Slovenski GLASNIK.
Lepoznansko - podučen list.
List 3. v Celovcu 1. marca 1868.    Letnik XI.
Kamen na grob!
CZložil J. Juržič.)
Če ravno pri polnem bokalu sedimo/^ Besedo se vendar resnobno zmenimo; Jaz prvi med vami povem testament, Kakov si na grobu želim monument.
Poetje so drugi tovaršev prosili,»va v «(1 ' Da liro bi jim na grob položili; In peli so reve tako in tako: Kak milo glasilo po noči se bo.
Odkrito povem vam, bratje čestiti, Jaz lire vas zlate ne morem prositi: Bojim se, da nočni potnik bi vesel S samotnega groba s seboj je ne vzel.
Tud vas ne prosim, da v družbi veseli Vi meni umrlemu pesem bi peli; Ker menim, da v tihi podzemeljski dom Glasov jaz te pesmice slišal ne bom.
Še tega ne tirjam, da kupe vzdignili, Napitnico v pomnenje moje bi pili. Na smrt bi domislili vi se tako, In vinsko veselje kaljeno bi b'16.
Ne, rajše mi zdaj-le kozarec nalijte,
Izpiti do kapljice mi privoščite.
Saj veste: ko v grobu pod zemljo bom spal,
Potem me ne bo veselil veČ bokal.
Slov. Glasnik XI.
7
82
Pošteno povem tuđi đnes pri bokali, Da nočem, đa bi se za mano jokali; Zatorej ne prosim kot drugi ljudje, Da grob bi pojile mi vaše solze.
Nekteri med nami se bodo rotili, Da Bog vzel me v grehov je polnem števili In treščil neusmiljeno v pekel teman,
Ker pisal povest sem, zaljubljen roman;
Ker maram današnji dan malo že za-nje, Bolelo me v grobu ne bo opravljanje; Saj veste, da njim se zastonj govori, Zatorej me braniti treba vam ni.        
Le eno tovarši po smrti storite: En kamen mi velik na grob zavalite. In kamen naj bode na cente težak, Da z mesta preraeknil ne bode ga vsak.
In tiščal ta kamen težak na gomilo,   Iz groba me varoval s svojo bo silo. Da v svet ne bom mogel ob uri duhov, Ko drugi mrliči gredo iz grobov.     
Da v svet se mi noga ne bo povrnila,o4 Kjer temna osoda mi vedno je bila,     *1 Skrbi kjer sem grenko pijačo le pil, In v družbah veselih vesel nisem bil;
Mladosti kjer nisem poznal ni vživanja, Veselja kjer nisem imel radovanja. Nesreča, nadloga bil dedni del moj, Prihodnjost — brezupna tema pred menoj!
Gostinja.
(Novela, spisal Fr. Celestin.) (Dalje.)
Pri belem kamenu vidi sloneti neko bitje, in sliši zopet zdiho-vanje. Spreletavala gaje skoraj groza, pa osrči se, stopi blizo in spozna komaj po obleki — Minico. Na kamenu sloni, pokriva obraz z rokami, in se bridko joka.
V žalost vtopljena ne spazi Vilkota, kterega ]e njeno žalovanje čudno pretreslo. Take še ni videl nikoli, in zdelo se mu je tem čudneje, ker je še nikdar ni videl nlkdo jokati se drugače kakor iz
83
jeze.   To tarnanje pa je videlo se mu pregloboko, da bi ga bila zbudila^ jeza.
Caka nekoliko, da bi pojenjala in djala z obraza roke, na zadnje pa jo vpraša: „Minica! kaj te je tako užalilo?"
Te besede jo prebude, zgane se in plašno pogleda mladeniča, potem pa vstane in hoče zbežati. Pa, ko da bi se bila premislila, postoji še in skoraj neprijazno reče: „Zakaj me vprašuješ, saj mi ne moreš in nočeš pomagati?"
Ta v primeri ž njeno žalostjo, ki jo je ravno kar vso prevzeti hotela, precej osoren odgovor ni Vilkota spodbadal, da bi bil dalje pozvedoval. „Sama najbolj veš", pravi stopivši dve stopinji nazaj, „če ti morem; jaz ne morem ugeniti, zakaj si bila ravno sedaj tako žalostna, in ne vem, bi li ti pomagalo ali ne?"
„Ostani še en trenutek", reče Minica prijazneje, „in ne zameri mi! Vem, da nimaš hudobnega srca, vsaj tako spridenega ne, kakor marsikdo drugi; vem, da tudi meni ne želiš hudega, meni, za ktero nimajo ljudje ni prijaznih pogledov ni dobrih besed. Oj kolikrati sem že zdihovala te dni in tožila Bogu, da bi me bil vsaj . nekoliko drugačno vstvaril, da bi ne bila vsem strašilo, da ne bi bila sredi veselega sveta jaz edina čisto zapuščena, vsaj nekoliko, ljubi Bog!"
S tresočim glasom je govorila, in vpirala v nebo solzne oči,' kakor bi hotela sedaj še sprositi one ljubeznjivosti, ki bi jej pridobivala človeška srca. In zares, ko je tu v tihej samoti stala in zrla tužna v nebo, zdela se je Vilkotu tako mikalna, da so mu iz srca prišle besede: „Minica, verjemi mi, če le hočeš, radi te bomo imeli vsi."
„Meniš?" odgovori neverjetno se smehljaje. „0j kako srečna bi bila! — Oj ti ne veš", pristavi in vpre v mladeniča svoje črne oči, ki niso imele več onega žarečega ognja, one divjote, ktere so se tako bali nekteri, „nikdo ne more razumeti, kako me bode v srce , ta zapuščenost! Počakaj še in povej mi, kaj naj storim, da bo tudi meni kdo privoščil prijazno besedico?"
Vilko je bil v zadregi. Bolj da bi jo potolažil, kakor iz pre-i»?. pričanja, da bi jo vsakdo sodil po njegovo, rekel jej je one besede.' Ne upa si torej zreti jej naravnost v oči, ki jih na-nj vpre, da bi mu že na obrazu brala misli. Brž vidi, kako težek mu je odgovor, in prejšnja strast se povrne, solza za solzo jej kane iz oči: „Djal si", žalostna pravi, „kar je nemogoče. — Oj, kako srečna sem bila, ko sem upala! — Nikar se ne izgovarjaj! Tvoje besede so me za kratek čas osrečile, bila sem neumnica, pa srečna neumnica!"
„Lej Minica", pravi Vilko, „svoje žalosti si večidel sama kriva. Do sedaj si se vedla tako, kakor se ne vede nobena druga deklica! Ko si bila še manjša, ugnali so te teže ko najbolj razposajenega dečka. Molčala nisi nikomur, nagajala pa, komur si le mogla. Razglasili so te tako za poredno, in nobena si ni želela tvojega prijateljstva. Sedaj pa se ogiblješ ljudi, laziš za rastlinami po gorah, in če ti kdo kaj malega reče, jeziš se brž po nepotrebnem.   Oblačiš
7*
84
se tudi tako, da bi bilo deklet sram, ko bi te tako imele med seboj. Bodi torej taka, kakor so najbolj pridne deklice, in kmalo te bodo hvalili, kakor te sedaj grajajo, in prijateljic boš imela dovolj, vsi te bomo imeli radi."
Kakor v potrditev zadnjih besed prime jo nehote za roko, ktere mu ni dajala, pa tudi ne odtegnila, ter jo prijazno stisne v svojej. Deklica se zgane in ne upa pogledati ga. Čez nekaj časa mu odtegne roko in rahlo pravi: „Nikar tako, ljubi moj , Cilika bi naju ne bila vesela!"
Mili glas male Minice, in vsa njena postava, ktera se mu je sedaj še mikalniša, dä lepa zdela, vse vkup presune mladeniča, in napolni mu srce z ono neizrekljivo radostjo, ki nam igra v srcu, če vidimo koga, ki ga iz vsega srca ljubimo, in ginjen se jej oklene vratu šeptaje: „Ljuba Minica, ne meni se o Ciliki!"
Prvi trenutek se ne brani deklica, potem pa se iztrga Vilkotu iz rok, in kakor plašna golobica beži proti domu.
Zakaj je pač Vilko pri večerji tako malo zgovoren, zakaj odide nocoj proti navadi tako kmalo v spalnico? Saj je skrbni materi za trdno zagotovil, da ni bolan, in vendar nocoj spanec ne pride! Misli li kakor drugekrati na Jordanovo Ciliko? Dä, misli na njo. A zakaj se njena podoba nocoj v njegovej duši ne odseva tako prijetno in ljubo, zakaj misel na njo ni več tako sladka? Zakaj mu pač jame srce glasno utripati, kedar se spomni na planjavici v gozdu jokajoče Minice? 
V.
V enih tednih se je zdela Minica vašČanom vsa spremenjena. Nihče je ni slišal več^ pričkati se z nagajivo vaško mladino. Ni več ogibala se vsakemu odraščenemu, če ga je imela srečati; mari pozdravila ga je prva. Obleka njena je bila zmeraj lepo oprana in zašita in priležna. Staro mater je prosila za lepo krilo, ki ga je bila unidan skrivaj oblekla. Popravila si ga je sama, in drugo nedeljo se ]ej niso več posmehovale deklice, in matere so jo celo pohvalile, da se ni v cerkvi po svoji stari navadi zgovarjala niti smejala se, da je ves čas klečala in pobožno molila.
Vrstnice njene so jo jele ogovarjati in pridruževati se jej. Bila je Minica tega silno vesela; upala je, da bo nemara med njimi pridobila si pravo prijateljico, kterej bi mogla razodeti srce svoje, kije doslej moralo veselje in žalost hraniti le za se. Ponujala se pa ni nobenej, in tudi ni posebno iskala tovaršic niti se jih ogibala. Priljudno in pohlevno vedenje pa jej je vabilo zmer več prijateljic, med kterimi so bile ene prave, kar se boje med ženstvom dosti redkeje nahaja kakor pri unem spolu.
Le ena jej ni privoščila dobre besede, odkar so jo drugi hvaliti začeli. Bila je nek večer pod orehom vaškim zbrana skoraj vsa mladina. Sprožili so tudi govor o Minici, ki je ni bilo zraven, in Cilika jela jo je tako zasmehovati, da so se jej mnogi smejali; Vilko pa je branil ubogo že od malih nog zapuščeno in zanemarjeno Minico.
85
Pravijo, da Cilika ni besedice več spregovorila z Vilkotom oni večer, da se ga je ogibala odslej vedno, in da je o Minici vedela povedati potem pri vsakej priložnosti veliko hudega.
Se ve da je to vedenje Cilikino prišlo na uho tudi Minici. Bila je še premalo razvajena, prenovo jej še spoštovanje ljudi, da bi si bila upala domisljevati si kaj. Vilkotovo vedenje oni večer bila jej je preslaba podloga, da bi na njo kaj zidala. Tako si je skušala zatreti spomin na oni večer, nehote pa zdihovala, sama si dokazovaje, da pač ni mogoče, Jkar bi nemara srce rado. „Ne, tega ne smem misliti", djala si je. „Ce ga ima zares rada, jaz jej nočem in ne morem zaprek staviti. Saj", je pristavila in vzdihnila, „saj le njegove sreče želim!"
Sklene torej sama razložiti Ciliki, da je ne veže nič na Vilkota , toda od dne do dne odlaša spolnitev. Težko delo je bilo to za njo, pa tudi sladko, saj bi ž njim koristila njemu. Nek notranj glas pa se je oglasil časi, da ne ravna tako iz namena tega, kakor bi rada preverila samo sebe. „Morda", oglasilo se je srce, „da, m^orda ^ej zares ni dosti drag, in potem bom imela vsaj up!"
Zbere si nekega popoldneva ves pogum in gre na Cilikin dom. Sama je bila doma, delalci so bili odšli na polje, očeta pa večkrati ni bilo dolgo k hiši. Hodil je po kupčiji. Srčno stopi v izbo in vsede se za mizo, kjer je Cilika nekaj šivala. Ker pa jo komaj pogleda Cilika, vpade jej sopet srce. Skuša spregovoriti, pa ni je prave besede na jezik. Oveseli jo torej, ko Cilika spregovori: „Si-li prišla česa prosit", vpraša jo ošabno, „jaz ti bom težko mogla kaj dati, očeta ni doma; kar sem pa za berače imela, izdajala sem že vse!"
RudeČica oblije Minico in skoraj j okaje pravi: „Nikar me ne žali, saj do sedaj s staro materjo še nisve prosili, in tebi tudi nisve storili toliko zalega, da tako govoriš!"
„Ti, meni kaj zalega storila, oj ne, tega nisi! Se ve da mi je slaji ko med, da sem na jezikih ljudem po vsej fari zavoljo Ve-hovčevega.   Nemara si na vse zadnje še ti domišljuješ kaj?"
„Motis se, ljuba Cilika!", pravi Minica, „prišla sem k tebi ravno za to, ker sem slišala, da tako ljudje govore, in ker bi ti rada povedala, da ti jaz nikdar ne bom napotja delala!"
„Meni tega ni mar", odgovori Cilika, vstane in odide, pustivši Minico samo. Brž odide tudi ona, tiho gre in vsa žalostna čez gorico, pa ne na ulice, ampak zavije jo za hlev, da bi je ljudje ne videli. Hitro hoče mimo hleva, pa spet postoji, ko nekoga spregovoriti sliši na slami.   Ob enem začne lajati na gorici pes.
„Matice!" zakliče na pol glasno nekdo na hlevu, „kakega vraga imajo neki doli v hiši, da pes laja. Ko bi naju izvohal, v tem kotu, treščim ga ob tla, da se mi pri tej priči stegne. — Še zmeraj laja! Neumna sva bila, da sva se tu poskrila. Do večera naju lehko desetkrat izvohajo! Ali ne bi bilo tudi dobro, ko bi bila v gozdu počakala večera; saj tu ne moreva ničesa pozvedeti, kaj počno pri Vehovčevih, kakor je nama veleval stari.   Neumni smo, da ga
86
kedaj ubogamo! Kaj sva dobila oni dan, da sva prežala ves dan na voli ? Nogo sem si spehnil, ko sem tekel za onim smrkovcem Vehovčevim, in pa oštel je naju stari. Videl boš, da bi bolje bilo, da ga danes ne ubogava, povem ti, in sem ti že prej pravili"
„Vraga si mi pravil; še nagovarjal si me, da sem šel. Pijače si mi obetal kakor vode, če pridemo v Vehovčevo klet. Branil sem se, zdi se mi, da bomo naleteli, ker nas je ta hinavec našuntal. Pravi, da naj si vzamemo denarje, kijih je Vehovec skupil za vino. Dobri bi bili, dobri, ali če zvečer ne pripelje s seboj najmanj šest mož, jaz ne pojdem z vami. Naj se sam znosi nad njim, če ga tako tišči!"
„Res je, res", pravi naš znanec Jurij, „toda vrag si pomagaj! Prej se rotim, da poštenemu možu Vehovcu krivice ne bom delal, če pa stegne jezik stari: toliko in toliko boš ti zagrabil, ne bo ti treba več iz Hrvaškega tabaka nositi težko, zdi se mi, kakor da bi peklenski veter izpihal mi iz glave dobre sklepe!"
„Molči, molči", svari krevljasti Matice, „pes laja, blizo že je tam na oglu. Počakaj, da se spnem kviško in vidim kaj se godi tu!"
Te besede so prisilile Minico, da je brž zbežala za drugi ogel in od tu naravnost proti Vehovcu. V kuhinjo stopi k materi Vehovčevki. Pa komaj jej pove tri besede, vrže kuhalnico v pepel-njak in teče naravnost k možu. „Kaj je ogenj v hiši, Nežika!" reče on, „da loputaš tako z vrati in dereš k meni tako urno?"   ^
„0j ljubi moj, bežimo, bežimo!" vpije vsa prestrašena.
,)Kaj je Francoz pridrl v vas?" norčuje se oče Vehovec, kterega je žena nekoliko vznemirila, pa ne tako, da bi bil opustil svoje dobrovoljno norčevanje.
^     „Tolovaji nas bodo pomorili vse!" kriči ona.
„Lepo te prosim, Nežica, povej mi za božjo voljo, kaj se je zgodilo ?" pravi skrbno oče Vehovec.
„Pride jih cela truma, petdeset ali še več, da nas pomore in oropajo. Oj mati božja na sv. Gori, pomagaj nam!" toži žena, kterej se je nevarnost prevelika zdela. Minica še le razloži vse, kakor je slišala. Prva misel očeta Vehovca je bila, da bi brž zbral tri ali štiri može, da bi vjeli ona dva, in vsa družina ga je v tej misli podpirala. Ko pa nekoliko pomisli, jame zmajevati z glavo, misli zopet in odkima še odločneje, in mrmra: „Ne, Vehovec, tega ne boš storil! Lej, toliko let si že nisva prijatelja, jaz mu nisem nikdar zalega storil ničesa, nočem si težke vesti tudi sedaj ne. Bog ve, je-li dekle prav razumelo, in če je tudi slišalo prav?, Kaj bi rekel moj sosed, nekdanji moj prijatelj, ko bi na njegovem^ hlevu zagrabili ona dva, ki bi nemara pričala zoper njega? Naj mu^ vzame kdo drug dobro ime in poštenje, jaz tega storiti ne morem !"j.
Oče Vehovec ni mogel verjeti pripovesti male Minice, in je^ veleval tudi vsem domačim in Minici, da naj ne razglase tega. Todaj družina ni bila njegovih misli, najmanj pa mati Vehovčevka. Pro-, sili so tako dolgo, da nevoljen skoraj veli oče Vehovec: „PL|,j^oj.t^
87
30 nekaj mož, da ga bomo pili en poliček, da posvetimo bolj vsakemu, kdor bi prišel k oglu!"
Ni vedel pa ??? Vehovec, bi se li smejal ali se jezil, ko čez nekaj časa pripeljeta hlapca deset mož, ki so imeli vsak svoje orožje, eni puške, večidel pa težke rovnice. Ukazu očetovemu vkljub sta hlapca brž vse razglasila in tako so se vsi oborožili, če ravno niso prav verjeli.
Vilko je bil po naključji v prodalnici gospoda Zajčeka. Mati pošlje brž po-nj. Na obrazu in na besedi fantovej pa je spoznal Zajček, do kterega še ni bila priletela čudna novica, da ie nekaj josebnega pri Vehovcu. Šel je tudi on z Vilkotom. Menil je, da 30 morda treba njegovega sveta. Vidno pa se prestraši, ko izve, kaka nevarnost ga čaka.
Vehovec kmalo spozna, da je srčnost gospoda Zajčeka zajčja. To ga nekoliko gloda, posebno ker je Zajček drugekrati rad omenjal srčnost. Urno mu torej prijazno veli, da naj se vsede med možake rekoč: „Veseli me zares, gospod Zajček, da ste mi pritekli tudi na pomoč, kakor se spodobi dobremu sosedu!"
„Bog ve, oče Vehovec", pravi nekaj plašen gospod Zajček in se vsede precej daleč od sosedov, „Bog vć, da bi vam rad pomagal, ali orožja nimam. Doma pa imam sabljo. Stara je že in zarujevela, ker se že dolgo nisem vadil ž njo. Pa dobra bode, prav dobra, znam jo vrteti in sukati! Ko bi bile vse buče človeške, ki sem jih ž njo že na en mahljej razklal, povem vam možje, da jih kralj Matjaž ni toliko, in še Črni Jurij ne! — Naj bolje bo, če grem po njo!"
„Ni treba, nikarte, gospod Zajček!" pravi oče Vehovec videvši, kako rad bi se zmuzal; sedaj ste tako razvneti, vidi se vam, da bi vam žena brž vse misli brala na obrazu, in bi vas še nazaj ne pustila. Kaj pa bi počeli brez vašega sveta potem? Lejte, tu le pri oknu čepite, in naznanili nam boste, kedar se bodo priklatili k hiši. To ne bo težko, izberete si lehko puško ali pa veliko sekiro, ko bi vam je bilo ravno treba!"
„Oče Vehovec", pravi gospod Zajček prav tiho, „ne dajajte mi prvega mesta pri oknu, saj veste, da nisem bil nikoli česti lako-men. Rajši bom zunaj kje s sabljo stal. Morda bo le dobro, ko bi šel po njo, in pa, ker bi moja žena vso noč ne stisnila očesa, ko ne bi vedela za-me!" 'V^ /'^
„Ostanite pri nas, ostanite", oglasž se možje.
„Če je pa tako, naj pa bo", vda se gospod Zajček, ko vidi, da se ne more nikakor ne odtegniti. „Tiste časti pa res nočem, da bi pin oknu stal. Rajše si poiščem kak cepec ali kaj, in zunaj pred kuhinjo bom čakal. Morda bo kdo tam hotel priti noter! To mu bom posvetil!"
j^Pozabili ste, gospod Zajček, pa ne zamerite", pravi nek sosed, „da so tam vzidane železne palice debele, da komaj mačka skozi nje skobaca!"
88
„Sosed", pravi gospod Zajček nekako razžaljen slutć, da se norčujejo ž njim, „vi niste brali toliko, kakor jaz, in ne veste, da si je sovražnik že marsikedaj poiskal ravno tistih mest, kjer ni bilo postavljenih straž, in je potem razdel najtrdneje gradove!"
Tako se pomenkujejo do enajstih. O tem času so navadno ugasili luč pri Vehovčevih. „Nocoj pa", veli oče Vehovec, „bo pač luč gorela dalje, da ustrašimo tatove, če nas mislijo res obiskati!"
„TÜ pa niste prave zadeli", pravi gospod Zajček, „vi, oče Vehovec! Jaz menim, da nas je dovolj, da jih sprejmemo tako, da ne bodo kmalo poštenih ljudi nadlegovali. Kaj ne, da imam prav, vi možje?"
„Prav je tako, gospod Zajček", pritrdijo možj6, „Jurija in Matička bi tako rada že davno gosposka počehljala, in nemara se vjame še kdo drugi!"
Oče Vehovec se mora na zadnje udati. Pogase torej luč in postavijo se vsak na svoje mesto. Vilko si ni dal prevzeti mesta Dri oknu, ki je bilo najmanj od tal, pri kterem, so menili, da bodo ezli tatje v izbo.
Vse je tiho, le za pečjo, kjer je navadno smrčala stara dekla, posnema jo nekdo. Na enkrat se sliši zdihljej in potem posamezne besede, ko da [bi kdo na glas mislil: „Zajček, Zajček! — Oj ta moj svet! — Da nisem mogel molčati! Pa saj jih ne bo!" Potem nekdo šepne: „Tiho!" in bilo je tiho. — Tri četrt na polnoč udari v zvoniku, ko nekaj pod hišo zaropoče. Vsi vlečejo na ušesa, in celo smrčeči za pečjo pozabi, da ima posnemati deklo in utihne. Cuje se, da eden pleza gori ob nečem, roka se že prijemlje odprtega okna, prikaže se tudi črna glava, in kmalo stopi varno človek v izbo in prav rahlo potrka na okno, najbrž onim v znamenje, ki so še doli. Zakaj kmalo se prikaže drugi in stopi noter, in tretji že moli glavo pri oknu in tiho pravi: „Jurij, kje si? Komaj sem prilezel gori, in nek preklet žrebelj me je ravsnil. To ne pomeni nič dobrega!"
Kakor v potrditev, da ga slutnja ni goljufala, telebi ga Vilko po glavi, da pade kar na tla, in ob enem udarijo po Juriju in njegovem pajdašu. Oba kličeta tovarŠe na pomoč, pa ko se prvi prikaže pri oknu, dobi jo z rovnico po plečih, da pade znak. Že je Jurij padel enkrat, pa vzdigne se, zvije nekomu sekiro iz rok, plane proti oknu, in ven. Med tem pa je skozi vrata ušel tudi njegov pajdaš. Kmetje se udero za njimi, pa ni enega niso vjeli do jutra. Vilko je bil edin došel tri, ki so enega nesli, in niso mogli tako urno bežati. Pa eden izmed njih opazivši ga zavihti mu kol pod noge, daje padel, in so vsi lehko zbežali. Komaj je prišel Vilko domu.   Zadel ga je kol ravno na koleno.
Ko se zjutraj zbero pri Vehovcu, manjkalo je samo Zajčeka. Pošljejo na dom po-nj, pa doma ga tudi ni. Na enkrat prileti vsa prestrašena dekla in pravi: „V veži za kadjo stoče en tat!" Oče Vehovec in nekaj sosedov brž gredo lovit tatii in najdejo za kadjo čepečega — gospoda Zajčeka, ?
89
„Kdo pa vam je kaj storil, za božjo voljo, gospod Zajček!"   . vpraša ga oče Vehovec.
„0j kdo, sam vrag ali pa brat njegov!" komaj odgovori gospod Zajček. „0j, ko bi ga bili vi videli! Oj kakšen je bil; črn ko vrag! Jaz sem se tu sem skril, da bi branil ta vrata. Čakal sem za kadjo , in poslušal hrum in hrup v izbi. Na enkrat se odpr6 tam vrata, in nekdo pripiha k meni. Jaz mu pravim: Dobro, prijatelj, bova pa dva! Tu pa me česne, da se mi je zmedlo v glavi, da nisem vedel ničesa do sedaj. — Oj, kako me boli! Ne morem vstati! — Oj, kaj poreče moja žena!"
Hlapec mu pomaga na noge in ga pelje domu,    
VI.
Kakor blisk se je raznesla ta nočna dogodba, in prišla še tisto jutro gosposki na uho. Razposlali so na vse strani beriče, da bi polovili predrzne hudodelnike. Iskali so jih pridno in dolgo, in na zadnje zvedeli, da so ušli že čez mejo na Hrvaško. Pisali so sicer urno tudi unej gosposki, ki je poslala tudi svoje pandurje nad tate, pa opravili niso ničesa.
Soseda Jordana ni bilo domu. Na-nj je letel sum, in prijeli bi ga bili gotovo, ko bi bil doma, in ko se ne bi bil za-nj potegoval oče Vehovec, česar nekteri niso mogli razumeti. Niso mu torej storili nič zalega, ko pride čez štirnajst dni k domu s tujim možem, s kterim sta še podpisala kupilno pismo. Dva dni pozneje se je Jordan odpeljal s Ciliko, pa nihče ni vedel kam?
Eni so se veselili, da jih je zapustil sosed Jordan, eni pa tudi novemu sosedu niso prav zaupali. Vse pa bi bilo kmalo potihnilo, ko ne bi bila zanimala ljudi nova nesreča pri Vehovčevih. Udaril je^ bil oni večer Vilkota, kakor vemo, neki tat s kolom na koleno. Cez dva dni je začela noga otekati. Poslali so po zdravnika. Oteklina pa se mu ni zdela nevarna, zapisal je nekaj zdravil in obljubil, da bode spet obiskal bolnika čez dva dni. Ko preteče ta čas, zdravnika ni, in oteklina ni uplahnila. Pošljejo še enkrat po zdravnika, ki pa sporoči, da je sam bolehen, da pa ni nevarnosti tolike, da bi bilo treba iskati drugega zdravnika.
Minica se je prikupila vsem vaščanom, da je ovarovala očeta Vehovca Še hujše nesreče, posebno pa materi Vehovčevki. „Ti si • nas vse rešila smerti", djalajej je; „vse bi bili nas pomorili! Se ve da bi bila jaz raje umrla, da bile moj sin ne trpel sedaj toliko!" Posilila je „ubogi Minici", kakor jo je imenovala, in njeni stari materi toliko, da ste bili preskrbljeni za dolgo z vsem potrebnim. Minica se je sicer branila, in tudi stara mati se je obotavljala, pa da bi matere Vehovčevke ne žalile, niste se dolgo ustavljale.
Minica je postala sedaj prav molčeča. Ostajala je raje ko prej pri svojej starej materi, Malokedaj je postala kaj pri dekletih na vodi, in skoraj vedno molče jih poslušala. Le če so začele govoriti o bolezni Vilkotovej, hotela je vsako besedo tovarlici m obrazu
90
brati, preden jo je izgovorila. Potem pa je vselej hitro zadela in odšla.   Nemara, da ne bi opazile njenih žarečih lic?
Tiho vedenje njeno opazi na zadnje tudi na pol slepa in gluha stara mati.
„?????? moja!" reče jej neko popolne, ko je vsa zamišljena Minica slonela za mizo, „ti si bolna!"
„Nisem bolna, ljuba mati", odgovori otožna deklica.
„Nisi? — Minica, Minica, ti mi nekaj prikrivaš! Tega nikar ne ravnaj, ljuba moja! Jaz sem doživela marsikaj, živela sem dolgo, pokopala svojo hčer, tvojo mater, in ko tebe ne bi imela, bila bi že davno pri njej!"
Pri teh besedah se ozre proti nebu, in prebirati jame pridno roženkranc. Potem pa, kakor da bi se bila česa domislila, začne: „Jaz sem skusila na svetu dosti, in vem, da je težko prikrivati, kar človeku srce teži. Od kedaj mi ni odprto srce moje Minice? Pokaži mi čelo in oči! — Zakaj ti vre tako kri v lica? Menda te ni sram svoje stare matere? — In pa oči, kako so kalne, celo solza je prikipela iz njih!"
„0j ljuba mati", pravi Minica, „kaj bom počela sirota, ko bi mi ljubi Bog vas poklical^ k sebi!"
Pojdi, pojdi! — Ce sem ti prej omenila, da bom umrla, kaj si storila? Smejala si se, da ni res, in letela na ljubo solnce. Kedaj si se tako spremenila? Da, da", tiho mrmra, „srečna leta neskrbne mladosti so minula, kakor so meni nekdaj prešla, in jela sem skrbeti, to je res, in vendar, Minica", reče glasneje svojej vnukinji, „nikar se ne boj, Bogu se zaupaj, in spomni se tudi svoje matere in mene, ko bove v grobu počivali! Nekaj ti bom pustila jaz, nekaj pa si boš zaslužila sama, in nemara da ti bo kdo tudi kaj dal za kako zdravilo.   Saj poznaš zeli, in veš kako pomagajo?"
„Povejte mi, ljuba mati", prosi Minica, „kaj je zoper oteklino?"
„Kaj ti pride na misel!   Ali je naša mucika otekla?"
„Padel je, in sedaj mu noga hudo oteka, in zdravnik mu ne more pomagati!"
„Kdo je padel? Neumnica, zakaj mi nisi tega pred povedala?"
„Vehovčev Vilko", pravi tiho Minica.
„Tisti, ki se je za gospoda učil? Zakaj ne poišče nikdo stare gostinje? Ali so morda pozabili, da sem še na svetu?"
„Saj veste", odgovori Minica, „kako so vam že žugali zavoljo zdravljenja! Boje se zdravnika, zato si ne upajo prositi sveta pri nas!"
„Tvoja glava, tvoj svet.   Jaz se jim ne bom ponujala."
„Pokažite mi zelišča, ali povejte za nje, in jaz sama ponesem zdravila k Vehovčevim!"
„Lejte, lejte, tega tudi še nisem vedela! Od kedaj pa hodiš rada po vasi? Ce sem ti drugokrat djala: Minica nesi to tje in tje, kujala si se rada! Tako je prav, moja Minica! Bodi postrežljiva in lože boš shajala s svetom!"
Rada naredi potem starka neko mazilo, dd ga hčeri, leze spet ^ peč, dene glavo v naročje in molči.
91
Minica je videla, da je ozdravel že marsikdo, komur je dala zdravil stara mati. Zato je stavila veliko zaupanje na-nj o. Dolgo Da se ni mogla pripraviti, da bi bila prosila mater zdravil za Vil-iota. Še le tu je premagala boječnost, ko je slišala govorico, da mu je vedno huje, in da nima zdravnika, in sklenila je, da bo, Čeravno je ni nikdo prosil, nesla proti večeru zdravila k Vehovčevim.
Srce jej utriplje, ko vzame zdravilo, in se odpravlja od doma. Tu pa stopi v kočico mati Vehovčevka, in pravi solznih oči: „Zdrav-nik mi je prepo?^edal vpraševati drugej za svet, pa srce mi ne da miru. Oteklina sega zmer dalje, in prosim te, ljuba Minica, reci materi, da mi bodo dali kak svet!"
Ko sliši stara mati govorjenje, in ga razume, pravi: „Ali še nisi nesla zdravil materi sosedi? Pred dvema dnevoma ali kedaj sem jih naredila. Nesi je urno, naj reče gosposka, kar če, in obvezi jih, kakor sem te učila!   Saj jaz ne morem nikamur, uboga reva!"
Urno odide Minica z Vehovčevo materjo.
Soba, v kterej je ležal bolnik, bila Je zatemnjena, ker prevelika svitloba oslabelemu ne dela dobro. Se bolj neprijetne pa so mu bile časi sosede, ki so po starej navadi posedale okoli bolnika in menile se o mnogovrstnih rečeh malo maraje, sliši li jih bolnik ali ne? Skrbni starši bi jih bili radi odpravili, a bali so se zamere, ko bi staro navado tako opustili.
Ko stopite noter mati in Minica, bile ste pri bolniku ravno dve najnetečneji starki, ter se glasno prepirali, ktera bo sedela pri mrliču? Zakaj, ta ne uide smrti, ste djali. Videvši mater brž utihnite, in vsaka vzame brž svoje bukvice in^dela se vso vtop-Ijeno v pobožne molitve za zdravje bolnikovo. Špela in Marijana ste bili tiste vrste žensk, ki so sedaj že večidel zginile, ki so pa v prejšnjih časih v eni vasi udomačivši se hodile križem svet, in s povestmi veselile otroke, z novicami pa odrastle^.
„0j, sin božji, nam pomagaj", javka Spela, in suhe roke povzdigne, „mati, ne ustrašite se: sin blede!"
Videvša/ da njen ljubi sin res ni pri pravi pameti več, je mati^ zajokala, Minica pa jo tolaži, in jo prosi pomoči pri obvezovanji.j Pač nikdar ni deklica tako želela srečnega vspeha zdravilom kakor^ tu. Dokler je pomagala Minici, premagovala seje mati Vehovčevka,^ potem pa ne sliši prošenj ni Minice ni svojega moža, ki je zraven^ stoje zastonj skušal prikrivati svojo žalost, in v eno mer obračal se| na stran, in z debelo roko brisal si solze.   Za roke prime sina, kakor bi ga budila in ihtć komaj spregovori: „Ljubi otrok, poglej me vendar!   Tvoja mati sem, in te kličem! — Ali me ne poznaš več? Le eno besedico mi reci!   Bolj me oveseliš, kakor si me takrat, ko sem te majhnega na naročji imela, in si prvikrat djal: mama! — Oj ne glej me tako čudno !   Tega ne morem več pretrpeti!"
Tako je žalovala uboga mati.   Nobeden ni upal je tolažiti.
Spela in Marijana zmuznete se tiho skozi duri. Koliko novega jima tiči na jezikih! Kmalo zvedo po vsej vasi, da je Vilko že na pol mrtev, eni celo trde, da je umrl.   Če je kdo trdil: „Ni
92
res, Špela je videla, da samo blede", rekel je drug: „Marijana je bila zraven, ko je pojemal. K Vehovcu tek6 radovednice in se prepirajo vso pot, ima li Spela prav ali Marijana?
Minica pa s srčnim veseljem vidi, da ne vre več bolniku kri tako v glavo kakor prej, vidi, da vročina pojenjuje, in da se vneta domišljija miri. Ni se strašila besed starih sosed, ki so si tiho pravile, da se mu bliža zadnja ura. Mirno je ležal, časi rahlo spregovoril kakor v sanjah, na zadnje pa mu zatisne dobrodejen spanec oči.
(Konec prih.)
Roža na ptujem.
(Zložil Jan. Krsnik.)
T?m v daljni zemlji rožo Je vtergal bistri val; Odnesel jo šumljaje •<
Proč od domačih tal.
In v ptujih krajih vsadil Na skalni jo je breg, Med rožice neznane, Ter spet podal se v beg.
Pomladi krasnih dokaj Tam ptujka še cveti: Al lice zarudelo Jej vedno bolj bledi. 
Kritična pisma.
(Spiske J. Stritar. IV.)
Čudno se ti zdi, kaj ne! — da se ravno zdaj, v tako viharnem, tako pomenljivem času pečam z rečmi, ktere, da-si lepe in koristne, vendar pa niso potrebne. Ko zunaj divjd srdit boj, sedim miren v svojem tihem hramu in premišljujem — slovenske pesnike — najnedolžneje in krotke je stvari za ovcami — ali ni to ginljiva idila? In če kdo stopi pred me, z bojnimi poročili, kdo je padel, kdo je vjet, kdo v žitu leži in kdo je hrbet pokazal in na ktero stran se nagiblje zmaga: zavrnem ga nejevoljno godernjaje: Noli tur-bare circulos meos!
Ali, dragi moj! ne misli, da ravnam tako, ker mi niso mari imenitne reči, ki se zdai vrše; kriva mi je tega druga neprijetna prikazen — telesna slabost! Imam namreč, hvalo Bogu! krepka pljuča, dobra jetra in zdravo drugo telesno orodje — le želodec mi je od nekdaj že slaboten. Ko mi gr6 jćd najbolj v slast, naj mi pravi kdo kaj ostudnega, in v tistem hipu sem odkosil; zat6 nisem
*) Nadaljevanja sestavkov pod naslovom: Česa ?? pesnikom najbolj potreba.
93
?1 za medicino, in zat6 nisem zdaj za politiko. Zakaj, za politiko, posebno dan današnji, je treba dobrega želodca, tacega, kakoršnega pravijo da ima tista velika ptica, ki j6 za prigrižljej kamenje, čre-pine in staro železje — sicer človek ne bo izhajal. Gorje pa se celo njemu, ki imä dobre oči in včasi priložnost, da pogleda malo zad za kulise in vidi igralce, kako se šemarijo in napravljajo pred igro in zopet slačijo po igri bliščeče cunje! Potžm pa človeku preide vse nedolžno, otročje veselje!   Meni vsaj se je taka godila.
Ko pa tako sam miren sedim, imam včasi čudne prikazni: zdaj vidim pred seboj lep vrt — z visocim plotom zagrajen, na vrtu drevesa z zapeljivimi, žarečimi jabolki; bližata se mestu dva možd — poznam ju ne, ker ju vidim le od zad; govorita, pa kaj, ne vem, ker sta predaleč; prvi kaže drugemu posebno lep6 jabelko; ko prideta do plota, prikloni se drugi in prvi mu zleze z veliko težavo — ker je obilega života — na krepke rame — z ram na plot — utrga jabelko, vtakne ga mirno v žep, ter se kakor je videti, svojemu pomagaču lepo zahvaljuje. Ta pa se huduje in žuga mu s pestj6 — zakaj — tega se ve da ne vem. V drugej prikazni vidim velik tičji zbor; strašen krik in hriip je med njimi — kaj hočejo — ne vem, videti pa so strašno bojaželjni in pogumni, tako da bi se spravili kar nad samega kraljevega orla! Kar zašumi v višini nekaj in na pogumni zbor pade senca kragulje ve perutnice in zdajci — kakor bi trenil — razkropi se pogumna drhal!
In zdaj mi pride na misel tista zgodba, ko so bile sklenila miši zvonec privezati mačku okrog vratu, potem pa si ni nobena upala izročiti nevarnemu nasprotniku t6 glaseče znamenje — neza-upnosti. In v ušesih mi zveni tista krepkaHoracijeva oda, ki pravi:
Justum et tenacem propositi virum.....si fractus illabatur orbis,^"
Impavidum ferient ruinae.
Pa dovolj in preveč že tacih političnih reči, po kterih rada glava boli; vrniva se zopet k našim mladim poetom! —
„Prišla sva do poglavitnega dela svojega pogovora. Govoriti nama je zdaj o vprašanji, kako naj se poje — ali o obliki poezije.
Sila kola lomi, pravi prigovor, pesmi pa sila ne dćla; če sila že nikjer ni dobra, je pa še celo slaba pri pesmarjenji. Tu ni, da bi se človek vsedel in v roke vz61, česar je treba za pisanje, ter djdl: Dolgo nisem že naredil nobene „pesmice", zdaj pa moram vendar eno „skovati" za Glasnika, za domovino ali pa za lastno sldvo — kakor je ravno pri volji. Kar bo tako naredil, bo res, če ni posebno neroden, močno podobno pesmi — pesem pa vendar ne bo. Močno, pravim, bo podobno pesmi, tako da bo mož sam mislil, da je naredil pesem, in izmed sto bralcev njegovih jih bo morda mis-ilo devet in devetdeset, da ber6 pesem, in vendar se bodo motili.
V vseh razmerah in prikaznih našega življenja se namreö nahaja staro nasprotje med resničnim, pravim, in med ponarejenim, lažnjivim blagom. Kar je dobrega, lepega, poštenega, dražega in zatorej redkega na svetu, vse se ponareja, tako rekoč, za delavnik, za vsakdanjo rabo.   Kmečki paglavci kadć listje namesto
94
tobaka, stare ženice po mestih pijo cikorijo namesto kave, in mi vsi nosimo sleparsko pdvolo med volno v suknjah in v srajcah med poštenim domačim platnom — tako da ga ni več poštenja na svetu. Ko vidiš zvečer v gledišču ali pa na plesu lepo žensko telo, z gostimi črnimi, kodrastimi lasmi, lica kakor bi kri v mleko zlil, usta rudeča, ko binkoštna črešnja, in rasti je take, kokor miloška Venera — rad bi stvarnika hvalil v njegovih delih — pa spomniš se še o pravem času, da pri vsem tem je imel le malo opraviti stvarnik — njena lepotija je znesena od vseh strani, kakor sračje gnjezdo, in ko bi se ločila laž od resnice — Bog ve, kaj bi jej ostalo!   Tako je svet poln laži in sleparije.   Ponareja se zlato in srebro, ponarejajo se dragi kameni, ponareja se domoljubje in ponarejajo se — pesmi! Čudno pri tem pa je to: Od daleč, se ve da, je ponarejeni prstan ravno tak videti: kakor zlati z dragim demantom — od blizo pa se bo le malokdo ž njim slepiti dal, tako da bi plačal za-nj več goldinarjev, kakor je v resnici vreden krajcarjev.   Pri pesmih pa je to čisto drugače; ponarejeno pesem le malo, malo kdo loči od • prave.   In tako se zgodi tolikrat, da ta in uni kupi tisoč in tisoč verzov na lepem popirju v rudečem usnji in z zlato obrćzo, in misli^s' da imA veliko pesmi, pa nima morebiti le ene! In ko bi se vse pesmi, kar jih je dozdaj narejenih na svetu, znesle na en kup, in. bi se ločile pleve od zrna, kako bi se čudil svet, ko bi videl, da, ima tako malo dobrih pesmi, ker je mislil, da jih ima toliko!
Od kod pa izvira to? Od tod, ker pesem mora biti rojena,, ne pa narejena. Rojena, to je prava beseda! Kakor v tistem^ natornem procesu, ki je vir vsega življenja, ločita se tudi v stvar-^ jenji pesmi dva glavna momenta, spočetje in pa porod; ne enega ne druzega nima človek v svojej oblasti. Če pa se sili, stvariti pesena|* „invita Minerva", prišel mu do na dan namesto čvrste, zdrave stvari, ubogi Wagnerjev homunculus, ki ne more živeti ne umreti. Ko seme pade v rodovitno zemljo, klije nekoliko časa na tihoma v temnej zemlji skrito, da požene kdl, ki ob svojem času predere zemljo in se prikaže na dan!
Tako naj ima poet svoje rodovitne prsi odperte vsem prikaz^ nim, ki ga obdajajo, naj pije in sreba, tako rekoč žalost in radost, up in obiip, strah in hrepenenje, kije razlito po življenji. Cesar se je navzćl tako, to se mu bo, če je resničen, rodoviten poet, prijelo v persih, jelo bo živeti in rasti in gibati se, pojilo in redilo se bo ž njegovo srčno krvj6, in ob svojem času se bo prikazalo na dan v podobi, ki jo imenujemo: lirična pesem — in ta bo kri iz^ njegove krvi, in bo mes6 iz njegovega mesa. Ali da govorim naravnost, ne v podobah: ko „pomlad razklada svoja čuda" in se na-pravlja poet, da zapusti temno zidovje, ne bo jemal s seboj , česai* je treba za pisanje, češ, da bi delal zunaj sredi cvetja, zelenja in tičjega petja „mične spomladanske pesmice." Ne tako! pustil bo domd, kar koli ga teži in hodil bo ven „z lehkim srcem in lehko nogo" — odprl bo oko in uho in vse svoje počutke in pil bo željno V srce nebeško lepoto!   In kakor pridna bučela se bo vrnil s tež-
95
kim blagom obložen. In doma zopet v ozkem, tihem hramu, včasi že pozno, morebiti cel6 ob času, ko bo zunaj žvižgala ostra zimska burja ob hišnem voglu — takrat bo začelo buditi se in rojiti mu po prsih — zunaj bo zima — v njem pomlad z vsem svojim zelenjem, cvetjem in ptičjim petjem! In zdaj bo delal pesmi! — Nespametno se ve da bi bilo, trditi, da vsi lirični poetje vselej ravnajo tako. Nekako tako pa, če se čisto ne motim, bodo se vendar delale najboljše pesmi. Le potem bo pesem objektivna in subjektivna, splošna in individualna, realistična in idealistična. Le tako se bosta njenega stvarjenja enako vdeleževala um in srce; srce pri vživanji — um pri skladanji. Le po tej poti bo postala pesem dovršena po misli in po obliki!
Nihče ne bo kamenja lomil in zidal ob enem času. Gorski potok , ki se iz silne plohe rodi in naglo naraste, bobni kalen po skalah ter vali s seboj kamenje in korenine in „v zeleno hiti" tu pa se umiri in očisti s časom, in, kakor pravi dalje pesnik: *^
V valovih solnce in luna miglja, i\i Nad reko se kroži mavra z nebä;
*1'''f ' Iz vode srečuje te lastni obraz, —
Sedanjost, minolost, bodoči te čas.
Glej tvL sem ti naložil dovolj prilik in pod6b; kedar pa utegneš, pregleduj jih in prebiraj in premišljuj — našel boš morebiti v njih več resničnega in dobrega, kakor se ti zdi o prvem pogledu.
Iz Metlike.
(Hrvaška narodna. Zapisal J. Navratil. **) 
Ustal sam se rano jutro
Malo pred zorjom. Šetal sam se pred dučani ^^*^
Da se razhladim. Sastal jesam devojčicM
'Z vrta šetaJMC, V jednoj rwki grozdje nosi,
V drugoj rožmarin Podaj , dušo, podaj srce !
Da se nadisim.
Ja bi ti ga rada dala,
?? sam žalostna. Smoč sam se zarMČila,
S kim     me volja ni. Ima dosta srebra, zlata,
Da mu broja ni. Kaj     će meni srebro, zlato,
Kad me volja ni. Volim ti ja    siromaka,
S kim me volja je.
*) Levstik v prekrasne) pesmi: Umetnik, tiskanej v Glasniku. **) To prelepo narodno pesem so pobrali Slovenci okolice metliške („Beli Kranjci") od svojih bližnjih sosedov Hrvatov, ter jo popevajo jako radi na svatbah in drugih veselicah, da-si po navadi ne govore tak6, nego čisto slovenski; n. pr.: „wstal sem se," — pred zorjo, — sestal sem deklico •— aetajoč; — „v eni (ani, jedrn) roki" —; podaj, duša!" (stari klicavnik ženskega spola na — o je potihnil že zdavno) i. t. d.
96
Obrazi iz narave.
(Spisal Jože Ogrinec)
I. Petelin.
Petelin — poje! Koga že ni obhajala ta ali ta misel, ko je čul peti petelina? „Bolje jedan dan petao, nego mjesac danah kokot", pravi srbski pregovor. Petelin je priljubljen junak pravljicam, ki predočujejo izmišljene prizore iz živalstva, izvirajoče iz starših ali novejih časov. Zarad žarjave barve in leskečega očesa so ga že od nekdaj jemali za simbol plamena in prav zat6 rekajo, kedar gori: „Petelin pleše po strehi". Rimci, oziraje se na njegovo opaznost in pogumnost, posvečevali so ga Martu in Minervi; Idomenej pred Trojo je nosil petelina na ščitu, v svarilno in opominjevalno znamenje svojim drugovom; in ni še temu davno, kar so vsi bojaželjni narodje evropejski imeli petelinovo podobo na svojih grbovih.
Petelin je kaj gizdava ptica. Vrat mu vskipi, enako naprsnim okovom, brada tli, kakor žarjavica, oko žari drznost in v hoji nje-govej se razodeva mogočen ponos. Zares, knez vseh ptic je petelin. Počasi, in kakor bi meril vsako stopinjo, privzdiga nogo za nogo, večkrat se obotavljaje se sredi koraka; obrača pazljivo oko zdaj sem, zdaj tje, da ne bi prezrl ničesar; če ga pot pelje pod podbojem dalje, pod kterim bi cel6 jezdec brez pomude skozi mogel, upogne glavo, da ne bi si pokvaril glavnega kinča, grebena: tolikanj se zaveda svoje notranje visokosti. Naj gre ali naj stoji, zmerom se obnaša s plemenito spodobnostjo. Kako skrbno obrne vešče oko proti oblačnemu nebesu, kako zvedavo pogleda bledega, mesečnega krajca! Ali najbolj veličasten je, kedar se pripravlja, da bi pel. Tačas zleti s tal na kako ograjo, streho ali kamorkoli: desno nogo dene pred levo, nekaj skrčeno v kljuko, kakor bi hotel poseči po koraku, vrat po koncu in pa rep, prsi se ?????, perotnica tleskne ob perotnico, ??? zameži kakor zameknjeno, nekaka vzvi-
') — *) Nekteri pa popevajo namesto teh dveh vrstic tako-le:
„V jednoj ruki jedna sila: V drugoj ruki druga sila:
Crlen grozdičak; Zelen rožmarin".
') Ali pa: „Deder (dajder) meni, duao moje.
*) Zaimefc „ki" rabi Belim Kranjcem pogostoma v izreku: „fct vrag (aent) mu ie rekel sem priti!" itd., — tudi „s fcim?" (vprasavno) pravijo namesto „s kom?", nanašavnega „s kim" (namesto „8 komur," kakor je v tej hrv. pesmi), pa nisem slišal še med imenovanimi Belimi Kranjci.
*) Beli Kranjci so kakor njihovi bratje (tako imenovani „hrvaSki Slovenci") vsi Jco/kavci, ne pa etokavci, t. j. vsi pravijo po navadi „kaj ?" ne pa „što?" (Tako popevajo v navedeni izposojeni pesmi le oni, kteri znajo tudi knjižni srbsko-hrvatski jezik).
*) Namesto: „volim ti ja siromaka" popevajo nekteri Slovenci in Slovenke že tudi tako le: „volim rajši siromaka", zato ker ne veđ6, da pomenja hrvaško-srbskiglagol „volim" (izr, volim) že toliko kot „rajsi hožem" (latinski: „malo") ali si pa nemara mislijo po slovenski: volim (izvolim) rajši itd.
..^^       ....-^     i...........•..... ---------
97
šenost prevzame celo postavo, in zdaj zadoni na vSe grlo po starö-očaški navadi: „kikiriki!" Koj se mlajši petelinci zaporedoma po-oglase: „Ocvrli bi me bli!" drugi: „Hudik ni tak, k' ti!" itd. Razlega se od dvorišča do dvorišča, sosed se naznanja sosedu, drug druzemu odgovarja, zmerom dalje in dalje, zmerom rahleje, noter do konca vasi. In ko je vse že potihnilo, začuje se vsaj enkrat še , iz daljave odmev: „kikiriki! češ piko nad i". j. *
Toda govorimo resno.   Zato je petelin, da poje.  Že Plinij pravi: „Nostri vigiles nocturni, quos excitandis in opera mortalibus rumpendoque somno natura genuit".   Po perji, pravijo, spozna se   * ptič ali petelin po petji,   odkod da je doma.   Poganski Grrki in Rimci so slutili više bitje v njem in Muhamed je zapovedal, naj se češčenje skazuje petelinu, kot čuvaju, ki budi nebeščane in opominja, da služijo.   Slovenski otroci, kedar sede okoli nebeške in se -  • nebeškajo*), kriče veselo: „Moja ?????? že sliši nebeškega peteli- ,j . na!" In pač smemo z Jobom prašati: „Kdo daje modrosti v človeka .'¦^ skrito srce, kdo petelinu razuma?"   Daleč sega njegov glas, kakor '* iz trobente.   Pred njim beže tihotapci po noči.   Sliši ga mornar na morji in pozni popotnik na samotnem poti, in radost razvedri dušo njegovo, ker se prepriča, da se bliža človeškemu stanovanju.   Učenjaka budi na zgodnje delo, k molitvi pobožnega; straši hudo-delnika, kliče lehkomišljenca, naj se pokesa; kmetu naznanja krep-čevalnega dežja, bolniku tolažeče jutro.   Ko danica priplava na ob-nebje, ko se drugim pticam še rosa blišči po perotih, zdramil se je že davno petelin in okoli doma veselo napoveduje jutranjo zarjo. Resnično, blag poročevalec je on in nikdar ga ne moremo zadosti slaviti. O njegovem klicu se razpršć spanca zlate prevare in skrčena žila se nategne za delo, za trud.
Zatorej je ni živali, ki bi se bila tolikanj slavila in poviševala. Bogaboječi umetniki odločujejo petelinu mesto vrh zvonika, še cel6 nad križem, da, kjer biva čuvaj, bil naj bi tudi ta, ki budi / pa opominja. „Speculator semper in altitudine stat, ut quidquid venturum sit, longe prospiciat", pravi Gregor veliki. Modri učitelji lepotičijo abecednico s podobo petelinovo, otrokom na opomin, da ' ima zgodaj začeti, komur je mar za prihodnji blagor. Vojaki pak ga stavijo na orožnico, da bi se sklicevali in reševali o pravem času. In tu je mesto, ki se spodobi petelinu; ker on sam je pravi vojak, razbojen, previden, predrzen, stanoviten in pazljiv na svojo Čast, kakor nobena druga žival. Naj mu le ptuj petelin prekorači mejo, brž mu srdit dere naproti, otrepa s porotnicami in plane ndd-nj. Greben se mu ježi, vratno perje porašča, iz oči mu iskri ogenj: s srditim naskokom se vrže na-nj in skuša, kako bi ga spodbil in pomendral.   Dolgotrajen in hud boj je. Le na videz se morda eden
*) Le-ta otroška Igra vrsi se tako-le: Okoli veje, vtaknjene v tla, kterej se je blizo do debla brstje pokrehalo, posedajo otroci vsak s svojim kljukastim, kllnčkom (kobilico). Drug, na dvoje razplaticen klinSek jim je metÄlo. Kedar platica padeta, ali na lice ali narobe oba, predene se kobilica za rogoviljo. naprej, dokler dospe do vrha — do nebes. •,'¦•'.lm Pis.
Slov. Glasnik XI. '\ 8
98
za trenotek umakne, hitroma se ravs tolikanj bolj razvname. S časom omagajo peroti in noge; ali potem se spopadeta z najsilovitejim orožjem, s kljunoma. Gosto kakor toča pada kavs na kavs, perje v koscih leti od nju in kmalu vre kri kapljema iz glave in vratu. Naposled zapusti srčnost pritepina; omahovaje se ogiblje, beži, po-besi rep in se zarije v kak kot, pa kokotlja in prosi milosti. Vendar zmagovalec se ne da motiti; bije s perotnico ob tla in dere za potepinom, da bi ga popolno pregnal, le najhitreji beg ga more resiti. Boj je odločen. Zmagovalec zleti kviško in krvav, pa vendar ponosno, po koncu vrat, glasno naznani, da je premagal. — Ni čuda tedaj, da Indi in Kitajci še dan danes nahajajo preveliko radost v tem, da gledajo petelinov dvoboj in da po njem so stari navduševali se in vnemali za vojsko.
Vendar vojske konec je mir. Tudi petelin se bori le zato, da bi mir in edinost ohranil svojemu kraljestvu: on hoče, da sam vlada. On je pa v svoji državi bolj miren očak, ko potnjav trinog; ponaša se gizdavo in zapovedljivo, vendar tudi nežneje čuti mu niso neznane. V svojem dvorišču okrog sebe tropo ženic, podoben je skrbnemu možu. Vsem zadostuje, ne zanemarja nobene ne, če prav še posebno odlikuje svoje izvoljenke. Z dobrikavimi in prilizljivimi besedami si zna pridobivati ljubezen svojih Jena. — Petelin je na dalje jako nesebičen, nikdar samogolten. Ce je našel mastno gostijo, pokliče glasno skup vso svojo družino, ker tudi najmanjega črviča bi rad razdelil med vse.   Nasprotno pa nobena puta ne sme zrna pobrati,
)redno ni kavsnil sam; nobena ne veselo kokodakti, kedar zoblje.
Cokoš ne sme peti, vse mora biti po stari, ostri navadi! Kar pogleda gospodar kokodačji in če se koj ne poboljša, kavsne jo in kavsa, dokler se ne ravna po svoji dolžnosti. V marsikak lep izgled je petelin človeku; zatorej naj se spoštuje in posnema! Sedem je lastnosti, ki store pravega junaka, sedem popolnega petelina: On je previden, moder, hraber, iskren, čestit, poln ljubezni in umen gospodar.
Prislovice in reki iz Istre.
(Zapisal J. VolčiS.)
Zenitba je sveta, a razženitba prokleta. — Bog uženi, a vrag razženi. — Žena ti ni svirala, da ćeš š njom samo posvirati, pak va kut hititi. — Dokle živu roditelji, jih poštuj; kada umru, jih pomiluj (govorec od njih reci: Bog jih pomiluj!). — Ki pošteno dela, božju zapoved ovršuje. — Rani gosti srećan dan. — Sit lačnemu neveruje, ni zdrav bolnemu. — Vsaka usta jidu (ljudi se dadu podkupiti). — Kruh ti iz ruk pada, njeki bi te rad viditi. — Ni mati ona, ka rodi, nego ka zgoji. — Za njim se nezna ni voda ni oganj. — Za njim se nezna ni sleda ni tvora. — Več dela želja nego člo-vik. — On je vavek doma, kako vuk va koži. — Kemu je muže-
99
vati,^ni mu fantovatl. — Ki zemlju prevrača, zemlja mu odvraća. — Ca je baba nabrala, to je vnuka razdrla. — Nečekaj vrime nad vrime (ital: chi ha tempo, non aspetti tempo.) — Cesa ni, ni slabo vrime ne odvzame. — Ti si se s palicom u jamu uprl, (to te ne pomore,, nego razmere). — Telčići kope (sena) spodjidaju (drobna dica su-zator kuće). — Čistomu čelu su vsaka vrata odprta. — Zač bi si vodu mutil, ku moram sam piti (od rodbine, s kom živim, ne smem zlo govoriti). — Dobar je kruh, kako Bog, ki ga je dal. ~ Ruka mu valja zlata, a grlo konopa (zna delati, ali i zapiti). — Sljubni ljudi (ki se ljube) — Kade stuji kusčić nemore režnjić (režanj — odrezan kus).
Od Ljubljane do Komarna.
(Andrejgekov Jože.)
Potekle so šolske počitnice.   Moji tovarši so šli zopet v šolo izobraževat se za svoj prihodnji stan; meni pa je odločila osoda vso drugačno pot, pot do kruha, kterega nisem bil nič kaj željen: treba' je bilo namreč odpraviti se na Ogersko, v strašno dolgočasno in nezdravo mesto Komarno.
Povabil sem zadnji večer še vse svoje nekdanje prijatelje k slovesu v Medijatovo krčmo, in tu smo ga izpili zadnje poličke skupaj na zdravje moje prihodnje sreče.   Preštel sem vse svoje prijatelje; bilo jih je sicer malo, pa ti so bili čvrsti slovenski korenjaki, kterih ni omajala vsaka sapica od severja, kakor marsikoga; druzega. — Ura za uro je naglo potekla in bilo je že blizo polnoči.; Trčili smo še zadnjikrat, in nekaj čestitih slovenskih gospodov, ki. so bili ondi zbrani, in med njimi tudi moja dva prejšnja g. učitelja,' napili so mi še na zdravje in srečno pot.   Obesil sem torbo čez , ramo, na drugo stran pa steklenico vina, zažgal sem dolgo smodko, da bi^ si nekoliko potolažil žalost s tobakovim dimom, potem pa. rekel:' „Lehko noč, Ljubljana! kjer sem vžil marsiktero  prijetno, urico" in odpravil sem se s tovarši na kolodvor.
Dež je s curkom lil, in predno smo prišli na kolodvor, bil sems moker do dobrega. Na kolodvoru sem imel zopet sitnost. Kosmati,-uradnik ni hotel mojega potnega lista sprejeti, rekoč, da ne zado-r stuje, čeravno je bil skovan in sestavljen v komisiji in podpisan v regimentni kanceliji; hotel je imeti še pečat od majorja. „Po buči, bi ti dal pečat", mislim si, „če ti cesarska pravica ne zadostuje, kaj hočeš neki še več?" Jaz namreč nisem mogel čakati transporta, ker je bil že zadnji čas, da bi prišel v Komarno; zatorej sem potoval na svoje stroške, in to potovanje mi je bilo tudi ljubše, ker sem se lehko prosto obračal, koder sem se hotel, ne pa valjal po transportnih staniščih med ptujimi ljudmi.
„Lepo sem pričel svojo pot", djal sem, ,,koj v začetku mi gre vse dobro od rok; potem takem bom moral še peš koračiti naj.
8*
100
Madjarsko. — „Nie Jože!" mislim si, „pri mojej molavi, mora te vzeti rudečebradec za polovično plačo, če bi tudi voda gorela; če zamudim obrok, kaznovan bodem koj, ko pridem k polku, in to bo presneto lep začetek v vojaškem stanu." — Slednjič se je vendar omečila trdovratnost in dobil sem pol rujavega listka z napisom: Laibach — Fragerhof. ^
Zvon je zapel. Se zadnjikrat stisnem prijateljem roke, potem pa hajdi na voz. Hlapon je zažvižgal in počasno smo se jeli pomikati dalje. „Čast bodi Bogu!" djal sem, „sedaj pa pojdemo tje na Ogersko stražit." — Dež je vedno huje in huje lil in morali smo zapreti okna. Želel sem si lepo, jasno noč, da bi luna svetila in zvezdice migljale; kajti rad bi bil še zadnjikrat ogledal domače kraje, pa osoda mije tudi to odrekla. Noč je bila temna, kakor v rogu, in prav nič nisem razločil, kod se vozim, čeravno so mi bili kraji skozi in skozi dobro znani.
Ko nisem mogel zunaj svojim željam ustreči, jel sem bolj na tenko ogledovati svoje družnike v vozu. Tik mene je ležal bradat Hrovat s torbo pod glavo in grozno smrčal; možek je trdno spal, in čeravno so ga tovarši dremsali in opominjali, da naj nikar ne spi, ker bomo kmalu pridrdrali do Zidanega mosta, vendar se ni nič zmenil, le včasih je nekoliko zarentačil in pobrcal, menda mu je bila postelj pretrda, potem pa je zopet zaspal. Zraven mene je bila druga oseba, suha in bleda s črno brado, popolnoma po judovskej podobi vstvarjena: ali je bil ali ne, tega ne bom govoril, ker nočem nobenega krivo soditi. Razun teh dveh bilo je še druzih ljudi vse polno, ženskih in moških, tako da sem komaj imel toliko prostora, kolikor ga potrebuje moje borno telo. S časom so vsi pospali, ' le jaz sem čul, čeravno prejšni večer nisem skoraj nič spal; kajti gla?^a je bila tako polna raznih misli, da mi ni bilo moč zatisniti očesa. Pušil sem, kar se je dalo, da se je kar dim vlačil pod stro- ' pom, ker s tem sem si nekoliko krajšal čas.        ¦ .   '
Kmalu je zakričal konduktćr: Zalog! eine Minute! — Sedaj sem se zopet domislil srečnih dni, ko sem še ko deček hodil tu sem o prostih urah učit se, ker tukaj so krog in krog prijetni gozdiči. „0, blagi časi!" vzdihnil sem in povžil na zdravje tiste srečne dobe , debelo hruško, ki sem jih imel nekoliko s seboj v žepu. Minuta je naglo minula in zopet smo drdrali dalje. Hlapon je kihal in kihal, kakor bi bil ves voljni svet vlekel za seboj. Kmalu smo prišli v Litijo, Savo, Zagorje in slednjič do Zidanega mosta, kjer drži oddelek železnice proti Zagrebu. Ljudje so odhajali in prihajali, le jaz sam sem vedno sedel, kakor priklenjen, in spominjal se tovaršev, s kterimi smo tolikrat prepevali:
Sablenka brušena, Ta je moja žena.
„Sedaj bo pa res moja žena, pa ne sablenka, ampak dolg nož za zelje", djal sem, in grozne težave so me obšle, še bolj, nego tistega učenjaka, ki je neznano tožil v nekem znanem nemškem
101
časopisu, da se morajo učiti v Kočevji otroci slovenskega jezika: — premišljevaje, da bom sedaj na mesto knjig nosil orožje in preobračal topove, da mi bo pot curkoma tekel po licu. „0 ti presneta ???? ti! da sem tako velik zraste!, mar bi bil ostal pritlikovec, pa 3i me bili pustili. — Pa kaj bom tarnal, ker nič ne pomaga. Saj so vendar-le vojaki zali ljudje, gibčnih udov in trdih pesti, ktere ves svet ^spoštuje, ki ima le količkaj sočutja v sebi do svojega bližnjega. Cemu bom rentačil? še ponosen moram biti, da so me za dobrega spoznali za vojaški stan!"
Iz takovih domišljij me je prebudil kondukterjev glas: „Cilli! fünf Minuten!" — in kmalu potem se je privalil v voz debel, majčken možicelj, prav tak, kakoršni so včasih naslikani v „Kikirikiju"; za njim je prišla njegova zakonska polovica, ravno take podobe, in klop, ki so jo prej spraznili potniki, bila je sedaj popolnoma zasedena. „To bo vročine!" djal sem, „bodi Bog zahvaljen, da nisem tako rejen! raje sem vojak, nego tako nadležen človeče, saj se še gibati ne more." — Koj me je popustila prejšna čmrnost do vojaščine in žal mi je bilo, da sem tako nespametno sodil previdnost. Možek in njegova sopruga pa nista menda bila popolnoma mojih misli: obadva sta se tako sladko smehljala eden drugemu, kakor bi si bila ravno včeraj prisegla ljubezen, čeravno je bilo že pri obeh znati, da sta že zdavnej videla Abrahama.
Molče sem sedel v kotu, naslonjen na svojo torbo in sanjavo zrl skozi okno. Dež je ponehal; jelo se je že nekoliko daniti. Z veseljem sem gledal štajerske hribe, ki so se potezali na desnej strani železnice. „Sedaj sem še na slovenskoj zemlji", djal sem, „kmalu pa pridem v ptuje ogerske pustinje, kjer ne bom več čul blagoglasnega domačega jezika."
Počasi se je popolnoma zdanilo in zarija na vzhodu je obetala lep dan. Veselil sem se že, da se bom odslej le po dnevi vozil dalje, in mi bo mogoče nekoliko ogledati ptujih krajev. — Moja dva ljubeznjiva sopotnika sta kmalu zadremala, čeravno lega ni bila ravno prijetna; jaz pa sem zasmodil še eno viržinko in jel dalje pre-tresovati v svojej buči, koliko bom snedel komisa v dvanajstih letih, ter premišljevati, da sem sedaj zopet na tistej stopinji, na kterej sem bil takrat, ko sem začel prvikrat hlače brusiti po šolskih klopeh, namreč nič. Pa kaj bi se tu repenčil in razkladal svetu, kar ni nič! Čast bodi Bo^u, da sem prišel h kruhu, če ravno je včasih že star in trd, ko hrastova skorija, dober je pa le. — Kmalu smo se pripeljali skozi dva tunela in prišli smo v Pragarsko.
Tu je bilo treba čakati do desetih, ker takrat je še le odrinil vlak proti Stolno-belemu gradu. Šel sem drugo stran kolodvora, kjer je bila nekaka restavracija, ki pa je bila strašno revna; sicer ni bilo nobene hiše videti krog. „Kje pa je tu kaka vas ?" prašam nekega Štajerca, ki je pripeljal na kolodvor velik voz sodov. — „Dve uri od tod je slovenska Bistrica, drugej ni nobene kaj vredne vasi tu blizo", odvrnil mi je kratko.
102
Sam nisem vedel, kaj bi počel toliko časa, dokler zopet ne zapoje zvonec. Vsedem se na majhino klopico pod kostanjevim drevesom in zrem proti Pohorju, kjer se je dvigala z meglo obdana visoka Kapa. Moja steklenica je bila še obilno preskrbljena; torej ne pomišljam dolgo, ampak nagnem parkrat in dva krepka duška sta mi pregnala spanec, ki me je jel nadlegovati. — Na kolodvoru je bilo celo reč vojakov, ki so tudi čakali, da bi se peljali v Pešt. Bili so huzarji.   Vriskali in peli so,^ da je vse prek letelo.
Čibuka, Čibuka, čulo se je od vseh strani, in plesali so kar pod milim nebom svoj čardaž.   Prav si imel slavni Prešeren, ki si pel:
Najboljši stan vojaški stan, - >
Vojak živi vesel v en dan, | o[< ??^?
¦p Saj cesar dä pol hleba      ^      i i -i, öa ? ^qolA
In kar je treba. •?'>?(5??? od ?^?,.
/ fT,.;,^^, Te misli sem bil jaz tudi sedaj, ko sem videl muštačaste Ogre, kako jo sučejo. „Saj res", mislil sem si, „vse bom dobil, kar bo treba, in še več. V dveh dneh sem pošten prostak, dobom kruh, mes6, škudelo juhe, prav spartanske, in šest poštenih krajcarjev avstrijanske veljave." —
Kmalu se je približala deseta ura in treba je bilo odriniti proti Kaniži.
Na Pragarskem nisem imel več onih sitnosti, kakor v Ljubljani, ker tu se je mojemu poštenemu listu bolj verjelo. Na kolodvoru je bilo vse natlačeno vojakov in druzih ljudi, ki so bili namenjeni v Pešt; zatorej sem komaj dobil prostora še v nekem kapeju, kjer je sedelo že cel roj Kočevarjev, ki so blebetali med seboj , da jih prav nič nisem razumel, čeravno sem prebral in preštudiral že skoraj vse nemške klasike in zraven še velik del „Nibelungove pesmi." Ti Kočevarji so bili razne postave: bili so Kočevarji in Kočevarčki; kajti razun dveh poraščenih, starikovih možakov v ogerskih hlačah in črevljih, bili so večidel še vsi mladi pritlikovci, ki so se vedno prometovali po klopi, kakor mlada mačeta, in trli lešnike, kterih so imeli s seboj celo vrečo. „Lejte si no", mislim si, „Kočevarja pa res doboš po vsem svetu! Kaj bodo neki ti mali frkolinčki počeli ? Komaj so obuli prve hlače, pa morajo že po svetu učit se barantati in prodajati robo".
Meni nasproti pri oknu je sedel mlad mož dolgih rumenkastih las, prav lično opravljen. Bil je jako prijazen in koj sva se zmenila, kam pelje najina pot. Ponudil mi je dolgo turško pipo, sam pa zasmodil pogrošno smodko, in tako puhaje gosti dim skozi odprto okno, pomenkovala sva se o sedanjih okoliščinah po svetu. Pravil mi je, da je Hamburčan, da je premedel že na vse kraje Avstrijo in IVancijo, ter da je ravno sedaj namenjen na Turško in Grško. „Bog ti daj vse dobro!" mislil sem sam pri sebi; „jaz bi tudi šel s teboj raje, nego v komarnsko trdnjavo. Kdo ve, če ne bi dobil zlate svetinje v Carigradu? ali pa bi me še celo za pašo izvolili."
103
Urno nae je tiral hlapon po širokem Ptujskem polji; kakor blisk so se zaporedoma prikazovali zeleni travniki in rodno polje, posamezne hiše in vasi, ter ravno tako urno zopet zginjevali našim 1^ očem. — Krasno, res krasno je Ptujsko polje. Sem ter tje vidijo se vasi s prijaznimi hišami in belimi cerkvami; daleč krog pa se dvigajo proti sinjemu nebu visoke gore in gostoobraščeni hribje.
Nakrat se je zabliščalo na le vej strani belo zidovje na nizkem holmcu in spodej prijazno mestice. Bližali smo se nanireč Ptuju. Kako prijazno je to mesto, kakor so sploh vsi kraji na Štajerskem! Krog in krog rodovitno polje, na zelenem holmcu stoji belo zidovje: Ptujski grad; tikoma spodej pa se poteza prijazno mestice z lepimi poslopji. Tu je kraj, kjer je cvelo že kristjanstvo, ko je vladala krog po slovenskej zemlji še trda tema neznaboštva, tu so stanovali ptujski škofje, ki so se trudili za razširjevanje luči sv. vere, in so zarad tega pretrpeli grozovite muke. Tu sem sp pri-hruli Rimljanje za cesarja Proba, ki je prvi zasadil trte po Štajerskem, in napravil lepe vinograde. Koliko niisli se mi je zbujalo, ko^ sem zrl proti mestu, starodavnemu mestu, ki ima toliko važnosti v zgodovinskem oziru, ki je videlo mimo hrumeti razne sovražnike, ki so trli slovanski narod. Videlo je Rimljane bojevati se zoper severne narode, videlo je divje Hune in Avare, krvoloke Madjare, ki so^ razsajali kruto po slovenskej zemlji.
Po polji mimo Ptuja pridere šumeča Drava ter se vali dalje skozi Hrovatijo in Ogersko v Donavo. Po dolgem mostu so zaropotala kola, hlapon je zažvižgal in obstali smo na Ptujskem kolodvoru. Rad bi bil stopil nekoliko po mestu ogledat ga, pa bilo je samo nekaj minut časa; zatorej sem odložil natančni pregled za prihodnje čase, kedar bom prišel iz Ogerskega kot star invalid in bom imel dovolj časa pretresovati starino. Na kolodvoru sem si kupil velik grozd za pet krajcarjev, ki gotovo ni bil dosti manjši od tistega,, ki so ga prinesli Izraelci iz obljubljene dežele; zatorej sva se s Ham-burčanom obadva spravila nad-nj in ga neusmiljeno trgala, preden sva ga popolnoma umorila.
Od Ptuja je šlo zopet dalje ob Dravi. Na leve j strani je skozi in skozi visoko zidovje, ki varuje, da se ne vdira prst s hriba na železnico. Koliko truda je to prizadjalo, preden je bilo končano, koliko sto in sto rok se je gibalo pri obrezovanji kamenja in^pri zidanji, predno se je mogla napraviti železnica na Ogersko! Cesa vsega ne premore Človeški um in delavnost! —
Hlapon se je jel urneje gibati; še dve postaji in zapustili smo štajersko zemljo ter prišli na Ogersko. Rad bi bil tu v Medimurji nekoliko postopil krog in ogledal tudi to slovensko stran; pa čas mi tega ni dopuščal. Rad bi bil čul tukajšnji govor, še rajše pa poku-sil vino ogerskih Slovencev, ktero mi je naš krašnjiški krčmar Jožko neznano hvalil in zraven še celo povest pristavil, ???? ga je kupoval; to bom pa kje drugej naznanil Slovencem.
Sedaj so se jeli hribje vedno bolj in bolj izgubljati in široka ravan se je širila pred nami; le tu pa tam bil je svet nekoliko bolj
104
napet, da so morali napraviti globoke prekope, po kterih so napeljali železnico. Takih prekopov je skozi in skozi dovolj po Oger-skem, in večkrat sem videl, kako so orali in sejali nad nami seljaki, ali pa se pasle črede volov in ovac. Tudi po noši sem koj zapazil, da nisem več na Štajerskem; kajti široke, bele hlače in pokvečen klobuk sem zapazil tu prvikrat pri kmetih na polji.
V svojem zapisniku sem imel zaznamovane že vse postaje do Komama in med njimi je bila sedaj prva Cakavec (Cakaturn). „Sam Bog vedi, kakošno je to mesto", mislim si, „o kterem sem že tu pa tam nekaj čul"; pa kako se zavzamem, ko zagledam kmalu potem na levej strani, kakih pet sto korakov od železnice, kup hiš in med njimi belo cerkev! „Cakaturn!" zavpil je kondukter in hlapon se je jel počasneje gibati. „0 ti hembrani Cakavec ti!" djal sem, „menil sem, da je res kaj prida, pa je komaj toliko, kot so naše Moravče."
Jaz nisem le minute stopil od okna, da bi mi vsaj kaj ne ušlo izpred oči. Hvalil sem Boga, da je bilo tako prijetno vreme in sem mogel daleč okrog zreti. — Pripeljavši se na kraj majhnega gozda, zagledal sem h kratu sredi zelenega polja mirno reko teči od severja doli. Enaka je popolnoma Ljubljanici na močvirji, le nekoliko širja je. „To je Mura" djal sem, „kako mirno in pohlevno nadaljuje svojo pot v Dravo, kakor bi se jej kar nič ne mudilo! Človek bi skoraj ne vedel, ali stoji ali teče dalje." — Kakov razloček med Dravo in Muro! — Drava je podoba burnega življenja, Mura pa mirnega, krotkega značaja. Njena temna barva kaže nekako melanholijo, čmrnost, kakor pri človeku, kedar mu navdaja srce kaka bolest, med tem ko Drava dereče buta ob bregovje.
(Konec prihodnjič.)
Pomenki o naših literarnih zadevah.   
(Spisal F. Kočevar.)
Pisava. (Dalje.)
Jezik se da le s sredstvom pismenosti ohraniti; zato vidimo, da narodje brez pismenega jezika v jezikoslovnem oziru razpadajo, in sicer iz prva v veče. Čem dalje pa, v tem manjše krhlje; in na zadnje, če med tem pismenost na pomoč ne priskoči, razdrobi se jezikova enota celo v atome. Pri veČih narodih, kteri so porazseljeni čez veliko sveta, pri teh je nevarnost takega razdrobljenja še veča n. pr. pri nas Slovanih, nego pri manjših narodičih, pri kterih je občenje vsakega z vsemi drugimi bolj pogostno.
Pisava bi po mojem mnenji morala biti zrcalo, v kterem naj bi se mogla jasno videti vsa notranja jezikova osnova (der innere Sprachbau). Književni jezik*) se da govoriti, pismeni pa ne, ampak
*) Književni jezik (büch?rspräche) se opira na frazeologijo, na sintaktično
105
le pisati in brati. To razliko posebno povdarjam, ker menim, da ravno ta razlika utegne razkriti vso puhlobo fonografičnega načela, in celo našo zdanjo pisavo podreti, ktera književni ali parlamentarni jezik celo indentificira s pismenim jezikom. *) Pismeni jezik stoji na vidljivih znamenjih, parlamentarni pa na slišljivih glasovih. In zato se more gluho-rojeni le pismenega, nikdar ne parlamentarnega jezika naučiti; in kar se tiče starih mrtvih jezikov, smo mi vsi gluho-rojeni, zakaj nobeden nas ni slišal govoriti teh jezikov. Ce se mi tedaj kterega mrtvih jezikov naučimo, naučimo se ga kakor gluho-rojeni le na temelji vidljivih pismenk. Mi se ve da tem pismenkam določne glasove pridodajemo; ali kdo nam je porok, da so ti glasovi, ki so še-le po tisočletni tradiciji do nas prišli, resnično prvobitni glasovi! Kako malo vrednost in važnost imajo glasovi v pismenem jeziku, temu imamo na Angležih lep primer. Angleži bero namreč in govore latinščino po bralnih pravilih svojega narodnega jezika in jo ravno tako razume, kakor mi. Jaz mislim, da po takih argumentih ne bo nobeden veČ sumnjal, da se pismeni jezik opira le na vidljiva, ne na slišljiva znamenja.
Pisava, djal bi, naj bo odelo jezikovo, in sicer odelo, ki naj se po jezikovem telesu omeri. Nikar ne tirjajmo, da bi se narobe jezik moral zahtevam spakedrane nekake pisave akomodirati; nikar ga ne silimo in ne tlačimo v preozke rokave!
Pustimo jezik, kakoršen je; ne prtljarimo preveč okoli njega, on je zelo občutna stvar; gledimo raje na to, da mu takemu, kakoršen je, v pisavi pristojno odelo pribavimo, v kterem se bo mogel po svojej naravi gibati in rasti. Pri stvarjenji tega odela naj nam* za kroj služi njegova osnova. Jaz ne poznam boljega, in tudi ne stalnejega regulativa za pisavo od jezikove osnove, ker ona se ne menja vsaki dan, tudi ne vsako stoletje, in še v enem tisočletji bo^ njena premena neznatna! Kaj drugega je, če je regulativ pisavi glas. Ta se v teku časa, da ne rečem vsak dan, tu siri tam sti-skuje, tu omehčava tam otrjeva, tu odpada tam prirašča, z eno besedo glas vedno po zakonih, nam še nepoznanih, kakor morje sem ter tje fluktuira. Da mora po tako nestalnem regulativu kakor je glas tudi pisava v vednem guganji biti, mislim, to vsakdo spozna! >
Ne glejmo na to, da se naš jezik v pisavi približa temu ali onemu slovanskemu narečju; to so eksperimenti, ki le Škodujejo. Pustimo naj se vsako narečje v svojem posebnem krogu suče in raz-
vredjeni slog in na gramatikalno pravilnost; pismeni jezik (Schriftsprache) pa ima svoj kriterij v načelu in načinu pisave kot take.
*) Leta 1861., ko so se prvi slovenski govori v kranjskem deželnem zboru slišali, se je — bog si ga sam vedi kako — na enkrat vprašanje na dan pomolilo: kako je treba naš jezik v parlamentih govoriti? To vprašanje je za zmotane naše linguistične zadeve zelo značajno. Kdo bi si bil kdaj to mislil, da nazadnje sami ne bomo več vedeli, kako naš materni jezik govoriti! Po dolgem parlamentiranji pro in contra se je konečno to vprašanje v ,,Novicah" tako-le resilo: Govorimo, kakor pišemo! — ker pa mi pišemo kakor govorimo, to toliko pravi kakor: govorimo kakor govorimo!!
106
vija, kolikor le razvijalne moči v sebi ima!   Obča na etimologiji osnovana pisava pa naj bo centripetalno kroženje vseh slovanskih narečij.   Brez takega vsem občega fokusa, brez vsem obče pisave se pa ne bodo dale z lahka okrotiti tiste centrifugalne moči, ki so' do zdaj slovanska narečja čem dalje tem bolj na šir razganjale.
Vsem obča pisava bo postala tisti medium, v kterem se ne bo nobeno narečje zadušilo; ona bo postala tisti medium, v kterem bo moglo vsako prosto in avtonomno dihati, vsako za se in solidarno z vsemi drugimi živeti.
Vsem obča pisava bo postala tista vez, ki bo, zdaj vsaksebi razcepljene ude slovanstva dušno v eno telo zedinila.
Z občo, na etimologiji osnovano pisavo se bodo vsem slovanskim narodom širom odprla vrata do vseslovanske omike, in teh vrata nam ne more noben drugi ključ odkleniti, nego le samo vsem obča pisava. Posebno bodemo pa mi, ki smo na broju mali, ki sa-. mostalno-slovstveno ne živeti ne umreti ne moremo, pri tem najbolj na dobičku, zakaj naši dušni izdelki bodo kupca našli po vseh slovanskih pokrajinah. In če se, kar se avtonomije tiče, šeboljjraz-. koljemo, n. pr. Rusi na Malo- in Veliko-Ruse, Čehosloveni na Čehe in Slovake, Srbo-Hrvatje na Stokavce in Čakavce, vse to ne bo pačilo enotne pisave; saj drugega ne bo treba, kakor več bralnih pravil postaviti. Da! še celo v prilog bo to vseobčemu slovanskemu jezikovemu gradivu, ker bo po tem takem jezikov zaklad iz toliko več virov tekel.
rm Poglejmo zastran pisave malo k drugim slovstvenim narodom, sosebno k Angležem in Francozom, od kterih ves svet ve, da ne pišejo po fonetiki. Oni pa tudi po etimologiji ne pišejo, pa tudi ne dvalistično ne, ampak njih zdanja pisava bi se morala, kakor bom niže dokazal, imenovati historična, tradicijonalna. Poprej pa očitno povem, da moja namera ni, v angleškej in francoskej pisavi postaviti kakov analogen za slovansko pisavo.
Da se jezik v ustih naroda v teku časa spreminjava, to sem že večkrat v svojih pomenkih o naših literarnih zadevah omenil; in tudi to, da fonografija, zajemajoča svoja pravila iz ust, mora se tudi premenjavati, ako hoče zadovoljevati ustnim zahtevam.
Angleži so v tem iznimka. Njih pisava je bila prvotno fono-grafična; njih jezik se je prvotno tako govoril, kakor se dan danes, piše, in kakor se boje na severnem delu Anglije proti Škotskemu tudi dan danes še govori. Oni svoje pisave niso akomodirali govornemu jeziku, ki se v teku stoletij vedno spreminja. Pisava je ostala jrvotna; jezik se je pa premenjeval. In na ta način so prišli tje, cjer jih danes vidimo, da se naime njihov jezik celo drugače govori nego piše; da sta si tedaj njih parlamentarni in pismeni jezik zdaj tako grdo navskriž. Ker pa oni prvotne pisave niso premenjevali, med tem ko se jim je jezik menjal, primorani so bili, da govorni in pismeni jezik med seboj razmirijo bralna pravila menjati in po zahtevah govornega jezika verificirati.       ..^..^ ;
107
Ne vem, če je to isto ravno tako bivalo pri Francozih; ali analogija zelo za to govori.
Angleži se svoje prvotne pisave, kakor sploh svojih historičnih tradicij, trdo drže, in prav imajo. Ce bi hteli s svojo pisavo tabula rasa narediti in svoj jezik pisati, kakor se govori, to bi bil za angleško pismenost tak potres, da bi celo staro in glasovito slovstvo v razvaline razsul. Zato pa tudi Angleži to sprevidevši, vsak fonografični pojav koj v začetku zaduše, in v tem obziru so Angleži zelo strastni konservativci.
Glede tega imamo pri Francozih nasprotni primer. Oni so začeli, lehkomišljeni kakor so, od svoje prvotne pisave odstopati.. Akademija francoska je mislila, da mora fonografičnemu naskako-vanju saj neke koncesije dovoliti, in je torej začela temu načelu po časih do pisave vrata odpirati. Pa kaj je bil nasledek? Ta, da vidimo dan danes fonografično povodenj skozi vse špranje v francoski pravopis bruhati, in ne bo dolgo, da ga bo celo potopila. Akademija, če bi ravno htela, zdaj temu več braniti ne more.
Pri nas Slovanih so pisalne in slovstvene zadeve čisto drugačne. Mi pišemo dvalistično : večidel prevaguje fonetično načelo, etimolo-gično le sem ter tje; historične pisave (ne govore o alfabetu) nimamo. To pa tudi pri naših mladih slovstvih drugače biti ne more. Vsak jezik se je začel po fonetiki pisati, tedaj tudi slovanska narečja. Ker, tedaj historično razvite in uterjene pisave nimamo in tudi prebogatih slovstev ne, mi še brez nevarnosti moremo s tistim delom naše pisave (ne z vso), kteri je fonografičen, tabula rasa narediti. Presecimo z enim mahom ta čvor, v kterem leži našo kulturno napredovanje kakor jetnik zvezano, presecimo ga, kakor je Aleksander presekal gordinjski čvor, ki mu je napotek delal za preobladanje celega sveta.
Kar se posebej nas Slovencev tiče, mi smo že večkrat pokazali, da se godi pri nas premena pravopisa brez posebnih težkoč in homatij. Kdo bi verjel, da je naše malo slovstvo v osmih raznih pravopisih spisano! Iž^rvi je pravopis brizinskih rokopisov. Drugi je cirilica; tretji Trubarjev z nemškimi pismenkami; četrti bohori-čica, peti je hrovaško-slovenski pravopis, v kterem so Habdelić, Be-lostenec, Miklošič in še veliko drugih do leta 1835. pisali; šesti je dajnčica; sedmi metelčica; in osmi je naš današnji, ki ga zato, ker ga je dr. Gaj pri Hrovatih vpeljal, gajico imenujemo. Mi smo tedaj pravopise menjali, kakor se n. pr. rokavice menjajo, in gotovo je, da naša zdanja pisava še ne bo konečno obveljala.
Morebiti mi bo kdo ugovarjal rekši, da je naša zdanja pisava lepa slika blagoglasja našega jezika. Kar se tega ugovora tiče, tole:_ Vsak narod svoj jezik kot blagoglasnega hvali, in ne eden noče tega priznati, da njegov jezik ni za uho prijeten. Vsak narod se hvali s prednostmi svojega jezika. In tako tudi mi svoj jezik hvalimo. Sploh je, kar se blagoglasja jezikovega tiče, to priznano, da jezik ima-joči preveč samoglasnikov, zeva, in da so nasproti jeziku s preveč samoglasniki usta pretrdo zaprta,   Kteri^?^^?. ^oiftP^^feWa.POiQ-
108
in soglasnikov pa jezik blagoglasen dela, to še zmeraj ni dognano in ustanovljeno. Ker nam tedaj pravega kriterija za jezikovo bla-goglasje še manjka, še zmeraj ne moremo raznih jezikov razvrstiti po skali blagoglasja. To pa je gotovo, da blagoglasje jezikovo ne ' visi ob njegovi pisavi, in da pisava nima namena za zrcalo jeziko-vega blagoglasja služiti. Po mojem mnenji leži blagoglasje jezikovo ne tolikanj v harmoničnoj razvrstitvi samo- in soglasnikov, kolikor v prozodičnem ritmu jezikovem. Ce nam je tedaj na tem ležeče, da nam jezik prijetno zvoni, prizadevajmo si ritem našega jezika razviti.
(Konec prihodnjič.)
Brdičev.
(Poljski spisal Al. Jellowicky, posl. L. Gorenec — Podgoričan.) 
Tudi v Brdičevu bil sem vže, a zakaj ne, ker v tem mestu je tudi, kakor v Kijevu, na vsem svetu takov shod: poljsko plemstvo iz Ukrajine, iz Podolije in Volinije. Brdičev sredi zahodnje Ruske oživlja Rusko tako, kakor srce telo. Ko hitro je na vrsti kak važnejši kupčijski posel ali drug potreben opravek, dlo, brž v Brdičev; kedar je kaka veča važnost, gospodarska ali domača, le precej v Brdičev; ko hitro je novim zakonskim treba konj in voza, nevesti dedšine, pivcu vina, ko hitro igralca miče igra, kakega golobradca tepež s sovražnikom poljskega plemstva, — älo, precej v Brdičev! Če gre kdo iz Ukrajine na daljni pot:— a kamo, bratec v Brdičev! Mladež se ne mćni pol ure nobenkrat, da bi jej beseda ne ušla na Brdičev, kakor na kak Pariz. Brdičev je vsakemu drag, pot tjekaj je vsakomu pripravna, zatorej tudi prislovi ca: Piši mi v Brdičev.
Če prideš v mesto, zameknjen v svoje misli^ zbudć te iz njih Židje, ki se trgajo za tvoj voz, za tvoja konja in ljudi; vsak vrešči in k sebi vleče prišleca, to je že navada, tako vabijo v krčme, ki so tu sploh le židovske, samo tam pa tam ktera snažna. Ko hitro stopiš v krčmo, precej moraš duri zapreti faktorjem in handerlatom; če zapreš duri, tlačijo se k oknu, — če zapreš okno, kažejo ti skozi nje nože, britve, glavnike, svinčnike; a če kaj kupiš od kterega, začno ga drugi tleči zato, in tako je pred vsako hišo. Precej ko duri odpreš, plane cela drhal Židov v sobo — faktorjev, ki se rijejo, stavijo na pot, in zdaj ta zdaj ta ponuja, da ga udari ter jlača zato. Na ulici, tu ti sodrga okrog tebe roji tako, kakor roj6 comarji, aneiznebiš se je tako dolgo časa, dokler ne najmeš faktorja. Faktor ti je po nesnažnih ulicah v Brdičevu to, kar je popotni list popotnemu. Z dolgim, raztrganim šarafarom ulico pometa pred teboj, razganja sodrgo in prejemlje na hrbet pogoste bunke od svojih zavistnih tovaršev; idi, kamor koli hočeš, faktor ti vse jpokaže, spremlja te varno po smrdljivih ulicah, polnih židovskega blaga in hruma, in
*) Brdičev je najznamenitejše mesto v volinskej guberniji; v tem mestu je 20.000 prebivalcev, a '/3 Židov vmes, ? ' o ,
109
kakor iz tičje kleti, tako ti iz sleherne šatre Židka kaže glavo —-posuto z biseri in z zlatom; iz nje blebeče tako, ^da ti gre skozi ušesa, in steza roke po tvoje srebro.   Vsakemu Židu iz oči srši taka hlepost, takova nesramna lisičnost, da res ni lehko, da bi se^ ti ne smilil ta neznačajni narod.   Kdor hoče Žida opehariti, ????, mu, naj ide le v Brdičev, a če se mu pogodi, voščijo mu srečo., Kdor ugane, s kom je Žid, ta je moder.   Meni se zdi, da je sam^! s seboj,^s tistim, kteri je veČi lisjak, ali kteri mu boljše plača. ??^ je ßus Žide v Brdičevu začel jemati v vojake, tačas je bil sodnji dan v tej židovskoj stolici, v tem slavnem Brdičevu, v tem poljskem Jeruzalemu, kjer bivajo najimetnejšiŽidje, večidel bankirji in židovski tihotapci; kjer je Žid gospodar, tam je nesreča gospodinja, zato ker je vsa obrtnost židovska; Žid gospodar, ki ima sam svoje ogleduhe, in faktorje v ruskej carjevini, tu, kjer gospodari Žid, ki ima svoje razprave, svojo gosposko, svoj dnevnik, svoje zaloge, svojo pošto, ki vsak dan po prepovedano blago s štirimi konji ide v drugo židovsko kraljevino, v Brode v Haliču.   O poslednjej vstaji, takrat so na trgu v Brdičevu tihi bili topje, a po vstaji, ko niso bili več nabiti, ukrali so drzni Židje dva topa, pravijo, da iz zgolj ljubezni do Poljakov, ali menda le zato, ker sta topa bila bakrena, da so potlej, kotle za žganje vlili iz nju. j
Ali ves Brdičev vendar ni tako nereden, pri Machnovki na^ tistej plati je to mesto snažnejše, tuje nekoliko lepih hiš, tu so' poštene krčme in prodajalnice, toda vse bogastvo tu je tuje, kajti kako bi kupčeval plemeniti Poljec, ker . . kupčija neče tistih predsodkov, Poljak pa jih je ves živ, kupčija zahteva živost in neumorne, roke, a Poljec, da-si dovtipen, rad lenobo pase; morebiti bode dru-, gače kedaj. Do zdaj je zmćrom še kmet oral, sejal in žel, zito» vozil na prodaj ali vodko žgal, skupljal dobiček, vteknil ga tje,' kamor je bilo trćba, a vse to na plemenitaševo besedo. Plemenitaš pa si mošnjo redi, zapravlja pa tudi da je groza: ta gre na pot, da se iznebi krvavih novcev, ki jih seje tako, kakor pesek, taje zaljubljen v Brdičev; zdaj kiipi za polno mošnjo vina, ali pa jo drugače zapije v en pot vso, zdaj eno zaigra, eno pa dd za soprogin lišp, za različne nepotrebne in drage malenkosti, za ničnosti in otročarije, potlej je pa mošnja prazna. Nekteri, pošten, gospodaren, takih je precej veliko, ta pa bi rad vzvišal vse gospodarstvo; to zna, da ima svet stroje, da daj6 dobiček, ima jim tudi prostor, lehko sijih kupi, preskrbi si torej strojnika, ali kakor mu rekajo — mašinista, tujca, ki ne zna nič posebnega, z gospodarjem se ne zmžni, navadno pa je vrh tega še sicer kukavica, tedaj je vse navskriž. Stavi in stavi, stroji in stroji, gospodar čaka in oprezova, plačuje in plačuje, ali Francozu ali Nemcu, tujec pa se mudi v njegovem domu, naposled obstane stroj, če mlati ne mlati, če melje ne melje. Eden takih mlinov stoji prav v Brdičevu na opomin vsemu poljskemu plemstvu; velik ie res, drag je tisoče in tisoče, razpada pa zdaj tako, kakor babilonski stolp, ta mlin ne melje in ne bode mlel.
110
Kdor Brdičeva ni videl na semanji dan, ta ga ne pozna; ta' tudi ukrajinskega plemstva ne pozna, kdor ga ni videl v Brdičevu o „Onufriji" ali vsaj o „Prečistć" (na Matere Božje dan.) Vse polno stepnih konj in druge živine ide v Brdičev, voz za vozom je na L cesti, polno gospodarskega orodja in drugačega blaga je vse.   Že-so polne konj vse brdičevske staje, vse šatre vsakojakega blaga, po^ vseh ravnih pred mestom je polno vsakoršne živine, vse krčme  so-polne vina.   Naposled se jame zgrinjati poljsko plemstvo s svojim ^ množnim služabništvom, vse je nališpano, vse najnovejše našopirjeno. , Nekteri so na konjih, nekteri v bričkah, v kolesih ali pa v kočijah. ' Vse hiti v Brdičev — staro in mlado, poljske gospe s svojimi zalimi • hčermi itd.   Vsi gredo na semenj: kupavat, prodajat, kratkočasit f se, zapravljat, plesat, ženit se itd.; tu dobi vsakdo vse, kar hoče...
Ta semenj traja štiri nedelje; tak hrum je v mestu, tak krič,* da nikoli tega. Vsakdo, naj ima opravka, kolikor že, tako hiti,' kakor bi to uro moral nehati semenj. Vsak dan od jutra do opoldne' so vse staje odprte: tu je polno krasnih konj; nekteri se vspenjajo, nekteri kopljejo s kopiti tako, kakor bi hotćli vse razburiti, zatof ker jih srbi život od ponočnega bičanja, ali pa buri v njih razpo- > saj ena kri, poljska kri. Od zjutraj do opoldne vodijo konje po^ machnoviškej ulici, „džusi" jezdarijo „na džusach", to je, junakii junaške konje. Po stajah in po ulicah prodajajo konje; o teh prodajah nenavadno govoričijo: to ti hvalijo blago, to zagovarjajo konjske' hibe, zaklinjajo barantalca, tako da ne veš ni kam ni kod! Marsikdo; kupi slepca, marsikdo od apna belega konja, ali starega za mla-' dega, bolnega za zdravega; a ta, ki te je prevaril, kani na dalje,; če pa se mu pritožiš, zakaj te je okanil, odreže se ti: „Danes jaz« tebe, jutre ti mene, hvala Bogu, da se mi kdo dd prevariti." ;
Še Boga vtiče v svojo prevaro, to je neka posebna navada^ na tem svetu. Ne znam, ali bi kak pošten konjar rekel, da bode' s konji prevarjal, lovec, da bode lovil po tujem svetu in pse kradel;; literat, da si bode knjige izposojal, a ne nazaj dajal jih; kupec, da^ bode okanjal le s tem blagom, ki kupčuje ž njim: sicer so vsi pošteni,) vrhi tega pa konjar kriči: ali je pošten ta, kdor pse krade? lovec-trobi: ali je to pravica, če konjar s konji goljufa? — in tako dalje.:
Poljsko plemstvo se okanja s konji in puli za-nje po stajah( in ulicah, drugi pak si izbirajo v tatarskih taburah divje konje, ki{ bodo volkove lovili na njih, in nekteri so za belopoljskimi ogradamiiJ Tam je na sto tisoč razne živine na razsežnem polji: ukrajinski' voli z razsohatimi rogovi, ta veči in tolstejši nego ta, vsi beli kakor srebro, kakor voda; nekteri so v vrsti, vidijo se, kakor kaka reka,* nekteri pa stoje skupaj, da se človeku zdi, da vidi kako jezero vč stepi. Tisoč in tisoč ovac blekeČe tam, tisoč in tisoč svinj kruli po živinskem trgu, rogata živina pa muče; vse se veseli ranega hladu; na tisoče gonjačev poka z biči, kriči in ogleduje svoje blago. Tu se še le botajo, tam že novce štejejo, ti-le že ido zapit kup, tu kriče, ker ni kupec, ni gospodar ne odjenjata, Židje pa povsodi faktorujejo, povsodi se vtičejo vmćs, lažejo in prevarjajo.
111
Mladež se vklanja dekletom; vse jutro se krasotice smehljajo mladeničem, zaporedoma druga za drugo tako, kakor cvetice na travniku, dekleta pa neprenehoma imajo razne mladeniče pred očmi. Po obedu spusta konje in drugo živino na paso, tedaj po kosilu je že menj opravka, a več zabave. Drug drugega zovejo k sebi; ta obeda so draga, kakor navadno, tu je vse veselo, kakoršno je sploh;, rado poljsko plemstvo; tudi ženstvo mora biti nazoče. —
Po obedu je prva zabava ježa za stavo. Zdaj še le je splošna: ježa na ogled in dragost ženske obleke; tu vidiš, kaj more ta ali| ta konj, kako izvrstno jezdarijo ti ljudje.   Kar le giblje in živi v * Brdičevu, vse jezdi in hiti za ogrado ob Mahnovki. Konjska oprava vsa bliskeče od samega zlata, še lepši pa je blesk počesanega konja. Kočijaž drdrd za kočijažem, vsaka kočija je taka, kakor bi bila polna samega cvetja, kajti v slehernej je polno krasnega, s perjem in cvćtiem, z biserji in brilanti okrašenega ženstva.   Ali bi rad vedel, ktera izmed njih je najlepša? gledi, ta-le ki je najskromnejše oblečena, ker ta ima oko tdko, kakoršen je brilant sam, zobe takove,^ kakoršni so biserji, lica pa krasna tako, kakor je cvetje krasno;' take so bile tri sestre Pulavske, tem ste po roditeljih ostali poštenost in hvaležnost, oni pa ste jej s skromnostjo oteli prekanjenega sveta.-Vozovi se vstavijo v nekoliko vrst ob cesti, mladež pa drzno jezdari med njimi.   Tu vidiš, kako se suče poljsko plemstvo, tu se pre-' pričaš, da se ni še izneverilo in da se svojim prededom ne izneveri tudi v naj poznejšem pokolj enj i ne (to se vć, da); čilo je to plemstvo,' srčno, junaško, vsakdo gotov vojščak!
Ko je že vsak na svojem kraji, in ko je solnce že nekoliko« odjenjalo, tatarski „Mirzowe" s plemstvom jamejo jezdariti za stavo.' Skor miljo daleč se pomaknejo od lesa k mestu. Ko jih gledalci zapazijo, na enkrat zahrmš, a potlej so tiho — vsakemu srce bije' tako, kakor kladivo, kajti stave so velike in vsak dir zbudi tisto* željo: vsi bi radi, da bi Poljaci zadćli, in taka je tudi res. ??^ vsem prostoru se razlega topot konjskih kopit, sliši se od daleč-tako, kakor žila — bolj in bolj se čuje — jezdeci so že blizo —' konji der6 tako, kakor hrtje — že so blizo določenega kraja, —^ že se zdi, da je ta dobil stavo, vse ga z neprenehanim kričem* hvali, ali v tem na enkrat za to čest najzadnejši napne vse svoje moči — prehiti drugega za drugim — in na določenem mestu ^ef. predno je najurnejši konj pridirjal na pravi kraj, že stoji obrnjen in ponaša se s svojo zmago. '
Po teh ježah se zopet vse vrne v Brdičev, kakor so ga bili zapustili poprej, le da živejše in hrumnejše. Čegar konj je stavo dobil td dan, temu se zdi, da je kralj, drugi pa se ne zmćnijo zä-nj; vsakomu je na misli le to, ktero izmed deklet dohode za tovaršico, in ktera bode kraljica današnjega veselja; vsakdo meni, gotovo njegova, tako kakor je vsakdo m6nil, da njegov konj zmore vse druge. Ves ta semanji čas so gostije na vrsti, igre, godba, ba-rantija in ples, konci semnja pa še kaka pripovedka, z židovske pošte vsak pot kaka čudna, zlovćstna novica, ki Žide straši prav presneto,
112
o! Ta slavni semenj je samo o sv. „Onufriji" vsako Ižto, sicei* pa so v Brdičevu še štirje drugi veliki semnji, a vsak traja štiri tedne. Semenj o sv. „Onufriji" se začne 12. dan junija meseca, „Prečiste" 15, dan avgusta meseca, sv. Kozma in Damijana 1. dan meseca novembra, a „Pochwalne" 24. dan marca meseca; poslednji je za žrćbce; na sv. Kozma in Damijana za konje za vprego in ježo. Tabunskih (stepnih) konj o tžh dveh semnjih ni, druga živina, gostije in pijančevanje, to pa je vsak pot.
Narodne stvari: priče, navade, stare vere.
(Nabral in razglasil M. Valj avec.)
21. Na večer se ne sme dete van nesti, ar bi dobilo mrake i bilo bi na vek betežno. Ali mraki se moreju zvračiti, ače se de-tečji canjek hiti čez noč na krov.   Koprivnica.
22. Na večer se mora dete prekrižati, ar bi ga drugač vragi zmenili ali vzeli.   Koprivnica.
23. Ako što prek kojega deteta stupi, ovo dete več nigda ne bu raslo; neg kak stupi prek deteta, mora nazaj stupiti. Vukovci.  .
24. Gda detetu zob vun opane, onda veli otec ali mater de-j tetu, naj zob v zapeček hiti i naj reče: nd mišek, kostenoga, ti daj' meni železnoga.   Koprivnica.
25. Ako detetu zob apadne, naj ga hiti na peč i naj reče: cicek micek, na ti kostenoga, daj mi železnoga.   Vidovec. ,
26. Stareši gda se bojiju, da im ne bi deca išla k zdencu^ da im se ne bi vtopila, veliju: nejdi tam k zdencu, bi te pojel po-' zoj; on ti spi v zdencu; v jenom zdencu ima glavu a v drugom imL^ rep.   Koprivnica.
27. Gda idu deca k vodi, veliju: nejdite k vodi, dojde vo7 deni človek pak vas nuter povleče.   Koprivnica.
28. Gda idu deca v šumu, veliju: nejdite v šumu, bi vas ve-( kivečni jagar vlovil ali bavkač bi vas vzel.   Koprivnica. :
29. Gda dete kam oče iti, veliju: ne hodi tam, došel bu stari ded; staroga deda se deca jako plašiju.   Varaždin. r
30. Gda se deca jočejo te more praviti: smeh smeh po kotch^ maček salo^vleče, gde zadene tam preje.   Babinci, štr.
31. Če se deca kaj svadijo pa eden te mater zove, te se jimi drugi špotaj o: ,
Mati! ryp
Kobila je v blati, Dajte mi mleka, Ka mo viin vleka; Dajte mi sira,
Ka ?0 viin stira.   Sveti Juri. št. /i
113
Književni obzor.
Jezičnik ali pomenki o slovenskem pisanji.   Spisal J. Mam. V. leto, v Ljubljani 1867 S" 67. str. — (Konec.) ~ Na tenko je našteta zadruga slovanska po rodovih, želeli bi le, da bi se bile razne razdelitve dobro pretresle, ker na zadnji človek vendar ne ve, po kterej bi segel. Najbolje se je držati Miklošiča; le dodati bi bilo treba še polabski jezik.   Ker je pa le-ta slov. jezik vže med,* mrtvimi, prilepili bi ga le ko dostavek.   Sploh nismo dosti ostan-' kov ohranili in še le Hilferding in po njem   Pfuhl (beitrage zur'; vergl. Sprachforschung von A. Kuhn  & Schleicher bd. V, hft. 2) sta skušala zakone tega jezika nekoliko natenčniše razložiti; a celega organizma ne bomo vendar poznali, ker so ostanki prepičli in preredki. — Na nobeno stran pa ne velja razdelitev Dobrovskega, in vse, ki se na-njo opira, ker znamenja, po kterih on loči jezike,' so taka, ki ne prešinjajo celega jezika, ampak povzemajo nektere čisto zunanje razlike in na ta enostrani temelj je zidana cela izpeljava. Vže J. Grimm (vorrede zur serbischen grammatik pg. III. IX): je to, glede na ruski jezik spoznal in pred njim se tudi A. H. Vo-stokov ni mogel sprijazniti s to theorijo in le-ta je trdil, da stoji' ruščina nekako v sredini zahodnih in vzhodnih slovenskih jezikov.; Še natenčntše je 1. 1841 (wiener Jahrbücher der literatur, bd. 95) to, trdil N. Nadeždin, dokazovaje, da med vsemi Dobr. točkami za> • ruščino veljd skozi in skozi le ta, da nima ta jezik 1 epentheticum,: Grlede slovenščine opominjam le, kako je Dobroväkega zapeljala ravno ta razdelitev k mnenju v 2. spisku brižinskih spomenikov. Po_ oblikah „vygnan" in „modliti" je namreč sodil, da je med njimi, najmlajši'ter je bil prestavljen še le iz Češkega na slovensko, napaka, ki se je pokazala precej, ko je Jarnik v „Etymologikonu"; dokazal, da „vy" mesti „iz" v sestavah in pa epent. 1 v koroškem,^ slov. razrečji nista nič nenavadnega. In tako bi se dalo še marsikaj, o tej stvari spregovoriti, ki je razlike jezikov merila celo po posa-j mesnih besedah, kar vedno ostaja na površji in ne prešinja celega^ jezikovega organizma.   Miklošičeva razdelitev je ravno zarad tega-posebno pripravna, ker loči po sorodnosti s staroslovenščino druge^ slov. ]ezike (prim. vrgl. gram. I. pg. IX) ter se ne drži samo površja, ampak anatomije jezika, kterej ni nobena stvar premajhna, da ne bi  bila ravnopravna v enacih prašanjih. — Da se v imenu in^ razmeri prvega knjižnega jezika slovanskega drži g. pisatelj Ko-| pitarjevega, po Miklošiči še bolj potrjenega in dokazanega, v nek-^ terih točkah premenjenega mnenja, to je prav.   Dobro vemo, da s^ unega mnenja, ki imenujeta jezik starobolgarski, drži večina sedanjih jezikoznancev, a tii ne obvelja množica ampak strogo izpeljani dokazi. Da nismo tu še čisto zmogli, krivi smo nekaj sami, kerlastneg* jezika še dovolj ne poznamo. Koliko je še treba nabirati po narodu in koliko je še v njem skritega, lehko razvidite iz temeljite razprave Raićeve „o Prekmurcih in njihovem govoru, ki nam našteva Slov. Glasnik XI. 9
114
toliko novega, toliko znamenitega, če stopimo v to temno svetišče naše srečniše nekdanjosti. Vzlasti slovniške dokaze, kakor jih našteva po Šafariku Schleicher (beitrage zur vergl. Sprachforschung I.) in po tem zopet članek „Jihoslovane" v „slovniku naučnem" bodo nove preiskave, tega smo si vže zdaj svesti, do dobra podrle in to tembolj, ker tudi zgodovinski niso na tako trdih nogah, odkar je tudi E. Dümmler potegnil za našimi. — V basnoslovstvu bo moralo-marsikaj pasti, kar smo do zdaj radi verjeli, kajti tudi tu nam pri-; merjavna mythologija odpira nove poti in nas bodo tudi tu mnogo' podučila preiskovanja pri sorodnih narodih. Kar so v tej zadevi-pisali J. Grrimm, W.Müller in posebno Schwarz, M.Müller, A. Kuhn,' Mannhardt, Pictet in drugi, to je tudi za nas veljavno, in le tedaj' bomo trdo stopali, ko se ne bomo opirali samo na lastne moči,; ampak vemo porabiti tudi, kar ]e vže prekopanoga. O črtici g.^ pisatelja bi se le moglo reči, da se ne vjema čisto s tem, kar nas* učeva mjthologična vednost; a ker se nam zdi, da je bilo to bolj' mimo gredć omenjeno, zat6 se tudi ne spuščamo v obširniši pretres.' — Prav dobro je obravnavano vprašanje? kdaj in ???? so se po-' kristjanih Sloveni in posebej Slovenci in kje so takrat stanovali? Nič ni v tem nepotrebnega, pa tudi ne tacega, ki bi se bistvenoi. pogrešalo. Zmedene preiskave je g. pisatelj vestno in dobro prevda-' ril in porabil, kar se mu je zdelo pravo. Zadel je tudi^o večem^ pravo, le tu in tam je še kaka zastarana, kakor: da so kraji med' Savo in Dravo ležeči ter takrat po Ljudevitu vladani bili hrvaški,* kar ni res. Jezik teh pokrajin je bil slovenski, le s hrvaško smesjo' nekaj preuravnan. Gelo geographično so nekdaj le-ti kraji spadali k* Slovencem, kamor po jeziku še vedno merijo, (prim. E. Dümmler:' pannonische Legende v archiv für kunde österr. geschichtsquellen' XIII. pg. 172). Taka je tudi s spreobrnenjem bolgarskega kneza^ Borisa, ki se pač ne bode dala dokazati; kar v tem legenda pripo-[ veduje, ne vjema se z zgodovinsko resnostjo. — Verska polemika' (str. 32. 33) bi radi, da bi bila ostala v peresu; nikamor enake stvari ne merijo dobro. Sploh enaka mnenja človeka motijo, ki je bral te in une knjige. Težko de človeku, da mora po Račkem, Bilyji in druzih zopet Lavrovski v svojem Kirill i Methodej (Harkov 1863) tako postopati, kar ni niti knjigi niti bralcem na posebno korista Čisto dobro cenimo blage želje g. pisatelja, ali to bolj razdraži nego poduči. In omnibus Charitas. Dajmo vsakemu, kar mu gre, in tudi ne recimo, daje bil A. Vostokov (-f 1864) le posnemalec Do-brovskega, Hanke, Kopitarja, ŠafaHka in druzih; to bi bila kri-^ vica tako velika, kakor veliko le Vostokovljevo ime v slovanskem jezikoznanstvu. Ko bi bile obveljale ideje tega preučenega in bistrega moža pred patriarhom slovanskega jezikoznanstva — Dobrovskim, ne bi bil zabredel v nekterih stvarćh v take nedoslednosti in napake. Najteže stvari v staro slovenskem glasovji so mu vže bile znane. Kako temeljito je on sodil o starosl. polglasih in kako dobro nam je razodel, in to vže po primerjavnej poti, veljavo staroslovenskih iiosnikov! Predno Kopitar (1836), razložil nam je Vostokov (1827)
115
brižinske spomenike tako na tenko, da tudi naš rojak, največi slovanski kritik 18. stol., pripoznava, da so ti spomeniki explicata summo studio et scientia mirabili; ita ut nobis vix restet aliud, quam illorum (izdani so bili s Köppenom vred) rarioris apud nos editionis nostris reliquis monumentis partem maxime necessariam fideliter e nostro diagrapho adjicere . . . (glag. cloz. ;pg. XXXIV). Po tem naj se tudi popravi mnenje, da sta Koppen in Vostokov te spomenike le nekoliko popisala in razložila. Jaz sicer omenjene^njige nimam pred seboj, ali nekaj me Kopitarjeve besede, nekaj pa Safarik na to napeljuje. Po Šafarikovej „Geschichte der südslavischen Literatur I. pg. 111 je povzeti, da je v tej knjigi, natisnjeni v 4", od strani 1-20 popis in natis brižinskih spomenikov in od strani 21 — 86 jezikoslovna razlaga, o kteri ravno Kopitar pravi, da je spisana z največo marljivostjo in čudavredno učenostjo. — Tudi o slovenskem pismu nam je „Jezičnik" potrebno povedal in ne nahajamo posebnih zmot. Pismo popa Giorgija v Iverskem samostanu na sveti gori od 1. 6490 (—982), ki ima glagolski podpis, ni zanesljivo. P. Uspenski je res da bral na pismu „Giorgij pop", ali Sreznjevski, ki je imel photographično snimko pred seboj, je dokazal, da se podpis nikakor Giorgij, ampak k večemu Grigor, Grgor, Giorg, ali tako nekaj, glasi. Sploh pa se temu učenjaku dozdeva, da so glagolske črke bile pozneje napisane na grške, kar letnico čisto podere. Sploh zdaj ne moremo dokazati, kar bi radi in posledica iz tega je, da se vsaj na ta spomenik pri tako kočljivih stvareh ne smemo opirati. — Nekaj čudno je, da v tem, ktera slov. pisava je starša in kdo je njen začetnik, ni nikjer omenjen Hanuš, ki je vendar sprožil v tej zadevi marsikaj in pisal o tem jako znamenite razprave kakor: zur slavischen Runenfrage 1. 1857; der bulgarische Mönch Hrabru. 1. 1859; zur Glagolica-Frage (Slavische bibliothek von Miklosich& Fiedler, band II) ; sv. Kyril nepsal kyrilsky než hlaholsky (Abhandlungen der königl. böhmischen Gesellschaft der Wissenschaften V. Folge 10 Band). Dajmo pisateljem , kar je njihovo; Hanuševo ime se strinja s tem vprašanjem in krivica bi bila ga zamolčati. — Da sploh zdaj pripisujejo glagolico Cirilu, cirilico pa Klemenu (st. 45), ne bode obveljalo, če pomislimo, da se ruski starinarji in jezikoznanci, kterih ime tudi pri nas dosti veljd n. pr. Sreznjevski, Grigorovič, Palavzov, Bodjanski, Buslajev in množica druzih naed živimi, med mrtvimi pa cel6 Vostokov, vpirajo ostro temu mnenju. Se pred dvema letoma je pisal Sreznjevski, in to mnenje je po Ruskem po večem razširjeno, da so kombinacije učenih mož, glede časnega prvenstva glagolice proti cirilici, dosti ostroumne, da pa vendar težko ktera točka, ki jo napeljujejo za ta dokaz, more prestati sodbo stroge kritike. To samo navajam, da popravim pisateljevo izreko, nikakor pa ne, da bi opravičeval mnenje učenega Rusa. Najbolj se nam tu prikupuje tisto mnenje, ktero pravi, da je glagolica bila pred cirilico in prva uravnana, nikakor ne iznajdena v strogem pomenu po Cirilu in ta po Klemenu. Predno sta prišla slov. blagovestnika med panonske Slo vene, bila je vže, rudis adhuc, ta azbuka med našimi
9*
116
predniki in tu je bila za daljne potrebe uravnana in posamesna pismena razvrščena po „činu grT,čxskyhi kinygL" t. j. pismena so se takisto vrstila kakor v grški azbuki. To nas pelje na to, da je bil zdaj red pismenk drugačen nego prej, ker sicer bi bil dostavek nepotreben, če ne celo smešen. To je tudi mogoče, ako pomislimo, da so stari ruski alphabeti bili tako uravnani, da je beseda „futhork" zaznamovala takisto prvih šest pismen runskega alphabeta, kakor n. pr. abceda prve tri črke naših sedanjih. — Govore o briž. spomenikih se drži pisatelj mnenja Kopitarjevega. Akademik Schmeller je je stavil v XII. stol., toda ne iz jezikoslovnih vzrokov. Na kratko bi dodali, da tudi sode po jeziku se nam ne zde nikakor starši od XII. stol., marsikaj celo kaže, in o tem bode svoje dni če Bog da v posebnem članku povedano, da so mlajši. — To so na kratko opombice k knjigi, ki naj bi hodila češče našim dijakom v roke. Pisana je v lepem, gladkem jeziku in tudi oblike so pravilne, le pege, ktere so pisatelju vže drugi očitali, so tudi meni napake; kar človeka pri branji prijetno zadeva, je živo pisanje, kar kaže ljubezen do stvari in prepričevalnost mnenja. Suhoparnosti, ki se v tacih razpravah rade primejo človeka, tu ni, kar je posebno prednost za pisatelja. Dasi nikakor prijatelj sokratične methode v spisih, (drugače je pri ustnem poduče vanj i), ker se vkrade med spis dosti nepotrebnega, vendar tudi tu ve pisatelj po večem pravo zadeti. Le „učenec" časi stopa čez ojnice in radi bi, da bi več poslušal in manj govoril.
Književna novina. V Zagrebu je^prišla na svitlo knjiga „Naše pravice", ki jo je sestavil dr. B. Sulek. Ta jako važna knjiga obsega bogat nabor povelj, zakonov in drugih spisov, znamenitih za državno pravo kraljevine dalmatsko-hrvaško-slavonske od 1. 1102 do 1868 „Ovo je dakle — piše „Dragoljub" — kao diplomatička historija našega državnoga prava, svakomu razumljiva te će ga autentično obaviestiti v njegdašnjem i sadašnjem prostranstvu tro-jedne kraljevine i njezine avtonomije, kak i ob odnošenju k Ugarskoj i Avstriji." — V Ljubljani so prišle na svitlo nove kuharske bukve 3od naslovom: „Slovenska kuharica ali navod okusno naprav-jati navadna in imenitna jedila; narekovala Magdalena Pleiweisova, rojena Knafeljnova, pisala Neža Lesarjeva." Bukve obsegajo 20 tiskanih pol in prav na tanko popisujejo, kar je kuharicam vedeti potreba, da bode njih kuha dobra in okusna. Živo priporočamo prvo izvirno delo te vrste vsem slovenskim kuharicam; cena mu je 1 gld. 70 nkr. — „Slovenski razgovori," tako se zove knjiga, ktero je spisal in za natis priredil g. D. T. Tuminski v Belem gradu. Ti razgovori so napisani srbsko-hrvaški, bolgarski, češki, poljski in ruski, tako da se more s pomočjo te knjige vsak Sloven v kratkem času vseh glavnih slovanskih narečij naučiti... Obsegala bode okoli 20tiskanih pol; naročnina na-njo pa iznaša 1 gld. — Prekrasna povest ukrainska v vezanej besedi „Marja" od slovečega poljskega pisatelja
A. Malezewski-ga je prišla v Lipskem v novej izdavi na svitlo. — V
B. Stiblovej zalogi v Pragi je prišla na svitlo „Cernd ruže" od K. Sabine,   ki je bila z  najnovejšim Randovim darilom obdarovana
117
in konec minulega leta na češkem igrališču s prelepim vspehom predstavljena. — Preslavni zgodovinar Fr. Palacky je izdal obširno kritiško brošuro proti pamfletistu dru C. Höflerju ozir J. Husa in hu-sitske dobe sploh. Ta spis je prava apologija XV stoletja češke zgodovine in sploh češkega naroda.
Besednik. 
Iz Celovca. S koncem tekočega meseca poteče obrok, do kterega se more za tekoče leto še v družbo sv. Mohora stopiti; kdor se pozneje glasi, ne more se več šteti za uda. Obračamo na to pozornost (rlasnikovih bralcev in vseh Slovencev, ki žele v kolo družnikov stopiti; naj se blagovoljno oglase vsaj do 31 t. m., da se more imenik že v teku meseca aprila v tiskarnico oddati. — Nati-skovanje letošnjih družbinih bukev lepo napreduje. Lepa povest „Mati božja dobrega sveta" — 7'/^ pole obširna—je že dovršena; dodelujejo se „Kristusovo življenje in terpijenje" 1. snopič in„Domače in tuje živali" s podobami. V natisu je „Življenje svetnikov in svetnic božjih," še ta mesec pojde v tiskarnico „Koledarček za 1869" in če bo še kaj manjšega to leto mogoče na svitlo dati. Vse letošnje družbine bukve bodo tiskane v Blazni-kovej tiskarnici v Ljubljani; samo Erjavčevo delo „Domače in tuje živali" se tiska zavoljo podob v H. Mercy-jevej tiskarnici v Pragi. Nadjamo se, da nas pri sestavi imenika č. družniki ne bodo zadrževali t. j. da se bodo vsi o pravem^ času oglasili in nam s tem premnoga opravila nekoliko polajšali. Če pojde vse v redu, razposlale se bodo letošnje bukve že konec meseca junija.
Razpis družbinih daril za 1. 1869, kakor smo jih v zadnjem listu omenili, nahaja se v „slov. Prijatelju" in v drugih slov. časnikih.
Iz Dunaja. K. — Pred enimi meseci smo bili „akademični meščanje" skupaj stopili in smo ugenili, da ni dobro, če vsak sam sebi poje in pije, slovenščuje in politikuje. Rekli smo, da bodimo-vsi eno telo. In zgodilo se je tako. Speli^in zvezali smo se z dobro voljo, in rojeno je bilo društvo „Sava." Stirdesetglavna ta Slovenka začne živeti v strahu božjem, v rodoljubji, v dobrem imenu pred Bogom in pred ljudmi. Družabno smo vsako sredo pivo pili, peli „Naprej" in druge himne, brali in poslušali humoristična in vednostna berila — vse pro patria. In mislili smo, da bo zmerom tako. Ali Slovenec misli, Hrvat obrne. Pridejo Hrvatje in Bolgari in pravijo: „Mi vsi smo kri od ene krvi, meso od enega mesa. Ne spodobi se, da bi dva želodca imeli in dve srci. Skupaj je denimo." In mi smo kupe povzdignili in smo djali: „živili mi in vi!" In začela se je „Sava" izlivati v „Velebit" in iz tega pravijo, da se bo rodil sloven-sko-hrvaško-bolgarski „Jug." —
Nedavno smo imeli vsi slovanski študentje skupni shod in kmalu enkrat ga bomo menda zopet imeli.   Lep6 je in človeka na-
118
v duši, ko vidi, da ni prazna beseda, da smo sinovi ene matere.   V edinstvu poglavnik misli in teženj se vidi, da smo bratje. Enega pak živo pogrešamo, do popolnega edinstva: jezika. En parlamentaren, djal bi diplomatičen jezik moramo imeti, da se bomo prav popol-« no m a umeli med seboj.
Toliko o družabnem življenji. V literarnem smo tudi krepki ali vsaj ne zaspani kakor marsikje v domovini. To boš Ti spričal, „Glasnik!" Saj največ od tod dobivaš dušne hrane: tvoji poglavni delalci: Celestin, Jurčič, Leveč, Stritar — so v naši sredi. Kakor za gotovo vemo, misli Jurčič izdati: „Slovenski Almanah" za leto 1868., ako dobi dovolj materijalne podpore po naročnikih. To, se ve, ni gotovo. Žalostno je, da se zlasti lepoznanstvo in poezija tako nekako v kot postavlja, kakor nekaj nepotrebnega in sicer celo po tistih, ki bi imeli dolžnost prvi pospeševati literarno delavnost.
Jurčič je dobil za svoj almanah prineskov od več boljših pi-salcev, da smemo reči, da se bo ta almanah brez posebne skrbi pridružil naj bode h kteremu hoče poprejšnjih slov. almanahov in lepo-znanskih knjig. Zato upamo, da Slovenci ne bodo z malomarnostjo pustili tega dela, da bi v miznici obležalo. *)
Slov. Matica. Slovenske matice odbor v Ljubljani je razposlal vabila k vstopu v slov. matico za 1. 1868. Pri tej priliki naznanja, da se za h 1868 izdajo naslednje knjige: 1. V. Vodnikove pesmi; 2. Koledar za 1. 1869 z obširnim letopisom; 3. Slovenski S taj ar (vsaj prvi del), 4. Olikani Slovenec, 5. filo-zofična Propedevtika ali dušoslovje, če bode rokopis izgotovljen in bodo pripuščale denarne moči in 6. začetek „Atlanta in sicer dve oblini, Evropa in Avstrija. — Kot matičin poverjenik dajemo to vsem gg. matičnim udom na Koroškem na znanje in je vabimo, da nam pošljejo svojo pristopnino vsaj do konca meseca majnika, da moremo prve dni meseca junija vse zneske ob enem v Ljubljano poslati. Pri tej priložnosti pozivamo vse koroške rodoljube, da pristopijo tej narodnoj napravi za izdavo slovenskih knjig v prav obilnem številu!
(Matice Udu.) Ceska ljudska matica jako veselo napreduje; šteje namreč že 6500 udov. Za I 1867 prejmo udje še: „Život na Rusi" z 20 obrazi, „Ndrodni osveta od Vlčka in „Soustava sluneöni" od prof. Studničke z 32 podobami. Dalje se pripravljajo za natis: „0 krvi a pokrmu" od dra Alberta, „Nejnovejši cesty po Africe" od Hellerja, „Historii politickych prevratu", „Roman z vesnickeho života" od Karoline Svetle, „Umeni a lid" od Nerude; „Zaklady
*) Velika važnost lepoznanstva v vsakej literaturi in sloveče ime izđateljevo kot pripovedovalec mora biti vsem prijateljem domače lepoznanske književnosti zadostno priporočilo, da priteko izdavi „slov. almanaha" vsi slov. rodoljubi v prav obilnem številu na pomoč; sprejeli bodo za malo krajcarjev prav zanimivo berilo g. izdatelja pa spodbudili Se k večej delavnosti na polji lepoznanskem. VredniStvo „slov. Glasnika" bode rado nabiralo naročnike na omenjeno delo; glejmo, da spoštovanje našim najboljšim pisateljem tudi v djanji pokažemo.
Vredn.
119
ndrodneho života" od^ Schwarza, „Prostondrodni geologu" od dra Frica, „Nsmöctvo v Čechach" od pr. Koi-ana, „Zaklady närodneho' hospodarstvi od Prochazke i. t. d.
(Umetnost.)   Br. Zaleski, znani polski pisatelj in umetnik, je^ izdal v Parizu album Ruysdaelovih, v vodnih barvah prekrasno izdelanih, obrazov.   Obsega pet krajin znamenitega nizozemskega umetnika:; Grad Bentheim, Povodenj, Mlin na sapo — eden najboljših. Ruysdaelovih umotvorov. Vodopad in J utro. — „Vilinski gla-! sovi" tako se zove delo, v kterem izdaja svoje skladbe Varaždince' J. Padovac; sedaj je prišel na svitlo 2. vez. s pesmami: „Laku noć" od P. Preradovića za 1 glas in glasovir in „Hajd' na gore" od J. Kukuljevića za tri glase. Padavčeve skladbe se jako hvalijo. — ,,D6ti stepej ili ukrajinskie cigane" zove se nova ruska opera v 4. djanjih od slovečega skladatelja Rubinsteina.
(Časniki luUŠkih Srbov.) Lužiškim Srbom izhaja tudi letos petero časopisov: 1) „Serbske Noviny", političen list od Smolerja v Budišinu; 2) „Lužičan", zabavnopodučen list odFiedlerja; 3) „Ka-tolski posol" od M. Hornika; 4) „Missionski posol" od E. Richtarja, in v Cfhotjebuzu v doljnih Lužicah „Bramborski serbski časnik", političen in podučen list od Swjele.
Imenik č. gg. naročnikov^ Za celo leto so dalje plačali: 54. J. Tomec, tržni komisar v Ljubljani; 55. Dr. Št. Kočevar, okr. zdravnik v Celji; 56. Fr. Remec, kpl. v Trstu; 57. J. Zorman, župn. na Katinari; 58. Dr. L. Vončina, prof. bogoslovja v Ljubljani; 59. J. Marn, c. k. gimn. prof. v Ljubljani; 60. M. Vodušek, c. k. gimn. učitelj v Mariboru; 61. J. Križan, kr. giran. učitelj v Požegi; 62. Dr. L. Vogrin, stolni prost v Mariboru; 63. J. Vidmar, kpl. v Smledniku; 64. Pr. Peterlin , kpl. v Cerknici; 65. J. Vavru, c. k. gimn. prof. v Ljubljani; 66. si. čitalnica v Idriji; 67. E. Polak, dek. v Leskovcu; 68. M. Pleteršnik, c. k. gimn. prof. v Trstu; 69 — 72. Dr. J. VoŠnjak, A. Stuhec, učitelj, Fr. Ratej, c. k. notar in gospa Adela Rodošek v si. Bistrici; 73. D. Pavalec, kpl. v Cmureku; 74. M. Drčar, kpl. v Blokah; 75. Br. Pl. Fabiani, bogosl. na Kostanjevici; 76. Drag. Žagar, c. k. dež. blag. uradnik v Ljubljani; 77^ T. Zupan, prefekt v Alojzeviaču v Ljubljani; 78. J. Lavtman v Trstu; 79. J. Svet, podžupn. v Dolini; 80. T. Rutar, župn. pri sv. Luciji; 81. A. Brčič, učitelj na Colu. (Dalje prih.)
Listnica. G. J. Z. v T. Poslani pripovedki premalo zanimivi; boljše bode kaj gospodarskega; g. J. N. v B. Ravno prav; prosimo; g. F. P. v G. Le nadaljujte; pripravno sosebno za Večernice; g. J. G. v T. Gotovo se porabi; g. J. U. v T. Prosimo večkrat kaj; g. M. G. v T. Rokopis došel; g. J. O. v B. vse se porabi; zastran povesti, ko jo prebrati utegnemo; g. J. C. v L. Kmalo; g. J. P. v K. Hvala; ali Vam je došel list?
Šah.
(Vredujeta L Kos in J. Ogrinec.)
Glasnikovo vredniStvo nam je blagovolilo prepustiti v „slov. Glasniku" predalček, da vvrstimo vž,-nj šah. Prostora nam manjka, da bi koj to pot —¦ zgodilo se bode po priložnosti — obširniše slavili le-to krasno in plemenito igro, kterej vsi Saholjubi priznavajo mesto sredi igre in umetnosti. Njena starodavnost, kakor to, da se ?? vsem omikanim narodom tolikanj prikupila, da sojo sprejeli v svoja slovstva, priči ste nam dovolj govoreči o visokej ceni šaha. — Namen naš tu je, da z vsacim listom poklanjamo „slov. Glasnika" bralcem in kolikor toliko že izurjenim igral-
120
cem saha vsakikrat kako nalogo, sem ter tje tudi kako zanimivo igrano partijo: da se, reševaje jo, zabavljajo, bistre si um ter tako na poduk in korist kratkočasijo v prostem času.   In ker smo prepričani,  da se igralec rajše, z večim veseljem in vspehom poprijema enoličnih, mimo prezamotanih in v mnogih potezih še le rešilnih nalog, skrbeti hočemo, da tudi v tem zapored ustrezamo. — S časom hočemo podati tudi pravila, ktera pri igranji šaha veljajo v obče; takrat, obziraje se, da pišemo igralcem, ki ved6 za vrednost, tek in stališ posameznih znamenj (figur) > sploh. da igrati ume, naznanjamo samo terminologijo in nektere najpotrebniše znake,» po kterih naj se bodo slovenski šaholjubi hoteli porazumevati z nami.   Pomenjaloi nam bode:
K, kralja.
D, damo, devico (kraljico). T, trdnjavo (turn).
L, lovca, letalca.
S , skakalca, (konjiča).
k, kmeta.
znači, da se določno, n. pr. S g 1 — f. 3, da se kakorkoli vleče,
da se vzame; f, da se uapovž šah, f mat; 0-0 malo in 0-0-0 veliko roSado.  1
, ,  f ,   • , .      r f   1. naloga. ¦
^  i.„-i Postavil J. Oerinec.
.1,.      .Crni.              • ¦ - ^     '   ,               3
	?		?		?		?.
?		?			i	?.	
i5n	?.		?		?		?.
?		?1		?		?	
	?.		e		?		?
?		?		?		?	
	?		?		?.		?.
?		?		?			
abcdefgh Beli.
Beli vleče in naredi v treh potezih mat. Listnica šaliova. Imena 6nih, ki bodo rešili nalogo, razglašala se bodo po razmeri prostora. Naloge, zložene v našo svrho, bodo se rade sprejemale, da se pregledajo in, Če so pripravne, odobre za natis. V ta namen naj se rešitelji, kakor skladatelji blagovoli obračati na vrednika, podnaslovom: Ivan Kos, Fleischmarkt, 4, 3. Stg. I. St. Wien.
Vreduje in na svitlo daje: A. Janežič v Celovcu, tiska pa J. Blaznik v Ljubljani.