Izhaja vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA; 34100 Trst, ulica Ghega 8/1, telefon 60824 , 34170 Gorica, piazza Vittorla 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 1 1 / 84 6 4 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK
NOVI LIST
Povečana številka 100 lir
NAROČNINA:
četrtletna lir 850 — polletna Ur 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. bis
SETTIMANALE
ŠT. 920
TRST, PETEK 22. DECEMBRA 1972, GORICA
LET. XXI.
KAJ NAM POMENI JEZUSOVO ROJSTVO
»Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!« so peli, kot beremo v evangeliju svetega Lukeža, angeli nad betlehemskim hlevom, v katerem je Marija rodila Jezusa in v jasli položila, ker ni imela zibelke. Vse to je tako preprosto, tako v skladu z »življenjsko ravnijo« revnih in romarjev vseh časov, da popolnoma razumemo moderne ateiste in tudi nekatere moderne teologe, ki se jim zdi, da si Bog pri svojem rojstvu ne bi bil izbral tako otipljive, banalne revščine in take nehigienskosti hleva; če bi bil Bog, bi si bil moral izbrati vendar kak bolj poetičen in tajinstven prihod na svet, ne iz ženskega trebuha na slamo v jaslih. Bilo bi bolj logično, da bi se bil morda izkrcal iz ogromne vesoljske ladje z nadsvetlobno hitrostjo. Nedvomno bi bil njegov prihod povzročil večjo senzacijo in morda bi bil spreobrnil celo rimskega cesarja Avgusta; svetovna zgodovina bi bila zavzela drugačno smer in vse bi bilo danes boljše urejeno, posebno če bi bil dal pismoukom vse podrobno zapisati in potrditi s pričami, ali pa če bi bil lastnoročno napisal svoje nauke. Danes bi ne bilo treba nikomur dvomiti, če je res prišel.
Še boljše pa bi seveda bilo, če bi bil odložil svoj prihod do naših dni in da bi se lepega dne med grmenjem in bliskanjem pojavil iz oblakov, šel v Stekleno palačo Združenih narodov in tam govoril svojo Pridigo na gori in kar bi še imel povedati. Radio in televizija bi njegove besede takoj raznesla po vsem svetu, morebitnim apostolom bi bil prihranjen znaten trud in seveda vse nevarnosti, poleg tega pa bi bilo vse skuvaj veliko bolj verjetno in učinkovito. Marsikomu bi bili prihranjeni verski dvomi, raznim sodobnim teologom pa zadrega zaradi klavrnosti in revščine vsega tistega, kar je zapisano v evangelijih in v apostolskih pismih o Jezusovem zemeljskem življenju. Tudi neglede na hlev in jasli je tega dovolj: družina tesarja, begunstvo, delo od mladih nog, revščina, nikdar ni imel nobene lastnine, niti lastnega osliča ni premogel, peš je vandral v vročini in mrazu po prakii, blatu in kamenju Svete dežele. In nazadnje izdaja, trpljenje, križ. Zelo verjetno tudi ni bil lepotec, ker lepota je prevelik privilegij. Bil je po zunanjosti povprečen Jud, ki ga ni bilo lahko prepoznati med drugimi. Zato so potrebovali tisti, ki so ga prijeli, izdajavca, da jim ga je pokazal, če bi bil lep in za glavo višji od drugih, bi Ra bilo lahko prepoznati. Kako lahko razumemo tiste teologe, umetnike in druge, ki so vedno skušali in še danes skušajo vse to poduhoviti in spraviti na neko višjo, bolj higiensko, bolj reprezentativno, poetično, e-stetsko in abstraktno raven, v simbole!
Lahko bi bil prišel na svet v kaki poe-(nadaljevanj e na 2. strani)
v. <■
• ■	,	■	šS
• -v :.'	v '
- 'Ar/ ■"
v
-AT'
* • V-
A' >>■
■ .
.-mm
Motiv iz Prednika
Foto M. Magajna
\/esele boiiČne praznike	
in srečno novo leto	
ieli naročnikom,	
bravcem, sodelavcem in	vsem Slovencem
	IVOVI LIST
IZZIVANJE SLOVENSKEGA LJUDSTVA
šlo za nacistično oziroma manjšini sovraž-
Dne 1. decembra t l. je imel Klub slovenskih študentov na Dunaju svoj občni zbor, na katerem so razpravljali tudi o intervjuju, ki ga je dal avstrijski zunanji minister dunajskemu dnevniku »Kurier«, in s tem v zvezi sprejeli -posebno izjavo. O zadevi smo v našem listu prejšnji teden že poročali in objavili komentar, zato bomo obširno izjavo slovenskih študentov na Dunaju objavili le v povzetku in naglasili zlasti tista dejstva, ki so javnosti premalo znana oziroma se o njih premalo govori.
V prvi točki izjave je govor o resničnih vzrokih odprave obveznega dvojezičnega šolstva na južnem Koroškem leta 1958 in o načrtno pripravljeni nacionalistični gonji kmalu po podpisu državne pogodbe 1. 1955, v kateri so se »vse grupacije avstrijskega meščanstva v enotni fronti« znesle nad njegov obstoj. Znano je, da se še danes v Avstriji, kadar hočejo opravičiti Wedenigov odlok o odpravi obveznega dvojiezičnega šolstva iz leta 1958, radi sklicujejo na takoime-novane »šolske štrajike«, v katerih naj bi se izražal množičen ljudski odpor proti tej šolski uredbi, iki jo je bila uveljavila začasna koroška deželna Vlada v času zavezniške zasedbe leta 1945. V resnici pa omenjeni »straj-ki«, ki jih je organiziral »Hoimatdienst«, sploh niso zavzeli talkega obsega, kot bi si kdo mislil, marveč so jih pod vplivom ščuva-nja nemških nacionalistov izvedli v izredno malo šolah, približno petnajstih od vseh 110, v katerem so pred 22. septembrom 1958 poučevali dvojezično.
Slovenski 'študentje na Dunaju poudarjajo, da se je celotno avstrijsko meščanstvo takrat, ko se je zagnalo proti obveznemu dvojezičnemu šolstvu, dobro zavedalo njegovega pomena za nadaljnji dbstoj slovenskega naroda, ločenega od matične domovine; pri tem ni Šlo le za osamljeno akcijo Karntner Heimatdiensta, marveč tudi vseh avstrijskih meščanskih strank, tako ljudske, liberalne in socialdemokratske, kajti cilj teh sil je po mnenju Kluba slovenskih študentov politično uničenje slovenskega naroda na Koroškem.
Odprava obveznega dvojezičnega šolstva je dala novega poleta nemškim šovinistom, ki prav do današnjega dne z najrazličnejšimi grožnjami nadaljujejo z odvračanjem slovenskih ljudi od prijavljanja k 'dvojezičnemu pouku, zato so po mnenju slovenskih študentov besede avstrijskega zunanjega ministra Kirchschlagerja, ki je v intervjuju govoril o nekakšnem širokogrudnem sistemu dvojezičnega šolstva tja do gimnazije »izzivalno zasmehovanje slovenskega ljudstva na Koroškem.«
Druga točka izjave polemično zavrača govorjenje avstrijskega zunanjega ministra o nekakšnih »željah manjšine«, ki naj bi jih že uresničila avstrijska vlada in pravi, da ne gre za nikakršne želje, marveč za pravice, ki so mednarodno garantirane in jih je Avstrija dolžna izpolniti, ker »si jih je slovensko ljudstvo priborilo v partizanskem boju, na katerega so se avstrijski diplomati ob uresničitvi državne pogodbe sklicevali, češ da je tudi Avstrija doprinesla k antifašističnemu boju.«
V zvezi s Kirchsohiagerjevimi besedami, da pri nedavnih dogodkih na Koroškem ni
no gonjo, marveč da so do odstranitve dvojezičnih napisov dovedla »čustva«, slovenski študentje na Dunaju ugotavljajo, »da se za talko zamegljevalno izjavo skriva določena politična usmerjenost, ki ima v nacionalnem vprašanju na Koroškem isti glavni cilj kot ga ima napadalno koroško nemškonacionali-stično meščanstvo in veleposestništvo: politično uničiti slovenski narod na Koroškem.« Izjava v svoji četrti in zadnji točki prav tako zavrača besede avstrijskega zunanjega ministra, da gre pri germanizaciji na južnem Koroškem za »prirodno asimilacijo«; s to besedo ni mogoče opravičiti nacionalističnega pritiska, šovinistične gonje in neizpolnjenih pravic, za čemer se skriva težnja avstrijskih oblasti po razbitju sklenjenega Slovenskega narodnostnega ozemlja na Koroškem in s tem po uničenju slovenske manjšine.
Klub slovenskih študentov na Dunaju zato takole sklepa svojo izjavo:
»Kirchschlager razširja laži o nekih »izpol-
(Nadaljevanje s 1. strani)
tični, eksotični državi, na primer v Indiji, Mezopotamiji, v Egiptu ali na Kitajskem, da bi ga bilo mogoče uokviriti v svet svetovne poezije, mitologije in filozofije, ali sredi kakega mnogoštevilnega naroda, ki se je lahko ponašal s slavnimi vojskovodji, zavojevavci in zakonodajavci. Toda izbral si je neromantično, revno Judejo in majhen narod, ki je bil poleg tega že tedaj eden najbolj zasovra-ženih na svetu in je to ostal do današnjih dni — krivda in vzrok preganjanja je že v tem, pripadati temu narodu.
Toda za nas, za majhne, za revne, za romarje k daljnim ciljem, za pripadnike malega naroda, za zatirane je prav v tej njegovi odločitvi najočitnejši dokaz, da ni bil demagog ali filozof, ampak pravi Bog. Vsak drug bi si bil izbral lažjo pot, le Bog si je izbral najtežjo. Hotel je biti poleg svoje božje narave tudi človek do konca, do zadnje negativne posledice človeškosti, v vsem, tudi v revščini in trpljenju, tarča sovraštva in zaničevanja. In čeprav govori o osličku in vo-ličku, ki sta ga grela v hlevu, le pobožna legenda, ji najbrž lahko popolnoma verjamemo. K življenju, ki si ga je izbral za svoje zemeljsko bivanje, so spadale tudi živali kot živ del revščine, kmečkega dela, preprostosti in božjega stvarstva. Lahko si ga predstavljamo, kako je na svojih vandranjih z apostoli prijazno pogledal in pobožal vsako domačo žival, mimo katere je prišel, in potrepljal po glavi pse, ki so se vzpenjali po njem.
Če bi bil zvit in oportunist, če bi mu bilo šlo za učinkovitost in ugled ali za »življenjski standard«, bi se bil napravil za Rimljana, za pripadnika vladajočega naroda z veliko državo in svetovnim jezikom, kjer bi bili imeli njegovi govori večji odmev kot v majhni, zaprti Palestini. Toda hotel je biti po rojstvu Jud. Jud pa je pomenilo takrat naj-brže še večji izziv za vse oboževalce kolosal-nega, kvantitete, števila, množičnosti, povprečnosti, vistousmerjenosti in malikovav-sko češčenih cezarjev-voditeljev, kakor pa pomeni danes za take ljudi in narode biti Slovenec, ne se hoteti p~ilagoditi večinski men-
njenih pravicah« Slovencev na Koroškem, medtem ko dejanski avstrijski politiki gre za odpravo in uničenje demokratičnih pravic slovenskega ljudstva. Kirchschlager govori o željah manjšine namesto o mednarodno garantiranih pravicah, ki jih je avstrijska država dolžna izpolniti. Kirchschlager se odkrito in javno postavlja za šovinistične razgrajače, jih ščiti, posredno podpira in omalovažuje njihovo teroristično dejavnost.
Kirchschlager zanikuje obstoj slovenskega zaključenega področja in govori o »neizbežni asimilaciji« namesto o nacionalističnem pritiskom, ki ima cilj politično, uničiti slovenski narod na Koroškem.
S Kirchschlager j evimi stališči in z izvajanjem teh stališč v dnevni politični praksi se bo socialdemokracija prav gotovo v večji meri razkrinkala v očeh tistih Slovencev, ki so v SPČi videli edinega možnega zaveznika v stremljenju proti nacionalnemu zatiranju, in se bo tudi zanje pokazala v pravi luči: kot pomagač vladajočega avstrijskega meščanstva, ki ima interes, da razbije ozemeljsko enotnost slovenske Koroške«.
taliteti in narodnosti, kvantiteti in lagodnosti, ne biti duševno len, ne iskati varnosti in standarda za vsako ceno, ne biti konformist, ne biti bojazljivec, imeti pogum do lastnega bistva in do lastnega mišljenja. Biti Jud je pomenilo živeti nevarno, biti večno sumljiv okupatorskim oblastem in kvizlingom, pripadati revnemu in izkoriščanemu kolonialnemu narodu, in se borili za pravico zatiranih, za resnico, za svobodo ter vztrajati kljub vsem težavam, če bi prišel Jezus danes na svet, gotovo ne bi bil Američan ali Rus, pa tudi ne Anglež, Francoz, Italijan ali Švicar še manj seveda bojazljiv, duhovno okrnjen asimiliranec. Morda bi bil Slovenec, morda Hrvat, morda Albanec, morda Bask, Katalonec, Bretonec, Lužiški Srh, Litvanec ali Ukrajinec — ali pa morda spet Palestinec, toda arabski, iz begunskega taborišča v Gazi. Ne iskal bi si ugodnosti in lenobnosti državljana in intelektualca velikih držav, ampak bi se tudi tokrat znašel med revnimi, majhnimi in zatiranimi.
Zato ne verjamemo, da so mislili angeli, ki so oznanjali Njegovo rojstvo, na tak mir, kot ga imajo v mislih Nixon, Brežnjev, Kis-singer, Le Duc Tho, resolucije Združenih narodov in konferenca o evropski varnosti. Ne, v mislih so imeli dušni mir ljudi, »ki so blage volje«, ki živijo v miru z lastno vestjo, ker ne delajo krivic, ampak se borijo proti tistim, ki jih delajo. Mir nasproti krivicam, zatiranju, izkoriščanju, laži in demagogiji ni mogoč — proti takim je nastopil Jezus z o-strimi besedami, z obsodbo pa tudi z bičem. In zato potvarja njegovo božjo in človeško naravo ter njegovo besedo, kdor ga skuša napraviti za predhodnika sodobnih pacifistov za vsako ceno, za oznanjavca miru, ki bi bil le plačilo za učinkovitost nasilja, za bojazljivost konformista, ki se boji boja. Biti kristjan, iti za Njim, pomeni in je vedno pomenilo boj proti lastnim grehom in tujim krivicam, laži in zatiranju, ne pa prikimavanje, frazarjenje in kinkanje v lagodni varnosti ob strani mogočnih.
To je tisto, kar nam pomeni Jezusovo rojstvo.
KAJ NAM POMENI JEZUSOVO ROJSTVO
KAJ SODITA MIHEC IN JAKEC O STAREM LETU
— Na, si vidu Jakec, pej je spet pasalo ano loto. Kaku hitro teče čas!
— E ja, stari postajamo.
— Kej stari? Drugi ledje morbet res postajajo stari, ma ne midva. Midva sva se letos prouzaprou pomladila. Kej si poza-bu, de so nas vzeli dol jen de so nas Vlili' na novo. Taku smo — ku tič Feniiks — ustala iz pepela v novo žiuslenje. Jn taku srna zdej tle nova, frišna jn koražna ku še nikoli. E, dragi imoj, še borna toulkla ta zgun.
— Še, še. Jn se spouneš, kadaj so nas vzeli u popravilo? Hmali pole, ke smo prvega aprila začela spet naše razgovore u Novem listi. Buhvej, de si niso misleli: »Zdej ke sta se spet začela razgovarjat, jeh ne moremo pestet na turni taku raztrgana jn preluknjana.« Jn taku so nas vzeli u delo.
— Češ reč? Ma jest be relku, de so nas poprauli zastran nekej druzga. Ti moreš pre-mislet, de se je že celo leto govorilo od volitev za nov občinski svet. Jn — se zna — tudi midva srna strašno popularna, u celem Trsti, za zvolitev žepana. Jn zdej vsi znamo, de jn med Slovenci tudi zastran našeh pomenkov. Jn taku so pr komuni misleli: »mi bomo ledom narbol ustregli, če bomo pokazali, da šacaimo Mihca jn Jakca. Zatu dejmo jeh zrihtait, de bojo Eku novi jn ledje bojo hvaležni jn kontenti.« — Jn talku je tudi blo. Jn pole kadar so pršle volitve je dobu žepan kej jest znam kOlko taužent preferenc jn taku ostdl na svojem mesti. Si zastopu zdej?
— A zatu je dobu tolko preferenc!
— Kej si pej mislu? Politiko je treba znat delat. Ses samemi oblubami ne gre več. Jn če kej nardijo, morejo naredet pred volitvami. Po volitvah nima več nobenga pomena. Sej zdej se prpraulajo tudi volitve za deželo. Boš vidu, de bojo spet ikej nardili.
— Be znalo bet. Je morbet res, de ledje se ne kontentirajo več ses samemi oblubami. Samo mi Slovenci smo tašni.
— Tisto je pej res: ml smo z malem za-dovolni. čeglih si tudi mi kašenbot kej želimo, postaumo reč kej zastran šul ali zastran dvojezičnosti. Se spouneš na tiste sestanke po vaseh, na Opčinah, na Proseki jn ne znam še kod, kaku je hodu tisti pre-staunilk od komuna okuli nas jn nas praša-vau, kako se reče tej dolini, kaku unmi bre-gi, kašne zaslužne može jemamo Slovenci, de be po njeh poimenovali kašne ulice. Jn vse smo mu lepu povedali j n pole je šou. Jn nobeden ga ni vidu več. Nanka u Trsti, ke so ga lifraili vele dol u Rim. Jn od taJkrat se ni neč več govorilo od teh jemen. Tudi tu pasano leto je šlo, ne da bi se 'kašen kej spounu.
— Eh, Slovenci smo dobri jn potrpež-livi ledje. Tu nam priznavajo tudi taki, ke nas ne morejo videt. Videš, je pasalo celo leto, odkar so bli tisti naši prestauniki pr Colomboti. Smo lepu dobili zagotovila jn ob-lube jn tam je ostalo.
— Znaš, meni se zdi, de je ta glavna kunšt državnikov jn politikov ta, de se znajo dobro otrest ledi, ke jeh bodejo šekirat za vse
sorte. Jem magari oblubejo vse sorte, samo de grejo skuzi vrata. Jn kadar zginejo, pokažejo ježek za njimi jn vzdihnejo: »hvala Bogu, so šli.« Kej ni, postaumo reč, u Au-striji glih taku?
— A ja, letos so jemeli u Austriji celga hudiča zastran tisteh tabel.
— Ta prvi ke jeh je zmislu na njeh douž-nusti je biu tisti štedent Šturm, ke je napi-sau na tablo tudi slovensko jeme. Se zna, oblast je bla forte jezna jn so mi nečko nardili proces. Ma mu niso očitali, de je napi-sau slovensko jeme, ma samo, de je naredu državi Ikej jest znam kolko grošev škode, zatu ke je prefarbau državno tablo. Jn pole, se zna, je vse skupej šlo u neč. Jn pole se je oblast odločla, de bo vselih nardila nekej slo-venskeh tabel, ke be jeh mogla naredet že ne znam kolko let od tega. Jn kadar so ble table narjene je pej ratau ceu hudič. Ko obsedeni so šli tisti hajmatdimsti povsod j n vse tiste table uniičli. Jn policaji so gledali jn se tudi smejali. Jn nanika anga niso priimli, zatu ke je naredu državi škodo. Jn pole, ke so vidli demonstracije u Jugoslaviji jn diplomatske note, se pej ministri zgovarjajo, de je blo vse Skupej samo emocija.
— Kej je pej tu?
— Kej jest znam. Tu je ana taka diplomatska beseda, ku de be teli reč, de smo Slovenci preveč sentimentalni, zatu ke cevno ostat Slovenoi, de sej je vse ena figa.
— Ma Nemcam pej ni vse ana figa. Sej so tabat krčali, de četno ses tistimi tablami poslovenit Koroško, ke je nemška jn nemška j n nemška.
— Videš, jn austriski ministri be zdej najrajši za vse skupej dali krivdo Sloven-cam, ku češ, de so uani krivi, zatu ke so ses svojo emocijo sprožili še nemško emocijo. Če be lepu moučali, be ne blo nobene emocije.
— Samo jest be reku, de je med slovensko jn nemško emocije nekej razlike. Zatu ke Slovenci u svoji emociji niso nobenga pre-
tepli, hajmatdinsti so pej natoukli anga slovenskega občinskega odbornika, de je še zdej u špetali. Videš, tašne so emocije.
— Znaš, bol ku je narod velek, bol velike emocije jema. Sej tudi tle pr nas so fašisti že marsikaj hudga nardili. Tudi u pasa-nem leti. Tudi letos so marsikaterga natoukli, nastanili marsikatero bombo jn če slučajno Oblast po pomoti kašnega prime, pride prou hmali spet ses pržona. Narbrž si tudi naši, ku avstrijski ministri, mislejo, de so vse skupaj samo emocije. Magari do zdej še niso rekli tega, ma mislejo si prou gvišno.
— Ma u pasanem leti smo jemeli še ano drugo sorto emocije. Narprej se je začelo gor u Minheni na tisti športni olimpjadi, kamer so arabski komandosi postreljali izraelske športnike. Jn pole, se zna, so pej Izraelci napadli Libanon jn bombardirali nekej vasi.	*
— Ma tu je vre blo tudi prejšnja leta, tu ni blo samo letos.
— Jemaš prou. Letos so bla nova eksplozivna pisma. Smo vre tolko napredovali ses tehniko, de ti lahko pošleš komi (tašnemi, ke be ga rad poslau s tega sveta), de mu pošleš lepu po pošti ano pismo. Jn kadar ga tisti odpre, pismo eksplodira jn ga raznese. Ni tu kunštno?
— Ma lora bom mogu ahtat zdej za praznike, če bom dobu kašno voščilo u pi-stni, ga ne bom odpru, ga bom mesu na policijo.
— Mihec, ne stoj se neč bat. Kadu bo tebi pošiljau eksplozivna pisma? Nisi tolko pomemben, de be cilali nate. Bodi brez skrbi. Tašna pisma pošiljajo samo velikem glavam. Dokler ne začne vojska, smo brez skrbi.
— Praveš: »dokler ne začne vojska«. Jn kej misleš, de ne be lahko tudi pr nas začela vojska. Znaš, de u letošnjem leti je blo ne znam kolko vojsk. Ene kar naprej, ku demmo reč u Vietnama, ke se nanka ne spounem več, kadaj je začela. Pole tašne na rate, koker pr nas štrajki. Mislem tisto vojsko sez Izraelom jn Arabci. Nomalo je mir, pole se namalo streljajo jn bombardirajo, pole je spet mir jn se samo grdo gledajo. Jn si pošljejo samo kašno eksplozivno pismo. Jn taku gre naprej, brez konca.
— Ma znaš, Mihec, so še tudi druge vojske, ke se malo al neč ne piše. Si znou ti, de je u Tibetu gverila? Al pej u tisti portugalski koloniji Angoli? Al pej tam na Španskem tisti Baski? Al pej na Irskem u tistem Alstru, kamer se dajejo protestanti jn katoliki? Jn u kolkeh krajeh je taku napeto, de vsak cajt lahko kej poče? Jn narbol žalostno je pej tu, de Združeni narodi tudi u pasanem leti niso nardili prou neč. Ti Združeni narodi so bli narjeni glih zatu, de be vsako reč po-glihali z lepa. Ledje se pej toučejo jn ubi-vajo po celmi sveti, ku de be Združeneh narodov ne blo. \Jn vsi znamo, de če velesile rečejo de bo mir, bo mir. Če bojo pej rekle nej bo vojska, bo vojska. Jest ne znam, zakej nanka trosejo dnar za tiste uradnike pr Združeneh narodeh. Jn povrh vsega je tajnik an Avstrije. Jn od Avstrije smo se pej glih prej menli.
(Dalje na 4. strani)
Alojz Rebula Teta Galicija
Prav za bližnje božične in novoletne praznike nam je naš primorski rojak Alojz Rebula, slovenski pisatelj, ki se od knjige do knjige vedno bolj dviga v vrhove slovenske književnosti, podaril novo knjigo, roman Divji golob. In to komaj dober mesec potem, ko je pri isti Mohorjevi družbi v Celju izšla njegova knjiga Smer inava ibemil(ja. Ta najnovejši Rebulov roman je postavljen v prva povojna leta in se odvija deloma v tedanji Sloveniji in deloma v tržaškem okolju. Ker se delo zelo lepo bere in ker uspe pisatelj v napetem pripovedovanju povsem osvojiti bravoa, je gotovo, da bo našlo pot v najširše plasti. Zato tudi ne potrebuje posebnega priporočila. Radi ponatiskujento zaključen odlomek iz prvega dela te Rebulove knjige.
Uredništvo
Teti je bila sestra umrla, Galicija je bila zdaj sama v tistem mestnem zaboju, ki ga je v ruti in polna vedrine imenovala stanovanje: nič drugega kot kuhinja in soba. V primeri z njima se mi je pritličje podeželske šole, v katerem sem bil dotlej stanoval, zdelo apartman v palači sredi gozdov. Tja si prihajal z občutkom pajka, ki leze v svoj zapredek: uličica s tla kom iz rčnih kamnov, nato lesen porton, ki se mu je bila barva zvarižila v mrežo lusk, v uma-zani rumenini veže vrsta smetnjakov.
Na stopnicah tega blokca si srečaval železničarske kape, upokojence, dimnikarja, ki je zjutraj odhajal z navitim žičnim omelom čez ramo. Zali breg, sicer snažno mestece z nečim slovesno zelenim od kostanjev in od reke, je tu veneval v proletarski zatok. Na hodniku v prvem nadstropju je poleg Galicije stanoval u-
reki, sem zaživel svoje novo življenje. Tu se je nad mojo mladostjo razprla dobrotna Galioiji-na ruta, tisti njen tako tolažljivi pogled, ko da bo na svetu kaj kmalu vse prav.
Tisti večer, ko je mama odšla, je zunaj vršelo, veter je zavijal po volčje in spreminjal oknice v en sam šklepet. Ležal sem, še topel od maminega umivanja, in hiša se je v temi sklanjala nadme kakor prezebla prikazen s škripajočimi čeljustmi. Teta mi je bila določila kavč v sobi, na kateri mi je bilo potem usojeno prespati okupacijo in še nekaj let svobode — kljub kolajnam, s katerimi se je bil vrnil iz gozdov, si namreč oče ni znal nakazati kaj boljšega kot dve samostanski sobi, od koder si moral po vodo nadstropje niže.
Kavč je stal na desno ob steni, ko si odprl v sobo. Pravokotno nanj , vmes pa ni bilo več kot meter prehoda, je stala zakonska postelja, čez dan pregrnjena s pregrinjalom mahovna-te barve. Zdela se mi je velikanska, edina velika reč v tisti utesnjenosti.
Teta se je tisti večer morala nekoga otepati, preden je prišla sama spat. Bila je brkata soseda z dna hodnika, ki ji ni bil ušel večerni obisk pri Galiciji, pa je prišla pozijat. Slišal sem, kako spretno me je Galicija zavarovala pred njeno lakomno radovednostjo. Bil sem fant s podeželja, očeta in mater so iz izselitvenega pasu ob Savi odvlekli v Nemčijo, na hrani in stanovanju bi bil pri nji, hodil bi v gimnazijo.
»Ni tista egospa njgova mati? Ta pe kar prečedna za kmetico!«
Slišal sem Galicijo, ko je rekla veselo: »To pa je znano, da so Dolenjke lepe ženske!«
Potem je prišla.
Sklonila se je nadme.
»Spiš, Jordan?«
Nisem odgovoril. In tedaj sem čutil, kako mi je podvihala rjuho in mi potegnila odejo do brade. Ah, moja čedna mama ni znala tako.
Nato sem na čelu zaslutil znamenje križa, v katero je zatipal njen prst. Šele tedaj sem se izdal, objel blazino, zajokal. Ne, ker je mama odšla in ker sem bil pri njej, Galiciji, ampak ker je vse bilo tako grozansko čudno, mestne strehe naokrog in zelene uniforme po ulicah in veter v oknicah...
Pozneje, še zmeraj med rafali vetra, sem zaslišal rahel rožljaj, ko je Galicija odmolila rožni venec in ga spustila v kupček na nočno omarico.
»Za kaj ste molili, teta Galicija?« sem se oglasil.
»Tudi za to, da bi tvoja mama brez nesreče prišla tja, kamor je namenjena.«
»Kdo pa naj jo varuje?«
»Angel varuh, Jordan.«
Zaspal sem v belem prividu angela na poti proti Rogu.
Tu, v Zalem bregu, pa je ostal neki drug angel, ki me je šel naslednjid an vpisat na gimnazijo, zaradi mojih začetnih neuspehov o-biral profesorja za profesorjem, me na Miklavževo presenetil z rdečim parkljem s košarico piškotov na trebuhu, pomival in šival in pel okrog mene... Kosilo je Galicija ponavadi skuhala na večer za naslednji dan, in ko se je potem popoldne vračala od pospravljanja pri tej ali oni družini1, je iz njene rute kar naprej žuborelo razpoloženo brundanje. Naj se je v okupiranem mestecu godilo karkoli, sem iznad svojih knjig lahko zmeraj naletel na tisto blažeče sporočilo iz njene rute, češ: Nekoč bo vse prav.
Na stopnicah sta se srečavala kaplan in ilegalka od Rdeče pomoči; po vsakem tistem Obisku je Galicija globoko vzdihnila in se potem kmalu zvedrila v svojo običajno ravnovesje. Prav tako vedra mi je nekoč v pomenku priznala, da si je bil mož v živčni razrvanosti vzel življenje.
»Pa 'ima dobri Bog usmiljenje s takimi revčki,« je pristavila.
Nekoč — bilo je po obisku kaplana, slokega človeka inteligentnega videza — je prišla (Nadaljevanje na 5. strani)
O STAREM LETU
po niti, de be bli vsi čnnii. Danes ipej mulci nanlka mečejo bet prašani jn če jem učite! da slab red, protestirajo, demonstrirajo jn štrajkajo. Sej je padu svet na glavo.
— Ne, Mihec, ni padu na glavo ma jema u glavi svinc. Sej sm ti zadnič pravu od svinca, ke je u zraki jn tudi u jedačah. Jn ta svinc se nabira u glavi. Jn več ke ješ, več svinca jemaš u glavi. Jn taku jemajo narveč svinca un glavi glih ministri jn od govorni či-nitelji, ke hodejo dosti po banketah, sprejemih jn delovnih večerjah. Pole jem ne pade u glavo druzga, ku hodet gledat, kašna je luna odzad jn pobirat kamnje na luno. Sm, sm na Kras nej be pršli pobirat kamnje po gmajni jn magari tudi škovace!
— Posluši, Jakec, meni se zdi, de vselih namalo preveč kritiziramo jn morbet naše kritike nanka niso konstruktivne. Jn tu ni prou. Vidi, zdej pred prazniki dejmo Pašem ledem reč kašno dobro besedo jn jem vsaj voščet vesele praznike.
— Jemaš prou. Alora jest, Jakec, u imeni obeh voščem vsem zavednem Slovencam prou vesele božične praznike jn srečno Novo Leto. Jn de bi u novem leti dihali brez skrbi jn se kopali u čistem murji. Vsem sku-pej želimo dosti dobrega jn lepega.
MIHEC jn JAKEC
pokojeni davkar in še naprej vdova po mesarju, velika ženska z brki, ki je neprestano nekaj vlagala v kis. Na koncu hodnika j bilo skupno stranišče, za katero je imela vsaka stranka lasten ključ.
Bil je blokec brez otrok, stopnice so ves dan mrlele v zatohli tihoti, samo dimnikar jo je vznemirjal, kadar je z nekakšnim neodgovornim požvižgavanjem prihajal in odhajal z omelom čez ramo.
Tu, med kuhinjieo z zidanim štedilnikom in večjo sobo z razgledom na vrbo žalujko ob
MIHEC IN JAKEC
(nadaljevanje s 3. strani)
—O, lepa reč! De be vsaj kej mardiili Zastran umazanega zraka jn murja! Tle pr nas so letošnje poletje prepovedali se kopat u murji; pole so ponekod pestili, drugod pej ne. Sm prou radoveden, kaku bo tu leto ke pride. Boš cidu, de se bojo na umazano murje zmisenli šele tabat, kadar bo toplo jn kadar bo že kašen zbolu zastran murja.
— Prou gvišno bo taku. Kej češ, zdej so volitve kumej pasale jn vsi politiki štejejo svoje zmage. Pole se po malem vre prprau-lajo na volitve za deželo. Kadu bo zdej mislit na murje, ke je taku mres?
— Kepej, samo volitve jem grejo po glavi. Posebno mulariji. Uani kumej čakajo na volitve. Narprej so bli Vsi Sveti jn narodni prazniki. Pet dni brez šule. Pole štrajkajo profesorji — Šule ni. Pole med anem jn drugem je treba naredet še must. Jn spet šule ni. Jn zde) bojo prazniki jn novo leto jn spet štirinajst dni meč šule. E’ jemajo le-pu danes otroci. Ma mi, ke smo hodili u šulo pod Francam Jožefam, smo mogli jet u šulo dvakrat na dan; zjutraj jn popoudne. Jn nismo nanka sanjali od kašneh štrajkov. Ce be samo zrekli kej tašnega, be jeh dobili
Kaj nam je povedal Alojz Rebula
— Tako z desne kakor z leve je slišati kakšen glas negodovanja na račun ideološke pozicije, na katero postavljate glavno osebo svojega romana »Divji golob« Jordana Ko-šutnika. Za ene je preveč strpen do komunizma, za druge pa je do njega preveč zadržan. Kaj pravite k temu?
— Če takšni glasovi res obstajajo, je zame to dokaz, da se mi je posrečilo postaviti Jordana Košutnika natančno tja, kamor sem ga hotel postaviti, se pravi zunaj vsakega ekstremizma.
— Torej v neki dovolj lagodni sredinski prostor brez politične načelnosti?
— Politični idiot Jordan Košutnik menda ni. Ker hoče biti predvsem duhovnik, mu gre v prvi vršiti za eno samo načelnost: za načelnost evangelija. Spričo nje mu je seveda politika drugorazredna zadeva, kakor duhovniku tudi mora bita. Fanatizem mu je tuj, tako z leve kakor z desni. Kakor je bil tuj Kristusu, ki prav tako ni bil odpadnik kakor ni bil zelot.
— Ste mogoče doslej doznali kakšen glas, da ste utegnili biti krivični do kakšnega visokega cerkvenega predstavnika, ki je mimogrede omenjen v romanu?
— Od vrste duhovnikov, ki so roman prebrali, sem na formalno vprašanje — zakaj v tem je bil zame hud problem vesti — slišal samo odgovor »ne«. Za kakšnega laiške-ga bralca sem bil preveč širokosrčen.
— Zakaj ste v romanu spremenili vrsto geografskih imen, začenši z Ljubljano,' ki je postala Brljana, in s Trstom, ki je postal Trontelj?
— Nekateri prijatelji literati, ina katerih mnenje dam dosti, vidijo v tem spodrsljaj od moje strani. Zaenkrat mi te prekrstitve nli žal. Naredil sem jo iz težnje, da v naš prostor pogledam malce oddaljeno, iz neke ironične distance, brez vsakršne sentimentalnosti. Sicer pa sem si izraz Kakanija za
raj ko Avstrijo izposodil pri Robertu Musilu, piscu romana Človek brez posebnosti. Po dogodkih na Koroškem je kot nalašč tudi za še živečo Avstrijo.
— Ali ni v izrazu Brljana nekaj zafrkači je, v kateri je čutiti rezervo zamejca, ki je ves povojni čas pogrešal v slovenski prestolnici več bistrovidnosti v vprašanjih našega narodnega obstanka?
— Takšen vtis prepuščam svobodni dojemljivosti bralca.
— Trontelj za Trst pa je hudo provincialno ime, se vam ne zdi? In vendar ima italijanski Trst ambicijo, da bi bil več kot provincialno mesto, da bi bil nekakšna izpostavljena konica Evrope, ali ne?
— Ostane Tronteglio, kljub vsem svojim evropskim popadkom.
— Je teta Galicija, v kateri vidijo nekateri najbolj uspel lik v romanu, izmišljena? Ali stoji za njo kakšen model?
— Za likom tete Galicije stoji resnična zgodba, kombinirana z likom ženske, ki še živi.
— Je sama zgodba romana izmišljena?
— Izmišljena je podoba na mozaiku, a v njem ga skoraj ni kamenčka, ki ne bi bil vzet iz resničnosti.
— Je res, da ste ob izročitvi rokopisa Mohorjevi družbi priložili tudi neko spremno pismo?
— Da, rokopis sem pospremil tudi z dve strani dolgim spremnim pismom, kar sicer ni v moji navadi, saj mora govoriti rokopis sam od sebe. iPri tem pismu mi 'je šlo predvsem za to, da preprečim dragi založbi Antona Martina Slomška kakšno morebitno nevšečnost glede na to, da sem si vzel za roman temo, ki je bila v našem povojnem pisanju dejansko tabu.
— Mislite to pismo objaviti?
— Ne, ker objava ni potrebna.
— Bralci imajo vtis, da vam je bolj uspel prvi del, ki se dogaja v Sloveniji, manj pa drugi, ki se dogaja na Tržaškem. Kaj pravite k temu?
— Da imam tak občutek tudi sam. Dodaten dokaz bi Videl tudi iv tem, da je bil drugi del predelan, prvi pa ne. Predelava ne pomeni zmerom izboljšanja. Razen tega ne težje ohraniti distanco do okolja, v katerem sam živiš.
— 'V tem romanu glavni junak Jordan Košutnik hoče iti tudi preko slovenskega nacionalizma, kolikor ta pojem sploh odgo-
(Dalje na 6. Strani)
TETA GALICIJA
(Nadaljevanje s 4. strani) k meni v sobo. kjer sem imel ob oknu kotiček za študiranje.
»Jordan, razloži mi, kaj je to, komunizem.«
Kako naj bi ji razložil stvar, o kateri si nisem prišel na jasno niti vse do danes?
»No, saj to morda ni tako važno vedeti,« je rekla in vstala z roba postelje, kamor je bila sedla. »Važno je, da živimo v Bogu.«
Nekega zimskega dne so Italijani privlekli na saneh v mesto skupino pobitih partizanov. Nisem jih videl, sredi snega, ki je dušil mestece, je bilo dovolj slišati o tem. Dolgo sem tam v svojem kotičku jokal nad latinsko slovnico, potem nisem mogel več zdržati in sem stopil v kuhinjo h Galiciji. Za zaklenjenimi vrati je z vrvico prevezovala paket — paket za paketom ie odhajal od tam...
Potolažila me je, kakor je znala potolažiti samo ona. Nato sem jo vprašal: »Kako morete biti takšna, kakršna ste, teta Galicija?«
»Kakšna
pa!
»Zmeraj tako razpoložena, ko da nič ni!«
»Na nebesa mislim, Jordan.«
Potem je rekla, naj napišem pisemce za starše.
»Vidiš, gospod kaplan mi očita, da podpiram brezbožni komunizem,« je rekla potrto.
Šla je po škarje, pre9trigla vrvico in rekla: »Kvečjemu podpiram lačne komuniste. Med lačnimi pa kristjan ne sme delati razlike.«
Bila je nekako otroško brez smisla za politiko, a vendar sem čutil, kako se njene simpatije Obračajo na drugo stran, čimveč je slišala o pobojih duhovnikov po Dolenjskem. Ob takšni novici je bilo vsakokrat tudi njene vedrine konec. Takrat si je vzela obraz v roke in se zjokala. Ob takšni priložnosti sem jo nekoč vprašal, ali je mar mrtev partizan manj od mrtvega duhovnika.
»Oh, duhovnik je Jezus med nami,« je rekla, pa si hitro obrisala oči in šla k delu.
Takoj se je spet zvedrila — v tem sem čutil obzirnost do mene, partizanskega otroka.
Tako sem v enega tistih paketov vtaknil v par nogavic poseben listek: »Dragi oče in mama, recita komandi, da naj ne daje pobijati duhovnikov, ker teta Galicija joče. Smrt fašizmu — svoboda narodu.«
Pa je prišlo strašno poletje dvainštiridesetega, s tisto ofenzivo od vseh strani na 'roške gozdove. Takrat sem inštruiral tovariša in ta mi je povedal, da so Italijani zajeli vse pogorje v trojni obroč. Z zahoda je grmelo, ekplozi-ja se je vrstila za eksplozijo, tam daleč se je slišal edo tulež letal v strmoglavnem letu — kaj se je godilo tam v brezmejnem smrekovju? Pred vojno nas je oče nekoč peljal tja na izlet, še sem imel v duši molk tistih zelenih morij, kjer smreke rasejo iz nekakšnih mahovnatih razvalin...
Bilo je enega tistih dni, ko sem prišel od inštrukcije in našel stanovanje zaklenjeno. Pa nisem utegnil niti privzdigniti predpražnika, pod katerim je Galicija v primeru odsotnosti navadno puščala ključ. Vrata so se odklenila od znotraj. Galicija me je s prstom na ustih spustila skoznje in potem spet skrivnostno zaklenila za mano.
Kuhinja je bila vsa v pari, v velikanskem loncu je vrela voda, in vndar ni bil pralni dan.
»Kaj je, teta?«
»Ne moreš si misliti!« je razprla roke.
»Kaj ?«
Preden je odgovorila, je še enkrat preizkusila vrata, ali so res zaklenjena. Šele potem je blaženo sklenila roke.
Sobna vrata so bila zaprta. Pokazala je tja.
v Jezusa imamo v hiši!« je dahnila.
Karantanska država in krščanstvo
2e večkrat je bilo ugotovljeno, da Slovenci slabo poznamo svojo narodno zgodovino in jo zato tudi podcenjujemo; talko omogočamo drugim narodom, da jo potvarjajo v svoje, nam sovražne in asimilacijske namene ali da si kratkomalo prisvajajo iz nje, da bi na naš račun poveličevali lastno narodno zgodovino. Takih primerov bi lahko našteli na desetine, a naj zadostuje, če omenimo kralja Sama in njegovo državo, ki so si ga »prilastili« ob obilni pomoči nemških in celo slovanskih zgodovinarjev Čehi, ter ustoličenja na kniježjem kamnu z obredi, ki so pomenila edinstven dokaz ljudske suverenosti že v tistih davnih časih (na kar je postal pozoren celo Jefferson pri sestavljanju ustave Združenih držav), kar so si prilastili Nemci. Zaradi te naše brezbrižnosti do lastne zgodovine — kar pa ima verjetno svoje vzroke v dejstvu, da je bila slavonska zgodovina celo v slovenskih šolskih učbenikih prikazovana vedno kot »del« neke širše »državne zgodovine« — tudi ni čudno, da smo prezrli letos važno zgodovinsko letnico, namreč 1200-letnico zadušitve zadnjega znanega predkrščanskega upora na Slovenskem ter dokončno ideološko in politično prevlado krščanske stranke, ki jo je predstavljala vladajoča plast, karantanski knez in njegovo Okolje.
Zgodovina pokristjanjevanja Slovencev bi si zaslužila vsaj ENO monografijo, če že ne tega, da bi jo priznali za posebno panogo našega zgodovinopisja. Na žalost pa je bila doslej med najbolj zanemarjenimi in neraziskanimi Obdobji slovenske zgodovine. Tako tudi ni čudno, da vse do danes prevladujejo popolnoma neznanstvene, iz romantičnega vzdušja 19. stoletja in nato iz liboralnne proticer-kvene miselnosti izvirajoče teze, da je poganstvo predstavljalo pristno, nepokvarjeno slovenstvo in slovensko svobodo ter neodvisnost, pokristjanjevanje pa da je pomenilo tuj vpliv, tujo oblast in konec karantanske državne neodvisnosti. V resnici je pomenilo krščanstvo tedaj ne le vero, ampak tudi višjo omiko, in odnos med poganstvom tar krščanstvom je bil odnos mod zaostalostjo, konservativnostjo in zaprtostjo vase na eni ter višjo zahodno kulturo na drugi stvarni.
Ta je bila dedič rimske civilizacije in klasične kulture ter nosilka naprednih družbenih Oblik, pismenosti, znanja o svetu in preteklosti, pa tudi bolj omikanih in verjetno tudi bolj humanih oblik življenja.
Gotovo je, da poganski Slovenci niso bili barbari v pomenu, ikot ga navadno dajemo tej besedi; imeli so svojo staro ljudsko kulturo in religijo, o kateri pričajo poleg dokazov, ki jih odkrivajo narodopisje, jezikoslovje in zgodovina, tudi arheološke najd-
Alojz Rebu/a
('Nadaljevanje s 5. strani) varja nekemu dejstvu, Vi ta pojem priznavate? — Kvečjemu bi lahko govoril o slovenski samoobrambni ožini, v katero peha slovensko psiho asimilacija, mikalkor pa ne o slovenskem nacionalizmu. Kdor samo brani svoje, ni nacionalist.
— Potemtakem se Jordan Košutnik ne krije povsem z avtorjem romana, čeprav je pisan v prvi osebi?
— Žal ne. Rad bi imel kakšno Košutni-kovo potezo, pa je nimam.
be, ki jih znanost uvršča v posebno takoimenovan kottlaško karantansko kulturo, zelo sorodno zahodnim, zlasti germanskim kulturam tistega časa. Toda nedvomno je obstajal globok prepad mod poganstvom in krščanstvom, med krščansko in pogansko omiko, in premostiti ta prepad, pripeljati slovenski narod na drugo stran, v objem višje krščanske kulture, je bil gotovo zavesten namen karantanskega kneza Boruta, ko je leta 745 priznal nadoblast frankovskega kralja in prosil Bavarce, ki so mu bili kot frankovski podložniki prišli na pomoč v boju proti Ohrom, naj napravijo njegovega sina Gorazda in bratovega sina Heitmara za kristjana. Borut se je izkazal pri tem za izredno modrega vladarja, ki bi moral vzbujati naše občudovanje zaradi svojih državniških kvalitet, če bi bolje preučevali tedanjo slovansko zgodovino. Bil je velik vladar. Znal je oceniti lastne moči in s pomočjo krščanskih zaveznikov z Zahoda potolči nevarne sovražnike ina vzhodu, ki so že najmanj 150 let ogražali karantansko državo in bili vojaško tako močni, da jiim je plačeval letine tribute celo bizantinski cesar in si je odkupil od njdh vsaj zasilni mir. Vpadali so Skoro brez odpora celo v langobardsko 'Furlanijo. Ni dvoma, da je 'bil tisti poraz Obrov odločilen za zlom njiihove moči. Od takrat si iniso nikoli več opomogli,'kolikor ni 'bil zadal njihovi vojaški moči neozdravljive rane že kralj Samo, kor od takrat je opaziti pojemanje silovitosti in učinkovitosti njihovih napadov v širši sosedni prostor. Tudi poznejši dogodki so pokazali, da so 'bili ravno Slovenci tisti, iki so hoteli uničiti še zadnje ostanke obnske države in moči,tako da so morali Obri prositi celo frankovskega kralja za zaščito pred Slovenci in so jo tudi dobili.
Jasno je, da je moral Borut na nek način plačati frankovsko pomoč, za kar pa se je gotovo lahko odločil, ko je pretehtal, kaj mu je storiti. Izbirati je mogel samo med dvojim: med nevarnostjo , da Obri zlomijo osamljen odpor 'Karantanije in jo zaisedejo ter morda uničijo njegov narod ali ga vsaj za daljši čas podjarmijo in napravijo konec karantanski državi tor kmečkemu svobodnjaštvu; ali da prosi za pomoč Franke, pri čemer pa je gotovo natančno vedel za frankovski pogoj: pomagali bodo samo krščanskemu vladarju oziroma takemu, ki je pripravljen sprejeti krščanstvo. Borut je torej zagotovo vnaprej poznal frankovski pogoj, ki je bil
logičen in navaden v tistih časih, v -skladu zlasti s »krščansko« politiko l»dvornih mojstrov« (kraljevih namestnikov) Karla Martela in njegovega sina Ptpina Kratkega, ki (je vladal najprej ikot namestnik kralja Hilderiha III. (tudi še 1. 745), nakar je po Hilderihovi smrti 1. 751 postal sam frankovski kralj.
Poleg tega je Borut nedvomno sam želel, da Karantanci sprejmejo ikrčanstvo oziroma irimslko 'katolištvo, da se s tem uvrste med omikane evropske narode. Njegova odločitev 'je bila torej premišljena, državniško pametna in realistična. Spadala je v obseg možnega. Odločitev za osamljen spopad z obrsko silo bi bila zelo verjetno samomorilska.
Lahko si tudi predstavljamo, da sta knezov sin in nečak s trumo drugih plemiških sinov, svojih prijateljev, rada šla za talca na 'Bavarsko, ‘kot gre tudi današnja mladina npr. v Združene države, da doživi kaj novega in se česa navadi. Beseda talec takrat absolutno mi pomenila tistega kot v modernem času. IDati svojega sina za talca je pomenilo isto kot pečat na pogodbo, znak, da se pogodbena stranka misli držati pogodbe, in predvsem znak zaupanja. Menda nikoli pa se na Zahodu ni zgodilo, da bi bil kak vladarski sin ,v primeru, da pogodba ni bila izpolnjena, -usmrčen ali mučen. Bil je dejansko gost na dvoru, kamor je bil poslan. Da so z Gorazdom in Heitmarom ter verjetno z nj-uniimi tovariši in prijatelji ravnali zelo spoštljivo in obzirno, je dokaz v tem, da so ju -vzgajali v najodličnejši takratni šoli na Bavarskem, ki je -bila seveda cerkvena: v samostanski šoli na otoku Au v Chiemiskem -jezeru. Da je bilo za slovenska knežja fanta potovanje na Bavarsko in učenje velika in lepa pustolovščina ter da jima 'je ugajalo, sta dokazala pozneje, ko sta vladala. Nobeden se ni izneveril krščanstvu i-n vsemu tistemu, kar se je bil naučil v samostanski šoli.
'Poznejši dogodki so znani. Osvetliti je treba le dogajanje, -ki je privedlo do dokončnega poraza upornikov v Karantaniji. Po zgodovinskih virih iso se začeli upori, ki jih kronika »Convorsio Ba-goariomim et Carantanonum« označuje za poganske, okrog -leta 765. Pnvi upor je zadušil knez Heitmar, I. 767 pa ^je nastal drugi upor, ki je bil tudi zadušen, in po Heitmarovi smrti 1. 769 tretji, ki je trajal dalje časa in ga je mogel Heitmarov naslednik Valtunk zadušiti pončno samo z vojaško pomočjo bavarskega vojvode Tasila, kar pomeni, da je bila poganska stranka precej močnejša od krščanske.
Kaj se je bilo torej zgodilo v Karantaniji po 1. 767 oziroma 769? Zakaj se je pokristjanjevanje, ki ije po letu 750 tako naglo napredovalo in lepo obetalo, nenadno zaustavilo in naletelo na tako močan odpor?
Možnih jo več razlag. Najbolj logična in zato najtneverjetnejša je ta, da so začeli tuji in domači sijonarji z napredovanjem pokristjanjevanja vedno odločneje 'nastopati proti raznim poganskim, samo na zunaj pokristjanjenim navadam, do 'katerih so bili v začetku obzirni. Pri tem pa niso računali na izredno navezanost -Slavoncev na versko tradicijo, kar je še danes značilna 'slovenska lastnost. Verjetno so dregali v stvar, ki je 'Slovence, tako poganske kot še ne dokončno pokristjanjene, močno zabolela. Mislimo si lahko, ida so prepovedali nekaj, kar jim je bilo posebno drago, po vsej verjetnosti romanje na Sen-tjurško goro in -v druga poganska svetišča na okoliških gorah, od-
Vili Hajdnik
Pripomba	k	objavi	d
kar (je 1. 765 umrl misijonski škof Modest in je bil pokapan v cerkvi Gosipe Sivete, skoraj tik pod Šent-jurško goro. Poganska romanja k bogu Horu (Huni) na to goro iin na tri sosedine gore so najbrž pomenila v očeh duhovnikov skrunjenje Modestove-ga groba; Koroški zgodovinar Kristalmik poroča še v 16. stoletju o romanju na tiste štiri gore in o poganskih obredih in navadah fanatičnih romarjev. »Romanje štirih gora« je še danes živo in vzbuja zanimanje etnologov, ker je očiten njegov poganski izvor, le da ga šovinistični korošiki etnografi pripisujejo keltskim Noričanom, da ga ne bi bilo treba pripisati Slovencem, čeprav so bili Noricami že 2GO-300 let kristjani, ko so prišli na Koroško Slovenci, in povrh jih je še ostalo le malo.
'Misijonarji in knezovi (vojaki so verjetno tudi porušili Horova svetišča na gorah in povsod drugod. To je ljudi gotovo razbesnilo in začel se je pravi (verski upor.
Druga možna razlaga je ta, da je šlo za kak dinastičen spor, pri katerem se je kak Heitma-rov nasprotnik naslonil na pogansko stranko in nalašč razplamtel njen venski fanatizem. Vendar je ta razlaga malo verjetna. Verjetnejša je tretja, da so si skušali Langobardi, ki so pričakovali vojno s Franki — ta je res izbruhnila' leta 774 — pridobiti zaveznike v Karantancih, a so naleteli pri knezu Heitimaru in pri njegovem nasledniku na gluha ušesa ter so zato podpihovali nasprotno stranko in jo ščuvali, da se polasti oblasti. To tezo podpira dejstvo, da je bil najbolj zagrizeni in dosledni sovražnik Frankov ravno langobardski vojvoda v Furlaniji in sploh najmočnejši langobardski plemenitaš Hrodgaud, ki se je dve leti po odstavitvi in zajetju kralja Deziderija, ko se je bil že Karel Veliki proglasil za langobardskega kralja, vzdignil v odkrit upor proti Frankom in bil v bitki ob reki Livenzi 1. 774 premagan od Karla, ki je som šel z vojsko nadenj in na bojišču je tudi izgubil življenje. Kot vojvoda v Furlaniji je 'gotovo imel kake politične zveze prdko meje. Vsekakor so upori v Karantaniji in vojna med Franki ter Langobardi čudno sinikronizirani. Nekakšno dobrohotnost Karla Velikega 'do vladajoče plasti v 'Karantaniji, na katero so opozorili že razni zgodovinarji, si lahko razlagamo prav s tem, da ji je bil hvaležen, da »e ni zvezala z 'Langobardi, kot se pozneje (1. 787) tudi ni zvezala z bavarskim vojvodom Tasilom proti njemu.
(Nadaljevanje sledi)
Dve božični pesmi, ki ju iobjavljabo (v tej številki Novega lista, sta vzeti iz predvojne ilegalne leposlovne revije »Tihe besede«, ki je izšla za božič 1935 v Gorici. Listič so pripravili in izdali kot tipkopis slovenski srednješolci, avtor obeh pesmi pa je pokojni primorski književnik Stanko Vuk. Ta pesnik in pisec tudi proznih del je mnogo sodeloval pri teh tajnih glasilih, ki so izhajala v kakih 14. 15 tipkanih izvodih in iz razumljivih varnostnih razlogov vedno brez navedb imen avtorjev prispevkov. Tudi naslove dijaških listov so spreminjali, ker bi italijanska policija v nasprotnem primeru mogla laže ugotoviti, da gre za organizirano delo.
Goriški dijaki so tak list izdali na primer za Veliko noč 1936 in ga imenovali za »Pisanice«, poleti istega leta pa so v Gorici in Tomaju pripravili revijo »Gmajna«. Novembra 1938 so v Tomaju pri pok. župniku Albinu Kjudru izdali litografiran list »Brinjevke«, ki jih je uredil in v celoti napisal na roko Milko Matičetov ter skupno s Kjudrom tudi razmnožil v nakladi 45 izvodov. »Brinjevke« je ilustriral pokojni Nadi Šemrl, v njih pa je med drugim objavljena črtica »Madona sclava«, ki jo je napisal Stanko Vuk. V teh ilegalnih listih so med drugimi sodelovali še Žarko Vuga, Karlo Bačer, pesmi so prispevali Lado Piščanec in Alojz Kocjančič, prozo pa Avguštin Žele, Boris Pahor in drugi. Podobni listi so izhajali tudi v Trstu, tako na primer »Malajda« iz leta 1939, ki sta jo izdala Pahor in Šemrl, isto leto \pa sta Stanko Vuk in Boris Pahor pripravila tipkano publikacijo brez imena, ki je na naslovni strani nosila citat iz Kocbekove »Slovenske pesmi«: »Dvignjeni iz nedelje strmimo v zemeljski krog«. Omenjene revije pa niso vsebovale izključno leposlovnih prispevkov, marveč tudi take, ki so se dotikali širših političnih, narodnostnih in družbenih problemov Slovencev v Italiji in je bila zanje vc etoti značilna dokaj visoka raven, zlasti še, če upoštevamo izredno težavne okoliščine, v
V produkciji radiotelevizije Beograd je pred kratkim izšla gramofonska plošča, na kateri pojeta otroški in akademski pevski zbor »Sveta Cecilija« iz Ljubljane. To je hkrati prva plošča tega študentovskega zbora, ki ga vodi Tomaž Tozon in že vrsto let vsako nedeljo sodeluje pri bogoslužju za študente v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Njegova kvaliteta stalno narašča, kar dokazuje s svojim vsakokratnim nedeljskim nastopom in tudi z dosedanjimi samostojnimi koncerti ponekod po Sloveniji. Nagrada za ves trud pa bo bližnje potovanje zbora v Rim, kjer bo prve dni januuarja 1973 sodeloval pri slovesnem odprtju Slovenika — zavoda, ki je namenjen predvsem Slovenskim duhovnikom, ki se študijsko izpopolnjujejo v Rimu. Na poti tja se bo pevski zbor ustavil na Mirenskem gradu pri Gorici, kjer bo priredil koncert božičnih pesmi.
Plošča Zbora »Sv. Cecilija« vsebuje 14 slovenskih božičnih pesmi — polovico jih poje otroški, polovico pa akademski zbor —, eno Premrlovo orgelsko in eno instrumentalno Lesjakovo 'Skladbo. Isti orkester, ki ni posebej naveden, spremlja tudi otroški zbor, ki se je izkazal s pogumnim in dognanim izvajanjem. Študentovski zbor poje vse 9kladbe zgledno in globoko občuteno, posebej naj opozorimo na izvedbo dveh »Uspavank«, Renerjeve in Cererjeve. Kot smo zve-
katerih so izhajale, in dejstvo, da mnogo sodelavcev sploh nikoli ni bilo deležnih šolskega pouka v materinem jeziku. Bili so torej nekakšni samouki v slovenskem pismenem izražanju.
Pričujoči pesmi Stanka Vuka sta nastali v času, ko je bil pesnik star 23 let in tako šele na začetku svoje umetniške poti. Odlikujeta se po preprostem in iskrenem čustvovanju ter je v njiju opazen vpliv ljudske pesniške ustvarjalnosti. Zahvaljujemo se g. Dušanu Černetu iz Trsta, ki nas je opozoril na predvojni ilegalni list »Tihe besede« ter druge podobne revije in nam vljudno dal na razpolago za objavo obe pesmi.
UREDNIŠTVO
OTROCI PRI JASELCAH
Ena luč nam gori,
(dolgo smo bili sami)
Jezušček se nocoj rodi.
Jezušček je z nami.
Zlate laske ima, ne more še hoditi.
Pojdimo za pastirčki tja v Betlehem moliti.
BOŽIČEK
Povsod je kos večera z zvezdami, sinjino čuj: Jezušček prihaja z mesečino čuj: vežna vrata že odpira.
Advent končan je. Jezušček gre k nam. Nocoj ves svet okoli jaselc postoji. Še ti ob njih poišči svoje si osi.
STANKO VUK
deli, bodo ploščo predvajali v bližnjih božičnih sporedih radia Trst A.
STOJI, STOJI KAMEN
Stoji, stoji kamen pri Gospe Sveti, stoji
v svojo usodo zaklet, kakor berač
ob veliki cesti,	'
kakor hlapec
na svoji lastni zemlji,
kakor edinstvena znamenitost
zgodovine.
In ta kamen je ponos mojega naroda.
ČIGAVI SO Tl OTROCI
Čigavi so ti otroci, rojeni v teh pisanih kočah, prosti na teh zelenih travnikih, bosi na teh belih cestah?
Čigavi so ti otroci?
Joj, kako lepe oči imajo, joj, kako krvave noge.
(Tone Kuntner: »Mrtva zemlja«)
Nova plošča	slovenskih
Srečanje z Lucijanom Kocmanom
Ob izteku leta 1972 smo ise obrnili za pogovor k Lucijanu Kozmanu iz Stivana, ki je zaposlen pri avtonomni turistični ustanovi devinsko-nabre-žinske občine in torej dobro pozna probleme turizma na tem področju. Ob koncu seveda nismo mogli obiti tudi delovanja Kulturnega ikrotka *Devin-Štivan«, ki opravlja pomembno narodno in izobraževalno vlogo v najzahodnejšem delu tržaške pokrajine. Med aktivnimi člani tega društva s svojimi izvirnimi idejami vedno prihaja tudi Lucijan Kocman. Prvo vprašanje se je glasilo takole:
Kakšna, je končna slika letošnjega turizma v de-vinsko-nabrežinski občini?
Prebivalstvo zahodnega dela daviniskooabre-žinske občine ali, bolje rečeno, njenega obmorskega dela, se ukvarja skoraj izključno s turizmom. Leto 1972 gotovo predstavlja prelomnico za to dejavnost nia tem področjiu. Prišlo je namreč do bistvenih sprememb v strukturi tukajšnjega turizma in naši gostinci se bodo morali močno potruditi, če se bodo hoteli prilagoditi novim razmerami.
Zinaino je, da je aivtooesta, ki pelje skozi našo občino, že dokončana, če izvzamemo cestne priključke pri Sesljanu. Znano je tudi, da edini obmorski turistični središči tržaške riviere, Devin in Sesljan, kjer je razmeroma največ hotelov in drugih turističnih objetktov, sprejemata po veliki večini goste, ki se tu ne ustavljajo ,dailj časa, temveč mnogokrat samo za eno noč. Značilnost turizma v teh dveh krajih se torej vedno bolj spreminja: iz stalnega v prehodni turizem.
Kakšne posledice ima to za naše gostince?
Prva resna posledica je, da so postali obratovalni stroški večji, kar vpliva nia dohodke in seveda na cene za usluge, s čimer gotovo ne bomo pridobili turistov. Zato je predvsem potrebno, da se naši gostinci sprijaznijo z novim stanjem in najdejo načine, kako pritegniti turista, da bo ostal dalj časa pri nas. V ta namen so potrebne nove, konkretne pobude, 'hkrati pa je treba turistične obrate tako organizirati, da se bodo zmanjšali režij-siki izdatki in ida bo uprava bolj smotrna, zlasti kar zadeva knjigovodstvo. To je zelo važno predvsem glede na uvedbo novega dopolnilnega davka IVA, ki bo postal veljaivon z Novim letom.
Kako je s predvidevanji za leto 1973?
Devin in Sesljan sta letos v turističnem pogledu napredovala, čeprav je tujski promet drugod splošno nazadoval. Zato upravičeno pričakujemo, da bomo tudi prihodnje leto beležili napredek. Vsekalkar je veliko odvisno od javnih u-starnov, ki se posredno ali neposredno ulkvarjajo s turizmom. Tu pride v poštev predvsem sesljanska turistična ustanova, ki bi morala bolje organizirati svoje delovanje, čeprav jd bodo manjikali tokrat deželni prispevki, zaradi česar je, :kot vse kaže, ogrožen celo njen obstoj. Besedo ima pri tem tudi občinska uprava, ki bo morala v bodoče spremljati z veliko pozornostjo turistično dejavnost. K razvoju turizma bo prispevala tudi pokrajinska turistična ustanova, ki bo v sesljanskom portiču postavila dva premična pomola, ob katerih bo lahko pristalo 50 ali 60 čolnov. Ta ustanova bo dalje postavila 'nov informacijski urad ob avtomobilski cesti Benetke-Trst, in sicer pri Moščenicah.
Zanima nas, kako je z zaposlovanjem domačinov v turizmu?
Kot vsepovsod tudi pri nas primanjikuje kvalificirane delovne sile. Čeprav imamo v nabrežin-skern bregu gostinsko šolo, njenega sedanjega tečaja ne obiskuje noben domačin. Res je sicer, da
vsa večja podjetja težijo po tem, da sama izučijo osebje, kajti na ta način ga laže prilagajajo lastnim potrebam. Kljub temu je odsotnost domačinov v gostinski šoli značilna, ker kaže na hudo nerazumevanje tukajšnje gospodarske dejanskosti in njenega razvoja.
Za srečo imamo pri nas dve podjetji, to sta Ale-magna in AGIP, ki sta zaposlili precejšnje število domačega osebja. Podjetje Alemagna, ki upravlja dva aivtObaira ob avtocesti pri Devinu, je tudi na vodilna mesta postavilo domačine. Tudi podjetje AGIP, ki je letos aprila odprlo novi motel z 80 sobami in s skupno 154 posteljami, ima med 30 uslužbenci kar 17 domačinov. Gre za res lep primer razumevanja potreb našega področja, s katerim se je prenehal nielkdanjii duh diskriminacije. To je seveda ugodno odjeknilo v vaseh, odkoder so uslužbenci doma, a to je iz Medje vasi, iz Stivana, Devina, Vižovelj, Gerovelj in tudi Nabrežine.
In za konec še eno vprašanje, kako pa izgleda prosvetno delovanje v vaših krajih?
V Nabrežini in v vsem vzhodnem delu dievin-sko-oabrežinske občine uspešno delujeta prosvetno društvo »Igo Gruden« in tudi športno društvo »Sokol«. Zahodni del pa ima, vsaj v Devinu, za sedanje razmere zelo dobro urejeno kultumo-pro-svetno delovanje. V tem narodnostno ogroženem kraju obstaja kulturni krožek »iDevin - Štivan« s sedežem v župnijski dvorani, ki je uspešno zaključil sezono 1971-72, Kaže, da bo tudi letošnja kultunnoprosvetna sezona zelo bogata. V sodelovanju z moškim zborom »Fantje izpod Grmade« in dekliškim pevskim zborom — oba uspešno nada-
BITI MLAD SE PRAVI: V SRCU LEP IN SVETAL IN VEREN
France Vodnik
Mladi večkrat skoro podvomimo v svojo mladost, v vrednost njenega sporočila.
Prepogosto slišimo, da je to čas lepih, a varljivih iluzij o svetu in človeku, da je naš zagon značilen za tiste, ki še ne poznajo življenja. Da je pač človek mlad enkrat in potem nikoli več. In prej kot se nehaš navduševati, prej kot se vdaš v gluhoto sveta in v brezodmevnost svojega upanja, prej si dozorel.
Prav zaradi tega nova knjiga Franceta Vodnika tako močno poseže v nas. Ne gre toliko za vsebino, ki govori o stvareh, katere so malo starejšim že znane. Gre za duha te knjige, duha, ki ga poznamo že iz drugih avtorjevih del, a je tu še posebno izrazit.
Gre za vse bogastvo, ki stoji za vrsticami in lahko prevzame vsakogar, pa čeprav je knjiga »Od obzorja do obzorja« namenjena srednješolcem. S toplim, prizadetim odnosom se avtor približuje bralcu, da bi mu pomagal vzljubiti vse dobro. Kulturo, širino duha, mladost.
Da, mladost. Na pragu sedemdesetih let zna biti France Vodnik mlad.
V tistem pristnem, tako odrešujočem smislu.
Zaradi svoje blage odprtosti do vsega živega in človeškega.
Ko s samoumevno kretnjo preide togost, zagrenjenost, majhnost.
Zaradi ljubečega in obenem jasnega odnosa do tradicije.
ljujeta s pevs/ko tradicijo Devina in okolice — je bila organizirana vrsta predavanj, kulturnih večerov, kjer sta seveda sodelovala oba omenjena zbora. K temu naj dodam še prirejanje miklaivževanja, pustnega vaza, izletov, prodajo slovenskih revij, koledarjev itd. Posebno vlogo pa igra seveda zavzetost vseh odgovornih pri krožku pri urejanju tistih problemov v naiših vaseh, ki se posredno ali neposredno dotikajo naše skupnosti. Tako je na primor v Devinu, predvsem zaradi razumevanja vodstva šole Glasbene matice, ponovno zaživela glasbena šola. Letošnje leto deluje zaenkrat le harmonikarski tečaj, ki ga obiskuje devet šolarjev. Izreden uspeh in ugoden odmev ne samo v Devinu, arnpaJk v celotni tržaški pokrajini je doživela plastična avtomobilska nalepka, kakršne so sedaj zelo v modi, ki jo je izdal naš krožek. Na njej je natisnjen na modro-rdečem polju dvojezični napis Devina, zraven pa je upodobljen stiliziran devinski grad. Naša želja je, da bi po naših vaseh krožilo čimveč avtomobilov s to značko. In za zaključek namesto tradicionalnih voščil geslo Kulturnega krožka »Devin - Štivan«:
Pogumno z nami naprej v leto 1973!
PEVSKI ZBOR »FANTJE IZPOD GRMADE« prireja KONCERT BOŽIČNIH PESMI v torek, 26. decembra ob 16. uri v župni cerkvi v MAVHINJAH.
Koncert bo ponovil še v soboto, 30.tm. ob 20. uri v župni cerkvi v DEVINU.
Zaradi vsega veselja in prožnosti, s katerima sprejema, kar je dobrega v novostih.
Zaradi žilavosti in vztrajnosti, s katero brani svoje trditve, zaradi udržane modrosti in obenem neugnane sile, kadar polemizira.
Tako ves brez sarkazmov, podtikanj, zaničljive samozadostnosti.
Tako vedno za stopnico nad nadsprot-niki.
Preprost in ljubezniv je do vsega, kar je majhno, trd in ponosen pred nadutostjo in močjo.
Predan svoji slovenski usodi in obenem človek vseh kultur.
To je človek starejše generacije, ki nas mlade uči, kako naj POSTANEMO mladi. Kajti biti mlad zahteva napor in zrelost.
France Vodnik nam dokazuje, da mladost ni doba, ki ti je položena v naročje za nekaj let sladkega opoja, temveč da je to dar, ki ga moramo ponesti skozi življenje z močnim in čistim srcem.
V trenutku, ko toliko starejših goji do mladine nezaupanje, zmore ta avtor odnos, ki rase iz upanja, iz pričakovanja, iz vere.
Naj se mu zahvalimo za to dejanje ljubezni.
In naj mu ob bodoči sedemdesetletnici čestitamo k tako ohrabrujoči, žilavi svežini!
Vsem, ki smo na začetkih, je lahko njegova z življenjem izpričana, osvojena mladost spoštovanja vreden vzor.
A. R.
KULTURNI KROŽEK »DEVIN - ŠTI-| VAN« vošči vsem članom in si m pati z er-Q jem društva VESEL BOŽIČ ter O	SREČNO 1973
Kaj se pravi * biti mlad
Naš pogovor z Ireno Žerjal
Irena Žerjal, doma s Tržaškega, je objavila letos svojo drugo pesniško zbirko »Topli gozdovi«. Zaprosili smo jo za intervju za našo božičnlo številko, da bi nam tako kaj več povedala o svojem življenju in delu, o svojih načrtih in mišljenju, glede na to, da je zanimiva pesniška osebnost, ki je tudi že pred objavo svoje druge zbirke vzbudila pozornost naše javnosti s svojimi prispevki v reviji »Zaliv«.
Uredništvo
Kako ste zadovoljna z odmevi na Vašo zadnjo pesniško zbirko?
Moja zadnja pesniška zbirka in nijeni odmevi so cel romam, ki ga ne bom napisala. Hitela som z objavljanjem, iker sem se bala, da bom ostala brez naivtdiha. »Topli gozdovi« so del mojega življenja in kakor si želim, da bi sama in dokončno preživela vse probleme, ki jih ta knjiga nosi v sebi, je taiko kot bi z vprašanji življenjske obstojnosti igrala šah dn je bolje, če je igra večna. Problem ni odmev, kritika, ker knaimo srečo, da se mojih pesmi lotevajo občutljivi ljudje, problem je neanonost, ki se vtihotapi v naše življenje, in jaz na to iščem odgovore v umetnosti. Seveda, pik in vejic nisem postavila povsod, ker so to pesmi, ker koketiram s prostim verzom. Vendar to zame ni praibitno vprašanje.
Pripravljate morda novo zbirko?
Neobjavljene, zadnje pesmi so pripovedne, ko se jih bo nabralo dovolj, jih bom objavila v knjigi. Pri založbi Obzorja v Mariboru mi bodo, vsaj tako je obljubljeno, v prihodnjem letu izdali mojo »Tra-godijco na Grabljah«, ki je izhajala v »Zalivu«, in še nov krajši tekst »Mahalijiin glas«. Upam, da bo to čimprej. Seveda, upanje je marsikdaj za male ljudi velika besoda.
Mislite na kak roman?
Prozo sem prvič objavila v »Literarnih vajah«, ko je bil moj profesor slovenščine Pavle Merku. Še prej sem zahajala v literarni krožek prof. Peterlina. V srednji šoli me je učil risanja slikar Černigoj. Najbolj me je k pisanju vzpodbujal profesor Metod Turnšek. V Ljubljani sem bila prav fanatična diskutantka v seminarju prof. Paternuja. Viseslkolzi sem pisala prozo. Mnogo gradiva se mi je nabralo. Nekako privatno sem se odločila, da »Tragedijioa« Šestinšestdesetega leta imela povsem novo zasnovo. Izven dijaških glasil so izšli manjši sestavki v »Primorskem dnevniku«. Potem sem objavljala pesmi. V študentskem časopisu sem imela krajše razmišljanje o umetnosti, predvsem literaturi. Na kupe proze imam, ki jo bom uredila, pretipkala in objavila. Vendar je »Tragedijica« najbolj izzivalen poskus, mozaik izkušenj moje vesti in kolobocija dogodkov. Verjetno bo naslov prihodnjemu romanu »Magnetofonski trak«.
Je bilo v »Tragedijici na Grobljah«, kljub temu, da je bila nekoliko abstraktna, kaj avtobiografskega oziroma plod osebnih izkušenj?
V »Tragedijici« so glavni »junaki«, če jih tako imenujem, ljudje, le da sem preikvasila njihovo podobo v razmišljanje. Razmišljanje pa je abstrakcija. Profesor Jevnikar je napisal o osebi, ki v tem romanu nastopa, da je nekakšna prikazen. Glavna ženslka osebnost je Anita, eterično bitje, ki poetično govori in poetično živi. Potem izgine, ker take človeške podobe izginejo, ne morejo zares umreti. Torej je to dokaj težak oreh, pretežak, da bi ga vsakdo razumel. Hotela sem pa opisati njeno veliko srečo, 'ki jo doživi z Jutrom, čeprav izpade kot dokaj kriminalna mahinacija. Osebno mislim, da se mi je opis posrečil. Koliko je dognanje v romanu osebno? Pripisala sem h koncu, da je vse osebje in dogajanje izmišljeno. Proti navdihom pa ne morem nič. Srečala sem mnogo ljudi, ki bi jim ljudje iz »Tragedijice« lahko bili podobni. Marsikateri razgovor je bil do pikice tak, kot je v tekstu. Toda taka »magična proza«, kot jo imenuje moja prijateljica, je izšla izpod moje zasnove.
Vi ste med vsemi slovenskimi avtorji na Tržaškem najbolj skrivnostna osebnost. Odkod to?
Nič nisem skrivnostna. Živim v Ricmanjih. Med študijem na klasični gimnaziji sem bila tudi članica folklorne slkupime Breg več let. Hodila sem v baletno šolo. Sem krščena, birmana, imam nedoraslega otroka. Živim pri materi z dvema bratoma. Dve leti sem poučevala na Ravnah na Koroškem, sodelovala sem pri več literarnih revijah, sem sourednioa (»Zaliva«, pošiljam članke, pesmi, prozo v voč slovenskih revij, nimam pa stalne službe. Delam včaisih v mamini trgovini, včasih kje supliram. Sem z letošnjim letom članica Društva slovenskih pisateljev, se zanimam za likovno iin gledališko umetnost, fanatično poslušam glasbo. Seveda, imam nekoliko vihamo preteklost, a čisto vest. Ljubim otroke. Dve leti sem vodila folklorno skupino živi obročki. Zdaj veliko pišem. Moja napaka je ta, da večkrat povem kaj grozno kritičnega. Potem sam kaznovana. Da ne pozabim: iker som zelo navdušena nad filmsko umetnostjo, bom enkrat napisala scenarij o Kosovelu.
Živite osamljeno? Hodite malo v »literarno« in drugo družbo?
Redkokrat sem zares osamljena. S tržaškimi pisatelji in književnicami sem imela mnogo pogovorov. Imam pregled nad tistim, kar se na Tržaškem piše, čeprav som več doma, kot v mestu. Ko sem živela v Ljubljani, sem imela z literarnim življenjem bolj resničen stik, toda zdaj to absolutno ni mogoče, ker imam drugačne dolžnosti Nepozabni so moji stiki z dijaki na učiteljišču, škoda, da nam je uspelo »spraviti vkup« le nekaj sestavkov in on recitacijski nastop. Ti mladi ljudje so mi dali razumeti, da sem celo mentor, če to od mene pričakujejo. Isto ije bilo na ravenskih šolah.
Kako ste zadovoljna z življenjem na Tržaškem in z življenjem sploh? Se nagibate! k pesimizmu?
Trst z okolico je čudovit kraj. Poln svetlobe in barv. Če bi abstrahirala rasiste, bi si ne mogla predstavljati lepšega okolja. Ljulbim življenje, zato ne morem biti pesimist.
Kaj menite o današnji slovenski poeziji oziroma o njenih skupinah? Kam Vas vleče?
O sodobni slovenski poeziji pišem, nekaj je že objavljenega, nekaj bo. Kar priznajmo si, da še nimamo pesnika, ki bi bil enak Kosovelu. Mnogo pa je obetajočih imen in tudi sinovi na pretek. Veliko je možnosti, da se bomo soočili z modernimi epopejami. Ker že štiri leta spet stalno živim na Tržaškem, .poznam vsak verz, ki ga napiše kakšen tržaški pesnik. Če bi pri »Zalivu« imeli vsaj toliko denarja, da bi izhajali vsak mesec, bi tržaška literarna šola obogatela. Tržaška poezija še zdaleč ni tako ratzmišljujoča, (je bolj lirična, zato sem še vedno v krogih osrednjih ustvarjalcev. Profesorica Zora Rebulova me je vzporedila z Mileno Merlak-Detelovo. Priznam, da je to bilo zame presenečanje. Zdaj si dopisujem z njo. Imava stične točke. Vendar je letos nastal velik prepad med tisto poezijo, ki je v »Toplih gozdovih«, in tisto, ki jo imam v predalu.
Pesniški krogi v Sloveniji so se nekoliko preoblikovali. Mnogo je novih imen, vendar pričakujem več od svoje generacije. Otroštvo v vojnem času je travma, ki jo hočemo preživeti. Zato bolj intenzivno iščemo izpovedni jezik. Življenje, odnose med ljudmi, zgodovinske premike jemljemo zares. Tu nima mlajša generacija nobene krivde. Gre za drugačno podobo življenja. Upoštevati moramo Gregorja Strnišo s sopotniki, ki so se zagrizli v verze, poznajo finte in brazde klasične modeme poezije, so si ustvarili svojevrsten, odkrit medsebojni dialog, segajoč na področje filozofije in družboslovja. Ljubljana ima velike iskalce na likovnem področju. Mnogo vzporejam povednost Maksima Sedeja z evropsko znanim kiparjem Broniatovskim. Kair je prikazal ta na letošnjem bienalu v Benetkah, je Sedej izmozgal že pred leti.
Toda v tej poplavi moderne, iskateljske poezije leži neka svetovljanska teža. Okus je pač odvisen od čustev in moram priznati, da me žeja po odkritih, svežih verzih. Sreča, da jih najdem tudi na straneh slovenskih revij.
In kaj sodite o pripovedništvu? Kateri svetovni in slovenski avtorji so Vam najljubši?
Preštudirala sem mnogo romanov. Dostojevskega sem večkrat prebrala v celoti. Na moje pisanje so vplivali modemi romanopisci, tisti modemi, ki so aktualni zaradi svoje zanesenosti in predanosti umetniškemu ustvarjanju. Zdaj, ko prebiram Kafkova pisma Feliciji, razumem, da ni mogel drugače, kot da se je popolnoma predal glasu iz notranjosti in je »izgorel« v tem nesorazmerju s sodobnostjo. Pred leti me je kar zavrtelo, ko sem prebirala Faulfanerjeve »Divje palme«. Zmes poezije in krvave banalnosti. Kljub različnim okoljem jim je po ustvarjalni ihti soroden Fedin v romanu »Mesta in leta«. Solženicin je pravi blagodejni balzam, če ga primerjam z gornjimi, njegov svet je talko siguren, 'domišljen, jasen. Ustvaril si je svojo moralno moč, zaradi Časar lahko vzdrži, medtem ko pisatelji, katerim se svet zunaj prikazuje kot že vnaprej zagonetna poeida, zaidejo. Seveda, njihove umetnine ostanejo. Priznam, mnogo neobjavljenega sem pisala o »Nekropoli«, mnogo mi je povedal »Veter nima cest« (Saša Vuga), »Balado o trobenti in oblaku« sem itak razčlenila, ko sem pisala Pregled filmskih scanarijev. Popolni so liki v »Sibilinem vetru«. Mnogo nam bodo povedali Peter Božič, Lev Detela, Dominik Smole, Florijan Li-
(Dalje na 10. strani)
Vladimir Brešan o naših zadevah
»NAŠ OBSTOJ JE ODVISEN PREDVSEM OD NAS SAMIH«
Pogovor s prijateljem Vlaidimirom Brešanom iz Gorice je imel dva namena: najprej sem hotel zvedeti, kako gleda na današnji trenutek kot goriški Slovenec, in pa, kakšne so njegove želje rojakom v bližajočem se novem leto. Vladimir Brešan je od svoje mladosti dalje živel v Pod-gori, pred kratkim pa se je s starši preselil v ulico Campagna Bassa, torej v tisti del mesta, ki ispada že pod (Ločnik. Je uradnik na števerjan-ski občini, kjer ureja matične knjige, v prostem času pa se udejstvuje na kulturno - prosvetnem področju, isaj poje pri dveh pevskih zborih, pri cerkvenem iv Radgoni in pri zboru »Lojze Bratuž« v Gorici.
Kolikor mi je znano, je v severozahodnem delu Gorice,	kjer sedaj	stanujete, precej	novih hiš
in bi me zato zanimalo — je bilo	moje prvo
vprašanje — če je v njih tudi kaj slovenskih prebivalcev?
Opazil sem, ida tokaj stanuje tudi nekaj slovenskih družin, v oeloti vzeto pa je okolje bolj italijansko in tako precej različno od tistega V Podgori, kjer smo živeli doslej. Takoj pa naj dodam, da te razlike osebno kot Slovenec niti ne čutim tako močno, ker isem prepričan, da je za vzgojo v narodnostnem pogledu prva in najvažnejša družina in seveda Obiskovanje slovenske šole, v	starosti pa,	iko človek dovolj	dozori in
postane	samostojen,	je pomembno, ,’a	se udele-
ležuje slovenskih, predvsem kulturnih prireditev, na katerih se srečujejo Slovenci iz različnih krajev, vzdržujejo slovensko Okolje in družabnost ter hkrati širijo svoje obzorje.
V zadnjih letih opažamo, da se je sodelovanje na obmejnem področju, zlasti med Furlanijo - Ju lijsko krajino in Slovenijo, na najrazličnejših ravneh okrepilo, in je prav odprta meja pripomogla k temu, da smo na primer začeli govoriti o enotnem slovenskem kulturnem prostoru. Zanimalo bi me, če se je ta razvoj po tvojem mnenju pozitivno odražal tudi v življenju slovenske manjšine v Italiji in če osebno čutiš uresničevanje enotnega slovenskega kulturnega prostora?
Ozračje odprtosti , in razumevanja nedvomno u-godno vpliva na krepitev enotnega slovenskega kulturnega prostora, kar je zelo pomembno za rast narodne zavesti Slovencev v Italiji. Poleg najrazličnejših izmenjav na kulturnem področju, naj
omeniim samo gostovanja pevskih Zborov, gledaliških skupin, razstave likovnih umetnikov, pa bi bilo za našo narodnostno Skupnost zelo prav, če bi kih skupnih problemov, Slovenci na obeh straneh obmejnimi občinami, zlasti s tistimi slovenskimi v Italiji, ker je to nujno že zaradi urejanja mno-kih skupnih problemov, Slovenci na obor straneh meje pa bi morali skrbeti za čimboljšo medsebojno Obveščenost, kajti navsezadnje smo vsi le pripadniki enega in istega naroda. Mnenja 'Sem, da je ozračje odprtih meja ugodno odmevalo v okviru slavonske narodnostne Skupnosti tudi v tem pogledu, da je pripomoglo k porušenju nekdanjih o-strih ideoloških pregrad in je tako na kulturnem kot na političnem področju le prišlo do nekaterih skupnih pobud: naj omenim na primer skupno spomenico Slovencev italijanski vladi in obisk pri ministrskem predsedniku v Rimu, na drugi strani
NAŠ POGOVOR Z IRENO ŽERJAL
(Nadaljevanje z 9. strani)
pusch, Pavle Zidar, Janko Messner, Ivama Hergold itd. Napisanih je mnogo odličnih del, prav nič nismo zaostali v literaturi, spomnimo se na junake Miška Kranjca ali Prežiha. In vendar, kar je uspelo Lamesu — prodreti v svet, ni uspelo še nobenemu našemu književniku. To, ikar uspe vsakemu nadarjenemu športniku, ne more uspeti najgenialnejišemu pripovedniku.
Kaj bi najrajši napisala, če bi mogla ali utegnila?
Moram urediti kopo svojih zapiskov v smotrno prozo, vendar me bo imela istega značaja kot »Tragedijiica«, ne bo mozaik, ampak bolj linearni potek dogajanj, verjetno zajetnejši roman ali študija značajev v določenem sociološkem okolju.
Kaj bi želeli povedati našim bravcem in zlasti mladini?
Naj ljubijo življenje, naj jih omreži upanje in volja do ustvarjalnega dela.
pa začetke sodelovanja med različno usmerjenimi kultumo-prosvetnimi organizacijami, zato upam, da se bo v tej smeri nadaljevalo, seveda s strpnostjo in razumevanjem na vseh prizadetih straneh.
Včasih se mi zdi, in to nekateri \Slovenci s svojim obnašanjem tudi potrjujejo, da imajo nekakšen občutek manjvrednosti pred Italijani. Kaj ti misliš o tem?
Ko sem obiskoval osnovno šolo, bilo je to pred kakšnimi 20 leti, sem opažal, da so se mnogi Slovenci, delno pod vplivom strahu še iz časa fiašizma, čutili zoperstavljene in so zato svoje otroke rajši pošiljali v italijanske šole. Vendar je treba upoštevati, da je tudi s strani Italijanov takrat vladalo drugačno razpoloženje do mas, tako da si mnogi Slovenci na primer niso upali govoriti slovensko v javnih lokalih, zaradi težkih gospodarskih razmer si v tistih časih zelo težko dobil službo itd., kar vse je še povečevalo pomisleke pri slovanskih ljudeh. Danes se je stanje zelo spremenilo in je po mojem mnenju istrah odveč, zato se mi zdi čudno, da nekateri slovenski starši še vedno vpisujejo otroke v italijansko šolo in govorijo z njimi italijansko. Osebno bi se namreč zelo težko predstavljal v položaju, da bi kot otrok slovenskih staršev ne obvladal slovenskega jezika. Navsezadnje obiskovanje slovenskih šol in znanje slovenskega jezika danes ne predstavlja več ovire, temveč v mnogih primerih celo prednost pri iskanju dela. Kar zadeva sedanji odnos italijanskega dela prebivalstva
do Slovencev v Furlaniji - Julijski krajini, pa je treba priznati, da se je ta spremenil tudi po zaslugi odprte meje in dnevnih potovanj v Slovenijo, kjer so Italijani dobili možnost spoznati drugačno in predvsem resnično sliko o Slovencih v celoti.
In še zadnje vprašanje, ki se morda zdi preveč formalistično, namreč kakšna so tvoja voščila in želje rojakom v novem letu?
Predvsem bi želel, da bi se Slovenca v Italiji začeli zavedati, da je naš nadaljnji obstoj in razvoj odvisen prvenstveno od mas istamih, od naše lastne želje po življenju, poleg seveda uresničenja naših zahtev in pravic. Slovencem v matični domovini pa želim, naj bi me pozabili na nas.
Pogovor je pripravil MARKO VUK
ČAS GRE. . .
M. M.
I.
Čas gre
kot gre ona —
na trenutke se zdi podoben,
kot bi ga bil že srečal,
a se nikoli ne vrne —
kot gre ona,
ki se nikoli
ne obrne.
II.
Nekje,
sredi pogovora se ujame v uho melodija.
— Potoneš, kot da si zrno v gori soli —
In zimski pogovor steče spet dalje.
III.
Ne, nisem tisti fant, ki ga nosiš v srcu.
Sem zvon v svoji cerkvi,
vem voda na svoji zemlji,
sem ura, ki pahne poletje v jesen.
KONCERT BOŽIČNIH PESMI NA MIRENSKEM GRADU
Na Mirenskem gradu pri Gorici bo v nedeljo, 7. januarja 1973 KONCERT BOŽIČNIH PESMI, na katerem bo nastopil Akademski pevski zbor »Sveta Cecilija« iz Ljubljane. Zbor je znan tudi po tem, ker je pred nedavnim posnel svojo prvo ploščo. Začetek ob 16. uri.
KJE LAHKO KUPITE AVTOMOBILSKE NALEPKE DEVINA
Zaradi vedno večjega povpraševanja avtomobilskih nalepk Devina, ki jih 'je izda! Kulturni krožek »Devin - Štivan«, sporočamo vsem, ki se 'zanjo zanimajo, da so v prodaji v naslednjih trgovinah:
V TRSTU: Tržaška knjigarna, 'ulica sv. Frančiška; Avtosport (Žarko Race), ulica XXX. oktobra (trgovina z avtomobilskimi deli).
V SESLJANU: prodajalna časopisov Taglia-ferro; bencinska črpalka ESSO (najemnik Edi Križman-Crociati).
V DEVINU: trgovina jestvin Gruden; trgovina jestvin ex - IBravin; restavracija »Dama Bianca« (pri Vilkotu); restavradija hotela »L’A'pprodo«; restavracija hotela »Ples«.
Slovenski šolniki v Trstu so priredili te dni dvodnevno razčlenjeno stavko.
Prvi konkretni ukrep za dvojezično poslovanje
Devinsko-nabrežinski občinski svet je v ponedeljek 18. t.m., na izredni seji sklenil korenito spremeniti ustroj vseh svojih služb iin storitev. Celotno Občinsko delovanje bo odslej razdeljeno na 'štiri oddelke. Vsakega bo vodil posebej za to poverjeni uradnik, ki bo 'tudi odgovoren zanj. Novost pri vseh teh spremembah je predvsem ustanovitev Oddelka za stike z javnostjo in za prevode, s čimer je Občinska uprava hotela v mejah obstoječe zakonodaje še najbolj urediti pereče vprašanje dvojezičnega poslovanja. V ta Oddelek sodi tudi šolstvo in vse, kar je v zvezi z javno vzgojo. Po sklepu občinske uprave bo za dodelitev mesta načelnika tega oddelka razpisan javni natečaj, ki bo med drugim za udeležence zahteval akademski naslov iz prava, političnih ved ali ekonomije oziroma diplomo višje srednje šole. Udeleženci bodo nadalje morali popOlnomo obvladati tudi slovenski jezik, kar se bo ugotovilo s pismenim in ustnim izpitom. Načelniku tega oddelka bo dalje zaupana naloga, da bo nadomeščal Občinskega tajnika v času njegove odsotnosti. V tem oddelku bo tudi nameščen uradnik z nižjo srednjo šolo, kii bo prav tako moral popolnoma poznati slovenski jezik, kar bo pokazal s pismenim in ustnim izpitom.
S tem ukrepom je deVinsko-nabrežinska občina prva na Tržaškem im Goriškom zagotovila dvojezično uradovanje. Res je sicer, da je tudi tržaška občina pred nekaj leti ustanovila urad za prevajanje, vendar njegov načelnik nima tako Visokega staleža in takih 'pristojnosti, kot jih bo imel v Nabrežini. V ostalih občinah pa doslej to vprašanje sploh še nli rešeno in jie dvojezično uradovanje prepuščeno nekakšni stihiji. O tem predlogu, ki ga je obrazložil odbornik za osebje An tek Terčon, se je razvila živahna razprava, ki je tu pa tam zadobila izrazit politični prizvok, ker je komunistična opozicija skušala omalovaževati njegov pomen,
NUJNOST ZAKONA O CELOTNI ZAŠČITI
V nedeljo, 17. decembra je bil v mali dvorani Kulturnega doma v Trstu deveti redni občni Zbor Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze, ki so se ga 'Udeležili predstavniki te organizacije iz celotne Furlanije - Julijske krajine, prav tako tudi gostje iz matične domovine, s Koroškega in zastopniki nekaterih italijanskih strartk. V poročilih in razpravi se je predvsem izluščilo mnenje, in to je moč razbrati tudi iz uuvodnega poročila predsednika SKGZ Borisa Raceta, da je slovenski manjšini v Italiji, seveda poleg nadaljnje krepitve demokratičnih sil v državi, nujno potreben zakon o oeloviti zaščiti slovenske narodnostne skupnosti. Občni zbor SKGZ je izzvenel v znamenju solidarnosti s koroškimi Slovenci.
češ da bi morala Občinska uprava z lastnimi predpisi uveljaviti načelo, po katerem bi morali vsi uslužbenci, ki imajo opravka z javnostjo, obvladati tudi Slovenščino. Ostale politične skupine so se sicer načelno strinjale s tem načelom, vendar so poudarile, da ga za sedaj ni mogoče uveljaviti, ker ne obstajajo ustrezni zakoni. Odtod tudi potreba po splošnem zakonu o manjšinski zaščiti. Ne glede na to nudi sedanja občinska uprava — kot je naglasil župan Legiša — polno jamstvo, da vsak Občan lahko danes v vseh občinskih uradih izraža svoje potrebe in zahteve v materinem jeziku, če bi tako ne bilo — je Še dodal — bi sedanja večina naredila ustrezne zaključke.
Z najnovejšimli spremembami je bilo končno urejeno pereče vprašanje negovalk v občinških otroških vrtcih, ki bodo odslej v stalnem službenem razmerju. Končno velja naglasiti, da predvideva nov organik znatno dkrepitev smetarske službe in drugih občinskih uslug. Poleg oddelka za stike z javnostjo in prevode so bili ustanovljeni še naslednji oddelki: oddčlek za splošne zadeve, oddelek za finance in demografski oddelek.	—o—
KONCERT ZBORA »SREČKO KUMAR« OB DESETLETNICI USTANOVITVE
Pevski zbor »Srečko Kumar« z Repenta-bra praznuje 10-letnico ustanovitve. Ob tej priložnosti bo pod vodstvom svojega dirigenta Mirka Guština priredil dne 23. decembra t.l. jubilejni koncert v Križmanovi dvorani v Repnu. Začetek slavnostnega koncerta je ob 20.30 uri.
OBČNI ZBOR SLOVENSKEGA KULTURNEGA KLUBA
V soboto, 16. decembra, je bil v Slovenskem kulturnem klubu redni Občni zbor. Odborniki so prikazali delovanje kluba, ki je bilo v pretekli sezoni zelo živahno. Poleg sobotnih večerov ki so billi posvečeni kulturnim, družbenim in drugim vprašanjem družabnosti in filmskim prikazom, je v SKK deloval krožek za družbena vprašanja. Klub je priredil tudi nekaj 'izletov, sodeloval pri mladinskem socialnem dnevu in predvsem pripravil 6. tabor zamejske mladine v Trstu.
Po poročilih je povedal nekaj misli predsednik Martin Brecelj. Ocenil je dosedanje delo in pokazal smer razvoja kluba: večja družabnost, sistematičnost sobotnih večerov, povezava z goriško in koroško mladino (ter, seveda, z mladino iz republike Slovenije), sodelovanje vseh članov pri klubovem življenju, poglabljanje resnično krščanskega in narodnega duha, ki morata biti temelj delovanja organizacije.
Po razrešnioi staremu odboru so bile vdlitve.
SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI O OBČINSKIH VOLITVAH
V ponedeljek, 18. decembra, se je sestal svet Slovenske skupnosti in razpravljal o občinskih volitvah v Trstu. Dr. Dolhar je v svojem poročilu poudaril, da je Slovenska skupnost dobro prestala 'volilno preizkušnjo in je to utemeljil s podrobno analizo prejetih glasov po posemeznih Okrajih in v primerjavi z volilnimi rezultati v preteklih letih, prav tako tudi z uspehi oziroma neuspehi ostalih strank. Dr Dolhar je nadalje govoril o pogajanjih za ponovno 'sestavo levosredinske občinske uprave v Trstu lin je izjavil, da pristopa Slovenska skupnost k tem pogajanjem na podlagi sporazumov iz prejšnjih let, svojega vplivnega programa in upoštevajoč dosedanje izkušnje v sodelovanju z levim centrom. Tajnik dr. Štoka je obrazložil med drugim zadržanje Slovenske skupnosti v deželnem svetu Ob zakonskem osnutku, Iki predvideva posebne prispevke tistim občinam, Iki imajo dodatne stroške zaradi dvojezičnega poslovanja. Blagajirfiško poročilo v zvezi s potekom volilnega boja je podal dr. Franc Mljač.
Iz Goriške
Štmaver
NAŠE ŽIVLJENJE V PRETEKLEM LETU
To leto ismo imeli pri nas precej porok. Po večini so novi zakonci ostali doma. Nekaj pa jiih je šlo tudi iz vasi. Tu pa tam se tudi že kaj majhnega oglasi in zajoče v veselje in ponos domačinom.
Poročila se je tudi naša domačinka Ida Mužič, ki je šla za nevesto na Solkansko polje na znano kmetijo pri Brumatovih. Vsi znanci želijo njej iin možu dosti sreče!
Tu pa bi bila na mestu majhna pripomba.
Čeravno izhaja nevesta iz delavske družine, se ni ustrašila lopate, krampa in traktorja in tudi ne živine v hlevu. To pa pravimo zato, ker se opaža, da kmetska dekleta ne marajo več kmetskih fantov, tudi če imajo dobro urejene kmetije in posestva. Po večini ise ozirajo za kakim državnim uslužbencem. Potem pa prihajajo spet k staršem, da mama nabaše torbe z zelenjavo, krompirjem pa tudi s kako salamo.
UČITELJSKI TEČAJI
Letošnjo jesen so se začeli tudi pri nas na Goriškem učiteljski tečaji in izpiti za tiste, ki izpopolnjujejo pogoje za vpis v redno učiteljsko lestvico in službeno mesto.
K italijanskemu natečaju se je priglasilo 400 kandidatov in kandidatinj. Službenih mest brez rednih učiteljev pa je na razpolago le triintrideset.
Dne 18. in 19. decembra so bili na vrsti tudi pismeni izpiti za slovenske kandidate pri izpitih za goriško šolsko Okrožje. Priglašenih jie 20 kandidatov in kandidatinj, ki pa imajo .na razpolago le sedem službenih mest.
Izpitom, ki se vršijo v Gorici, predseduje prof. M. Jevnikar; član izpitne komisije je tudi učitelj Lojk iz Gorice. Drugi člani so iz Trsta.
Izidi natečajev bodo objavljeni šele v maju.
Na dan 20. decembra je bila druga obletnica smrti naše predrage in nenadomestljive mame
MARIJE BERGINC rojene MELIHEN
Z nespremenjeno žalostjo se Je spominjajo vsi družinski člani, še prav posebno nadvse užaloščena hčerka Zorica. V počastitev Njenega spomina sporoča vsem orvim, ki so 'jo ljubili, da 'bo maša zadušnica v škedenjski farni cerkvi v nedeljo 24. decembra t. I. ob 10. uri.
Mašo bo daroval prečastiti gospod Jakomin.
Polnočnica strahov
(Norveška božična pravljica(
Mati Skaiuava je ivzela ščepec tobaika, ponjuhala rn začela spet pripovedovati:
i»Moja mati je bila resnicoljubna ženska; povedala je zgodbo, ki se je pripetila tu iv Oslu in to na neko božično noč. In ivem, da je bilo res, ker iz njenih ust ni nikoli prišla neresnična 'beseda.«
»Povejte nam jo, gospa Skau,« sem rekel.
»Pripovedujte, pripovedujte, mati Skauova!« so prosili otroci.
Gospa, se je malo odikašljala in ponujala nov-ščepec:
»Ko je bila moja mati še dekle, je služila pri neki vdovi, ki jo je poznala in ki se je pisala — ja, kako se je že pisala? Gospa... — ne, ne morem se spomniti, pa saj je vseeno. Stanovala je gori iv Moller-jevi ulici in je bila ženska nekaj čez najlepša leta. Bilo je na božični ivečer, kot zdaj; in vdova je sklonila, da bo šla k rani službi božji na božično jutro, ker je rada hodila iv cerkev. Pripravila je kavo, ida (bi popila prej kaj toplega im da bi ne bila čisto na tešče. Ko se je zbudila, je sijal mesec na pod v sobi; (vstala je, da bi pogledala na uro, a urta je stala in kazala ikomaj pol dvanajst. Ni vedela, če je še zgodaj ali pozno, in talko je šla k dkmu ter pogledala proti cerkjvi. Tam pa je lila svetloba iz vseh cerkvenih oken. Tako je zbudila dekle in ji naročila, naj skuha pripravljeno kavo, medtem ko ‘se je ona oblačila. Potem je vzela molitvenik in se odpravila v cerkev. Na cesti je bilo zelo tiho in srečala ni žive duše. Ko je prišla v cerkev, se je vsedla v klop, v kateri je navadno sedela; a ko se je ozrla okrog sebe, se ji je zazdelo, da so visi ljudje zelo bledi in da so nekam čudni, kakor da bi sedeli tam sami mrtveci. Nobenega ni poznala, vendar je bilo mnogo tiakih, ki jih je bila morala že kdaj videti, a se ni mogla spomniti, kje. Ko je prišel duhovnik na prižnico, je videla, da nii eden izmed mestnih duhovnikov. Bil je visok, bled mož, a vendar se ji je zdelo, da bi morala tudi njega odnekod poznati. Lepo je pridigal in med pridigo ni bilo nič tistega smrkanja in kašljanja in hr-kainja, kot navadno pri rani maši na božično jutro — bilo je tako tiho, da bi bila slišala pasti iglo na pod; celo tako tiho je bilo, da jo je postalo kar strah. Ko pa so začeli spet peti, se je ženska, ki je sedela zraven, sklonila k njej in ji zašepetala v uho: »>Odpni si plašč An odidi; ker če boš ostala do konca, te bodo ubili. To ije služba božja mrtvih.«
»Hu, mene je strah, mene je strah, mati Skauova,« je zastokal eden izmed malih in zlezel na stol.
»Bežite no, otroci, saj se je srečno izmuznila; le poslušajte,« je rekla mati Skaiuava. »A vdova se (je tudi prestrašila, kajti ko ije zaslišala šepet tiste ženske in po pogledala, jo je spoznala; bila je njena soseda, ki je umrla že pred mnogimi leti, in ko se je spet ozrla naokrog po cerkvi, se je spomnila, da ije res nekoč poznala duhovnika in mnogo drugih in da so vsi že pred mnogo časa u-mrli. Postalo ji je ledeno mraz, talko se je ustrašila. Odpela si je plašč, kot ji je ženska naročila, in odšla iz cerkve; toda opazila je, da iso se vsi ozrli in da jo hočejo zagrabiti. Kar noge so se ji zašibile ter bi se bila skoro zgrudila na cerkveni tlak, vendar je zbrala moči in stekla ven. Ko je prišla na cerkvene stopnice zunaj, je začutila, da
BRAVCEM
Zaradi praznikov bo izšla naša prihodnja številka v četrtek, 4. januarja.
so jo že zagrabili za plašč; zmuznila se je iz njega in jim ga prepustila ter tekla domov, kolikor je le mogla. Ko je pritekla do hišnih vrat, je udarila ura eno, in ko je stopila v stanovanje, je bila siko raj napol mrtva old strahu. Ko so ljudje zjutraj prišli k rani božični službi ibožji, so našli na stopnicah cerkve na tisoč krpic raztrgan vdovin plašč. Moja mati ga je videla mnogokrat prej in mislim, da je videla tudi eno od krpic; bil je kratek svetlordeč plašč s podlogo iz zajčjega krzna, kolt so jih nosili še <v času, ko sem bila jaz majhna. Zdaj se le poredko Se vidi kak talk plašč, a nekaj starih žensk tu v mestu in v zavodu za stare v starem mestu vendar še prihaja na sveti večer v takih plaščih v cerkev.«
Tilk pred božičnimi prazniki je izšla M. številka »Mladike« z zanimivo vsebino. Izšla je tudi tretja številka »Galeba«.
Tistim, ki se zanimajo za slovensko preteklost in staro iljudsko kulturo, je v Tržaški knjigami na razpolago že tretji del Valvasorjeve knjige »Čast vojvodine Kranjske« v izvirni obliki.
—O—
Zadnji govor jugoslovanskega vojnega ministra generala Ljdbičiča je spet povzročil polemičen odmev pri avstrijski vladi, iki je obrnila njegove besede nase.
Nekoč, ko je bil še majhen, je nabiral v gozdu jagode. Zagledal je vejo, ki je zlomljena visela z visokega bora. Morda jo je bil zlomil veter. Bila je debela, močna veja in borove igle na njej se še niiso čisto posušile. Prišlo mu je na misel, da bi se gugal na njej. Nikoli ni imel gugalnice, kakor otroci na kmetijah, kjer so jim starši napravili iz dveh vrvi gugalnico na močni veji kake jablane na vrtu. Zagrabil je za vejo, skrčil noge v kolenu in se začel gugati. Vsakokrat, kadar se je na sredini najbolj približaj zemlji, je Stegnil bose noge in se odgnali, talko da se je gugal vedno dalje. Nenadno je zahreščalo nad nijim ta začutil je, da leti po zraku. Veja se je odtrgala. Priletel je s hrbtom naprej v sosedni bor in začutil hudo bolečino zadaj na glavi in po vsem telesu, toda le za hip. Ko je ležal na zemlji, .je vedel, kalj se je zgodilo, vedel je, da je bil priletel v borovo drevo in se močno udaril, čuitil je topo bolečino v glavi. »Mogoče sem 'si prebil glavo,* je pomislil, a vendar se mu je zdela bolečina, Iki jo je čutil, varljivo blaga in daljna glede na to, kako je udaril z glavo v drevo, in napol v nezavesti ter s škrlatno meglo pred očmi, v kateri je poplesavalo nešteto drobcenih delčkov — ves svet se je spremenil v drobcene delčke Škrlatne megle — se je čudil, da ga bolj ne boli. Močno boleti ga je začelo šele mnogo po-
DRUŠTVO PRIJATELJEV ZAMEJSKIH SLOVENCEV
V nedeljo, 24. decembra, bo v Mariboru ustanovni občni zbor društva prijateljev zamejskih Slovencev. Začel se bo ob 10. uri v dvorani kina Union.
SLOVENSKA SKUPNOST
želi vsem rojakom vesel Božič in srečno ter uspešno novo leto 1973
ZVEZA CPZ V TRSTU
vošči pevcem, njihovim družinam in svojim prijateljem srečen Božič ter zdravo in zadovoljno leto 1973
SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU
vošči prosvetnim društvom in sorodnim organizacijam vesel Božič in srečno novo leto
MLADIKA
želi svojim bravcem in sodelavcem srečne božične praznike
zneje, fco je Škrlatna megla izginila in je videl spet borove veje nad seboj, skazi nije pa stoje špranje neba in belih oblakov, ki iso jih zdaj pa zdalj zagrnili.
Tak občutek je imel tudi zdaj. Pismo ga 'je 'bolj omamilo kot zabolelo. Vedel je, da bi ga bilo moralo bolj zaboleti, ta v hipu mu je prišla nla misel tista dogodivščina v gozdu, ki ijo je bil že skoraj pozabil. Vse se mu ije spet zazdelo tako čudno, tuje, bi se hotel prepričati, kako zgledajo stvari, kako nenavadno. Skoro začuden je gledal okrog sebe, kot to mesto zdaj, po tem njenem pismu.
Dolgo je hodil po mestu kot pijan, ne da bi kaj mislil in ne da bi kaj vedel, kod hodi. Zavedel se je šele, ko se je znašel pred klubom. Vstopil je in tedaj se je tudi spomnil, da nima več sobe. Zapisal je v dopisno knjigo, če ve kdo za kakšno sobo, in sipet odšel. Bal se je, da bi ga kdo zapletel v pogovor. Toda nekateri so igrali šah, drugi brali časnike, dva sta sedeč na mizi diskutiraila o tem, kaj bi se zgodilo, če bi Hitler skušal vdreti v Anglijo, nekdo je mučil harmonij. Nihče se ni zmenil zanj.
Potem ga je avtomatično zaneslo v Ljudsko kuhinjo in od tam je šel na univerzo tor se v seminarju zakopal v 'knjige. Ni hotel misliti. Zdaj še ne. Bal se je hipa, ko se bo zbudil iz omamljenosti zaradi udarca.	(Dalje)
Vesele božične praznike in srečno novo leto želi svojim cenjenim abonentom in zvestim obiskovalcem, prizadevnim sodelavcem, dragim prijateljem in vsem, ki jim kakorkoli dolguje zahvalo za svoje plodno delo in umetniško rast
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
FJ--128 SMRT
V POMLADI
Sonja Milič - odlična
NAMIZNI TENIS
Mednarodno srečanje Grčija • Italija
Državna namiznoteniška reprezentanca je odigrala v Grčiji izločilno tekmo proti tamkajšnji reprezentanci. Barve »azzurruv« je med dekleti branila edino Sonja Miličeva, ki je danes verjetno najboljša igralka v državi. Njena naloga je bila skoro nemogoča, saj bi se morala srečati z mnogo boljtšo nasprotnico. Mlada Sonja pa je presenetila vse Se tako optimistične napovedi in z odločno igro odpravila Loukovo z 2:1 (19, 11, 19). Ze iz izida lahiko (Sklepamo, da je bila tekma izredno zanimiva in izenačena, na ikonou pa je le prevladala mo-dernojša igra naše predstavnice, ki ji niso niti v najbolj kritičnih trenutkih odpovedali živci in tako je lahko z malenkostno razliko strla odpor odlične Grkinje. To je 'brez dvoma eden največjih uspehov mlade Kraševke, ki ise z naglimi koraki prebija v samo evropsko areno, kjer častno brani barve svoje države in seznanja ostale narode z našo živo prisotnostjo na tem delu zemlje. Bravo Sonja!
Ob koncu naj omenimo, da Sonjin podvig ni bil dovolj za zmago Italije nad Grčijo. Glavni vzrok za zmago domačinov pa je v tem, ker Bosi zaradi poškodbe ne more trenirati.
MOŠKA A LIGA
Poraženi iz Barija domov
CUS BARI - SOKOL 5:3; GBC BARI - SOKOL 5:3 Cc nas je Miličeva s svojim izrednim nastopam presenetila, so nas predstavniki Sokola tokrat zelo razočarali. Odšli so na dolgo pot v Bari, kjer naj bi izpolnili formalnost in osvojili nadaljnje štiri točke, saj je bil nasprotnik precej slabši od Nabrežincev in je zelo gladko klonil v prvem delu prvenstva. Tokrat pa so ise vsi ušteli. Košuta je povsem zatajil in (Peterlini je z osvojitvijo vseh možnih točk le omilil poraz naše ekip>e. Mladi Radovič je še kar zadovoljivo opravil svojo nalogo in z nekoliko več izkušenj bi lahko tudi osvojil točko proti enakovrednemu Vitaleju, vendar je moral v odločilnem nizu kloniti pri visokem rezultatu 22:24. O srečanjih torej nimamo več kaj dodati, škoda le, da so si Sokolovci s tema porazoma zapravili vsako možnost za boljšo uvrstitev na končni lestvici. V zadnjih dveh (kolih se bodo namreč naši predstavniki srečali in isicer doma, z dvema najmočnejšima ekipama svoje skupine: s S. Elpidiom, italijanskim prvakom, in Modeno, ki je v prvem delu prvenstva brez težav odpravila državnega prvaka.
ODBOJKA: ŽENSKA B LIGA
Prvi uspeh Brežank
AGI - BREG 0:3 (11:15, 4:15, 7:15)
Prav na gostovanju so nam Brežanke pripravile prijetno presenečanje z osvojitvijo prvih točk v letošnjem prvenstvu. S to zmago se našim dekletom odpira, sicer še skromna, možnost obstanka v B ligi. Domačinke so sc v sobotni ekipi pokazale kot zelo skromna ekipa in niti senca od tiste, ki je v lanski isezoni nastopala med državno elito. Naše predstavnice pa so končno zaigrale mimo in zdržale do konca isto raven igre. Čeprav Pavletičova in ostale niso pokazale nič izrednega, je vendar ta prvi uspeh zelo dobrodošel, ker je dolinskim predstavnicam vlil novega zagona za nadalmjf boj za obstanek.
Tokrat vrnitev k zmagi
BOR - VIGNONI 3:1 (17:15, 15:12, 8:15, 15:10)
V sobotnem nastopu so se »plave« spet vrnile k zmagi. Njihova žrtev je tokrat postal Vignoni, ki je sicer solidna ekipa, vendar se ne poteguje za višja mesta na lestvici. Domačinke so že takoj v začetku močno povedle in zlasti po zaslugi napada kmalu dosegle rezultat 10:1. Tedaj pa se je pri
Tržačankah 'nekaj zataknilo in so dovolile nasprotnicam, (da so jih dohitele in celo prehitele pri stanju 13:11. Ta podvig gostinj je bil ires nepojmljiv, zlasti če pomislimo, da se je to zgodilo v začetku tekme, iko iso bile še vse igralke sveže. (Marsikdo se je že zbal, da bodo Borovke ponovile slab nastop prejšnjega (kola, vendar so se Draisičeva dekleta pravočasni zdramile in po zaslugi odlične Hrovatinove ter izkušene Zavadlalave osvojila niz. V drugem setu so brez večjih težav spet zmagale domačinke in že smo mislili, da bo tekme Ikmalu 'konec; takrat iso se (dekleta Vignonija, čeprav že v tretjem set, spet pokazale zobe in zmanjšale razliko na 2:1. V zadnjem delu igre pa je prevladala večja izkušenost naših predstavnic, ki 'So si tako ohranile drugo mesto na lestvici.
MOŠKA C LIGA
Le ,na trenutke enakovredni
LIiBERTAS (TS) - KRAS 3:0 (15:10, 15:8, 15:6)
V mestnem »derbiju« so marali Kraševci prepustiti točki vodečemu ina lestvici. V majhni telovadnici brez domačega občinstva so se (»rdeči« le občasno borili enakovredno, sicer pa so prepuščali pobudo boljšemu nasprotniku. Nihče ni sicer pričakoval zmage, saj je Libortas tokrat igral doma in je znial dobro izkoristiti izkušnje, ki jih je bil nabral v B ligi. Zanimiva pa bo povratna tekma, ko bodo naši predstavniki, upamo, da že okrepljeni, pred domačim Občinstvom pokazali tudi najboljši ekipi, česa so sposobni.
ketna
V Slomškovem domu v Bazovici je do Sv. Štefana odprta osebna razstava mladega kriškega slikarja
ROBERTA D A N E V A
Slike prikazujejo vrsto kraških motivov zlasti iz Sv. Križa in okolice. Razstava je odprta vsak dan od 15. do 20. ure.
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Vojimil Rabadan
KADAR SE ŽENSKI JEZIK NE SUČE
Farsa v dveh dejanjih (Ljudski oder)
V soboto, 23. t.m. ob 20.30 v Prosvetni dvorani »I. Gruden« v NABREŽINI
STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Kulturni dom
Saša Škufca JANKO IN METKA
otroška spevoigra v treh dejanjih
V torek, 26. trn. ob '15.30 v sredo, 27. t. m. ob 15.30 v četrtek, 28. t.m. ob 15.30 v petek, 28. t.m. ob 15.30.
PODJETJE ČUK GORICA Trg Cavour, 9	Tel.	35-36
Corso Verdi, 54	Tel.	21-60
Zaloga drv, premoga in stavbnega materiala - ploščice
SAJOVIC
GORICA, trg Cavour, 6 - telefon 34.96 Stari trg__
RADIO TRST A
♦ NEDELJA, 24. decembra, Ob: 8.00 Koledar. 8.05 Slovenski motivi. 8.30 Kmetijska oddaja. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Mozartova glasba. 10.15 Poslušali boste. 11.15 »Božič na divjem Zahodu«. (Po povesti Karla Maya napisal Dušan Pertot. Tretji del. 12.00 Nabožna glasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 Nepozabne melodije. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj... 13.30-1545 Glasba po željah. '15.45 Popoldanski koncert. 16.30 Šport in glasba. 17..30 (»Prigode ubogega kristjana«. Drama, napisal Ignazio Silane, prevedel Mirko Mahnič. Režija: Andrej Hieng. 19.20 Božične harmonije. 20.00 Šport. 20.30 Sedem dni v svetu. 20.45 Pratika, prazniki in obletnice, božične pesmi in glasba. 23.30 Ob jaslicah. 24.00-1.00 Prenos polnočnice iz župne cerkve na Opčinah.
♦ PONEDELJEK, 25. decembra, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Božično jutro v glasbi. 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 9.45 Orgelska glasba J. S. Bacha. 10.15 Harmonije z vsega sveta. 11.45 »Najlepše jaslice«. Napisala 'Marija Susič. 11.35 Opoldne z vami. 13.30-15.40 Glasba po željah. 14.30 Pregled slovenskega tiska v Italiji. 15.40 »Dekle S šestega nadstropja«, drama, napisal Aleksander Matrodič. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.30 Klavirski koncert. 19.10 Alojz Rebula: »Pričakovanje«, novela. 19.20 Melodični orkestri in zbori. 20.00 športna tribuna. 20.30 Slovenski razgledi: Naši kraji in ljudje v slovenski umetnosti — Pianistka Gita Mally. Breda Šček: Zvonovi v praznik — Koncert božičnih pesmi Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu. Jože Peterlin: »Kraška legenda o Rojstvu«. 22.10 Večer z Ma-halio Jackson.
♦ TOREK, 26. decembra, ob: 8.00 Koledar. 8.05 Jutranja glasba. 9.00 Praznična matineja. 10.00 Mario Bugamelli: Trije capricci. Ubald Vrabec: Suita za godala. Orkester GM v Trstu vodi Boris Švara. Pi polo: Koncert. 10.40 Znane ipopcvke. 11.15 »Milenkin sveti večer«. Po povesti Gustava Strniše napisala Miariza Perat. 11.35 Pratika, prazniki in obletnice, božične pesmi in glasba. 13.30-15,15 Glasba po željah. '15.(15 »Naši trije angeli«. Komedija. Režija J. Babič. 17.00 Za mlade poslušavoe. 18.30 Komorni koncert. 18.50 Orkester in zbor Jamesa Lasta. 19.10 Slovenski epi. 19.25 Za najmlajše: pravljice, pesmi in glasba. 20.00 Šport. 20.30 Lino Liviabella: Božična pesem, opera enodejanka. 21.35 Romantične
♦ SREDA, 27. decembra ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18.(15 Umetnost, književnost in prireditve. 18.30 Komorna skupina iz Bremena: Božične pesmi. 18.55 Glasbena beležnica. 19,10 Higiena irnz dravje. 19.20 Zbori in folklora. 20.00 Šport. 2085 Simfonični koncert. V odmoru (21.00) Za vašo knjižno polico. 21.45 Melodije
♦ ČETRTEK, 28. decembra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Slovenski razgledi: Naši kraji ion ljudje v slovenski uumetnosti. Pianistka Gita Mally. Breda šček: Zvonovi v praznik - Koncert božičnili pesmi Zveze cerkvenih pevskih zborov v Trstu, - Kraška legenda o »Rojstvu«. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. Pripravlja Danilo Lovrečič, 19.15 Umetnost. 18.30 Slovenski ljudski plesi (Mirko Ramovš). 19j10 Metod Turnšek: »Med božičem in novim letom«. 1925 Pisani balončki. (Krasulja Simoniti). 20.00 Šport. 20.35 »Blodnje«, napisal Golin Free, prevedla Nada Konjedic. Režija: Jože Peterlin. 21.20 Ritmični orkester RAL 21.50 Božična glasba G, Gahriellija.
♦ PETEK, 29. decembra, ob: 7.00 Koledar. 7.05 Jutranja glasba. 11.35 Opoldne z vami. 13.30 Glasba po željah. 17.00 Za mlade poslušavce. 18j15 Umetnost. 18.30 Franco Mannino: Koncert za klavir in orkester. 19.10 Ivanka Hergold: »Pravijo, da so gradnje v glavnem končane«. 19.20 Zbori in folklora. 20.00 šport. 20.35 Gospodarstvo in delo. 20.50 Vokalno instrumentalni koncert. 21.30 V plesnem koraku. 22.05 Zabavna glasba.
♦ SOBOTA, 30. decembra, ob: 7.00 Koledar, 7.05 Jutranja glasba. 7.30 Jutranja glasba. 13.30-15.45 Glasba po žejah. 15.45 Avtoradio. 17.00 Za mlade poslušavce. 18,15 Umetnost. 18.30 Mezzosopranistka Nora Jankovič, pianistka Livia D’Andrea Rjomamelli. Skladbe Antona Lajovica, Marijana Lipovška, Antonia Vivaldija in črnske duhovne pesmi. 18.50 Poker orkestrov. 19J10 Družinski obzornik (Ivan The-uerschuh). 19.25 Revija zborovskega petja. 20.00 Šport. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 »Klik-klak«. 21.00 Nekaj jazza. 21,30 Vaše popevke.
Izdajatelj: Enaelbert Besednjak nasl. ♦ Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157 ♦ Odgovorni urednik: Drago Legiša ♦ Tiska tiskarno Graphart, Trst - ulica Rossetti 14 - tel. 77-21-51
W©geD© b®lD<5in)@ prainik® Sim sir@eim® im®w© Beto leDSp
BOTTERI
CORSO ITALIA, 8 Telefon 36-009
ZNANA PRODAJALNA SRAJC ZA MLADE VSEH LET
želi vsem vesele praznike
TRGOVINA NA DROBNO IN NA DEBELO
Kar
TRST- Trg S. Giovanni,! . Tel. 35-019 Prodaja tudi na obroke
Emajliram štedilniki in peči najmodernejših oblik za vsa goriva. Popolne opreme za kuhinje, jedilnice, restavracije iz emajla, nerjavečega (inox) jekla, itd. Električni likalniki, sesalci za prah, pralni strojii, grelci za vodo, hladilniki, dekorativni predmeti umetne obrti od keramike do brušenega stekla. Lestenci ter vseh vrst električne luči klasične in moderne oblike.
TRST- Ulica Carducci 15 Telefon 29656
Bogata izbira naočnikov, daljnogledov toplomerov in fotografskega materiala
Potovalni in turistični urad
»AURORA«
TRST - Ulica Cicerone, 4 Telefon 29-243
TRST
Ulica S. Spiridione, 2
Tel. 30-131/2 — 38-988
Najbolj centralen - filodifuzija
GRADBENI IN MIZARSKI LES VEZANE PLOŠČE, FURNIRJI itd
S. JAZ BAR
TRST, ulica Valdirivo 6 TEL. 61065 - 68779
Vsem poslovnim -partnerjem srečno in uspešno novo leto
IMPEXPORT
UVOZ - IZVOZ ZASTOPSTVA
TRST- Ulica Cicerone 8 Tel. 38-136 - 37725 — Telex 46372 Telegram: lmpexport - Trieste Skladišče: Ul. Bosco 20
Posreduje po tržaškem iin goriškem sporazumu
STOP!
TRST
V- Carducci, 39 - Tel. 794 160
N ACM I AS
TRST Via S. Lazzaro, 17 - Tel. 35489
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
Glavnica L- 600.000.000 - Vplačana glavnica in rezerve L. 343-000.000
Vloge na hranilne knjižice in tekoče račune - zbiranje prihrankov za otroke (TKB hranilčki) -neprekinjena blagajna - varnostne skrinjice - Krediti na tekočih računih - kratkoročna menična posojila - Petletna posojila na stvarna jamstva Menjalnica - Izstavljanje bančnih dovoljenj za uvoz-izv,oz
TRST- ULICA FABIO FILZI ST. 10	TEL	ŠT.	38-101,	38-045
ZLATARNA IN SREBRARNA
G. Oppenheim
TRST - Ul. Mazzini, 38 - Tel. 29-865 želi vsem srečno novo leto
TRANS-TRST
1MPORT - EXPORT
TRST- Lesno pristanišče Tel. 820.460
želi vsem mnogo uspehov v novem letu
URARNA IN ZLATARNA
MIKOLJ
TRST, Čampo S. Giacomo, 3 - Tel. 795-881
Bogata izbira švicarskih ur in lično izdelane zlatnine
Giacomo Vatovec Succ.
TRST - Ulica Torrebianca, 19 Tel 69.077 — 37 561 IMPORT EXPORT
vošči vesele praznike vsem znancem in prijateljem
ZLATARNA
SPLENDENTE (Škerlj) TRST - Ul. Filzi, 5	Tel.	68	374
vošči cenjenim ocfjemavcem srečno novo leto
GRADBENO PODJETJE
PETRA
TRST - Ul. Carducci, 8 Telefon 37.246
GHRYSLER
9IMCA
SUNBEAM
PADOVAN & DE CARLI
Prodaja — poskušnja — popravila Drevored R. Sanzio 11/13 - Telefon 793400 Prodaja delov: Ul. Battisti, 20 - Tel 761.872
Vošči vsem cenjenim klientom uspehov polno novo let.o 1973
»Intermares«
S. PERTOT Import - 'Export
TRST, Ul. Cellini 2/11 - Tel. 35.922 Telegr.: Intermares - Trst
želi srečno novio leto
TECHNA - KAFOL IMPORT-EXPORT
TRST - Ul Ghega 2
Tel. 35-907
ZALOGA TEPI H PAPIRJA
T. PANJEK GODINA TRST - Ul. Mazzini, 7	Tel.	37	636
E D I L N A
Pertot Zvonimir
TRST
Barkovlje - Ul. Boveto, 24
sjo.s. di Pertot
tel. 413 000
Urarna in zlatarna
GRUDEN KAREL TRST - Ul. Battisti, 13	Tel.	796	306
FOTO STUDIO
EGON Trst - Ul Orioni 2/1 - Tel. 793295 (Barriera)
Metalmineraria
Vošči vsem srečno novo leto
Družba z O.Z.
IMPORT EXPORT PREDSTAVNIŠTVA
TRST, Ul. Trento 15 - III
Tel. 61.227 — Teleg: METMIN
Uvaža: Marmor, kvarčni pesek in razne minerale
Izvaža: Abrazijski material, umetne smole in stroje za marmor
HOTEL
»Pri Pošti«
TRST Trg Oberdan, 1
Telefoni 35.766 - 36.877 - 68.397
vošči svojiim cenjenim gostom srečno in uspeha polno novo leto
Gostilna
&
»61'11^
TRST, Ul. S. Nicolo 1 - Tel. 37-918
TRGOVINA Z JESTVINAMI
ANDREJ OBERSNEL
TRST - Ul Maiolica, 1	tel.	793.070
Trgovina kmetijskih strojev in orodja
MARINAC VLADISLAV
Trst, Str. Vecchia delTIstria 64 - Tel. 810 211
Umetna gnojila - Krma za živino - Prvovrstna semena lastnega pridelka in inozemska. Trte, sadna drevesa, razne cvetlične sadike vrtnice	Vošči vesele ipraznike
Zaloga drv in premoga
ANTON FLORIDAN
TRST - Ulica Ricci, 4 - Tel. 795-714
MLEKARNA
MARTELANC VIDA
TRST - Ul- Miramare, 50	tel.	410	423
vošči vsem cenj. odjemavcem vesele praznike
GOSTINA K O B O L (JADRAN)
TRST Ul. dell'lndustria, 16 {Sv. Jakob) Telefon 744-505 že1! i vesel božič in srečno novo leto
PODJETJE
Milan Ambrožič
TRST- Ul. Moreri 7 telefon 4142.77
tržaška knjigarna
vošči vsej slovenski javnosti
vesele praznike
Manufaktura in papirnica
MILAN SANCIN
TRST, Str. Vecchia dellMstria - tel. 811-205
vošči cenjeinrm odjemavcem srečno inovo leto
Trgovina z jestvinami	
MILAN BEVK	
TRST - Ul. D'Annunzio, 9	Telef.741.572
ZNANA TRGOVINA
Mo
TRST, Ul. G. Golima, 4	Tel	727	346
gastronomske specialitete
KMETIJSKA ZADRUGA
Ul. FoscoJo 1 - tel. 794.386 Ul. Flavia 62 - tel. 812.397 MILJE - Trg Curiel 1 - tel. 272.494
vošči vsem usipešno inovo leto
Obilo uspeha in sireče v novem letu 1973 želii cerajerfiim odjemavcem
Trgovina jestvin OREL JOŽE
TRST - Ul. Geppa 8 - telefon 31.022
TRGOVINA JESTVIN
MARCEL NADLIŠEK
TRST - Ul. Pascali, 27 - tel. 722.351
vošči vsern priljetrvo novo leto
tiskarna
Siroplhart
trst - rossetti 14 tel. 772151
TRGOVINA JESTVIN
Alojz Jerkič
TRST, Strada vecčhia d el I'Istri a 64 Telefon 810.210
vsem svojim odjemavcem in prijateljem ždi vesel božič in uspeha polno novo leto!
Srečno novo leto
želi vsem cenjenim odjemavcem
Avgust Gregorič
TRGOVINA JESTVIN
TRST
Ul. Commerciale, 25 - Tel. 418-392
DROGERIJA
e E K E T
TRST - Ul. Foschiatti - Tel. 795 442
želi odjemavcem vesele praznike!
Cvetličarna SAVINA
Vin Istria, 10 - Tel. 755.590
vošči vsem vesele praznike
BIFE
„Pino”
TRST - Ul. Ghega, 3 Tel. 24.780
vošči vsem srečno novo leto
L O N J E R
RIBARNICA
PERTOT MARČELA Trst - Barkovlje, Ul. Perarolo, 2 - tel. 410 330
želi vsem vesele praznike!
Zaloga gradbenega materiala in kuriva
KARLO ČOK
LONJER Telefon 761.059 vošči vsem srečno novo leto
VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO želi svojim cenjenim abonentom in zvestim obiskovalcem, prizadevnim sodelavcem, dragim prijateljem in vsem, k'i 'jim kakorkoli dolguje zahvalo za 'svoje 'plodno delo in umetniško rast STALNO SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU
ZALOGA VINA, LIKERJEV - UVOZ - IZVOZ
Miran Kuret
TRST - Riva Gulli, l/e Telefon 60 948
želi svojim odjemalcem uspešno novo leto!
GOSTILNA
AL PALOMBARO
lastnica Aurelia Nadlišek vd. Pecchiarich TRST Bazoviika> 56 - Telefon 750.913
vošči cenj. gostom srečno novo leto
ZNANA SLOVENSKA TRGOVINA Z MANUFAKTURO IN TKANINAMI
EUROTEX
MARIO FERFOUA TRST - Ul. Mazzini, 46 - Telefon 794.550
želi svojim cenjenim odjemavcem tu in onstran meje vesele praznike!
Stojan Udovič - Franc
TRST- Piazza Ponterosso, 5
in piazza Vecchia, 2	Tel.	29.686
Manufakturno trgovina z blagom z veliko izbiro moškega in ženskega blaga ter vsakovrstne 'konfekcije
želi svoji cenj. klienteli srečno novo leto
B U F F E T
Tomažič
TRST
Ul Cassa di Risparmio, 3	Tel.	35.301
Kranjske klobase in kraški teran dobiš pri TOMAŽIČU vsak dan
GOSTILNA	NINI
vošči cenjenim gostom vesel božič in srečno novo leto 1973 TRST - Ul. Valdirivo, 32 - Tel. 38-915
REPENTABOR
		
Mlekarna ŠIBELJA TRST, Ul. Montecchi 10 Vošči vsem srečno novo leto		RESTAVRACIJA FURLAN REPENTABOR - Tel. 227.125
		
DOLINA
Gostilna
»PRI STUDENCU"
DOLINA št. 40 - Tel. 228116
vošči cenjenim gostom in prijateljem srečno novo leto 1972 rn se priporoča za nadaljnjo naklonjenost
DIREKCIJA
Kampinga »EXCELSI0R«
FERNETIČI - REPENTABOR - tel. 211.906
želi cenjenim gostom iskrena voščila . za prazirtfke
Trgovina jestvin
BORIS ŽERJAL
DOLINA 172 - Telefon 228.178
vošči vsem srečno novo leto
HOTEL »KRAS«
REPENTABOR, 1 - Tel. 227113
vošči vsem cenj. gostom uspešno novo leto
Trgovina posode, rož in električnega materiala	SLAVKO	KRMEC
DOLINA, 71 - Tel. 228 197
želi vsem uspešno novo leto
TRGOVINA
GUŠTIN C.
REPENTABOR - COL 43 - Tel. 227-121
P A D R I Č E
Mehanična delavnica s karoserijo
GRGIČ
Padriče - Trst-Tel. 226-161
Cestna pomoč
URARNA ZLATARNA
TRGOVINA ČEVLJEV
MALALAN
Tel. 221.465
OPČINE - Proseška ul. 18
Tel 212136
DRUŠTVENA PRODAJALNA NA OPČINAH
z. z p. p.
OPČINE, Alpinsko ulica, 85 Telefon 211.054
TRGOVINA JESTVIN
Škabar Josip
OPČINE - 'Narodna dlica, 142 - Tel. 211.026
se Vljudno priporoča svojim odjemavcem' tu in onkraj meje
Gostilna
VETO
Proseška ulica 35 - Tel. 211.629
Gostilna SIMONIČ Najemnik ERNEST BRlgČEK
OPČINE Narodna ul., 39 - Tel. 211053
vošči vsem vesele praznike
Restavracija
DANEU
Opčine - 'Narodna ulica 194 V Tel. 211.241
GOSTILNA
EMILIJA SOSIČ - VREMEC
OPČINE - Narodna ulica, 65
Vesel božič in uspeha polno novo leto 1973
Zaloga stavbnega materiala
CELESTIN DANEU - DANIELI OPČINE - Narodna ulica, 77 - Tel. 211.034
NABREŽINA
SAMOPOSTREŽNA TRGOVINA JESTVIN
Edvard Gruden
NABREŽINA (center)
želi vsem cenjenim odjemalcem, sodelavcem in prijateljem srečno in uspehov polno novo leto
Frizer
STANKO DEVETAK NABREŽINA 156
želi srečno novo leto
Trgovina elektro - gospodinjskih predmetov in posode ZVONKO RADOVIČ NABREŽINA 77 - 'kamnolomi vošči vsem uspešno novo leto
Pekarna in slaščičarna
GRILANC IVO NABREŽINA 109 Tel. 20 231
želi vsem vesele praznike
Trgovina
FRANČEŠKIN F.
NABREŽINA, 105 Tel 20.238
Zaloga papirja GUIDO ZIDARIČ NABREŽINA 97 - Tel. 20 232
vošči vsem cenjenim odjemalcem mnogo uspehov v novem letu
Trgovina železnine
ROŽICA TERČON NABREŽINA 124 - Tel. 20.122
PROSEK
DRUŠTVENA GOSTILNA PROSEK (Center)
Telefon 225 137
Vsem cenjenim gostom in prijateljem srečno in uspešno novo leto
Trgovina jestvin
KANTE V. PROSEK 152 - Tel. 225.223
SEMENARNA
RADO ZORN
PROSEK 160
vošči cenjenim odjemalcem srečno novo leto
Manufakturna trgovina
ŠTOKA RAFAEL PROSEK 1 - Tel. 225121
DEVIN
Gostilna
DOLENC PROSEK DEVINŠČINA 3 - Tel. 225.214
Samopostrežna trgovina jestvin
Gruden J.
DEVIN 50 - Tel. 208 139
.vošči cenjenim odjemalcem uspešno novo leto
Trgovina jestvin
V I D A U A. OPČINE - BANI 72 - Tel. 211.387
Trgovina
ZORA ČOK OPČINE, Narodna ul. 61 - Tel. 211.046
S E S L J A N
Zaloga gradbenega materiala
Andrej Terčon
SESUAN 27/a - Telefon 209259
vošči vsem mnogo uspehov v novem letu
Železnina in drogerija
Dorče Terčon
SESUAN 27/a - Tel. 209.220
vošči cenj. odjemalcem srečno novo leto
PEKARNA
LEGIŠA
SESUAN 41 - Tel. 209.147
KRIŽ
Trgovina jestvin OSKAR TENCE
KRIZ 125
vošči vsem uspešno novo 'leto
Zaloga drv, premoga in kerozena
SILVAN KOŠUTA KRIZ 40 - Tel 220.109
vošči vsem srečno novo leto
M A V H I N J E
Gostilna
U R D I H MAVHINJE - Tel. 20.94 71
želi vsem vesele praznike
B O L J U N EC
VODNI INŠTALATER CENTRALNA KURJAVA
Bogomil Zobec
BOUUNEC 195	Tel. 228.188
vošči vsem srečno in -u&pehov polno novo leto
MESNICA
MARINO PREGARC BOUUNEC 366
vešči vsem srečno novo leto
BORŠT
GOSTILNA
PAVLETIČ BORŠT 29 - Tel 228.152
vošči gostom in znancem
Gostilna in mesnica P E T A R O S BORŠT 60 - Tel. 228-151 vošči gostom in odjemalcem plodno novo leto 1973
TRŽIČ
Uvoz in izvoz
LESA ZA OBDELAVO
MAURI
TRŽIČ CMonfalcone)
Drev. S. Marca 29 - tel. 74 451
vošči vsem mnogo uspehov v novem letu 1973
VRH SV. MIHAELA
GRADBENO
PODJETJE
MARIO DEVETAK
VRH SV. MIHAELA 3
Bivališče;
POLJANE 2/A (Doberdob)
vošči vsem vesele praznike
ŠTANDREŽ
Trgovina jestvin
MARVIN
STANDRE2 219
vošči vsem uspešno novo leto
REPNIC
GOSTILNA
BATIČ
REPNIČ 3 Telefon 229178
želi cenj. gostom srečno novo leto Trgovina jestvin
ŠKABAR MILIVOJ
REPNIČ 40
želi vsem uspešno novo leto
DRAGA
Restavracija
„Locanda Mario”
DRAGA 22 - Tel 228 173
Vse kraške specialitete in divjačina
Vošči vsem cenj. gostom srečno novo leto
1
S O V O D N J E
KMEČKO DELAVSKA POSOJILNICA SOVODNJE
vošči vsem obilo uspehov v novem letu
GOR
Trgovina čevljev
GORICA, Korzo Verdi 78 tel. 25.17
vošči vsem srečno in uspešno novo leto
ALPINA« od G. Krpan et C.
RAVNATEUSTVO SLOVENSKEGA
DIJAŠKEGA DOMA V GORICI
želi vsemu osebju, sedanjim in bivšim gojencem, obilo uspeha v novem letu 1973.
Topla voščila vsem staršem, dobrotnikom in prijateljem naše mladine.
VETRIH FLORIJAN Zaloga goriva - Gasolio - Nafta Za centralne kurjave
GORICA - Ul. Lantieri, 3 Gonica-Mossa, Ul. Isonzo 9/B - Tel. 25-27
BAZOVICA
Manufakturna trgovina
»DA ANITA«
BAZOVICA - Ul. Gruden 68 - tel. 226 147
vošči vsem srečno novo leto
Pekama in slaščičarna
ELVIRO JERMAN
BAZOVICA - ul. Gruden 64 - Tell. 226.147
želi cenj. odjemalcem srečno novo leto
PESEK
Trgovina jestvin
BRUNO KAPUN PESEK 1
vošči vsem srečno novo leto
ZGONIK
Gostilna GUŠTIN ’
ZGONIK 3/A Tel. 229123
vošči vsem todjemalcem uspešno novo leto
KUPUJTE PRI TRGOVCIH KI OGLAŠAJO V NOVEM LISTU
OBISKUJTE GOSTILNE IN RESTAVRACIJE KI OGLAŠAJO V NAŠEM LISTU
I C A
Kmečka banka
r. z. z o. z.
GORICA, Ul. Morelli 14 Telefon 22-06-22-07
VINOAGRARIA
f»nž. Josip Rusfja)
Trg Vittoria - Travnik - Telefon 53-95
Pdl stoletja znana trgovina z vsemi kmetijskimi potrebščinami, semeni, čebulčki i'n plastično opremo vošči vsem svojim cenjenim odjemalcem VFSELE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
TISKARNA BUDIIM
GORICA- Riva Piazzutta 18 - Telefon. 26.76
Moderno sodobno opremljeno podjetje sprejema vsa tiskarska dela po zmernih cenah ter jih točno izvrši
VOŠČI VSEM SVOJIM CENJ. NAROČNIKOM VESELE BOŽIČNE IN NOVOLETNE PRAZNIKE
Električne in vodovodne napeljave STANKO KOREN GORICA - Ul. Mattioli, 11 - Tel. 32-71
KLOBUČARNA	M.	LEBAN
GORICA - Ul. Rastello, 8 - Tel 39 07
lepa 'izbira moških klobukov - tudi znamke »Panizza« in »Barbisio« - ter ženskih in otroških klobukov, čepic, dežnikov itd.
Import	Export
JOSIP KERSEVANI
di B. KERSEVANI & C. Soc. n. c. Gorica - Korio Italia, 90 - Tel- 26.43
ZNANA URARNA IN ZLATARNA ŠULIGOJ GORICA - Ul- Carducci, 49 - Tel. 56-57 (Gosposka ulica)
Trgovina jestvin
TEODOR VELIŠČEK GORICA, Svetogorska 123, tel 83.285
vošči božične iiin novoletne praznike
AGRARIA
PRI DARKOTU
GORICA
Ul. Carducci (Gosposka) 45
Trgovina vsakovrstnih kmetijskih vrtnarskih, kletarskih in hlevskih potrebščin, semen in gnojil
vošči cenjenim odjemavcem srečen božič in veselo novo leto
SUPERMARKET OBUTVE
KOŠIČ BENEDIKT Gorica - Raštel 5-7	Tel.	51-62
Bogata izbira čevljev in obutev vseh vrst
Katoliška knjigarna
GORICA - Travnik
Piazza Vittoria 25 - Telefon 24-07
PAPIRNICA KNJIGARNA DEVOOI ON ALI JE
Bogata izbira
TOVARNA POHIŠTVA
Prinčič
Viale Venezia Giulia, 6 Krmin (Cormons) Tel. 61-32
Vsem svoiim cenjenim potrošnikom, dobaviteljem, prijateljem in znancem vošči vesele božične praznike in srečno novo leto
Vsem svojim gostom, prijateljem, znancem in sodelavcem želijo:
Vesele božične praznike ter srečno in uspešno novo leto 1973/
"M
n
L BLED
m
HOT
L [MIMI E LA
Roma, Rim, Via S. Croce in Gerusalemme, 40
?if~
Lmtmh W„ LEWSm
9 9
Povsod veliko svetlobe z najnovejšimi modeli lestencev
BRANDOLIN
TRST
Ulica S. Maurizio 2
BOGATA
IZBIRA
★
Nudimo nadalje vse, kar potrebuješ v kopalnici,
električne grelce in grelce na metan inštalaterske naprave
BRANDOLIN
TRST
Ulica S. Maurizio 2
in ul. S. Maurizio 12 — dvanajst —
KRISTAL
PORCELAN
VSAKOVRSTNA DARILA
INDUSTRIJA KAVE
«Cremcaffe»
di PRIMO ROVIS
TRST, ul. Pigafetta št. 6/1
Tel. 820.747 - 810.351
vošči vesele praznike svoji zvesti klienteli
13
Po Conradu Richterju prireja Olga Ratej, riše Melita Vovk-Štih.
TTW
f
m
%
15. Ko so mu roko že dodobra navlažili in pomečkali, ga je oče pustil pri obeh starejših stricih. Mršav dolgin z nagubanim vratom je 'bil stric Ovvens. »No, fant, srečo si imel, 'da so te lopovi izpustili iz krempljev.« se je hehetal. Drugi stric Vise, močain kot medved in grd Ikot spak, pa je mnogo manj prijazno menil: »Ne bi rekel, da se tega prav zaveda. Nekam indijansko se vede, bi rekel. Kako dolgo je že 'bil pri divjakih? Praviš, da enajst let. Tja, kdor postane 'Indijanec, tudi ostane Indijanec.« Oče je zaslutil nemir, vrnil se je k moški družbi. »dan že ni Indijanec,« je negotovo zinil. »Isto belo kri ima kot ti 'in jaz.«
Stric pa je gnal svojo 'naprej. »Zc lalhko, da je bila nekoč bela, toda poganski nauki divjakov so jo rdeče obarvali, razumeš. So mu vcepili rdeče nazore. Dobro je zlo in zlo je dobro! Krasti je čednost! Lagati je umetnost! Bele žene in otroke pobiti in jih skalpirati je mojstrovina! Kar poglejta ga: nadut je kot rojen rdečckožec. Stavim, da pripravlja kakšno svinjarijo.« prej radovedne zamaščene očke so se mu zdaj prav čudno svetlikale. »Povej po resnici fant! Ali ni tako?« Beli sin ni niti trenil. »Kaj pa je z njim? Je gluh?« se je zjezil stric. »Zakaj ne odgovori starejšemu sorodniku, kot sc spodobi?«
a
26. Del je ponovil vprašanje po delavarsko. Stric je nevarno zvišal glas: »Kakšno zmešano blebetanje pa je to? Ali ne zna govoriti angleško?« Živci so mu očitno popuščali. Del je uslužno prevedel, toda deček je čutil, da ne more več molčati, če je v njem vsaj še troha časti. Vzravnal se je kot topol in s poudarkom odgovoril v delavairščini. Del je prevajal: »Pravi, da dela-varščina ni zmešana, še manj pa da je blebetanje. Ce se sestanejo Indijanci različnih plemen, se pogovorijo v delavorščini. Pravi, da tudi belci uporabljajo delavarščino, ko rečejo tomahavk in vigvan iz Suskvehama in še mnogo takega. Delavar-
ščiina je bogat jezik, za eno reč ima po več izrazov. Po angleško se reče bog, v dclavarščini, tako ga je učil njegov oče Visoki javor, pa je za boga vsaj dvajset izrazov in vsak pomeni bog in vsak pomeni nekaj drugega v zvozi z njim.« Videti je bilo, da bo strica, zdaj, zdaj razneslo. »Kaj, tisti oapin, tisti ušivi Visoki javor, ki je ukradel Jona in se izdajal za njegovega očeta — tisti hudodelec se upa primerjati z narnii!« Beli sin ni počakal na prevod, počosd in razločno je oponesel stricu: »Ti reči, da moj oče hudodelec, ampak ti pobijati Konestoge!« Stric je zardel: »Torej si nas nalagal, da ne znaš angleško!«