6i6
Anton Medved: Kacijanar.
Nikolaj.
Ce važne j o kakovo vest zaznam Od drugih preje, kot od vas, potem Vi. glejte sami, jaz ne bodem  molčal.
Dahi.
Obetam vam,  prisegam — a molčite!
Nikolaj.
Da vidiva se kmalu!
Dahi.
Bog vas Čuvaj!
(Odideta vsak na svojo stran.)
Zavesa pade.
Grad Kostajnica.
8. prizor.
Kacijanar.
(Piše. Potem vstane.) Ne! Dalje ne.  Pero se mi ustavlja, In lastnih mislij  me je strah. Ne!
Tako ne pojdem daleč. Ni mi treba. Korak sem storil,  ki je dalek dosti.
(Prestane.)
Eliza, kaj  da mi besede tvoje
Zvenijo po  ušesih zdaj uprav i
„Nje geslo je le boj  in moja slava."
Zares. — Bila mi  je grofinja mati,
Katero sem častil in  obožaval
In zrl nanjo, kakor v preroško knjigo.
A zdaj ta njen obraz, ki v me strmi
Cel6 odsoten, meni se dozdeva
Tako neznan in vase zatopljen,
Brez vsega blažjega sijaja,  medel,
Brez vse moči, tako neznan in Čuden,
Da me spreleta skriven strah pred njim.
Življenje moje torej ni ji dosti?
Naprej me sili, slavo prejšnjo hoče?,
Budi osveto v meni? Ha! Čemu?
Zase? Le naj! Jaz iščem le življenja,
Ne sebi: rodu hočem je hraniti,
Ki tlačen in teptan rešitve Čaka.
In Bog na nebu ve, kako me žali,
Da moram se na poti tej  rešiti.
A dalje nečem, kot sem zdaj prišel.
Ne! — Jurij!
Sv. Kancijan in tovariši muceniki pred sodbo. (Slikal M. Bradaška.)