SVOBODNA SLOVENIJA AtfO XXXVI (30) Štev. (No.) 40 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 6. oktobra 1977 MARKSIZEM V RAZKROJU Exhortación de Saharov El Premio Nobel de la Paz, Andrei D. Sajarov. uno de los principales voce-ros del movimiento opositor. exhortó a Occidente a defender sus principios de derechos humanos contra lo que considera un ataque concertado del bloque orientai. En un llamamiento a la Conferencia de Belgrado, calificó las violaciones soviéticas de los derechos humanos corno „una prueba de las autoridades sovié-ticas de la firmeza y persistencia de Occidente en defensa de los principios proclamados en Helsinki”. “ i Està dispuesto Occidente a defender estos principios altos y vitalmente importantes?, pregunta Sajarov en la declaración entregada a reporteros ocei-dentales. El fisico nuclear, que ganó el premio por su posición en defensa de los derechos humanos, agrega: “Vivimos un momento de la historia en que el apoyo decisivo de los principios de libertad de convicciones, de soeiedades abiertas y de derechos humanos es absolutamente necesario”. La alternativa es una capitulación ante el totalitarismo, la pérdida de los beneficios de la libertad y una degradación politica, econòmica y moral. Occidente, sus dirigentes politicos e ideológicos y su pueblo honesto y libre no pueden per-mitir que pase ésto” afirmó. Su llamamiento menciona los nombres de una veintena de prominentes pre-sos politicos y detalla los abuses de los derechos humanos en la Union iSoviética, incluso las restricciones a viajar, emigrar y practicar el culto. Evopska varnostna konferenca OD HELSINKOV DO BEOGRADA Oh 60-letnici starti dr. Janeza Ev. Kreka V soboto 8. t. m. bo preteklo 60 let od smrti Dr. J. E. Kreka, našega velikega, da, genialnega kulturnega delavca in političnega voditelja, „očeta majniške deklaracije“, „največjega Slovenca in najboljšega človeka“, kot ga je imenoval Ivan Cankar,, „našega srca v sredini“, kot ga je pesniško doumel Oton Župančič. Bil je neutrudljiv javni delavec, izreden um, ki je obsegal vsa področja duhovnega ustvarjanja, socialni borec, revolucionarni duh, imperator-ski lik, toda do skrajnosti demokratična narava. Umrl je razmeroma mlad, šele v 52tem letu, izmučen od dela in napora zadnjih medvojnih let 1914-—1917, ko je skrbel za množice naših primorskih in goriških beguncev, pa predvsem snoval in delal za politično svobodo naroda. In to v času največjih stisk, pa tudi največje priložnosti, da zdaj ali nikdar ves narod, edini in z eno samo voljo doseže edino odprto pot tistega časa v lastno državnost: v povezavi z drugimi južnimi Slovani. To je bila tedaj vodilna misel, ki je zajela Kreka v celoti, z vsem naporom in z vsem srcem. Bolnim srcem. Napor in delo in bolno srce: to je strlo življenjsko silo velikega slovenskega voditelja, za kakršnega se ni postavil sam iz svojih ambicij, temveč ga je kot takega gledalo in ustvarilo ljudstvo samo, da, ves narod. Ob Kreku se je zgodilo to, kar sedanji komunistični znanstvenik ugotavlja: „da so se vse slovenske meščanske politične stranke združile. . . tudi med seboj, da so se tako rekoč prvič v zgodovini povzpele na raven političnega odločanja v imenu naroda kot celote.“ V delu za to pravo narodno osvobodilno borbo, ki jo današnji zgodovinarji doma imenujejo „meščansko“, ter s tem dokazujejo, da je bila resnično narodna, nacionalistična, je izviralo to naše središčno „srce“. Zadnja leta je tožil nad srčno napako, ki jo je prikrival tudi naj bližjim sodelavcem: dr. Korošec ni vedel zanjo, pa je Kreka par dni pred smrtjo gonil v Zagrebu na postajo, ko ga ni mogel dohajati, ter je Krek „prilezel“ za njim, da mu je še dal roko in nasvete za agitacijsko potovanje v Bosno, kamor ni več spremljal dr. Korošca. Malo prej je on deklaracijsko potovanje napravil v Dalmacijo. Vrnil se je v št. Janž k prijatelju župniku Bajcu, da se — izmučen do dna — že vendar odpočije. Par dni nato ga je „na počitnicah“ zadela srčna kap in so ga dobili mrtvega v sobi dne 8. oktobra 1917. Njegova smrt je bila triumf njegove ideje. „Padel je vojskovodja, zmagala je njegova armada z njegovim praporom...“ je zapisal Cankar. Njegov pogreb k sv. Križu je bil veličasten, kakor še nobenega Slovenca pred njim. Ves narod je stal ob odprtem grobu s sklonjeno glavo. Toda iz groba je govoril mrtvi dr. Krek po besedah dr. Korošca s svetopisemsko gotovostjo: „Dvignite glave, ker približuje se Vaše odrešenje!“ Ob gigantski žalosti Naroda nad njegovim grobom se je postava dr. Kreka vzdignila visoko kot pravi Mojzes, ki kaže pot v obljubljeno deželo, kamor njemu ni bilo usojeno stopiti in popeljati svoj narod... Drugo leto — 17 avg. 1918, ko se je ustanovil — še med vojno — v Ljubljani pivi zametek prihodnje slovenske vlade Narodni svet, so vsi predstavniki naroda poromali zopet na kraj njegove smrti, v šent Janž. Pa tokrat ne sami, temveč spremljani s predstavniki vseh drugih slovanskih narodov v monarhiji — s Čehi, Slovaki, Ukrajinci, Poljaki in seveda s Hrvati in Srbi... in mu vzidali v steno župnišča ploščo, ki naj vsem bodočim rodovom priča, kje je zadnjič utripnilo srce našega Evangelista Kreka. In oba spomerfika, ki jih ima dr. Krek v Ljubljani, pričata o tej globoki žalosti ob smrti in o tej mojzesovsko tragični usodi njegovega poslanstva. Pivi je Dolinarjev nagrobni spomenik pri Sv. Križu: dva Giganta žalujeta Znanstveno je marksizem že zdavnaj preživel. Politično se ohranja s silo in kot socialen pojav se je vzdrževal na Zahodu le še kot — moda. Vendar vse kaže, da se politična zgradba komunističnih diktatur že seseda pod težo lastnih zločinov in da praznina marksizma ne more zadovoljiti mislečih ljud.i — kljub propagandnemu ustroju, s katerim razpolagajo komunistične stranke tokraj in onkraj železne zavese. , še ni dolgo tega je bilo moderno biti marksist, a ni daleč čas, ko se bodo ljudje z grozo in prezirom odmikali od vsega, kar bo še spominjalo na. ta nečloveški nauk. Bili so časi, ko sta bila nacionalsocializem in fašizem modema. Milijoni so vzklikali Hitlerju in Mussoliniju. Danes, ob spominu na Dachau, Mathau-sen in Auschwitz, je beseda „nacist“ ■— psovka. Bili so časi, ko je bil internacionalni socializem oznanjan kakor blagovest človeškega odrešenja. Mnogi so mu verjeli. Milijoni so ploskali Leninu, Stalinu, Titu, kakor da ne bi opazili njihovih krvavih rok. Nenadoma pa je bila mera polna. Kri, prelita v Katynu, Kočevskem Rogu in Kambodži, je privrela do neba. Ljudje se zbujajo iz brezbrižja, v katero jih je uspavala masovna propaganda ter spoznavajo, da so imena Stalina, Tita, Lenina in Brežnjeva vredna iste usode, kakor imena Hitlerja, Him- Ob otvoritvi Maocetungovega mavzoleja 9. t. m., ko so praznovali prvo obletnico diktatorjeve smrti, se je na slavje zbrala okoli marmornate stavbe večtisočglava množica. Ob stekleni krsti z Maovim balzamiranim, truplom so se zbrali sedanji kitajski partijski veljaki s Hue jem na čelu. Nobenemu tujcu vstop v mavzolej ni bü dovoljen. Z začudenjem pa so tuji opazovalci ob tej slavnosti brali v kitajskem partijskem glasilu „Rdeča zastava“ članek politbirojevca Jung-čena, v katerem poziva kitajske partijce, naj se ne predajajo osebnostnemu kultu umrlega Maocetunga, temveč naj tudi njegove ideje in navodila jemljejo le kot splošen kažipot, ne pa da bi jim suženjsko sledili. Jung-čen dodaja: „Vse ideje so podvržene spremembam časa, kraja in pogojev. Sicer bi postale metafizične.“ Vzporedno s to „novo“ partijsko politiko so se na Kitajskem pojavili tudi že prvi disidenti, ki zavračajo Maoce-tungov posmrtni vpliv. Podtalno so se začele širiti novele in kratke zgodbe s prepovedanimi temami, razmnožene ali pisane na roko. Ena takih novel ima naslov „Ah Hsia“, ime junakinje delavke, ki se bori proti svojemu tovarniškemu šefu partijcu. Druga podtalna zgodba „Reka Hunan teče rdeča“, govori o' razsipnem partijskem veljaku, čigar sin skoči v vodo, da napravi samomor, razočaran nad očetovim privilegiranim položajem. Razširila se je nad smrtjo velikega voditelja. In drugi? Ga, ni. Dolga leta so ga postavljali na Pogačarjevem trgu, pa ga niso postavili. Kipar Dolinar ga je sicer izdelal, a je ostal desetletja v ateljeju. Toda veliki arhitekt Ple'cnik ga je rešil iz „skladišča“ in ga postavil tiho, neopaženo nay izredno visok in vsem viden pedestal: kot okras na rob tretjega nadstropja monumentalne Narodne univerzitetne knjižnice. Od tam zdaj neuradni, „vtihotapljeni“, malo komu poznani a veličastni Krek — Mojzes kaže z dvignjeno roko znova svoj preroški sen — obljubljeno deželo: slovensko državnost z „mnogo . . . mnogo . . . svobode. .. “ V spominu na njegov smrtni dan poslušamo zavzeto to „veselo oznanilo“ našega Evangelista. td mlerja in Mussolinija. Nacionalni socializem (nacizem) ter internacionalni socializem (komunizem) stopata v zgodovino kot strašna dvojčka masovne družbe tega stoletja. Komunistične mode je že konec. Pariški moderni filozofi so pričeli zapuščati ladjo, ki se potaplja. Bivši marksist Andre Gluckmann ugotavlja: „Kar me skrbi, je vera v mit revolucije, ki dovoljuje Stalinom in Brežnjevom, da delajo v njenem imenu zločine, in brani ljudem, da bi se jim uprli.“ Drugi razočarani marksist Bernard Henry Levy začuden ugotavlja, da sta kapitalizem in socializem v bistvu eno in isto..., a da socialistično barbarstvo m sposobno kritične presoje lastnih napak“; . . .da je „revolucija mit“ ter da postaja' socialistična država „grozovit reakcionarni stroj.“ Ni čudno, da je celo filmski igralec Yves Montand zaslutil, da je komunistična ideja izgubila privlačnost. Javno se je odpovedal marksizmu, katerega je propagiral dolga desetletja. Priznal je, da je bil žrtev lastne „lahkovernosti in neumnosti.“ Preplah med pariškimi marksisti bo odmeval po vsem svetu. Tildi Ljubljana ne bo izvzeta. Komunističnemu sistemu se bliža konec, čas je, da pomislimo, kaj pride za njim. tajno tudi prepovedana „rumena knjiga“ — kitajski izraz za pomorevije — z naslovom „Srce mladega dekleta“, ki grafično podrobno opisuje moralno razbrzdanost v kitajskih komunah. Anonimnih piscev teh zgodb sicer, ni možno primerjati z npr. Solženici-nom ali drugimi sovjetskimi disidenti, so pa prvi že razširjeni dokaz, da hočejo Kitajci vsaj v kulturi kaj več kakor samo partijsko propagando. V brk nesmiselni enakosti partijskega režima se širijo po državi protipartijske pesmi in smešnice. Najbolj pa partija preganja podtalne politične letake, ki napadajo Maovega naslednika. Ena od podtalnih brošur z naslovom „Pot v proletarsko opozicijo — ali v predajo desničarjem?“ obtožuje partijskega predsednika Huaja in njegovo „kliko“, da so zato aretirali Maovo vdovo in njeno „kriminalno četvorico,“ da so se „lahko čim prej polastili oblasti.“ V brošuri pisci tudi obtožujejo Huaja in njegovo sedanja vlado, da pljujejo na Maocetungov posmrtni spomin. Prav tako je zanimivo, da nekateri stenski lepaki, ki se od časa do časa pojavijo po cestah Pekinga in drugih kitajskih mest, nakazujejo, da se je na Kitajskem ustanovilo n«Sg€> Še ni tako dolgo tega, kar so se napredne industrijske države čudile in se zgražale pad pojavi terorizma v latinski Ameriki. Tedaj je bilo slišati posamezne glasove, ki so svarili pred „slabim zgledom1* in opozarjali, da se ugrabitve osebnosti, roparski napadi in kraje letal lahko razpasejo na ves svet in zavzamejo kaj hude prizvoke. Pretekli teden smo prisostvovali enemu takih dogodkov, ki so postali že vsakdanja novica tako v Nemčiji, Italiji, na Holandskem kot Japonskem. Mnogokrat niti niso domači prevratniki storilci teh dejanj, marveč tisti, ki so jih posamezne države sprejele kot politične begunce, in , niso verjele matičnim državam, ki so trdile, da so nevarni morivci. Primer japonskega letala je svojevrsten, zlasti ker je bilo zadržanje japonske vlade ed vsega početka popustljivo. Morda zato, ker dobro pozna japonske prevratne elemente ? Dejanje se je razvijalo takole: 27 sept. je DC-3 japonske zračne linije odletel iz Bombaja v smeri proti Bangkoku. Letalo je krilo pot Pariz-Tokio. Kmalu po odletu iz Bombaja se je pojavilo pet članov tkim. Japonske rdeče vojske, ki so pristali, da se je letalo usmerilo proti Dacci, glavnemu mestu Bangladesha. Zračni roparji so zahte- Problem tujih ribiških ladij, o katerem smo pisali pretekli teden, se je zavlekel in še povečal. To pot so bile dve ruske in dve bolgarske ladje, ki so padle v mreže argentinske vojne mornarice. V vseh primerih so domači rušilci morali sprožiti grozilne salve, predno so jih tujci sploh hoteli poslušati; v primeru bolgarskih ladij, pa je bilo treba še stopnjevati poziv, tako da so končno streljali naravnost v ladje. Ko so potem člani argentinske posadke prešli na uplenjene ladje, so trije od njih padli in utonili v viharnem morju. Troje smrti je problem še bolj zapletlo, in poostrilo namen tukajšnje vlade, da brani svojo morsko suverenost da zadnjih posledic. Pozornost, ki so jo vsi ti dogodki vzbudili v javnosti, pa ni mogla popolnoma zakriti vtisa ponovnih povišic tarif. Vsa vozila so se podražila, prav kakor različna goriva, in telegrafske in poštne tarife. Transportna podjetja so seveda zahtevala mnogo večje procente, pa seveda je vlada drugače odločila. Udarec se kljub temu pozna v delavskih žepih. Da omili razliko, je gospodarsko vodstvo zvišalo delavske plače. Najnižja je sedaj 30.000 pesov (tri milijone starih. Vlada pa dovoljuje proste povišice, ki jih privatna podjetja lahko podelijo svojim uslužbencem, v višini med 10 in 40 odstotkov. Na teh procentih Zida vlada svoj optimizem, ko trdi da se socialni položaj zboljšuje. Velik optimizem obstaja v gospadarskem vodstvu zlasti glede industrijske reaktivacije in poravnanja zunanjega dolga. Minister vali, da japonska vlada izpusti 9 zaprtih članov te teroristične organizacije in plača povrh še šest milijonov dolarjev. Japonska vlada je naprej pristala le na denarno plačilo, a takoj, potem ko so ropanji zagrozili Ida bodo |začeli pobijati talce (na letalu se je nahajalo 142 potnikov in 14 članov posadke), izpolnila celotno zahtevo ekstremistov. Glasnik vlade je izjavil, da spoštujejo človeško življenje bolj kot karkoli. Vendar gverilci niso takoj izpustili talcev, marveč so jim vračali svobodo postopoma. Iz Dacce so odleteli v Kuwait, od tam v Damask v Siriji in končno v Alžir, kjer jim je levičarska vlada „iz humanitarnih razlogov“ zagotovila prosto pot. Šele tu so izpustili zadnje potnike in posadko in zapustili letalo. Svetovni opazovalci se sedaj sprašujejo, kaj bodo storile v sličnih primerih ostale vlade. Doslej je večina teh trdno stala na stališčih, da s prevratniki ni mogoče barantati. Japonska popustljivost pa predstavlja slab antecedent, ki daje razmah podobnim terorističnim podvigom. Civilizirani svet tako zahaja v nevarnost, da se bo moral po-pokoravati zahtevam vsakogar, ki bo z orožjem v roki postal gospodar življenja in smrti nedolžnih oseb. Iz te zagate svet ne najde izhoda. Dr. Martinez de Hoz, ki je ponovno potoval v ZDA, je praktično uredil argentinski položaj v svetu, in ponovno vpeljal vrednost argentinske valute na mednarodnih forumih. Medtem ko gospodarsko vodstvo skuša dokazati, da se položaj zboljšuje, je v Združenih narodih zunanji minister podadmiral Oscar Montes reševal čast vojaške vlade in skušal dokazati predstavnikom vsega sveta, kakšen je dejanski položaj v Argentini. Tu gre zlasti za obtožbe o kršenju človečanskih pravic, katere je Montes označil kot delo mednarodnega terorizma, ki skuša umazati ugled Argentine pred svetom. Prav tako je o terorizmu razpravljal šef generalnega štaba argentinske vojske, ko je govoril na mesečnem kosilu argentinskih podjetnikov. Dejal je, da je prevratno gibanje skoraj uničeno, in da je sedaj treba „dobojevati mir“. Ko so ga prisotni prosili za konkretne podatke, je dejal da so varnostni organi zaprli ali pobili ok. 8.000 prevratnikov, in da rečunajo, da je na področju glavnega mesta in Vel. Buenos Airesa se kakih 1.200 članov prevratnih organizacij, katerih udarna moč pa je zelo omejena. iKo smo prej omenili mednarodni ugled Argentine, dodajmo še, da je biL potrjen obisk drž. tajnika ZDA, Cyrus Vanceja, ki bo v bližnji bodočnosti prišel v Buenos Aires. Bo to nov korak v zbližanju me argentinsko vlado in Washingtonom in dokaz, da se stvari urejajo vedno bolj. Vojaško vodstvo MEDNARODNI TEDEN V INDIJI so zaprli bivšo minister-sko predsednico Indirò Ghandi in tri bivše ministre. Obdolžujejo jih administrativne korupcije. KUBANSKA komunistična vlada je izjavila, da bo od ZDA zahtevala odškodnino za gospodarsko blokado in oborožene akcije, ki so bile izvedene proti Kubi. V BANGLADlEiSHU so zatrli oboroženi upor proti vladi. Nastal je v trenutku, ko se je na letališču prestolnice Dacca nahajalo japonsko letalo, ki so ga ugrabili člani „rdeče vojske“. IZRAEL je ponovno odbil mirovni načrt, ki sta ga, to pot, predstavila skupno ZDA in ZSSR. Glavni vzrok izraelske negative je, da načrt predvideva prisotnost Palestincev kot samostojne delegacije. V SOVJETSKI ZVEZI bodo potrdili novo ustavo, ki bo predvidevala, prvič v zgodovini sovjetije, tudi mesto podpredsednika v vladi. Najbrž bo to mesto pripadlo Gromyku. BOKASSA I., ki se je pred kratkim oklical za cesarja Srednjeafriškega „cesarstva‘J, je sedaj imenoval svojega najstarejšega sina za obrambnega ministra. je imelo spočetka velike težave s Carterjevo vlado, ki je na vso moč pritiskala na Buenos Aires, zaradi človečanskih pravic. Po številnih obiskih ameriških kongresistov v Argentini, pa je v ZDA prodrlo spoznanje, da stvar ni tako huda, kakor se zdi. Možnost velikega gospodarskega sodelovanja, zlasti zunanjih investicij pod kaj ugodnimi pogoji, je storilo ostalo. Predsednik Carter sicer še ne bo obiskal Buenos Airesa, ko se bo mudil v Venezueli in Brazilu, a to je v sedanjem položaju postranska stvar. Glavno je, da se je vsaj v principu stvar pojasnila. In končno: v soboto 1. in nedeljo 2. oktobra je bilo mladinsko romanje v Lujän. Zbralo je mladino praktično vseh področij Vel. Buenos Airesa. Različna so bila mnenja o številu romarjev. Šla so od 2b0.0(K) do 400.000. Naj bo tako ali drugače, neverjetna množica mladih Marijinih častilcev se je zbrala v Luja-nu (večina od njih je peš prehodila skoraj 60 kilometrov) in dokazala, kakšno moč ima vera med argentinsko mladino. Dovolj govora pa je bilo tudi o „moči zbiranja“ (poder de convocatoria), ki je staro merilo v argentinski politiki. Cerkev, ki se vsa zadnja leta skuša oddaljevati od političnih struj in se rešiti politične navlake, se jasno predstavlja kot najmočnejši dejavnik edinosti argentinskega ljudstva. V veri, pa naj bo na kateremkoli nivoju (globoko doživeti, ali le odsev ljudske vernosti), je v mnogih okoliščinah edini faktor združenja. In v tem je Cerkev močnejša kot katerakoli politična ali socialna struja. Se tega zavedajo tisti, ki gradijo argentinsko bodočnost, in menijo, da je narodno soglasje temelj te bodočnosti? BRNIK — Letališče na Brniku bodo morali zapreti, če vsaj do konca leta ne dobijo potrebnih sredstev za obnovo vzletne steze. Potrebnih bo kakih 143 milijonov • dinarjev. Poskus zagotovitve denarja s „samoupravnimi sporazumi“ je popolnoma „pogorel“: Sporazum je podpisalo le 12 odstotkov tozdov (temeljnih organizacij združenega dela ali po domače podjetij), nekaj jih je odklonilo, 70 odstotkov pa' se ni zmenilo za sporazum in je enostavno — molča- lo. LJUBLJANA — V križevniški cerkvi sta 9. septembra brala odlomke iz svojih del dramatik Ivan Mrak in pisatelj Tomo Rebolj. LJUBLJANA — Eksperimentalno gledališče Glej je že pričelo z novo sezono. Gledališče ponavlja lansko zadnjo premiero Kmeclovo monodramo Lepa Vida v svojih novih začasnih prostorih v pritličju centralnega kopališča v tivolskem parku. KANAL OB SOČI — V obnovljenem stolpu nekdanjega obzidja v Kanalu so 4. 9. uredili galerijo Rika Debenjaka. Ob tej priložnosti so postavili na ogled številna umetnikova dela, ki jih je poklonil svojemu rojstnemu kraju- KRANJ — V Kranju so se zbrali na osmi konferenci predstavniki kratkih in dokumentarnih filmov. Srečanje Mednarodne konference kratkih filmov, ki ima svoj sedež v Londonu, je trajalo od 12. do 18. septembra. Poleg raznih drugih filmov so predvajali tudi „Olimpijske igre v Montrealu 76“, ki ga bodo predvajali še v Ljubljani, Mariboru, Celju, Zagorcu, Novem mestu, Ptuju, Novi Gorici, Murski Soboti in na Ravnah. BREZJE — S slovesno sveto mašo, ki jo je daroval ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik, je 4. septembra bilo zaključeno dvodnevno praznovanje 70-let-nice kronanja brezjanske Marije Pomagaj. Nad 200 pevcev 12 združenih zborov kranjske dekanije je pod vodstyom Jožeta Močnika iz Cerkelj spremljalo z lepim petjem sveto mašo na prostem pred romarsko cerkvijo. Bogoslužja se je udeležilo nad 7.000 romarjev. Kronanje brezjanske Marije je pred sedemdesetimi leti z mogočno slovesnostjo ob navzočnosti 30.000 romarjev opravil škof dr. Anton Bonaventura Jeglič. GORNJI PETROVCI — Na Rinži, nekaj nad tristo metrov visokem griču na skrajnem severnem robu Goričkega v Prekmurju so slovenski planinci praznovali 200-letnico prvega vzpona na Triglav in 85 letnico ustanovitve prvega slovenskega planinskega društva v Ljubljani. Slavja se je udeležilo kakih pet tisoč planincev. LJUBLJANA — Eden razlogov za i sofinanciranje gradnje nove medicinske fakultete tudi z denarjem ljubljanskih občin je po, izjavi predsednika gradbenega odbora, še gradnja krematorija. Predsednik je dejal: „Prepričan sem, da (krematorij) ne bo mogel izpolnjevati svoje funkcije brez sodelovanja z medicinsko fakulteto. Hudomušneži pa menijo, da bi moral vključiti tudi — prometne nesreče. SEMIČ — Na tekmovanju belokranjskih harmonikarjev je prvo nagrado v igranju na diatonično harmoniko dobil Pavle Malnarič iz Krupe, na klavirski pa so prisodili prvo mesto Alenki Potočnik iz Kota pri Semiču. BRESTANICA — Nekdanji trapi-stovski samostan — Rajhenburg so mu včasih rekli — je star najmanj 1.000 let. Tako so odkrile zadnje raziskave restavratorjev, ki so našli tudi lepe poslikave iz 16. stoletja. Freske so veličastne in menda na Slovenskem nimajo primerjave. V gradu, ki je nacistom služil kot zapor za mnoge zavedne Slovence med drugo svetovno vojno, komunistom pa za zapore po koncu svetovne vojne, so. uredili Muzej slovenskih izgnancev. Sedaj naj bi po „nasvetu“ šentjurčece uredili v prvem nadstropju Muzej slovenskih političnih zapornikov in internirancev. In povojni in sedanji protikomunistični zaporniki? ŠTATEMĐERG — Na gradu Šta-temberg je bilo 9. in 10. septembra štirinajsto pisateljsko srečanje z naslovom „Od modeme do danes“. Posvečeno je bilo spominu Otona Župančiča, čigar stoletnica rojstva bo prihodnje leto. Srečanja se je udeležilo 23 pisaetljev iz Slovenije in Hrvatske in pet iz avstrijske Koroške. UMRLI SO (od 9. do 15. sept. 1977): LJUBLJANA — Maks Rojec; Cvetka Ukmar, knjigovodkinja;; Dominik Cotič, klep. m. v p.; Anton Virant, žel. up. (88) ; Minka Špeh, šivilja; Frančiška Novak r. Skubic; Marija Kolar r. Rozman; Dr. Peter Ute,, prof. biologijg; Alojz Kek, borec za sev. mejo; Marija Maček r. Trpin; Julka Pavle r. Simonič; Karel Erber, žel. usi.; Stanka Kobal r. Petclk; Jiuilijaha Trpin; Viktor Rus; Franc Ravnohrib (75), up.; Vladimir Kalinger, up., borec za sev. mejo; Ivanka Praprotnik (80); Andrej Štampfel, up.; Dušan Skoberne; Franc Sivka, kovinostrugar; Anton Brecelj, čevlj. m. v p.; Jože Dolinar, (90), pravnik v p.; Ivana Šuster r. Milharčič; Karolina Jan-huba-Golob; Ivan Teger (62); Jože Maček (76), up.; Dr. Marjan Poženel, finančni svetnik. RAZNI KRAJI — Jerica Gregorič r. Baumgartner, Velenje; Marija Ajdič (89) , Cegelnica pri Novem mestu; Ferdinand Bervar, Vnanje gorice; Franc Pugelj, Ilirska Bistrica; Jože Rozman, up., Moše pri Smledniku; Marija Znoj r. Dolinšek, biv. gostilničarka, Kranj; Matevž Kralj, up„ Podgorica; Bogomir Senica, pekovski m., Planina pri Sevizi ci; Jože Jurca, up., Vrhnika; Janez Avguštin, up., Reteče; Rudplf Rojnik, Celje; Anton Vodovnik (83), up., Prebold; Jožp .Strohsack (78), up. žel., Dovje; Ferdo Kunej, Trebče; Rozi Bergant-Bratoš, Zg. Gameljne; Rudi Steblovnik, Laško; Vladimir Kristan, Radovljica; Avgust Jankovič, Senovo; Jožefa Saje, Trbovlje; Ana Žepič,, Križe; Lojze Kralj, koroški borec, Litija; Josip čergonja, lup., Hrpelje; Antonija Florjančič r. Černivec, Kranj; Pavle Ban, Trbovlje; Vida Majetič, Kočevje. TUTlIfT" r« >■■■■■■■■■ ■■■UMUB ■■■■■■■ !■■■■■■■■■ H HIHIHI IX J. XJ. J- 1J JL — Iz življemjsi in degajanja v Argentimi Tine Debeljak: (50) Med hnjigami in revijami DR. MOMČILO ZEČEVIĆ: SLOVENSKA LJUDSKA STRANKA IN JUGOSLOVANSKO ZEDINJENJE 1917-1921 (Nadaljevanje III) Ko je prišel dr. Korošec z Dunaja v Švico 28. okt. v spremstvu poslanca dr, Laginje in tajnika dr. Žerjava, ga je sprejel srbski poslanik v Bernu, ki je potem informiral srbsko vlado na Krfu o Koroščevih izjavah. Te pa so bile monarhične, unitaristične, protife-deralne o bodoči državi, v nasprotju z njegovo politiko na Dunaju in doma, proti dosedanji SLS itd., tako da vzbujajo sum v resničnost, dasi jih Zečević potrjuje pa tudi — opravičuje z ne-poznanjem razmer med Trumbićem in Pašićem, da pa se je takoj po spoznanju — ni mogel verjeti Trumbiću, o 'balkanskih razmerah v srbski vla- vi — „vrnil k svojim pravim političnim stališčem in sprožil še v Ženevi svojo politiko.“ (145). In ta politika je bil njegov Ženevski pakt s Pašićem 9. nov. 1918, ki ga vsi poznamo. Novo je morda to, da je bilo določeno, da noben predsednik vlade — ne Srbije in Države SHS — ne bo član skupne vlade šestih ministrov, med katerimi je bil predlagan tudi Slovenec dr. Brejc. (152) Zanimive so okoliščine, v katerih je Korošec sklepal svoj sporazum. Bil je popolnoma izoliran od poročil od doma, tako iz Ljubljane kot iz Zagreba od NV. Zečević ugotavlja: „Upravičena je domneva, da so Korošca v Švici namerno pustili osamljenega, prepreke pa sta — kot kaže — postavljala Pašićeva vladajoča garnitura in S. Pribičević, v kasnejši fazi oba skupaj in v dogovo-ru.‘‘ (150) Dr. Korošec pa je storil vse, da bi bil v stikih... in je zaprosil kurirsko pošto iz Ljubljane (Ivan Gruden) in iz Zagreba. Zanesljivo je, da je dr. K. bil za zedinjenje Države SHS s Srbijo in črno goro na osnovi načela narodnosti in pravice narodov do samoopredelitve, kar je poudaril v svoji poslanici zavezniškim vladam 3. nov. 1918.“ (151). Tudi je obliko vladavine — republika ali monarhija — prepustil konstituanti. „Ta sporazum je bil velik uspeh Korošca in Trumbića — in prav ta je bil vzrok propada.“ V N V je že vodilo avtokratsko odločanje hrvatskosrbske koalicije, ki je podpirala srbsko vlado, zlasti S. Pribičević, ki je bil preko D. Simovića v stalni zvezi z regentom. Ta je silil na čim hitrejše zedinjenje. Ženevski sporazum je smatral za žaljiv, ministrstvo šestih za „spaček ministrstva“ itd. Pro-tić, predsednik vlade, je odgovoril, da ne „pripušča diskusije o monarhiji in dinastij)“ in zahteval odstop Pašića. Tako je Ženevski sporazum bil razveljavljen. K temu je dodati še to, da je tudi NV samo (S. Pribičević) diskvalificiralo dr. Korošca, češ, da „nima pooblastila za take pogodbe, da je le na „ogledih o razmerah“ itd. (158). Dr. Korošec in dr. Laginja sta tedaj ogorčena poslala brzojav prestolonasledniku proti taki „kršitvi jugoslovanske ideje“ in poudarila „da bi tak položaj utegnil biti nevaren za dinastijo... ki lahko postane vprašljiva...“ (158). Zečević po D. Jankoviču misli, da je bil Korošec „ranjen v častihlepju spretnega politika, ker se je čutil izigranega. ..“, ter se je s tem zameril prestolonasledniku za dolgo časa. Hotel se je K. vrniti čimpreje domov, pa so mu stavili — srbsko poslaništvo — take zapreke, da je prišel v Beograd 2. dec., dan po zedinjenju. 1. decembra 1918 je bilo zedinjenje izvršeno. Zečević ne opisuje podrobneje ne sestanka odposlancev NV s prestolonaslednikom, kjer ni bilo nobenega Slovenca, ne akta zedinjenja, ne govora prestolonaslednika, ne njegovih kategoričnih prilastitev (monarhije, dinasti- je in navadne večine za volitve ustave), ne njegovih obljub, le poudari, da je bilo izvršeno „po nedemokratični poti“. Opisuje zmagovito sprejemanje Korošca po postajah — po izvršenem zedinjenju. Pač pa podaja Koroščevo odobritev tega akta, ki ga je tudi priznala slovenska vlada, kar pomeni „preobrat Ì vodstva iSlLS“. Takoj pa pristavlja: .„Vendar ne smemo pozabiti dejstva, da je takšen politični preobrat vodstva SLS in njegovo privolitev v način in metodo zedinjenja izsilila velikosrbska buržuazija s perfidno politično igro, pomagali pa so ji v največji meri liberalci, torej demokratični meščanski krogi iz Slovenije, Hrvaške, Dalmacije in drugih jugoslovanskih dežel zunaj Srbije. Izkoristila je predvsem neugoden splet mednarodnih okoliščin za slovenske narodnostne interese, da bi najmočnejšo politično silo v Sloveniji — SLS — v usodnem zgodovinskem trenutku prisilila k odstopanju od njenega programa in načel v narodnostni politiki.“ (183 Zečević omenja, da je bil Korošec navajen v Avstriji na demokratično parlamentarno . ivljenje, tu pa še ni poznal „tradicije in metod političnih razmer. . zlasti Srbije... kajti tradicijo politično strankarskega .boja, zlasti metod, so ti takoj prenesli v novo državo. SLS se je znašla v Beogradu prakt’vno brez pravih zaveznikov, ve- ljala pa je v očeh Srbov za „katoliško konservativno, klerikalno in s proav-strijsko, predvsem pa republikansko u-smerjenostjo“ (188). To je vplivalo „zastrašujoče na politike ISlLS“, kar je bilo vzrok, da so „spočetka v državni rpo-litiki, predvsem v izbiri taktike, hodili po vijugastih in neznanih poteh.1“ Zlasti potem, ko je takoj 4. decembra prenehala Država SHS in je NV bilo brez političnega pomena. Samo za en dan je K. sprejel faktično predsedstvo NV, ko je praktično iže bilo. „premišljeno razbito“. Če je K. ob prihodu iz Pariza poročal v Ljubljani, da „severna meja ni v nevarnosti,,“ je zdaj iz Beograda (193) dal navodila, „naj doma vlada politična sloga, dokler je boj za Primorje, tudi Beljak in Celovec je treba zasesti in po vsej Koroški izpeljati vojaško organizacijo, ker Slovenci na Koroškem ne dobijo dovolj korajže za energičen nastop.“ Začel pa je takoj iskati politične zveze z najmočnejšo srbsko radikalno stranko, „edino poroštvo za vzpon v vladajočo strukturo nove države.11 Ko pa nato regent predsednika prve vlade Pašića ni potrdil zaradi osebne antipatije, je s tem povzročil prvo vladno krizo, še preden je bila prva vlada sploh imenovana. To dejanje regenta „je pomenilo prvi udarec demokraciji- in parlamentarizmu v komaj ustvarjeni državi, ko še nihče ni slutil, da je prvi v vrsti naslednjih...“1 ,-r. g 'i Obletnica Slomškovega doma V nedeljo, 25. septembra, je Slomškov dom obhajal svojo 16. obletnico blagoslovitve. Prireditev je bila posvečena slovenski izasJtaVi. Ob prisotnosti mnogih rojakov sta botra Doma, ga. Kati Potočnikova in Herman Zupan st., razvila zastavo in jo pritrdila na drog. Pozdrav slovenski zastavi Lic. Marjan Schiffrer je imel sledeči nagovor naši zastavi: Pozdravljena, slovenska zastava, naš ponos in bolečina! Prav ob zibelki zamisli Zed. Slovenije si bila spočeta. Naši študentje so te ponesli preko vse domovine in še na tuje. Avstrijski cesarici so vrgli šopek belo-modro-rdečih nageljnov v kočijo, 6. avgusta 1848 so te slovesno razvili na hribu Ostrovcu pri sv. Vrbanu na štajerskem, učitelj Jakob Ča-gram od Šent Lenarta pri Ormožu je hodil od vasi do vasi odet v slovenske trakove in budil ljudstvo. Pa ne samo dijaki, tudi kmetje so te vzljubili. Tako so kmetje ormoškega okoliša, razžaljeni zaradi zaničevanja njihove narodnosti ter prebujeni od gorečih rodoljubov, 17. septembra 1848 obesili raz stolpa župne cerkve v Ormožu slovansko zastavo, kot so jo takrat imenovali; vzklikajoč cesarju, domorodcem in vsem Slavljanom. Naš tlačan, naše ljudstvo, ljudstvo upognjenih hrbtov je vstalo in stresalo z ramen vedomca, ki mu je že tisoč let pil kri. ■Naša zastava! Botrovala si vsem množičnim taborom od Ljutomera do Št. Vida, v času najhujšega nemškega pritiska — vihrala z vseh mlajev in cerkva širom slovenske domovine, pripeta na prsih fantov in deklet, v rokah šolske mladine in prešla v resnično last slovenskega ljudstva, ki je tako s tvojo pomočjo zorelo v narod. Zastava!, naš ponos! Nismo imeli plemstva po krvi, imeli pa smo plemiče duha in ti si jih ovijala, ko smo jih polagali, utrujene, k počitku: Ivana Cankarja, Josipa iStritarja, Antona Bonaventura Jegliča in še in še nepregledno vrsto. Naša zastava, naša bolečina! Nisi spremljala slovenskih fantov na njihovem križevem potu v Kočevski Rog, toda nosili -o te v svojih srcih, nosili smo te v svojih srcih mi in te ponesli preko vseh oceanov, da ni vzporednika ne poldnevnika na širni zemeljski Obli, kjer ne bi vihrala. Zastava, naše upanje! Ko plapolaš ob argentinski, ameriški, kanadski, avstralski ali katerikoli zastavi: že, pritegni poglede naše mladine. Da bodo naši fantje in dekleta ob tvoji beli barvi spoznali resnico, proti laži idejnega popuščanja, proti laži življenjskega lagodja, proti laži narodnostnega utapljanja. Tvoja modra barva naj jim plemeniti duha in srca,' ob tvoji rdeči pa naj zagore v ljubezni do korenin slovenstva, iz katerih hočeš nočeš izhajajo, pa naj té poganjajo kjerkoli po svetu. Nas vse pa naj misel nate bodri, ko bomo malo-dušni, nam daje novih moči, ko smo utrujeni, pripravljenosti na žrtve, ko bomo razočarani. Naprej, zastava slave! Msgr. A. Orehar je nato blagoslovil zastavo, ki je prešla v roke predstavnikov mladine Mari Makovec in Janeza Jerebiča. 'Po dvigu obeh zastav in petju himen so se navzoči udeležili sv. maše, med katero je prepeval ramoški cerkveni zbor pod vodstvom Gabrijela Čamer-nika. Popoldanski spored Po kosilu je v popoldanskih urah bil kulturno-družibeni program. Na vrtu je bil pripravljen oder, kateremu je kraljeval napis „Naprej, zastava slave“, ob straneh pa grb Slomškovega doma in slika škofa Slomška. Po vhodu zjutraj blagoslovljene slovenske zastave sta pričela program ga. Alenka Pozničeva in Maks Nose, ki sta tudi povezovala točke s sestavkom dr. Jožeta Krivca. Najprej se je predstavil Dekliški zbor Gallusa pod vodstvom ge. Anke Gaserjeve in zapel Kje so tiste stezice, Luštno je vigred in Po vodi plava,— Pozdravne besede je imel predsednik Doma Ivan Makovec, ki je med drugim povdaril: „Zgraditi hočemo v naravnem zaledju slovensko središče, ki naj služi verskemu, kulturnemu in gospodarskemu življenju.“ To je pa možno doseči le v slogi: „Ena velika slov. družina smo. Skupaj moramo držati — skupaj delati, z ramo ob rami snovati in graditi“. Spomnil se je pok. dušnega pastirja Janeza Kalana in se zahvalil njemu, prav tako pa tudi vsem, ki so pomagali pri delu v ramoški slov. skupnosti. Opozoril je tudi na bodočnost: „Življenje v j naši Slomškovi družini je potrebno stalnega ohranjevanja in napredka. Odgovornost za skupno bodočnost je pravično porazdeljena med vse člane. Vsak mora po svojih umskih, telesnih, in finančnih možnostih pomagati pri lelu in življenju naše srenje... Naše poslanstvo je ohraniti in bogatiti slovensko miselnost.“1 Nato je prešel na slovenstvo. Kako je z njim? Pomenilo bo veliko več, če ne bomo iskali samega sebe, temveč skupni blagor; če bomo zvesti svojemu narodu in v pametnem odnosu do sveta, ki nas obdaja; če se bomo otresli jokavosti in omahljivosti. Našlo bo dušo, kadar se bomo otresli slabokrvnosti in hlapčevanja. „Z eno besedo: naše slovenstvo potrebuje več ponosa in več borbenosti.“ ■— Končne besede so bile prošnje Mariji Pomagaj in zavetniku Slomšku, naj izprosita pri Bogu mnogo pogumnih in zvestih po-snemovavcev pri delu za Boga in narod. Sledili so otroški nastopi. Marija Novak je naučila punčke in fantke vajo s paličicami; ga. Vladi Selanova vajo z ruticami in rajalno vajo na napev Kdor ima srce; ga. Etma Blejčeva pa plesno vajo z deklicami. Tudi otroški zbor gdč. Anice Šemrov je nastopil in zapel Veselo pesem, Pomladansko. Oj, zlati čas in Slomškovo Glejte, že sonce zahaja, O-troški zbor, ramoški cerkveni zbor in odrski igravec lic. Stanko Jerebič v vlogi strica Jaka, pa so sodelovali pri skupnem prizoru. Jerebič je povedal zgodbo, kako so butalci sol kupovali, zbor na je capei Zdravico, Slovenska zemlja in Triglav. Med prizorom sta Alenka Smole lin Janez Jerebič recitirala hvalospev Domu. — Vse nastopajoče so seveda 'gledavci nagradili s ploskanjem. Gostje so po končanih nastopih še pokramljali ob okusni jedači, medtem pa je ansambel Triglav, ki je tudi sodeloval z glasbenimi vložki pri popoldanskem programu, poskrbel za plesno razvedrilo. GB S L O V E N C S ARGENTINI Osebne novice: Diplomirala je na buenosaireški medicinski fakulteti ga. Tinka Vombergar, ravnateljica Mestne šole za višje medicinske sestre. Je to prva Slovenka, ki je dosegla „licenciado en enfermeria“ iz te novejše stroke medicinskih ved. — Čestitamo! Umrl je v Ljubljani g. Miloš Žigon, ki je bil spočetka našega zdomstva precej let z nami v Buenos Airesu. DRUŠTVO SLOVENSKA PRISTAVA V CASTELARJU vas vljudno vabi na materinski dan združen z družinskim srečanjem v nedeljo, 16. oktobra 1977 in na Fristavski dan v nedeljo, 30. oktobra 1977 JAVNI NOTAR FRANCISCO HAUL CASCANTI? Escribano Publico Cangallo 1642 Buenos Aires Pta. baja, ofic. 2 T. E. 35-8827 BUENOS AIRES Goršetov večer v SKA V soboto 22. septembra je Slovenska kulturna akcija počastila osemdesetletnico umetnika kiparja Franceta Gorše-ta, svojega ustanovnega člana in zvestega sotrudnika njenih revij. Uvodoma je spregovoril nekaj besed predsednik SKA dr. Tine Debeljak, ki je Gor-šeta označil kot umetnika iz Meštrovi-čeve šole, ki pa je rastel v svojo individualno podobo z delom najprej v zamejstvu, potem v domovini in po emigriranju 1945 v taboriščih, Trstu, Ameriki in zdaj spet na slovenskem Koroškem. Prebral je pismo s čestitko SKA za njegov jubilej, ki so ga podpisali vsi udeleženci. Nato je Nikolaj Jeločnik govoril o svojem nedavnem obisku pri umetniku v Svečah, opisujoč v literarno esejističnem slogu pot do njega, njegovo novo bivališče, njegovo delo in razgovor z njim, tega je deloma ilu- Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK specialist za ortopedijo in travmatologijo Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja Capital Federal Tel. 41-1413 O-dinira v torek, četrtek in