki so jo zborovalci z velikanskim navdušenjem sprejeli. Poslana je bila tudi pozdravna brzojavka g. banu.
Nas Slovencev je malo, poleg tega pa je še velik del našega naroda odtrgan od nas, pa si ravno zato, tovariši, ne moremo in ne smemo privoščiti luksusa deljenja, zato se ne smemo igrati liberalce in klerikalce, zato se ne smemo iti Kranjce, Štajerce, Primorce itd. Le če bomo vsi složni in edini, bomo nekaj pomenili v državi, le če bomo vsi složni, edini in pozitivni v delu, bomo kaj dosegli, če se bomo pa delili in cepili, bomo propadali in bomo vedno le igračka v rokah pametnejših.
(Viharno odobravanje. Klici: Tako je! Živio naš Stane!)
Zborovanje, ki je potekalo ves čas v znamenju navdušenja, vere v sveto našo stvar, discipline in enodušnosti, je zaključil predsednik malo pred eno. Kljub soncu, ki je pripekalo, se zborovalci niso genili z mest. Popoldne je imelo Celje pestro in živahno sliko, saj ga je oživljalo tisoče krepkih borcev, ki so nosili v gumbnici trobojne kokarde in nad katerimi so ob odhodu veselo plapolale v vetru velike državne zastave, govoreč jasno in nedvoumno: tako ljubi naše ljudstvo državo, ako ga vodijo ljudje, ki ga razumejo in katere ono razume.
Prvi je dobil besedo tov. dr. Davorin Gros, predsednik kraj. org. „Boja‘‘ v Novem mestu. Iz njegovega govora navedimo to-le:
Tov. Gros se je dotaknil med drugim tudi javnega gospodarstva. Prinašamo njegova izvajanja, ki so vzbudila med možmi veliko pozornosti:
„Tovariši! Kakor preprost kmet dela in obdeluje svojo kmetijo po popolnoma določenem načrtu in pri tem tudi nadzira in kontrolira, če njegova družina res dela tako, kakot gospodar ukaže, tako je treba tudi v samoupravnem in državnem gospodarstvu pametnega in povsem določenega načrta, po katerem se bo vršilo vse državno in javno gospodarstvo sploh, pa tudi vse privatno gospodarstvo. Danes o tem pri nas hi nobenega govora. Vsak dela, kakor mu kaže bolj prav za lastni žep, pa prav nič mu ni za to, ali je to njegovo gospodarstvo koristno za državo in celokupni narod. Tovarne rastejo vedno nove in nove, pa zopet propadajo, ker nimajo življenjske možnosti, nekatere, ker so že od vsega začetka postavljene na tako slabe noge, da ne morejo uspevati.
Vsega tega bi ne smelo biti in zadnji čas je že, da se tudi pri nas prične s pametnim smotrenim gospodarstvom v vseh panogah, zlasti pa je potrebno, da se nad vsem javnim gospodarstvom postavi stroga kontrola in sposobni ter vestni revizorji, ki bodo budno čuvali nad celokupnim poslovanjem v vsem državnem in javnem gospodarstvu, da se onemogočijo trajno in kar naprej se ponavljajoče poneverbe državnega denarja, ki gredo v težke milijone in stanejo državo letno prav velikanske vsote, ki jih mora narod plačati za take zajedavce in pustolovce.
Vse države, ki streme za resnično dobrobitjo in napredkom, uvajajo ali pa se vsaj resno pečajo z idejo načrtnega gospodarstva, kajti v današnjem gospodarskem kaosu in anarhiji, ki je posledica izključne osebne inicijative, ki ji država ne stavlja zlasti pri nas nobenih ovir, je napredek nemogoč. Ha ne samo napredek, temveč tudi soliden obstoj je resno ogrožen, kajti razmere so pač take, da nujno zahtevajo gospodarstvo po pametnem in premišljenem načrtu, kjer naj ima država odločilen vpliv tudi v privatnem gospodarstvu, kjer naj država skrbi za to, da bo gospodarstvo v resnici tako, kakor to zahtevajo interesi države in celokupnega naroda, ne pa interesi posameznih mogotcev.
S tem bi se na mah pri nas do dobra izboljšale težke razmere, kajti z načrtnim gospodarstvom bi bilo konec tudi današnji korupciji, ki ima še vedno silno plodna tla in katere kar neče in neče biti konec. Z -načrtnim gospodarstvom bi bilo treba vsekakor urediti tudi od-nošaje našega človeka do tujega kapitala pri nas, ki danes izžema do najskrajnejših možnosti našega človeka. Ne samo, da so pri nas danes tujci za enako delo dosti boljše plačani, kakor naši ljudje, da zavzemajo tujci pretežno najboljša mesta, tuji kapital izrablja našega
Pogled na zbor dolenjskih bojevnikov v škocijanu.
Veliki zbor kmetskih borcev
sz	%
v Škocijanu pri Mokronogu.
4000 udeležencev. — Zbor borcev iz Škocijana, Šmarjete, Bučke in Bele cerkve. — Ljudstvo se spominja svojih mrtvih. — Dolenjci manifestirajo za Kralja, Jugoslavijo in pravico. — Praznik za dolenjsko stran. — „Kmečka duša je spet vesela“.
človeka tako, da bi morala država temu napraviti konec. Za primer naj navedem samo, da neka premogokopna družba, ki je v rokah tujega kapitala, izplačuje za preteklo leto 130% dividende delničarjem, rudarji pa imajo plače, ki ne nudijo niti najbornejšega obstanka trdo delavnemu človeku. Pri tem je najžalost-nejše pač še to, da takim izkoriščevalcem našega naroda pomagajo tudi naši domači ljudje, samo da se dokopljejo do mest upravnih svetnikov ali podobnega.
O odnosu našega človeka je tov. Gros dejal tole:
Naš pokret hoče močno, složno in edino Jugoslavijo, v kateri bo narod zadovoljen. Naš
preprosti človek še pojma nima, kaj je sploh punktaš, in ve, da je njegovo mesto edino v enotni in močni Jugoslaviji. Ne želi si stran iz te države, toda če z današnjimi razmerami v marsičem ni zadovoljen in ne more biti zadovoljen, radi tega še davno ni punktaš. Kdor
očita našemu pokretu, da sestoji po večini iz punktašev, ta je nesramen obrekovalec, ki ga bo kmalu doletela zaslužena kazen, kajti narod je na koncu svojega potrpljenja in če narod enkrat izgubi potrpljenje, potem naj se vsi tisti, ki danes očitajo našemu pokretu iz premišljene zlobe take izmišljotine in gorostasno-sti, pripravijo na prav zasluženo kazen, ki premajhna sploh ne more biti.
Ti škodljivci naroda trosijo okrog tud» vesti, da bojevniki hočemo zopet vojsko. Tudi to je grda in nesramna laž, kajti nikomur pač ni bolj pri srcu mir, kakor pa nam, ki smo okusili grozote svetovne vojne. Vsako bodočo vojno moramo zato preprečiti, ker z njo ne bomo nič pridobili. Toda priznati moram na tem mestu ponovno, da vodimo bojevniki drugo vojsko, ne s puškami in topovi, kakor v vojni, temveč smo napovedali vojsko korupciji, neredu, nepoštenosti in to vojsko hočemo tudi dobojevati. Čakali smo res in pustili samozvancem, da so pri nas doma z našim narodnim premoženjem gospodarili. Toda, ker smo se prepričali, da ne gospodarijo v korist države, Kralja in naroda, temveč za sebe, smo se odločili, da temu napravimo konec, da ne bo država trpela še več škode, kakor jo že trpi in da jo ne bodo ti ljudje spravili na rob prepada. Kajti potem jo bomo morali reševati zopet z orožjem v rokah, oni pa se bodo zopet poskrili v varne luknje.
Zato, tovariši, je naš pokret potreben, pravičen in pošten, v njem je prostora le za poštenjake in ljudi, ki imajo čiste značaje.
Kajti le s takimi ljudmi moremo doseči naš cilj: boljšo bodočnost našega naroda, kruh za vsakega delovnega človeka, odstranitev nesposobnih in korumpiranih ljudi z vodilnih mest, kazen za storjene krivice, močno, enotno in složno Jugoslavijo, ki bo znala preprečiti vsako bodočo vojsko.
Tovariši bojevniki! Zdravo!
Govor dr. Grosa je bil toplo, mestoma vi-,harno nagrajen s pritrjevanjem.
Za njim je z močnim glasom nastopil tov. Ivo Marinko iz Ljubljane, ki je v poljubnem govoru razložil zahteve Združenja Borcev Jugoslavije.
„Dravi vojni tovariši! Ko vidite, da dobivajo zadnji čas naši zbori drugačno lice, ko čujete na njih besede, ki jih v začetku našega gibanja nismo rabili, se bodete morda vprašali, če se niso naši cilji spremenili. Naši cilji so ostali isti, kakor so bili, le razmere in pa čas nas silijo, da opustimo svojo dosedanjo rezervo in stopimo na dan s svojo nekdanjo bojevitostjo, nismo pa pri tem zatajili svojih prvotnih ciljev, kajti dobro se zavedamo, da se ne moremo uspešno boriti za svetovni mir, če ne ustvarimo pravičnega reda in miru v svoji lastni domovini.
V naši domovini je nekoliko ljudi, ki jim naš živahni pokret ne prija. Ti ljudje nas denunciralo, da se kot nepolitična organizacija
tudi politično udejstvujemo. Tem nesrečnim dušam je treba enkrat odgovoriti, da kritika politike in tolmačenje narodovih zahtev še ni politično udejstvovanje, kakoršno nam kot društvu zabranjuje zakon. Naše združenje borcev Jugoslavije ni kršilo zakona in ga ne bo kršilo, ker hoče tudi zanaprej ostati nepolitična organizacija. Ne bodo se pa izpolnile želje raznih patent-patriotov, da bi združenje borcev ostalo brezpomembno pohlevno društvo v času, ko naš narod tako grozno trpi.
Kot bojevniki, ki smo se za svobodno domovino borili, žrtvovali zanjo kri in svoje zdrave ude, imamo pravico, da uredimo to domovino po svoji volji in delamo zanjo kot svobodni državljani edino po svoji vesti in po svojih močeh, ne pa po gnusnih željah raznih narodu sovražnih političnih verižnikov.
To je naša legitimacija, in te legitimacije si ne damo vzeti! Mi nismo paradna organizacija kake politične stranke. V svojih vrstah nikogar ne vprašamo, kje je politično organiziran, a naše Združenje združuje bratsko in tovariško vse stanove. In baš v tem je naša moč, da smo kljub razlikam v stanovih in strankarsko politični pripadnosti posameznih članov složni v ciljih, a složni tudi v vseh svojih zahtevah in potih, ki jih za dosego svojih zahtev izbiramo.
Združenje borcev Jugoslavije — bojevniki — borci — smo torej popolnoma nadstrankarska nepolitična organizacija, ki pa bomo v danem momentu z vso svojo nezlomljivo silo strnjeno podprli tisto stranko, ki bo nastopala za ista stremljenja in hotenja, za katerimi stremijo borci. Pri tem bodo borci odločilno vplivali tudi na izbiro oseb, ki bodo morale biti take, da jim bodo prožile popolno jamstvo, da bodo pri svojem javnem delovanju neomajno in dosledno s trdno hrbtenico zastopale vse želje in zahteve borcev. Mi se nočemo udinjati nobeni stranki, mi bomo podpirali tisto, ki bo narodu najbližja!“
(Glasno odobravanje in ploskanje.)
Nato je tovariš Marinko obravnaval vprašanje naših ciljev in načrtov.
„V svrho zaposlitve ljudstva in neizrabljenih delavnih moči — kar znači največjo zgubo v narodnem gospodarstvu — zahtevamo,“ je rekel, „izvedbo javnih del, katerih brezštevilna nujnost je očividna: regulacija rek, naprava vodovodov, izvedbo elektrifikacije, izsuševanje naših močvirij, kar bi zaposlilo na tisoče ljudi, ureditev hudournikov, pogozditev kraškega sveta, da o zgraditvi prepotrebnih železniških zvez, popravi propadajočih cest in spopolnitvi cestnega omrežja niti ne govorimo. (Primer: Francija je določila 9 milijard frankov za javna dela, napravila je 6-letni načrt: 100.000 brezposelnih od celotnih 300.000 bo skozi 6 let stalno zaposlenih. — Denar bodo dale zavarovalnice!).
Naš pokret stremi za novim občestvom razuma in idealov, za zavestjo skupnosti, ki
je samo tedaj pristna in prava, če ni prisiljena, kajti pravo državljanstvo in ljudska skupnost temeljita na prostovoljnosti.
Predvsem pa je treba, da se osvobodimo od dednega greha medsebojnega nezaupanja, medsebojnega zaničevanja, ki je najbolj žaljivo tedaj, če temu ali onemu odrekamo nacijonalno zanesljivost, na katero imamo vendar vsi enako samoumevno pravico. Zato se borci ne moremo strinjati z izjavami strankarskih ideologov, ki trdijo, da so samo oni pravi nositelji državne nacijonalne ideje. Za take nazore se človek pri najboljši volji ne more ogreti, ker so plesnivi izraz predšestojanuarskega ozračja.
Mi hočemo docela prelomiti s preteklostjo, mi hočemo novega državnega življenja na podlagi medsebojnega zaupanja, na podlagi svobodne državljanske zavesti, ki ustvarja zavest skupnosti, mi si želimo občestva, povezanega z živo silo ideje, ker nam je ta naša država življenjska potreba in gledamo nanjo kot na organično zajednico, ki je skupna last nas vseh in v kateri imamo vsi enake pravice in enake dolžnosti.
V tem duhu in cilju se giblje naše gibanje borcev, ki zavzema čedalje večji razmah, ker pač ustreza današnjemu razpoloženju ljudske duše. In je samo razveseljiv pojav, da se ljudska duša nagiblje na tako pozitivno stran.
Zato je tudi povsem naravno, da so tisti faktorji, ki vodijo računa o ljudskem razpoloženju, ki imajo res nekaj državniškega pogleda in ki znajo staviti interes države nad interese stranke, temu pokretu naklonjeni. Tistim, ki jim je pa partizanstvo začetek in konec vsega dejanja in nehanja, ki stoje na stališču „Mi in samo mi“, ki mislijo, da imajo samo oni patent na patriotizem, tistim pa smo seveda borci trn v peti.
Borci ugotavljamo enkrat za vselej, da strankarska pripadnost, oziroma politično prepričanje ni nikaka ocena za patriotičnost. Pa-
triot je vsakdo, ki izpolnjuje svoje dolžnosti do domovine, plačuje davke, spoštuje njene zakone in jo brani pred sovražnikom, če treba. Enkrat za vselej' se mora nehati nasilnost, češ kdor ni z nami, je protidržaven, ni patriot, ni nacijonalen!
Nam Slovencem je pred vsem potrebno složno delo vseh! Pozabimo na nekdanje strankarstvo, izbrišimo si ga iz spomina. Vsaka medsebojna mržnja naj izgine, spoštujmo drug drugega, ljubimo se, saj smo vsi sinovi iste slovenske matere.
Kot složni Slovenci — Jugoslovani pa povejmo na ves glas, da zamotavamo monopolizacijo patriotizma. Saj je vzvišeno nad vsak dvom, da vsi Slovenci enako ljubimo kralja, državo in domovino. Vsi Slovenci smo se s slehernim utripom svojih src oklenili svojega kralja, svoje dinastije. Mi smo mu brezmejno vdani, ker brezpogojno zaupamo, da bomo pod njegovim vodstvom složno dosegli naše narodne in družabne cilje.
Zato naj živi naš kralj Aleksander I. — Živijo!“
(Vihar navdušenja, vzklikanje Gospodarju brez konca in kraja.)
Zadnji je govoril tov. Vladislav Fabjančič, I. tajnik „Boja“. Zborovalci so ga kot domačina burno pozdravili.
Iz njegovega govora, ki je bil v glavnem isti, kot na ostalih shodih na Dolenjskem, naj navedemo to-le:
„Bojni tovariši! Vojaki! Državljani!
Prelepi so naši dolenjski kraji. Znamenito je slovensko ljudstvo, ki prebiva tod. Poleg naravne nadarjenosti, ki diči ta narod in ga usposablja za velika dela, govori v njegov prilog tudi tisto malo zgodovine, kar je imamo mi Slovenci. Ta dokazuje, da je ljudstvo v teh krajih bilo tudi v preteklosti odporno, da je prvo zgrabilo za nove misli, da pa je tudi znalo, kadar je bila sila velika, braniti svoj dom in vstati na noge za svoje pravice: zoper nasilje in krivico. O tem nam pričajo stoletja turških bojev, zlasti pa kmečki punti, ki so ravno v teh krajih zavzeli največji obseg. Slovenska in hrvaška kmečka kri je rosda tudi bregove Save in Krke in izpričala, da živi tod žilav, svobodoljuben kmečki rod, ki ljubi svojo zemljo, svoje stare pravice in svoboščine. Da ljubi nadvse prostost, da spoštuje pravice drugih, da pa je neuklonljiv, kadar gre za pravico, resnico in poštenje. To so izkusili drugi, pa bodo izkusili še mnogi domišljavci, ki mislijo, da bodo kot nekdaj valpeti „krotili“ svobodnega slovenskega kmeta.
Človek je torej vesel, ko pozdravlja kot bližji rojak Dolenjce, krepko, žilavo ljudstvo teh prekrasnih krajev.
Vsi mi iz vodstva Združenja Borcev Jugoslavije se zavedamo, kako veliko odgovornost pred Bogom, ljudstvom in zgodovino smo prevzeli, ko smo se lotili svoje ogromne naloge: odločilne borbe za red, pravico, poštenje in gospodarsko vstajenje naše prelepe Kraljevine Jugoslavije ter v zvezi s tem za prebujenje, obnovo, renesanso naše preljube ožje domačije, naše drage slovenske dežele in njenega ljudstva.'“
Svoja izvajanja, ki so jih poslušalci odobravali z nenavadnim navdušenjem, je tovariš Fabjančič zaključil s tem-le pozivom:
„Naša ožja domačija, naša prelepa dolenjska stran ne sme ostati zadnja v našem velikem gibanju ( klici: „Prvi hočemo biti!“) Nas
čakajo ogromne zgodovinske naloge. Oči države in tudi sosedov so uprte v nas. V borbi za pravico bomo čisto spredaj, kot v vojski najboljši kanonirji in pehota, vajeni zmage, tako v mirovni bitki nezlomljivi vojščaki. Nobene spletke ne pomagajo nič. Dolenjsko ljudstvo je nezlomljivo, vdano Bogu, Kralju in Pravici. Mi zaupamo v svojo lastno moč, v trdno vero in odločnost naših slovenskih sto-tisočev, v bratsko pomoč in složno podporo milijonov poštenih Hrvatov in Srbov. Poštenih in odločnih ljudi pa ne morejo zlomiti peklenska vrata. Zatorej z zaupanjem v Boga. v neumrljivo božjo pravico in resnico, v pošteno dušo našega kmečkega človeka, z zaupanjem v notranjo moč našega gibanja, z globoko vero ljudi, ki se ne bojije ne smrti, ne resnice, pa tudi ne odgovornosti, vam velim: v imenu božjem naprej v zmago! Borci v zbor!“
Vihar odobravanja, ki se ni hotel poleči, dokazuje, da je dolenjska stran vsa v tabora Borcev. Opoldne je tov. Marjetic zaključil 5 pozivom na vpis v organizacijo znamenit' zbor, ki ga bo ljudstvo dolgo, do'go ohranil0 v spominu. „Kmečka duša je spet vesela*1, s0 dejali zborovalci. In res je prekrasno vreme oznanjalo, da se veselita obenem z dolenjskih1 kmetom nebo in zemlja novega vseljudskega gibanja za vstajenje in prerojenje naroda ^ države.
Pogled s stolpa župne cerkve v Ribnici na tisočglavo množico ljudstva med zborom.
Svetli dan Ribniške doline.
V nedeljo, dne 13. maja 1934.
Ribniška dolina je znana že od nekdaj po svoji lepoti in po krepkem, umnem ljudstvu, ki prebiva v njej. Kdor je to ljudstvo videl v nedeljo, ob priliki zbora borcev, kdor je opazoval navdušenje, ki mu je sijalo z obraza, kdor je poslušal, kako so modrovali možje in fantje, se je moral čuditi, zakaj še vse premalo je znanega med nami o ribniški dolini, čeprav vemo, da smo Slovenci od tam dobili že več izvrstnih kulturnih delavcev. Pokazalo se je tudi, da je to ljudstvo prav tako državotvorno in še bolj kot katerikoli patent-patriot, da ima v sebi izreden zmisel za podrobno delo in organizacijo.
Od vseh strani so se v nedeljo popoldne zgrinjale množice na Glavni trg v Ribnici, na katerem je pred dekliško šolo stala v državne trobojnice odeta govorniška tribuna. Dohajali so borci na vozeh, okrašenih z zelenjem in zastavicami, iz Sodražice, celo iz daljnjega Loškega potoka, iz Lašč in iz Kočevja. Zanimivo je to, da so organizatorji tekmovali med seboj v tem, kdo bo nudil udeležencem zbora prevoz po nižji ceni. Tako so se mogli iz Loškega potoka pripeljati v Ribnico in se vrniti nazaj (24 km) za 7 dinarjev, bližji kraji pa so prevažali za 3 dinarje po osebi.
Krasen je bil sprejem govornikov Osrednjega izvršnega odbora iz Ljubljane. Val ljudskega navdušenja jih je zagrinjal. Špalir, ki so
Dr. Zdravko Kalan,
predsed. pripravljalnega odbora v Ribnici.
jim ga tvorile urejene čete borcev, je bil izraz pripravljenosti ribniške doline za to, da sprejme iz vsega srca in iz vse misli nauke novega časa, da se borci iz vse doline prerode v nove ljudi.
Oglasil se je strumni korak in iz Dolenje vasi so prikorakali v četverostopih, da se je treslo, možje in fantje z vihrajočimi zastavami, pojoč koračnico: „Marširala, marširala, kralja Petra garda“. Nastop teh resnih, zdravih sinov naše zemlje, je bil tako klen, tako udaren, da se je človeku nehote porodila misel, da je to ljudstvo vredno lepše usode in sposobno za višje naloge, kot so mu jih dodelili njegovi dosedanji strahovale!.
Bilo bi preobširno, ako bi hoteli podrobno opisovati vse, kar se je dogajalo na zboru v Ribnici. Poleg tega je beseda preslabotna, da bi mogla podati verno sliko nedeljskih do-Sodkov. Take stvari je treba videti, doživeti 'u preživeti z vsem srcem.
Ob ^3. uri je s slavnostnega odra, na katerem so stale vse zastave, otvoril zboi Predsednik pripravljalnega odbora krajevne skupine „Boja“ dr. Zdravko Kalan in nagovoril goste in zbrane borce tako iskreno in toplo, da so šle koj od vsega početka njegove besede vsem navzočim globoko v srce. Navaja-nio nekaj odlomkov iz njegovega govora:
„Tovariši!
Pred 16 leti so na Pijavi in v tirolskih dežnikih, na galiških poljanah in pred vrati
naše prestolice Beograda utihnili strahotni glasovi mitraljez in topov, sikajoči glasovi bomb in šrapnelov, razkadil se je uničujoči dim strupenih plinov, bojna poija so po dolgih 4 letih groze, bolesti in smrti zadihala v svobodo, mir, rešitev in življenje. In ko se je iz blatnega rova dvignil poslednji bledi in izžiti vojak svetovne vojne in z izbuljenimi očmi, ki so 4 leta gledala samo grozo in smrt, zahrepenel v svobodo in bratstvo, se je rodila naša mlada država Jugoslavija. V rovih, zakopani v zemljo, v obupni simfoniji bojne vihre med napadi in \ smrti so naši pad.i tovariši zahrepeneli po njej, odlagali so orožje tam, kjer so zahtevali od njih, da se bore za sovražnika in proti bratu, da se bore za države, ki so že davno pozabile vodilo, da mora biti le justitia fundamen-tum regnorum (pravičnost temelj držav), vstopili so v dobrovoljske čete, ker so vedeli, da je slajše za svobodo umreti, kot v sužnosti živeti in kot narod izkrvaveti. Na bojnih poljanah, v smrti in grozi, v divji in neizprosni borbi za svobodo, na kosteh junakov se je rodila in zaživela naša država — zato ne bo propadla. — Osnoval jo je narod, ki je iz lastne moči vrgel s sebe okove suženjskih spon, ki je raje umrl, kot da bi še kedaj roboval, ki ]c zrušil sam nebogljen in majhen, a v borbi za svobodo in pravico močan in silen, tisočletne prestole — tak narod ne bo propadel.
In ko vprav danes na vseh straneh opažamo močno razgibanje narodov v smeri prenapetega nacionalizma, ko se ustvarjajo na mejah naše države sovražne tuje sile, ki naše brate preganjajo in jim jemljejo najosnovnejše, naravne in človeške pravice in ko zemlje lačni tujci stezajo svoje kremplje po naši zemlji, poudarjamo mi borci, da se dobro zavedamo svoje narodne in državne samostojnosti, da ne bomo pustili nikakega barantanja, niti za ped naše zemlje in da bomo sleherno, s krvjo naših bratov oškropljeno in z žrtvami jugoslovanskih herojev osvobojeno grudo naše domovine branili ob strani našega junaškega vladarja do zadnje kaplje krvi, dobro vedoč, da bi grešili pred zgodovino in pred našimi mrtvimi junaki, če bi nas odločilni čas našel nepripravljene ali malodušne. Mi borci smo in hočemo biti vedno stražarji naše državne in narodne svobode in samostojnosti.
Tovariši!
Boj našega naroda za svobodo in poveličanje je bil pravičen in pošten ter je temeljil na staro znanem pravilu, da se v jedru zdravi narodi ne dajo za večno vprezati v spone suženjstva. Zato je bil tudi zmagovit, zakaj boj za svetost pravice, resnice in poštenja mora zmagati.
Tovariši!
Končam z željo, da bi besede vseh govornikov padle na rodovitna tla, da bi se tudi vi vsi, ki se čutite poštene, pravične in resnične Slovence in Jugoslovane pridružili naši mogočni falangi, da bo ves naš narod zaživel v novo, lepšo bodočnost.
Predno preidemo na dnevni red predlagam, da odpošljemo našemu vrhovnemu komandantu, Njegovemu Veličanstvu Kralju Aleksandru sledečo brzojavko:
„Borci, zbrani na zboru v Ribnici, prisegamo Vašemu Veličanstvu neomajno zvestobo. Pod Vašim vodstvom na braniku države za njeno svobodo in samostojnost v smrt ali v poveličanje.“
(Zbor je kakor en mož odobril te besede z urnobesnim vzklikanjem kralju Aleksandru.)
Nato je predsednik podal besedo tov. Stanetu Vidmarju. Njegov na mislih tako bogati govor bi bil za obseg našega lista predolg, ako bi ga hoteli navesti do kraja, čeprav naši bralci to želijo. Zato podajamo le nekaj odlomkov.
„Tovariši!
To kar se je dogajalo v naši deželi, je tako neverjetno in nezaslišano, da človek ne more razumeti. Peščica anarhistov je ustrahovala celo deželo in ustrahovala narod kakor v starih časih roparski vitezi. Peščica anarhistov, pravim, kajti početje teh ljudi je bila
prava resnična anarhija. Kaj zakon, kaj pravica! Samo njih korist in samovolja sta odločala povsod. Mogočni paše niso prav nič oklevali zagroziti s premestitvijo in preganjanjem vsakomur, kdor ni bil slepo pokoren, kdor ni slepo ubogal njihovih zapovedi in sc ni znal prilagoditi vsem njihovim muham in kapricam.
In tako so se končno morali dvigniti tisti,
ki jih ni bilo strah ne pušk, ne kanonov, ne granat, ne strupenih plinov, pa tudi ne avstrijskih vislic, morali so se dvigniti vojni dobrovoljci, bojevniki, skratka tisti, ki niso vajeni udajati se sovražniku na milost in nemilost, tisti, ki so bili vajeni gledati v oči vsem nevarnostim, pa tudi smrti.
Pa ne samo dobrovoljci in borci, narod se je dvignil z nami, energično je stresel ra-
mena, otresel se je more, ki ga je tlačila, vdihnil je krepko vase dih pomladi, pričel gibati otrple ude, napenjati mišice, da zagrab: svojega sovražnika in ga stare in zmane v solnčni prah.
Naš narod ni maščevalen, ni okruten, toda v interesu svoje bodočnosti v interesu svoje s krvjo plačane svobode, v interesu svoje pravice, v interesu svoje stare pravde bo moral biti enkrat trd, neizprosen, jeklen.
Izpljunil bo te izrodke, izgnal jih bo iz naše narodne družine, kakor je Kristus izgnal kramarje iz templja.
Kaj res misli takle paša, da se bo kar pozabilo na gorje in bridkosti, ki jih je prizadejal ljudstvu, kaj misli, da bo to ljudstvo pozabilo na krivice, na preganjanje in izkoriščanje. Ne bo pozabilo, ne.
Samo manj trdosrčno bo napram paši, kakor je bil on napram ljudstvu. Ko bo namreč on prosil za pasuš, katerega je tako nerad in pod tako trdimi pogoji odobraval svojim tlačanom, ne bo šlo tako težko izpod rok delo. Dobil ga bo hitro, takoj ga bo dobil, samo majhno pripombo bo zapisala volja naroda k vizumu. Takole se bo glasil ta vizum: Velja za potovanje v vse države sveta, ne velja pa za povratek med slovensko ljudstvo, najmanj pa v ribniško dolino.
In ko bo paša odšel, bodo znova ozelenele naše šume in gozdovi, v katerih pa bo neomejen gospodar naš kmet, ki zato ne bo plačeval paši nobenih provizij ali nagrad. (Vihar odobravanja.)“
Nadalje je govoril Stane Vidmar o klikar-stvu v strankah in korporacijah.
„Povsod srečujemo sistem klik, povsod srečujemo krčevito istovetenje oseb s stvarjo. Zato srečujemo povsod krize, zato vidimo vsepovsod toliko nezadovoljstva, tako malo stvarnega dela in uspehov. Kjer je treba vse sile in ves čas porabiti samo v borbi za oblast, v borbi za funkcije, tam je težko kaj pametnega, kaj koristnega ustvariti. Vse to, vsa ta dogajanja pa nam dokazujejo tudi, da smo padli zelo globoko, da nam primanlkuje vodnikov, da nam primanjkuje resničnih mož, ki bi vedeli kaj hočejo, ki v resnici hočejo ustvarjati brez osebnih, sebičnih namenov, mož, ki imajo svojo trdno začrtano smer in tudi pogum, brez obzira na lastno škodo korakati po začrtani poti in voditi organizacije, stranke, korporacije in javno življenje brez strahu za oblast in funkcije, brez strahu pred izgubo dohodkov in koristi.
Tovariši! Tukaj prihajam do točke o kateri sem že davno hotel govoriti, pa so vse do sedaj raztrgane razmere dajale malo upanja, da bi besede padle na rodovitna tla. Danes, ko je razgiban cel narod naš, danes ko je volja po združenju vseh zdravih sil že zajela cel
narod, smatram za potrebno spregovoriti tudi o združenju gospodarskih sil naroda.
Glejte tovariši, veliko sem že govoril o našem zadružništvu. Govoril sem o našem slovenskem zadružništvu, kajti zame je važna zadružna misel, zadružna organizacija, ne pa barva, s katero je firma pobarvana. No, pa sem malo temeljiteje pogledal in si ogledal vse težave, pa tudi napake našega zadružništva. Pa vidim n. pr. v vasi dve kmetijski strojni zadrugi. In tovariši, kaj mislite, kakšne čudne stvari sem pri tem opazil? Vidim, da imata obe točno iste poljedelske stroje, vidim, da jih tudi točno enako uporabljata, pa še več, vidim, da imajo tudi člani obeh zadrug čisto enake njive in točno enake pridelke. Vidim pa tudi, da bi ena sama prav lahko zadostila vsem občanom, pa se je vendarle dvojni znesek iz-
dal za nabavo strojev, dvojni znesek za zidanje shramb itd.
Tovariši! Ali ni to zapravljanje narodnega premoženja? Ali sta morda njiva in sad, ki ga njiva rodi, tudi liberalna in klerikalna? Ali morda mlatilnica mlati klerikalno ali liberalno?
Tovariši! Takšno dvojno zapravljanje vidimo pri nas na celi črti. Imate dve hranilnici in posojilnici, imate dva društvena domova, vse po dvoje, ko je komaj za eno dovolj moči in sredstev. Potrebno bi bilo napraviti izkaz, kolike ogromne svote smo na ta način brez potrebe zapravili le na ljubo političnim prepirom in razdvojenosti.
Zato je potrebno, tovariši, da se že enkrat res pošteno spoznamo, da si res odkrito In brez predsodkov pogledamo v oči, da energično in širokogrudno premostimo vse težave in ovire. Pamet mora zmagati nad zagrizenostjo. Močni značaji, veliki ljudje gredo a nasmehom preko teh majhnih ovir. Pokažimo, da smo dozoreli, pokažimo, da smo dorasli novi dobi, pokažimo in dokažimo, da je nesrečna doba liberalcev in klerikalcev za nami, da nastopa doba narodne sloge in edinosti, doba koristnega, uspešnega dela, doba stvarnosti in resnosti, doba vstajenja in preporoda slovenskega naroda, doba mogočne rasti ter novega silnega in znanstvenega poleta narodne kulture in gospodarstva.
Zato tovariši se ne ozirajmo na besne napade in izpade sovražnikov narodne sloge, narodnega blagostanja in sreče, strnimo svoje vrste, zbirajmo in združujmo vse poštene in čiste in dokažimo s krepkim delom in jekleno disciplino, da smo času dorasli in zreli za novo dobo. Najboljši odgovor sovražnikom, najboljši dokaz naše zrelosti in trdne volje zmagati pa naj bodo po vseh občinah naše domovine krepke, složne in odločne krajevne organizacije borcev. Prav kmalu bo vzrasla tudi v zadnji slovenski občini naša organizacija, med tem ko vstajajo in bujno poganjajo bratske organizacije in skupine z istimi cilji in nalogami že v ostalih delih države vkljub vsem naporom nasprotnikov, na srečo in delo junaškega našega naroda, na srečo in mogočen razvoj naše velike, močne in vse Jugoslovane objemajoče Jugoslavije. V boj, borci, v zbor poštenjaki! Naprej zastava Slave!“
(Viharno odobravanje.)
Naslednji govornik tov. Fabjančič L tajnik „Boj a“, je izvajal med drugim sledeče:-
„Enoten, pa tudi discipliniran mora biti narod, če hoče kaj doseči. Zato mora imeti organizacijo, ki ga vodi in v kateri je združeno vse ljudstvo. V teh težkih časih si Slovenci ne moremo privoščiti cepitve, razbitosti v več kosov. Te ne privoščimo tudi ne ostalim Jugoslovanom, če naj bo Jugoslavija v svetu mogočna" in spoštovana, doma pa zdrava, za živ-
rason
»a Žalostni gori pri Preserju
Uinkoštni poneuelieic 21. maja.
Posebni spored na plakatih.
Tabor borcev Jugoslavije
v Trebniem
na binkoštno nedeljo, 20. maja 1934
Vsi borci Dolenjske na sbor!
In ti, Gorenje?
Pridi pogledat, kaj dela Dolenj’c!
Ise E-iuSsljare© izletniški vlak ob 5-42 min.
Polovična vožnja!
Tabor ob vsakem vremenu!
Petnajsti številki »Preloma« je uprava priložila čekovne položnice za poravnavo naročnine. Čekovne položnice so radi štede-nja s časom dobili tudi tisti cenjeni naročniki, kateri so naročnino že poravnali. Da ne bo neljubega nesporazuma, prosimo take cenjene naročnike, naj to blagohotno vzamejo na znanje.
ljenje sposobna in dobra mati in rednica vseh svojih otrok.
Razen strašne gospodarske krize, ki je zajela cel svet in zadela neusmiljeno tudi poljedelske države, kakor je naša Jugoslavija, smo mi posebno težke rane dobili od strankarskih razprtij in bojev, ki so že grozili uničiti državo, da bi postali plen pohlepnih sosedov, ki ne bi poznali nobenega usmiljenja z nami Jugoslovani, najmanj pa z nami Slovenci. To dovoli žalostno kaže trpljenje naših rojakov pod laškim jarmom in njihova težavna usoda, narodno in gospodarsko uničevanje pod avstrijskim in madjarskim gospodarstvom.
Zatorej je naš prevzvišeni vladar, ko je prikipela sila do vrhunca, ko je kri orosila tla nevredne skupščine, presekal s svojo svetlo sabljo ta zapleteni vozel zlaganega parlamentarizma in izgnal vse poslance in vse stranke iz Beograda ter jih pognal domov, da premišljujejo in delajo pokoro. (Viharno odobravanje.)
Vsi -ljudje so se oddahnili in pričakovali boljših časov. Krivični bi bili, če bi metali prav vse državnike v en lonec. Priznamo radi, da se je nekaj hvalevrednih stvari res storilo. Priznamo nekaterim veliko dobre volje in tudi nekaj uspehov. — Velika večina politikov pa se iz slabih izkušenj ni prav nič naučila, nekateri gospodič so se celo pokvarili in postali še slabši, še domišljavejši, prenapetejši in neznos-nejši kot pred 6. jan. 1929. Ker ti gospodje ljudstva izlepa niso mogli dobiti zase, so se lotili nasilja, kakršnega nikoli prej nismo poznali.
Zakaj niso mogli dobiti ljudstva zase?
Zato, ker ne poznajo ljudskega srca, ker jim je naš pošteni slovenski kmet nekaj čisto tujega, neznanega, zatorej skrivnostnega. Ker ga ne poznajo, se ga boje. In ker se ga boje, ker jih je strah pred njim, jim je mrzek, zo-pern, ga črtijo, ga sovražijo. Tudi naše slovenske vasi ne poznajo. Nanjo gledajo s čisto tujimi očmi kakor kak angleški popotnik na zamorske kraje, rekoč: „Zanimivo za fotograskt aparat!“ Ne poznajo ne pravega kmečkega veselja, ne žalosti, ne kmetovih skrbi, ne njegovih križev in težav. Kmet jim je neko čudno bitje zase, ki ga je treba krotiti, panati, na verigi držati. Ti naši tudi — „slovenski“ gospodje kmetu ne zaupajo. Kako naj kmet, ki silno hitro občuti, kdo je pravi, kdo je odkritosrčen in kdo ne, zaupa njim?
Će bi ti ljudje imeli res kaj ljubezni do države, kakor se radi širokoustijo, se ne bi vsiljevali narodu za voditelje, ko pa vidijo, da jih ne mara; marveč bi prostovoljno odstopili in bi prepustili ljudstvu, da samo odloča, kdo naj bo njegov zastopnik, kdo naj ga vodi.
Seveda, kdor bi kaj takega pričakoval, teh gospodov ne pozna. Kajti oni se istovetijo z državo, čeprav do tega nimajo nobene pravice. Kdor je proti njim, je po njihovi logiki proti državi. Kdor očita njim pokvarjenost in korupcijo, ta je že državi nevaren element.
Ta nevarna igra z narodom in državo se je morala končati. To ni bila edina, pač pa važna naloga, ki je poklicala v življenje Združenje borcev Jugoslavije. Mi ustanovitelji tega gibanja nismo mogli več nebrižno gledati, kako malopridno rušijo temelje države, t. j. zaupanje ljudstva v red, pravico in zakon neki sebični, poklicni politiki, ki od politike živijo, kakor drugi od kovaške, pekovske ali gostilničarske obrti, ali uradnik od kancelije. Politika ne sme biti poklic. Politično zastopstvo naroda mora biti častna naloga. Ni prav, da kdo smatra za prijetno in izdatno službo, ki ga bo rešila dolgov in ga naredila za bogatina. Tako naziranje je silno nevarno in skrajno zapeljivo. Priganja trenutnega vživalca teh dijet, da se jih navadi kot bančni ravnatelj mesečne plače in si ne more več zamisliti, kako bi živel brez teh dijet in bi moral zopet delati kot prej, morda celo orati, kopati in sekati, kot drugi navadni zemljani. Nekateri taki ljudje so pripravljeni vse storiti, samo da ostanejo to, kar so. In tu tiči ogromna nevarnost. (Burno pritrjevanje.)
Zato se mora tudi v tej stvari roditi popolnoma nova miselnost. Da se bo to zgodilo, bo poskrbelo naše Združenje borcev Jugoslavije. (Viharni klici „Živeli borci!“)
Skrb za državo je bila, ki nas Je#po-klicala na dan. Vojni dobrovoljci smo se odlo-
čili, da se po 15 letih znova vržemo na delo za blagor države, ki smo jo pomagali ustvariti s svojimi krvavimi žrtvami ter se^še enkrat žrtvujemo z istim idealizmom, z isto hrabrostjo, z istim prezirom vseh nevarnosti, pa če gre tudi za življenje, da žrtvujemo sebe, svoj mir, pa tudi svoj kruh in denar za obstoj in dobrobit našega ljudstva. (Kadar je sila največja, se pojavijo vojaki in store svojo dolžnost.“
Svoj govor je končal tako-le:
„Naše gibanje je vseljudsko. Mi delamo zato, da zavlada red, pravica in poštenost v vsem našem javnem življenju. Borimo se za složno sožitje vseh koristnih stanov brez izjeme. Trote in zajedavce pa bomo izgnali neusmiljeno, kakor je Kristus izgnal kramarje in kramarčke iz templja.
Temelj gospodarstva in države je kmet. Kmet je tudi hrbtenica našega gibanja. Vpo-števamo in se bomo trudili za pravico za vse druge stanove. Kako si zamišljamo rešitev teh vprašanj, smo govorili na naših velikih shodih in objavili v našem glasilu „Prelomu“. Glavno pozornost pa bomo posvetili kmečkemu stanu, ker se dobro zavedamo, da se bo vsem godilo boljše, če se popravi žalostno stanje, v katerem živi naše kmečko ljudstvo. Napačno pa bi bilo misliti, da se da rešiti agrarna kriza, ki uničuje kmeta, z enim samim zakonom. Temeljito se mora izpremeniti cel sistem. Kmečka
zbornica, ki naj bodo v njej zastopani kmetje od pravih poljedelcev, je naša važna zahteva. Vendar tudi njeno uresničenje ne bi bilo zadostno, če se do temelja ne izpremeni vsa dosedanja miselnost, ves način, kako se rešujejo gospodarska vprašanja. Anarhije v gospodarstvu mora biti konec. Začeti se mora povsod delati po premišljenem načrtu, ki ga morajo izdelati najboljši strokovnjaki. Če se to ne zgodi, propade vse. Čakati pa tudi več ne moremo, saj bije že skoraj zadnja ura.
Govornik pove nato prispodobo o cestnem valjarju podobno kot v Mariboru. Ribniško ljudstvo je to prispodobo z navdušenimi, mestoma šegavimi medklici odobrilo in sporočilo Valjarju, da mora svoj posel brezhibno nadaljevati.
„Da, mi borci smo usodni valjar zgodovine. Naš cilj je pravica, poštenost in dobrobit ljudstva in države. Naše geslo; Kralj in Narod. Naša pomoč: Bog in nezlomljiva Volja. Kaj morejo pritlikavci proti strahotnemu stroju Pravice, ki se mu pravi Združenje borcev Jugoslavije? Samo sovražiti nas morejo, obrekovati in kleti, ubiti ne.
Ljudstvo vstaja na dan, čisto spredaj vojaki, vajeni črnih dimov, granat, šrapnelov, kuge in lakote. Polni poguma, polni volje do življenja, borbe in zmage. Mi prinašamo mir in spravo pravičnim, strah in trepet krivičnim in hudobnim. Mi smo vojaki, mi bobnamo in
Lepo nedeljsko jutro. Solnce sije na trboveljsko dolino, ki je danes praznično oblečena, kakor mlada nevesta. Vse hiše v zastavah in cvetju — celo „Jutrov“ paviljon je okrašen z našo trobojnico.
Pred kolodvorom stoje z zelenjem in drž. zastavami okrašeni avtobusi, ki čakajo na ljubljanske in druge delegate bojevnikov, ki so prispeli na dopoldanski zbor bojevniške organizacije.
Vse okolje, razigranost prazničnega dne, živahnost dece in neko kolektivno razpoloženje delavstva in vsega prebivalstva daje svoj pečat dnevu, ki se lahko imenuje — veliki dan proslave dela in
dela Glavnega trga v Ribnici.
Trbovelj. Korakam skozi glavno ulico in ogledujem lepe, prijazne hiše in ljudi, ki povsod v gručah ugibajo o novem navdušenem gibanju, ki zavzema srca in misli širokih, ljudskih plasti.
Iz gruče mladine se iztrga deklica, ki mi ponudi šopek cvetja. Presenečen sežem v žep in dam deklici dva dinarja. Vzame jih in vrže prvemu možu v nabiralnik, ki nosi napis — „Tovariški dinar bojevnikov“.
trobimo: skupaj pravični, pošteni in hrabri, ki se ne bojite peklenskega zmaja hudobije, laži in požrešnosti! Eno bitko za pravico smo že dobili. In zdaj gremo naprej. Naš ogromni stroj naroda prodira naprej, v tolažbo vsem ponižanim in razžaljenim, up vdov in sirot, zagotovilo vsem tistim, ki hočejo dela in reda, vsem, ki se jim gabi tatvina in nasilje, ki resnično ljubijo ljudstvo, Jugoslavijo in našega vrhovnega komandanta, Nj. Vel. Kralja, ki nas bo vse prav popeljal skozi vse burje in viharje! (Nepopisno odobravanje.)
Naj torej živi Združenje borcev Jugoslavije, Naj živi naš Kralj, Jugoslavija, naša lepa Slovenija, naj živi Pravica in Poštenost!“
Konec govora je spremljalo navdušenje in odobravanje, močno podobno zemeljskemu bobnenju. Ribnica poštenjakov je dala duška svojim dolgo časa zatajevanim občutkom.
Rudarji, s svojimi težkimi koraki, resnim izrazom obličja, možujejo v skupinah, žene z deco v naročju hite ene k maši, druge na svoje domove, da pripravijo skromen obed.
Počasi me vodi pot po lahki strmini v osrčje Trbovelj. Na desni, precej visoko pozdravljajo dan rudarske hišice v svojem enoličju. Solnce jih obseva, da se svetlikajo okna. Morda je to njih edina pravica v trpljenju in tegobi, morda ti žarki danes simbolizirajo novo dobo, ki že nastopa...
Pred Volkerjem se zbirajo delegati bojevnikov k zborovanju, ki se prične ob 10. uri. Časa dovolj za ogled. Korakam naprej, do igrišča trboveljskih športnikov, ki bijejo baš nogometno tekmo. Med tem pa postavljajo bojevniki tribuno za popoldansko zborovanje. Lepo, prostrano igrišče nasproti bolnice. Kolikšno požrtvovanje mladine, ki si je zgradilo to igrišče! Neprecenljive pozitivne sile leže v našem narodu, naši mladini. Iskreno jim želim mnogih uspehov na zelenem polju, ki jih bo utrdilo za težko borbo ‘življeTijaV ~
Počasi prihajam na vrh. Iz cerkve se čuje petje otrok pri šolski maši. Niso trboveljski slavčki, ampak nežno ubrano petje malih šolskih otrok; O Marija... Ah, da, danes je materinski dan. Misli so za tre-notek ušle k moji materi, in vsem onim materam, ki od vekov na veke žive samo za svoje otroke. Pred odprto cerkvijo kleči taka mati v naročju z detetom, ki joče. Poslednji akordi O Marija, naša mati... in že je stisnila dete ter naglo odšla ž njim, utešena za trenutek...
Na levi pod cerkvijo spomenik padlim vojakom, žrtvam svetovne vojne. Na marmornem obelisku so vklesana imena onih. ki so dali življenje zate, o mati, o domovina! Rdeče lučke plapolajo, v srcih naših pa gori večna luč. Bojevniki so v zlati zori položili venec s trakovi pred spomenik, kjer se nemo ustavljajo mimodošli in spominjajo svojih sinov, bratov in očetov ...
Na desni čedna enonadstropna hiša. Prešla je že iz rok svojih lastnikov. To je njegov rojstni dom! Koliko oči, koliko src, koliko upov je bilo stavljenih vanj... v svojega rojaka... ki vso to bedo in gorje pozna... vse pa zaman; prošnje so bile neuslišane, oči so se zaprle, srca so ovenela, upi so se razblinili v nič — praznino in — razočaranje. Tako mine slava sveta. Za nami je; nikoli več se ne povrne!
Vračam se nazaj k Volkerju, ura bo deset. Na ulici leže raztrgane mnogobrojne številke nekega ljubljanskega dnevnika, ki je oskrunil današnje slavlje Trbovelj z ostudnim pamfletom na borce. Najboljši odgovor.
Pred Volkerjem se zbirajo bojevniški delegati krog svojega preizkušenega predsednika trboveljske skupine, narodnega duhovnika in borca tov. prof. Rataja. Med njimi vidimo poleg ljubljanskih delegatov tov. Kustra, Florjančiča, Slanovca, Wag-nerja itd., zastopnike Celja, Hrastnika, Zagorja, Litije, itd., — kdo bi mogel v naglici vse našteti — in domače člane bojevnike, ki imajo polne roke dela. Zlasti naš neutrudni tov. Žane se giblje in pripravlja, daje naloge in sprejema poročila za predsedstvo.
Skoro se je napolnila dvorana z delegati, ki so zborovali točno dve uri. Razprave so potekale mirno in disciplinirano
Pogled na zbor s severnega
Trbovlje — dolina trpljenja —
vstaja!
pod predsedstvom tov. Rataja. Referati tov. Kustra, Slanovca in Florjančiča so bili sprejeti enodušno.
Po kratkem opoldanskem odmoru so si ogledali posamezni delegati Trbovlje in poselili svoje tovariše. Odmor je bil kratek. Že je fanfarni signal klical bojevnike v sprevod, ki je odkorakal na kolodvor. Škoda, res škoda, da ni bilo časa, da si ogledajo delegati rudniške naprave in rudnik sam, kjer bi stisnili tovariško roko bratom v rovih, ki so bili na šihtu! Naj velja na tem mestu tudi njim naš iskreni bratski pozdrav!
Glavna cesta proti kolodvoru je oživela. Narod se zbira na obeh straneh, oni, ki so naši, da pozdravijo tovariše, peščica še miselno zasužnjenih, da nas premotre in precenijo. Tudi ti se majejo, dvomijo o prošlosti, vera v njih vstaja in priključili se bodo nam! Čas kuje! Kdor pa nima smisla za poštenje, komur ni pravičnost prirojena, ta bo ostal na drugi strani — izključil se bo sam iz svojega naroda!
Signal! Načelnik čete kolesarjev javi odhod, za njim načelnik konjenice. Odeti v trikoloro, z okrašenimi kolesi se spuščajo kot barvna kita po klancu. Rudniška godba — godba črnih kladivarjev zaigra —- za godbo se formira četa rudarjev-kla-divarjev. In sedaj bojevniške čete vojnih tovarišev, preizkušenih v ognju, zgnetenih iz močnega testa, povezanih s krvjo, junakov trdega dela, vitezov trpljenja in sa-mozatajevanja. 1., 2., 3. četa, 1. bataljon in tako dalje — 674 četverostopov, na čelu državna trobojnica, simbol svobode bratstva, enakosti, pravice in ravnopravnosti!
Trdi koraki, resni in veseli obrazi, solnce, sila — moč! V mislih domovina, v srcih kralj in narod. Ponosno stopa naša vojska sprejemat svoje tovariše.
Četrt na tri. Sprevod je v pohodu. „Živela Jugoslavija“, „Živel kralj“, „živio ban Marušič“, „živio Boj“ — tako doni po dolgi cesti, vmes godba in pa slovenska Pesem, ki je družila te stare in mlade \ bojnih jarkih. Morje navdušenja. Ljudstvo čaka na povratek. Tik pred četrto se začuje zopet godba. Sprevod se vrača z došlimi tovariši, med njimi tov. Marinko, ^turm, Rozina in drugi. Cvetje se siplje na tovariše, tisoči pozdravov, tisoči glav,
ena misel!
. Sprevod je korakal mimo Volker ja na športno igrišče. Za njim dolga reka ljudstva, vse hiti, da dobi primeren prostor. Bojevniki, delavci, simpatizerji in mladi-Pa se v ogromnem krogu zbira okrog ve-jike govorniške tribune, ki je ovita z državno trobojnico. Na pročelju je namešče-na slika našega Gospodarja, okičena z yencem. Naval ljudstva še vedno traja, četrt na pet, dotok je še vedno ogromen. Na drugi strani ceste stoji bolnica. Obširni balkon in vsa okna so polna poslušavcev. Okrog igrišča se gnete ljudi, ki vsi hočejo ^ zborovanju. Pestra množica naroda vseh stanov in poklicev mirno čaka na začetek, Mi vrata so še vedno otvorjena, reditelji ^Piajo polne roke dela, ljudstvo pa še ve-^no prihaja. Četa rudarjev je obstopila govorniško tribuno. Pred njo stoji pevski 2bor rudarjev bojevnikov, na levi vrla rudarska godba.
Težko je ob takem razpoloženju in ob tako ogromni udeležbi ocenjevati množico. 'Mto hočemo oceniti število naroda v povorki in špalirju, lahko rečemo, da so bile .Vse Trbovlje na ulici, ne da bi se človek ^Postavljal očitku laži. Na zborovanju sa-Mern pa je bilo navzočih po splošni sodbi 'jad 6000 ljudi. Naši prijatelji jih bodo na-steli seveda natančno — 223!
Na govorniško tribuno je stopil tov. brof. Ratej. V tem trenutku je intonira! ^vski zbor bojevnikov svojo turobno pe-„Oj Doberdob“. — Naše misli so pohitele daleč tja, kjer hladi kraška zemlja jjJMa naših sinov, na Doberdob, Škabrijel, Nrn, tja na Dnjepr in Vogeze, doli na Krf, ■vajmačkalan, Dobrudžo. Marsikatero oko j? zasolzelo in usta so zašepetala tiho mo-dsv, spremljano ob akordih pesmi.
,v S prisrčnimi besedami je otvoril tova-'s Ratej zborovanje, sipal prisrčne po-Mrave vsem, ki danes z nami manifesti-n Jo za našo ujedinjeno Jugoslavijo in nje-kralja Ujedinjitelja. Zavalovilo in za-H^Mo je morje zbranih, do neba so do-]{{ 1 Pozdravi Kralju, Domovini in banu j)jj rkšiču in z ogromnim navdušenjem je y ^sprejeta pozdravna brzojavka Njega Vri 'žanst™ kralju. Komaj je utihnilo na-hol,*enite’ zaigrala je godba državno him-v!, '»Bože pravde“, ki je ponovno izzvala arie navdušenja.
Pik 0t Prv' govorn'k ie npstopil predsed-„Boja“ tovariš Küster, viharno po-
zdravljen, ki je v svojem jedrnatem govoru razčlenil vzroke naše borbe in podal načelne smernice bojevniškega pokreta. Pred seboj ima državo in kralja, za seboj narod, brez njegovih izrodkov, torej povzročiteljev sedanjega stanja. Borba velja pravici, ravnopravnosti, poštenosti, je pa zoper denuncijantstvo, in preganjanje. Mi smo narod, država, potrebni take notranje ureditve, ki bo ustrezala vsem sta-
novom in poklicem. Protestiramo proti delitvam državljanov
I. in II. razreda,
ker smo in hočemo deliti pravico z vsemi, ki naj bo za vse enaka. Kmetje in delavci strnite se v našo nadstrankarsko vojsko, ki more predvsem vršiti svojo socialno in gospodarsko funkcijo, da bo naš narod na svoji zemlji svoj gospod. Pozdravil je s toplimi besedami delo in stremljenje našega sobojevnika in dobrovoljca bana dr. Marušiča in predlagal, da se mu pošlje brzojavni pozdrav. Zborovanje se je pretvorilo v ponovno manifestacijo za kralja in je navdušeno sprejelo pozdrav banu. Zmagati hočemo in zmagati moramo, ker je na naši strani pravica in poštenost, z nami pa ljudstvo. — Frenetičen aplavz in odobravanje zbranih ljudskih mas je samo potrdilo, da smo bojevniki na pravi poti.
Zatem je povzel besedo predsednik trnovske skupine in v živahnem govoru tolmačil naše socialne zahteve, trpljenje naših izseljencev, domačih brezposelnih, kritiziral postopek s tujimi zaposlenci „strokovnjaki“. Obravnaval je zahtevo po minimalni in maksimalni plači, država bodi regulator med delom in kapitalom, da ne bo framasonski kapital plesal na hrbtišču našega naroda. Ostro je kritiziral davčno politiko, zlasti indirektno obdavčenje blaga, ki tepe samo malega človeka, ubija delavoljnost, privatno inicijativo. Sramotno je, da je cement kot stavbni materijal v trošarini v petkratnem iznosu delavčeve mezde. Cementarna, ki plača 100.000 Din mezde, plača 500.000 Din trošarine na teden. To povzroča brezposelnost. Davčna ravnopravnost je predpogoj za dosego davčne morale.
„Odklanjamo psovke „punktaši“ z indignacijo, zavedamo se in ponosni smo, da
smo punktaši 6. januarja! 99% vsega našega naroda od Triglava do Vardarja je punktaško, ker je narod izgubil zaupanje v vse razen Kralja, ki je v najtežjih slučajih našega narodnega življenja pokazal višek modrosti.
Spominjajoč se materinskega dne, s trpkostjo konstatiramo, da so najnovejše odredbe z vso antisocialnostjo posegle v svetost rodbine in zakona, zrušile to, kar je najdražje za družino in najsvetejše za državo.“
Dolgotrajni aplavz zborovalcev.
Tov. Rozina je prikazoval skupnost interesov vseh bojnih tovarišev v borbi za načela svobode in pravičnosti. Iz sodobnega modernega trga za- sužnje je ustvariti za vse skupni in srečni dom z onim blagostanjem, ki ga država in ljudstvo radi svojega skupnega bogastva in pridnosti zaslužita.
Tov. Šturm je obravnaval strah naših nasprotnikov, ki izgubljajo pamet radi našega pokreta, kakor so izgubili zaupanje naroda vase. S krepko ironijo kritizira one, ki so krivi, da je na robu propasti danes trgovec, obrtnik, kmet in delavec. „Sistem je bolan, sistem povzroča zlo“, tako je klical eden onih listov, čigar lastniki so nosilci in tipični predstavniki sistema. Mi pa smo kovači, ki bomo še naprej kovali, trdo kovali, tenko poslušali!...
Za tem je nastopil tov. Stanko Florjančič, ki je ovrgel, da bi bili mi defetisti. Ni-
kdar nismo ml „nacionalizirali“ naših rudnikov, ampak oni, ki so v borbi za zlatim teletom iskali provizije, in prodajali ljudske in državne interese. Danes zato zaslužijo pri nas nekateri po 40.000 in več Din na mesec, rudar pa komaj 400 in manj. So gospodje, ki so z brezprimernim cinizmom skušali oblatiti naš boj za poštenje in socialno moralo, ljudje, ki bi si s poštenim delom in osebno sposobnostjo morda niti
suhega kruha ne znali služiti. Ti denuncijanti imajo danes nečuvene dohodke in hočejo soodločati o usodi naših državljanov. Narod pa jih je spoznal in jih odklanja. Vse, ki so pošteni in čistih rok, vabimo v svoj pokret, da bo zmaga, ki mora priti, silnejša in lepša!
Tov. Ivo Marinko povdaril je v svojem govoru popolni nadstrankarski značaj naše organizacije. „V borbi za zmago bomo ostali zvesti svojim narodnim svetinjam,
V soboto dne 28. p. m. se je vršila v Ljubljani v posvetovalnici mestnega magistrata važna seja Županske zveze, na kateri so razpravljali o potrebi javnih del v naši banovini. Prisotnih je bilo poleg gospoda bana mnogo senatorjev in narodnih poslancev, med njimi tudi nekaj bivših ministrov. Snov, s katero so se bavili na tej seji, je izredne važnosti in toplo pozdravljamo, da je bil ta sestanek sklican. Več govornikov je ostro žigosalo dejstvo, da je bila pri izvajanju javnih del naša banovina prezrta. Dočim grade v južnih delih naše države nove železniške proge v dolžini več sto kilometrov, nove ceste v velikem obsegu ter vrše ogromna melioracijska dela, in to že več let, — ni izvršila država tekom zadnjih let v naši banovini sploh nobenih javnih del. Govorniki so se bridko pritoževali nad tem žalostnim dejstvom in naštevali razna dela, ki so pri nas posebno nujna. To so: na prvem mestu poprava in izboljšanje naših cest, ki so v naravnost škandaloznem stanju in zgradba udobne avtomobilske ceste iz Ljubljane preko Kočevja na Sušak; nadalje železniška zveza iz Kočevja do proge Za-greb-Sušak, proga Št. Janž-Sevnica ter mnoga druga prepotrebna dela. Po eno-dušnem izrazu nezadovoljstva z omenjenim dejanskim stanjem, ki ga je izrazilo več govornikov, so se oglasili tudi nekateri narodni poslanci, med njimi bivši ministri, ki so skušali ta dejstva utemeljiti in opravičiti. Opozarjali so na okolnost, da je morala država pred vsem obnoviti po vojni porušene kraje in da tega dela nikakor ne smemo kritizirati. Da si ne smemo delati iluzij, ker smo siromašen narod, ki nima kapitala. Da krasno izgrajeno cestno omrežje v mejnih pokrajinah sosedne Italije, ki je samo v zadnjih letih veljalo državo 15 do 20 milijard, ne more biti temelj diskusiji, češ da je Italija izvršila ta javna dela zgolj iz vojaških razlogov. Da „delovanje vlade koraka naprej po začrtani poti.“ Opozarjali so na dejstvo, da mora država pri oddaji in gradnji velikih javnih del upoštevati predvsem celokupne državne interese in da smejo samo ti priti na tehtnico pri odločitvi, katera javna dela naj se vrše in da dela, ki se izvršujejo na jugu naše države „iz državnega gledišča res zaslužijo prvenstvo“. („Slov. Narod“ z dne 28. pr. m.)
* * *
Snov, o kateri so razpravljali na sestanku Županske zveze je tako važna, in besede, ki so jih pri tej priliki izrekli ugledni narodni poslanci so tako pomembne, da
svojemu materinemu jeziku, veri svojih očetov in sveti svoji domovini Jugoslaviji. Narodna dobrina: kulturno, narodno miselnost in čustvovanje, šege in navade, so tudi nam svete. Vsem nečednostim pa velja naš neizprosen boj. Zahtevamo popolno neodvisnost sodstva, hiša vsakega državljana mora biti njegovo nedotakljivo svetišče. Svoboda zborovanja in svoboda tiska, pravična razdelitev javnih bremen. Ne gre več tako naprej, da se v rokah maloštevilnih kopičijo bogastva, ljudstvo pa nima najpotrebnejšega. Zahtevamo družabni red, kjer bo imel vsakdo zagotovljen kruh, socialno pomoč in oskrbo, stanovsko zavarovanje. Zahtevamo načrtno gospodarstvo, velika javna dela.
Burno pozdravljen je končal tovariš Marinko svoj govor. Vsi govori in govorniki so bili navdušeno pozdravljeni, narod je z zanimanjem in v vse časti vredni disciplini sledil govornikom. Predsednik shoda tov. Rataj se je zahvalil vsem, ki so dve in pol uri mirno in dostojno poslušali zbor in pozval vse, da se priključijo skupni borbi za skupno zmago. Rudniška godba je zaigrala himno „Hej Slovani“, ki jo je narod poslušal odkritih glav in zbor v Trbovljah se je v najlepšem redu končal.
Ljudske mase so počasi izpraznjevale veliko zborišče. Tovariši delegati so odšli na večerjo in že je bil tu trenutek slovesa, Stotine rok, stotine pozdravov, stotine stiskov. Srca so polno utripala, ali treba je bilo oditi.
12. maj je za Trbovlje znamenit, zgodovinski dogodek. 12. maj znači za dolino solz prelom s preteklostjo, vstop v prihod n jost.
Trbovlje, dolina solz in trpljenja — vstaja!
moramo tudi mi k temu vprašanju povedati svoje mnenje.
Strinjamo se popolnoma z naziranjem, da morajo o tem, katera javna dela naj se vrše, v prvi vrsti odločevati le celokupni državni interesi in da se morajo lokalni interesi umakniti na drugo mesto. A smo tudi mnenja, da morajo odločujoči faktorji v vsakem takem primeru točno, vestno in nepristransko ugotoviti, v koliko so v resnici prizadeti interesi države kot celote, bodi v gospodarskem, kulturnem ali stra-tegičnem pomenu.
Razume se, da so se po prevratu morali v državnem interesu obnoviti najprej porušeni kraji. To delo se je izvršilo v prvih letih po ujedinjenju. Ravnotako so se nato vršile razne železniške gradnje, ki so vezale med seboj cele doslej nepovezane železniške sisteme in katerih prven-stvenost iz državnega stališča je nepobitna. Kot najprepričevalnejši primer naj omenimo samo zvezo Užice-Vardište in Titel-Orlovat. Od prevrata pa je poteklo že 16 let in javna dela so se vršila ves ta čas. Poleg res nujnih del so prišla vmes tudi taka, ki so jih zahtevali bolj lokalni kakor pa državni interesi in ki so se tudi vršila v južnem in vzhodnem delu države. Ceste na tem teritoriju so se temeljito popravile in mnoge nove izgradile. Ravnotako je znano, da so ceste v Dravski banovini — z nekaterimi malimi izjemami — v naravnost škandaloznem stanju in da je to stanje od leta do leta slabše. Zveza Ljubljana—Kočevje—Sušak je sploh skoraj nemogoča, z gradnjo tozadevne moderne avtomobilske ceste pa se še vedno ni pričelo. Vhodišče za skoro celokupni tujski promet naše države je Dravska banovina, saj nas uče statistike in geografska lega, da Čehi, Avstrijci in Nemci, ki tvorijo ogromno večino jugoslovanskega tujskega prometa prihajajo preko naše banovine v državo in se zadržujejo največ v Sloveniji, Hrvatskem Primorju in Dalmaciji. Čimdalje več tujcev potuje z avtomobili in sicer ravno tisti, ki prinašajo deželi največ dohodkov. Poleg ogromnih koristi, ki jih ima jugoslovanska skupnost od intenzivnega tujskega prometa radi izboljšanja plačilne bilance celokupne države, spominjamo samo še na velikanske dohodke, ki jih ima država kot fiskus od tujega avtomobilista (pri vsakem porabljenem litru bencina cca. Din 6). Tuji avtomobilisti pa se čimdalje bolj izogibljejo naših krajev, ker so že po svojih klubih opozorjeni na nem£9£e stanje naših cest. Če se pa vendar kdo izmed njih zmoti in preide na naše
Zbor trboveljskih bojevnikov na igrišču v Trbovljah.
Tako se zastopajo naši interesi.
ozemlje, ga neverjetna razlika med stanjem cest pri nas in v sosedni državi preplaši, da po navadi po najkrajši poti zopet prekorači našo državno mejo. Lepe ceste drugod na tem žalostnem dejstvu ne spremene ničesar, ker tujec po prvem vtisu ob meji presoja stanje cest po vsej državi. One na jugu pa vise takorekoč v zraku in državi kot celoti iz tujsko prometnega vidika ne koristijo ničesar, ker promet avtomobilistov iz Albanije, Grčije, Bolgarije, Romunije in Madjarske v naših južnih krajih praktično sploh ne obstoja. Mi privoščimo sicer Srbiji iz pravega bratskega srca dobre ceste — in pri dobrem gospodarstvu jih bomo v doglednem času lahko tudi povsod imeli — toda iz stališča celokupne države, tako njenih dohodkov kakor njenega prestiža, zaslužijo na podlag! omenjenih dejstev ravno ceste Dravske banovine prvenstvo pred vsemi drugimi naše države. Takoj za njimi pridejo po važnosti ceste v Hrvatskem Primorju in v Dalmaciji. Med argumenti, ki smo jih doslej navedli, nismo vpoštevali narodno obrambnih razlogov, ki so iz stališča celokupne države samo ob sebi razumljivo največje važnosti in ki bi zahtevali za naše kraje vsaj toliko pozornosti, kolikor je posvečujejo obmejnim predelom naše sosede navzlic temu, da so često siromašnejše v pogledu naravnih zakladov.
Oglejmo si sedaj kritičnejše tudi problem gradnje železniških prog. Radi pomanjkanja zveze Kočevje-Sušak se vrši velik del blagovnega prometa naše banovine preko italijanskih pristanišč. Izpadek, ki ga trpi vsled tega gospodarstvo naše države, znaša letno cca. 80 milijonov dinarjev. Zgraditev železnice od .Kočevja do sušaške proge bi veljala 280 milijonov dinarjev. Škoda, ki jo je utrpela naša država vsled nezgraditve te proge od prevrata sem pa je dosegla že večkratni iznos teh gradbenih stroškov. Nujna potreba izgraditve te proge s stališča celokupne države je torej več kot evidentna. Odločujoči faktorji so to tudi priznali s tem, da je bila gradnja pred leti že uzakonjena. Kakšni interesi so torej odločili, da se ta zveza še vedno ni zgradila, dočim se grade na jugu neprimerno daljše in dražje proge, ki imajo iz stališča celokupnosti manjšo važnost, dočim trpi država še naprej leto za letom 80 miljonsko škodo. Ali so to bili državni ali lokalni interesi?
Oglejmo si še tretje poglavje: Dela za osuševanje ljubljanskega barja, ki so se pričela že pred vojno, so preko treh četrtin že dovršena. Predvsem je dokončana poglobitev Gruberjevega kanala, nadalje je skoraj gotova zgraditev obrežnih zidov Ljubljanice, njena poglobitev pa je le deloma izvršena. Potrebna je le še poglobitev dela Ljubljanične struge od Frančiškanskega do Št. Jakobskega mostu in neka] del na obrežjih. Njihova dovršitev je nujno potrebna ne le radi dokončne osušitve velikanske ploskve ljubljanskega barja in zavarovanja vsega tega ozemlja pred opetovano nastopajočimi poplavami, temveč tudi radi zdravstva prebivalcev mesta Ljubljane. Ob dovršitvi bo namreč po mnenju strokovnjakov skoro popolnoma izginila znana, skrajno nezdrava ljubljanska megla. Nekaj naravnost gorostasnega pa je smrdljiva brozga, ki stoji v poletnih mesecih v strugi in razširja v centru mesta in v vseh ob strugi ležečih predelih neznosen smrad in kali kužnih bolzeni. In to v središču slovenske metropole s 60 tisoč prebivalci, sedežu banovine in univerzitetnem mestu! Mislim, da ne bi nobeno drugo mesto v Evropi trpelo take goro-stasnosti. Tujci, ki prihajajo v Ljubljano, se naravnost zgražajo, posebno kadar izvedo, kako dolgo vrsto let že traja to stanje. Ni treba poudarjati, koliko škodujejo te škandalozne razmere ne samo prestižu Ljubljane, temveč prestižu vse naše države. Za dovršitev teh regulacijskih del je treba le še par milijonov dinarjev. Kljub temu pa tekom vseh 16 let od prevrata sem ni bilo mogoče dobiti te vsote. Medtem pa se kvarijo za gradbo potrebni materijal, tračnice, orodje in stroji in se rušijo napol dogotovljeni obrežni zidovi. Zadnja poplava pa je nanesla v že dogotovljeni del struge ponekod nad 2 m visoko plast kamenja, zemlje in blata, tako, da bodo morali s poglobljevanjem tega dela struge znova pričeti, kar bo znova stalo ogromnega denarja. Ker se bo prej ali slej to delo vendarle moralo dovršiti, je jasno, da je radi stalnega neupoštevanja teh razmer državna blagajna že doslej utrpela velikansko škodo. Zakaj torej v vsem tem
času ni bilo možno dobiti potrebnih par milijonov, dočim je država pred kratkim za popolnoma na novo pričeto osuševanje Pančevačkega rita zagotovila ogromno vsoto 350 milijonov dinarjev. Pančevački rit je skoraj popolnoma neobljudeno ozemlje ob levem bregu Donave v bližini Pančeva v Banatu, ki se bo s temi deli rešilo poplav. Korist od tega dela bodo imeli predvsem maloštevilni lastniki tega ozemlja, katerih zemljišča bodo silno poskočila v ceni.
Ali so tu res odločevali interesi celokupne države? Ne trdimo, da to delo ni koristno. Če pa upoštevamo predvsem ogromno razliko med: 1. potrebno vsoto za eno in drugo delo, 2. površino, ki se bo osušila, 3. število prebivalstva, ki je in-teresirano na enem in na drugem delu, 4. važnostjo Ljubljane in Pančeva za tujski promet: če upoštevamo nadalje, da gre v prvem slučaju za elementarne higijenske potrebe tretje prestolice naše države, dočim v drugem slučaju ni nikjer kake prazne struge, kjer bi se nabirali in gnili ekskrementi celotnega mesta v sredini tega mesta; če upoštevamo še, da v prvem slučaju z zavlačevanjem del trpi prestiž države, dočim v drugem nikakoi-ne in če upoštevamo, kako velikansko efektivno materijalno škodo trpi državna blagajna radi neprestanega odlašanja začetih del na Ljubljanici, potem naj si še kdo drzne trditi, da je osuševanje Pančevačkega rita iz državnega stališča bolj potrebno in da zahteva iz tega razloga prvenstvo!
In vendar! Gospodje poslanci iz Dravske banovine, ki naj bi ščitili z vso vnemo interese države kakor tudi specijalne interese onih krajev, katere zastopajo, in ki naj bi z vsemi silami skušali prepričati odločujoče faktorje o nujnosti in upravičenosti naših zahtev — ti poslanci porabljajo mesto tega svoje sile, da prepričajo nas o neopravičenosti teh naših zahtev. Dokazali bi nam radi, da je prav in pravično, da se milijarde investirajo samo na jugu in vzhodu naše države, da je potrebno, da izgledajo naše ceste kakor bojno polje po deseturnem bobnečem ognju, da se vrši promet tujcev in našega lastnega blaga preko italijanskih pristanišč in da se bo še nadaljnjih šestnajst let cedila skozi tretjo prestolico Jugoslavije v poletnem času smrdljiva kloaka, ki okužuje celo mesto. O — tempora, o moreš! Res daleč smo prišli!
Še nekaj moramo pribiti! Mnogo težavnega dela nas še čaka. Marsikateri pojmi so bili premaknjeni in postaviti jih moramo tja, kamor spadajo. Naš pokret je resnično jugoslovanski, in zadnja vas pod Šar-Planino nam je ravno tako pri srcu, kakor kraji pod Triglavom. Ko se nas bo oklenil ves narod naše širne domovine in ko bo uvedeno tako gospodarstvo, kakor ga ta lepa zemlja zasluži, se bo vsem krajem naše domovine godilo dobro. Saj priroda nas je vse kraljevsko obdarovala.
Zakaj se pri pranju jezite?
Res, mnogo muke je, predno je perilo oprano. Toda odkar ima Vaš trgovec na zalogi „PERI0N“ pralni prašek, si delo lahko olajšate. „PERION" je brez klora in Vašemu perilu ne škoduje in ga opere brez truda.
Drakonično pa se bo moralo nastopiti napram onim zaplotnežem, naj se nahajajo na katerikoli poziciji, ki vidijo samo interese svojega ozkega okolja, pa če tudi utrpi država pri tem milijone in milijone škode. Ti ljudje ravnotako spadajo pod zakon o zaščiti države, kakor vsi škodljivci, ki razjedajo narodovo telo.
Dopisi.
Ormož. Prosim priobčite v ,,Prelomu“: „Najslabši sadeži to niso, ki jih glodajo ose.‘ Pri nas se je ustanovila organizacija Združenih borcev Jugoslavije. Naši dobri prijatelji so pri-stopivše bojevnike prekrstili v „Bikoborce“. Pravo ime! Takih bikoborcev je pri nas treba!
In prav lepo plačani so oni, ki so ta pokret začeli. To trdijo naši prijatelji „muholovci“’. Prav zares, treba je peneza! Komu je treba največ peneza, to naj vprašajo muholovci sebe. Pregledajo naj svoje prazne blagajne in naj povedo, kam so spravili denar, ki so ga dobili muholovci. Ce mislijo muhoborci, da je v poletnem času njih sezona, je to resnica, pozabiti pa ne smejo, da je ta sezona prav kratka in za muhoborce usodna, zato ker muhe in tak mrčes, kar se ga ne ulovi na limanice, sam od sebe pogine. Bikoborci so imeli nekdaj posla z biki v Španiji, in pri nas je treba staro pasmo nadomestiti z mlado, novo v korist kmetske vasi in nas vseh, ki se pečamo z bi-korejo. — Bikoborec.“
Zbor borcev na Dobrovi pri Ljubljani. Pred polno društveno dvorano so v nedeljo 13. t. m. zborovali dobrovški borci. Zbor je otvoril ob 7K predsednik krajevne organizacije „Boja“, župan tov. Gosar, ki je pozdravil domače borce in govornike iz osrednjega izvršnega odbora ter prečital vdanostno brzojavko 'Kralju. Enodušno odobravanje je dokazalo globoko vdanost vsega ljudstva našemu narodnemu vladarju, ki se lahko vedno oslom na svoje borce v vseh burjah in viharjih. — Govorili so nato po vrsti tov. Ivo Marinko, Stane Vidmar in Vladislav Fabjančič. Borci so z velikim zanimanjem sledili njihovim izvajanjem in s svojim krepkim pritrjevanjem dokazali, da je dobrovska organizacija „Boja“ v dobrih rokah in da bo vedno zanesljivo in strumno izvršila vsako nalogo, ki jo čaka v našem velikem gibanju. — H koncu je predsednik pozval zborovalce, da pridno zbirajo članstvo, naročnike za „Prelom“ in da se v velikem številu udeleže bojevniškega tabora na Žalostni gori pri Preserju.
Dobrunje pri Ljubljani. Tu se je vršilo preteklo nedeljo zjutraj zborovanje bojevnikov tukajšnjih bojevniških skupin, ki je bilo prav dobro obiskano in je lepo uspelo. Vodil j
ga je tov, Jakoš, predsednik tukajšnje skupine, govorili so: tov. Bokal-v imenu šentpe-terske skupine, od „Boja“ pa tov. Matičič in Rozina. H koncu se je priglasil k besedi neki gospod (ki je bil očividno od neke strani najet), pa skušal izpodbijati izvajanja govornikov in program in cilje „Boja“. Možje so ga poslušali mrmraje, odgovoril pa mu je tov. Matičič krepko in jasno ob gromkem pritrjevanju zborovalcev.
Preska pri Medvodah. Zanimanje za ideje „Boja“ se pri nas zelo širi; ljudje že težko čakajo, kdaj boste pri nas priredili zborovanje. Zbiramo že poštene može v pripravljalni odbor. Pa glej ga spaka, tudi pri nas so se že oglasili patent-patrioti, ki se zanimajo, kdo se je predrznil „Prelom“ razširjati v našem kraju. Posebno je speklo tiste, ki se bojijo „Valjarja“, da nas je bilo 15 mož in fantov v Celju.
Sv. Jakob ob Savi. Na vnebohod 10. t. m. smo tudi v našem kraju položili temelj pokreta „Boj-a“. Zbrali smo se v prostorih pri tovarišu Brinovcu. Namen, organizacijo in smer pokreta so nam obrazložili tov. Kukoviča, Lajevic in Cvikelj. Po podanem obrazloženju smo sklenili, da tudi mi ne zaostanemo, izvolJi smo pripravljalni odbor in uredili vse potrebno, da nam bo mogoče čimprej pristopiti k ustanovnemu občnemu zboru krajevne organizacije.
ZBORI „BOJA“.
20.	maja.
Domžale, ob 9. uri, na prostem. Govore: tov. Küster, Marinko, Šturm, Češenj, Vrečar.
Trebnje, ob pol 10. uri. Govore: Vidmar, Fabjančič, Lorger.
Prečna pri Novem mestu, ob 7. uri, na prostem. Govori: Dr. Gros iz Novega mesta.
21.	maja.
Žalostna gora, ob 10. uri, pred cerkvijo. Govore: Kozina, Marinko, Vidmar, Florjančič.
Št. Vid pri Stični, ob 7. uri, na trgu, Govorita: Küster, Fabjančič.
Šmartno v Tuhinju, ob 3. uri popoldne, na prostem. Govorita: Küster, Fabjančič.
25. maja.
Ptuj, ustanovni občni zbor ob 8. uri zvečer.
27. maja.
Kranj, vel. zbor.
Konjice, vel. zbor.
Šmarje pri Jelšah, vel. zbor.
F. HREMORIC
Telefon št. 24-04
Manufakturna veletrgovina Ljubljana, Tyrseva cesta št. 28
Gradbeno podjetje in tehnična pisarna
r
DEŽNIKE
NOGAVICE
NH DROBNO IN NH DEBELO KUPITE N HI -UOODNEJE V TOVHRNI
Miroslav Zupan
stavbenik, zapriseženi sodni izvedenec
Ljubljana
Poštni ček. rac. št. 12.834. — Telefon štev. 2103.
Beton, železobetonske vodne zgradbe, arhitektura ter vsakovrstne visoke zgradbe itd. — Sprejemanje v strokovno izvršitev vseh načrtov stavbne stroke. — Tehnična mnenja. — Zastopstvo strank v tehničnih zadevah.
JOSIP VIDMAR
LJUBLJANA
Pred Škofijo 19, podruž,: Prešernova ulica štev. 20
BEOGRAD
Kralja Milana 15
ZAGREB
Jurišlčeva 8
(»daja za konzorcij „Preloma“ Dr. Bogdaa žužek. — Urednik Vladislav Fabjančič. - Tiska Univerzitetna tiskarna J. Blasnika nasl. d. d v Ljubljani, predstavnik L. Mikaš - V9i v Ljubljani'