SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124- 6596 NOVI CENA 1500 LETO VI. ŠT. 35 (276) / TRST, GORICA ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 LIR 0,77 € NOVI GLAS J E NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SVET JE ONEMEL * So stvari, ki v loku zgodovinskega dogajanja označujejo tok časa. To so velike, clobre ali slabe silnice, kijih moramo pa beležiti. To se je zgodilo tudi 11. septembra, ko je v New Yorku prišlo do apokaliptične tragedije. Šlo je za pravi poskus globalnega terorizma in to brez dvoma na najvišji ravni. Kdo ni gledal dramatičnih scen in z žalostjo ugotavljal našo skupno nemoč? Ko so se v prah zrušile stolpnice, se je verjetno tudi v nas samih nekaj zrušilo. Kaj? Ne bomo tu ponavljali opisa te strahotne tragedije, ki verjetno nima primera v zgodovini, in to ne samo moderni. Vsi smo vse to že videli in onemeli ob teh neverjetnih dogodkih. Tu naj le zapišemo nekaj misli ob vsem tem. Sodobni nemški filozof Karel Jaspers, eksistencialist in protinacist, je moral med najhujšo Hitlerjevo strahovlado iz Nemčije v Švico. V svoji Filozofski avtobiografijije nemški mislec med drugim zapisal v zvezi s Hitlerjevimi zločini, da so se v tem času zgodile najstrahotnejše možne stvari, ki si jih lahko človeški um sploh zamisli. In če je to gotovo veljalo za takratni nemški in še kak drug režim, je to gotovo treba zapisati ob današnjih tragičnih dogodkih v ZDA. Vsa strahotna preteklost se lahko zrcali v današnjih dneh. Marsikdo je pri vsem tem tudi spomnil na japonski napad na Pearl Harbor v času druge svetovne vojne, kar pa drži lahko do neke mere. Prav tako recimo Sarajevo leta 1914. Pa še veliko drugih primerjav bi lahko tu navedli. Vse to nam seveda nudi veliko argumentov za razmišljanje. Včeraj in danes smo bili priča raznim vojnim grozotam v bivši Jugoslaviji od Bosne tja do Kosova. Današnji trenutek je gotovo v nekem smislu še hujši, saj predstavlja velikansko potenciranje hudobije in zločinstva v mednarodnem okviru. Človeštvo samo je prišlo pod vprašaj. Ali bolje: je zlo danes živo v velikem merilu, ki ga prej nismo zasledili? Te zločinske geste pa so spet hotele zaustaviti tok zgodovine. Zato še nekaj misli s tem v zvezi. Planetarna katastrofa je zaenkrat za nami. Že dolgo so nam zlasti ameriški filmi katastrofalnega žanra prikazovali napade na ameriška velemesta, zlasti New York, in to s stran i nebesnih teles, zlasti asteroidov, nato pa raznih fantastičnih pošasti, ki naj bi želele uničiti človeštvo. Delno se je, na žalost, prav sedaj uresničilo, a ne s strani fantomatičnih pošasti, temveč s strani človeka samega. Pred kakimi petimi stoletji je angleški filozof Thomas Hobbes govoril o nastanku družbe in države ter pri tem omenjal še divje stanje človeštva, ko je človek človeku volk (homo homini lupus). Ob vsem tem pa se nam porodi problem zla. O njem so v vseh časih globoko razmišljali filozofi in teologi, danes še sociologi itd. Zlasti pomembna so razmišljanja od sv. Avguština dalje vse tja do Leibniza hi drugih modernih mislecev. In prav ob teh strašnih dogodkih, ki so prejšnje dni pretresli ZDA in ves svet, so taka vprašanja kar se da na mestu. Če vse to merimo z Leibnizo-vitni merili, kako bi ocenili sedanje zlo? Nemški filozof 18. stoletja je namreč ločil metafizično, fizično in moralno zlo. Če bi na prvi pogled zgledalo sedanje zlo morda kot fizično, je pa lahko tudi metafizično zlo, v kolikor izvira iz omejenosti in s tem nepopolnosti sveta. stran 2 ANDREJ BRATUŽ PREDSEDNIK CARLO AZEGLIO CIAMPI V GORICI ŠE ENA ZAMUJENA PRILOŽNOST JURIJ PALJK Tako bi lahko zapisali po obisku italijanskega predsednika Carla Azeglia Ciampija v Gorici in s tem jasno rekli, da nismo zadovoljni z zadržanjem goriške občinske uprave in njenega župana do načrtnega brisanja slovenske prisotnosti v mestu, ki je bila razvidna že iz samega programa obiska predsednika Ciampija. Ker nočemo retorično postavljati vprašanj o tem, zakaj se ni v nedeljo v Gorici našel niti trenutek za srečanje med italijanskim predsednikom in predstavniki naše narodne skupnosti, ker odgovor že poznamo, saj nam ga ponujajo dejstva, pa bomo vseeno jasno povedali, da z obiskom kot pripadniki slovenske manjšine ne moremo biti zadovoljni. Predvsem zato ne, ker italijanskemu predsedniku ni bila ponujena možnost, da bi se srečal z našimi predstavniki, za kar je seveda poskrbel organizator. FOTO BI MBACA Prepričani smo namreč, da bi se lahko in tudi moralo prirediti tako srečanje. Hvala Bogu, da imamo v Gorici tudi prijatelje. Tu bi radi omenili vsaj dva, in sicer gori-škega nadškofa msgr. Dina De Antonija, ki je s sebi lastno prešerno odprtostjo in poštenostjo v pogovoru z italijanskim predsednikom izrecno o-menil slovenske vernike in našo narodno manjšino kot se- stavni del goriške krajevne Cerkve in goriške družbe. Prav isto je storil tudi predsednik goriške pokrajine inž. Giorgio Brandolin, ki je italijanskega predsednika pozdravil tudi v slovenskem in furlanskem jeziku, predvsem pa odprl okno v prihodnost, ki je po njegovem samo v tesnem povezovanju Gorice s sosednjo Novo Gorico in Slovenijo. STRAN 10 PO OBISKU ZUNANJEGA MINISTRA RUGGIERA V SLOVENIJI ZADEVA JE KONČANA? a Odslej bi se naša država morala vsak //. september ob 8.45 zjutraj ustaviti za toliko sekund, kolikor je veliko število vseh preminulih v atentatih; najverjetneje bi bilo to za 5.000 sekund tišine, premišljevanja in molitve. Zastave bi morale viseti na pol droga in na mesta, kjer so stali nebotičnika \Vorld Trade Centra in Pentagon, bi morali postaviti spominska obeležja, in to iz koščkov, ki so ostali od železobetona porušenih zgradb. Na ta spominska obeležja bi morali napisati imena vseh tistih, ki so umrli pod ruševinami. Šole bi morate proglasiti 11. september za Dan vzgoje k strpnosti v svetu. ŠTEVEN SPIELBERG, REŽISER, PO ATENTATIH V NEW VORKU IN VVASH1NGT0NU DRAGO LEGISA Zaradi časovne in prostorske stiske v prejšnji številki našega tednika nismo mogli posvetiti večje pozornosti uradnemu obisku, ki ga je v torek, 11. t.m., prvič opravil v Ljubljani italijanski zunanji minister Renato Ruggiero. Italijanska stran je temu obisku očitno pripisala velik pomen, saj sta v njenem odposlanstvu bila podtajnik v zunanjem ministrstvu Antonione in predsednik deželne vlade Furlanije-Julijske krajine Tondo. Podtajnik Antonione je dober poznavalec razmer ob vzhodni meji, saj je bil do izvolitve v rimski parlament predsednik deželne vlade Fur-lanije-Julijske krajine. Iz Ljubljane je italijansko odposlanstvo v poznih popoldanskih urah odpotovalo v Zagreb, vendar se je moralo zara- di tragičnih dogodkov v ZDA nemudoma vrniti v Rim, tako da predvidenih pogovorov s hrvaško stranjo dejansko ni bilo. V slovenski prestolnici seje šef italijanske diplomacije s svojimi sodelavci srečal predvsem z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom, sprejela pa sta ga tudi predsednik RS Milan Kučan in predsednik vlade Janez Drnovšek. Na vseh pogovorih sta prišli do izraza želja in volja, da se nadaljujejo in okrepijo dobri odnosi med obema državama. Italija je namreč za Nemčijo drugi zunanjetrgovinski partner Slovenije. Minister Ruggiero je na tiskovni konferenci izjavil, da rimska vlada in vse politične sile, ki jo sestavljajo, odločno podpirajo vstop Slovenije v Evropsko zvezo in NATO. Slovenija bi po njegovem morala postati članica Evropske zveze prihodnje leto. Čeprav dnevni red pogovorov ni predvideval vprašanja op-tantskega premoženja, je bil govor tudi o tej zadevi. Nekateri italijanski dnevniki so pred obiskom pisali, da se bo italijanska stran tega problema lotila v "inovativni obliki", tako da je bilo precej pričakovanja za potek pogovorov v slovenski prestolnici. Minister Ruggiero je na tiskovni konferenci najprej poudaril, da je treba "pogodbe spoštovati", takoj pa je pristavil, kako pričakuje, da bo Slovenija še pred vstopom v EZ uskladila svojo zakonodajo z evropsko, pri čemer bo prišla v poštev tudi sprostitev nepremičninskega trga. V tej zvezi je slovenski zunanji minister pristavil, da je s tako imenovanim Solanovim kompromisom italijanskim državljanom že priznana prednost. —- STRAN 2 V RAZMISLEK! ŠOLA IN NARODNO VPRAŠANJE Na začetku šolskega leta smo imeli slovenski šolniki izobraževalni seminar in svečano srečanje z najvidnejšimi predstavniki šolskih oblasti. Letos nas je pozdravila tudi ministrica za šolstvo Republike Slovenije. V svojem govoru nam je podala daljšo analizo o vse bolj kulturno in jezikovno pisani družbi doma, v Evropi in svetu. S to kulturno in jezikovno drugačnostjo se srečujemo dan za dnem v našem okolju in seveda tudi že v šoli. Do tega, kar je tuje, oziroma drugačno, naj bi bili strpni in nič več nam ne bo daleč ali tuje, ko bomo bolj poznali drug drugega. Tako je bilo razumeti sporočilo ministrice. Čudovite misli s človekoljubnega in sociološkega vidika. Toda med predavanjem mi je ves čas silila pred oči slika naše večne strpnosti in popuščanja, skoraj do narodne odpovedi. Skozi stoletja smo živeli v narodnopisani državi in iz stoletja v stoletje se je ožila slovenska etnična meja, v veliki meri tudi iz pretirane strpnosti in večnega sprejemanja tujega. K temu nas je silila v različnih časih drugačna vzgoja, večkrat pod krinko visokih načel, ki pa so skoraj vedno koristila le drugim. Po razpadu Avstro-Ogrske smo se Slovenci znašli v okviru štirih držav. Zlasti v nekaterih predelih se je začela nagla asimilacija v letih hudega narodnega pritiska, ki pa ni bila nič manj nagla po drugi svetovni vojni, ko smo zaživeli v demokratičnih državah. Tudi v novi Jugoslaviji so se Slovenci desetletja urili v bratski ljubezni in strpnosti do sodržavljanov drugih jugoslovanskih narodov, toda žal, da so drugi koncept bratstva dojemali le enosmerno. Zahvaliti se moramo slovenskim književnikom, in ne politikom, da so se kot varuhi jezika in s tem naroda v veliki meri postavili po robu hitremu vdoru jezika dominantnega naroda. Jim bo to uspelo v bodoče, ko bo Slovenija tudi uradno v Evropi? V preteklosti so se slovenski študentje po sili zgodovinskih razmer šolali na tujih vseučiliščih. stran 6 RUDICA POŽAR Alojz Tul DIMNE ZAVESE OB OBISKU MINISTRA RUGGIERA Peter Szabo PLASTENKE IN KONEC SVETA Janez Povše NIKAR MAŠČEVANJA Ivan Žerjal "TA UPRAVA NE SPOŠTUJE DEMOKRATIČNIH PRAVIL!" Drago Le^iša / intervju ODV. JOŽE ŠKERK Erika Jazbar NATRPAN PROGRAM PRAZNIČNEGA DNE Danilo Lisjak POSVOJITVE NA DALJAVO Jurij Paljk O PRAVLJICAH Danijel Devetak VSE NAJBOLJŠE, NAŠA GORIŠKA! Mara Petaros BORZE SO ZDRŽALE 1 ČETRTEK, 20.SEPTEV 2001 2 ČETRTEK, O. SEPTEMBRA 2001 ITALIJA IN SLOVENIJA DIMNE ZAVESE OB OBISKU MINISTRA RUGGIERA V LJUBLJANI ALOJZ TUL Minulega 11. t.m. je v Ljubljani bil na uradnem obisku italijanski zunanji minister Renato Ruggiero, za katerega je vladalo precejšnje zanimanje, k čemur so znatno prispevali krajevni mediji v naši deželi, ki so ga že cel mesec prej prikazovali kot nujno priložnost, da italijanska diplomacija ponovno sproži "vprašanje" t.i. vračanja nepremičninske imovine zlasti istrskih optantov po mirovni pogodbi in Londonskem memorandumu o razdelitvi bivšega STO-ja. Zanimivo (vendar ne presenetljivo ) je, da je spet bil tržaški italijanski dnevnik II Piccolo, ki je o tem začel pisati. Intervjuval je bivšega italijanskega zunanjega ministra De Michelisa, ki je v času osamosvajanja Slovenije imel precejšnjo vlogo v EZ pri razreševanju jugoslovanske krize. Kljub močnemu začetnemu nasprotovanju osamosvojitve Slovenije je končno svojim evropskim kolegom predlagal kompromis o datumu njenega priznanja. Ob letošnji proslavi desetletnice obstoja samostojne Slovenije mu je predsednik Kučan podelil odlikovanje. To omenjamo zaradi tega, ker je niti mesec dni zatem v omenjenem intervjuju II Piccolo izjavil, da Slovenija in Hrvaška morata pristati na vrnitev zaseženih nepremičnin istrskih in dalmatinskih beguncev oz. optantov pred njunim vstopom v Evropo. Za njim so se z enakimi zahtevami začeli oglašati predstavniki begunskih združenj in desničarskih krogov. Posebno glasni so bili predstavniki Nacionalnega zavezništva tako na vsedržavni kot krajevni ravni. Po vsem tem medijskem bombardiranju se je porajalo vprašanje, kaj pravzaprav pripravlja italijanska diplomacija. Ali bo spet pogrela že razrešeni problem t.i. zapuščene imovine optantov? Tržaški poslanec Nacionalnega zavezništva Me-nia je odkrito trdil, da je bil Solanov kompromis prevara, ker ga je doslej izkoristilo le majhno število italijanskih državljanov. Poslanci NZ v evropskem parlamentu pa so prve dni septembra glasovali proti resoluciji, naklonjeni vstopu Slovenije v EZ, in se tako distancirali od drugih predstavnikov strank Doma svoboščin. Rimsko zunanje ministrstvo se je očitno znašlo v neprijetnem položaju, ker je že dotlej v bistvu zagovarjalo nadaljevanje politike do Slovenije in njenemu vključevanju v evropske integracije. Za zaostritev odnosov so očitno pritiskale begunske organizacije, ki so 1994 uspele, da jim je prisluhnila tedanja Berlusconijeva vlada. Sedaj je raje poslalo na izvid v Ljubljano podtajnika Antonio-neja (bivšega predsednika odbora F-Jk), da preveri posledice morebitne spremembe politike do Slovenije. Dejstvo je, da v razgovorih s slovenskimi predstavniki ni postavljal vprašanja imovine optantov, ob vrnitvi v Rim pa je verjetno odsvetoval ministru, da nikakor ne kaže o-življati vprašanja v zvezi z zahtevami optantov. Tako je srečanje med zunanjima ministroma Ruggierom in Ruplom 11. septembra potekalo po dogovorjenem dnevnem redu brez vsakršnih motilnih namigov. Oba ministra sta na tiskovni konferenci ob zaključku razgovorov potrdila zelo dobre odnose med državama in voljo, da se sodelovanje še okrepi. Minister Ruggiero je izrecno poudaril, da njegova država želi spoštovati vse medsebojne dogovore in da podpira vstop Slovenije v Evropo in Nato. Po tolikšnem predhodnem medijskem grmenju se je ozračje torej povsem umirilo. Ostaja pa vprašanje, kdo oz. kateri krogi pri nas poskrbijo za ustvarjanje umetnih problemov in kdo vse jim gre na roko. Pozitivno je vsekakor, da italijansko zunanje ministrstvo ni nasedlo pritiskom in je trezno presodilo položaj. Ob koncu je vredno še o-meniti, da so tokrat morda tudi slovenski mediji s svojimi stališči do morebitne zaostritve odnosov Italije s Slovenijo zaradi odpiranja že rešenih problemov prispevali k temu, da se je italijanska diplomacija dokopala do spoznanja, da bi ji skalitev pogajalskih odnosov s Slovenijo bolj škodila kot koristila. Odločna drža zaintere siranih dejavnikov majhne Slovenije je tako svoje prispevala k njenemu ugledu in verodostojnosti. 5 1. STRANI ZADEVA Minister Ruggiero je še dodal, da je za ureditev vprašanj, ki zanimajo ezule in njihovo nekdanjo imovino, pristojna tudi Italija, saj je bila za slovensko stran zadeva v gmotnem pogledu dokončno rešena z rimskim sporazumom I. 1983. Po tem dogovoru Slovenija že vrsto let redno nakazuje na fiduciarni račun pri Dresdner Banki v Luksemburgu dogovorjeno vsoto in bo prihodnje leto nakazala še zadnji obrok. Vemo pa, da Hrvaška v ta namen ni do zdaj položila niti dolarja. Minister Ruggiero je pojasnil, da bo Italija od Slovenije nakazani denar dvignila, ko bo slednja postala članica EZ. Med obiskom je slovenska stran opozorila šefa italijanske diplomacije, kako pričakuje, da bo Italija brez zamud izvajala določila letos sprejetega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, pri čemer je na primer omenila imenovanje članov paritetnega odbora. Minister Ruggiero je v tej zvezi izjavil, da bo Italija spoštovala rok, ki ga določa zakon. Rok bo potekel 23. septembra. Pred srečanjem s slovenskimi predstavniki je italijansko odposlanstvo sprejelo predstavnike italijanske manjšine v Sloveniji, ki so se predvsem zanimali za vprašanja v zvezi s financiranjem nekaterih svojih dejavnosti. Gre za denarna sredstva, ki jih italijanski manjšini nakazuje Italija. Ministra Rupel in Ruggiero sta v prisotnosti številnih časnikarjev podpisala sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in preprečevanju davčnih utaj, medtem ko sta podtajnik Antonione in državna sekretarka v ministrstvu za delo in socialne zadeve Nataša Belopavlovič podpisala konvencijo o socialni varnosti. Minister Ruggiero je bil tudi seznanjen s predlogom Slovenije, naj bi obe vladi sklenili sporazum o prostem pretoku slovenske delovne sile v Italijo, s čimer bi se sosedni državi izognili dveletnemu prehodnemu obdobju, ki ga EZ namerava določiti za prosti pretok delovne sile iz držav kandidatk po njihovem vstopu v evropsko integracijo. Smemo po tem obisku v Ljubljani končno napisati, da je tudi konec najrazličnejših špekulacij okrog ezulskega premoženja na račun naše slovenske manjšine v Italiji? Je torej ta "za deva zares končana"? NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA '0 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL. 0481 533 177 FAX 0481 536 978 E-MAIL goricam noviglas.it upravam novi gias.il 1413 3 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 04 0 365 473 F A X 040 775 419 E-MAIl trste« noviglas.lt www.noviglas.it CLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU NOVI DEŽELNI VOLILNI ZAKON BO UPOŠTEVAL NAŠO MANJŠINO? Pristojna deželna komisija deželnega sveta se je prejšnji torek začela formalno ukvarjati z novim deželnim volilnim zakonom. L. 2003 bodo deželne volitve, nanje pa bomo šli z novim volilnim zakonom, kar pomeni, da bomo izvolili naše za-topnike v deželni svet. Okoli tega kočljivega vprašanja se je zanjih časih med političnimi komponentami manjšine in širše deželne politične organiziranosti razvnela ostra polemika, za našo manjšino pa tematika očitno ni drugorazrednega pomena, saj vsi dobro vemo, kakšne pomembne pristojnosti ima naša dežela in kaj pomeni razpolagati z enim ali več deželnih svetovalcev. Predsednik deželne komisije je zastopnik Severne lige Beppino Zoppolato, ki je uradno uvedel debato, ki bi se morala zaključiti prihodnje leto. Ob tem pa je predstavil tudi osnutek volilnega zakona očitno, pa čeprav ne izrecno, v imenu desnosredinske večine, ki upravlja deželo F-Jk. Pri delu deželnih svetovalcev v pristojni komisiji so predvidene tudi avdicije, na katerih bodo poslušane tudi manjšinske komponente, za katere sta se zavzela svetovalka Italijanskih in slovenskih komunistov Bruna Zorzini Spetič in stranka Slovenske skupnosti, za katero je posegel deželni svetovalec Ljudske stranke Franco Brussa. BLIŽNJI VZHOD / IZHOD IZ KRIZE KONČNO POMEMBEN PREMIK fiC S 1. STRANI ONEMEL Vsekakor pa ima vsaj za krivce tudi in še kakšen moralni pomen! Take in podobne misli so se porodile ob zadnjih tragičnih dogodkih. In to ne samo za ZDA, ampak za vse človeštvo. Danes in jutri. BREDA SUSIC Mednarodna solidarnost in gradnja svetovne koalicije proti terorizmu bo mogoča le, v kolikor se bo lahko oprla na pomirjeno vzdušje in dialog med Izraelci in Palestinci. O tem je prepričan izraelski premier Ariel Sharon, ki je minulo nedeljo odprl možnost srečanja med Arafatom in Peresom, potem ko jo je po terorističnem napadu na Nevv York in Wa-shington izključil. Vrhunsko srečanje je po mnenju mnogih zadnja priložnost za obnovitev dialoga med sprtima stranema po enem letu krvavih spopadov. Zanj so se močno zavzeli evropski šefi diplomacije. Napovedujejo ga že več kot štirinajst dni, vendar so očitno ovire še zelo velike, kjub temu da tako Peres kot Arafat še danes ponavljata, da si srečanja močno želita. Zadnja huda ovira je bil strahoviti napad na ZDA. Medtem ko je vodja Palestincev pohitel z izrazi solidarnosti s prizadetimi in obsodbo napadalcev - zato da bi se izognil morebitnim reakcijam Izraelcev in padcu solidarnosti mednarodne skupnosti - so (ne samo ekstremisti) na ulicah proslavljali. Posnetki zažiganja ameriških zastav so obkrožili svet in v tistem trenutku učinkovali izredno negativno na pretreseno svetovno javnost. Tako so potrdili tezo nekaterih komentatorjev, ki so po konferenci OZN o rasizmu v Durbanu obžalovali diplomatsko nespretnost Palestincev in Arafata, ki s serijo nepopularnih potez šibijo lasten ugled in solidarnost, ki so si ju pridobili v svetu. Sharonu se torej ni bilo treba opravičevati, ko je Peresu prepovedal udeležbo na summitu, ki je bil že napovedan za nedeljo. Tako kot v mnogih drugih državah, kjer imajo notranje razmere neurejene, je tudi izraelska vla- da izkoristila dejstvo, da je bila vsa pozornost svetovne javnosti osredotočena na ZDA, da je brez hujših obsodb nadaljevala z vojaškimi akcijami na palestinskih zasedenih ozemljih. Do diplomatskega zasuka je - kot rečeno - prišlo minulo nedeljo, ko je Sharon postavil pogoj za to, da do summita le pride. Arafat je pogoj 48-urne-ga premirja takoj sprejel in izjavil, da je dal najstrožje ukaze o popolni prekinitvi intifade in napadov. Kljub temu so se spopadi nadaljevali: predvsem izraelska vojska se ni odpovedala svojim akcijam, tako da so v noči na ponedeljek in v ponedeljek padle nove žrtve. Istočasno so v Izraelu močno poostrili varnostne ukrepe zaradi bližajočih se praznovanj judovskega novega leta in zaradi strahu pred morebitno reakcijo a-rabskega sveta na napovedano ameriško protiteroristično ofen-sivo. Kljub temu pa - medtem ko se svet pripravlja na začetek nove "svetovne vojne" proti teroristom - mnogi upajo, da bodo nova razmerja v mednarodni politiki ugodno vplivala vsaj na razplet bližnjevzhodne krize. V torek, 18. t.m., je končno prišlo do pomembne odločitve. Palestinski voditelj Arafat je ukazal svojim sorojakom, naj takoj prenehajo z napadi in atentati na izraelske vojake in njihove postajanke ter naj tudi ne odgovarjajo na morebitna izraelska izzivanja. Hkrati je Arafat sporočil ameriški vladi, da je pripravljen sodelovati pri pogovorih za izoblikovanje svetovne koalicije, ki naj vodi odločen boj proti terorizmu in ga tudi dokončno premaga. Izraelski ministrski predsednik Sharon je prav tako ukazal svoji vojski, naj se umakne z zasedenega palestinskega ozemlja, in je hkrati dovolil zunanjemu ministru Peresu, da se čimprej sestane z Arafatom. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE NIKAR MAŠČEVANJA Nepopisno tesnobni so občutki, ki nas navdajajo ob terorističnem napadu na Nevv York. Dogodek je srhljiv po zamisli, srhljiv po izvedbi in srhljiv po posledicah, ki jim ne vemo obsega. Toliko bolj je dogodek srhljiv zaradi preštevilnih nedolžnih žrtev in zato lahko z obžalovanjem ugotovimo, da je bil to črn dan človekove zgodovine in verjetno tudi zaključek nekega obdobja. Res ni besed za tovrstno dejanje, za apokalipso, ki se je kot grozljive sanje odvijala dobesedno pred našimi očmi. Svet je očitno krutejši, kot se nam je zdelo, ljudje so bolj zlovešči, kot smo sicer verjeli. Uničevanje na ravni vrtoglavih razsežnosti je torej močno, saj se je nepreklicno zgodilo, in to načrtno ter zavestno. Toda dogodek še ni zaključen, sledil mu bo takšen ali drugačen odgovor. Dogodka samega ni mogoče spremeniti, odgovor nanj pa je docela odprt in prav s tem odgovorom se ho odločila naša bližnja prihodnost oziroma prihodnost sveta v celoti. Kajstoritfoh pogledu na ruševine, kaj storiti v misli na žrtve, ki so morale plačati s svojim življenjem, kaj storiti, da ho bolečina manjša ? Razumljivo je, da nam pridejo na misel povračilni ukrepi. Prizadet je nacionalni ponos, muka ob izgubah se meša z besom na vse tiste, ki so nezaslišano dejanje storili. In tako se nam postavijo pred oči povračilni ukrepi, vrniti je treba milo za drago, najti in kaznovati storilce, napasti celo vrsto držav, ki so tem storilcem dajale in dajejo zavetje. Resnica je, da je misel na takojšnje povračilne ukrepe stokrat in tisočkrat utemeljena, toda prav ta misel je tista, ki jo je tudi treba stokrat in tisočkrat premisliti. Povračilni ukrepi nas namreč izenačujejo s storilci, tovrsten odgovor na dogodek hočeš nočeš sam dogodek podvoji in ga poveča. Povračilna dejanja utegnejo zato podaljšati senco narušenega velemesta na ves svet, na ves svet se torej lahko prenese groza rušilnih podob in nemoč, ker nismo tragedije preprečili. Sunkoviti povračilni ukrepi zato ne morejo biti edina rešitev, edini odgovor, razviti svet ni obvezan, da se v tem trenutku preda starozavezni logiki, ki se ji pravi zob za zob, za vsako mojo žrtev vsaj ena tvoja žrtev. Razviti svet ima na razpolago tudi novozavezno etiko, ki seveda ni kakšno omahujoče odpuščanje, ampak je globok in tehten premislek. Premislek namreč, da bi doumeli razloge za zlo, da se ne bi sami spustili na pritlehno raven tega istega zla in da bi dokazali svojo moč s tem, ker prinašamo in ohranjamo mir in to za vsako ceno. Od našega odgovora je \ še kako odvisna podoba sveta v prihodnosti, sveta, ki je zares en sam prostor, v katerem vsako dejanje vpliva na vse. V tem hipu nas torej vse vodi v ostre povračilne ukrepe, toda v tem hipu tudi obstaja upanje, da kljub strašnemu udarcu slepo maščevanje zavrnemo in postanemo še jasnejši smerokaz za vse. Smerokaz miru, ki edi-! ni lahko zlo in nasilje premaga in ga enkrat za vselej obvlada. AKTUALNO INTERVJU / DR. JOŽE SKERK GRE ZA SPOŠTOVANJE ČLOVEKOVIH PRAVIC DRAGO LEGISA Kakšno je trenutno stanje, kar zadeva spoštovanje načela dvojezičnosti v devitisko-nabrežinski občini? Priča smo pomembni zmagi za konkretno uveljavitev človekovih pravic in vrednot enakopravnosti, ki so v uzakonjene ne le v državnih normah, temveč tudi v občinskih predpisih. To je prepričalo Deželno upravno sodišče (D.U.S.) v Trstu, da je z odločbo z dne 20. julija 2001 prekinilo izvršljivost sklepov štev. 13, 22 in 23, ki jih je bil sprejel občinski svet na seji 2. maja 2001. Sklepi so bili napisani le v italijanskem jeziku in ne tudi v slovenskem, zaradi česar je nastala "huda in nepopravljiva škoda". Občinski statut iz leta 1991 in poslovnik o delovanju občinskega sveta iz leta 1996 določata enakovredno rabo obeh jezikov, italijanskega in slovenskega, tako v ustni kot v pisni obliki. To pomeni, da je treba uresničevati načela dvojezičnosti. Vse odredbe, določila, javna obvestila in drugi akti javnega interesa, ki so namenjeni javnosti, morajo biti, po uradni dolžnosti, "sestavljeni tudi v slovenskem jeziku", kar velja prav tako za druge listine, namenjene občinskim svetovalcem za seje svetovalskih komisij in občinskega sveta. Občinska uprava mora dalje zagotavljati vsem prebivalcem pravico do proste rabe slovenskega jezika v neposredni obliki ali s pomočjo tolmača. Dejansko so se ti predpisi le skromno upoštevali in se omejili v glavnem na zapisnik sej občinskega sveta in na nekatera javna obvestila. Ob objavi zakona o zaščiti slovenske jezikovne manjšine, ki je postal veljaven 15. marca letos, sem posredoval pri županu Marinu Vocciju in nekaterih članih njegovega odbora, da bi uresničevali, kar določata statut in poslovnik, ki ohranjata polno veljavo po členu 28 omenjenega zakona. Ker se je stara praksa nadaljevala, sem vložil priziv na DUS proti navedenim sklepom in zahteval začasno prekinitev njihove začasnosti, ker niso bili sestavljeni tudi v slovenskem jezi-. ku. Toženi upravi so bile tedaj dane naslednje možnosti: ali sestavljati in objavljati sklepe dvojezično, ali biti odsoten v postopku, ali pisati sodišču, naj razsodi "pravično", ali pa imenovati odvetnika, ki naj zahteva zavrnitev priziva. Občinski odbor župana Voccija se žal ni odločil za eno od prvih treh možnosti, ki bi izkazovale spoštovanje do slovenskega jezika, temveč se odločil za zadnjo, češ da je uradni jezik le italijanščina in da je slovensko besedilo le privesek, nekakšen "optional", ki je lahko prisoten ali ne, vsekakor pa brez vpliva in povsem nepotreben za pravno veljavnost sklepov. DUS ni sprejelo tega diskriminacijskega tolmačenja, saj je bil namen postopka odpraviti neupoštevanje rabe slovenščine in zagotoviti zaščito slovenske narodne skupnosti s spoštovanjem njenih temeljnih pravic, ki so med drugim potrebne za potrjevanje njene zgodovinske in življenjske prisotnosti in vidljivosti na tem kočljivem ozemlju. Gre tudi za dejavnosti v korist celotne občinske skupnosti, ki se zavzema za sožitje in spoštljivo upoštevanje posebnih značilnosti, za enako dostojanstvo in ravnanje do vseh občanov. Ravnanja župana Marina Voccija in njegovega levosredinskega odbora ni mogoče niti razumeti, kaj šele sprejeti. Naj v tej zvezi opozorimo še na nekatere druge napade na slovenske koristi, kot so poizkus, da bi občinska uprava prenesla lastninsko pravico velikih gozdov, ki so V našem tedniku od blizu spremljamo prizadevanja dr. Jožeta Škerka, da bi zlasti devinsko-nabrežin-ska uprava spoštovala črko in duh svojega statuta in poslovnika, ki ju oba določata, da morajo vse uradne listine in akti biti dvojezični, to je sestavljeni tako v italijanskem kot slovenskem jeziku. Odv. Škerk, ki je bil svojčas sam občinski svetovalec v tej občini in nato prvi deželni poslanec, izvoljen na listi Slovenske skupnosti (1964-68), je ugotovil, da občinska uprava, ki jo vodi župan Vocci, ne posluje dvojezično. Zato se je obrnil na Deželno upravno sodišče, ki je v letošnjem juliju sprejelo njegov poziv in s svojo odredbo začasno prekinilo veljavnost nekaterih sklepov občinskega sveta. Pri tem je ugotovilo, da je bila zaradi nespoštovanja načela dvojezičnosti prizadejana "huda in nepopravljiva škoda . Od te za našo slovensko manjšino gotovo izredno pomembne odredbe je poteklo že nekaj mesecev. Zato smo odv. Škerka naprosili za pogovor, saj gre za zadevo, ki je za celotno našo slovensko manjšino naravnost življenjskega pomena. last vasi Praprot in Trnovice na svoje ime, kar je sicer sodišče v Trstu odbilo z razsodbo z dne 7. maja letos in odpravo obveznega znanja slovenščine pri novi ureditvi organika občinskih uslužbencev, kar je občinski odbor odločil s sklepom štev. 111 z dne 10.5.2001. Deželno upravno sodišče je, kot smo pravkar omenili, začasno prekinilo veljavnost nekaterih sklepov občinskega sveta. Kdaj pa bo po tvojem o tem za nas tako pomembnem vprašanju izdalo razsodbo? DUS bo verjetno objavil razsodbo enkrat spomladi leta 2002. Pri tem je treba upoštevati uveljavljeno prakso, da sodišča potrjujejo svoje začasne odredbe, saj ugodijo takšni zahtevi le, če so prepričana, da je pravno in resnično utemeljena in daje nastala huda in nepopravljiva škoda. Prav zato je morala prizadeta občinska uprava, ki ni pričakovala takšne takojšnje rešitve, prilagoditi svoje delovanje novi stvarnosti in sestavljati akte občinskega sveta dvojezično. Kot beremo v časnikih in poslušamo po radiu in televiziji, prizadeti župan Vocci svoje ravnanje opravičuje, češ da za spoštovanje načela dvojezičnosti občinska uprava nima dovolj sredstev, da je prevajanje zelo drago itd. Pred kratkim se je v pogovoru z dopisnico RTV Slovenija celo vprašal, ali ne bi bilo bolje ta denar nameniti za potrebe Glasbene matice in drugih kulturnih ter športnih organizacij slovenske manjšine? Kaj misliš o takšnem modrovanju? Gre za sprenevedanje in iskanje kakršnegakoli izgovora proti dolžni rabi slovenskega jezika. Namesto da bi spoštovali in izpolnjevali dolžnosti do našega življa, govorijo župan Vocci in člani njegovega levosredinskega odbora ob vsaki priložnosti, da občinska uprava zaradi pomanjkanja finančnih sredstev ne more svojih listin sestavljati dvojezično. Zlati zadnje čase tudi po medijih izjavljajo, da bi veliki izdatki za prevajanja škodovali celo Glasbeni matici in drugim našim kulturnim ustanovam. Vse to je popolnoma neutemeljeno, kajti na občini je zaposlenih lepo število uslužbencev, ki so bili sprejeti v službo, ker poznajo slovenski jezik. Zato bi bilo povsem normalno, da bi lahko vse občinske listine bile napisane tudi v slovenščini brez dodatnih izdatkov. Za tehnično zapletene akte pa so na razpolago številni diplomirani prevajalci, medtem ko je znano, da znaša uradni strošek za prevod ene tipkane strani 40.000 lir. Strošek torej ne znaša 200.000 lir za stran, kot alarmisti-čno trdi župan, in je vsekakor malenkosten, če upoštevamo, da predvideva občinski proračun več kot dvajset milijard lir izdatkov. V tej zvezi je treba tudi povedati, da zaščitni zakon z dne 28. februarja 2001 štev. 38 predvideva državne prispevke ločeno za posamezne dejavnosti. V členu 15, ki obravnava glasbeno vzgojo, je v ta na- men namenjenih 1.049 milijonov lir, medtem ko je v členu štev. 8, ki zadeva rabo slovenskega jezika v odnosih Iz javnimi upravami, namenjenih j 5.805 milijonov lir. Iz tega izhaja, da ima občina pravico do zelo velikega prispevka, saj je za leto 2001 določenih skoraj šest milijard lir za prevajal-j ce, tolmače, ureditev ustreznih služb in uradov itd. Neosnovane trditve o pomanjkanju sredstev potrjujejo zato le politično voljo, da se ne rabi slovenščina, kar pa predstavlja grobo diskriminacijo v našo škodo. Ali se ti ne zdi, da naše osrednje politične kulturne organizacije posvečajo odločno premalo pozornosti tem problemom, ki žal ne zadevajo le devinsko-nabrežinske uprave? Ohranitev in uveljavljanje svojega jezika na ozemlju, kjer prebiva, sta o-| snovna in glavna skrb ter zahteva vsake narodnostne manjšine. Prav na tem področju prihaja do glavne bitke z večinskim narodom. Tako je tudi pri nas, saj smo žal priča vsakodnevnemu zapostavljanju naše besede, ki jo hočejo popolnoma izbrisati v mestnih jedrih Trsta in Gorice. Zato bi bilo nujno potrebno, da bi temu vprašanju, od ureditve katerega sta odvisna obstanek in obstoj slovenske pristojnosti v Italiji, posvečali več angažiranosti in truda, saj kulturne organizacije obstajajo prav zato, da se jezik manjšine goji ne samo v njeni sredi, ampak tudi v javnih upravah in institucijah. Žal nismo zabeležili posegov naših organizacij v podporo pravice do rabe slovenskega jezika v devinsko-nabrežinski občini, čeprav gre za vprašanje, ki je splošnega značaja in bi znalo imeti učinke tudi pri drugih javnih organih. Popuščanje slovenskih izvoljenih predstavnikov je zato naravnost nerazumljivo. V nekem svojem prizivu na Deželno upravno sodišče omenjaš razsodbo Ustavnega sodišča štev. 62/92, v kateri je med drugim rečeno: “... kako ni nobenega dvoma, da se varstvo priznane jezikovne manjšine polno uresničuje, kar zadeva rabo maternega jezika vsakega pripadnika te manjšine, le če prizadete osebe niso prisiljene, da na ozemlju, kjer prebivajo v stikih z javno oblastjo, uporabljati drugačen jezik od maternega ”. Ali ni po tvojem v tej razsodbi jasno povedano, da je raba maternega jezika v javnosti pravzaprav prvi in najvažnejši razpoznavni znak vsake narodne manjšine? Tako je. Gre za načela, ki se po drugi svetovni vojni vedno bolj uveljavljajo v demokratičnem svetu kot civilna in neodtujljiva človekova pravica, povezana z vednotami in osnovami življenja, ki omogoča polni in svobodni razvoj človekove osebnosti. V tej zvezi bi lahko navedli celo vrsto mednarodnih dogovorov in drugih norm. Začeli bi lahko s Pariško mirovno pogodbo, nadaljevali z ustavo italijanske republike, posebnim statutom naše dežele, z Londonskim memorandumom in Osimsko pogodbo in z drugimi mednarodnimi sporazumi ter dogovori. Posamezne aspekte naše zaščite obravnava vrsta italijanskih zakonov, zaščitni zakon pa izrecno predpisuje, daje treba spoštovati raven dosedanjih zaščitnih ukrepov in da je prepovedano nižanje njihove ravni. Kar zadeva priznanje in zaščito naših pravic, je znano, da italijanska sodišča že nekaj desetletij načelno priznavajo manjšinske pravice in opozarjajo upravno in zakonodajno ob-: last, naj omogoči njihovo stvarno uživanje. Ne glede na sorazmerno nizko raven zaščite, ki jo določa nedavni zakon, mislim, da lahko pričakujemo, da se bo položaj v tem pogledu v prihodnosti počasi izboljšal, vendar pod pogojem, da se bomo vsi vedno in povsod dosledno zavzemali. Naš obstoj je namreč odvisen tudi od nas samih. Tvoja prizadevanja so tesno povezana tudi z drugo pomembno in aktualno stvarnostjo devinsko-nabrežinske občine, to je z nadaljnjo usodo Sesljanskega zaliva. Kakšne novosti so na tem področju ? Podrobnostni načrti o ureditvi Sesljanskega zaliva, kamnoloma in obale so nesprejemljivi za prebivalce de-vinsko-nabrežinske občine, ker bi bili odrezani od svoje naravne obale in potisnjeni gospodarsko, družbeno, kulturno in v kolikor se nanaša na Slovence tudi narodnostno v vlogo nezanimivih staroselcev, saj bi naselitev ca. 3.000 novih oseb vključno z osebjem, trgovci, obrtniki itd., na tako važnem segmentu naše občine popolnoma spremenila vsa razmerja. Napaka je v osnovi, ker je brez vsake urbanistične in druge podlage možnost, da se dodatno naseli 3.000 oseb v občini, ki ima sedaj 9.000 prebivalcev. Če bi to primerjali s Trstom, ki ima 210.000 prebivalcev, bi se naenkrat, najdlje v petih letih, naselilo 70.000 oseb, npr. med Miramarom in Barkovljami. Da ne govorimo o strukturah, ki so s tem povezane: stanovanja, šole, medicinski centri, promet, pokopališča itd., kar, med drugim, gre v bre- me občine in predstavlja zelo veliko breme na račun staroselcev. Očitno bo treba v naši občini v o-snovi revidirati možnosti, ki jih predvideva regulacijski načrt za Območje A 8 in jih znižati na raven, ki je kompatibilna s sedanjim stanjem občinskega prebivalstva in struktur. Sesljansko področje mora biti urejeno tako, da bo predstavljalo pozitiven element za čisto turistični razvoj obsega, ki ga prenese naša občina, in s tem odpravilo faraonske gradnje, ki bi zadale smrtni udarec današnjemu stanju. Podrobnostni načrt predvideva med drugim: obsežno parkirišče za 2.800 vozil od Sesljana do Devina; daljši predor za vožnjo, s posebnim prevoznim sredstvom, kopalcev do obale pri Caravelli, kjer bi zgradili številne objekte za dnevni turizem; stari hotel z dogradnjo "residence" in ravno tako vile Diana; prenos sedežev štirih navtičnih družb na celotno področje Castelreggio; zgraditev raznih stanovanjskih in poslovnih objektov ob tem področju; graditev, ob vznožju kamnoloma, novega velikega naselja v istrsko beneškem slogu z nad 300 stanovanji in številnimi poslovnimi prostori; Nov pristan za 118 plovil ob naselju ob kamnolomu; hotel za turiste z 240 sobami nad kamnolomom in veliki termalni center v notranjosti skalovja ob njegovem robu; razne obsežne cestne priključke, itd. V kolikor se nanaša na nepremičnine, je naša dežela lastnik skoro 100.000 kvadratnih metrov ob obali na dnu kamnoloma in naša občina ca. 4.000 kvadratnih metrov pod stenami proti Devinu. Z ostalimi zemljišči in zgradbami razpolagajo štiri družbe, ki imajo iste družabnike. Pri dosedanjem obravnavanju predloženega načrta so se dogajali razni nepojasnjeni posegi in številne manj ali bolj grobe napake, tako da so odprta razna vprašanja tudi osnovnega značaja. Družbe so predložile osnutek po-drobnostnega načrta vsem pristojnim upravam in naši občini dne 14. 11. 2000. Kaj se je potem zgodilo? Dežela je že pred tem sklicala konference služb, na katerih so morale vse uprave povedati svoje mnenje, pripombe in zahteve, okvirno in podrobno, v zvezi z predloženimi dokumenti. Prva seja konference je bila že 30.10.2000, druga 14.11.2000 in tretja 12.12.2000, ko so bili sprejeti zaključki, v glavnem vsi pozitivni, razen par obrobnih vprašanj. Bilo je dogovorjeno, da se bo vršila zadnja konferenca čez nekaj mesecev, ko bi občinski svet Devin-Nabrežine sprejel in potrdil dogovorjene zaključne sklepe načrta. Do tega še danes ni prišlo, ker so nastali veliki problemi prav v okviru naše občine. Ko je bil namreč predložen načrt 14.11.2000, je bil obravnavan kot strogo tajen dokument med županom in nekaj funkcionarji, ki so se udeleževali gornjih konferenc, ne da bi imeli pooblastila občinskega odbora in še manj občinskega sveta. Ne samo. Predloženi načrt je lahko bil obravnavan šele po 16.2.2001, ko je bil razmnožen tudi med svetovalske skupine, s čimer seje pričela diskusija na nivoju strank. Prihajalo je do raznih nesoglasij, tako da je bil občinski odbor 24.8.2001 prisiljen predložiti družbam, ki so prisotne v Sesljanskem zalivu, vrsto popravkov, na katere pričakuje odgovor. Dne 5. t.m. je občinski svet izglasoval negativno mnenje, v kolikor zadeva oceno o dokumentih, ki so jih predložile omenjene družbe, v zvezi z oceno vpliva njihovega posega na okolje. —————STRAN 16 3 ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA 4 ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 ODLOČNE PAPEŽEVE BESEDE PO GROZLJIVIH ATENTATIH V ZDA SV. OČE PROTI NASILJU! ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL | 25 NAVADNA NEDELJA, JESENSKI EKVINOKCIJ -23.9. BL. A.M. SLOMŠEK • 24.9 “Poslušajte vendar vi, ki teptate ubožca. ” (Am 8, 4) “Izprahu dvigne slabotnega. ’’ (Ps 113, 7) “Vsekakor hočem, naj možje povsod molijo. "(1 Tim 2, 8) “In gospodarje pohvalil krivičnega oskrbnika. ” (Lk 16, 8) Jezus se posluži škandalozne goljufije, o kateri je bil slišal ali jo je bil pripovedoval kot priliko, v kateri je bil zapleten oskrbnik nekega bogataša, (Lk 16,1-13) zato, daje poudaril totalno zavzetost za Božje kraljestvo. Kakor je bil namreč krivični oskrbnik preudaren (v. 8), tako naj bo vsak človek skrajno odločen za nebeško kraljestvo. Ta zavzetost naj se pokaže predvsem v pravičnosti, ki ureja pravo razmerje do denarja in do vseh dobrin na splošno. Saj zemeljske dobrine nikakor niso izključna domena nekaterih. Sv. Pavel v 1. listu Timoteju, ki nam ga nudi drugo današnje berilo, visoko ceni zemsko življenje. Odlikujeta naj ga pobožnost, tj. življenje po Božji volji, pa tudi vse človekovo dostojanstvo, ki naj poteka v miru in v vsej človeški toplini. Ker je to trdno in odločno hotenje Boga in zaobjema vse ljudi (1 Tim 2,2-4). Toda apostol se zaveda velikega nereda, ki je vdrl v svet ljudi po samoljubju in še posebej po lakomnosti ali pohlepu po denarju, ki je korenina vsega zla (1 Tim 6, 10) in malikovanje (Kol 3, 5), zato prosi, naj se moli, posreduje in zahvljajuje za vse ljudi, za kralje in oblastnike. Ti so namreč najbolj odgovorni za javno blaginjo (1 Tim 2,1-2). Celo ukazuje, "naj možje povsod molijo in dvigajo svete roke brez jeze in prepira" (1 Tim 2, 8). Amos (na sliki), najstarejši prerok stare zaveze, biča goljufe, ki brezsrčno odirajo reveže in uboge, prav tiste, ki so brez moči. A polaga v usta samega Boga tele besede: "Nikoli ne bom pozabil vseh teh njihovih dejanj" (Am 8, 4-7). Apostol Jakob opisuje v Novi zavezi grabežljivost nekaterih trgovcev: "Danes ali jutri odpotujemo v to in to mesto; tam bomo ostali eno leto, trgovali in zaslužili", a sploh ne veste, kaj bo jutri. Kaj je vaše življenje? Dim ste namreč... Rajši recite: "Če bo Gospod hotel, bomo živeli in delali to in ono... No, bogataši,... vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji... Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči... razkošno ste živeli na svetu, naslajali ste se in za dan klanja zredili svoja srca. "Pravičnega ste obsodili in ubili - ni se vam upiral'" (Jak 4,13 nss. 5,1-6). Zemeljske dobrine uravnava torej pravičnost. Živi jih molitev. Lakomnost in slo po denarju pa v nas uničuje Božja beseda, ki je včasih zelo ostra, kot npr. zgoraj citirana pri Jakobu (v. 5). A tudi pri siloviti Božji besedi je nevarnost, da si človek kroji sodbo in pravico na lastno pest, ki se kaj lahko izrodi v okrutnost. Zato nas Cerkev uči tudi socialno pravičnost. Od "Rerum no-varum" iz 1.1891 do današnjih dni nam tudi znanstveno in sistematično podaja bistveno sestavino vere, namreč karitativno, pravično zavzetost za tiste, ki imajo manj kot mi ali ki celo nič nimajo. Kar pa dela že od mučenca Stefana dalje. Ne omejuje se pri obsodbi malih goljufov, kot sta Ananija in Safira, pač pa se razširi v misijonarsko vnemo po celem svetu. Tudi nas mora prevzeti, saj smo priče migraciji množic tudi mimo nas. Te množice sanjajo o kruhu, ki ga ni doma. Pri tem se moramo spomniti, kako so naši ljudje hodili npr. v Vestfalijo in v druge evropske in ameriške dežele. V novejšem času zopet po Evropi in Ameriki ter zlasti v Avstralijo. Pri tem lahko premišljujemo Župančičevo Dumo. Predavanja misijonarjev iz Indonezije (v petdesetih letih še Holandcev) ter na splošno misijonarjev na Daljnem vzhodu osvetljujejo življenjske potrebe po dostojnem življenju, pri čemer so predvidevali cejo obupno veslanje brezštevilnih ljudi npr. proti Avstraliji; kar se je potem tudi dogodilo. Goljufija, varanje, sla po denarju in imetju, zlasti sla po oblasti nad človekom, ne vodijo v odrešenje človeka. Pač pa: "Od dni Janeza Krstnika do zdaj si nebeško kraljestvo s silo utira pot in močni ga osvajajo" (Mt 11,12). Ker zahteva ljubezen do človeka, ki pa je težavna, ker se obenem bori proti nasilju goljufov. Slomšek je zato oblikoval ves narod po šoli, po pesmi, po pristnem človeškem veselju, ne le po molitvi. Ob začetku novega pastoralnega leta, ponekod ob ljudskem misijonu, se usedemo k srečanjem po župnijah, laiki, zlasti člani ŽPS in starši skupaj z duhovniki zato, da načrtujemo delo za nebeško kraljestvo (prim. Lk 16, 6: "Brž sedi in zapiši!"). Kajti otroci, mladina, vse imetje so dar, ki ga je treba upravljati preudarno in pošteno. Ob smrtni uri pa bo treba dajati odgovor. Saj bo takrat konec naše uprave. Skrbimo in molimo za dejavno ljubezen. "Amerika danes trpi, a je prisotna v mojem srcu in zanjo molim in zato ponovno prosim ta veliki narod, naj ne podleže skušnjavi sovraštva in nasilja!" je vzkliknil papež Janez Pavel II. pred 40 tisoč verniki v mestu Frosinone v Laciju, kjer je daroval mašo na prostem. To je bilo že 140. papeževo pastoralno potovanje v Italiji; v Frosinonu je svetega očeta pričakala izjemno velika delegacija krajevnih in državnih politikov ter seveda tudi krajevni škof msgr. Salvatore Boccac-cio, ki je veliko množico vernikov pozval, naj "kljub dejstvu, da je ta dan za nas izjemno vesel praznik, ker imamo svetega očeta v svoji sredi, ohranijo ob ameriški tragediji in tudi velikem številu pogrešanih Italijanov v Nevv Yorku dostojanstvo in resnost ter potrebno zbranost, ki jo dane razmere zahtevajo." Tiskovne agencije so poročale o dejstvu, da so krajevne in državne oblasti v Laciju poskrbele za izjemne varnostne ukrepe, ker se te dni veliko govori o tem, da je bil tudi sveti oče na črnem spisku mednarodnih teroristov. Tako so med drugim oblasti prepovedale vsak letalski prelet nad prizoriščem in nad mestom, v katerem se je sveti oče srečal z verniki; za varnost pa je skrbelo nad tisoč petsto mož policije in orožnikov ter drugih varnostnikov. Seveda je v Frosinonu vladalo tudi veliko pričakovanje, če bo sveti oče Janez Pavel II. sploh spregovoril o svojem bližnjem apostolskem potovanju v dve novi državi, ki sta pred desetimi leti nastali na pogorišču nekdanje Sovjetske zveze. Konec tedna, v soboto, 22. t.m., naj bi sveti oče odpotoval v Armenijo in Kazakstan, in to kljub dejstvu, da so nekateri opazovalci njegovo potovanje zaradi izjemno zapleteneih mednarodnih odnosov, ki so nastali zaradi ameriške tragedije, postavljali pod vprašaj. A jih je papež tudi tokrat presenetil s svojim odkritosrčnim nagovorom: "Že sedaj se veselim potovanja v Armenijo in Kazakstan!" S temi preprostimi besedami je papež Janez Pavel II. ovrgel vsako ugibanje o tem, če bo preložil svoje zahtevno potovanje v mladi državi, kjer ga nestrpno pričakujejo predvsem kristjani, ki poznajo njegova velika prizadevanja za zbliževanje med kristjani in tistimi pripadniki drugih ver, ki cenijo njegova prizadevanja za pošten medverski dialog, ki edini lahko vodi človeštvo k trajnemu miru. Se posebej se veseli papež srečanja z Armenci, ki so zelo zgodaj prejeli krščansko vero in jo imajo upravičeno za enega temeljev svoje narodne biti in armenske narodotvornosti, saj jih je prav krščanska vera ohranila skozi težka in trpljenja polna stoletja, ko so bili tlačeni, razkosani, poniževani in tudi preganjani, pobijani in zasmehovani, od velikih sosedov in sosednjih držav poniževani in izkoriščani domala vse do pred deset let, ko so končno dosegli samostojno državo, ki jo je med prvimi priznal prav Vatikan. JURIJ PALJK "Naj ne prevladata sovraštvo in nasilje, ampak prizadevanje za pravico in mir!" so besede svetega očeta Janeza Pavla II., ki si jih velja zapomniti in to prav danes, ko poslušamo težke in strahotne besede o možnostih nove vojne. Vsaka vojna je zlo, vsako nasilje je nasilje, ki ne rodi ničesar dobrega! Sveti oče Janez Pavel II. je takoj po grozljivih in krvavih atentatih v ZDA, ki so pretresli ves svet zaradi izjemne krutosti, velikanskega števila nedolžnih žrtev ter seveda tudi zaradi neposrednih televizijskih prenosov, ki so obšli ves svet, spregovoril o nasilju in o tem, da je v takih trenutkih potrebno moliti za žrtve in njihove svojce. Že dan po atentatih, v katerih je v Nevv Yorku, v VVashing-tonu in v Pensylvaniji v ZDA umrlo ogromno število ljudi, saj točne številke še danes ne poznamo, ve se le, da jih je bilo več tisoč, je papež pozval vse kristjane k molitvi in nagovoril ameriški narod ter posredno ves svet. Dan kasneje, v četrtek, 13. t.m., je papež na posebni avdienci sprejel ameriškega veleposlanika pri svetem sedežu Jamesa Nicholsona (na sliki spodaj) in se z njim pogovoril o veliki ameriški in tudi svetovni tragediji, mu izrazil solidarnost Cerkve in lastno globoko obžalovanje nad nesmiselnimi atentati in mu obljubil, da bo molil za vso Ameriko, še posebej pa za preminule v atentatih in svojce umrlih, ki so pred težko preizkušnjo. V nedeljo, 16. t.m., pa je papež bil na pastoralnem obisku v škofiji Frosinone, kjer je maševal in je po maši imel za vernike in ves svet običajno molitev angelskega češčenja, po kateri navadno spregovori o žgočih tematikah, večkrat pa posredno nagovori vernike in ves svet, naj molijo za to ali ono stvar, največkrat za ves svet pomembne stvari in namene. Pričakovali smo, da bo papež Janez Pavel II. v nedeljo spregovoril o krvavih atentatih in žrtvah v njih ter seveda tudi nakazal smer, v katero naj gredo vse mednarodne rešitve. To se je zares tudi zgodilo, saj je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru takoj prišel k stvari in dejal: "Devica Marija naj potolaži in vlije upanja tudi vsem tistim, ki trpijo zaradi tragičnih terorističnih atentatov, ki so pred nekaj dnevi tako hudo ranili ljubljeni ameriški narod. K vsem hčeram in sinovom tega velikega naroda gre v teh trenutkih moja misel. Sveta Marija naj sprejme pokojne, naj potolaži preživele, naj bo v pomoč vsem družinam, ki so bile hudo prizadete in še posebno naj vsem pomaga, da ne bodo padli v skušnjavo sovraštva in nasilja, ampak se bodo zavzemali za pravičnost in za mir!" Proti maščevanju in proti nasilju, ki rojeva vedno novo nasilje, se je torej sveti oče zavzel! Papež se zaveda krhkosti sedanjega trenutka v ZDA in tudi v razvitem svetu, ki ne more sprejeti dejstva, da lahko nekaj fanatičnih teroristov spravi na kolena naš celotni civilizacijski sistem bivanja in življenja, tudi mišljenja. Njegove besede, ki pozivajo vse udeležence velike tragedije k strpnemu in predvsem pa k premišljenemu ukrepanju, ki naj ne bi vsebovalo niti kančka maščevanja in sovraštva, še manj pa nasilja, se seveda lahko tudi našemu bralcu zdijo v tem trenutku preveč optimistične, skorajda utopistične, a ne gre za to. Gre predvsem za življenje evangelija v polnosti, saj je Jezusov nauk prav v tem, da moramo kristjani odpuščati, da nam bo pri Bogu odpuščeno, še več: zavzemati se moramo za spravo, mir in še enkrat za mirno, strpno, človeško reševanje še tako hudih sporov, za resnično pravico! In ta veliki poljski papež ne bi bil on, če ne bi tudi v tako kritičnih in hudih trenutkih našel pri Bogu in globoko v sebi toliko moči, da lahko jasno in glasno reče, da pravzaprav zmore in istočasno tudi mora reči na glas, kar je ponovil tudi v Frosinonu: da je potrebno tudi po najhujših preizkušnjah, kakršna je ameriška tragedija, ohraniti mirno kri, se zbrati, razmisliti in predvsem pa v tihi in preprosti molitvi k edinemu Bogu najti ustrezne rešitve, ki ne bodo imele za posledico novega nasilja, maščevanj in še hujšega nasilja, ampak lepše življenje tako za sedanje žrtve kot za vse ljudi, ki smo bili nemočne priče temu krvavemu dogodku brez primere. "Sveta Marija naj vzpodbuja predvsem med mladimi visoke človeške in duhovne ideale in predvsem pa nujno vztrajnost, ki je potrebna, da se udejanjijo v vsakdanjem življenju. Mlade naj tudi opomni na prvenstveno vlogo večnih vrednot, kajti še posebej v teh tako težkih trenutkih morajo obveznosti in vsakdanje dejavnosti ostati vedno usmerjene k Bogu in njegovemu kraljestvu solidarnosti in miru!" je še dejal sveti oče. PISMO NAŠEGA DRAGOCENEGA SODELAVCA-MISIJONARJA POSVOJITVE NA DALJAVO DANILO LISJAK Po sklenjenem nekajletnem misijonskem delu v Burundiju sva bila z redovnim bratom Vilkom Poljanškom (na sliki) s strani predstojnikov naproše-na, da se zaradi težkih razmer odpraviva na novo misijonsko področje v Gomo - Vzhodni Congo kjer je v Don Bosko-vem mladinskem centru nujno potrebna personalna okrepitev pri oskrbi 800 sirot ruandske 'n kongovske vojne. Področje je po mednarodnih kriterijih rdeča zona z nenehnimi konfrontacijami vojaških in povo-jaških skupin. Naš najboljši ščit bodo otroci od 1. do 18. leta, ki dobivajo v našem centru celotno materialno in vzgojno duhovno oskrbo. Deloma bivajo v prirejenih barakah centra, deloma pa v kolibah na vulkanski gmajni v okolici. Center je nedograjen in potrebno bo takoj dograditi osem razredov osnovne šole, ambulanto in sanitarni blok s kuhinjo. V ta namen so že delno zbrana potrebna sredstva. Vendar je vsaka uradna investicija nemogoča zaradi politične situacije teritorija na severu jezera Kivu. Tako trkamo na vrata prijateljev po vsem svetu. Po današnjem pogovoru z laično sodelavko našega centra v Belgiji je v teku program posvojitve na daleč. To je sicer zelo težko delo, ker je fotografski aparat v tem okolju "nevaren" predmet. Druga dobrotnica iz Belgije je prevzela odgovornost za zbiranje osnovnih podatkov s fotografijami tako posvojenih otrok. Celotni stroški (hrana, šola in obleka) znašajo meseč- * i no za enega otroka 1.000 belgijskih frankov, kar je v lirah 21.000 lir na mesec ali 250.000 lir na leto. Plačilo je lahko v več obrokih. Misijonski središči v Gorici (don Baldas) in v Ljubljani (gdč. Barbara Stele) sta pripravljeni sredstva zbirati, usmerjati in dajati posebna potrdila za davčne olajšave. Poštna povezava je mogoča čez Rvvando (Centra Don Bo-sco - Ngangi, B.P. 627 Kigali, Rvvanda, Afrika). Tudi prenosni telefon (bližina meje, 4 km) gre čez Rvvando 00250 08510547. Pridni laični sodelavci, ki so si upali obiskati in videti potrebe, so na internetu odprli spletno stran: user.swing.be/ngangi. Omenjeni Center sem skupaj s španskim sobratom inženirjem postavljal pred 12 leti z namenom, da bi zbirali k igri in šoli otroke staršev, ki so iz eko- nomskih in varnostnih težav bežali proti mestu in si na nerodovitni vulkanski gmajni postavljali brez vsakršnega reda svoje kolibe. Se danes nismo mogli priti do oskrbe z elektriko (25 kwh agregat!). Tudi voda iz bližnjega jezera (5 km) bolj "plivka". Seveda je vojna (120 tisoč od kolere pomrlih Ruandčanov 1994. leta) povsem spremenila namen Centra. Danes je tu načrtovana poklicna šola štirih smeri: mizarstva (delno že deluje), zidarstva, orodjarstva z varilstvom in električarstva. Vsakovrstni material, ki bi koristno še služil tem štirim šolam, bo dobrodošel. Zaenkrat bo v Centru usklajeval tehnične izpopolnitve brat - salezijanec g. Vilko Poljanšek, ki je v Burundiju pokazal velike vzgojne kvalitete. Potrebna bo laična pomoč za vse stroške. Zaželjeno je znanje francoščine (z italijanščino se da izhajati), vendar je jezik svva-hili za slovenske glave dovolj lahak, da se v enem mesecu že da dovolj naučiti. Vsem bralcem Novega glasa, prijateljem in dobrotnikom misijonov se iskreno zahvaljujem. Delo slovenskih misijonarjev na terenu je duhovno in gmotno odvisno in pogojeno z vašo velikodušnostjo. Zavedamo se odgovornosti pri blažitvi bede v svetu in graditvi mostov med preveč pozabljenim Jugom in razvitim Severom. Vaši darovi bodo prišli do najpotrebnejših v celoti in najhitreje, saj je misijonska Cerkev tudi po posebnem varstvu Previdnost dobro organizirana in učinkovita. Hvala za zaupanje in povezani v molitvi še naprej. NA KOROŠKEM PRAZNIČNA SLOMŠKOVA NEDELJA V nedeljo, 30. septembra, bodo romarji iz Koroške, Italije in Slovenije v stolnici v Celovcu obhajali Slomškovo nedeljo. Ob 15. uri bo v celovški stolnici najprej molitveno srečanje in pete litanije Matere Božje. Ob 16. uri bo slovesna maša. Somaševanje bo vodil krški škof dr. Alojz Schvvarz. S celovškim škofom bodo soma-ševali slovenski škofje in številni duhovniki iz Koroške, Italije in vseh treh slovenskih škofij. Po maši bo sledilo še skupno srečanje vernikov na trgu pred stolnico z družabnim srečanjem, h kateremu bodo domačini prispevali s pogačo, gostje pa z vinom. Poleg vernikov iz krške škofije v Celovcu pričakujejo najmanj tisoč vernikov iz Italije in Slovenije. Celovška stolnica je bila izbrana zato, ker je bil tam 8. septembra 1824 blaženi škof Anton Martin Slomšek posvečen v duhovnika. V letih 1829-38 je bil spiritual v celovškem bogoslovnem semenišču. Razen tega letos mineva 150 let, odkar je bila v Celovcu na Slomškovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba, ki ima veliko zaslug za duhovno in kulturno rast slovenskega naroda. V SLOVENIJI IN PRI NAS SV. MAŠE ZA TRAGEDIJO V ZDA V Sloveniji so v raznih cerkvah počastili spomin na žrtve terorističnih napadov v ZDA. V petek, 14. septembra, je bil žalni obred v ljubljanski stolnici, mašo pa je daroval ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode. V soboto, 15. septembra, na god žalostne Matere Božje, je škofov vikar za pastoralo prelat Renato Podbersič imel mašo za žrtve terorja v Nevv Yorku in VVashingtonu, v koprski stolnici. Žalna maša je bila tudi v mariborski stolnici. Kot smo napisali v prejšnji ševilki našega časopisa so bile podobne žalne mašne slovesnosti in molitvena srečanja tudi pri nas, na Goriškem in na Tržaškem. Sv. maše so v stolnih cerkvah naše dežele vodili nadškofje. V Gorici je to bilo prejšnjo sredo, sv. maše pa se je ob nadškofu Dinu De Anotoniju, številnih vernikih in duhovnikih udeležila tudi goriški župan in podpredsednik goriške pokrajine. Podobno srečanje s škofom Evgenom Ravignanijem, verniki, duhovščino in institucijami je bilo, kot rečeno, tudi v tržaški stolnici, kjer so vsi prisotni molili za mir v svetu. PROSLAVA BO 29. T.M. TUDI RAZSTAVA IKON DESETLETNICA GIMNAZIJE V VIPAVI Ob začetku šolskega leta 2001/02 mineva deset let od ustanovitve in začetka delovanja Škofijske gimnazije Vipava. Ta vzgojno-izobraževalni zavod, ki poganja iz korenin Malega semenišča in Srednje verske šole, je v teh desetih letih zrasel v nezamenljivo ustanovo koprske škofije, ki je namenjena predvsem mladim, s svojimi prostorskimi in drugimi možnostmi pa je odprta tudi za mnoge druge dejavnosti in srečanja. Desetletno obdobje je na poseben način zaznamovala izgradnja nove gimnazije in prenova semenišča in dijaškega doma. Večata se tudi zanimanje in vpis na gimnazijo in dijaški dom. Pred 10 leti je bilo 23 dijakov, letos jih je v treh oddelkih prvega letnika kar 91. Na gimnaziji je letošnje leto vpisanih 258 dijakov. V desetih letih se je tam šolalo 464, maturira- lo pa 162 dijakov iz več kot 50 župnij koprske škofije. V novih prostorih dijaškega doma je letos 63 dijakov. Desetletnico bodo v Vipavi proslavili v soboto, 29. t.m., na skupnem srečanju profesorjev, staršev in dijakov. To bo priložnost za zahvalo vsem, ki spremljajo in podpirajo ustanovo. KVATRNICA NA MIRENSKEM GRADU V nedeljo, 23. septembra, bo na Mirenskem Gradu slovesnost kvatrnice in glavni romarski shod ob praznovanju Žalostne Matere Božje. V soboto, 22. t.m., pred praznikom bo maša ob 19. uri. K tej maši je bila posebej povabljena župnija Renče z župnikom in pevskim zborom. Po tej večerni maši bo procesija z lučkami in petjem litanij Matere Božje. V nedeljo na kvatrnico bodo maše: ob 7. uri (maševal in pridigal bo g. Lojze Letonja CM, misijonar v Sibiriji), ob 10. uri bo slovesna maša župnije Miren. Popoldne ob 15.30 bodo pete litanije MB, ob 16. uri pa slovesno sklepno bogoslužje s somaševanjem, ki ga bo vodil mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Pri maši ob 10. uri in popoldne ob 16. uri po pel župnijski mešani zbor iz Mirna. Po slovesnosti v cerkvi bo ob 17. uri v dvorani Gnidovčevega doma duhovnih vaj odprtje razstave ikon, ki so delo ikonogra-fa Mihajla Jozafata Hardija, katoliškega duhovnika vzhodnega obreda. Spovedovanje bo v soboto zvečer pri maši, v nedeljo od 6. ure dalje in popoldne eno uro pred začetkom slovesnosti. SVETNIK TEDNA 17. SEPTEMBRA silvestercuk | r0BERT BELLARMIN, CERKVENI UČITELJ Z današnjim godovnjakom Robertom Bellarminom, cerkvenim učiteljem iz jezuitskega reda, so se naši rojaki prvič srečali leta 1725, ko je v slovenskem prevodu izšel njegov katekizem pod naslovom Kratki zapopadek kristjanskega nauka. Skoraj petdeset let pozneje je izšel tudi prevod njegovega ka tekizma za otroke. Živel pa je skoraj dve stoletji prej. Rodil se je namreč 4. oktobra 1542 v toskanskem mestecu Montepulciano kot tretji v družini z dvanajstimi otroki. Mati mu je v zgodnji mladosti vcepila v srce ljubezen do Boga in to ga je oblikovalo za vse življenje. Bil je izredno bister otrok. Pri štirinajstih letih je vstopil v novoustanovljeni jezuitski kolegij v svojem rojstnem mestu. V študiju je silno hitro napredoval. Oče se je veselil, da mu bo sin povzdignil družino do nekdanje slave, mati pa je želela samo to, da bi Robert postal jezuit. Njena želja se je izpolnila. Po končani filozofiji so predstojniki Roberta poslali za magistra (učitelja ) v firenški jezuitski kolegij. Tam so ga povabili, naj stopi na prižnico in govori ljudem. To je storil z velikim uspehom. Kot govornik je zaslovel v univerzitetnem mestecu Mondovi' v Piemontu, kjer je opravljal najrazličnejša dela. Leta 1569 je moral oditi v Louvain v Belgiji, kjer so potrebovali latinskega pridigarja za študente. Pridigal je v prostorni cerkvi sv. Mihaela in imel toliko poslušalcev, da prostorne ladje cerkve niso mogle vseh sprejeti. Robert je bil bolj majhne postave in rahlega zdravja, zato je moral večkrat menjati službo. Leta 1576 je odšel v Rim, kjer so mu izročili profesorsko stolico za kontroverze (sporna vprašanja med katoličani in drugoverci). Na tem mestu je ostal enajst let in svoja temeljita in jasna predavanja je izdal v treh debelih zvezkih, ki so jih kupovali katoličani in protestanti. Po dvanajstih letih profesure so ga imenovali za duhovnega voditelja (spirituala) mladih jezuitov v rimskem kolegiju. Vodil jih je z jasno besedo in s svetlim zgledom. Njegovo duhovno življenje je bilo izredno globoko. Kadar je molil, je bil tako zbran, da so ga morali stresti, če so ga hoteli kam poklicati. Maševal je tako pobožno in spoštljivo, kakor da bi gledal Gospoda Jezusa iz oči v oči. Med njegovimi gojenci je bil tudi svetniški Alojzij G on-zaga. Ko je Alojzij umiral, je Robert z njim molil molitve za umirajoče. V oporoki je zapisal: "Pokopljite me ob nogah blaženega Alojzija!" Zatem je bil imenovan za ravnatelja rimskega kolegija, nato za provinciala v Neaplju. Papež Klement VIII. ga je imenoval za svojega teologa. Dal mu je dovoljenje za natis katekizma za otroke in odrasle. Ti dve deli sta bili prevedeni v 62 jezikov in bili v velja- vi do prvega vatikanskega koncila. Leta 1599 je papež Klement VIII. Roberta Bellarmina imenoval za kardinala, "ker mu glede učenosti ni enakega v božji Cerkvi". Malo pozneje ga je poslal za nadškofa v bližino Neaplja, kjer so ga ljudje z navdušenjem sprejeli. Tam je ostal malo časa, kajti novi papež Pavel V. mu je dal številne naloge v Rimu. Proti koncu avgusta leta 1621 je Robert resno zbolel. Takoj je začel z veseljem pripovedovati, da bo odšel "domov". Njegovo življenje se je izteklo 17. septembra. Zadnje besede, ki jih je mogel izgovoriti, so bile: "Verujem v večno življenje. Amen". Ob pogrebu se je zgrnila množica ljudi, ki ga je častila kot svetnika. Vendar je na uradno priznanje moral čakati nad 300 let: za blaženega ga je razglasil Pij XI. leta 1923, leta 1930 pa za svetnika in cerkvenega učitelja. PRED SOLSK1M LETOM SONČNA PESEM Septembrska številka Sončne pesmi prinaša na prvi strani fantiča, ki na travniku zvedavo leže bere knjigo, za katero predpostavljamo, da je učbenik, medtem ko je v debelejših črkah natisnjeno dobro znano slovensko geslo, katerega se skušamo bolj ali manj vsi držati: delo krepi človeka! Sicer pa je v lepo oblikovani reviji, pravzaprav iz leta v leto lepše in bolj sodobno oblikovani, moral biti posvečen uvodnik novemu šolskemu letu, saj je Sončna pesem le revija, ki je namenjena predvsem mladim, dijakom in študentom. Uvodnik je napisal glavni urednik Sončne pesmi Matej Erjavec, ki brez dlak na jeziku spregovori o tem, da "nima katoliška Cerkev na Slovenskem niti ene poučno-raz-vedrilne revije, ki bi presegla 3000 naklade". Sicer pa bo bralec tudi v tej številki Sončne pesmi gotovo našel kaj zase, pa naj gre za razmišljanja in zapise s počitniško tematiko kot tudi zapis o stanovanjski stiski slovenskih študentov, kijih tudi v Mariboru in Ljubljani radi in veselo odirajo lastniki stanovanj. Gotovo bo tudi našega bralca zanimal zapis o Stržišču, vasici pod Črno prstjo, kjer je pokojni msgr. Vinko Kobal ustanovil mladinsko gibanje Pot in je pred smrtjo naročil svojim tesnim sodelavcem in bližjim duhovnikom, naj z gibanjem nadaljujejo. Upajmo, da bo tako! Mladim piscem Sončne pesmi in odgovornemu uredniku Tinu Mamiču se je zgodilo to, česar se vsak časnikar najbolj boji: objavili so namreč tudi zapis o najvišjih stolpnicah na svetu in seveda tudi sliko WTC centra v Nevv Yorku, ki je padel v atentatu... To priča, da je Sončna pesem dobra kovnica časnikarjev, saj se mora tudi pripravniku včasih pripetiti kaka nevšečnost. 5 ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 6 ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 NOVI GLAS / ŠT. 35 2001 KULTURA GLASBENI POKLON OB 1000-LETNICI GORICE IN SOLKANA V KULTURNEM CENTRI BRATUŽ JE, KAR JE VSE NAJBOLJŠE, NASA GORIŠKA! DANIJEL DEVETAK Gorica je prek glasbe zaživela v najžlahtnejšem izrazu svoje resničnosti; kot mesto, ki ga meja ne utesnjuje, kot mesto, ki združuje različno govoreče in različno misleče, kot mesto, ki ga domačini ne moremo ne imeti radi, kot mesto, ki ima za sabo dolgih deset stoletij zgodovine, pred sabo nič manj kot toliko, saj je še živo in odprto v prihodnost. Da bi se na primeren način spomnili 1000-Ietnice prve pisne omembe Gorice in Solkana (ki je od prve oddaljen le nekaj sto metrov) in pravega dometa t.i. goriškega duha, ki še vedno veje kljub občasno nenaklonjenim nasprotnim vetrovom, je Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel iz Gorice priredil v torek, 18. t.m., v sodelovanju s Kulturnim centrom Lojze Bratuž in s Kulturnim domom v Novi Gorici bogato glasbeno prireditev ob visokem jubileju dveh obmejnih krajev, ki sta nekdaj bila organska celota. Že odločitev za skupno "čezmejno" pobudo je hvalevredna; dejstvo, da je večer lepo uspel, pa je še razlog več, da prireditelje še enkrat pohvalimo. Velika dvorana KC Bratuž seje kmalu napolnila, med uglednimi gosti omenimo vsaj gen. konzulko RS v Trstu Jadranko Sturm Kocjan, goriškega podžupana Nosellija, ravnatelja goriške knjižnice Menata in prof. Sergia Tavana. Prisotni so bili tudi nekateri avtorji izvajanih del: Cecilia Se-ghizzi, Stanko Jericijo, Andrej Bratuž in Ambrož Čopi. Kot so nam povedali odgovorni pri Centru Komel, so jim pisna ali ustna voščila poslali sen. Miloš Budin, predsednik pokrajinske uprave Giorgio Brandolin in pokrajinski odbornik za kulturo Cesare Marangon, goriški prefekt, državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje zadeve in vodja Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Magdalena Tovornik, predsednik komisije Državnega zbora Republike Slovenije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu poslanec r K) KROMA drugi goriški (tudi italijanski) glasbeniki, ki se srečujejo okrog društva Ars-Atelier. Skupina Gallus Consort (Dina Slama, Irena Pahor in Miloš Pahor) je zaigrala in zapela tri skladbe srednjeevropskega renesančnega skladatelja Alessandra Orologia in tako na neki način priklicala glasbeno klimo še mlade Gorice. Peter Gus (violina) in Matija Faganel (oboa) ter Sara Rustja so briljantno izvedli stavek iz Haydnove-ga koncerta. In že smo v 19. stoletju: tenor Martin Srebrnič je ob klavirski spremljavi Valentine Pavio občuteno zapel Našo zvezdo Hugolina Sattner-ja (na besedilo "goriškega slavčka" Gregorčiča) in Volaričevo spevno Oj rožmarin. Odlična mlada sopranistka Alessandra Schettino je ob klavirski spremljavi Ingrid Silič zapela omamen lied, "himno samoti" Verborgenheit Huga VVolfa (1860-1903), skladatelja, rojenega v Slovenjgradcu. Enza Peco-rari (sopran) in Romina Basso (mezzosopran) ter Alessandra Arbo (klavir) so predstavili goriškega skladatelja Cesareja Augusta Seghizzija (1895-1933) z dvema skladbama, v katerih sta se izvrstno prepletala dva zrela in tenkočutna ženska glasova. Mezzosopranistka Mirjam Pahor in Boris Štakul Franc Pukšič in ravnatelj tržaškega konservatorija Tartini Massimo Parovel. Tisoč in več let zgodovine spremlja Goriško "bistra hči planin"; prav tako so glasbeni poklon spremljale filmske podobe Soče od njenega izvira do izliva v morje na velikem platnu na odru. Avtor skrbno zasnovane scene je bil Hijacint Jussa, luči in zvok je upravljal Niko Klanjšček, za koordinacijo je skrbel Andrej Jussa. Fanika Klanjšček in Jan Leopoli sta na začetku, ob prvih podobah "brhke" reke, v slovenščini in italijanščini zrecitirala uvodno besedilo, pravzaprav voščilo Gorici; omenjeni so bili njeni vzponi in padci od davnine do naših dni, ko še vedno tli upanje, da naše mesto na tihem snuje "nove svetlejše čase". Ob visokem jubileju so ji prireditelji zaželeli vse najboljše najprej z "glasbenim šopkom" skladb od renesanse do danes. V tem prvem delu so nastopili šolniki in najboljši gojenci šole Komel ter i (klavir) sta predstavila vrh slovenskega glasbenega ekspresionizma z dvema skladbama Marija Kogoja (1895-1956), sestri Clara (violina) in Elisa (klavir) Bensa pa Tri glasbene misli Joška Jakončiča (1903-54), skladatelja, ki se je navzel ekspresionizma dunajske šole. Flavtistka Daniela Brussolo in pianistka Valentina Pavio sta lepo izvedli Valzerino Cecilie Seghizzi, plodovite goriške skladateljice in slikarke. Na koncu prvega dela pa so Enza Pecora-ri, Romina Basso in Boris Štakul (orgle) izvedli Ave Mario Stanka Jericija; sakralna skladba je kot sad globokega duhovnega izkustva zazvenela res lepo, čeprav si lahko le predstavljamo, kako bi še bolj zablestela pod oboki akustično primernejše cerkve in ob spremljavi velikih orgel s piščalmi. Občinstvo je na poseben način pričakovalo drugi del glasbenega poklona, saj sta bili v njem v Gorici prvič izvedeni za to priložnost napisani skla- dbi. Najprej sta Komorni zbor Nova Gorica, ki ga vodi Ambrož Čopi, in Orkester ArsAteliera pod vodstvom Stojana Kureta prvič izvedla skladbo za šti-riglasni zbor goriškega skladatelja j Andreja Bratuža, ki je za naslov izbral znane besede iz darilne listine cesarja Otona III., v kateri se prvič omenja ime Gorica: Villa quae Sclavorum lingua Coriza vocatur. Krajša skladba z markantnim značajem izraža vso težo in pomembnost tisočletne zgodovine Gorice ter hkrati samozavest in ponos, da gre za slovenski izvor imena in torej za našo tisočletno samobitno priso-i tnost na tej zemlji. Zbor, ki ga od same ustanovitve leta 1998 vodi mladi skladatelj iz Bovca, je podal prepričljivo interpretacijo dela in mu vlil primemo zvočno bogato svečanost. Nato sta omenjena zbor in orkester izvedla še Malo kantato za solista, zbor in orkester, delo, ki gaje SCGV Komel v sodelovanju s Kulturnim domom Nova Gorica naročil Ambrožu Čopiju za to priložnost. (Omenimo, da je Mala kantata doživela krstno izvedbo dan prej v | Novi Gorici). Kot pravi sam avtor, gre pravzaprav za tri samostojne komorne kantate, ki se vežejo v celoto. Čopi, predstavnik najmlajšega rodu sloven-| skih skladateljev in zborovodja nekaterih odličnih slovenskih zborov, si je za besedilo izbral tri lirike briškega pesnika Alojza Gradnika: Češnje, Ti belih križev tihi kraj... in O drobne ptice mo-j /ega srca. Pesnik iz Medane v njih moj-I strsko izraža gorje in hkrati koprnenje primorskega človeka, njegove tegobe in obenem njegovega upornega in v : veri neuklonljivega duha, ki zre v višave, saj ve, "da je sreča le v daljavah" in je "vredno le, kar je nedosegljivo". Tudi I v tej kantati je razpoznaven osebni ! slog mladega skladatelja, ki se v iskanju vedno novih izraznosti uvršča v sodobne umetniške tokove. Če je prva lirika sončna, druga pa nekam skrivnostno turobna, je tretja (v kateri sta se lepo izkazala solista Rosana Peršolja in Samo Ivačič) mogočna in razkošna, saj izraža zanos in močan idejni naboj. Za konec so izvajalci na odru zapeli še Čopijevo priredbo rezijanske ljudske Oj gora ta Kaninova. Ko smo na pestrem glasbenem ve-I čeru prisostvovali tako visokim dosežkom naših poustvarjalcev in z zado-| voljstvom ugotavljali, da je kakovosten razvoj naše kulture ključ našega obstanka v prihodnosti, smo obenem občutili navdušenje italijanskih glasbenikov, ki so izvajali dela slovenskih skladateljev, in veliko spoštovanje do vsega tega pri prisotnih pripadnikih italijanske narodnosti. Lahko torej le upamo, da je prav taka in ne drugačna prava podoba večno mlade Gorice in Goriške, ki naj čimprej zaživi brez fizičnih ali mentalnih meja, brez zgodovinskih spon v novi, svetlejši dobi sožitja. PLASTENKE IN KONEC SVETA PETER SZABO Veliko misli se nam utira ob razmišljanju o terorističnem napadu na ZDA oziroma, kot so to mnogi označili, na celotno človeštvo. Seveda tudi meni, kot mnogim, ki se tako radi delamo pametne. Se vedno se postavlja vprašanje, ali je glavni krivec res Osama bin Laden ali je morda celo nekdo, za katerega sploh ne vemo. Veliko je namreč takih, ki nasprotujejo ameriški politiki v svetu, ne manjkajo pa niti tisti, ki nasprotujejo zahodni civilizaciji nasploh, političnim usmeritvam Zahoda ali pa globalizaciji, za katero vidimo največjega "krivca" v Ameriki. V teh dneh sem tudi prejel pismo nekega Američana, ki priznava, da je Amerika v veliki meri sama kriva za to, kar se je zgodilo. Sama je namreč usposobila Osamo bin Ladena med afganistansko-rusko vojno. Sama gaje naučila terorističnih prijemov. Amerika je tolikokrat bila vpletena v nečiste "operacije" po svetu (Nikaragva, Čile, Gaza, Salvador...), sama je prevečkrat podpirala nasilne vlade in diktatorje po svetu. Prav tako pa je še sploh Bush mlajši v svojem kratkem mandatu zakrivil nešteto napak: zavrnil je dogovor iz Kjota, ni se hotel udeležiti kongresa v Durbanu ter od samega začetka grozi s protiraketnim ščitom in podobnimi utopijami iz časa hladne vojne. Pomislil sem, da si je morda kak drug fanatik izmislil to dejanje. Ne bi vedel kdo, vendar prav gotovo nekdo, ki mu ni všeč ena ali več stvari, ki jih predstavljajo Združene države. Vse to se mi je nejasno pletlo v glavi, dokler nisem šel v soboto po rednih nakupih hrane za ta teden in se takrat zgrozil. Pred mano je bil človek, ki je kupil zmrznjen olupljeni, izrezan krompir, ki ga pripraviš v petih minutah. Aluminijasta in plastična embalaža, privlačno potiskana v štirih barvah je že sama po sebi znamenje zaničevanja našega okolja. Kam pa je izginil krompir, ki ga pobereš iz zaboja, ga olupiš, opereš, skuhaš? To bi bilo povsem naravno. Vendar ne. Živimo v obdobju, ko nimamo več časa niti za to. Celo krompir, ki ga zna skuhati res vsakdo, mora biti popolnoma predelan in plastificiran. Vendar to še ni vse. Mož je kupil nekaj veliko bolj groznega: štiri pakete neke gazirane "osvežilne" pijače z ogljikovim dioksidom. V vsakem paketu so bile štiri plastenke iz polietilena po 33 cl pijače. To je šestnajst majhnih plastenk, ki se bodo znašle v smeteh v enem tednu. Koliko ljudi na Zahodu pa vsak teden kupi toliko plastenk? Če bi isto pijačo kupil v plastenkah po liter pa pol, bi to bile samo tri ali štiri plastenke. To je najslabši vidik konsumizma. To je to, kar me najbolj moti v ameriškem sistemu. Karkoli kupimo, mora biti zapakirano v vsaj štiri ovoje, plastične folije, plastenke, kartone in kdove še kaj. To nas bouniči!o.Tojeto,karmenajbolj moti v ameriškem sistemu. Živimo v sistemu, ki ni po meri človeka, sploh ni po meri tega planeta. Deluje pa lahko, samo če hkrati izkorišča milijone in mi-i lijone revnih prebivalcev tretjega sveta. Načeloma se strinjam z nasprotniki globalizacije, čeprav ne z njihovimi sredstvi. Ta sistem konsumizma, ki je tipično ameriški izum, bo svet prej ali slej pogubil. Ne more biti dolgoročen. Morda se te plastenke dajo reciklirati. Vendar jih človek, ki jih kupi in niti za trenutek ne pomisli, kaj počenja, prav gotovo ne bo vrgel v primeren koš, temveč jih bo vrgel med ostale smeti, | če ne kar na cesto ali v grm. Teh pa nihče ne bo recikliral. To vedo tudi vla-; de, ki sploh dovolijo, da se to prodaja. Vendar tega ne morejo prepovedati, ker bi jim potem industrijci, ki to proizvajajo, odtegnili sredstva. Nihče pa se ne loti malo bolj dolgoročnega načrta, da bi, recimo, namesto teh plastenk uporabljali izključno steklo in vso industrijo plastike preusmerili v bolj zdravo proizvodnjo, če je potrebno ta-ko, da pretvorbo financirajo iz državnih proračunov. Za to je potrebno preveč napora, preveč izpostavljanj, ni | dobičkonosno, ni niti hvaležno. Zakaj bi se torej s tem mučili? Naslednjih pet-i deset let se že ne bo poznalo preveč, do takrat pa bo skoraj vsak današnji politik že na onem svetu. Neodgovornost in sprenevedanje, to nas bo pokončalo. Če se ne začnemo zavedati revščine v svetu, neodgovornega konsumizma, obupanosti ljudi, ki so se znašli v vojni ali spopadih zaradi interesov Zahoda - torej našega egoizma, če si ne začnemo izpraševati vesti in če ne začnemo spreminjati naših idiotskih navad, nas takšni na-| padi niti v prihodnje ne bodo smeli več presenečati. Če pa menite, da to, kar pravim, nima opravka z zadnjim terorističnim dejanjem, potem mi pa, prosim, oprostite. Najbrž je nekaj narobe z mano. S l. STR V N I ŠOL/V IN NARODNO VPRAŠANJE Danes, ko imamo lastno univerzo, načrtujemo študij v tujih jezikih. Je tudi to del novega narodnega programa? Velike evropske države niso brez narodnega programa. Kako bogata poglavja narodne zgodovine so zajeta v italijanskih zgodovinskih učbenikih. In nikomur ne pride na misel, da bi na tej ali oni italijanskih univerzi poučevali v tujem jeziku. Kako močno smo Slovenci dovzetni do tujega! Ohranili smo se najbrž res le po zaslugi tistih prednikov, ki so bili manj strpni. Predavanja o strpnosti bi bila primerna za poslušalce velikih narodov, v našem primeru pa zlasti za neslovenske šolnike. Koliko je namreč italijanskih šolarjev, ki v okviru šolske vzgoje o strpnosti in sprejemanju drugačnih izve o slovenski avtohtoni narodni manjšini v Italiji? Solniki imamo glede na naravo našega dela nalogo, da usmerjamo mlade rodove k ohranitvi narodne samobitnosti. Ob naglih družbenih spremembah potrebujemo smernic, kako naj bi se ohranili kot narod pred močnimi zunanjimi ekonomskimi, kulturnimi in demografskimi pritiski. Kako sprejemati tuje že od zdavnaj znamo. IZŠEL J E PONATIS RAZSTAVA V NOVI GORICI RAZSTAVA V KULTURNEM CENTRU BRATUŽ V GORICI KNJIŽICA O SVETEM KRIŽU VIPAVSKEM “tnor’ santel, družina GRAFIK PAVEL MEDVEŠČEK SLIKARJEV Cisu STUDENCI OTROŠTVA SPET NA RADIU TRST A V jesenski sezoni bo tržaška radijska postaja predvajala nov niz spominov na otroštvo pod naslovom Čisti studenci otroštva. To bo tretji niz intervjujev, ki jih s svojo pripovedjo in spomini bogatijo znane osebnosti iz našega zamejskega prostora. Prva oddaja se je začela oktobra leta 1999, njen gost pa je bil profesor Vinko Beličič, ki je žal preminil nekaj dni po snemanju v radijskem studiu. Spomin nanj ostaja živ tudi v naslovu teh oddaj, saj je to verz iz neke njegove poezije. Ravno na dan njegove smrti, v četrtek, 27. septembra, bo Radio Trst A ob 12. uri ponovil intervju, v katerem se je pesnik z veliko nežnostjo in neizmerno hvaležnostjo spominjal svoje matere, svojega otroštva v rojstnih Rodinah v Beli krajini, svojega šolanja in prvih korakov v svet. To je bilo pesnikovo zadnje pričevanje, zato ima še posebno vrednost. Nov niz oddaj pa bo na sporedu vsak ponedeljek ob 8.10. Avtorica in urednica teh oddaj, Loredana Gec, je kot prvo povabila pred mikrofon novinarko Nevo Lukeš. Do konca leta se bo zvrstilo kar nekaj osebnosti, poslušalci bodo lahko zvedeli kaj več o njihovem detinstvu, njihovi družini, otroških doživetjih pa tudi o dobi, v kateri so doraščali. Obeta se torej zanimivo poslušanje, zato vabimo naše bralce in vse, ki radi sledijo slovenski radijski postaji, da prisluhnejo. TV-ODDAJA 0 FESTIVALU V MAVHINJAH Slovenski program deželnega sedeža RAI bo v nedeljo, 23. septembra, (ponovitev v četrtek, 27. t.m.) ob približno 20.55, po tv-dnevniku, predvajal oddajo o IV. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah. S kamero so med večdnevnim dogajanjem snemali nekatera prikazana dela. Njihovim odlomkom so dodani intervjuji z organizatorji, režiserji in igralci ter je tako sestavljena celota, ki tudi z drobci in vtisi podčrtuje, kdo ima zasluge za uspe- lo poletno gledališko srečanje; s kolikšno prizadevnostjo so člani Sportno-kulturnega društva Cerovlje-Mavhi-nje gradili ta festival, da je tudi letos zrastel v odmeven kulturni dogodek; in kako so vsi pretežno mladi igralci znali izkazati svojo navdušeno predanost gledališkemu (ljubiteljskemu) ustvarjanju. Oddaja, ki si jo je zamislila in zrežirala Rosana Prezzi, bo za nekaj časa odstrla zastor, ki je ob koncu srečanj padel z obljubo, da se bo čez dve leti spet dvignil za vse tiste navdušence in ljubitelje dramskega ustvarjanja, ki verjamejo v čarobnost gledališke govorice. Prijatelji kapucinskega samostana v Svetem Križu na Vipavskem so izdali ponatis knjižice o tem kraju, tamkajšnjem samostanu, župnijski cerkvi in duhovnikih oziroma patrih. Ponatis je podprla kmetija Malik, ki jo vodita Jože in Tomaž Malik, v Slapu št. 26 pri Vipavi. Tako je javnosti ponovno predstavljeno delo z naslovom Sv. Križ Vipavski, ki ga je napisal zgodovinar Simon Rutar, izdalo pa Muzejsko društvo za Kranjsko leta 1892. Prijatelji Svetega Križa, kot se je združba prijateljev tega starega naselja in kapucinskega samostana poimenovala, so ponatis Rutarjeve knjižice utemeljili tudi s tem, da letos mineva 150 let od rojstva našega znanega raziskovalca predvsem goriške zgodovine, Simona Rutarja, 100 let od mašniškega posvečenja Ivana Rejca, ki je bil šestnajst let svetokriški župnik, in 70 let, odkar so ga fašistične oblasti odpeljale v konfinacijo. Ob tem omenjamo, da se je župnik Ivan Rejec uveljavil med Goriškimi Slovenci zlasti kot mislec in ideolog. V duši sta mu blestela dva svetla ideala: Bog in narod, načelno krščanstvo in zavedno slovenstvo. Prijatelji Svetega Križa pa niso zgolj ponatisnili Rutarjevega dela, ampak so to delo obogatili z nekaj dodatnimi prispevki. Tako je opisana zgodovina naselja, samostana in župnijske cerkve v 20. stoletju, poseben zapis pa obravnava znano obdobje, ko se je 12. septembra 1999 na referendumu odločalo o tem, če naj kraj, ki se zdaj imenuje Vipavski Križ, ponovno pridobi svoje nekdanje ime, to je Sveti Križ. V novem delu je objavljen tudi članek o Simonu Rutarju "enem najzaslužnejših slovenskih mož", ki ga je ob dvajsetletnici njegove smrti objavil Koledar Goriške Mohorjeve družbe za leto 1924. M. V paviljonu poslovnega centra HIT v Novi Gorici so v četrtek, 13. septembra, slovesno odprli razstavo risb avtorja Pavla Medveščka. To je zanimiv in vsestransko ustvarjalni likovni umetnik, grafik in ilustrator knjig, ki redno sodeluje s kulturnimi in drugimi ustanovami, v Gorici tudi z Goriško Mohorjevo družbo. Umetnika, njegova dela in snovanja je predstavila umetnostna zgodovinarka Pavla Jarc. Poudarila je, da se ob gledanju najnovejšega cikla risb Pavla Medveščka "porajajo nekatera temeljna vprašanja o pomenu umetnosti danes, torej v času radikalnih sprememb na vseh področjih človekovega delovanja, tudi sprememb o dojemanju sveta in človekove istovetnosti v njem. To je tudi obdobje eksplozije vizualnosti tako v tradicionalnem smislu kot tudi oz. še zlasti v povezavi z novimi tehnološkimi sredstvi. Gotovo se ljubitelji likovne umetnosti kdaj sprašujejo, kaj je ta umetnost, kakšno je njeno poslanstvo, kdaj in zakaj je neko delo umetnina, še zlasti v tem kaotičnem svetu, ki ga v svetovnem likovnem dogajanju zaznamuje stilni pluralizem: razcvet in razvrat najrazličnejših umetniških praks, pristopov in usmeritev. Kljub subjektivni presoji, večnim dilemam in diskusijam pa nam mora biti jasno, da je likovnost več kot le samozadostna igra ali okras, je način za izražanje in oblikovanje temeljnih življenjskih izkušenj sodobnega človeka. In zdi se, kot da je umetnost edino sredstvo za obvladovanje človekovega obstoja, v katerem se lahko duhovna beda in samota spremenita v večno navzočnost. Ta vprašanja in spoznanja so zapisana tudi v tem ciklusu, čeprav Medvešček vse od začetkov svojega več kot štiridesetletnega umetniškega snovanja bolj ali manj sledi lastnim likovnim vzgibom, ne oziraje se na trenutno veljavne smeri ali gibanja v umetnosti". Razstava najnovejših risb izbranih v posebnem ciklusu, delo umetnika Pavla Medveščka, bo odprta do 23. oktobra. Ogledati si jo je mogoče vsak dan od 10. do 19. ure. M. V Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bo v petek, 21. septembra, ob 18. uri svečano odprtje slikarske razstave s preprostim naslovom Šan-tel. Ljubiteljem likovne umetnosti v naših krajih že ob omembi tega priimka pride pred oči vrsta odličnih slik in tudi niz slikarjev iz znane goriške rodbine Šantel, ki je v naših krajih pustila izjemen niz odličnih slikarskih del, za katerimi pa se je žal pri nas skoraj popolnoma izgubila vsaka sled, če odštejemo tisto, ki so v slovenskih muzejih in v zasebni lasti. Gre za znano družino Šantel, ki je bila v sorodstvu tudi z morda največjim slovenskim slikarjem na Goriškem, z Jožetom Tomincem, in je pri nas živela ne prelomu 19. stoletja v 20., ko jih je takratni veter zgodovine razgnal v svet. Avgusta, Henrika, Avgusta mlajša in Saša Šantel so imena slikark in slikarja, ki so zaživeli v Gorici, a vsi končali svoje dni v Ljubljani, kamor so se odselili kot veliko takratnih primorskih beguncev. Družina Šantel je v Gorici pred prvo svetovno vojno s svojo pokončno narodno držo, z umetniškim zanosom in umetniškim znanjem ter ustvarjanjem pripomogla, da je tedaj zaživel izjemen slovenski umetnostni krog ljudi, ki priča o zavezanosti kulturi in likovni umetnosti pri nas. Prva svetovna vojna je to umetnostno delo slovenskih ljudi prekinila in morda je tudi to razlog, da njihovo delo danes premalo poznamo, še posebej družine Šantel, ki pa je dobro znana na Slovenskem, kamor so njeni člani odšli živet in delat. Goriška razstava je to- rej lepa priložnost, da se z delom likovnih umetnikov Šantel seznanimo po-bliže. Še posebej velja to za mlade, ki se likovni umetnosti šele približujejo. Prav je, da spoznajo izvrstne umetnike naše preteklosti, kar so člani družine Šantel gotovo bili! Kulturni center Lojze Bratuž se z razstavo slikarjev družine Šantel skuša pokloniti Gorici ob tisočletnici z izbranim, a lepim in živim šopkom likovnih del in tako najlepše pokazati na slovenski doprinos v skupno kulturno blaginjo Gorice in Goriške. Razstava umetnikov Šantel "nima nikakršnih strokovnih ambicij; z njo se goriški Slovenci želimo le oddolžiti spominu umetniške družine, ki je v svojem primorskem obdobju vse svoje delo usmerjala v dvig slovenske kulture in u-metnosti na Goriškem," kot so zapisali organizatorji v zgibanko-vabilo na razstavo. Vseeno pa gre za izjemno priložnost, da po razstavi akvarelov družine Šantel, ki je bila v Kulturnem domu, tokrat v Kulturnem centru še bolje spoznamo odlične slovenske likovne umetnike in njihova dela. Jutri bo o družini Šantel na odprtju razstave spregovorila odlična poznavalka likovne umetnosti naših krajev in domačinka dr. Verena Koršič Zorn, medtem ko bosta Peter Gus na violino in David Bandelli na klavir zaigrala skladbo Saše Šantla Rokoko za violino in klavir. Razstavo je omogočilo lepo število slovenskih kulturnih ustanov, nekaj razstavljenih del je tudi iz zasebnih zbirk in je že zaradi tega razstava več kot vredna ogleda. -— j UP AH, TA SLOVENŠČINA! OSREDNJA PROSLAVA OB 150. OBLETNICJ MOHORJEVE DRUŽBE Osrednja proslava ob 150-letnici Mohorjeve družbe in dan odprtih vrat bosta v petek, 28. t.m., ob 14. uri v Celovcu (10. Oktober Strasse 25). Slavnostni govor bo imel pisatelj prof. Alojz Rebula, pozdravne nagovore bodo prinesli predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Bernard Sadovnik, župan dipl. trg. Harald Scheucher, deželni glavar Jorg Haider, škof dr. Franc Kramberger, krški škof dr. Alois Schvvarz, predsednik državnega zbora dr. Heinz Fischer. Prebra- li bodo tudi pozdravno poslanico zveznega predsednika dr. Thomasa Klestila, nato bo zbrane nagovoril predsednik RS Milan Kučan. Kultur ni spored bodo oblikovali ansambel Drava, komorni zbor Ave, MePZ Gallus in MePZ Sele. Dan odprtih vrat Mohorjeve hiše in ogled stalne razstave Omanovih slik je predviden od 9. do 12. ure. "S slovenščino nimam težav?!" se je spraševal Marko Krečič v zadnjih dveh številkah Novega glasa in nanizal na račun letošnje 20. poletne šole slovenskega jezika vrsto kritičnih pripomb, za katere upam, da jih bo prebral in predvsem upošteval Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. "S slovenščino nimam težav?!" - ta naslov pa je spodbudil moje razmišljanje v drugo smer: zdi se mi, da je pri nas ta stavek izgubil vprašaj in ohranil samo klicaj. Marsikdaj sem namreč opazila, kako smo prepričani, da "s slovenščino nimamo težav!" in da se zato zanjo tudi ne trudimo. To je žal kar splošen pojav in se kaže na različnih področjih: na primer v šolah, kjer imajo učenci veliko večje strahospoštovanje pred italijanščino ali drugimi tuji- mi jeziki, medtem ko so prepričani, da slovenščino že znajo. Ali na raznih prireditvah, kjer se je v zadnjih časih uveljavilo dvojezično napovedovanje: napovedani v italijanščini so večkrat bolj skrbno pripravljene in podane kot v slovenščini. Isto velja za nekatere dvojezične programe oz. za gledališke liste. Tudi naš tisk večkrat postavlja na laž trditev, da "s slovenščino nimamo težav", in prav tako Radio Trst A. No, in tako smo pri radiu, kije glavna tema rubrike Na rešetu. V Škratu sem prebrala Dvopičje Jelke Cvelbar, v katerem med drugim piše: "Naš radio dopušča nizko jezikovno raven (da o slišnosti ne govorimo) in se spušča včasih na stopnjo neprofesionalne zasebne radijske postaje omejenega pomena. Nekateri menijo, da gre za težnjo posnemanja zasebnih radijskih postaj; ker pa te lahko posnemamo tudi v lepi sloveščini, se mi zdi, da gre bolj za to, da je čedalje manj nadzorstva nad tistim, kar gre v eter. Najbolj na dlani je opravičilo, češ, saj ni dovolj ljudi, vse bolj pa se vsiljuje misel, da med nastavljenimi in zunanjimi sodelavci ni več dovolj sposobnih in odgovornih ljudi". (št. 5/6, 2001) Strinjam se, da je "čedalje manj nadzorstva nad tistim, kar gre v eter". Strinjam se tudi z zadnjim stavkom, kjer pa je po mojem mnenju poudarek na besedi "dovolj": med tolikimi dobrimi časnikarji, programisti in sodelavci je namreč nekaj takih, ki izničujejo delo svojih kolegov in, če se o-mejimo na jezik, znižujejo jezikovno raven postaje. Večkrat si zapisujem na listke razne cvetke, ki jih slišim, čez čas pa jih vržem v smeti. Vendar naj po spominu navedem nekaj takih ocvirkov: bivši ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu je postal Vospernik namesto Vospernik, društvo v Benečiji Rečan namesto Rečan, v evangeliju be- remo: Prepasajte si ledja, jadrnica je letos postala jadrnica; zaslišali so dva Indijca, ki so jih aretirali, Slovensko stalno gledališče si je prislužil nagrado, nekdo je dobil površne rane, drugi se je po nesreči boril z življenjem, nekdo je imel intimen odnos z žrtvo, gostje so dobrodošli v oddajo, meja sneženja se bo spustila pod 700 metri, skočili bomo na POP TiVi, v Rossettiju bodo začeli sezono z Eskilovim Agamemnonom, Ciampi se je poklonil pred Aro pačiš (in ne pacis, kot smo se učili v slovenkih šolah)... Poleg jezikovne neoporečnosti pa bi bilo potrebno pri radiu, ki je slušni medij, veliko več pozornosti namenjati govoru, barvi glasu, dikciji, razumljivosti, smiselnemu podajanju... Nekateri sploh ne bi smeli pred mikrofon, dokler se ne naučijo pravilno in jasno govoriti oz. brati. Toda kdo naj opravlja nadzorstvo nad nastavljenimi in zunanjimi sodelavci? Posebno če so ti prepričani, da s "slovenščino nimajo težav"? —- TEJ 7 ČETRTEK, t 20. SEPTEMBI 2001 8 ČETRTEK, 10. SEPTEMBRA 2001 BELI PRIROČNIKI KROŽKA VIRGIL SCEK SPODBUDA K NADALJNJEMU RAZISKOVANJU PO DOGAJANJU V VZ H O D N O K RA S K E M RAJONSKEM SVETU "TA UPRAVA~NE SPOŠTUJE DEMOKRATIČNIH PRAVIL" 31., 32. in 33. knjiga iz serije "belih priročnikov" krožka za družbena vprašanja Virgil Sček iz Trsta so dela, ki človeka spodbujajo k nadaljnjemu raziskovanju in nadaljnjim analizam. Tako je bilo med drugim rečeno na predstavitvi paketa najnovejših izdaj krožka Šček v torek, 18. t.m., na njegovem sedežu v Trstu ob prisotnosti avtorjev (manjkal je le Mario Gariup, ker je bil zadržan v Kanalski dolini). 32. in 33. knjiga sta bili sicer že predstavljeni, saj gre za drugi del predelane diplomske naloge Vide Valenčič z naslovom Politika in manjšine: ljubezen ali brezbrižnost? (v italijanščini) in za prav tako predelano diplomsko nalogo Erika Dolharja o osimskih sporazumih z naslovom Prelomnost osimskih sporazumov. O teh dveh delih smo obširno poročali tudi v našem časopisu: naj samo povemo, da se je Vida Valenčič, potem ko je v prvi knjigi obravnavala zadržanje politologov do manjšinskega vprašanja, v drugi knjigi lotila analize treh manjšinskih strank v Italiji - U-nion Valdotaine (stranke francoske manjšine v Dolini Aoste), Sikltiroler Volkspartei (Ju-žnotirolske ljudske stranke -stranke nemške manjšine na Južnem Tirolskem) in Slovenske skupnosti, pri čemer jo je zanimal predvsem sociološki vidik. Erik Dolhar pa se je za svojo študijo oprl na številne dokumente, zlasti pa na intervjuje z glavnimi akterji dogajanja v času podpisa osimskih sporazumov leta 1975, ki jih je pred časom predvajal Radio Trst A. Osimo predstavlja konec druge svetovne vojne na našem ozemlju, saj je definitivno določil državno mejo, manjšinsko vprašanje pa je na italijanski strani ostalo nerešeno, sedaj pa smo dobili pomanjkljiv zaščitni zakon. 31. "beli priročnik" je sicer letos izšel kot prvi, predstavljen pa je bil kot zadnji. Gre za prevod knjige, ki jo je ukljan-ski župnik Mario Gariup v italijanščini izdal leta 1994 pri zadrugi Dom in ki govori o opcijah za tretji rajh v Kanalski dolini (tako se glasi tudi naslov dela). Delo je že leta 1995 prevedla časnikarka koprske televizije Vida Gorjup Posinkovič (prevod je finančno podprlo slovensko ministrstvo za kulturo), založnika pa je našla šele sedaj, ko sta knjigo izdala z združenimi močmi krožek Sček in zadruga Dom. Gariupova knjiga Opcija za tretji rajh v Kanal- ski dolini opisuje, kot je na torkovi predstavitvi dejal predsednik krožka Sček Rafko Dolhar, dramatično obdobje, ki ga je slovenski živelj v Kanalski dolini doživljal leta 1939 in potem, ko je bil pod močnim pritiskom nacistične pete kolone. Slednja je spodbujala k opti-ranju prebivalstva za Nemčijo in posledično za izselitev v nemški rajh, kar je italijanska fašistična oblast sprejemala zelo dobrohotno. Cilj dogovora med Mussolinijem in Hitlerjem je bil namreč očiščenje obmejnega območja med Italijo in Nemčijo. Na žalost so nacistični propagandi - kljub nasprotovanju npr. žabniškega župnika Rafka Premrla, ki so ga zaradi tega preganjali in leta 1940 premestili - nasedli tudi mnogi Slovenci, ki so optirali za Nemčijo. Pri tem so deloma prepisali premoženje na sorodnike, nekaj premoženja pa je bilo tudi prodanega za Slovence zloglasni ustanovi Ente Tre Venezie. Na mesto Slovencev, ki so se sicer izseljevali počasi (začenjali so namreč razumeti, da nekaj ni v redu), so prihajali furlanski priseljenci, ki so radikalno spremenili etnično podobo Kanalske doline. Optante pa so nemške oblasti vselile v domove, ki so jih poprej morali izprazniti koroški Slovenci, ki so jih nacisti izselili v notranjost rajha. Marsikoga so tudi mobilizirali in poslali na rusko oz. finsko fronto, od koder se nekateri niso več vrnili. Po dogovoru De Gasperi-Gruber iz leta 1946 pa so tisti optanti, ki so se vrnili v domači kraj, lahko dobili nazaj svoje premoženje. Zajetno knjigo (322 strani) krasijo zanimive fotografije, vzete predvsem iz takratnih nacističnih časopisov, ki so poveličevali "vrnitev" Kanalčanov v objem "matične domovine". Na torkovi predstavitvi je Ivo Jevnikar izrazil zahvalo Svetu slovenskih organizaciji in Zadružni kraški banki za denarno pomoč ob izidu knjig (le-te so bile tiskane v 500 izvodih, nameravajo pa jih predstaviti tudi v Ljubljani in še drugod po Sloveniji in zamejstvu). Srečanje, ki sta se ga udeležili tudi slovenska konzulka Lea Stančič in prevajalka Vida Gorjup Po Sinkovič, pa je bilo tudi priložnost za krajše razmišljanje o pozornosti osrednjega slovenskega tiska in javnosti do takih kulturnih dogodkov v zamejstvu, kot so izidi takih knjig. Splošna ugotovitev je bila, da je te pozornosti odločno premalo. ——- iž Žalostni dogodek, ki se je pripetil prejšnji torek, 11. t.m., na srečanju rajonskega sveta za Vzhodni Kras s tržaškim županom Robertom Dipiazzo, še naprej odmeva in je povzročil ostro reakcijo predstavnikov Oljke, ki desnosredinski občinski upravi očitajo nepripravljenost spoštovati demokratična pravila. Kot znano, se je v torek, 11. t.m., župan Roberto Dipiazza z nekaterimi odborniki podal na Opčine, da bi se udeležil seje vzhodnokraškega rajonskega sveta. Seja, na kateri so bila obravnavana številna konkretna vprašanja in načrti, ki zanimajo krajane (seja je bila tudi dostopna javnosti), je potekala sproščeno in v prijateljskem vzdušju in nič ni dalo slutiti, da se pripravlja nevihta. Pa je do le-te prišlo, ko je predsednik rajonskega sveta Zoran Sosič prosil za pojasnilo v zvezi s tiskanjem dvojezičnih letakov o razstavi o jamskih medvedih. Resnici na ljubo je na torkovi seji problem sprožil dejansko eden od odbornikov, na Sosi-čevo vprašanje pa se je župan, in z njim odbornik Fulvio Sluga, razburil do take mere, da je skupaj s svojim spremstvom na vrat na nos jezno zapustil sejo. V naslednjih dneh je župan za krajevni tisk dejal, da so mu na torkovi seji hoteli nastaviti politično past in da odslej ne bo več imel stikov s predsednikom Sosičem, ampak samo s podpredsednikom (sicer je to stališče potem delno omilil). Dogodek pa je Zorana Sosiča tako pretresel, da je ostal brez besed, v naslednjih dneh pa ni hotel dajati izjav. Incident na seji vzhodnokraškega rajonskega sveta je samo zadnji v seriji potez se- Po raznih prireditvah na domačih in manj domačih tleh smo se pevci združenega zbora Rdeča zvezda-Devin v začetku septembra podali na končni cilj priložnostne združitve -gostovanje v Neaplju. Udeleženci smo se v četrtek, 6. t.m., zvečer vkrcali na vlak in se po prestani noči pripeljali v Neapelj, kjer nas je sprejel Domenico Cozzolino, organizator pevske revije Cit-ta'di Ercolano in zborovodja istoimenskega zbora. Simpatični Mimmo nas je vodil po mestu. Kot prvo znamenitost smo si ogledali baziliko karmeličanov, kjer smo prisluhnili najmlajšemu italijanskemu škofu, ki nam je govoril o zgodovini te cerkve in posredno mesta. Ogledali smo si (udi znamenito podobo Karmelske Matere Božje. V zahvalo smo prijaznemu škofu poklonili Vodopivčevo Ave Mario. Načrtovani sprehod po trdnjavi S. Elmo nam je "prepreči- danje tržaške občinske uprave, ki so v zadnjih mesecih dodobra razburkale tržaške politične vode. Predstavniki levosredinske opozicije Oljke, lllyjeve liste in Stranke komunistične prenove so od predsednika tržaškega občinskega sveta Bruna Sullija zahtevali, naj nemudoma skliče prvo občinsko komisijo, ki je pristojna za institucionalne zadeve, da se znotraj le-te razčisti torkovo dogajanje na Opčinah. Svetovalec Slovenske skupnosti v okviru Oljke Peter Močnik pa je na seji občinskega sveta v četrtek, 13. t.m., naslovil na župana nujno vprašanje, ali občinska uprava namerava nadaljevati s prakso tiskanja dvojezičnih letakov, in to na lastne stroške, kot se je to dogajalo doslej (stališče uprave je namreč bilo, da si mora vzhodno-kraški rajonski svet sam tiskati in plačati dvojezične letake). Pri vsem tem Oljka in Uljeva lista (ki sta svoje stališče la" poročna slovesnost, ki se je v njej odvijala, zato smo se odločili za pot skozi slikoviti center mesta, ki se je zaključila ob zasluženi pizzi. Kasneje smo odpotovali proti Sorrentu in se nastanili v hotelu. Lepo vreme in morje sta prepričali nekatere, da so si privoščili kopanje. Drugi so raje raziskovali mestne ulice, ostali pa smo varčevali z energijami in počivali v senci ali v hotelski sobi. Pod lunino svetlobo smo se podali po mestu do pristana; skupina pevk je improvizirala kratek nastop in privabila nekaj radovednežev na dvorišče pred konservatorijem. Naslednji dan je bil na vrsti ogled Pompejev, kjer smo naleteli na "neuradnega" vodiča. Prevaro pa smo ugotovili šele dan kasneje, saj nam je zelo prepričljivo, čeprav malce po svoje, razlagal navade ifi razvade Rimljanov pred letom 79 po Kr., ko je pepel iz Vezuva zasul in ohranil to bogato trgovsko mesto. Antično rimsko gledališče je zaradi svoje dobre aku- v zvezi z incidentom predstavili na tiskovni konferenci v ponedeljek, 17. t.m., v kavarni Tommaseo - na sliki) izražata svoje nelagodje in svojo zaskrbljenost, saj je openski dogodek po njunem mnenju predvsem razgalil dejstvo, da v tržaški občinski palači ne odloča župan, ampak poslanec in odbornik za kulturo Roberto Menia. Di-piazzovi upravi očitata nespoštovanje občinskih institucij in predstavnikov prebivalstva. Za te ljudi, tako Oljka in lllyjeva lista, pravila in statuti ne obstajajo: župan hoče sam določati pravila o upravljanju in obnašanju ter zavrača demokratično soočenje. Prisotna je tudi bojazen, da občinska uprava ne bo več priznavala Zorana Sosiča za predsednika vzhodnokraškega rajonskega sveta, ki na tak način ne bo mogel več sproščeno delovati kot doslej. Prvi znak tega novega "odnosa" bi lahko bilo dejstvo, stičnosti in sugestivne lege še vedno uporabljeno za koncerte, zato smo izkoristili priložnost in zapeli Kolo Vasilija Mirka. Nato smo se začeli pripravljati na večerni koncert, ki je bil v vili Campolieto v Ercolanu. Koncertni spored, ki smo ga pripravili, je bil sestavljen tako, da smo začeli z nekaterimi zahtevnimi, a bolj umirjenimi in otožnimi pesmimi, ki so sicer naletele na odobravanje sladokuscev, niso pa dosegle srca in predvsem rok večine publike. Ko pa so prišle na vrsto bolj živahne ljudske pesmi iz slovanske tradicije, so se marsikateremu poslušalcu zaiskrile oči in so vedno bolj bučno izrazili svoje zadovoljstvo. Županjo občine Ercolano Luiso Bossa je posebno navdušila slovaška pesem Tancuj, tancuj, velik aplavz pa je doživela tudi naša izvedba Istrske suite. Višek je zbor dosegel, ko je zapel priložnostno Vodopivčevo priredbo ljuske pesmi v neapeljskem narečju Munasterio e Santa Chiara. da ni še nihče nadomestil uslužbenke na openski izpostavi, ki je šla na dopust. Sicer, pravijo še pri Oljki in lllyjevi listi, je nedopustno, da se župan obnaša na tak način. Dipiazza bi se moral ponovno seznaniti s tem, kar pomeni izraz "demokratična norma". Dejstvo, da občinska uprava nalaga vzhodnokraškemu rajonskemu svetu nalog, da si sam tiska in plača dvojezične letake, pa je v nasprotju z zaščitnim zakonom, ki med drugim določa, da se raven že obstoječe zaščite ne sme znižati. V levosredinski opoziciji so, kot že rečeno, tudi prepričani, da v bistvu župan ne odloča avtonomno, ampak da politiko občinske uprave oblikujejo drugi. Zato menijo, daje openski incident le majhna epizoda oziroma vrh ledene gore, ki kaže na zelo huda obnašanja in izbire. Isti večer je nastopil tudi zbor Universitaria di Perugia, ki je predstavil nekaj znanih pesmi iz zakladnice črnske duhovne glasbe ter tri odlomke iz Verdijevih oper. Za zadnjo pesem - študentsko himno Caudeamus igitur-pa smo se jim pridružili še pevci združenega zbora Rdeča zvezda-Devin in tako v prijetnem vzdušju zaključili koncert. Naslednje jutro smo prisluhnili koncertu rimskega zbora Polyphonia, pozneje pa smo si ogledali herkulanske izkopanine. Pred odhodom domov smo poleg pizze spoznali še manj znane jedi neapeljske kuhinje, kot so npr. krokete iz alg, nato pa smo se poslovili od zanimivega mesta ob vznožju Vezuva in od prisrčnih gostiteljev. Od tega zelo pozitivnega gostovanja nam bo ostalo veliko število fotografij, ure filmskih posnetkov, predvsem pa dragocene izkušnje. GOSTOVANJE ZBOROV RDEČA ZVEZDA-DEVIN V NEAPLJU NABIRANJE DRAGOCENIH IZKUŠENJ SARA MAGLIACANE TRŽAŠKA KRONIKA ČETRTEK, * 20. SEPTEMBI 2001 KONCERT UDELEŽENCEV ORGELSKEGA SEMINARJA ZCPZ GLASBA NAJ TUDI POMAGA LAJŠATI STISKO TEH DNI SLOMSKOVA NEDELJA V CELOVCU ob 150-letnici Mohorjeve družbe bo v Celovcu v nedeljo, 30. septembra, praznovanje Slomškove nedelje. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabi na to praznovanje in zato pripravlja poseben avtobus, ki bo odpeljal iz Trsta (postajališče za avtobuse, ki vozijo na letališče, ob železniški postaji) ob 8. uri, nato se bo ustavil v Sesijanu ob 8.20 in v Gorici na Travniku ob 9. uri. Na Koroškem bomo imeli kosilo in bomo obiskali Krnski grad ter se udeležili slovesnosti v celovški stolnici. Po sv. maši bo družabnost, nato odhod proti domu. za informacije in vpisovanje kličite na naše uredništvo v Gorici, tel. 0481 533177, ali uredništvo Novega glasa v Trstu, tel. 040 365473,ali pa dr. Jožeta Markužo tel.040 229166. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE razpisuje ABONMA ZA SEZONO 2001-02 (PREDVPIS) dosedanji in novi abonenti lahko potrdijo svoj sedež ter vpišejo abonma za sezono 2001-02 do 26. t.m. Redni vpis abonmaja bo potekal od 1. oktobra dalje. Vsi, ki bodo izbrali svoj abonma v času predvpisa, si bodo lahko ogledali breplačno eno izmed gostujočih predstav izven abonmaja. Za italijansko govoreče gledalce SSG ponuja abonma red T z italijanskmi podnapisi. K vpisu so vabljeni tudi vsi člani jezikovno mešanih zakonov. Gledališka blagajna bo v času predvpisa odprta od ponedeljka do petka od 10. do 14. ure. vse informacije dobite na telefonski številki 040 362542. UGODNOSTI PRI VPISU MLADINSKEGA ABONMAJA JE OMOGOČILA ZADRUŽNA KRAŠKA BANKA V okviru tradicionalnega poletnega pevskega seminarja Zveze cerkvenih pevskih zborov, ki je potekal avgusta letos v Bovcu, je stekel tudi orgelski seminar, na katerem je mentorica prof. Angela Tomanič skrbela za napredek štirih udeležencev. Le-ti so se v dopoldanskih urah soočali po eni strani z liturgiko in vadenjem spremljanja cerkvenega petja ter odgovorov med mašo ali drugimi obredi, po drugi strani pa so vadili skladbe, ki so jih načrtovali igrati na zaključnem nastopu. Vendar so se elektronske orgle v dvorani v Bovcu pokvarile, tako daje občinstvo lahko prisluhnilo le pevskemu delu, nastopa tečajnikov orgelskega seminarja pa ni bilo. Zato si je ZCPZ skupaj z moškim zborom Fantje izpod Grmade omislila orgelski koncert, ki je bil v soboto, 15. t.m., v novi cerkvi v Stivanu in na katerem so nastopili udeleženci seminarja (Marija Kerže, Katja Lavrenčič, Mira Fabjan in Davorin Starec) z mentorico prof. Tomaničevo. Po besedah Marka Tavčarja, ki je prisotne pozdravil v imenu ZCPZ, je sobotni nastop pomenil tudi dejanski zaključek letošnjega poletnega seminarja. Izvajalci so se tako preizkusili na orglah, ki jih je sredi tridesetih let prejšnjega stoletja izdelala goriška delavnica Ben-cs kot svoje dvanajsto delo. Kot prva je nastopila Marija Kerže, ki je izvedla Preludij in fugo v C-duru Johanna Sebastiana Bacha, skladbo, kjer se isti motiv ponovi 41-krat, kar ponazarja tudi Bachov podpis. Skladbe z imenom Voluntary so bile med FOTO KROMA organisti zelo priljubljene: Katja Lavrenčič je na sobotnem koncertu zaigrala Vo!untary\F-du-ru Georga Friedricha Handla (stavka Largo in Fuga), poleg tega pa še Bachovo Fugo v a-mo-lu. Kot tretja je nastopila Mira Fabjan, ki je občinstvu ponudila v poslušanje štiri skladbe: prvi je bil na vrsti Versetto Gae-tana Valerija, skladatelja in organista, ki je deloval v Vidmu. Drugi je bil Cantabile beneškega skladatelja Benedetta Mar-cella, zatem pa sta prišli na vrsto še dve skladbi Kamila Maska, in sicer Postni preludij in Postludij. Davorin Starec je za štivanski nastop izbral pretežno skladbe slovenskih avtorjev: začel je s Preludijem v d-molu Lojzeta Mava, nadaljeval s sk- ladbo Piccola fanfara skladatelja Marca Enrica Bossija iz Brescie, zaključil pa s Finalom Antona Jobsta. Kot zadnja je nastopila mentorica udeležencev seminarja, prof. Angela Tomanič. Najprej je zaigrala Preludij in fugo v e-molu hamburškega skladatelja Vincenta Liibecka, kateri sta sledila Andantino in Allegro iz Druge sonate Benečana Baldassarreja Galluppija. Zatem je prišla na vrsto Sonata, ki je edino znano delo Jakoba Frančiška Zupana, avtorja, ki je deloval v Kamniku v 17. stol. Sledile so Variacije na lurško pesem Matije Tomca, prof. To-maničeva pa je na koncu zaigrala Jobstov Allegro Marciale. Koncert v štivanski novi cerkvi, ki jo krasijo poslikave Av- gusta Černigoja, sicer ni privabil kdovekako velikega števila poslušalcev, so pa prisotni prisluhnili nastopu organistov z veliko pozornostjo in na koncu nagradili nastopajoče s toplim ploskanjem. Udeleženci koncerta so se nato zbrali na družabnosti na sedežu zbora Fantje izpod Grmade v Devinu. Vzdušje, ki te dni prevladuje v dob-i rem delu sveta zaradi tragičnih dogodkov v Združenih državah Amerike, morda ni primerno, da se prirejajo kulturne prireditve. Vendar, kot je na koncu dejal Marko Tavčar, ki je tudi povezoval spored, lahko ta glasila tudi pomaga lajšati stisko teh dni, zato da gledamo v prihodnost z večjo vero in zaupanjem. iž ZGONIK / ORGELSKI KONCERT ANDREJA PEGANA IZVRSTEN IZSEK RAZVOJA ORGELSKE GLASBE MATJAŽ RUSTJA Župnija sv. Mihaela Nadangela v Zgoniku je v soboto, 15. septembra, vabila (v okviru praznovanj ob prazniku svojega zavetnika) na orgelski koncert prof. Andreja Pegana. Vešča roka priznanega organista je dobro znana v našem širšem prostoru, saj je prof. Pegan koncertiral v Italiji, Sloveniji, Nemčiji, na Poljskem in v Franciji. Udeležil se je tudi več mednarodnih natečajev in se izpopolnjeval z raznimi priznanimi glasbeniki (Vogel, Hop-mann, Isoir, Torrent, Langlais, Tagliavini, Bergant). Ukvarja se tudi s kompozicijo in je napisal že več del za orgle in druge sestave. V Zgoniku je prof. Pegan nastopil že drugič. V pozdravnih besedah je domači župnik dr. Jože Mar-kuža predstavil orgelski koncert, katerega program je segal od renesanse do današnjih dni. Orgelska glasba petih stoletij je tako ponudila izvrsten izsek razvoja te glasbene zvrsti, ki pa ji žal širša javnost odmerja premalo pozornosti. Sobotni koncert pa je dokazal (če je bilo to sploh še potrebno), da je svet piščali izredno očarljiv in prav gotovo edinstven v zvoku in izvajanju. Občutki potovanja skozi čas so se v renesančnem notnem črtovju oblekli v slavnostno in svečano obleko, ki so jo izdelali bogaboječi pogledi v nebesa. Odtenki upanja in stremljenja po višjem, boljšem in blaženem življenju so rodili glasbo, ki je tedanjega človeka, reveža ali bogataša, opominjala na zemskost bivanja in vsemogočnost božjega. V stoletjih se je odnos do svetega spreminjal, tako da se je tudi glasbena govorica vse bolj približevala človeku, začela je spreminjati zvokovno obdelavo tem, ki pa so ostale zveste utehi vere in upanju v blaženo nadzemskost. V našem času pa se izbrani temi približuje tudi iskanje novih prijemov, kombinacij in vsestranskega eksperimentiranja žlahtnih orgel. Na sobotnem koncertu sta se prepletali svetost in svetnost dvanajstih mojstrov svetovnega kova (J.A. Reinckena, G. Cavazzonija, G. Frescobaldija, J. S. Bacha, J. Brahmsa, S. Maliča, Pau Bruna, J.H. Buttsted-ta, C. Ph.E. Bacha, J. Zupana, A. Jobsta in N. Luisottija). Ponujena je bila priložnost, ki je Slabo vreme je precej zagod- lo društvu Rojanski Krpan, ki je v nedeljo, 16. t.m., priredil pr- vi t.i. "Rojan Day" (Rojanski dan). Odpadla sta namreč načrtovana tek v reber in maša pri kapelici pri Lajnarjih. Vseeno pa se je večja skupina neustrašnih primerno ovrednotila kulturo orgel. V Zgoniku pa bomo lahko še priča takim in podobnim pobudam, je ob koncu dejal dr. Markuža, ki je s temi besedami želel podčrtati, da velja tako kakovostne orgle (obnovljene so bile pred dvema letoma) prav gotovo ovrednotiti. navdušencev podala na pohod do Lajnarjev, kjer je bila družabnost na domačiji gostoljubne gospe Anite Perič. Ob domačih dobrotah res ni manjkalo veselja in sproščenega vzdušja, kot priča fotografija. OBVESTILA KONCERTNA POBUDA Rojan in Glasbena matica Trst vabita na Prvi koncert diplomantov šole Marija Kogoja, ki bo v nedeljo, 23. septembra, ob 18. uri v Marijinem domu v Rojanu. Nastopila bosta harmonikarja Goran Ruzzier iz razreda prof. Klavdija Furlana in Mirko Ferlan iz razreda prof. Dorine Kante. V ŽUPNIJSKI dvorani v Nabrežini bodo zopet na sporedu mesečne konference. V sredo, 26. septembra, bo o važnem problemu Muslimani danes predaval Milan Nemac s kore-feratom Marije Brecelj ter z ogledom diapozitivov. Sledita razgovor in družabnost. Vabljeni! SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca in Klub prijateljstva bosta začela novo delovno leto s praznovanjem godu sv. Vincencija Pavelskega v četrtek, 27. septembra. Pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. Delle Doc-ce 34 v Trstu, bo ob 16. uri sv. maša s premišljevanjem, sledila bo družabnost. Toplo vabljeni k udeležbi vsi, tudi tisti, ki niste včlanjeni! V ŽUPNIJSKI dvorani na Proseku se v petek, 28. septembra, ob 20. uri prično srečanja na temo: Sveto pismo, bajka ali resnica! Če nimaš predsodkov in te zanima tema, se nam pridruži. Uvodno predavanje bo imel tržaški škof msgr. Evgen Ravignani. Predavanja z disku-sijob odo potem enkrat mesečno. Vabljeni! KLUB PRIJATELJSTVA prireja v ponedeljek, 1. oktobra, izlet preko Brkinov v Marijino romarsko svetišče na Trsatu pri Reki. Ogledali si bomo tudi zanimivo mestece Kastav. Vračali se bomo mimo Opatije skozi galerijo pod Učko, mimo Roča (središča glagoljašev) in Buzeta. Vpisovanje v trgovini Fortu-nato, ul. Valdirivo 23 v Trstu, do 22. septembra oz. do zapolnitve razpoložljivih mest. Informacije na telefonskih številkah 040 43194 in 040 639949. DAROVI ZACERKEV v Mavhinjah: Herman Jazbec 50.000 lir; Božena Terčon 50.000 lir; Zvonko Godnič 10.000 lir; N.N. 100.000 lir; Ida Semolič 50.000 lir; Milena Legiša 50.000 lir; Pavla Širca 50.000 lir; N.N.100.000 lir; Li-vija Furlan 50.000 lir; N.N. 100.000 lir; Marija Legiša 200.000 lir; Franko Šoban 100.000 lir. ZA CERKEV na Pesku: Zora (Albina) v spomin na pokojne brate in sestre 200.000 lir; v spomin na svoje pokojne daruje hči Marija (Gročana 31) 50.000 lir; družina iz Drage 200.000 lir. DRUŠTVO ROJANSKI KRPAN PRVI "ROjAN DAY" n FOTO KRONI A NEDELJSKI OBISK PREDSEDNIKA ITALIJANSKE REPUBLIKE CARLA AZECLIA CIAMPIJA V GORICI S 1. STRANI 10 ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 SE ENA ZAMUJENA PRILOŽNOST Sosednja država bo prej ali slej postala sestavni del Evropske unije, pa če je to desničarjem v Gorici prav ali ne. Tudi italijanski predsednik Ciampi se je kot znan pragmatik in realist dotaknil tega vprašanja, ko je na goriškem gradu v nedeljo popoldan preprosto dejal goriškim upraviteljem, da bo Rim nudil vso potrebno pomoč z besedami: "Sodelujte in pomagali vam bomo!" Tisti "sodelujte!" stoji za sodelovanje s sosednjo Novo Gorico in s Slovenijo, ki se ga nekateri pri nas izjemno otepajo, pa čeprav v javnosti seveda govorijo drugače, kajti veliko lažje je govoriti o strpnosti in sožitju, o enakopravnosti in še čem, kot pa to v praksi dan za dnem udejanjati. Tudi dejstvo, da se predsednika krovnih organizacij nista mogla srečati z italijanskim predsednikom, dokazuje našo trditev, da gre za premišljeno zamolčevanje in vsakodnevno "brisanje" slovenske prisotnosti v Gorici in na Goriškem. O tem, da je župan s svojo občinsko vlado hotel na vsak način imeti v mestu na meji v nedeljo med obiskom italijanskega predsednika vojaško parado in jo je tudi imel, nima smisla izgubljati besed, saj je lahko vsakdo, ki se je je udeležil, sam uvidel, da zanjo ni vladalo velikega zanimanja. Najbolj je o tem pričalo dejstvo, da je italijanskega predsednika pričakalo v Gorici malo ljudi, veliko manj od pričakovanih velikanskih množič. In naj nam nihče spet ne reče, da je bilo spet vreme tisto, ki jo je zagodlo! ERIKA JAZBAR V nedeljo je bil na prvem u-radnem obisku v Gorici predsednik republike Carlo Azeglio Ciampi. Najvišji predstavnik italijanske republike seje v naše mesto pripeljal zato, da bi s svojo prisotnostjo poklonil Gorici najslovesnejšo poanto ob praznovanju tisočletnice prve dokumentirane omembe. Resnici na ljubo so vsedržavni mediji go-riški obisk poudarili predvsem zato ker je bil to prvi javni nastop predsednika republike po ameriški tragediji, krajevni mediji pa so nedeljski dan v Gorici vezali na drugi dve obletnici, ki sta ju organizatorji objeli v praznovanje, in sicer 54 let prihoda Gorice pod italijansko mejo ter 140 let združitve Italije. O Otonovem dokumentu je bilo le malo govora. Vreme ni prizaneslo organizatorju nedeljskega programa, t.j. goriški občini oz. točneje večini, ki upravlja mesto, saj je dež neusmiljeno nagajal in je ponehal le v poznih jutranjih urah, ko je bila na sporedu vojaška parada 12.000 mož. Slabo vreme je zato prekrižalo račune marsikomu, tako da je bila tudi udeležba s strani Goričanov pod pričakovanji. Okoli nedeljskega dogajanja je bilo dejansko vse tiho, dokler ni prišla na tiskovni konferenci na dan zgibanka z vsemi srečanji in so se vsi lahko zagledali med nepovabljenimi ali povabljenimi, ki bodo sledili dogajanju iz prve ali zadnjih vrst. Predsednik Ciampi je prišel v Gorico v jutranjih urah, čakal sednik republike srečal z najvišjimi predstavniki občin, pokrajine in dežele. Med povabljenimi sta bila tudi sosednja župana Nove Gorice in Šempetra-Vr-tojbe. Na gradu so spregovorili goriški župan, predsednik pokrajine ter predsednik deželnega odbora. Giorgio Brandolin je med drugim v svojem nagovoru podal zaključne stavke v slovenskem in furlanskem jeziku. V nadaljevanju se je predsednik odpravil na goriško občino, kjer se je sestal z odborom, nato stopil v belo dvorano občinske palače, kjer so ga nestrpno pričakovali svetovalci in predsedniki rajonskih svetov ter predsednik slovenske kon-zulte, ki so prisluhnili njegovim pozdravnim besedam. Predsednika krovnih organizacij pa sta pristojnemu sodelavcu italijanskega predsednika izročila spomenico, v kateri so ob odprtih vprašanjih izražena tudi zahvala za pomoč, ki jo je predsednik usmeril za odobritev zaščitnega zakona. Zatem se je predsednik Ciampi poklonil spominu deportirancev pri plošči pred železniško postajo, pred odhodom v Rim pa je kot prvi predsednik republike položil venec tudi pred obeležje neznanih padlih vseh vojn Ara pacis na medejskem griču. No border social forum seje na Travniku predstavil s prisrčnim transparentom za preseganje meja, na predsednika pa je naslovil odprto pismo, v katerem med drugim takole piše: ! "Meje in pregrade, ki ločujejo ljudi, lahko odstranijo samo iniciative, ki bi uravnovešale uporabo zemeljskih ekonomskih virov, virov, ki pripadajo celotnemu človeštvu. Tako bo mogoče razviti potrebne premise za razvoj in graditev miroljubne družbe, ekonomsko zdrave in kulturno osveščene do take mere, da lahko razvjia solidarno človeško sobivanje in sožitje". FOTO BUMBACA NATRPAN PROGRAM PRAZNIČNEGA DNE pa ga je nadvse pester in intenziven program srečanj. Ob prisotnosti množice je v Spominskem parku položil venec na spomenik padlim in deportirancem v drugi svetovni vojni. Nato se je v spremstvu obrambnega ministra in poveljnika italijanskega generalštaba podal v Ljudski park. S tribune je sledil sprevodu impozantne parade, na kateri so sodelovali pripadniki raznih rodov vojske in veteranskih združenj (med katerimi ni bilo X. Mas, kljub prizadevanju nekaterih predstavnikov večine, ki upravlja naše mesto). Slavnostno kosilo se je odvijalo na prefekturi ob prisotnosti izbranih predstavnikov gospodarskega in kulturnega sveta, med katerimi ni bilo nobene- ga Slovenca. Na prefekturi se je predsednik Ciampi srečal tudi z goriškim nadškofom Di-nom De Antonijem, ki je bil ob predsedniku pokrajine Brando-linu med redkimi, ki je predsednika konkretno opozoril na multikulturno stvarnost, s katero se lahko ponaša naše mesto. Med drugim je nadškof predsedniku povedal, da praznuje naša nadškofija 250 let ustanovitve, ter objel glavne smernice, na katerih seje v stoletjih gradila na odprtosti in posebnosti Goriške. Drugi del srečanj italijanskega predsednika Ciampija v Gorici je bil ravno tako natrpan. Potekal je na goriškem gradu, kjer je prišlo do najpomembnejšega političnega dogodka, ki so ga zabeležili vsi vsedržavni me- diji, in sicer prvega uradnega govora po ameriškem terorističnem napadu. Z našega zornega kota je v omenjenem govoru bilo pomembno predvsem to, da je predsednik Ciampi izrazil vso podporo vključevanju Slovenije v EU ter dodal, da bo Gorica tako ponovno postala mesto stičišča in srečanja med različnimi skupnostmi. Železna zavesa se je spustila tudi na naši meji, žica, ki je delila Goriško, spada že v arheologijo. Svoj nagovor je zaključil z bodrilnimi besedami ter dejal, da je osrednja oblast pripravljena priskočiti na pomoč našemu območju, pomembno pa je, da se naši odgovorni in navadni ljudje prizadevajo predvsem za skupno delo s skupnimi močmi. Na gradu se je pred- SSG PREDSTAVILO ABONMAJSKI PROGRAM ZA GORICO ODPRTI DO VSEH, A ZVESTI SVOJIM KORENINAM IVA KORŠIČ FOTO BUMBACA Slovensko stalno gledališče je v sredo, 12. t. m., imelo tiskovno konferenco v Gorici, v kavarni Vittoria, ki je v goriškem mestu s kinodvorano stičišče slovenskih in italijanskih ljubiteljev filmske in druge umetnosti. Predsednik SSG Filibert Bene-detič, organizatorka in odgovorna za stike z javnostjo Valentina Repini ter umetniški vodja in direktor Marko Sosič so predstavili v slovenščini in italijanščini letošnji abonmajski spored za Gorico. Prisotni so bili tudi predstavniki KC L. Bratuž in Kulturnega doma. Filibert Be-nedetič je uvodoma izrazil veselje nad minulo sezono, ki je bila uspešna in je v Trstu prinesla bistvene spremembe, ker je SSG prvič nagovorilo italijansko publiko z uvedbo abonmaja z italijanskimi podnapisi. Ker je ta izkušnja obrodila sadove, jo bo v prihodnosti gledališče skušalo uvesti tudi v Gorici. Povedal je še, da se je število gledalcev zvišalo na 49.000, in to je v svojem posegu potrdila tudi Repinijeva, ki je dodala še dru- ge dosežke iz lanske sezone. Benedetič je poudaril potrebo po boljši organizacijski prisotnosti gledališča v Gorici. Sodelovanje z obema slovenskima domovoma je zelo dobro, vendar so se lani zaradi v Gorici tehnično neizvedljivih predstav morali gledalci nekajkrat peljati v tržaški Kulturni dom. Marko Sosič je po pozdravu in zahvali upraviteljem Kina Vittoria za razpoložljivost prostorov z vidno tesnobo v srcu rekel, kako je režiser Babič mislil, da gledališče more spremeniti svet, toda kmalu je spoznal, da svet spreminja gledališče. Tragični dogodki v Ameriki bodo gotovo vplivali tudi na umetniško snovanje. K sreči je bil repertoar za sezono 2001 /02 zasnovan pred tem grozodej-] stvom, drugače bi ga bilo težko izoblikovati. Svet je sedaj pred neko prelomnico, ki bo pogojevala tudi delo v gledališču, i SSG je sicer sredi pozitivnega trenutka svojega obstoja, a vse-j eno bo moralo v tej sezoni pregledati marsikateri koncept svojega delovanja in ustroja. Poglobiti bo moralo delovanje v goriškem prostoru, do kate- 1 rega je bilo gledališče posebno pozorno, toda v zadnjih letih žal ni bilo tako, ker se je morala goriška publika večkrat seliti v Trst zaradi odrskih razsežnosti gledaliških produkcij. Tudi goriška sezona bo potekala pod geslom Brezsramno odprti, nepopustljivo odkritosrčni, ker samo z odprtostjo do drugačnega in drugih se gledališče bolje sooča s stvarnostjo, ki ga obkroža; odkritosrčnost pa ne dopušča niti kančka laži. Goriški abonenti si bodo naj-I prej ogledali delo Supermarket : mlade pisateljice Biljane Srblja-novič v režiji Jaše Jamnika. Ža-radi namestitve gledalcev na odru (pri nas to ni dovoljeno) bodo v Novi Gorici spremljali ! Goldonijeve Zdrahe v režiji genialnega Vita Tauferja in izvedbi novogoriških igralcev ter gostov. V januarju bo prišlo k nam gledališče Romov Theater Prali-pe iz Nemčije z eno izmed svojih zadnjih produkcij. Drugi del sezone bo zelo intenziven: na sporedu bo drama A. P. Čehova Ivanov v režiji poljskega režiserja Janusza Kice, ki je zadnja leta zaznamoval gledališko ustvarjanje v Sloveniji in Hrva-i ški. Zadnji predstavi bosta delo Uga Bettija Zločin na kozjem otoku v režiji Jerneja Lorencija in Svevova Marijina avantura v režiji Paola Magellija, ki se po 20 letih vrača v Italijo. Razen Zdrah bodo vse predstave izmenično v KC L. Bratuž in Kulturnem domu. Izvenabonmajski program obsega kabaretni ve-i čer Borisa Kobala in Sergeja Verča, komorno predstavo Žabe Gregorja Strniše, Norčeve zapiske Lu Xuna, Okus po moškem Slavenke Drakulič in dvojezično predstavo Monologi vagine Eve Ensler. Morda bo tudi v Gorici možno poslušati katerega izmed koncertov etnoglasbe, ki jih bo SSG ponudilo v pestrem glasbenem sporedu. Zadružna 1 kraška banka iz Doberdoba in Sovodenj bo tudi letos omogočila mladim nakup abonmaja po znižani ceni. SSG bo tudi v letošnji sezoni sodelovalo s KC L. Bratuž, Kulturnim domom in PDG v Goriškem vrtiljaku, gledališki ponudbi za male in velike šolarje, za katere bo prispevalo tri uprizoritve. SSG ima namen se pokloniti Gorici ob njeni tisočletnici s predstavo, za katero piše scenarij Filibert Benedetič. Z njo bodo proslavili tudi 20-letni-co goriškega Kulturnega doma. Za vse dodatne informacije, za predvpis ter vpis abonmajev se Goričani lahko obrnejo na blagajno Kulturnega doma v Gorici. ŠOLSKA MAŠA ZA SREDNJEŠOLCE Tudi srednješolcem se je iztekla počitniška svoboda; v petek se je začelo novo šolsko leto. Preden so se vrnili v šolske klopi, so se dijaki, ki obiskujejo SŠ Trinko, zbrali v cerkvi Sv. I-vana, da bi se Bogu priporočili, naj jim stoji ob strani v tej novi šolski dogodivščini. Sveto daritev je daroval g. Markežič, ki bo z njimi celo leto, saj je njihov profesor verouka. V nagovoru jim je z običajno neposrednostjo priporočil, naj na prvo mesto postavljajo zmeraj Boga, tako da bo vse teklo po varnih, trdnih tirnicah. Benediktinski moto Moli in delaj! je veljaven tudi v novem tisočletju. Dejal jim je še, naj imajo vse leto v mislih neki svojevrsten "evro", seveda ne denar, o katerem vsi govorijo, ampak kratico, ki skriva v črkah štiri besede: evangelij, učenje (fonetična izgovarjava), radodarnost in odgovornost. Če bodo zvesto upoštevali in še nadgradili vse to, jim ne bo pretežka šolska pot in uspeh ne bo izostal. Njegova klena misel se je zaustavila tudi ob ameriški tragediji; povabil je dijake, naj se ob branju pesmi Ko hi ljudje zamislijo v besedilo, ki razkriva ključ mirnega sožitja med ljudmi. Maša se je končala z blagoslovom za srečen uvod in potek šolskega leta. ik VPISI V SLOVENSKIH VRTCIH, OSNOVNIH IN SREDNJIH ŠOLAH ŠTEVILKE IN NOVI IZZIVI HARJET DORNIK Z 10. oz. 17. septembrom so prvič prestopili šolski prag številni malčki in osnovnošolci. Ob začetku šolskega leta zamejsko skupnost najbolj zanima, kako je s številčnostjo raznih razrednih skupnosti. Zadnja leta smo na Goriškem ugotavljali zanesljivo in vztrajno rast krivulje obiskovanja prvostopenjskih šol. Tudi podatki letošnjega leta potrjujejo pozitivni trend in upati je, da je zgodovinski minimum dokončno mimo. Slovenske vrtce goriškega okrožja bo obiskovalo skupno 182 malčkov (lani 164, predlani 152). V zadnjih dveh letih je opazen občuten porast. Malčki se bodo tako porazdelili (tabela A). Omeniti je treba, da z letošnjim šolskim letom števerjan-skega vrtca ne vodijo več sestre iz Zavoda sv. Družine, marveč je vrtec vključen v go-riško šolsko okrožje. Osnovne šole goriškega okrožja bo obiskovalo skupno 200 učencev (lani 195, predlani 198). Populacija osnovnošolcev pa je tako razdeljena (tabela B). Še pogled na doberdobski okoliš, v zvezi s katerim beležimo novost. Večstopenjsko šolo s slovenskim učnim jezikom, v katero so vključeni vrtci, osnovne šole in tudi nižja srednja šola, bo z letošnjim letom vodila ravnateljica Vera Caharija Pizzolito. V vrtce doberdobskega o-koliša bo hodilo skupno 146 malčkov (lani 135, predlani 1. LETNIK SKUPNO 2001/02-2000/01 2001/02-2000/01 ul. Brolo 18-15 51 -42 ul. Fabiani 11 -11 32-34 Štandrež 13-13 37-32 Pevma 9-11 27-27 Krmin-Plešivo 6-8 19-16 Števerjan 7-5 16-13 1. RAZRED SKUPNO 2001/02-2000/01 2001/02-2000/01 ul. Brolo 18-15 79-77 Štandrež 15-7 52-45 Pevma 6-4 38-40 Števerjan 2-3 17-16 Plešivo 1 -6 14-17 I. LETNIK SKUPNO 2001/02-2000/01 2001/02-2000/01 Doberdob 10-19 42-39 Sovodnje 7-8 20-16 Rupa 6-3 16-16 Romjan 27-22 68-64 1. RAZRED SKUPNO 2001/02-2000/01 2001/02-2000/01 Doberdob 7-11 56-57 Sovodnje 9-10 42-40 Vrh 2 - 1 11 -11 Romjan 16-8 48-34 122). Tudi na tem področju je ' glede vrtcev opazen znaten ! priliv. Razčlenjeno pa zgleda stanje tako (tabela C). V tamkajšnje osnovne šole pa bo hodilo skupno 157 učencev (lani 142, predlani 133). Tudi tu je opazen porast, ki ga pripisujemo "pojavu Romjan" (tabela D). Nižjo srednjo šolo v Doberdobu bo obiskovalo skupno 37 dijakov (lani 41), v prvi razred bo prvič stopilo štirinajst dijakov (lani trinajst). Prvi pregled letošnjih vpisov zaključujemo s podatki v i zvezi z goriško mestno nižjo srednjo šolo Ivan Trinko, ki jo vodi ravnateljica Nadja Nanut. Na šoli je z letošnjim letom od-manjkal en razred, v kolikor so bili lani trije tretji razredi. Le-l tos sta le dve sekciji s skupno šestimi razredi. To šolo bo letos obiskovalo skupno 125 dijakov (lani 131). Oba prva razreda bo obiskovalo dvaintrideset dijakov (lani 48), druga razreda 48 dijakov (35), tretja pa 44 dijakov (48). Šolniki vemo, da se za temi i razveseljivimi podatki, ki zadevajo predvsem obiskovanje slovenskih vrtcev, skriva veliko vprašanj, ki bi potrebovala odkritega soočanja na javnem posvetu. Pod vprašajem je sama slovenska identiteta šolske populacije, zlasti v nekaterih posebno izpostavljenih predelih. Bodo šolske in druge manjšinske komponente sprejele izziv javnega soočanja, o katerem se že dalj časa govori, ni ’ pa prave volje ali poguma zanj? ŠPORTNO ZDRUZENJE OLYMPIA VESELO IN ZDRAVO, VSI NA ZABAVO! Slovensko športno združenje Olympia iz Gorice je pred kratkim pripravilo lično zgibanko, v kateri vabi vse tiste, ki bi si radi polepšali življenje z gibanjem in športom, da se jim v letošnji sezoni pridružijo. Zdrav duh v zdravem telesu je znano geslo, ki nedvomno velja tudi za organizatorje pri Olympii, saj so pripravili niz telovadnih in gibalnih tečajev, tako da zares lahko zapišemo, da bo v njihovi telovadbi lahko vsakdo našel nekaj, kar mu prileže, saj je v široki paleti dejavnosti, ki jih nudijo, marsikaj zanimivega in privlačnega. Vadimo skupaj je naslov te-dense gibalne ure za otroke od 2. do 4. leta, Gymplay pa za tiste predšolske otroke, ki bi se radi natelovadili in naigrali v družbi vrstnikov. Otroci bodo vadili začetne akrobatske prvine, namenjena pa je otrokom od 4. do 6. leta. Orodna telovadba, preskoki s kanvvasom, ritmična gimnastika je namenjena dečkom in deklicam od 5. do 10. leta starosti, vadili pa bodo tiste športne panoge, ki so osnova vsem športom. Odbojka in miniodbojka seveda pripravljata naše malčke, da bodo jutri lahko igrali odbojko, kot se šika, morda tudi tekmovali pri Olympii. Pri Olympii bo tudi letos delovala izjemno uspešna plesna skupina "Hip-Hop", ki združuje prvine plesa z ritmiko, telesno vajo, sprostitev v gibanju. V okviru teh tečajev bodo vsi tisti, ki so se odločili živeti zdravo, lahko zaplesali v ritmu fun-ky,jam in hip-hop glasbe. Ti plesi so še posebej privlačni za mlade punce in fante, namenjen je vsem od 7. leta naprej, še posebno tistim, ki radi skačejo ob živahnih ritmih. Pod imenom Hip-Hop si je radoživa trenerka Damjana Češčut zamislila tako obliko telovadbe in plesa, ki združuje smisel in veselje do sodobne, moderne in všečne glasbe z razgibavanjem telesa. Vpisovanje je seveda odprto do konca meseca septembra, ko bodo znani tudi urniki, za najmlajše bo poskrbljen tudi prevoz. Pohitite in pokličite na telefonski številki 0481 537447 oziroma 335 5952551; na prenosnem telefončku se boste pogovorili s trenerko in dušo teh gibalnih tečajev Damjano Češčut. Pohitite! NOVA CD PLOŠČA ZUF DE ŽUR V petek, 21. t.m., bodo v Kulturnem domu ob 20.30 predstavili novo CD ploščo go-riške skupine Zuf de žur z naslovom Lasciapassare (Prepustnica). Ploščo bodo predstavili na najbolj neposreden način, in sicer s koncertom. Nova plošča se predstavlja z enajstimi novimi skladbami, ki jih po ustaljeni navadi omenjene go-riške skupine črpajo iz različnih kulturnih, glasbenih, jezikovnih in družbenih stvarnosti, ki bogatijo naše ožje in širše območje ter jih združujejo v novo celoto. Pesmi so tako v italijanskem, nemškem, slovenskem, furlanskem, istrove-netskem in yiddish jeziku, verzi, na katerih uglasbijo svoja dela, pa so ravno tako domači (Carlo Michelstaedter, Carol | Cergoly, anonimni verzi iz prve svetovne vojne ter utrinki iz ljudskega izročila te zemlje). , Skupino Zuf de žur sestavljajo ! Gabriella Gabrielli (solo), Mauro Punteri (kitara, glas in , trobenta), Adriano Coco (violina in glas), Michele Bregant (klarinet in kitara), Maurizio Veraldi (električne orgelce), Pierluigi Bumbaca (kontrabas in glas), Stefano Andreutti (bobni in tolkala). Lasciapassare je druga plošča, za katero so poskrbeli pri goriški skupini, ki je nastala leta 1994 in se je že predstavila na približno 250 koncertih. Prva plošča je nastala leta 1998. Petkov koncert v Kulturnem domu je brezplačen, z njim pa se odpira sezona niza Across the Border. ŽUPNIJA SV. ANDREJA APOSTOLA V STANDREZU pod pokroviteljstvom DEŽELNE UPRAVE F-JK in ZDRUŽENJA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV-GORICA vabi k BLAGOSLOVITVI PRENOVLJENIH ORGEL v soboto, 22. septembra, ob 19. uri in na SLAVNOSTNI KONCERT v nedeljo, 23. septembra, ob 17. uri. SODELUJEJO: Angela Tomanič-orgle, Daria Pav/o-sopran, Ales-sandra Schettino-sopran, cerkveni pevski zbor Štandrež. DAROVI ZA CERKEV v Gabrjah sorodniki v spomin na Saška Daneua ob 30-letnici smrti 200.000; N.N. 15.000 lir. ZA CERKEV v Rupi daruje N.N. 100.000 in za cvetje 64.000; starši ob krstu male Anne Kaučič 200.000 lir. ZA MEPZ IN DRUŠTVO Hrast iz Doberdoba v spomin na Romana Lavrenčiča darujejo žena Ortensia s sinovi 250.000 lir. ZA MEPZ HRAST iz Doberdoba v spomin na Romana Lavrenčiča darujejo bratje in sestre 250.000 lir. OBVESTILA DRUŠTVO SLOVENSKIH u- pokojencev za Goriško priredi 7. oktobra enodnevni izlet v značilne kraje Veneta, to so Este, Arqua', Petrarca in Mon-tagnana. Informacije in vpisovanje, do zasedbe razpolož- ljivih mest v avtobusu, pri poverjenikih ali pri Ivotu (0481 882124) ali na sedežu v ul. Croce, 3 ob sredah (od 10. do 11. ure) najkasneje do 24. septembra. SKRDJADRO organizira tečaj slovenščine za odrasle pod pokroviteljstvom občine Ronke. Tečaj se bo pričel oktobra in se bo odvijal enkrat tedensko po dve uri, skupno 50 ur. Vpisovanje na tel. 0481 482015. Prvo srečanje bo 1. oktobra ob 20. uri na sedežu društva Jadro. VDVORANI Bergamas v Gradišču bo do 22.t.ni. fotografska razstava Una lunga notte: 1942-45 E. Delfabra. Ogled vsak dan od 10. do 12. in od 16. do 19. ure. GORIŠKI NADŠKOF Dino De Antoni bo v nedeljo, 23. t.m., ob 16. uri podelil zakrament sv. birme v župnijski cerkvi v Zgoniku. Vabljeni! SLOMŠKOVA NEDELJA V CELOVCU ob 150-letnici Mohorjeve družbe bo v Celovcu v nedeljo, 30. septembra, praznovanje Slomškove nedelje. GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA vabi na to praznovanje in zato pripravlja poseben avtobus, ki bo odpeljal iz Trsta (postajališče za avtobuse, ki vozijo na letališče, ob železniški postaji) ob 8. uri, nato se bo ustavil v Sesljanu ob 8.20 in v Gorici na Travniku ob 9. uri. Na Koroškem bomo imeli kosilo in bomo obiskali Krnski grad ter se udeležili slovesnosti v celovški stolnici. Po sv. maši bo sledila družabnost, nato odhod proti domu. Za informacije in vpisovanje kličite na naše uredništvo v Gorici, tel. 0481 533177, ali uredništvo Novega glasa v Trstu, tel. 040 365473 ali dr. Markužo, tel. 040 229166. SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE razpisuje ABONMA ZA SEZONO 2001-02 (PREDVPIS) dosedanji IN novi abonenti lahko potrdijo svoj sedež ter vpišejo abonma za sezono 2001-02 od 17. do 26. t.m. Redni vpis abonmaja bo potekal od 1. oktobra dalje. Vsi, ki bodo izbrali svoj abonma v času predvpisa, si bodo lahko ogledali brezplačno eno izmed gostujočih predstav izven abonmaja. Gledališka blagajna bo v času predvpisa odprta od ponedeljka do petka od 9. do 13. ter od 16. do 18. ure. vse informacije dobite na telefonski številki 0481 33288. UGODNOSTI PRI VPISU MLADINSKEGA ABONMAJA JE OMOGOČILA ZADRUŽNA BANKA DOBERDOB - SOVODNJE KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ A vljudno vabi na SLIKARSKI POKLON DRUŽINI ŠANTEL Dela bo predstavila dr. Verena Koršič Zorn Kulturni center Lojze Bratuž, petek, 21. septembra 2001, ob 18. uri 1 1 ČETRTEK, 20. SEPTEMBf 2001 12 ČETRTEK, i. SEPTEMBRA 2001 DATAJUH BOŽjA POT SOSEDOV IN LJUBEZNI ENA BENEČIJA V PONEDELJEK SE JE ZAČELO ŠOLSKO LETO V DRŽAVNEM ŠOLSKEM SREDIŠČU V ŠPETRU BENEŠKI UČENCI ENAKOPRAVNI GORIŠKIM IN TRŽAŠKIM! Na Matajurju so domačini končali s poseko grmovja in obnovo ter markiranjem poti iz Livka na vrh gore beneških Slovencev. Spodaj je pot odprl nekdanji gorski tekač, danes poslanec v DZ Janez Drobnič, blagoslovil pa dekan Franc Rupnik. Na vrhu sta v dobre namene darovala mašo skupaj z msgr. Marinom Qualizzo, nato so beneški planinci vse povabili v novo kočo na pašto. Odprtje poti se je začelo v nalivu, vendar komaj potem, ko je udeležence F. Rupnik potolažil, da za dežjem pride sonce, se je nad Matajurjem nebo zjasnilo in je okoli 150 udeležencev vzpona iz raznih krajev Slovenije doživelo na vrhu prečudovito srečanje z zamejci. Staro pot so odprli tudi simbolično, da bi pri-pomogla k preseganju dosedanje meje, ki dela ljudem na teh zapuščenih senožetih krivico. Beneški duhovnik msgr. Marino Qualizza je pri maši vrh Ma-' tajurja povedal: "Benečija je moj križ, moja današnja prošnja pa je, da bi se beneški Slovenci, ki jih loči meja, kmalu zopet združili." Nekdanji premier Andrej Bajuk seje med drugim zahvalil vsem, ki so znali z veliko potrpljenja ohraniti slovenstvo, zmogli potrpeti in obstati. Sedanji odnos oblasti pa nas svari in trezni, da se je v tej Evropi še vedno potrebno boriti prav za to, s čimer se ta tako širokousti. —— MM VELIKI SIN SONČNIH BRD MONSINJOR BELE <2> MAKS KOMAC Prisluhnimo ljubeznivim in prijateljskim besedam pisatelja Bevka, ko se spominja Venceslava Beleta: Bilo je štiri ali pet let pred svetovno vojno. Nekateri dijaki smo v opoldanskih u-rah radi zahajali vgoriško semenišče obiskat svoje znance in prijatelje. Tedaj je bilo, ko so mi nekega dne pokazali Beleta: "ta je Štefan Levkos". To srečanje mi je bilo doživetje. Saj nam je bila takrat že vsaka nova slovenska knjiga dogodek. Zanimal nas je vsak nov pojav v naših leposlovnih revijah. Posebno nova imena, ki so bila takra tv naši književnosti bolj redka, kot so dandanes. V tis ti dobi, ko še nismo poznali nogometa in smo se v enaki meri navduševali za Meška kot za Cankarja, so nam bili pisatelji nekaka napol nadnaravna bitja, predmet odkritosrčnega oboževanja. Tega se ne sramujem priznati, bilo je lepo. Štefan Levkos, ki je tedaj svoje črtice in novele priobčeval v Dom in svetu, je bil prvi pisatelj, ki sem ga osebno poznal, še ga vidim v meglenih obrisih: s knjigo v roki se je sprehajal pod starimi, temnozelenimi drevesi semeniškega vrta. Takrat in pozneje isti prijazni, do dna izprašujoči, dokaj samozavestni pogled. A iz dna oči mu je gledalo tisto 'nekaj', kar je ostalo za vedno neizgovorjeno. Od tistih dni je preteklo skoraj 30 let. Koliko se je medtem zgodilo! Življenje, ki gre svojo pot, mi je vedno pogosteje nalagalo dolžnost, da se od starih znancev in prijateljev za vedno poslavljam s svojo jecljajočo besedo. Oh Beletu sem se zavzel: kako malo tega mi je ostalo v spominu, kar sem takrat, pred davnimi leti doživljal in bral! Od nekaterih komaj meglena slutnja. Kako je pisal Levkos in kaj, ker njegovih spisov pozneje nisem več bral! Zateči sem se moral v njegovo knjižnico. Prostorna, hladna soba kanalskega župnišča, ki je obširno, odmevajoče kakor kaka stara graščina. Na mizah in na tleh kupi knjig, kakor da se je nekdo pravkar vselil in jih še ni utegnil zložiti v omare. Tedaj me je že drugič - prvič je bilo pri Resu -obšel občutek: ni jih tako zapuščenih in nebogljenih reči, kot so knjige, ki jim je umrl lastnik. Zdi se, da izgube vsak smoter in ceno, tako tesno so bile povezane z njegovo osebnostjo. Stene polne podob, pretežno nabožne vsebine, največ dela Toneta Kralja, vmes tudi nekaj posnetkov. A vse prikrito z rahlo tančico mraku zimskega dne. Po vsej dolini je nad Sočo visela redka megla, skozi ka tero so se medlo odražale steze snega na obronkih. Pred menoj je ležal kup neznanih letnikov Doma in sveta. Pes, zvesti tovariš rajnkega, je nemiren, kakor izgubljen blodil po sobah, se mi zdaj pa zdaj približal, me povohal in znova odšel. Listal sem, bral novele in črtice, ki jih je Bele vestno opremil z nekaterimi opazkami. Bal sem se, da mi bodo besede čisto tuje, kakor da jih prvič berem. Že po prvih vrsticah, ob samem pogledu na tisk in papir, me je znova obšel občutek svetle zanesenosti mladih let... Z grenkim občutkom sem zapuščal Kanal. Bilo se je že znočilo, skozi meglo so mežikale redke luči, svetloba se je plazila po zledenelih tleh. Drobno je rosilo. V vlaku, s katerim sem se peljal nazaj v Gorico, mi je bilo, kakor da se vozim v neznano in za menoj ostaja praznina. A saj se mi to ni le zdelo, bila je resnica. In teh praznin je čimdalje več, in dneva v dan... (Dom in svet 1939, str. 142). ——— DAL)E ERIKA JAZBAR V ponedeljek, 17. t.m., so se šolske duri odprle za beneške otroke, ki obiskujejo dvojezični šolski center v Špetru. Skoraj 170 osnovnošolčkov in malčkov se je tako podalo po poletnem premoru v učilnice in med šolske klopi in pridno prijelo za delo. Začetek novega šolskega leta v Nadiških dolinah je letos še posebno slovesen in pomemben. Po dolgih letih, točneje skoraj dveh desetletjih, se je problem slovenskega šolstva v Benečiji, vsaj v Špetru, rešil. Otroci, ki so se 17. septembra napotili v šolsko središče, so namreč prestopili prag državne ustanove. V zadnjih številkah našega časopisa smo obširno poročali o omenjenih novostih, tudi tokrat se bomo podali v špetrsko središče, saj je v zadnjih mesecih prišlo zanje do res zgodovinskih rezultatov, kar poplača delo, ki so ga opravili v vseh teh letih. O špetrskem središču pišemo nadalje tudi zato, ker smo prepričani, da je šola eden od poglavitnih stebrov in temeljev naše manjšinske skupnosti, ob tem pa še zato, ker obiskuje dvojezično središče glavnina šolske populacije Nadiških dolin. Razlogov je torej na pretek. Dolgo pričakovana potrditev državnega statusa je prišla v prejšnjih dneh iz Rima in dejansko zaključila epopejo, ki se je vila vse od leta 1984. Takrat je namreč v Špetru nastal zame- tek tiste, ki je danes najbolj številna šolska ustanova v Nadiških dolinah in v zamejstvu nasploh. Potreba po pouku v domačem jeziku je v vsaki skupnosti neodtujljiva. Z razliko od Trsta in Gorice videmska pokrajina ni razpolagala z državnimi in niti nedržavnimi šolami v slovenskem jeziku. Ob pomanjkanju ustreznih ustanov, ki bi v slovenski Benečiji nudile otrokom šolanje v domačem jeziku, seje šola rodila kot nepriznana zasebna ustanova, za katero je poskrbela majhna skupina narodnjakov, med katerimi bi o-menili predvsem prof. Pavla Pe-tričiča, ki je od vsega začetka predsednik Zavoda za slovensko izobraževanje, in prof. Živo Gruden, ki je ravno tako bila ob strani od prvih korakov. Stroške za upravljanje šole je do lanskega šolskega leta krila Republika Slovenija do zakona 46/91. O-menjeni slovenski ljudje so nemalo tvegali zato, da so omogočili, da je do vrtca in nato osnovne šole najprej prišlo in po prvih zelo težkih letih, da se je ustanova okrepila in gradila na trdnih temeljih. Dvojezični šolski center je rastel, nujni so bili novi prostori, danes se v prvem in drugem razredu osnovne šole lahko ponašajo tudi s paralelkama. Skratka je v zadnjih letih šola postala stvarnost, pred katero si je bilo nemogoče zatiskati oči. S strani šolskega ministrstva, ki ga je takrat upravljal in zanj odgovarjal prof. Luigi Berlin-guer, je tako prišla potrebna parifikacija (leta 1997), to pomeni, da je dvojezično središče postalo enakopravno priznana zasebna šola; februarja letos pa še naslednje poglavje, ko je ita- lijanski parlament izglasoval zaščitni zakon, ki v svojem 12. členu predvideva podržavljenje špetrske šolske ustanove. Mar-! sikdo si je takrat oddahnil, vendar se zgodba februarja ni še končala. Zakon je bilo treba udejanjiti in zaradi nekaterih nedorečenih postavk v besedilu se je celotna zadeva upočasnila in zakomplicirala. Novo šolsko leto se je bližalo z urnimi koraki, tako da se je delegacija iz Špetra podala k deželnemu šolskemu ravnatelju, ki je obljubil vso potrebno podporo; v kratkem je nato iz Rima prišla pričakovana vest, da je italijansko ministrstvo za šolstvo prižgalo zeleno luč za podržavljenje špetrske osnovne šole in otroškega vrtca, kar predvideva 12. člen zakona 38/ 2001. Med novostmi in odprtimi vprašanji seje v zadnjem tednu rešil tudi problem prevozov otrok, za katere morajo po predpisih skrbeti občine. Tako se bodo odslej otroci, ki prihajajo iz občin Nadiških dolin, vozili v šolo oz. vrtec na stroške posameznih občin, medtem ko bo za stroške prevoza otrok, ki prihajajo iz Čedada in drugih furlanskih vasi, poskrbel sam Zavod za slovensko izobraževanje. Med drugim velja tudi po-vedatri, da omenjeni Zavod, ki je nastal leta 1980, skrbi tudi za tečaje slovenskega jezika in druge didaktične pobude. Srečno torej, v novem šolskem letu! GLOSA JURI) PALJK O PRAVLJICAH Najbrž se bo komu zdelo komaj verjetno, da lahko v naši glosi rečemo kakšno tudi o pravljicah, na katere smo vsi odrasli, ki se srečujemo v tem kotičku našega tednika, že skorajda pozabili. Pravzaprav na pravljice nismo popolnoma pozabili le tisti, ki imamo doma še majhne otroke in imamo zato posebno zvečer veliko možnosti, da se ob pravljicah tako ali drugače lahko zabavamo. Pravzaprav gre za zabavo le takrat, ko naši malčki hitro zaspijo ob bolj ali manj zanimivem pripovedovanju, sicer pa je to naše pripovedovanje pravljic lahko tudi mučno opravilo, saj smo zvečer domala vsi utrujeni od napornega delovnika in je zato prebiranje ali pripovedovanje pravljic največkrat nemirnim otrokom kar naporna zadeva. Marsikdo od nas bo rad priznal, kako se mu je že pripetilo, da je sam prej zaspal med pripovedovanjem pravljice kot pa njegov otrok. Tudi zato smo oh začetku šolskega leta vsi tisti, ki vsak dan vozimo otroke v šolo z avtomobili, ostali nemalo presenečeni, ko smo minuli teden, ko se je na Goriškem in tudi marsikje drugod začelo letošnje šolsko leto, zjutraj zaman čakali na tradicionalno Pravljico za dobro jutro, na zelo priljubljeno radijsko oddajo našega Radia Trst A. Ob sedmi in pol zjutraj smo kot po navadi starši v avtu nastavili radijski sprejemnik na valove Radia Trst A, a značilne in vsem dobro poznane glasbene napovedi Pravljice za dobro jutro nismo pričakali. Minuli teden smo tako mislili, da gre samo za nesporazum, ker se letošnje šolsko leto ni začelo povsod minuli teden, ampak šele 17. t.m., se pravi v tednu, ko pišemo naš zapis. A ni bilo tako, saj smo tudi v ponedeljek, 77. t.m., zaman čakali na Pravljico za dobro jutro. Pred šolo smo se nekateri starši med seboj pogovarjali o tem in marsikdo se je na glas vprašal, če bo pravljica na radijskih valovih Radia Trst A sploh še na sporedu. Priznamo, da smo morda starši osnovnošolskih otrok v tem trenutku malce pristranski, ker pač "navijamo" za "našo" jutranjo pravljico, ki jo predvsem naši otroci vsako jutro nestrpno pričakujejo. Vseeno pa se nam zdi prav, da opozorimo na dejstvo, da Pravljice za dobro jutro še ni na sporedu, a bi bilo po naše še kako prav, da bi bila. Upamo le, da spet ni prišlo do kakšnega nepotrebnega krčenja sredstev v naši radijski hiši in bomo tako starši kot otroci tako prikrajšani za tradicionalno jutranjo pravljico, ki je postala del našega vsakdanjika. Nobenega pretiravanja ni v tem, če na glas rečemo, da nam je jutranja pravljica večkrat polepšala dan, saj nam je večkrat predstavila nove pravljice, ki so jih včasih napisali tudi naši ljud- je, taki, ki še niso poznani književniki in morda tudi nikdar knjige ne bodo izdali, so pa napisali nekaj lepih pravljic. Gre torej za naše bogastvo, ki biga morali vsi skupaj gojiti, saj si našega vsakdanjika v naši narodni skupnosti v Italiji preprosto ne moremo predstavlja ti brez Radia Trst A in njegovih že tradicionalnih oddaj, na katere smo se navadili, kot smo se pač navadili v vsakdanjem življenju na toliko drugih stvari. Morda nam bo kdo oporekal, da se pač časi spreminjajo, da se mora tudi Radio Trst A spreminjati. Seveda se s tem strinjamo, a lev primeru, da se naša radijska postaja ne spreminja na slabše in po naše bi bila ukinitev Pravljice za dobro jutro velika izguba za vse nas, ki jo iz leta v leto zvesto poslušamo in smo je veseli takrat, ko jo bere Tamara ali pa kak drug pripovedovalec, običajno igralec našega gledališča, ki se zna vživeti v pravljico in s svojim podajanjem njene vsebine podoživeti tisti pravljični svet, da se končno le v jutranjih urah zasvetijo lučke v očeh naših otrok, ki po končani pravljici na zadnjem sedežu avtomobila na glas pokomentirajo, ali jim je bila pravljica všeč ali ne. Gre za tisti drobni utrinek, ki polepša vsakdanjik, še posebej jutra, ki so večkrat zelo mučna za vse starše in za vse otroke, ki se od-pravljajko v šolo. Še posebej to velja na jesen in zimo, ko so jutra hladna, deževna, mrzla in je zato privabiti nasmeh na usteča naših otrok, ki jih vozimo v šolo, pravi podvig. In Pravljica za dobro jutro je ena takih oddaj, ki je znala privabiti veselje v naše jeklene ška t-le, s katerimi se vozimo na delo in še prej z otroki do šole. Velikokrat nam je nudila priložnost za pogovor z otroki, kar ni malo, če pa vemo, da je za marsikatere starše vožnja v šolo in vožnja iz šole domov edini trenutek, ko se lahko v miru pogovarjajo s svojim otrokom. Morda se to sliši grozljivo, a je tako. Za nekatere od nas je tako. Pravljica za dobro jutro jeza otroke gotovo poseben dogodek in niti ni res, da so pravljice in interpreti pravljic vsi enaki, vsi enako dobri. Otroci še najbolj vedo, katera pravljica in kateri interpret pravljičnega sveta sta odlična. To znajo pokazati z navdušenjem, iskrenim veseljem. Nam odraslim pa je jutranja pravljica lahko marsikaj: od lepe priložnosti, da lahko vsaj enkrat v dnevu slišimo lepo slovenščino, do blagega opozorila, da imamo ob sebi otroke, ki pravljice potrebujejo, z njimi živijo. In to je velika stvar! Tudi zato z nestrpnostjo čakamo znano jutranjo glasbo, ki ho ob sedmih in trideset minut na valovih Radia Trst A naznanila Pravljico za dobro jutro, za katero smo mnenja, da je naš Radio Trst A v nobenem primeru ne hi smel ukiniti. V SLOVENIJI UGIBANJA O POSLEDICAH TERORISTIČNIH NAPADOV V ZDA OB ŽALOVANJU TUDI SKRB ZA VARNOST SLOVENIJE MARJAN DROBEZ Slovenija se je na teroristične napade v NewYorku in Wa-shingtonu, 11. septembra, odzvala hitro in prepričljivo. Žalovanje zaradi žrtev je bilo doživeto in iskreno; solidarnost z ZDA, ki so bile ranjene v svojem dostojanstvu in veličini, pa so Slovenci pokazali tudi s polaganjem cvetja in prižiganjem svečk pred zgradbo ameriškega veleposlaništva v središču Ljubljane. "Teroristične akcije v dveh največjih središčih ameriške demokracije in blaginje so pomenile napad na ves sistem vrednot in na civilizacijo, ki jim pripada tudi Slovenija", so v svojih izjavah poudarjali predsednik države Milan Kučan, premier dr. Janez Drnovšek, zunanji minister dr. Dimitrij Rupel in druge osebnosti. Na žalni komemoraciji v zunanjem ministrstvu, ki se je je udeležila tudi ameriška veleposlanica Nancy Ely-Raphel, je dr. Dimitrij Rupel zatrdil, "da v demokratičnih državah velja, da je vrednost človekovega življenja nad vsem, in to je tudi eno od načel slovenske države". Podobne misli je v govoru na žalni seji državnega zbora razvil tudi predsednik tega organa, Borut Pahor. Dejal je, da "gre zdaj za obrambo svobode. Botri zločina so pokazali, da prezirajo ljudi, da jim je svetost življenja pri vsem skupaj popolnoma nepomembna. To, kar se je zgodilo v ZDA, pomeni grožnjo civiliziranemu svetu, in na to bomo odgovorili z uporom. Terorizem je zahrbten sovražnik, ne pozna pravil, po kakršnih želi ravnati civilizirani svet. Terorizem hoče prisiliti mednarodno skupnost v svet brez pravil". Policija in drugi organi notranjih zadev, vlada in druge pristojne službe v Sloveniji so takoj po terorističnih napadih v ZDA sprejeli več ukrepov, ki so jih narekovale nove napete razmere. Dodatno so zavarovali ameriško veleposlaništvo in diplomatska predstavništva drugih držav. Še bolj so zaščitili letališče na Brniku, posebno skrbno pa policisti in cariniki pregledujejo vizume potnikov, ki prihajajo iz t.i. rizičnih držav, kot so Afganistan, Pakistan, Iran, Libija in v posameznih primerih tudi Bosna in Hercegovina. Spričo omenjenih in drugih ukrepov je Svet za nacionalno varnost na izredni seji v sredo, 12. septembra, ocenil, "da Slovenija ni neposredno ogrožena, možnost terorističnih dejanj, kakršna so se zgodila v ZDA, pa je v tem trenutku majhna". Predstavniki političnih strank in tudi v javnosti menijo, da bi poslej v svetu namesto povezovanja ljudi, narodov in kultur prevladali izolacija, nasilje in teror. Vse to bo v največji meri odvisno od odgovora ZDA mednarodnemu terorizmu. V Sloveniji pričakujejo, da se bo ameriški predsednik George W. Bush ustrezno odločil. Ta čas najbolj uspešni slovenski pisatelj Drago Jančar je o dilemah, ki jih pred svet postavlja teroristični napad v Nevv Vorku in VVashingtonu, takole razmišljal: "Politika se bo namesto s pragmatizmom, delitvijo interesov in vsakršnega polaščanja morala začeti ukvarjati z visokimi vrednotami in načeli, ki delajo človeško sobivanje z vsemi njegovimi kulturnimi in nazorskimi razlikami, znosno. | Zdi se, da sploh ni nobene druge možnosti, če hoče človeštvo imeti prihodnost. Želim verjeti, da je to mogoče". ODNOSI MED ZDA IN SLOVENIJO TESNEJŠI KOT DOSLEJ Ameriška veleposlanica v Sloveniji Nancy Ely-Raphel je v intervjuju, objavljenem v prilogi časnika Dnevnik, opozorila, "da so ZDA in ves svet v vojni", nato pa razmišljala o tem, kaj dogodki pomenijo za Slovenijo. "Naša država za Slove-i nijo ne bo zopet uvedla vstopnih vizumov, ne, ne seveda ne! Ne pričakujem sprememb v politiki v ZDA. Pravzaprav moram reči, da sem slovenski vladi zelo hvaležna za podporo, ki jo je pokazala ob tej tragediji. Premier dr. Janez Drnov-' šek je takoj pisal predsedniku Bushu in mu ponudil pomoč, ponudil lavinske pse, ki so se izkazali za zelo učinkovite med potresom v Turčiji. Ponudil je medicinsko pomoč, zaloge krvi in takoj ste poskrbeli za varnostno zaščito veleposlaništva ZDA v Sloveniji. In če kaj, lahko rečem, da so odnosi med državama v tem trenutku bolj tesni, kot so bili". V Sloveniji so se po terorističnih napadih v Združenih državah Amerike politične stranke znova opredelile do članstva v zvezi Nato. Menijo, da so ti dogodki dodaten razlog za slovensko vključevanje v omenjeno politično in vojaško povezavo. "Tisti, ki misli, da se lahko zavaruje z izolacijo države, se moti", je opozoril predsednik SDS Janez Janša. Predsednik ZLSD Borut Pahor pa je opozoril, "da varnost postaja tako večplasten izziv, da se je treba vključiti v tisti del sveta, ki mu po vrednotah pripadamo". V Novi Sloveniji poudarjajo, da so teroristični napadi v ZDA potrdili pravilnost zavzemanja za vstop v Nato, saj kaže, kako sta mir in varnost tudi na zahodu krhki kategoriji, Slovenija pa se nahaja na geo-strateškem občutljivem območju. Po besedah poslanca LDS in podpredsednika parlamentarnega odbora za obrambo i Dorijana Maršiča se' je treba vključiti v Nato, "saj tisti, ki niso i v tej povezavi, niso deležni ko-j lektivne obrambe, prav tako pa niso vključeni v odločanje". Vodja poslanske skupine SLS+SKD Slovenske ljudske stranke dr. Janez Podobnik je prepričan, "da je ena ključnih sestavin Nata prav zaveza "vsi za enega, eden za vse", torej solidarnost, ki jo Slovenci podpirajo". Obrambni minister dr. Anton Grizold poudarja pomembnost našega članstva tudi zato, "ker solidarnost, sodelovanje in povezanost članic take organizacije objektivno zmanjšuje možnost vojaškega spopada". Na zunanjem ministrstvu pa so opozorili, "da v Natu velja solidarnost med državami članicami in posredno tudi partnerskih držav, ki je osnova odnosov svobodnega, demokratičnega, razvitega sveta, kamor se prišteva tudi Slovenija". PDG / PREMIERA OTROŠKE PREDSTAVE NEŽNI PINGVIN COFEK IVA KORSIC Primorskemu dramskemu gledališču so še posebno pri srcu najmlajši prijatelji dramske umetnosti, saj so le-ti najlepše jamstvo za svetlo prihodnost gledališča, ki pač lahko živi samo, če ima zaledje, zveste gledalce, ki spremljajo odrsko ustvarjanje. Zaradi tega je svojo prvo jesensko uprizoritev namenilo prav malčkom iz vrtca in učencem nižjih razredov osnovne šole. V mali dvorani PDG je v soboto, 15. t. m., prvič zaživela igrica Pingvin Cofek, ki se je porodila v domišljiji ene izmed najmlajših slovenskih mladinskih literarnih ustvarjalk, Romane Ercegovič, doma s Ptuja. Na AGRFT v Ljubljani je študirala dramaturgijo, a je po končanem študiju ubrala svobodno umetniško pot s pisanjem gledaliških projektov in dramskih besedil za otroke, pa tudi kot mentorica mladinskih gledaliških skupin. Ustanovila je Studio za raziskovanje obrednih oblik gledališča, da bi iztrgala iz pozabe izvirnost gledališkega izraza in njegovo povezanost z modrostjo tradicionalnih kultur, kot je bilo rečeno na tiskovni konferenci. Otroško igrico Pingvin Cofek je napisa- H la prav za novogoriško gledališče, upoštevajoč njegove potrebe in želje malih gledalcev. V igrici so v ospredju štiri igračke, ki so postavljene na ogled v starinarnici. Na poličkah in omarah v strahu čakajo kupce, saj bi jih le-ti ločili in tako pretrgali ljubezenske vezi, ki so se sramežljivo, a tesno spletle med pingvinom Cofkom in muco Maruško ter lisičko Spelco in pingvinom Zelenkom. Ko tetka Pletka zapre svojo trgovino, igračke oživijo in se obnašajo kot otroci: pogovarjajo se, nagajajo si, sanjajo lepe sanje, na skrivaj ližejo marmelado; iz ljubosumja Želenko celo ukrade Cofku kapico in jo skrije. Toda ti prepirčki se razblinijo ob prihodu deklice Maruške, ki bi rada igračko za rojstni dan, in njene mamice, ki je zaradi vsakovrstnih opravkov tako zaposlena, da komaj zmore raztolmačiti hčerkine muhe. Seveda je konec srečen za vse protagoniste pravljične pripovedi, ki zna s svojo preprosto, razumljivo vsebino ljubeče in milo nagovoriti otroke. Odrsko postavitev te izvirne pravljice si je zamislil gost iz Beograda, režiser Dra-goslav Todorovič, ki že petnajst let posveča svoje ustvarjalne moči lutkarstvu in lutkarski režiji. V predstavi je ob dramaturški pomoči Teje Rogelj homogeno prepletel lutkovni del z igranimi (dramskimi) trenutki. Izvajalke Marjuta Slamič, Nevenka Sedlar, Dragica Kokot, Dušanka Ristič, Mira Lampe, Nevenka Vrančič ter Sara Kenda in Kristina Kosmač, mladi gostji, ki igrata Maruško, so se za to priložnost priučile lutkovne animacije, ki ni lahka. Sinhronizacija replik in gibov lutk, ki so bili res prisrčni po natančnem študiju, je bila brezhibna in prepričljiva. Lutke so zado-bile človeške dobre in slabe lastnosti. Prisotno poučno noto otroci zlahka razberejo. Igrica s svojim poetičnim nadihom zna nagovoriti tudi odrasle, ki večkrat ne znajo prisluhniti malim stvarem. Prikupne lutke so v bogato in natančno sešitih oblekicah s svojimi na široko razprtimi očmi osvojile otroška srca. Oblikovala jih je Erika Janovič, ki je tudi opremila prizorišče z nekaj posrečenimi scenskimi elementi in narisala kostume. Igralke, razen treh, so bile oblečene v črno, obraz jim je prekri-j vala tančica, da so pod reflektorji bile vidne samo lutke. Govorjeno besedilo so spremljali songi, za katere je besedilo napisal Srečko Fišer, uglasbil pa jih je Mirko Vuksanovič. Samo Oblokar je primerno osvetlil odrsko sliko, Iztok Bobič pa poslikal scene; Aftero Kobal je sodeloval kot pomožni animator. S Pingvinom Cofkom se bo PDG udeležilo Pikinega festivala v Velenju in festivala Zlata paličica v Ljubljani. INDUSTRIJA SALONIT V ANHOVEM SLAVNOSTNO OB 80-LETNICI 23 V obratih in upravnih prostorih, laboratorijih in delavnicah Industrije Salonit v Anhovem potekajo tako imenovani dnevi odprtih vrat, ko si obiskovalci iz domačega okolja in tudi gostje od drugod lahko ogledajo in se seznanijo s postopki za izdelavo cementa in drugih gradbenih materialov. To je eden od dogodkov, ki jih prirejajo ob 80-letnici cementarne, v kateri so bili vse do leta 1947, torej do priključitve Primorske k tedanji Jugoslaviji, zaposleni tudi mnogi delavci iz slovenskih krajev in naselij, ki sedaj spadajo pod Italijo. Začetki Salonita Anhovo sodijo v prva leta prejšnjega stoletja, ko je domačin Ivan Ni-brant ob pridobivanju apna naletel na neznan siv prah odličnih veznih lastnosti. V tem odkritju je podjetnik Emil Stock leta 1921 uvidel poslovno priložnost in postavil tovarno cementa ter linijo azbestnoce-mentnih plošč, že naslednje leto pa uvedel tudi proizvodnjo cevi. Domačini so s podjetjem dobili možnost zaposlitve in ob kmetijstvu še drugi vir preživljanja, sicer v težkih delovnih pogojih. V nadaljnjem razvoju tovarne so bile poleg zelo uspešnih tudi težavna obdobja, ko je včasih kazalo, da bodo morali cementarno celo zapreti. Težave so bile največje v začetku osemdesetih let, ko so se v svetu pričela širiti spoznanja o škodljivosti proizvodnje azbe-stcementnih izdelkov. V tem času je bil Salonit Anhovo največji proizvajalec cementa v tedanji Jugoslaviji, leta 1984 so, denimo, proizvedli rekordnih 85 tisoč ton cementa. Devetdeseta leta so bila v znamenju-preoblikovanja podjetja v delniško družbo in vzpostavljanja kapitalskih povezav. Pomemb- OBVESTILO 13 ČETRTEK, , 20. SEPTEMBR 2001 DOBRODELNI KONCERT za misionarja Petra Opeko na Madagaskarju bo v nedeljo, 23. septembra ob 19.00 v cerkvi sv. Mavra v Izoli. Vabljeni. no je, da je Delniška družba v večinski slovenski lasti. Pri tem se Salonit povezuje z ostalimi proizvajalci gradbenih materialov, s čimer krepi tehnološko-razvojno in tržno-ekonomsko sicer dokaj šibko slovensko industrijo gradbenih materialov. Ne zanemarjajo pa tudi mednarodnega povezovanja. Lansko leto so v Anhovem izdelali 751.443 ton cementa, in s tem dosegli 60-odstotni delež v slovenski proizvodnji ter 49,5% delež v slovenski potrošnji tega gradbenega materiala. Okoli 20% količin izvozijo v tujino, največ v Italijo. V tej državi so si pridobili certifikat o statusu pooblaščenega izvoznika. Poudariti gre, da so proizvodnjo azbestnocementnih izdelkov opustili, prav tako so iz proizvodnje izločili zdravju škodljive poliestrne smole. V Salonitu so se odločili za strategijo proizvodnje in razvoja zdravju in okolju neškodljivih proizvodov na osnovi mineralnih surovin. Na celotnem območju delniške družbe Salonit je zdaj skupaj 719 zaposlenih. Število zaposlenih v zadnjih letih upada predvsem zaradi upokojitev in spričo prezaposlitev. Sočasno potek nov ciklus zaposlovanja, predvsem mlajših strokovnih delavcev in štipendistov. Tako so v obdobju 1998-2000 na novo zaposlili 58 delavcev in uradnikov, predvsem z višjo in visoko izobrazbo. Ob osemdesetletnici Industrije Salonit je predsednik njene uprave in generalni direktor Jože Funda v pogovoru za naš časnik poudaril, "da je podjetje ekonomsko trdno in uspešno, kadrovsko, organizacijsko in programsko preoblikovano ter ekološko sanirano, zato zaposleni gledamo v prihodnost z optimizmom in delovnim elanom. Informatizacija procesov, vlaganja v nadaljnje zmanjševanje vplivov na okolje, razvoj proizvodov in novih programov ter skrb za človeka so prednostna skrb naše delniške družbe". ———M. PO STRAŠNIH ATENTATIH V ZDRUŽENIH DRŽAVAH AMERIKE 14 , ČETRTEK, . SEPTEMBRA 2001 ITALIJANSKO PRAVO ELEKTRONSKI PODPIS NAPREDUJE BORZE SO ZDRZALE DAMJAN HLEDE Birokratski stroj se končno začenja prilagajati zakonskim predpisom v zvezi z elektronskim podpisom. Javna uprava se namreč postopoma premika v smer informatizacije svoje dejavnosti, ki predvideva poleg uvedbe elektronskega podpisa tudi informatski protokol, elektronsko trgovanje in digitalne osebne izkaznice, ki za sedaj krožijo le eksperimentalno (izdanih je bilo stotisoč kartic). Postopoma se informatizacija uveljavlja tudi v Registrih podjetij, ki delujejo pri trgovinskih zbornicah. Kaže, da bo e-lektronski podpis uveden prav pri njih. Tu bodo morali namreč do konca leta uvesti obvezen elektronski podpis za vse kapitalske družbe. Do takrat si bodo morale kapitalske družbe priskrbeti elektronsko kartico (smart card), ki bo služila za elektronsko podpisovanje, kajti vsi dokumenti, prošnje in listine bodo morale biti izročene Registru podjetij na telemat-ski način. Uvedba digitalnega podpisa je bila že večkrat napovedana, zdi se pa, da gre tokrat zares, saj je bil ta podpis ravno pred kratkim uradno u-veden, ko je predsednik ustanove Aipa, ki je poverjena za uvedbo informatizacije v javni upravi, prvič slovesno digitalno podpisal prvi dokument: seznam uradnih potrjevalcev elektronskih podpisov. Naj spomnimo, kako bo elektronski podpis deloval: sestavljanje "informatskega dokumenta" bo izvedeno na podlagi sistema t.i.asimetričnih podpisov. Vsakdo, ki se bo hotel posluževati tega sistema, bo moral pri pristojnem uradu prositi za dvojico informatskih ključev, od katerega bo eden ostal njegov zasebni, drugi pa bo moral postati javen s poseb- no overovitvijo. Informatsko listino bodo mogli pravilno skleniti le tisti, katerih zasebni ključ se bo ujemal z odgovarjajočim javnim "dvojčkom". Kdor bo j sestavil informatski dokument, ga bo podpisal tako, da mu bo pristavil zasebni ključ svojega digitalnega podpisa. To operacijo bo omogočal računalniški program, ki bo "rojeval" podpis. Prejemnik informatskega dokumenta pa bo lahko preveril njegovo avtentičnost tako, da mu bo pristavil javni ključ njegovega avtorja, ki se bo moral ujemati z zasebnim. Zakon predvideva še dodatno možnost zaščite informatskega ključa: možnost njegovega depozita pri notarju s formalnostmi, ki so predvidene za tajno oporoko. Zakon določa, da ima informatski dokument isto dokazno moč, kakršno zasebnim listinam priznava člen 2702 civilnega zakonika. Overitev informatske listine bo prav tako "informatska", saj bo zadostovala pristavitev notarjevega digitalnega podpisa. Poleg tega t.i. digitalnega podpisa je evropski parlament uvedel dodaten sistem elektronskega podpisovanja: gre za t.i. gibčni "elektronski podpis", ki bo deloval na preprostejši način. Če bo prej omenjeni digitalni podpis enakovreden lastnoročnemu podpisu, preprostejši elektronski pod-spis ne bo imel tega značaja, čeprav mu bo vseeno priznana legalna vrednost (lahko bo npr. uveljavljen kot dokaz v sodnem postopku). Italija se je morala z notranjim zakonodajnim ukrepom prilagoditi smernici evropskega parlamenta, ki uvaja gibčni elektronski podpis, v roku do 19. julija letos. Ta vlak je bil zamujen, v veljavi pa so postopki, s katerimi bo zamuda kmalu odpravljena. MARA PETAROS Teroristični napad na ZDA bo imel velike posledice na ameriško, pa tudi na svetovno ekonomijo. Ker države niso več srečne oaze sredi neposeljene puščave, med katerimi ni nikakršnih stikov, temveč so posamezne države ekonomsko vedno bolj soodvisne ena od druge, bo posledice hudega napada na a-meriški Manhattan čutiti po celem svetu. Čeprav so teroristi s svojim napadom uničili le delček ameriškega mesta, bomo ekonomske posledice tega terorističnega udara čutili še veliko let. Navadno so ameriške borze na take kritične trenutke reagirale najprej z manjšim padcem, kasneje pa se je začela postopna rast borznih indeksov in postopni ekonomski razcvet. Tako se je zgodilo leta 1941 po porazu v mestu Pearl Harbour, ko je borzni indeks nenadoma izgubil 20%, in leta 1990 v času zalivske vojne. Takrat pa je bil ponovni ekonomski vzpon nekoliko bolj počasen kot 1.1941. K sreči pa je napad na Tvvins tovvers tako edinstven dogodek v svetovni zgodovini, da je nemogoče predvidevati, kako bo reagirala ameriška in posledično svetovna ekonomija. Trenutno ni še znano in tudi ni mogoče predvidevati, kakšne in kolikšne bodo te posledice. Takoj po napadu so sicer skoraj vse svetovne borze zaključevale dnevno trgovanje z večjimi izgubami, kasneje pa se je položaj nekoliko izboljšal. Med ekonomskimi operaterji se je sicer začel pojavljati strah pred negotovo bodočnostjo, vendar so evropske borze še dobro reagirale. Proti koncu prejšnjega tedna pa so se začele pojavljati prve težave. Najprej so posledice napada občutile vse svetovne borze, saj so borzni indeksi vseh evropskih, pa tudi drugih borz, drastično padli. Tako sta borzi v Milanu in v Frankfurtu v petek izgubili 11,8%, borza v Londonu 5,5%, borza v Parizu 10,8%, borza v Madridu 9,9%, borza v Zu-richu 8,1%, borza v Tokiu 1,8%, borza v Sao Paolu pa kar 18,2%. Razlog za tako velik padec borznih indeksov gre iskati predvsem v negotovi bodočnosti. Iz strahu pred negotovo bodočnostjo so številni varčevalci začeli prodajati vrednostne papirje, ki so jih imeli v lasti. Ker je bila ponudba vrednostnih papirjev na tržišču hipoma zelo velika, povpraševanje pa majhno, je cena številnih vrednostnih papirjev padla. Tako so izračunali, da so samo v petek na vseh evropskih borzah skupno izniči- li za približno 529 tisoč milijard lir bogastva. Najbolj je bilo občutiti strah med petkovim zasedanjem evropskih borz, saj je bilo zelo težko predvidevati, kako se bodo razmere spreminjale v soboto in nedeljo, ko je borza navadno zaprta. Prav ta negotovost pa je najbolj negativno vplivala na petkova borzna trgovanja. Ker borzni operaterji niso vedeli, kaj naj si v bodoče pričakujejo, so skušali pred zaključkom petkovih pogajanj prodati delnice tistih podjetij, , za katere so menili, da bi v primeru vojne ne bila več donosna. Tako se je nenadoma povečala ponudba delnic podjetij, ki proizvajajo potrošne dobrine in avtomobile, saj so borzni operaterji prepričani, da se bo, v pri- MARA PETAROS Naša sodelavka Mara Petaros odgovarja na najrazličnejša vprašanja o uvedbi evra. Bralce vabimo, naj nam posredujejo svoja vprašanja glede nove valute po elektronski pošti, faksu, tradicionalni pošti ali telefonu; mi bomo to posredovali naši sodelavki. "Evro se z urnimi koraki bliža tudi za naše gospodarske in finančne ustanove ter banke. So te, kot ti je znano, pripravljene na uvedbo nove valute? Slišali smo nekaj glasov, da vlada med uslužbenci teh nekaj zaskrbljenosti zaradi novosti in komplikacij z novim sistemom. S kakšnimi problemi se morajo ubada ti? So na razpolago kakšni tečaji ali kaj podobnega?" V Italiji so podjetja na splošno zelo malo obveščena o novi evropski valuti. Tudi priprave na uvedbo evra potekajo zelo počasi. Marsikateri eko- nomist trdi, da se italijanska, pa tudi številna druga podjetja, sploh ne pripravljajo in da samo čakajo, kaj se bo zgodilo. Problem pa naj bi reševali šele po 1.1.2002. Kolikor poznam slovenska podjetja v Italiji, pa moram povedati, da zanje stanovske organizacije dobro skrbijo. Vsa podjetja, ki bodo morala v kratkem zamenjati davčne blagajne, so bila že povabljena na srečanje z zastopniki podjetij, ki prodajajo davčne blagajne za nove razmere. Tudi novi knjigovodski programi, ki delujejo v dveh valutah in nato samo v evrih, so že nared. Če so slovenska podjetja tehnično dobro pripravljena oz. se s tehničnega vidika na evro dobro pripravljajo, ne moremo tega trditi o podjetnikih in o njihovih zaposlenih. Marsikateri podjetnik nima še jasnih pojmov, kaj se bo po 01.01.2002 zgodilo. Problemov bo kar precej. Naj jih naštejem samo nekaj: -prvi problem je že v pretvarjanju prodajnih cen. Pred kratkim je italijanska vlada objavila točna navodila, kako naj bi pretvarjanje potekalo. - Prugi problem predstavlja kroženje dveh valut v prvih dveh mesecih novega leta. V tem obdobju bo lahko kupec plačeval svoje nakupe v lirah in/ali v evrih, kar pomeni, da bo lahko del nakupa plačal v lirah, preostalo pa v evrih. To bo nedvomno povzročilo vsaj v prodajalnah precej zmede. -Tretji problem je knjigovodstvo v novi valuti, ki jo bo moral vsak podjetnik uvesti v svojem podjetju. Če pa se za vodenje knjigovodstva poslužuje zunanjega podjetja, se bo moral podjetnik ali knjigovodja naučiti vsaj izdajati fakture v novi valuti. - Četrti problem predstavljajo nedvomno potrošniki, ki so zelo slabo obveščeni o novi valuti in bodo s svojimi vprašanji povzročali nemalo zmede v podjetju, saj se bodo na pro- dajalce obračali z vsemi mogočimi vprašanji. Marsikateri podjetnik pa se vseh teh problemov sploh ne zaveda in čaka na nove razmere. Podjetniki bi morali čimprej poskrbeti za vse potrebne tehnične pripomočke, poleg tega pa bi mora- li posvetiti tudi veliko pozornosti dodatni izobrazbi predvsem tistih uslužbencev, ki bodo v novih razmerah vodili knjigovodstvo, pa tudi vseh tistih uslužbencev, ki bodo v stalnem stiku s potrošniki. Prav ti uslužbenci bodo morali v januarju in februarju odgovarjati na številna vprašanja, ki jim jih bodo postavljali potrošniki. Knjigovodje pa se bodo morali ubadati s številnimi drugimi težavami. Vsi ti uslužbenci se lahko poslužijo številnih tečajev, ki jih organizirajo razne vsedržavne ustanove in organizacije. Proti koncu leta se ponudba teh tečajev stalno veča. V kratkem bodo na razpolago tudi tečaji v slovenskem jeziku, ki jih bo organiziral Slovenski deželni zavod za poklicno izobraževanje, in sicer v Trstu in v Gorici. meru vojne, najprej zmanjšalo povpraševanje prav teh dobrin. Ravno delnice teh podjetij so v povprečju doživele največji padec vrednosti. Nekateri ekonomski operaterji so celo cinično izjavljali, da bi bilo vsekakor bolje, če bi ZDA začele vojno, saj bi na tak način začelo rasti povpraševanje po delnicah tistih podjetij, ki proizvajajo vojno tehnologijo, kot da puščajo vso svetovno javnost v negotovosti. Obratno pa se je zaradi strahu pred vojno močno povečalo povpraševanje po surovi nafti, kar je sprožilo ponovno rast cene za sodček surove nafte. Rast cene surove nafte se je nadaljevala tudi v ponedeljek. Predstavniki združenja OPEC so že začeli ukrepati v pomoč ameriški in svetovni ekonomiji, saj so že zagotovili, da bodo s primernimi ukrepi obdržali ceno sodčka surove nafte na primernih nivojih. Da bi nekoliko omilili padanje vrednosti vrednostnih papirjev in posledično padanje borznih indeksov, so borzni operaterji predlagali bankam, naj bi v ponedeljek kupili tiste delnice, ki so ob koncu tedna izgubi- I le na vrednosti. Sicer pa so skoraj vse važnejše banke na svetu že v petek začele neko skupno strategijo proti padanju vrednosti vrednostnih papirjev. Tako so se dogovorile, da bodo podprle tržišče tako, da bodo kupovale delnice nekaterih podjetij in da bodo skušale na tak način pomagati svetovni ekonomiji. Ravno tako so banke po vsem svetu vabile varčevalce, naj ne prodajajo vrednostnih papirjev, saj bi vsesplošno prodajanje vred-nostnic lahko imelo na svetovno ekonomijo še bolj temne posledice kot sam teroristični napad. Ameriški borzni operaterji pa so preko svetovnega spleta poslali vsem investitorjem na svetu posebno sporočilo, naj v znak solidarnosti do ameriškega ljudstva vsak kupi vsaj eno delnico ameriških podjetij . V podporo ameriškega ekonomskega sistema pa je ukrepala tudi Ameriška centralna banka Fe-deral Reserve, ki je v ponedeljek ponovno zmanjšala uradno diskontno mero, kar je ponovno dalo pozitivnega zagona vsem svetovnim borzam. Tako je Ameriški centralni banki tudi uspelo preprečiti ponoven padec vrednosti ameriškega dolarja, ki je ob koncu prejšnjega tedna doživljal nekoliko bolj kritične trenutke. Vsekakor pa je težko napovedati, kaj se bo kratkoročno zgodilo in kako se bo svetovna ekonomija razvijala. Padec borznih indeksov je samo prva posledica terorističnega napada. Druga posledica tega napada je predvidena postopna rast inflacije, saj se bo v kratkem povečala količina denarja v obtoku. A-meriška centralna banka, pa tudi Evropska centralna banka sta se odločili, da bosta čimprej povečali likvidnost ekonomskega sistema, kar naj bi pomagalo pri ponovnem ekonomskem razcvetu. Kot posledica višje inflacije pa se bo vsaj kratkoročno bogastvo v svetu močno zmanjšalo. Nekateri ekonomisti so mnenja, da se bo osebno bogastvo vsakega državljana zmanjšalo vsaj za 20% glede na stanje pred atentanom. Tretja posledica, ki jo lahko ekonomski operaterji že močno občutijo, je padec povpraševanja po letalskih poletih. Potniki se sedaj bojijo letenja, raje se odločijo za kako drugo prevozno sredstvo. To bo seveda negativno vplivalo na potovalne agencije, letalske družbe in v končni fazi tudi na podjetja, ki proizvajajo letala. Ravno tako se bo zmanjšalo povpraševanje po potovanjih v razne kraje sveta. Dokler bo spomin na teroristični napad še zelo živ in boleč, se bodo turisti izogibali velikih mest, ki bi lahko bila, vsaj potencialno, tarča atentatov. Poleg tega pa se mora ameriška ekonomija spoprijeti s celo vrsto težav. Prva težava, ki jo svetovni ekonomisti omenjajo, je smrt številnih izvedencev, ki so izgubili življenje prav med terorističnim napadom. V obeh nebotičnikih so namreč imela sedež številna podjetja, ki so se bavila z bornim posredovanjem in z ekonomskim svetovanjem. Med številnimi pogrešanimi so tudi uslužbenci te-teh, kar povzroča veliko izgubo v človeškem potencialu. Drugi problem pa predstavlja že precej časa trajajoča ekonomska recesija v ZDA, kar ne bo posebno pozitivno vplivalo na borzna trgovanja. Svetovni ekonomisti načrtujejo, da bo v kratkem vrednost delnic in obveznic začela postopno spet rasti, čeprav lahko v naslednjih dveh mesecih pričakujejo precejšnja nihanja v vrednosti. Na splošno svetujejo vsem varčevalcem, naj svojih vrednostnih papirjev ne prodajajo, saj bi pri tem utrpeli izredno velike izgube. Istočasno pa borzni operaterji opozarjajo potencialne kupce vrednostnih papirjev, ki bi želeli špekulirati in izkoristiti trenutne nizke cene, da bo rast cen zelo postopna in da bi lahko računali na večje zaslužke šele čez približno 12 mesecev. Vsem tistim, ki že imajo v portfelju kak vrednostni papir in bi radi spremenili strukturo svojih naložb ter se tako zaščitili pred morebitnim tveganjem, svetujejo, naj bi počakali še kak mesec, ko bo stanje na svetovnem ekonomskem prizorišču nekoliko bolj jasno. Razlogov za optimizem je kar precej. V prvi vrsti naj bi se v naslednjih mesecih ponovno povečala ekonomska rast in s tem donosnost podjetij. Zaradi obnove in ponovne izgradnje porušenih poslopij se bo povečalo notranje povpraševanje, zaradi šibkejšega dolarja pa se bo povečal ameriški izvoz, kar bo nedvomno pozitivno vplivalo na stanje v podjetjih in posledično na borzna trgovanja. Vse te optimistične napovedi pa se bodo lahko uresničile samo, če ne bo prišlo do novih terorističnih napadov in do takih ameriških ukrepov, ki si jih trenutno ne želi prav nihče v Evropi. CART / NA DIRKALIŠČU V NEMČIJI NESREČA ZANARDIJA ROLKANJE Alex Zanardi je zaslovel v ZDA, kjer je pred leti osvojil naslov najboljšega v avtomobilskih dirkah CART in je bil lani dirkač v F1, kjer pa ni imel velikega uspeha. Minuli teden se je hudo ponesrečil v Nemčiji. A-meriški prireditelji dirk CART so letos prvič priredili tekmo tudi v Evropi, in to na novem, po mnenju organizatorjev "najbolj varnem dirkališču na svetu" Lausitzring blizu Berlina. Zanardi je po postanku v boksih zapeljal na stezo, kjer ga je zaneslo; vanj je s silovito hitrostjo (prek 250 km/h) trčil kanadski dirkač. Zanardijev bolid je prepolovilo, ubogi dirkač je pri tem utrpel hude poškodbe, da so mu morali kirurgi odrezati obe nogi, čeprav naj ne bi bil več v življenjski nevarnosti. Za kroniko omenimo še to, da je prav na tem dirkališču letos umrl Mi-chele Alboreto. Huda nesreča je spet dokazala, da ni "najbolj varnega dirkališča" in so torej vse avtomobilske dirke izjemno nevarne. Tega se dirkači zavedajo, ker bi drugače ne bili tako bajno plačani, kot so. Mimogrede: v Nemčiji preiskave o nesreči Za-nardija ne bo, ker je jasno, da se pri 250 km/h lahko kaj zgodi. Nam bo tako vsaj prihranjena farsa iz drugih logov, kjer po vsaki nesreči takoj uvedejo sodno preiskavo, ki nikdar ne pripelje do konca... Zato je bila nedeljska dirka v Monzi pravi pokazatelj, kdo v tem športu (???) dejansko vlada. Večina voznikov F1 s svetovnim prvakom M. '■V/.--- ”• • Schumacherjem na čelu je hotela odpeljati s startnega mesta mirno in se je dogovorila, da bi se prve tri kroge ne prehitevali, čemur pa so se odločno uprli lastniki dirkalnih ekip z razvpitim Briatorejem na čelu. Flavio Briatore, ki je sedaj spet direktor Benetton-Renaultove ekipe, je danes v svetu bolj znan po tem, da je za eno samo klofuto znani manekenki Naomi Campbell, ko sta se razšla po burnem poletju, odštel kar sedem milijard lir, je ukazal svojim dirkačem, da morajo dirkati, in tako v hipu sesul "miroljubne" namene dirkačev. Dirka je tako izgubila ves pomen, ki ga že prej ni imela, saj je svetovni prvak že znan, prav tako prvak izdelovalcev bolidov: Scumacher in Ferrari. Za kroniko povejmo, da je dirko dobil po napaki Ferrari-jevega moštva objestnež iz Kolumbije Montoya, da je bil drugi Ferrarijev voznik Barichello, na tretjem mestu pa Ralf Schumacher, tudi VVilliamsov voznik, medtem ko sta McLarena odstopila, kar kaže na sedanje stanje v F1: vrača se VVilliams, poslavljajo se srebrne puščice; vsaj z vrha, kjer kraljuje še vedno Ferrari. KRIŠKA MLADINA ODLIČNA Mateja Bogateč je v mestu Sofiok na Madžarskem minuli konec tedna dosegla enega največjih uspehov v svoji karieri, saj je osvojila svetovni pokal med mladinkami. Mateja je v soboto osvojila prvo mesto v zasle-dovalni vožnji in v nedeljo tudi prvo mesto med mladinkami v sprintu na 250 metrov. Sicer pa uspehi Mateje niso osamljeni, saj ima kriška Mladina kar štiri tekmovalce, ki so že posegli po zmagah in torej spada kriški klub v sam vrh italijanskih rolkarskih klubov. Eros Sulini je bil minuli teden na Madžarskem drugi med mlajšimi mladinci, Mateja Paulina je bila tretja, Aleksandru Tretjaku pa se tokrat ni uspelo prebiti v finalni del tekmovanja. Poleg Mateje Bogateč je lep uspeh dosegla Mateja Paulina, ki je pristala na končnem tretjem mestu v svetovnem pokalu med mlajšimi mladinkami, med mlajšimi mladinci pa je bil Eros Sul-lini četrti in tudi najboljši iz italijanske reprezentance. Vsem iskrene čestitke! ODBOJKA / IZJEMNI EKIPNI USPEHI JUGOSLAVIJA EVROPSKI PRVAK! Na evropskem prvenstvu v odbojki, ki je potekalo v Ostravi, so jugoslovanski talenti gladko zmagali v finalni tekmi proti nekdaj najboljšim na stari celini, proti Italijanom, ki so danes dokončno spoznali, da je čas "velikih banan" v ekipnih športih tudi zanje mimo. Najprej so "azzurri" predali žezlo najboljših v vaterpolu, nato v košarki in sedaj še v odbojki, vedno Jugoslovanom, pravzaprav Srbom in Črnogorcem, ki sedaj kraljujejo v vseh teh treh v Evropi najbolj razvitih in tudi gledanih ekipnih športih, če seveda odštejemo nezamenljivi nogomet. Mimogrede: letos je Italija ostala "na suhem" tudi v nogometu, saj ni imela niti enega finalista v evropskih pokalih, kar kaže na nič kaj rožnato sliko v italijanskih ekipnih športih in seveda tudi v nogometu. Pravljici o tem, da se v Italiji igra najlepši nogomet na svetu, že zaradi pregovorne obrambne in zaprte igre italijanskih žogobrcar-jev, nismo namreč nikdar verjeli... Sedaj se pri nas in drugod na veliko piše, govori in razpravlja o tem, kako je mogoče, da današnja Jugoslavija dosega v ekipnih športih tako izjemne uspehe. Nekateri trdijo, da to ne bo dolgo trajalo, drugi spet, da so druge reprezentance slabe, ker v njihovih prvenstvih igra preveč tujcev in še in še. Pozablja pa se na preprosto dejstvo, da so Jugoslovani imeli od vedno bogato tradicijo v (b vseh ekipnih športih in je njihov uspeh zato tudi pričakovan, kot lahko pričakujemo, da se bodo v kratkem kot velesila vrnili tudi na nogometno prizorišče. Tako je. Jugoslovanske ekipne športnike odlikuje izjemna telesna pripravljenost, odlična uigranost, ki pa temelji na fantaziji vsakega posameznika. Zato "plavi" večkrat izgubljajo že dobljene tekme, zato tudi zmagujejo prvestva in prejemajo odličja. In to tako v rokometu kot košarki, v nogometu in sedaj v odbojki. Zraven dodajte še malce nacionalnega in osebnega ponosa in dobili boste eksplozivno zmes. Če ta zmes poči v pravem trenutku, se zgodi to, kar se je GOSPODARSTVO TRGATEV V NAŠIH VINORODNIH OKOLIŠIH JE V TEKU BEREMO ČRNE SORTE Vremenoslovci so tokrat pravilno napovedovali in v nedeljo smo doživeli kar obilne padavine in ponovno precejšnjo ohladitev. To poslabšanje vremena je s seboj prineslo nekaj težav za tiste, ki so v nedeljo v Istri, Bregu ali Brdih nameravali trgati. V Brdih se je medtem trgatev belih sort skorajda končala, čakajo pa na pobiranje rebule, ki na dobro oskrbovanih in malo obremenjenih trsih lahko že čaka in pridobiva na strukturi in sladkorju. V višjih legah, zlasti na Krasu, pa bo glavna trgatev stekla šele proti koncu meseca. Ce se bo vreme ustali- lo, ne bo večjih težav, drugače pa lahko nastopi gnitje. Marsikje pa se je medtem začela tudi že trgatev zgodnejših črnih sort. Vsekakor se pri črnih sortah splača počakati, saj meritve minulih dni kažejo, da dobro napredujejo. Preden se odločimo za pobiranje, pa je vsekakor važno, da se prepričamo o zrelosti grozdja. Zrela jagoda se lahko odtrga od peclja, barva in okus sta značilna za posamezno sorto in okus je skladen, prijetno sladek in istočasno osvežujoče kisljast. Pecelj pri nekatereih sortah, npr. pri vitovski in tudi teranu oleseni, pečka pa postane temna in trda. Natančneje določamo zrelost grozdja s fizikalno metodo, tako da uporabljamo posebne naprave, re-fraktometre, se pravi naprave, ki omogočajo določanje sladkorja s sistemom določanja lomnega kota svetlobe, ki se lomi skozi poseben sistem leč in kapljico mošta. Drugi sistem pa deluje po načelu določanja gostote soka. Temu pravimo gosto-tomer, ta merilni sistem deluje po preprostem načelu različne specifične teže mošta, glede na količino raztopljenega sladkorja. Pri predela- vi črnega grozdja je važno, da ga specljamo, saj bi bilo sicer v moštu preveč tanina, tej drozgi dodamo po potrebi kvasnice, da bo alkoholno vretje čim, bolj popolno. Za črna ali rdeča vina, kot pravijo po novem in pri tem pozabljajo, da so naši nonoti vedno rabili le pojem "črno vino", je zaželjeno, da imajo živo barvo. Barvila črnih vin so v jagodni košici, izluščijo pa se med alkoholnim vrenjem. Prav zaradi barve pustimo, da vre mošt vsaj tri, štiri dni v kadi in pri tem čim bolj pogosto potlačimo v mošt klobuk, ki nastane med vretjem, saj je prav , da se ta plast, ki je najbolj izpostavljena kisiku, pomeša z ostalo tekočino. Na ta način omejimo nevarnost oksidacije. Čas izluščenja barvil je odvisen od sorte, toplote in zrelosti, a tudi od vsebnosti alkohola, ki pomaga pri tem procesu. Glede na to tudi pretakamo. Barvila se bodo hitreje izluščila, nevarnost oksidacije bo torej manjša, če l bo temperatura pri vretju dosegla vsaj 20° C, saj bo mošt hitreje začel vreti I in bo prej nastal ogljikov dvokis, ki zaščiti mošt pred zrakom in torej kvarnim vplivom kisika. Kdaj se je barvilo povsem izluščilo iz jagodove košice, ugotovimo, če košico splaknemo v vodi in jo pogledamo proti luči, če je svetle skoraj roza barve, pomeni, da v njej ni več barvil. Če bi vztrajati pri nadaljnjem vretju, bi dosegli le večjo izluščenje tanina, kar pa ni vedno zaželjeno. Takoj pa moramo pretočiti, če opazimo, da se je klobuk I začel sam potapljati, saj to pomeni, da se je burno vrenje končalo. Alkoholno vrenje se bo sicer nadaljevalo v sodu. To vrenje naj bo pri čim nižji temperaturi, največ 20-21° C, da bo vino ohranilo značilno svetico. Tako vrenje na tropinah je torej nujno za črna vina, vse več vinogradnikov pa se odloča, da na tropinah vsaj dan ali dva pusti tudi bele sorte. Nekateri posebno pogumni vinogradniki, ki imajo sicer tudi odlično grozdje, se odločajo tudi za daljšo “ma- i ceracijo" belih sort, pridobivajo tako posebna bela vina z izrazito obarvanostjo in značilnega okusa. Uveljavlja I se torej spet nov, ali bolje rečeno star način vinifikacije, kar potrjuje, da tudi v kletarstvu ni bilo vse slabo, kar so delali naši očetje in nonoti. NA LETOŠNJEM SEJMU V SACILEJU USPEH ČEBELARJA IZ TREBČ Po lepem uspehu, ki ga je čebelar Fausto Settimi iz Trebč doživel na letošnjem avgustovskem 15. natečaju ob 728. sejmu v Sacileju, ko je osvojil najvišje deželno priznanje - zlato čebelico - za med iz rešeljike, je ta zanimiv človek, ki s svojo ženo Mario Zia-ni in sinom Markom deli navdušenje za čebelarstvo, dosegel tri pomemba priznanja na vsedržavni ravni. Na natečaju v kraju Montalcino je v kategoriji posebnih vrst medu osvojil vsedržavno priznanje kakovosti za vzorec medu iz rešeljike. Na natečaju Grandi mieli dltalia v kraju Castel San Pie-tro pri Bologni pa je to najvišje priznanje kakovosti osvojil za kar dva vzorca rešeljikovega medu, kar je izredno priznanje za vsakega čebelarja. Na tem istem natečaju je Settimi še leta 1998 dosegel vsedržavno priznanje kakovosti in plaketo, ki potrjuje, da je bil predstavljeni med osmimi najboljšimi v Italiji. Zanimivo je, da je analiza letošnjih vzorcev potrdila izredno čistost, saj je pri prvem vzorcu pokazala 56%, pri drugem pa kar 69 % prisotnost rešeljikovega cvetnega prahu, kar je izredna redkost, saj po pravilniku že 35-40% prisotnost določenega cvetnega prahu dovoljuje poimenovanje sortnosti strdi. Fausto Settimi skromno trdi, da je treba to izredno čistost pripisati naravni danosti kraških naravnih razmer in rastlinstva. Glede samega rešeljikovega medu pa trdi, da je le odkril in ponovno ovrednotil strd, ki je bila na Krasu poznana že v preteklosti, a je zaradi sprememb v družbi in življenjskih navadah ljudi šla v pozabo. Izraža pa tudi priznanje videmski univerzi, zlasti dr. 15 pripetilo v Ostravi, ko so Jugoslovani Italijane potolkli z gladkim 3:0. Vsak komentar je ob takem izidu odveč, ker že sam končni izid govori o tem, kdo je bil na igrišču in v Evropi na tem prvenstvu najboljši. Italijanski odbojkarji so lahko zadovoljni, da so domov odšli s srebrom, ki so ga dobili samo zato, ker ; so Čehi naredili neumnost brez primere, saj so prijavili zamenjavo enega igralca, na igrišče poslali drugega in tu je bilo deset kazenskih točk, ki so Italijanom odprla vrata v finale. Čehi so v malem finalu premagali razočarane Ruse in osvojili bron, kar je zanje uspeh. ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 Zorattijevi, prof. Barbatiniju in dolgoletnemu rektorju, prof. Frilliju, da so spremljali njegovo delo, pomagali pri analizah in z naukom ter resnim spremljanjem omogočili sedanje uspehe. Čebelar Settimi je s tem uspehom in s priznanji, ki so mu bili dodeljeni v nedeljo, 16. t.m., ponovno potrdil zanimivost te kraške posebnosti, saj je med iz rešeljike res redek in po okusu tudi edinstven med sicer kakovostno zelo dobrimi ostalimi vrstami medu, ki ga točijo čebelarji na Krasu. Ob doseženih uspehih pa Fausto Settimi, ki se zaveda svojih slovenskih korenin in je sinu omogočil, daje obiskoval slovenske šole in se odlično naučil slovenščine, pa rad poudarja, da želi s svojim delom in doseženimi rezultati ovrednotiti Kras, ki je, kar se količine tiče, sicer skop, glede kakovosti pa izredno radodaren. Kraševcem pa bi rad vcepil oziroma poživil ponos in zavest,da je potrebno ovrednotiti trud njihovega dela na tej edinstveni zemlji. 16 ČETRTEK, 20. SEPTEMBRA 2001 AKTUALNO SVETOVNA KONFERENCA SLOVENSKIH ZNANSTVENIKOV IN RAZISKOVALCEV DRUGO SREČANJE Svetovni slovenski kongres v sodelovanju z Univerzo v Mariboru, s podporo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstva za šolstvo, znanost in šport organizira od 20. do 22. septembra letos v Mariboru in na Ptuju drugo Svetovno konferenco slovenskih znanstvenikov in raziskovalcev. Ta se bo začela v četrtek, 20. t.m., ob 9. uri v veliki dvorani U-niverze v Mariboru. Referati in razprave uglednih slovenskih strokovnjakov iz sveta in domovine bodo obravnavali različna področja, in sicer izkušnje slovenskih znanstvenikov iz sveta pri sodelovanju v raziskovalnem in pedagoškem delu v domovini, oblikovanje raziskovalne enote pri Univerzi v Mariboru s posebnim poudarkom na sodelovanju s slovenskimi znanstveniki po svetu, slovensko identiteto, informacijsko družbo in globalizacijo. Na Ptujskem gradu bo potekala razprava o Venetih, ki jo bo dopolnila tudi razstava. Tudi letos se bo srečanja udeležilo mnogo uglednih gostov, naših rojakov iz vsega sveta, ki so se s svojim strokovnim delom in talentom uveljavili bolj ali manj daleč od matične domovine. Omenimo vsaj nekatere. Prvi dan bodo prisotne pozdravili predstavniki prirediteljev in oblasti, med temi prof. dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, prof. dr. Ludvik Toplak, rektor Univerze v Mariboru, dr. Lucija Čok, ministrica za šolstvo, znanost in šport, dr. Jože Bernik, častni predsednik Svetovnega slovenskega kongresa, Franc Pukšič, predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, mag. Magdalena Tovornik, državna sekretarka na Ministrstvu za zunanje zadeve-Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. O izkušnjah slovenskih znanstvenikov iz sveta pri sodelovanju in raziskovalnem pedagoškem delu v domovini bodo govorili prof. dr. Boris Pleskovič (Svetovna banka, ZDA), dr. Dušan Petrač (Nasa, ZDA), asis. Branko Zorn (dr. med., Klinični center, Ljubljana, Ginekološka klinika), prof. dr. Zvonko Fazarinc (Hewlett-Pac-kard Laboratories in Standford univerza, ZDA), prof. dr. Hans j Ferk (Hans Ferk&Partner, Nemčija), Blaž Miklavčič, Litostroj E.I., Ljubljana), prof. dr. Milan Vodopivec (Svetovna banka, ZDA), dr. Patrik Kolar (Slovensko gospodarsko in znanstveno združenje, Bruselj), akad. prof. dr. Alojz Kralj (Slovenska akademija znanosti in umetnosti), prof. dr. Mateja de Leonni Stanonik (University of Tennesse Medical Center at Knoxville, ZDA), dr. Irana Mlinarič Raščan | (Institut Jožef Stefan), dr. Anton Jurgetz (BMW AC, Nemčija). Popoldne istega dne bo govor tudi o oblikovanju raziskovalne enote pri Univerzi v Mariboru s posebnim poudarkom na sodelovanju slovenskih znanstvenikov po svetu. Sodelovali bodo ugledni gostje iz Slovenije in tujine. Ob 18. uri pa bo slavnostna akademija ob dnevu Univerze v Mariboru, slavnostni govornik akad. prof. dr. Jože Krašovec bo govoril na temo: Poti znanosti k edinosti Slovencev. V petek, 21. t.m., bo v veliki dvorani Univerze v Mariboru, Slomškov trg 15, zjutraj srečanje na temo Slovenska identiteta, informacijska družba in globalizacija. Omenimo, da bo med sodelujočimi tudi p. prof. dr. Vladimir Kos (Japonska), ki bo govoril o slovenski identiteti v japonskem okolju. Predviden je tudi obisk Ptuja. Popoldne bo v dvorani Palacij na Ptujskem gradu razprava o Venetih; uvodni nagovor bo imel prof. dr. Jožko Savli, sodelovali pa bodo med drugimi tudi p. Ivan Tomažič (Avstrija), Oskar Kogoj (govoril bo o umetrtiškem in du-| hovnem izrazu Venetov), mag. Lucijan Vuga in drugi strokovnjaki iz ZDA, Italije in Kanade. Zvečer bo v knjižnici Ivana Po-, trča na Ptuju odprtje razstave o Venetih, nakar se bo avtobus vrnil v Maribor. V soboto, 22. t.m., bo v prostorih Univerze v Mariboru konec konference. Informacije lahko dobite na tel. štev: (01) 425 24 40 in (01 )426 33 26 ali po e-pošti na naslovu: ssk.up@eunet.si. ŠTIPENDIJE SKLADA "D. SARDOČ" Upravni odbor Sklada "D.Sardoč" razpisuje natečaj za dodelitev sledečih štipendij: • pet štipendij v znesku milijon lir za učence Zavoda za slovensko izobraževanje. Prošnji mora biti priložen družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov. • pet štipendij v znesku dva milijona in petsto tisoč lir za univerzitetne študente. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov. • s prispevkom družbe Mipot s.p.a. - Krmin se podeljuje štipendija v znesku dva milijona in petsto tisoč lir za študente fakultet inženirstva, kemije in fizike. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: fotokopija univerzitetne knjižice z učnim načrtom in izidi opravljenih izpitov, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov. • štipendija v znesku pet milijonov lir, za podiplomski študij ali specializacijo. Prošnji morajo biti priloženi sledeči dokumenti: potrdilo o opravljenem univerzitetnem študiju s končno oceno, družinski list in davčna prijava vseh družinskih članov. • z namenom ohranjanja lika dr. Dorčeta Sardoča bo sklad dodelil štipendijo v znesku treh milijonov lir za raziskavo v okviru diplomskega ali podiplomskega študija na temo "Protifašistično in protiokupatorsko delovanje primorskih ljudi". Kandidati naj v prošnji navedejo osnovne okvire raziskave ter priložijo dokumente o opravljenem študiju, družinski list in davčno prijavo vseh družinskih članov. V prošnjah morajo biti navedeni podatki o drugih prejetih štipendijah in podatki bančnega računa, na katerega bo štipendija nakazana. Pri dodelitvi štipendij bo upravni odbor upošteval predvsem študijske uspehe in potrebe prosilcev; na osnovi 5. člena statuta sklada štipendije bodo dodeljene do 15. novembra 2001. Za vse potrebne informacije so na razpolago člani odbora Boris Peric (048132545), Zdravko Custrin (0481387310), Vera Tuta Ban (040299632) in Karlo Černič (048178100). Zainteresirani naj dostavijo prošnje do 20. oktobra 2001 v zaprti ovojnici na sledeči naslov: SKLAD - FONDAZIONE D. SARDOČ C/O Studio Legale - Odvetniška pisarna SANZIN, ulica Diaz št. 11, Gorica. PDG / GOSTOVANJE GLEDALIŠČA PTUJ HUMOREN POGLED V ZAKULISJE IVA KORSIC Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica je pred začetkom abonmajske sezone postreglo svojim zvestim obiskovalcem z gostovanjem Gledališča Ptuj, ki je odigralo komedijo Marjetka, str. 89 (Gretchen 89 f. f.) nemškega pisca Lutza Hub-nerja. V prevodu Darka Čudna in režiji Sama M. Strelca, ki je dogajanje prenesel v slovensko gledališko stvarnost, jo je prvič uprizorilo na Slovenskem v lanski sezoni. Glavna protagonista te zabavne igre sta Mojca Funkl, študentka tretjega letnika AGRFT (sedaj verjetno že absolventka), in izkušeni igralec Goj-mir Lešnjak Goje, ki nastopa že vrsto let kot svobodni umetnik, potem ko je bil član Slovenskega mladinskega gledališča Ljubljana in Slovenskega stalnega gledališča Trst. Na letošnjih Dnevih komedije v Celju je predstava prejela kar tri nagrade: nagrado občinstva, nagrado "žlahtni režiser'' (Samo Strelec), nagrado "žlahtni komedijant" (Gojmir Lešnjak Goje). Hubner je uporabil kratek monolog Marjetke iz Goethejevega Fausta, da je z njim razgalil zakulisno dogajanje pri študiju posameznih prizorov ob rojevanju odrske postavitve. Pri tem je postavil vprašanje, katera je prava interpretacija nekega tek- sta, ko pa ga vsak režiser po svoje razume in razčleni. Z ironijo avtor do kosti obere razne tipe režiserjev: starejšega nostalgičnega iz socialističnih časov, intelektualnega, vase zaverovanega ljubljanskega, ki misli, da mu je vse dovoljeno, jezljivega srbskega, neizkušenega "provincialnega" in drznega. Privošči si humoren opis vladal oder na skoro praznem prizorišču, ki ga v ozadju omejuje le prozorna stena z odprtino v obliki profila hudiča. S spretno karakterizacijo predstavljenih značajev je Lešnjak spravil v smeh številno publiko, ki se je nasmejala ob humornem, tudi hudomušnem prikazu zakulisnega odrskega dela, ki še zdaleč ni tako rožnato, kakor si ga morda zamišljata neizkušen mladenič ali dekle, ki bi na vsak način rada stopila na igralsko pot. Tudi na njej ne teče dela dramaturginje, nikdar zadovoljne primadone in mlade igralke, ki mora marsikaj požreti za ljubi kruhek. Vsi ti liki so že skoraj karikature, ki gledalcu prikazujejo navadno zastrto sliko življenja v gledališču. Gojmir Lešnjak je s svojim sproščenim, povsem naravnim nastopom in pretanjeno zmožnostjo hitre preobrazbe v več kot šest različnih likov popolnoma ob- vse gladko, tudi tu prežijo razočaranja, ki pa jih je avtor spretno obarval v humorne barve. Odličnemu Lešnjaku je bila Mojca Funkl vredna partnerica, in čeprav je to njena prva vloga v profesionalnem gledališču, je z njo dokazala, da ji talentov ne manjka in da ji bo uspelo najti primeren prostor v tem malce "norem" gledališkem svetu. 5 3. STRANI GRE ZA... Obenem so bili izglasovani številni popravki, ki bi znatno spremenili začetne načrte. Tako je stvar popolnoma odprta in bo morala dežela, kateri pripada dokončni izrek, upoštevati besede naše občine. Gledano okvirno, so stvari še v polnem razvoju in bodo mogoče zaključene šele po občinskih volitvah, ki bodo maja meseca 2002. Se ti je morda posrečilo kaj več zvedeti o družbi svetega Gervazija in Protazija? Mislim, da ima javnost pravico globlje poznati ljudi, ki nameravajo zagospodariti nad najlepšim delom naše obale. Po-drobnostni urbanistični načrt, ki so ga baje že sestavili, bi moral postati predmet široke razprave in ne ostati domena le nekaterih posvečenih. Se strinjaš? Opažamo, da je več predstavnikov družb, ki vršijo dejavnosti v Sesljanskem zalivu, prisotnih vrsto let in da imajo zato tudi možnosti za pridobivanje naklonjenosti občinskih svetovalcev, s katerimi imajo zelo dobre odnose. Mogoče je prav to krivo, da podrobnostni načrt ni postal predmet široke razprave in da ga naši ljudje v glavnem ne poznajo, medtem ko bi morali biti podrobno seznanjeni o tej pobudi, ki bi spremenila bodočo zgodovino naše občine. Prav zato je imel velik odmev dvojezični letak, ki ga je društvo za socialne in turistične pobude "Sommaripa" v nastajanju razdelilo po vseh hišah naše občine meseca maja. V njem so bili na kratko, toda točno, obravnavani glavni aspekti zahtev, ki so bile predložene ob- čini s strani zasebnih družb in predlogi za resnični turizem v Sesljanskem zalivu, kamnolomu in na obali. Pozitivni odme- vi so prišli največ iz italijanskih krogov, ker obiskujejo v večjem številu obalo in kopališče in bi bili podvrženi zelo visokim dajatvam, da bi lahko to uživali. Župan Vocci je pred kratkim izjavil, da bo od zavrnitve tega načrta imelo prvo in tudi največjo škodo Jadralno društvo Čupa. Kaj meniš o takih izjavah? Zupan in njegovi odborniki levosredinske stranke, ki ga podpirajo, ter nekateri vidni predstavniki društva Čupa so dvignili vik in krik, ko sta bila zamrznjena dva sklepa, ki sta se nanašala na ureditev pomolov štirih družb v Sesljanskem zalivu, nezakonito zgrajenih, za katere je bila predvidena urbanistična sanacija. Vsi so enoglasno in zelo o-stro napadli rabo slovenskega jezika v aktih občinskega sveta, češ da je proti napredku in da je zato škodljiva pri obravnavanju konkretnih zadev. Če se j upošteva, da so ostale tri italijanske družbe molčale, je očitno, da smo bili priča še ene razširjene poteze proti našemu jeziku. Zadeva pomolov je bila vsekakor rešena s sklepi občinskega sveta, ki so bili sprejeti 5. t.m., seveda istočasno sestavljeni tudi v slovenskem jeziku. Načrt predvideva, tako pravijo, tudi gradnjo t.i. "beneškega naselja ", Ne glede na to, da se to naselje ne bi vklapljalo v naravno okolje, bi njegova uresničitev bila po eni strani navadna gradbena špekulacija, po drugi pa bi pomenilo novo, tokrat zares korenito spremembo narodnostne sestave občine Devin-Nabrežina, nakar domačini -staroselci - ne bomo nikdar pristali. Na naši strani so tudi norme notranjega in tudi mednarodnega značaja. Kaj ti misliš o tem? Vprašanje zase je gradnja novega beneško-istrskega naselja v kamnolomu. Omenil sem že, da bi poseg temeljito vplival v škodo slovenske prisotnosti in tudi zaščite, ker bi znali pasti izpod 15% prebivalstva z vsemi negativnimi posledicami, ki jih predvideva zakon 38/2001. V daljšem spisu, ki sem ga naslovil deželni upravi 24. avgusta letos za izpodbijanje predloženih načrtov tudi v zvezi z oceno vpliva na okolje, sem se skliceval na člena 20 in 21 zaščitnega zakona od 28.2.2001, ki obravnavata zgodovinsko in umetniško dediščino ter družbene gospodarske in okoljevarstvene interese, ter zaključil, da bi gradba naselja v temeljih kršila te povsem jasne določbe zakona. Se ti ne zdi, da sama manjšina posveča odločno premalo pozornosti problemom, o katerih sva sepogovorjala? Je to znak utrujenosti ali malodušja? Se vedno ostajam optimist, zlasti če upoštevam našo mladino. Ker ježe nad 80 let slovenski človek pod stalnim pritiskom, včasih krutim in včasih v rokavicah, da bi se odpovedal i svoji narodnosti ali vsaj dostojanstvu in enakopravnosti ter pravicam kot pripadniku narodne manjšine, bo treba, in slučaj naše občine docet, zbuditi zanimanje in potem gojiti našo bit-nost ter zahtevati od javnih upraviteljev spoštovanje identi-! tete svojega bližnjega v njegovih osnovnih prvinah.