gLQY JTJ^g GLASILO ČEBELARSKIH ORGANIZACIJ ČEBELAR SLOVENIJE St. ’S Ljubljuna, 24. maja 1%1 Le to I.XIII VSEBINA Janez Gosposvetski: Dobro satje — uspešno čebelarjenje.................................97 V. D.: O ropanju med čebelami................101 I. Žunko: Nič novega, pa vendar.............103 Virinašan: Kako so letos čebele prezimile . . 105 Frane Cerovšek: Dve matici v eni družini . . 107 Ing. Jože Rihar: Umetuo osemenjevanje čebeljih matic (Nadaljevanje in konec)...........109 F. R.: Počrnelost čebel......................IH Tihomir Jevtič: Ob jugoslovanski standardizaciji satnikov, panjev in nekaterih drugih čebelarskih potrebščin.......................117 Jože Hribar: Vloga in delo čebelarske organizacije v nekdanji in današnji družbi (Nadaljevanje in konec).........................114 OSMRTNICE Franc Rojšek, Nace Rakar, Franc Marki . . 123 MALI KRUHEK Preprosta priprava za označevanje matic. Zadelavina na okenskih mrežah. Tri dodane matice ima na vesti. Satovje čez zimo v me-dišču. Atomski alarm. Kako čebelarimo v Izlakah......................................124 NASA ORGANIZACIJA Čebelarsko društvo Trebnje...................126 Čebelarsko društvo Ptuj ..........................126 Občni zbor čebelarskega društva Velka . . . 127 Iz Zagorja ob Savi...........................128 List izhaja vsakega 24. v mesecu. Člani, ki plačajo letno članarino 780 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor. Odgovorni urednik: Vlado Rojec. Letnu naročnina za nečlane 900 din, za inozemstvo 1200 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 100 din, na 16 straneh 50 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka čekovnega računa pri Komunalni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta 600-14/3-1077 DOBRO SATJE — USPEŠNO ČEBELARJENJE JANEZ GOSPOSVETSKI V sodobnem čebelarstvu posvečamo veliko pažnjo dobremu satju, lire/ dvoma je nenaravno in celo škodljivo, če čebelar zavira gradnjo •satja. Pospeševanje te gradnje ugodno učinkuje na marljivost in zdravje čebelje družine, hkrati pa z dodajanjem satnic ob pravem času preprečujemo rojenje. Znano je, kako marljiva je družina, ko gradi satje. Kakor hitro pa se odloči za roj, je konec z izdelavo satovja, čeprav je še tako ugodna paša. Zato je satnica v plodišču nekakšen barometer za čebelarja, saj mu kaže razpoloženje čebelje družine. Jaz se že dolgo ravnam po tem barometru. Spomladi, ko je ugodna paša. dodam družini ob kraju gnezda eno ali dve satnici. Če vidim, da ju čebele z vso naglico izdelujejo, sem prepričan, da je družina v redu. V nasprotnem primeru pa takoj vem, da se pripravlja 'Ui rojenje, ne da bi mi bilo treba pregledati ostalo satje. Zaradi tega ni morda še zaradi marsičesa drugega je koristna redna obnova satovja. Graditev satja je velika mojstrovina in vzame čebelam mnogo «asa. Zato ni nič čudnega, da so skušali nekateri čebelarji sate umetno narediti iz voska. Pojavili so se razni izumi, pa spet izginili, ker se pri čebelah niso obnesli. Ostalo je naposled le pri osnovi z vtisnjenimi dni celic, to je, pri satnici. ki jo dokončno zgradi jo čebele. Tudi te osnove morajo biti iz voska, kajti z drugimi umetnimi surovinami čebel ne moremo zlahka prevariti. Da je temu tako, so se lani lahko prepričali vsi tisti čebelarji, ki so uporabljali v svojem čebelarstvu satnice iz potvorjenega voska, kupljene v Medeksovi trgovini. Že pred leti sem si nabavil ročno stiskalnico za satnice od tovarne Rietsche iz Biberacha. Z njo sem ulival in stiskal zase potrebne satnice, pa tudi drugim čebelarjem sem jih oddajal. Te satnice so čebele zelo rade »prijele« in neverjetno naglo izdelale. Hitro izdelavo sem •WA€♦:•••••• ';s»i •AaS?« **&!♦£*«! Sl. 1. Izmaličen sat zaradi parafinaste osnove. Celice so zlasti v spodnjem delu posedene in zategnjene pripisoval dejstvu, da so doma idite sainice nekoliko debelejše. Odvečnega voska čebele ne zavržejo, ampak ga uporabijo pri nategovanju celic. Da je res tako, lahko ugotovimo, če si ogledamo iz take satnice napravljen sat proti svetlobi. Takoj opazimo, da je povsod enako prozoren, medtem ko satnica prej ni bila. Meni so jih čebele zlasti v mediščih tako lepo izdelovale, da si boljših ne bi mogel predstavljati. Tako enakomerne so bile vse celice, da jih je bilo užitek gledati. Žal, da je izdelovanje satnic z ročno stiskalnico mučno, počasno in združeno s ponesnaženjem razne posode in prostora. Ko so pred leti dobili od iste tovarne v Ljubljani avtomat za izdelovanje satnic, sem prenehal sam ulivati satnice. Takoj sem nesel vosek v Ljubljano in dobil za zamenjavo satnice. Bile so zelo krhke, toda njih kvaliteta je bila odlična. Čebele so jih dobro izdelovale. Skratka, bil sem zadovoljen in vesel takšnega izdelka, Bil sem trdno prepričan, da je za vselej »odklenkalo« izdelavi na ročni stiskalnici. Dne 24. marca I960 sem zopet zamenjal nekaj kilogramov voska za satnice. Ko je nastopil čas graditve, sem jili pričel dodajati družinam. Toda glej ga šmenta! Čebele so dodane satnice nekam čudno Sl. 2. Isti sat kot nu prejšnji sliki z druge struni. Trotovimi je tu razraščena kljub isti osnovi popolnoma drugače ^maličile. Matice jih niso in niso hotele žaleči, medtem ko so stare sate v redu zalegale. Satnice so učinkovale kot nekakšna ločilna deska. Kaj je bilo temu vzrok, nisem mogel dognati. V svoji nevednosti sem obdolžil matice neplodnosti. Tako sem marsikatero uničil dodal novo. Rezultat je bil isti. Ker so matice zalegale le na štirih do petih satih, mi je nekaj panjev zelo oslabelo. Zares pošteno sem se jezil, ali vzroka nisem in nisem našel. Iskal sem ga povsod tam, kjer ga ni bilo. Tako sem klavrno zaključil čebelarsko leto I960. Letos so se čebele zaradi rane pomladi zelo zgodaj razvile. Zato so bili nekateri panji že v začetku aprila godni za nastavljanje. Ko sta zacveteli češnja in borovnica, sem dal prve satnice v plodišča. Bile L so to lanskoletne satnice. Zelo me je zanimalo, kakšen bo uspeh. Tehnica je kazala dnevno do 1,50 kg donosa. Dne 7. aprila sem šel gledat, kako čebele gradijo novo dodane satnice. Ko izvlečem prvo in drugo, skoraj nisem mogel verjeti, da je kaj takega mogoče. Bile so tako grdo znakažene, da sem jih dal za spomin fotografirati. Slika I prikazuje neko tako satnico na prvi strani, slika 2 pa isto satnico na drugi strani. Pazljiv bralec bo takoj opazil, da so čel>ele j drugo satnico povsem drugače zgradile. Na prvi strani je v glavnem : Sl. 3. Brezhibna izdelava satnice, ulite iz čistega voska. Sat je matica takoj zalegla, vendar jajčeca na sliki niso vidna znakažena spodnja polovica satnice. Človek ima vtis, da je bilo v panju le pol satnice, medtem ko so ostali del čebele same dogradile. Dru ga stran iste satnice je preprežena s trotovino v (reli pokončnih smereh in torej nima prave povezave s prejšnjo stranjo. Vse to me je tako raztogotilo, da sem pri priči šel kuhat stare vošči ne in pokrovce iz prejšnjega leta. Ko se je pravkar skuhani vosek počasi ohlajal, sem poiskal ročno stiskalnico, jo očistil prahu in pripravil še drugo orodje, ki je potrebno za izdelavo satnic. Ko se je vosek strdil, sem ga znova raztopil in naredil iz njega 5 kg satnic. Še ne povsem osušene sem zažičil in jih takoj dal v panje. To je bilo 9. aprila popoldne. Bil sem neverjetno nestrpen in že drugi dan sem šel pogledat, kako so jih mmm »»H čebele izdelale. Ko povlečem prvo satnico iz panja, je je bilo 75% izdelane in zalezene z jajčeci. (Glej sliko 3!) Bil sem že velikokrat vesel uspeha pri čebelah, vendar nikoli tako kot tedaj. Jasno mi je bilo, da se čebele ne dajo kar tako prevariti. Oh, koliko zalege bi bilo več. če ne bi dodajal tistih Medeksovih satnic. In koliko jeze bi bilo manj! Tudi panji bi bili bolj živalni, če bi jih v letu 1(X>(} ne uporabljal. In naposled bi bil celo pridelek večji. Ne vem, ali se pri Medeksu zavedajo, koliko škode so napravili čebelarjem s parafinom, ki je bil primešan vosku za izdelavo satnic. Znano mi je, da izdeluje v Ameriki podjetje Root satnice iz treh plasti. V sredini je neka umetna smola, na obeh straneh pa tanjša plast voska. Če so te satnice tudi dobre, ne morem povedali. Reklama jih zelo hvali. V raznih slikah prikazujejo, da jih matice lepo zalega j o. Sicer pa niti v Ameriki ni vse tako, kot bi moralo biti. Spominjam se, da je pred leti odgovarjal urednik revije »Gleanings in Bee Cult ure« Jack Deyell nekemu piscu, ki je poveličeval prednosti obnove satja, takole: »Na veliki čebelarski farmi Root imajo satovje, ki je staro že več kot 25 let, a ni opaziti nikakšnih okvar na njem. Prava naivnost! Jaz sem imel priliko videti, kako so se v neki čebelji družini polegale prav majhne čebele ravno zaradi tega, ker je bilo satje prestaro. Ko sem si satje pobliže ogledal sem ugotovil, da so celice za četrtino manj globoke kot pri normalnem mladem satovju. In to ni nobena okvara? Le kateri čebelar bi si upal trditi kaj takega? O ROPANJU MEI) ČEBELAMI v. D. Začetniki naletimo pri čebelarjenju večkrat na kakšne nevšečnosti, ker še ne vemo, kako naj ravnamo ob različnih prilikah s čebelami, da jim pomagamo, če je potrebno. Starejši čebelarji se v takih primerih hitro znajdejo, zato je pri njih redkokdaj kaj narobe. Jaz imam čebele zelo rada. Že v začetku svojega čebelarjenja sem se trudila, da bi čim pravilneje in čim bolje ravnala z njimi. Zgodilo pa se mi je, da so se nekoč pričele čebele vsevprek med sabo klati. Krivda je bila na moji strani. Shranila sem nekaj satovja v medišče starega panja. Matično rešetko in žrelo v medišču sem sicer zaprla, nisem pa opazila, da se vratca niso dobro zapirala. Čebele so kmalu našle vhod skozi razmajana vratca v notranjost panja. Ko so znosile ves med iz njega, so začele siliti tudi pri drugih vratcih v panje, spredaj pri žrelih pa so se začele tepsti. Rada bi takoj ustavila to klanje, a nisem vedela, kako. Tekla sem gledat v čebelarsko knjigo in zvezke ter na hitrico preletela nekatera poglavja. Razočarana pa sem knjigo odložila, ker nisem našla v njej ničesar o ropu med čebelami. Brž sem pričela napeto razmišljati, kaj naj storim, da ne pride še do česa hujšega. Zavedala sem se, da morajo čebele dohiti skupen močan vonj, nekoliko omamljiv, vendar naraven, da jih ne bo odbijal. Poiskala sem čebulo, jo narezala in z rezinami močno na-drgnila brade, okolico žrel in zadaj vsa vratca po robovih. Seveda sem satovje, ki je povzročilo rop, najprej odnesla stran. V medišče, kjer sem imela poprej satje, sem postavila posodico s tlečo bukovo gobo, vratca pustila odprta in tudi notranjost medišča močno nadrgnila s čebulo. Nazadnje sem obdrgnjene koščke čebule še potrosila po me-dišču in spredaj po bradi. Čebele so se neverjetno hitro umirile. V približno desetih minutah je bilo vse v redu in zopet so veselo in nemoteno izletavale. Sedaj se vedno izogibam vsemu, kar bi moglo povzročiti rop. Če pri krmljenju kaj pokapljam z medom ali s sladkorno raztopino, takoj vse skrbno zbrišem. Pa tudi sicer pazim, da ni nikjer nastavljeno kaj takega, kar bi privedlo čebele do medsebojnega klanja. Naj povem še neko drugo podobno zgodbo iz svoje čebelarske prakse. Preden sem pričela čebelariti, mi je neki čebelar pravil, da postavi točilo po točenju vedno v bližino čebelnjaka. Čebele ga tako temeljito obližejo, da ga potem niti umivati ni treba. Ko sem prvič točila, sem tudi jaz ravnala po tem nasvetu. Ker pa sem se bala, da se bodo čebele prilepile na med, sem zaradi varnosti poprej poškropila stene točila z vodo. Vendar to ni nič zaleglo. Voda se je takoj posušila in, čeprav sem stene znova poškropila z vodo, so bile čebele kar v gručah zlepljene. Treba jih je bilo hitro rešiti. Narahlo sem pljusknila vodo v točilo, nato pa stresla vse čebele na travo. Ko sem jih še tam nekoliko poškropila so se začele dvigati in odletavati. Vse do zadnje so se rešile in niti ene mrtve ni bilo čez nekaj ur na travi, kamor sem jih stresla. Zelo sem bila vesela, ker sem tako rešila precej čebel mučenja in smrti. Spoznala pa sem. da ni dobro nikoli nastavljati z medom namazane posode čebelam. Sedaj jih vedno oplaknem, vodi dodam še nekaj sladkorja, to pa pokladam družinam v panjih kot pri krmljenju in nimam nobenih neprilik več. NIC NOVEGA, PA VENDAR. I. ŽUNKO Sedanji urednik Slovenskega čebelarja mi je nekoč v razgovoru dejal, da povzroči vsako ropanje med čebelami čebelar sam. — Od tedaj dalje sem vsako ropanje, ki sem ga opazil, ali če sem drugače zvedel zanj, gledal le s tega stališča in po večletnem opazovanju moram pritrditi, da je res tako. Leta I960 sem bil pri nekem sicer neorganiziranem čebelarju v zasavskih hribih. Pripovedoval mi je, kako strašno so jeseni 1959 pritisnile v njegov čebelnjak tuje čebele v času, ko so kopali krompir, t. j. po odcvetenju ajde. Ker je bil zaposlen z delom na posestvu, se za čebele ni imel časa brigati, zato je ropanje opazil šele, ko je bilo že v polnem teku. Potem je čez dan svoje čebele zapiral, vratca odzadaj pa pustil odprta. Na mrežah okenc so se čez dan nabrali celi roji čebel, ki niti zvečer niso odletele, temveč so vztrajale tudi čez noč. Da bi se mu panji ne zadušili, jih je odpeljal v oddaljeno vas k svojemu bratu, roparice so pa še več dni potem pritiskale v prazen čebelnjak. Stvar se mi je zdela čudna, ker sem vedel, da ni v bližini nobenih čebel. Spraševal sem ga, če je pred tem imel kak opravek pri čebelah, pa je trdil, da ni imel za to časa zaradi jesenskega dela na polju; čebele je nameraval pregledati in dokrmiti pozneje. Po razgovoru sva šla v čebelnjak, v katerem je bilo kakih osem AŽ-panjev in še nekaj drugih panjev. Prednja stena čebelnjaka ni bila niti zgoraj niti ob straneh zaprta, ker so v kotu nesle kokoši. Po panjih in policah je povsod ležalo staro satovje; žrela panjev so bila zglodana. Znano je, da po ajdovi paši privablja čebele ne samo duh po medu, temveč tudi duh po vosku in, ker je bilo v odprtem čebelnjaku satovje, je to privabilo tuje čebele, zaradi česar je nastal rop. Pred leti me je naprosil čebelar iz bližnje vasi, naj pridem takoj k njemu, ker ima v čebelnjaku luido ropanje. V bližini je namreč prezimoval čebele neki Ljubljančan, ki naj bi bil kriv te nezgode. Res je v starem kmečkem čebelnjaku, polnem špranj in odprtin, kar šumelo. Ko sem roparice nekaj časa opazoval, sem ugotovil, da ima mož v nekaterih praznih panjih spravljeno medeno satje. En panj je bil ob strani počen, čebele pa so našle režo in rop je bil tu. Seve, to ni bil pravi rop, temveč odnašanje medu iz spravljenega satja. Udeležene so bile pri tem tudi domače čebele. Umno so rešili vprašanje ropanja čebelarji iz vasi Tirna pod Sv. goro v Zasavju. V vasi je bilo nekaj manjših čebelarstev po vrtovih kmetij; stalno so imeli opraviti z ropanjem. Po posrečeni domislici enega izmed teh čebelarjev so postavili vse čebelnjake na en vrt v vrsto, tako da med čebelnjaki ni bilo presledka. Poslej je prenehalo vsako ropanje. Prvo leto po vojni sem napravil jeseni družino iz suhih čebel iz treh podrtih kranjičev. Polomil sem ga, ker sem začel narejenca že naslednji dan pitati. To družino so mi čebele v dveh dneh tako temeljito izropale, da je ostalo samo prazno satje v panju. Poslej sem bil previdnejši in, če sem še kdaj podiral kranjiče, sem čebele stresel na deloma medeno satje ter jih imel nekaj dni priprte. Dopital pa sem narejenca šele po enem tednu, ko so se čebele dodobra vletele in se med seboj spoznale. Odkar tako delam, mi niso čebele nobenega narejenca več izropale. Sploh pa v svojem čebelnjaku, ki šteje okrog 40 matic, doslej še nisem imel opravka s kakim omembe vrednim ropanjem. Že več let uporabljam pri svojih panjih sicer zelo preproste, vendar čisto posebne lesene zaporice, kot jih kaže slika na sir. 128. Preizkusil sem vse vrste zaporic in vse znane načine zoževanja žrel v zimski in brezpašni dobi; naposled sem ostal pri teh. Zdi sc mi, da te zaporice preprečujejo ropanje. Ne morem trditi, da so popolnoma uspešne, ko je ropanje na višku, saj vemo, da takega ropanja ni moč z ničemer ustaviti, temveč je treba čebele odpeljati. Pri tem ravnamo dostikrat narobe, da odpel jamo ropane panje, namesto da bi odpeljali tiste, ki ropajo. Meni se te zaporice obnesejo; ireba bi jih bilo preizkusiti še. v drugih čebelnjakih in ob raznih, okoliščinah. Kakor hitro opazim pri kakem žrelu v brezpašni dobi sumljiv promet, takoj pritrdim zaporico k žrelu. Tuje čebele iščejo vhod okrog zaporice, a ko ga ne najdejo, odlete. Sicer pa namestim zaporice že kmalu jeseni pred žreli in ostanejo tam do dobre spomladanske paše. le zaporice pa imajo še drug pomen. Zaradi njih ne more zimsko sonce sijati neposredno v žrela in izvabljati čebel; veter ne piha naravnost v panj. Na sliki je videti, da drže zaporice klinčki, ki so uprti v strop verande, in sicer ne samo zato, da jih veter ne premakne, temveč tudi zato, da je ne more privzdigniti rovka. Kakor vidite, so te zaporice vsestransko koristne. Res pa je, da je treba v zimskem času vsakih 14 dni zaporice odmakniti in s kurjim peresom odstraniti mrtvice, ki se naberejo v žrelu panja. To pa je treba tako in tako napraviti pri vseh načinih zoževanja žrel čez zimo. l ake zaporice napravimo iz 15—20 mm debelih deščic. Iz deščic narežemo 4 cm široke in 14 cm dolge kose. Žrela panjev so navadno 12 cm široka, zato mora biti deščica 14 cm dolga, kajti le potem žrelo popolnoma zapre; če bi imel kdo bolj široka žrela, morajo biti tudi letvice daljše. V tako letvico ali deščico izrežemo potem na dol j nji strani odprtino, široko 4 cm, visoko pa samo 5 do 7 mm. Višja ta odprtina ne sme biti. Nekaj časa sem z žago, dletom in rašplo dolbel te odprtine, pa sem se tega naveličal in začel na deščice pribijati z žebljički za žičen je druge kose 5—7 mm debelili deščic, puščajoč na sredini 4 cm prostora za žrelo. To mi je nekako bolj šlo od rok kakor izrezovanje. Za nabijanje je dober tudi lesonit, podložiti pa ga moramo z lepenko, da dobimo zaželeno debelino. Podložene ožje ploskve za-poric. morajo biti ravne in gladke, da se tesno prilegajo k notranji steni panja. KAKO SO LETOS ČEBELE PREZIMILE V I K M A S A N Letos se v našem okolišu noben čebelar ne pohvali z dobrim prezimi jenjem čebel. Niso padle zaradi pomanjkanja hrane, tudi mrtvic ni bilo dosti v panjih, a v primerjavi z drugimi leti so bile spomladi družine slabše. In kaj je bilo temu vzrok? Vzrokov je bilo več. Prav je, da si jih natančneje ogledamo in si jih zapomnimo za bodoče. Zlasti čebelarji začetniki naj si jih dobro utisnejo v spomin. Kot prvi in glavni vzrok je bila lanskoletna slaba paša. Vse leto je bilo preveč mokro in kot tako za medenje neugodno. Znani pregovor pravi, da vzame suša en del, moča pa tri dele pridelka, a to velja še prav posebno v čebelarstvu. Prvi pomladni razvoj je bil tam, kjer je čebelar nekoliko pomagal, še kar dober in so bile družine v začetku maja že na višku. Lahko bi bile izkoristile vsaj skromno travniško pašo, a so bile višje sile proti temu! Panji so bili sicer močni, toda brez medu. Le redek čebelar je rabil točilo. Če je točil, je med tako rekoč ukradel čebelam, l o se mu je pozneje bridko maščevalo. Roji se niso razvijali, kakor smo želeli. Satnic so čebele malo izdelale; največ so jih pokvarile. K temu je precej pripomogla kakovost satnic in torej ni šlo vse to na račun slabe paše. Po travniški paši je pri nas po navadi do kostanja brezpašna doba. Kako leto prime smreka, a to so redke izjeme. Tako so ta čas čebele navezane le na to, kar imajo v panjih. Toda lansko leto so bili prazni in zato smo s težavo pričakovali kostanjevo pašo. Pa kakor ne pride nesreča nikoli sama, nas je tudi kostanj popolnoma razočaral. Cvesti je začel o pravem času. Zaradi pogostili močnih ploh pa ni dal nič, saj vemo, kako je kostanjev cvet občutljiv za dež. Malenkost cvetnega prahu, ki so ga čebele nabrale, ni bilo niti za zalego, še manj za kakšno zalogo. O medu, sicer grenkem, a tako potrebnem ni bilo sledu. Po odcvetenju so bile družine slabše koi prej, ker so plohe uničile dosti pašne živali. In ravno ta pomanjkljiva paša je kriva vsega našega lanskega neuspeha in slabega prezimovanja čebel. Ako je kostanjeva paša dobra ali vsaj srednja, dobe na njej čebele dosti cvetnega prahu in tudi nekaj medu. Matica takrat zalega, da je veselje. Zdi se, da se tudi ona zaveda važnosti te paše za nadaljnji razvoj družine. Sati so polni pokrite in odkrite zalege, shrambe za cvetni prah pa so založene do vrha. Mlade čebele, ki se tedaj poležejo, pridejo pri nas v poštev za skromno jesensko pašo. Po kostanju ni nobene izdatne paše več. ()1> ugodnem vremenu dobe družine na otavi ravno za sproti in. če še te ni nič. črpajo vse za nemoten razvoj iz zaloge, nabrane ob kostanju. Te pa lansko leto ni bilo in tako so družine le životarile. Nekateri čebelarji so prepeljali čebele v hojevo pašo na Notranjsko. Tudi tu niso čebele nič dobile. Ako so v nekaj dneh lepega vremena malenkost nabrale, so to v deževni dobi zopet porabile, tako da so bile potem na istem kot prej. Domov so vozili čebelarji slabše panje kot v pašo. Le redki so prišli v hoji na svoj račun. V taki brezpašni dobi bi morali čebelam vsekakor pomagati, da bi ostale pri moči za zadnjo pašo. Pa smo menda prav vsi čebelarji enaki. Pomagamo jim spomladi, jeseni dodamo, kar manjka, a da bi pitali poleti, tega pa ne. In posledice? Matica omeji zaleganje, mladih čebel je zmeraj manj in slabe družine ne morejo izrabiti zadnje paše. Lansko leto je ajda lepo kazala. Cvetela je ob lepem vremenu in tudi noči so bile tople. Bili so vsi pogoji za dober donos. A ta je bil malenkosten, ker ni bilo zadosti pašnih čebel. Tudi zalege je bilo malo. Družine, ki imajo jeseni obilo zalege, gredo močne v zimo in kot take tudi dočaka jo pomlad. Živalnih družin pa lansko jesen nismo imeli, zato so bile spomladi šibke. Še en vzrok je po mojem mnenju vplival na prezimovanje. Ker smo lansko jesen morali dodati nadpolovično zimsko zalogo, so imele IM čebele mnogo posla z njeno predelavo, kar jih je silno izčrpalo. A ko so družine močne, predelajo dodani sladkor le stare čebele in mlade ostanejo nedotaknjene. Lansko jesen, ko so l>ile družine slabe, pa so morale tudi mladice prijeti za to delo. S tem so se predčasno izrabile in, ker že prej niso živele v izobilju, so šle prekmalu v smrt. Še na en neljub pojav, ki smo ga opazili letošnjo pomlad, bi rad opozoril. In sicer na spomladansko ropanje. Ropanja smo vajeni predvsem jeseni po končani ajdovi paši, letos pa smo imeli z njim opraviti tudi spomladi. Ker so' bili dnevi lejii in topli, so čebele dobro izle-tavale in stikale vsepovsod za hrano. Ker jim narava ni nudila medičine niti cvetnega prahu, so iskale pač tam, kjer je bilo oboje, to je v sosednjih panjih. Prvi so bili na vrsti brezmatični panji in slabiči. Ko so te obrale, so se spravile še na druge. Ako ni tega čebelar pravočasno opazil in ukrenil vse potrebno, je imel lahko velike izgube. Kad ar ni nobene paše, je najbolje, da nastane po nekaj izletnih dnevih zopet hladno vreme. Tako se čebele, ko so se očistile, hitro umire. Žal, da letos ni bilo tako. Zato je redek čebelar, ki ne bi plačal večji ali manjši davek na ta račun. Marsikomu se bodo zdele te vrstice odveč. Mislil bo: »Pisec se stara in vidi strahove še tam, kjer jili ni.« Misli so proste in poceni, a izkušnje so drage in te si nabere čebelar šele po dolgoletnem čebelarjenj u. DVE MATICI V ENI DRUŽINI FRANC C K K O V S E K Marsikdo, ki bo prebral zgornji naslov, si bo mislil: »Vidiš ga, zopet eden od tistih, ki bi rad populariziral dvomatični sistem.« Vendar ne nameravam kaj takega, ker vsaj naši čebelarji, ki so dvomatični sistem preizkusili, niso imeli posebnega uspeha. Pač pa bi rad popisal zgodbo o dveh maticah, ki sta se sami po sebi pojavili v neki čebelji družini. Mesca maja po akacijevi paši sem pregledoval svoje panje. Hotel sem ugotoviti, ali se že kateri izmed njih pripravlja na rojenje. V nekem panju sem zapazil na skrajni levi strani zalego z matico in •ui desni prav tako zalego in matico. Najprej sem mislil, da je ena sama matica tako zalegala in da se je ta med pregledovanjem premaknila na drugo stran panja, kar se večkrat pripeti. Pa sem le začel dvomiti, da bi matica tako naglo prelezla kar sedem ali osem satov. Kadar si v dvomih, je najbolje, da se prepričaš, kaj je na stvari. Zato sem tudi jaz takrat pogledal v zvezek, v katerega zapišem vse, kar pri kaki družini opazim, lam sem našel zapisano pod številko panja 21, da je matica iz leta šestinpetdesetega in da je označena z barvo. Nato sem še enkrat natančno pregledal družino in ugotovil, da je na levi strani panja zalegala mlada, na desni strani pa stara matica. Staro matico sem spoznal po rumenem znaku na oprsju, ki sem ga prej spregledal zaradi tega, ker je bila barva že nekoliko oguljena. Mlada matica je bila precej velika in ni imela na oprsju nikakega znaka. Obe sta nemoteno vsaka na svoji strani lepo zalegali. Tako se mi je ponudila priložnost, da preizkusim dvomatični sistem. Mlado matico sem pustil v plodišču, staro pa sem prestavil v medišče z vso njeno zalego. Omenim naj še to, da sem v plodišču našel nekaj matičnikov, kar je potrjevalo, da je bila ena matica res mlada. Čez poletje in jesen sem večkrat pogledal, kako je v tem panju, vendar nisem opazil nič posebnega. Šele mesca oktobra, ko sem dodajal zimsko zalogo, nisem več našel stare matice. Zalegali sta obe do jeseni, kar se je tudi poznalo, saj je bil panj v primerjavi z drugimi izredno močan. Zapiski iz prejšnjih let so o tem panju trdili, da je miren in dober medar. Verjetno je moral že pred leti na podoben način prele-gati. Našel sem namreč v zvezku namesto podatkov o starosti matice samo vprašaj. To seveda zgolj domnevam, kajti matice barvam šele zadnjih pet let, za poprej pa nimam prave kontrole o njih starosti. Iz tega, kar sem tu napisal, lahko vidimo, da je barvanje matic zelo koristno. Meni je barvanje matic pomagalo razvozi jati marsikatero uganko, na katero sem naletel pri pregledovanju panjev. Zato ga priporočam vsem čebelarjem. Priporočam ga tembolj, ker sem opazil, da se tudi krplji ne zadržujejo na barvanih maticah. Kar pa me je prav posebno presenetilo, je to, da sem ugotovil, da doživijo nekatere matice starost štirih — da, celo petih let in čeprav omejeno, še vendar dobro zalegajo. Nekateri menijo, da je najbolje pustiti naravi njena lastna pota. Pa ni tako! Preprost odgovor je takoj tu: naravo moramo večkrat krotiti. Trotovec je na primer tudi delo narave. Ali bomo zato pustili, da trotovke pokvarijo s trotovsko zalego celice delavk na satju? l)o trotavosti lahko pride tudi pri maticah, ko ostare. Vendar tega ne bomo dopustili, ker jih bomo pravočasno izmenjali. Če seveda ne A^emo za njih starost, je to nemogoče. UMETNO OSEMENJEVANJE ČEBELJIH MATIC ING. JOŽE RIHAR Instrumentalno osemenjevanje matic. Prvi je poskušal prenesti s čopičem trotovo spermo v matična spolovila že znameniti Huber leta 1814, in to na predlog prirodoslovca Bonnet a. Mac Lain je 1886. prvi uspešno uporabljal v ta namen brizgalko. Podobne poskuse je delal Bishop 1915., vendar brez uspeha, ^ato je začel podrobneje raziskovati spolne organe matice in trota ter leta 1920 odkril v nožnici zobčasti zatič. Laidlan> je kasneje ugotovil, da je nožnični zatič nad vse pomemben za uspeh pri umetnem osemenjevanju. V semensko mošnjico Pride namreč le tisto seme, ki ga vbrizgamo izza zatiča. Biološki pomen zatiča je pa v tem, da preprečuje semenčicam iztok. Watson je 1926. prvi izdelal specialno brizgalko iz stekla, ki jo je imel pritrjeno na mikromanipulatorju. Medtem ko so njegovi predhodniki držali matico v roki ali jo dali v papirnato cevko, je Watson izdelal posebno leseno vdolbeno podlago in nanjo pritrdil matico z gumijastim trakom. Osemenjeval je pod binokularnim preparirnim mikroskopom. Vhod v nožnico je med operacijo imel odprt s pinceto, ki jo je držal z roko. Pri tem matice ni omamljal. Watson je kasneje brizgalko še izpopolnil. Nolan (1933, 1939) je tehniko osemenjevanja znatno zboljšal. Uvedel je sodobno delovno mizico — kovinski stativ, trobasto držalo za matico in brizgalko po vzoru avtomatičnega svičnika, kjer se bat premika s pomočjo vijaka. (Konec brizgalke ima v premeru 0,55 do 0,60 mm, odprtina matice pa postane okrog 0,67 mm široka.) Še boljšo delovno mizico je napravil leta 1944 Laidlam. Za odpiranje spolne odprtine je začel uporabljati dva različna kaveljčka (kljukici), ki ju je premikal z vi jaki. Za anestezijo matic je uvedel ogljikov dvokis. Ker je spoznal vlogo nožničnega zatiča, se je odločil za uporabo vaginalne sonde, s katero premaknemo zobčasti zatič proti trebuhu. S konico brizgalke sežemo nato mimo zatiča do srednje jajčne vodnice. Kakor hitro potegnemo sondo nazaj, začnemo 'njicirati spermo. Namesto steklene konice pri brizgalki je uvedel Roberts (1947) konico iz pleksi stekla. Brizgalka je iz kovine, nanjo pa je z vijaki pritrjena konica. Najbolj je v zadnjem desetletju spopolnil tehniko osemenjevanja Mackensen 'z laboratorija za čebelarstvo in patologijo žuželk kmetijskega centra vseučilišča v Baton — Rougcu. Začel je uporabljati membranasto kapico, ki zapira konico iz pleksi stekla proti votlini brizgalke. Z gibanjem vijaka se membrana napenja in potiska spermo navzven. Na obratni način brizgalko napolnimo. Ugotovil je, da dva do trikratno narkotiziranje matice povzroči, da začne že po nekaj dneh zalegati ne glede na to, ali je osemenjena ali ne. Če ni osemenjena, 'nore zalegati seveda le neoplojena jajčeca. Leta 1948 sta Roberts in Mackensen objavila »Navodila za umetno osemenjevanje čebeljih matic«. (A manual for a ga bomo, kakor hitro-bo to mogoče. Osemenjevalni aparat starejšega tipa Osemenjevalna naprava sestoji iz kovinskega staliva, na katerega so montirani naslednji deli: brizgalka, dva kaveljčka in cevka za matico. Vse te dele lahko z vijakom premikamo. V cevko s pripravljeno matico spustimo CO,. Med steklenico s CO., in osemenjevalno napravo je posoda z vodo, da dovod plina lažo kontroliramo. Pojave trote damo v posodo, v kateri je v kloroformu namočena vata. Omamljeni trot izbuši spolovilo delno, povsem pa izstopi sperma in m uk us, ko mu stisnemo zadek. I K) Po izidu navedenega priročnika je Mackensen (1951), objavil postopek za dobivanje potomcev v najožjem krvnem sorodstvu. Pri tem dajo seme za osemenitev troti, ki so sinovi nesprašene matice. Postopek je uspešen le v primeru, če matica nekaj časa pred osemenitvijo ne zalega. Zato njeni jajčniki prenehajo delovati, parna jajčnika pa sta svobodna za vbrizgano spermo. Leta 1955 je Mackensen objavil novo gradivo v zvezi z osemenjevanjem. Našel je, da so uporabljivi že 4—5 dni stari troti, če črpamo spermo naravnost iz njihovih semenskih mehurjev. Največ semena (8,36—10,23 milijonov) pa imajo nad 7 dni stari troti. Se boljše rezultate kot v primeru, ko je napolnil brizgalko direktno iz semenskih mehurjev, je dosegel, če je jemal spermo iz Dr. Ruttner med osemenjevanjem matic izbušne spolne trobe. Tudi je vseeno ali damo trota v kloroform in s pritiskom na zadek dobimo spermo, ali če trota obglavimo. Dognal je nadalje, da je uspeh osemenjevanja enak, če uporabimo samo dva dni stare matice. Na minimum je treba reducirati mešanje sperme z zrakom pri vsesavanju v brizgalko in tretiranje matice s C02 med osemenjevanjem. Poskusi so pokazali, da jo bolje vbrizgati matici večjo množino (10—15 mm3) sperme večkrat v malih odmerkih kot vso naenkrat. Če vbrizgavamo spermo večkrat, se semenska mošnjica bolj napolni. Največ sperme v spermatoteki so imele matice, ki so jim 4-k rat vbrizgali po 2,5 min3 sperme. Iz prednjega vidimo, da dobi matica 1>ri umetni osemenitvi isto množino kot pri naravni sprašitvi. Na prahi v zraku jo obhodi povprečno 6—8 trotov. (Trjasko 1951, Taber 1954, IVojke 1956, Peer 1956). Po tVojkeju imajo troti različno množino semena (od 1,0—3,0 mm3), povprečno pa 1,8 mm3. Zato je za osemenitev ene matice potrebnih 7—10 trotov. Važna je priprava matic in zlasti trotov. Zrele matičnike dajo v 2