Dopisi. Celje. (Železna trgovina ,Merkur' otvorjena.) Pretekli teden otvorila se je teško pričakovana železna Irgovina >Merkur«, nahajajoča se v rokah premožnih slovenskih narodnjakov. Ker zadeva glede naslova te trgovine še ni rešena, prevzel je do rešitve iste trgovino gospod Peter Majdič. Vedno naraščajoča surovost celjskih nemških hujskačev proti Slovencem je bil eden glavnih povodov, da se je ta trgovina osnovala. Štajarski Slovenci prišli so do prepričanja, da bi bila največja neumnost, rediti še nadalje gade, ki jih v zahvalo nesramno pikajo. Vsled tega stremijo Slovenci v zadnjem času po tera, da si snujejo lastne narodne trgovine in s tem podpirajo lastno obrt, ne pa nehvaležne in hinavske tujce. Do tega so nas privedli nasprotniki sami, ki so postali — slovenskega kruha pijani. Koliko so si nemci prizadevali, da bi ustanovitev te trgovine zabranili. Vse nemštvo delalo je složno na pogibelj Merkurja. Blatili so ga nekteri po časnikih, no drugi bolj po vsakdanje z jezikom, še drugi tako »po domače« z blatom po zidu — vsak pač po svojem okusu in sposobnosti. Celo naša »Domovina«, ki je krepko odbijala napade nasprotnikov s tem, da se je potegovala za Merkuria, prišla je večkrat — ranjena iz bojišča. Vse, vse se je bilo zaklelo proti Merkurju. Pa kaj jim je pomagalo? Vse njih hudobne namere so se razbile ob vstrajnosti in nevstrašenosti peSčice slovenskih veljakov. Slovenska železna trgovina >Merkur« danes obstoji in bode obstala vsem tistim nevoščljivcem v zasmeh in jezo, ki so jo hoteli ugonobiti! S svojim nagajanjem in vsakovrstnimi ovirarai proti njej, delali pa so najboljšo reklamo za njo, za kar se njim bo svoj čas izrekla od Merkurja še gotovo »posebna« zahvala. Živila slovenska železna trgovina Merkur. Slovenci: Svoji k svojim! Mala-Nedelja. (Zadružno življenje). Dne 27. maja ustanovili so obče znani rodoljubi in vzorni narodnjaki v Mali-Nedelji, tolikanj potrebno in koristno kraetijsko zadrugo. Ker ni bilo mogoče sl. organizatorju zadrug gsp. Kaču samemu volitve vodit priti, storil nam je to po zelo podučljivih besedah in s podukom iz posebne prijaznosti gosp. Fran Posinger, tajnik zadruge in posojilniee iz sv. Trojice, odkoder se je tudi par drugih odličnih gostov našega zborovanja in volitve vdeležilo. Ker želim o vsem našem dosedanjem delovanju v prihodnje obširneje spregovoriti, omenjam samo, da so se v načelništvo volili z vzklikom soglasno sledeči gg. iz Male-Nedelje in okolice: Franjo Kocbek, posestnik v Mali-Nedelji, kot načelnik, Matej Rantaša, posestnik v Drakovcih, namestnikom Ignacij Kosi, zastopnik veletržtva in posest. sin, tajnikom Jurij Mikl, posestnik, župan v Malinedelji, blagainikom Janko Mikl, posestnik v Terbegonjcih, France Gašparič, posestnik v Drakovcih, odbornikom. V nadzorništvo izvolili so se soglasno sledeči gg. L. Slana posestnik v Moravcih, kot predstojnik nadzorništva, Ivan Vuk, posestnik in trgovec v Terbegonjeih, Tone Belšak, posestnik v Bodislavcih, Martin Verbnjak, posestnik v Moravcih in Matija Čagran, posestnik v Terbegonjcih. Navedena imena načelstva in nadzorstva novo ustanovljene zadruge v dični MaliNedelji kažejo in pravijo dovolj, da se je to mlado društvo posadilo na trdna in stanovitna tla, katerej želimo še nebeškega blagoslova. Iz Polzele. Ce gre tvoja pot, dragi bralec, po lepi savinjski dolini, in če prideš iz Sv. Petra blizo do cerkve in vasi Polzelske, se nehote ozreš na lepo prostorno novo pokopališče poleg ceste. Zases, vsakdo prizna, da našemu pokopališču s svojim močnim obzidjem in z lično kapelico sredi lepih nasadov — ni najti blizu kje enakega. Je tudi nekaj, če naši ljubi ranjki — in mi sami enkrat — počivajo na prijetnem prostorčku. Posebna zahvala gre posestnici tukajšne grajščine v Šeneku, Mariji pl. Pongrac. To pokopališče so nam preč. g. opat celjski na praznik vnebohoda Gospodovega ob navzočnosti mnogih duhovnikov in nebrojnega Ijudstva slovesno blagoslovili. Imamo pa v naši fari še drugo znamenitost, t. j. podružnica Sv. Križa na Gori Oljki. Dragi bralec, ali si že bil kedaj na Gori Oljki? Ako ne, naj ti bo žal in hitro popravi to zamudo. Mi Slovenci tako radi cenimo vse, kar je tujega, na lastne dragocenosti pa se včasi prav nič ne oziramo. In tak biser v Savinjski dolini je Gora Oljka s svojo cerkvijo. Dohod je tako lahek, iz Polzelskega kolodvora dospeš, če količkaj stopiš, skoraj večinoma po senci, tjagor v poldrugi uri, iz Rečice na Paki, kjer je nekoliko bolj strmo, pa še prej. Slavni Orožen piše, da se vidi odtod 75 cerkev, in to je istina! Ne zabi stopiti tudi v spodnjo cerkev — kripto, ki je vsa prenovljena. Blizo 100 lučic ti razsvetljuje Božji grob, in ob strani dve kapelici, Srca Jezusovega in LurSke Marije, delo mozirskega podobarja Ivana Cesarja. V cerkveni hiši dobiš tudi okrepčalo za žejno grlo, a treba se ti je prej oglasiti pri cerkvenem predstojništvu. Tako pri nas dobro napredujemo. Stori se marsikaj za božjo čast in občno korist. Saj imamo pa tudi vrl občinski odbor, čeravno se je o svojem času po nepotrebnem mnogo pisarilo o naših občinskih volitvah. Na čelu občine pa je mož, sicer ne kmečkega stanu, pa kmetov odkritosrčni prijatelj, zares naše gore list! Zavedni pa smo tudi, saj beremo dobre časnike, pred vsem pa si nam ljub poleg «Domoljuba», ti »Slovenski Gospodar«. Če me bo hmeljska kupčija spravila v dobro voljo, ti utegnem Se kedaj kaj poročati.