Opera v dveh dejanjih. Besede Eliške Krasnohorske, uglasbil Bedfich Smetana (1. 1876). Bratski češki narod je 30. niaja t. 1. praznoval petdesetletm jubilej Bedfich Smetanove najpopularnejše opere »Prodane neveste«. Abrahamovo starost je torej doživela ta povsod priljubljena ljudska opera: doma, v Evropi sploh, in še gledišča za oceanom jo imajo rada v repertoirju... Gledališka dela z notranjo praznoto se pač pozabljajo kot moda, le kaj vrednega ostane, dasi staro — vedno sveže, mlado. Tako je »Prodana nevesta« še vedno rdečih lic: ni se postarala in se nikoli ne bo. — Štiridesetletnico svojega rojstva pa praznuje letos drugo, poleg »Prodane neveste« najpriljubljenejše delo Smetanovo, opera »Poljub« (Hubička). Kratka vsebina nje dejanja je ta-le: Že dlje časa ljubi Luka Palovckijevo Vendulko. Na pritisk staršev se oženi z drugo, ki kmalu umre in mu zapusti — dete. Po stnrti svojih staršev Luke nič ne ovira več: zasnubi Vendulko, ki rada s privoljenijem roditeljev usliši njegovo prošnjo. Svatba je gotova reč, zato sr da Vendulka prinesti Lukovo dete: ziblje ga in mu prepeva. Toda zaljubljenca se kmalu spreta: Vendulka odreče Luki poljub, češ, da bi pred poroko kaj takega žalilo spomiti njegove pokojne žene. Luka pa ni zadovoljen. Gre v gostilnico, se v jezi napije in ob povratku priredi Vendulki »mačjo podoknico«. Zaradi takega poeetja je Vendulka užaljena, ne upa si sramu pred Ijudi, ki bi se ji posmehorvali. Uteče iz očetovega doma k teti Martinki, ki stanuje za vasjo: rajša živi med pastirji, kot doma prenaša strašno sramoto. Ali obe vroči glavi se počasi oh!adita. Ko se Luka stre- zni, mu> je žal dejanja in je voljan pred vso vasjo prositi Vendulko odpuščanja. Vendulka pa na drugi strani užije v gozdu med divjimi pastirji toliko strahu, da bi prav rada dala Lukr poljub, naj bo, kar hoče, da bi bilo le že enkrat zopet vse dobro. Stari pastir Matovš zato nima ninogo opravka s spravljenjem zaljubljencev: Vendulka poljubi Luko in v splošnem veselju konča opera. — Kakor ono »Prodane neveste«, tako je tudi dejanje »Poljuba« vzeto iz češkega kmetiškega življenja. Vendar je med njinia razlika. Dočim tiči komika »Prodane neveste« v osebah (Kecal, Vašek), v »Poljubu« komičnih postav sploh niimamo, pač pa le komiene sMuaciie, kar je zahtevalo docela svoj slog. Smetana ni v dveh svojih operah enak: vsaka je zase nekaj posebnega. V dejanjn »Poljuba« so predvsem zanimivi narodni običaji, snubitev, pripovedka o mrtvi materi, ki obiskuje svoje dete, ter pastirska roniantika. Delo samo je eno najcelotnejših in enotnejših sploh. Dočini so imele prejšnje Smetanove opere med zaključenimi glasbenimi! točkami opleteno prozo, je »Poljub« prva njegova opera, komponirana skoz. Glasba je prekrasna, sveža, prirojena in popolna, da z nedoljivo silo očara poslušalca. Tr-. diijo, da je bilo tako- dejanje kot je prvo »Poljuba«, redkokdaj napisano. Vzrok je iskati tudi nekje drugje. Smetana je »Poljub« napisal že, ko je bil gluh. Nesreča ga je potrla. Zaupal pa je v lastno moč, delal je z veseljem in dokončal opero tekom pol leta. Dirigirati je, žal, sam ni rnogel. Da so na premiero rojaki čakali nestrpno, je razumljivo. Kaj jim je napisal gluhi1 umetnik? Pod: vodstvoim Adolfa Čeha je »Poljub« dosegel znamenit uspeh. Ze po uverturi je ploskanje pričalo o veselju, da je ostal Smetana narodu ohranjen. Bil je to triiumi genija nad kruto usodo. Smetana jo je preinagal. — Pri uprizoritvi cikla Smetanoivih oper v maju na »Narodnem divadlu« v1 Pragi sem imel srečo slišatii tudi »Poljub«. Glavni dve vlogi sta pela dva umetnika odličnih vrlin: Vendulko Kamila Ungrova, Luko znani češki! izvrstnii tenorist Otokar Mafak. Pripravila sta operi1 velik uspeh. Pa tudi vsi drugi sodelujoči, zlasti pa mnogošteviilni orkester, so ostalii na višini popolnosti, saj je »Narodni divadlo« eno največjih evropskih gledišč. Dirrgiral je šef opere, skladatelj »Psoglavcev« Karel Kovafovic, najboljši Smetanov diriigent. Ob uživanju nesmrtnih Smetanovih del sein vselej z žalostjo mislil na naše deželnoi gledišče v Ljubljani, ki je svoj čas — če se ne motim — poleg »Prodane neveste« in »Daliborja« uprizarjato tudi »Poljub«.*) Kam smo Slovenci sedaj prišli? Kdo nas je privedel tako daleč? Kje so naše nekdanje lepe glediške sezone? — Nekoč bo vojne gotovo konec — z našo zmago! Aferda pride do takrat tudi spozn.anje. Odprla se bodo- vrata našega gledišča svojemu pravemu namenu, in naša dolžnost bo, gojiti' Smetano, propaRirati1 uprizarjanje njegovih krasnih del, kar gotovo1 zaslužijo! V Pragi, 20 .junija 1916. Z o r k o PreloVec.