ASO XXXVI (30)
Štev. (No.) 21
BSLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
26. maja 1977
‘ ___________________________
VODILNI MOŽJE OBEH KOROŠKIH SKUPIN NOSIJO ODGOVORNOST
Dialogo y Participation
Durante una conferencia de prensa, ofrecida en el transcurso de su redente viaje a San Luis, el ministro de Interior, general Harguindeguy expresó:
“Vamos a empezar a institudonalizar el diàlogo y la participadón, y a establecer canales de comunicación, creando algunos sistemas a nivel comunal”.
“Diàlogo y participadón que deben ejercerse sin distinción de banderias ni rótulos partidarios”.
“Yo consulto al hombre, no me preocupa qué cartel tenga en su espalda. Lo unico que le pido es que se olvide de la parte del partido, que quiere parte y no todo, y que venga con una idea que sea para beneficio Idei consunto y no para el de un sector solamente”.
“A este diàlogo, a està participación, a esa comunicación entre gobemantes y gobemados, estàn todos llamados, y estàn abiertas todas las posibilidades para todos los argentipos que tengan una idea que aportar, en la sana intención de llevar el pais adelante”.	„
“En este proceso, no excluyo a nadie. Todo el que tenga una idea que aportar, debe llegar a través de los eanales de comunicación con el gobìerno que se van a establecer para que ese diàlogo sea fructìfero”.
Ob 60-1 etnici Majjnišhe dehlaracije
Sedanjim slovenskim rodovom je Majniška deklaracija eden dogodkov v zgodovini slovenskega naroda. Večina se ne zaveda njegove veličine in dejstva, da je uresničenje idej deklaracijskega gibanja ‘rešilo življenje slovenskega naroda. Ta se je tedaj tega zavedal; zato se je s tako enotnostjo in navdušenjem oprijel jugoslovanske ideje. K temu je pripomogla splošna narodna zavednost, pospeševalo pa je jugoslovansko gibanje zatiranje Slovencev v avstroogrski monarhiji, vojno trpljenje, posebej pa še kruto preganjanje slovenskih rodoljubov v začetku prve svetovne vojne in brezobzirno vsiljevanje nemštva.
Kakšni so bili nemški načrti za Slovence in sploh slovanske narode je v času deklaracijskega gibanja izdal nemški poslanec Wichtl na zborovanju v Slovenski Bistrici, ko je izjavil: „Kaj storiti s Slovani ? Treba je decimirati njih število in razkosati njih skupnost, sicer postanejo res nemštvu skrajno nevarni. Vojna je najboljše sredstvo za dosega tega cilja... Nemci so uničili Srbijo, Črno goro, Rusijo, in tako naredimo tudi z avstrijskimi Slovani... Jugoslovani se morajo decimirati in porazdeliti na sedem vetrov. Največ, in sicer Slovencev in Hrvatov, morajo dobiti Nemci. Nekaj Slovencev bomo dali Italijanom, večino Hrvatov in Srbov Madžarom, velik del tudi Albancem, Grkom, Turkom in ‘Romunom. Dokler še pa ti nemški načrti ne izvrše, je treba gledati, da se jugoslovanski rod decimira. Sredstva: nemške šole, vojna in malo živil ali z drugi tnibesedami — glad.“
V takem razpoloženju je 30. maja 1917 predsednik Jugoslovanskega kluba, slovenski narodni zastopnik, dr. Anton Korošec, podal v avstrijskem parlamentu na Dunaju izjavo, ki je v slovenski in jugoslovanski politični zgodovini dobila ime Majniška deklaracija. Ta izjava je bila javen, .slovesen izraz volje Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so tedaj bili državljani Avstrije, da bodo od tistega dne v narodnih vprašanjih in mednarodnih odnosih nastopali skupno in samostojno s ciljem, da hočejo z združenimi silami doseči svobodo in v bodoče živeti v skupni narodni državi.
Majniška deklaracija je vzbudila V naslednjih mesecih, ko sta jo sprejela ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič in ljubljanski župan in pisatelj dr. Ivan Tavčar ter jo skupno z zastopniki vseh slovenskih političnih strank priporočila ljudstvu kot nujni najboljši narodno-politični program, silen val narodnostnega navdušenja, val odpornosti proti avstro-ogrski monarhiji in val zahteve po narodni državi.
Daklaracijsko gibanje kljub vojnim razmeram, kljub vsemu pritisku vlade, ni ponehalo in je dobilo plebiscitarno razsežnost in se stopnjevalo vse do 29. oktobra 1918, ko so Slovenci zapustili avstro-ogrsko monarhijo in prestopili v novo državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki je kasneje dobila ime Jugoslavija.
Majniška deklaracija je torej politično dejanje našega narodnega vstajenja in osvobojenja.
Majniška deklaracija je zahtevala skupno državo Slovencev, Hrvatov in Srbov predvsem na osnovi narodnostnega načela. Predpostavljala je, da so ti trije južnoslovanski narodi toliko sorodni med seboj, da imajö toliko skupnih lastnosti in interesov, da bodo mogli v složni vzajemnosti sestavljati državni narod Jugoslavije in uspešno u-pravljati skupno državo.
Različno tolmačenje jugoslovanske ideje v novi državi tekom desetletji je odprlo vprašanje, ali vodi narodnostno načelo narodov Jugoslavije v skupnost ali v razbitje Jugoslavije. Narodnostni princip je bil ob ustanovitvi Jugoslavije osnova za združitev južnoslovanskih narodov v skupno državo. Po nekaj desetletjih obstoja te države pa naj bi bil narodnostni princip osnova za delitev na narodnostne države. Na to vprašanje je pokojni predsednik Narodnega odbora za Slovenijo dr. Miha Krek ob 60-letnici Majniške deklaracije dal ob-
V Svobodni Sloveniji štev. 2 z dne
13.	januarja t. 1. smo objavili uvodnik pod naslovom „Žaloigra na Koroškem“. V potrdilo ugotovitev v tem uvodniku nam je inž. Ladislav Bevc, predsednik Slovenske demokratske stranke in član Narodnega odbora za Slovenijo poslal zanimive ugotovitve in dokumente.
Znano nam j§ bilo, da se inž. Ladislav Bevc z vso vnemo zavzema za pravice koroških Slovencev. Tako je v času avstrijskega nasilja proti krajevnim napisom tudi on sestavil spomenico o zatiranju koroških Slovencev in jo razposlal številnim kongresnikom in tudi državnemu tajniku ZDA za zunanje zadeve. Vsi so mu odgovorili z zagotovilom simpatij. Inž. Bevc je o spomenici ob-
Senator
Alan Cranston
Senat Združenih držav
Iz navedenega odgovora inž. Bevc sklepa, da iz avstrijske državne pogodbe izhaja:
1.	Da so glavni podpisniki pogodbe štiri velesile (Amerika, Anglija, Fran-
■ ■■■■■■■■■■■■■■■■———————————■■■■■1
širen odgovor, iz katerega povzemamo sledeče glavne misli:
„Predvsem moramo vedeti, da to ni obrat nazaj v razvoju teh narodov, kakor izgleda, ampak naraven razvoj v isto smer. Majniška deklaracija je poudarila osnovni narodnostni princip kot skupno krvno, sorodstveno vez slovanskega rodu: To so Slovani, ki nočejo, da bi jim vladali po krvi in kulturi zelo tuji avstrijski Nemci in njihova dinastija germanskega rodu. Majniška deklaracija je bila naš začetni izraz zahteve po samovladi, po uveljavljanju načela o samoodločbi narodov, po državi iz naroda, z narodom, za narod. Sedaj, po 50 letih, ko ti narodi žive osvobojeni tujega gospodstva v skupni državi, čutijo, da ima vsak teh narodov možnost in zmožnost upravljati svoje zadeve sam, sam voditi svojo državo, kar moč suvereno in neodvisno od drugih. Skupno, centralizirano državno u-pravo čutijo kot breme, nepotrebno in nekoristno breme. Zato naj bi po istem narodnostnem načelu nastale iz Jugoslavije neodvisne države teh narodov.“
Odločno pa je poudaril dr. Krek, da bi razbitje, odnosno delitev Jugoslavije odprla vrsto mednarodnih sporov na Balkanu, v Podonavju in ob Jadranskem morju. Tudi je poudaril, da zgodovina značilno dokazuje, da so proti državni skupnosti južnih Slovanov dosledno nastopali dedni nasprotniki vseh teh narodov in pa nasprotniki posameznega naroda med njimi.
Tudi delitev po strogo etničnem principu je nemogoča in bi nikogar ne zadovoljila, zlasti ne Srbov in Hrvatov.
Na vprašanje, kje je potem iskati pravično rešitev za narode Jugoslavije, je dal pred desetimi leti dr. Krek tale odgovor:
„V čim popolnejši svobodi. Jugoslavija je tipična mnogonarodna država, ki
vestii tudi glasilo Narodnega sveta koroških Slovencev v Celovcu „Naš tednik“, ki je pa spomenico ignoriral.
Sin inž. Bevca je januarja letošnjega leta opozoril senatorja Cranstona, ki je eden najvplivnejših senatorjev v demokratski večini ameriškega senata, na dejstvo, da bi se morala Amerika kot sopodpisnica avstrijske državne pogodbe zanimati za pravice koroških Slovencev, katerim bi morala Avstrija izpolniti obveznosti, ki jih je prevzela po členu 7 državne pogodbe.
Senator Cranston je nato zahteval pojasnilo od državnega tajništva za zunanje zadeve ter je prejel sledeči odgovor:
Iskreno pozdravljam Kempton B. Jenkins tajniški asistent za javne odnose v Kongresu
cija in Sovjetska zveza), ne pa kot koroški voditelji vedno trdijo tudi Jugoslavija. Jugoslavija je pač predložila pred podpisom pogodbe neke zahteve, ni pa odločila. Sovjetski zvezi ni bilo
zahteva svojstveno, do skrajnosti demokratično rešitev, da bo obstala. Vsak narod ima pravico do svoje državne neodvisnosti in suverenosti. Vsi jugoslovanski narodi jo zahtevajo. Čemu bi naj jim jo kdo odrekal?
Jasno je, da stanje na Balkanu in v Podonavju zahteva širše, ozemeljske, pokrajinske skupnosti držav za izkoriščanje skupnih sredstev v skupno korist, vzdrževanje miru in napredka. Prav tako je jasno, da imajo južnoslovanski narodi največ skupnih lastnosti in interesov, ki so vsaj zelo slični, če ne enaki. Tozadevna osnova Majniške deklaracije še danes velja v enaki meri kot pred petdesetimi leti. Treba je upoštevati petdesetletne izkušnje skupnega državnega življenja in sedanje mednarodno stanje, solidno in v dobrem namenu analizirati individualne narode in skupne interese in za vsakogar poiskati najboljšo rešitev. Mislim, da bi iz takih razgovorov nastala kot srečna solucija neke vrste moderna konfederacija držav, ki bi v najboljši meri zadovoljevala. O vseh posebnih interesih vsakega naroda naj odloča le njegova posebna narodna državna uprava. Skupna vprašanja so tista, ki jih države izroče v skupno upravljanje.
Za tako rešitev je treba mirne razsodnosti, dobre volje, predvsem pa mnogo, mnogo svobode. Vsaka država in skupnost vseh morajo imeti izključno le demokratično voljene organe.“
‘Slovenski narod danes ni svoboden in nima demokratično voljene vlade. Na nas je padla dolžnost, da nadaljujemo deklaracijsko gibanje v novih okolno-stih proti novim ' zatiralcem svobode. Naši predniki se niso bali žrtev, zato so zmagali. In mi? Ali imamo voljo, pogum in pripravljenost na žrtve, da nadaljujemo njihovo delo do nove zmage?
dosti mar za slovensko in hrvaško manjšino in se je zadovoljila z ogromnim vojnim plenom.
2.	Da je jugoslovansko - avstrijski „spor“ še vedno v začetnem štadiju. Avstriji se ne mudi in se pri zavlačevanju pripravlja na odločilni štadij, da lahko angažira svoje „Runcimane“, ki bodo opravljali svoje delo pri odločujočih činiteljih. Jugoslavija ni glavna podpisnica avstrijske državne pogodbe, in v sporu more nastopati le kot interisi-rana stranka, ki bo pri reševanju manjšinskega vprašanja pač kot taka obravnavana, podobno, kot je to bilo pred podpisom pogodbe, kjer se je zanašala na podporo ‘Sovjetske zveze, ki pa je pozabila na pričakovano „slovansko“ solidarnost, enako, kot je Rusija v prvi svetovni vojni pristala na prepustitev Dalmacije Italiji.
Iz odgovora ameriškega tajništva
Inž. Bevc na ta dopis ni dobil odgovora.
Ta dejstva dokazujejo, kako stvarna je bila ugotovitev v našem uvodniku z dne 3. januarja t. 1., ko smo zapisali: „Vodilni možje obeh koroških političnih skupin nosijo odgovornost za sedanje stanje na Koroškem. Dolžni so se zavedati, da je od njihovih pravilnih
Kakor vemo, se bliža čas, ko se bo v Belgradu nadaljevala Helsinška konferenca, kjer se bo tudi govorilo o izpolnjevanju človeških pravic v drža-vah-podpisnicah. Znana obsodba v Ljubljani, ko so obsodili sodnika Franca Miklavčiča na pet let in osem mesecev strogega zapora zaradi člankov, objavljenih pod psevdonimom v tržaškem Zalivu, pa tudi na temelju osebnega dnevnika, je proti duhu helsinških dogovorov. Prav tako je bil obsojen novinar Viktor Blažič na dve leti strogega zapora zaradi nekih esejev. Ta zadeva je zaradi takega postopanja proti garanti-ranju svobodnega izražanja, kot ga je podpisala v Helsinkih tudi Jugoslavija, vzbudila splošno svetovno pozornost ter je obremenjvala Jugoslavijo kot državo,
za zunanje zadeve je razvidno, da Ameriki uradno o zahtevah slovenske manjšine ni znano, samo to se sliši, da Jugoslavija in Avstrija iščeta zadovoljivo rešitev, medtem pa germanizacija slovenske Koroške napreduje z vso paro. Nihče doslej ni predložil spora dunajskim poslanikom štirih velesil-podpisnic avstrijske državne pogodbe.
Jugoslavija zavaja javno mnenje, češ, da nastopa kot edina zaščitnica koroških Slovencev, zamolčuje pa, da je za rešitev slovenskih zahtev potrebna soglasna razlaga štirih velesil, ker manjšina ne dobi pravic, ki so ji priznane s čl. 7 državne pogodbe.
Inž. Bevc je poslal voditeljem koroških Slovencev prepis odgovora, ki ga je dobil senator Cranston s sledečim spremnim pismom z dne 22. februarja t. 1.:
Vaš
Inž. Ladislav J. Bevc, l. r.
NAPA, California — ZDA
ukrepov odvisno, ali bo boj naroda za svoje pravice privedel do uspeha ali neuspeha. Pri izbiranju ukrepov je treba skrbno tehtati vse važne dejavnike, držati v rokah več kart in ne igrati na eno samo. Zadnje čase kaže, da so na to pozabili in res igrajo na eno sam o karto: na pomoč komunističnega režima v Jugoslaviji in Sloveniji.“
ki podpisuje eno in dela drugo. Zavzele so se za obtoženca razne mednarodne ustanove, tako predvsem Amnesty International in dosegle, da je bila zdaj znižana sodniku F. Miklaviču kazen na dve leti in pol strogega zapora, esejistu Blažiču pa na štirinajst mesecev prav tako strogega zapora. Ta zadnji je bil že na svobodi, pa se je moral vrniti v ječo, da dopolni kazen. Kakor je znano, je bil sodnik Miklavčič med revolucijo na Strani partizanov ter je bil tudi odlikovan za zasluge v „osvobodilnem“ boju. Toda tudi taka amnestija ne ustreza mednarodnim določitvam ter se svobodni razumniki v svetu zavzemajo še naprej za popolno osvoboditev obeh publicistov.
DRŽAVNO TAJNIŠTVO Washington, C. C., 20520
25. januatrja 1977
Dragi senator Cranston:
Veseli me, da Vam morem odgovoriti na Vaš dopis od 7. januarja, v katerem vprašujete v zadevi informacije g. Ladislavu Bevcu o promicah slovenske manjšine v Avstriji in obveznosti Zdru\ženih držav kot podpisnici avstrijske Državne pogodbe od 1955.
Prilagam kopijo besedila 7. člena Državne pogodbe, kateri navajd pramce slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji. Razlaganje in izvajanje tega elend sta bila več let predmet mnogih polemik v Avstriji sami in nesoglasij med vladama Avstrije in Jugoslavije. Razpravljanje se je znova poostrilo lani oktobra v zvezi z avstrijsko zakonodajo o'podpiranju manjšin in zaradi jezikovnega preštevanja po avstrijskih oblasteh. Skladno z našimi informacijami, nadaljujeta avstrijska in jugoslovanska vlada posvetovanja in iščeta najprimernejši način za rešitev tega dolgo zastalega problema v obojestransko zadovoljstvo•.
Člen 35 avstrijske Državne pogodbe, kateri je tudi priložen, določa, naj si vsak spor glede razlaganja ali izvajanja pogodbe, ki ne bi bil urejen z neposrednimi diplomatskimi pogajanji, predloži predstojnikom diplomatskih predstavništev Sovjetske zveze, Združenega kraljestva, Združenih držav in Francije na Dunaju. Do danes še ni bila predložena nobena taka vloga, ker nadaljujeta Avstrija in Jugoslavija s prizadevanji za rešitev problema.
Upom, da Vam bo ta informacija koristila pri odgovoru g. Bevcu.
Predsednikom
Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevžu Grilcu in Zveze slovenskih organizacij dr. Franciju Zivitterju
■Spoštovana gospoda predsednika!
Zasledujem neustrašeno in odločno borbo koroških Slovencev za narodni obstoj. Večkrat sem že opozoril merodajne ameriške politike na problem koroških Slovencev v nameri, da bi jih pridobil za njihovo zanimanje in podporo, ki Vam bo dobrodošla v primeru, ko bi prišla Vaša borba v Stadij, ko bi se pojavili sodobni „Runcimani“, da pomagajo Vašim tlačiteljem.
Moj sin dr. Vladislav Bette', se je že obrnil na senatorja Alana Cranstona (California) s prošnjo, da sporoči tajništvu za zunanje zadeve svoje zanimanje za ugodno rešitev vprašanja.
V prilogi Vama pošiljam kopijo izvirnega odgovora zunanjega tajništva se-natorjit Cranstonu in slovenski prevod tega odgovora.
Odgovor tolmačim v tem smislu, da Amerika uradne ni obveščena o tekočem sporu. Tajništvo opozarja na člen 35 avstrijske državne pogodbe, ki predvideva, da naj se spori glede razlage in izvajanje pogodbe predlože predstojnikom diplomatskih poslaništev Sovjetske zveze, Anglije, Amerike in Francije.
Svetujem, da skušate pridobiti zanimanje in simpatije tudi pri teh činiteljih.
Sprejmita zagotovilo mojega odličnega spoštovanja.
Znižana kazen sodniku Miklavčiču In esejistu Blažiču
MONDALE V BEOGRADU
TITO: „JUGOSLAVIJI NI MOGOČE NIČ OČITATI“
Resnica ne postane drugačna zaradi visokega dostojanstva osebe, kateri jo povemo; kdor pove resnico, ne more biti premagan od tistega, s katerim se bori.
SV. Tomaž Akvinski
Iz življenja in eiegajautja v Argentini
Severnoameriški podpredsednik Walter Mondale je poleg drugih evropskih prestolnic obiskal tudi prestolnico komunistične Jugoslavije Belgrad. Tam se je preteklo soboto za poldrugo uro sestal z jugoslovanskim komunističnim diktatorjem Titom, s katerim je razpravljal o problemu človekovih pravic, o graditvi prve atomske centrale pri Krškem v Sloveniji, ki bo prva tudi na ozemlju sedanje Jugoslavije ter o razmerah na Bližnjem vzhodu in v Afriki, predvsem o problemih okoli Južnoafriške republike.
Poročila svetovnih tiskovnih agencij ne bi povzročila posebnih komentarjev Mondalejevega obiska v Belgradu, če ne bi po koncu razgovorov jugoslovanski komunistični diktator Tito priredil tiskovno konferenco, na kateri je podal izjave, ki dokazujejo, da se Mondale in on v marsičem nista -sporazumela odn. da sedanja severnoameriška vlada gleda na nekatere zadeve povsem drugače, kakor Titova.
Diktator Tito je namreč časnikarjem na vse načine zatrjeval, da „je zaskrbljen zaradi kampanje severnoameriškega predsednika Jimmyja Carterja proti kršenju človekovih pravic“ in končno cinično pribil: „Jugoslaviji ni mogoče ničesar očitati v tem oziru.“ Prisotni časnikarji so hitro ugotovili, da je bil diktator v tej svoji trditvi toliko previden, da ni dejal, da „jugoslovanskemu režimu“ ni mogoče nič očitati, temveč je uporabil samo pojem „Jugoslavije.“
Iz nadaljnjih izvajanj so časnikarji tudi ugotovili, da je Mondale diktatorju Titu očital preganjanje nasprotnikov njegovega komunističnega režima, ki jih je vedno več, ko je 84-letni gverilec zatrjeval: „Nikdar ne bomo sprejeli ideje, da je demokracija v nevarnosti zaradi ukrepov, podvzetih proti nekaterim posameznikom.“ Nato je še dodal: „Skrbi me tudi kampanja nekaterih držav glede demokracije in človekovih pravic,“ ne da bi pojasnil, kakšno demokracijo in katere države ima v mislih.
Tiskovne agencije so poročale, da je Mondale med Titovim govorjenjem molčal. Ko je diktator Tito nehal go-vori(či)ti, je Mondale časnikarjem pojasnil,'da so odnosi med obema državama, ki so bili zadnje čase „kolikor toliko napeti“, sedaj na „kar najboljši podlagi.“ Istočasno je 'objavil, da je Carterjeva vlada povabila „drugega najvažnejšega politika v Jugoslaviji, Edvarda Kardelja“, naj v bližnji bodočnosti obišče ZDA. Mondalejeva označba Kardelja za „drugega najvažnejšega politika y Jugoslaviji“ je presenetila nekatere časnikarje, ki že dalj časa smatrajo glavnega tajnika CKKPJ Dolanca za najmočnejšega partijskega veljaka za diktatorjem Titom v komunistični Jugoslaviji in celo za njegovega možnega naslednika.
Mondale je zatem na isti tiskovni konferenci objavil, da je ameriška vlada' odobrila izvoz potrebnega materiala
za graditev atomske centrale pri Krškem, dasi se ameriška in Titova vlada nista sporazumeli glede problemov v zvezi z eliminiranjem radioaktivnih o-stankov in končne uporabe atomskega goriva. Titova komunistična vlada namreč se ni hotela doslej obvezati, da a-tomskega goriva in radioaktivnega materiala ne bo uporabila kdaj za izdelovanje atomskega orožja in atomskih bomb.
Tiskovne agencije so v svojih poročilih o Mondalejevem obisku v Belgrad v zvezi s kršenjem človekovih pravic v komunistični Jugoslaviji ugotavljale, da „med Jugoslavijo in ZDA obstajajo razlike glede človekovih pravic.“
Komunistični diktator Tito je na tiskovni konferenci znova zaigral tudi vlogo „zaskrbljenega vodje neuvrščenih držav“, ko je z Mondalejem razpravljal o razmerah v južni Afriki: „Krajevni konflikti v Afriki in na Bližnjem vzhodu lahko pripeljejo do konfrontacije velesil in do nevarnosti za ves svet“, je izjavil Tito. Protestiral je proti „napadom Rodezije na Zambijo“, zamolčal pa, da je bila Zambija s svojim komunističnim režimom tista, ki je pretekli teden izvršila več mejnih incidentov proti Rodeziji, medtem ko je istočasno Titova vlada sporočila Zambiji, da lahko računa na „jugoslovansko pomoč, če jo bo napadla Rodezija“.
Severnoameriški predsednik Jimmy Carter je po štirih mesecih svojega vladanja V govoru na univerzi Notre Dome v South Bend, Indiana, predstavil svojim sodržavljanom in vsemu svetu novo severnoameriško zunanjo politiko, ki je presenetila marsikatero zavezniško in ZDA sovražno državo.
Jimmy Carter je namreč izjavil, da bo njegova zunanja politika odslej naprej „svobodna tistega neurejenega strahu pred komunizmom, ki nas je doslej pripeljal do tega, da smo objeli slehernega diktatorja, ki se je pridružil našemu strahu“ in da bo „zasnovana namesto tega na širši podlagi svetovnih interesov.“
Carter je izjavil, da dosedanja severnoameriška zunanja politika ni imela uspeha ter je za to navedel primer Vietnama, ki da je „najboljši primer intelektualne in moralne revščine“ severnoameriške zunanje politike.
Carter je nadaljeval, da je severnoameriška zunanja politika „bila doslej vodena v prepričanju, da je treba sovjetsko ekspanzijo ustaviti ter v prepričanju o nujnosti skoro izključnega zavezništva med nekomunističnimi državami na obeh straneh Atlantika. Ta sistem ne more ostati za vedno nespremenjen.“ Carter je poudarjal, da je „grožnja konflikta z ZŠiSR, ki nas je združevala, postala sedaj manj intenzivna,
MEDNARODNI TEDEN
NESREČA V SIBIRIJI jez na reki Tom, ki je pritok Oba, se je v noči od 9. na 10. maj zrušil in petmetrski val je podrl vasi in mesta. Voda je dosegla tudi dve veliki mesti Novokuznecki 'in Mejdurečensk. Doslej v Sovjetski zvezi še ni bilo take nesreče. Oblasti poročajo o veliki materialni škodi, o človeških žrtvah ni novic. Najbrž zato, ker ljudje v „sovjetski socialistični družbi“ nimajo posebno velike vrednosti...
BEG IZ RAJA — V Tajski se iz dneva v dan veča število Vietnamcev, Laoščanov in Kambodžanov, ki beže iz svojih „rajev“ in iščejo svobodo. Toda med begunce se infiltrirajo tudi komunistični agenti, tako ima tajska vlada precej dela, da loči resnične begunce od rdečih agentov, ki jih pošiljajo na Tajsko sedanji režimi v indokinskih državah za širjenje komunistične ideologije.
NIKOLAJ VIKTOROVIČ PODGOR-NY, predsednik Sovjetske zveze od leta 1965 je bil na lepem odpuščen iz Politbiroja, najvišjega partijskega organa, katerega član je bil od 1. 1958. Uradna sovjetska poročevalna agencija Tass je objavila samo, da je bil razrešn svojih dolžnosti v Politbiroju, ni pa navedla razlogov. Tudi ne, da bi bil sam za to zaprosil, kot je to v navadi v SZ. Politični opazovalci menijo, da je to predznak k morebitni skorajšnji odstavitvi Podgornyja tudi z njegovega predsedniškega mesta. Star je 74 let.
dasi je tekma postala bolj intenzivna.“ Zato bo ameriška zunanja politika „slonela na novem svetovnem mozaiku globalnih, regionalnih in bilateralnih interesov.“
Carter je naštel pet osnovnih premis svoje štirimesečne zunanje politike, ki jo namerava voditi še naprej:
1. Neomahljiva ameriška zavzetost za človekove pravice; 2. skupni napori z ZSSR proti širjenju atomskega orožja; 3. doseči trajen mir na Bližnjem vzhodu; 4. zmanjšati nevarnost širjenja atomskega materiala po svetu, „tudi s tveganjem napetosti med prijatelji“ in ustavitev splošnega oboroževanja po svetu; 5. okrepiti vezi med demokratičnimi narodi.
Dasi Carter smatra Bližnji vzhod in južno Afriko za dve področji, ki sta trenutno najbolj nevarni za svetovni mir, pa istočasno meni, da je prav sedaj prilika, za resnično rešitev izrael-sko-arabskega spora ter za rešitev problemov med belo manjšino in črno večino v južni Afriki, „če opustimo to priliko, bo lahko pomenilo polom za ves mednarodni politični in gospodarski red,“ je zaključil Carter.
PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO!
Tistim, ki jih skrbi politična bodočnost Argentine, je pretekli teden kai prav prišlo dvoje izjav, podanih z najvišjih vladnih mest: o bodoči ustavni ureditvi države sta govorila tako predsednik, kot notranji minister, in njuni izjavi se lepo izpopolnjujeti.
Omenimo najprej, da po letu in dveh mesecih vojaške vlade še nikakor ni jasno, kako bo vojaštvo izpeljalo v konkretnih potezah svoje namene glede preureditve političnega življenja. Da je ta preureditev potrebna, nihče ne rivomj. Dosedanje politično življenje je bilo bolj nenehno umiranje kot kaj drugega, z vedno ponavljajočimi se istimi figurami, ki so se izkazale za nezmožne sodelovati v demokratičnem ustav-rem ustroju. V konkretnem delovanju fe vsaka skupina iskala le bolj lastne koristi, vse pa so pozabljale na javni blagor. V kolikor pa so po njem težile, je bilo bolj sanjavo hrepenenje, kot delovanje v danih okoliščinah.
Vojaška vlada naj bi temu napravila konec. Kako? Ponavljamo, da javnost tega ne ve, in verjetno si tudi vojaštvo še ni popolnoma na jasnem. Sedaj vsaj vemo, kam gremo. Na svojem dveumem sestanku z japonskimi časnikarji, ki so na obisku v Argentini, je general Videla zatrdil, da gremo v demokracijo. Kakšna bo ta demokracija? Tudi predsednik še tega ne ve, pač pa je zatrdil, da bo taka, kot si jo bo izbral ves narod, ne pa le ena skupina. Ves narod se bo izrazil o bodočem ustavnem ustroju (morda referendum?). Kdaj bo do te demokracije prišlo? Ko bo vojaška vlada smatrala, da je opravila svoje delo, da je dosegla cilje, zaradi katerih je zapustila vojašnice in prevzela oblast. Kakšen bo prenos oblasti? Popoln; vojaštvo bo tedaj vso oblast predalo v civilne roke. Kaj pa medtem? Medtem bo vsa odgovornost oblasti v vojaških rokah; to pa ne, pomeni, da v vojaški vladi ne bodo sodelovali civilisti. . Nasprotno, vlada bo poklicala m sprejela vse, ki so zmožni in pripravljeni sodelovati, in se strinjajo s sedanjo vladno filozofijo.
Do tu predsednikove izjave. Lepo jih dopolni notranji minister general Har-guindegy (glej španski tekst), ki govori prav o tej vmesni dobi, o tistem „medtem“, ko bo vladalo vojaštvo, a z vedno večjim sodelovanjem civilistov. Minister je izjavil, da bo vlada začela institucionalizirati (torej bo prišlo do reglamentacije tega sodelovanja) dialog in soudeleženje. Pri tem ne bo gledala na politično uvrstitev civilista, marveč le na to, da je pirpravljen sodelovati v delu za splošni blagor. Vpoklicani so vsi tisti (minister je dejal „so“, torej sedanji čas, kot da bi poziv že imel vso veljavnost), ki lahko procesu prispevajo kakšno zamisel in imajo zdrav namen
pomagati pri napredku dežele. Vlada bo ustvarila kanale, po katerih bo tekel ta dialog, da bo tudi rodil sadove. To sodelovanje (dialog in soudeležba) se bo pričelo na občinski ravni. Torej od najnižjih nivojev, za postopno prehajanje v vplivne kroge. Sedaj bo samo treba čakati, da se vidi, kakšen bo ta nov sistem soudeležbe (participation, beseda, ki jo je precej uporabljal že gen. On-gania za časa svoje vlade) in kakšni bodo njega sadovi.
Ta teden se prav tako povrne na delo (po začasnem odihu iz zdravstvenih razlogov) gospodarski minister Martinez de Hoz. Precej problemov ga čaka. Bistvenih (nad katerimi so mnogi že obupali), ali naj poviša ali ne delavske plače. Dejstvo je, da se kupna moč plač stalno niža in je v premnogih primerih popolnoma pod nivojem, ki jo zahtevajo normalne življenjske potrebe. Dejstvo pa je tudi, da se ob vsaki povišici plač enako ali pa še bolj povišajo tudi cene. In doslej ta vlada (sicer sploh nobena) še ni iznašla zdravila za to bolezen. Kaj torej storiti?
Konec meseca bo minister odšel na potovanje v Gvatemalo in ZDA, na zasedanje medameriške razvojne banke in Sveta ameriških držav. Kot paradoks zveni dejstvo, da to pot ne gre na iskanje posojil. Država jih ne potrebuje, in v kolikor jih bo sprejela, jih bo precej izbirala. Posojila namreč prav tako pov-vzročajo inflacijo, katere se vlada izredno boji, saj ima z njo že tako dovolj glavobolov. Dejstvo je, da je država trenutno izšla iz velikih finančnih težav, ki so še pred letom izgledale nerešljive. Škoda le, da se le prepočasi rešujejo finančne težave naroda, zlasti njegovih najbolj zapostavljenih slojev.
NOVA AMNESTIJA V ŠPANIJI —
Suarezova vlada je tik pred volitvami z novo amnestijo pomilostila večino političnih obsojencev, pod pogojem, da ( zapuste državo do prestanka kazni. Trt. tjina zapornikov bo sicer morala najprej čakati na obsodbo, šele potem bo mogla izrabiti pomilostitev.
IDI AMIN DADA, ugandski diktator in tiran je kaj hitro rešil problem, ko je zvedel, da ga angleška kraljica Elizabeta II ne namerava sprejeti o priliki 25-letnice njenega kronanja. Izjavil je, da je pravzaprav Bruselj prestolnica evropskega cesarstva in torej belgijska kraljica Fabiola tudi evropska cesarica, Elizabeta pa le njena podložniča. Zato da bo s svojim spremstvom dvestopetdesetih dvorjanov raje počastil z obiskom Fabiolo. Proslave se bodo vršile v juniju ob navzočnosti vseh predstavnikov Združenega kraljestva britanskega. Idi Aminovim letalom pa ne bodo dovolili pristati v Angliji.
Nova ameriška zunanja politika
ČLOVEKOVE PRAVICE IN GLOBALNI INTERESI
ibbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbbb ixkBaaaaaaaaa«iiaaaaaaaaBaaar.KMaaBaaaaaaaaEaaaaranaa*tiBaaHBaaaBaiaaa«aBaaaaBaaaaaBaMaBBBBaaaBaaBBaa«BaBaBBaaaaaBaaaaaaB«Ba«aMaaaaBaBaBai
Tine Debeljak	(39)
Med knjigami in revijami
NAJNOVEJŠA PUBLICISTIKA O PRAZGODOVINI JUŽNIH SLOVANOV
V povojni dobi se je zelo razbohotila znanost etnogeneze, razlaganja postanka določenih narodov iz prazgodovine v današnje oblike. K novim razgledom v pradavnino so pomogle predvsem arheološke izkopanine, pa tudi novi pogledi na razvoj jezika na „lingvistično arheologijo“, saj je znano, da sovjetski jezikoslovci (npr. Svitič) odkrivajo danes že jasne sorodnosti med indoevropskimi, turškimi, mongolskimi in semitskimi jeziki itd. ter tako skušajo ugotoviti „evroazijski prajezik“, ki ga imenujejo „borejš“, in katerega izvor vidijo v Mezopotamiji (v biblijskem Babilonu?). Tako odkriva F. Jeza skandinavski izvor Slovencev, o čemer je svoj čas napisal posebno knjigo, in zdaj pripraylja novo. Kakor berem, je tržaški prof. Berlot napisal italijansko študijo o etruščanskih napisih, o spomenikih naroda pred Latinci v Italiji, ki jih doslej še niso razrešili, on pa da jih je rešil na podlagi — slovenščine. Tako bi naj bila slovenščina starejša od latinščine in naj bi se govorila na Apeninskem polotoku.
Hrvati bodo drugo leto slovesno praznovali 2500-letnico, ko se je prvič zapisalo ime hrvaškega naroda v zgodovini. Leta 520 pred Kr. je namreč perzijski kralj Darij dal vklesati v 60
metrov visoko skalo svoj klinopisni proglas v treh jezikih, v katerem javlja, da je v 19 letih pokoril 23 upornih narodov, med njimi narod „Harahva-tiš“ v Afganistanu, prednike današnjih Hrvatov. (O tem sem slišal 1. 1948 v Rimu predavanje p. Sakača DJ, ki je i. 1942 prvi ugotovil to hrvaško pradomovino.) še danes se tam nahaja pokrajina „Arachosia“, ki je isto ime kot prastaro Harahvatiš oz. Haranvat. Tam se vidijo še noše v hrvaškem slogu. Nekje sem bral, da je tudi hrvaški grb — šahovsko polje — iz teh časov „azijske Hrvaške“. Iz visokih iranskih planin preko Azovskega jezera so se Hrvati priselili za Karpate v okolico Krakova, odkoder jih je — že poslovanje-ne — poklical bizantinski cesar Hera-kelj v VII. stol. na Balkan, kjer so posedli današnje hrvaške kraje.
To je medvojna in povojna teorija etnogeneze hrvaškega naroda in se e-migracija pripravlja, da praznuje to 2500-letnico postavljenja hrvaškega i-mena v zgodovini.
V lanski čikaški Danici (junija in julija) je jezikoslovec o. Silvije Grubišič, ki zdaj prevaja Biblijo na čisti sa-mohrvaški jezik, potoval v to „azijsko Hrvaško“ iz biblijskega in hrvaškega zanimanja, opisal in fotografiral to pot
in Darijev proglas ter tudi razložil lingvistično razvoj imena Haranvat v Hrvat, v Arakosi in Croatio, kar je vse iranskega izvora. Pravi, da je bilo par tednov pred njim v teh krajih vsaj 45 hrvaških romarjev na ta sveti kraj narodnega izvora. Na ta potopis o pradavnini Hrvatov in pod naslovom Azijska Hrvatska še obstaja ter Pred drevesom žviljenja, hočem s temi vrsticami opozoriti naše zgodovinarje.
Istotako hočem samo opozoriti, ne da bi kakor koli hotel zavzeti kritično stališče do najnovejše srbske knjige prof. Ilije Deretiča Istorija Srba, I. del, ki je izšla koncem lanskega leta (čez 400 strani) in o kateri je S. Bilbija napisal skoraj štiri strani dolgo poročilo v Glas kanadskih Srba za novoletno številko 1. 1977 pod naslovom Klobčič se odvija... (Klupko se odmotava). To zgodovino, ki naj bi bila obramba srbske zgodovine in razvoj srbske prosvete, imenuje Bilbija „najbolj nenavadno zgodovino, ki je bila kdajkoli napisana o Srbih.“ Tam pravi, da je Deretič hotel napisati zgodovino, kakor so jo doslej pisali srbski zgodovinopisci, od Nemanjičev naprej, on pa da je nehote začel raziskovati zgodovino naroda od Nemanjičev nazaj in so se odkrile neslutene stvari. Tako ga je vodilo raziskovanje „preko Nemanjičeve Raške v Rim, kjer je bilo nekoliko rimskih cesarjev srbskega porekla, preko Filipove in Aleksandrove Makedonije, do Dardanske Troje... Frigije.. Krete... Lepenskega Vira, do 1. 5.500 pred Kr., kjer so bili na obali Donave, ne-
daleč od Belgrada, odkriti prvi sledovi Srbov.“
Poročilo navaja podrobno vsebino, ki jo ob koncu skrči na tale „dognanja“:
1. Srbi so staronaséljenci na Balkanu in najstarejši narod na tem področju. 2. Zibelka slovanstva je Podonavje in srbski jezik je prvobitni slovanski jezik, iz katerega so izšli vsi drugi. 3. Srbska kultura je starejša od grške in zato so Grki kopirali staro srbsko mitologijo in je grški jezik poln srbizmov. 4. Srbska plemena niso naseljena samo na Balkanu, temveč tudi v Mali Aziji in sredozemskih otokih. 5. Ilirci, Tračani, Dačani, Dardani itd. so samo plemena enega srbskega naroda. 6. Jezik Ilircev, Tračanov, Dačanov itd. Frigov, Pelazgov itd. je bil srbski jezik. 7. Kreta je bila zibelka občasnega srbskega pisma, „Srbica“, imenovanega pozneje „cirilica“. Bizantine, recimo kakšen sv. Ciril, ni imel nobene zveze z začetki tega pisma. 8. Prvo mesto stare .Makedonije se je imenovalo „Srbija“, danes vas na obali Bistrice, in to ime se ni spremenilo kakšnih 3000 let. 9. Stara makedonska dinastija, iz katere sta bila Filip in Aleksander Veliki, se je začela okrog 1. 800 pred Kr. in njen utemeljitelj je bil Karan, po katerem so se oni imenovali Karanoviči. 10. Dvoglavi orel, srbski nacionalni grb, je bil znan že pred 2500 leti in je bil kot tak v grbu Aleksandra Velikega.
V tem okviru odkriva Deretič vse polno novih dognanj, da je „Troja igrala veliko vlogo v srbski zgodovini; da
je ime Ilium dobila po caru Iliji... pa tudi ime Troja je srbsko ime... itd., Itd. Ob koncu knjige, ko govori o Lepenskem Viru, arheološkem odkritju belgrajskega univ. prof. D. Stejoviča, in po drugih arheoloških najdbah v bližini, s § skoraj bliža mnenju, da je bil tam začetek „evropskega naroda“. Potemtakem bi to „iz temelja spremenilo dosedanje teorije o prapočetkih belega človeka ter popolnoma odklonilo nemško teorijo o arijskem mitu, indoevropskem in indogermanskem.“
Samo opozarjamo na to fantastično srbsko zgodovino, ki nas spominja na slovenskega Žunkoviča, ki je našel Slovenca že v Egiptu ob čudežnem prehodu skozi Rdeče morje itd. Kakor Žunko vič, si tudi Deretič nadevlje znanstveni videz, saj dodaja 150 strani virov,
Prepričan sem, da Dere tičeva teza srbske balkanske avtohtonosti kot srčike evropske civilizacije ne bo mogla prenesti kritike, ter bo končala kot naše Žunkovičeve knjige. Znanstveno je še najbolje postavljena hrvaška iranska teorija (p. Sakač), F. Jeza bo pa slovensko terijo o skandinavskem poreklu moral še znanstveno bolj utemeljiti in dogotoviti, kar skuša z novo knjigo, ki jo pripravlja...
Vsekakor pa vse to iskanje v genezo južnoslovanskih narodov priča o potrebi spremenjave dosedanjih gledišč in poiskati na podlagi novih arheoloških iznajdb novih razlag. Toda, mislim, stvarnih, ne fantastičnih in nacionalnemu šovinizmu prikrojenih.
SLOVENCI V ARGENTINI

LJUBLJANA ■— V prihodnjih štirih letih naj bi se stanarine precej zvišale. Tako so predlagali v osnutku zakona za družbeno pomoč v stanovanjskem gospodarstvu. Ker bi zvišanih stanarin mnogi ne zmogli, predlagajo seveda tudi povečanje kroga tistih, ki prejemajo subvencijo za stanarino.
PTUJ — Pri gradnji plinovoda med naseljema Podvinci in Pacinje so naleteli na predzgodovinsko naselje, katerega starost ocenjujejo na kakih 4.000 let. Zanimivo pri tej naselbini, kjer so našli precej ostankov glinastih predmetov, je, da leži v ravnini, kar ni običajno za prazgodovinsko dobo.
LJUBLJANA — Posojilo za ceste, ki so ga vpisovali lani v slovenskih občinah je doseglo številko 1.352.296.266 dinarjev. Od tega je bilo do konca letošnjega marca že vplačanih 555.445.798 dinarjev ali 38,6 odstotkov skupne vsote.
MARIBOR — Na mariborskem sejmišču so 29. aprila odprli razstavo „Naš dom“. Nad 30 razstavljalcev je predstavilo kompletno ponudbo porabnikom tako stavbnega pohištva kot pohištva za stanovanjsko opremo.
KRŠKO — V tem mestu ob Savi se pripravljajo na proslavo 500 letnice. Poleg raznih literarnih večerov, glasbenih prireditev in revije pevskih zborov, bodo ob tej priliki odkrili spomenik Matiju Gubcu, ki ga je naredil pokojni slikar, kipar in grafik Tone Kralj.
LJUBLJANA — Simfonični orkester RTV Ljubljana je pod taktirko dirigenta gosta Ernesta Boura izvedel dve prvi izvedbi in sicer Busonijevo Uverturo k veseloigri opus 38 in Gounodovo Simfonijo št. 2 v Es-duru. Pri interpretaciji Griegovega Koncerta za klavir in orkester bi moral nastopiti kot solist mladi sovjetski pianist Gidon Kremer, ki pa je zbolel in zato naglo-raa odpotoval nazaj v Moskvo; namesto njega je vskočil slovenski pianist Aci Bertoncelj, ki je kar odlično rešil nastali zaplet.
LJUBLJANA —. Stoletnico rojstva znanega slovenskega jezikoslovca Rajka Nahtigala je Slavistično društvo počastilo s predavanjem profesorja Franca Jakopina: Pomen Nahtigalovega dela za slovensko znanost in slovensko kulturo.
MARIBOR — Mariborska Drama je kot predzadnje delo v letošnji sezoni pripravila dramo španskega pisatelja Antonia Buera Valleja „Ko razum spi“. Gre menda za dramo, ki navidez sega v zgodovino, ko govori o sporu slikarja Goya s španskim dvorom, v resnici pa govori o sodobnem svetu političnih manipulacij in nasilja.
CELJE — Kako se more na lahek način doseči planiranje in boljše „poslovne“ uspehe pri izdelavi brivskih krem in zobnih past? Celjan Herman Musec je to metodo v pismu bralcev v ,;Delu“ razložil na zelo preprost način:
niti brivske kreme niti zobne paste v tubah nimajo navedene teže, zato pa v njih večkrat manjka tudi cela četrtina. Toda kupec pride do spoznanja šele doma, ko tubo odpre in tedaj ni več možna reklamacija.
LJUBLJANA — V Ljubljani zadnje dni aprila ni bilo mogoče kupiti avtomobila — za dinarje seveda, z devizami iz konsignacije pa je bil nakup možen. Pa še novo posebnost so iznašli Ljubljančani: pred trgovino „Volan“ v Kersnikovi ulici so ljudje nekaj noči zaporedoma prespali v avtomobilih. Niso se bali potresa, ampak so le čakali, da se trgovina odpre in da pridejo prvina vrsto, čakali so kljub izjavam vodilnih, da vozil „škoda“ ne bo. Toda ljudje so bolj verjeli govoricam, da bodo „škode“ prišle in — če ne boste čakali, boste ob avto. .
MARIBOR — V mariborski univerzitetni knjižnici so pripravili „premišljen odbirek“ iz „Slovenske literarne teorije“. Avtor razstave dr. Bruno Hart man je pripravil gradivo od o. Marka Pohlina do sodobne Kmecljeve „Male literarne teorije“.
LJUBLJANA — V spominskem parku slovenskih elektrotehnikov ob Tržaški cesti so 21. aprila odkrili spomenik dr. Milanu Vidmarju, univerzitetnemu profesorju ljubljanske univerze, ki je utemeljitelj slovenske elektronike.
LJUBLJANA — Na večdnevnem zasebnem obisku je bil Richard Weissae-cker, član predsedstva krščanskodemo-kratske unije Zvezne nemške republike in podpredsednik opozicijske parlamentarne frakcije v Bonnu.
Umrli so od 25. aprila do 3. maja 1977:
LJUBLJANA: Savo Goljak"r. Gradnik, 49; Karel Pavlič, 90; Ivan Prebil, up.; inž. Ludvik Kremžar; Miro Keše; Alojz Lebar; Ivo Terglav, višji gradbeni svétnik; Vinko Trček; Ivan Plahutnik; Stanko šmuc, up.; Breda Verč roj. Kostevc; Rajko Luckman; Jože Tomaž, 82, up. pošt. inšp.; Ivanka Svetek roj. Miklavčič; Marija Hafner r. Go-stič, 65; Kristijan Engelman, up. pošt. uslužb.; Jože Kramarič, 81, up. „Dela“; Jelena Puhar; Franc Prijol; Anton Bratkovič; Ivan Kocijan, up.; Julči Caleari r. Magdič; Jože Kumar, 85, up. p. inšp.; Alojz Gregorič; Elza Hočevar r. Erjavec; Albin Vernig, žel. up.; Jože Mayr; Jože Velkavrh, 67, up.; Drago Beder, up. obrtnik; Marija Karo r. Sojer; Marija Kranjc r. Kobal; Pepca Kužnik r. Lenko, šivilja, 77; Ivan Lorenci, up.; Mici tSeško r. Drolc, up., 72; Marija Miklavc r. Pur; Anton Koleša, up. tap. mojster, borec za sev. mejo, 87; Alojzija Kostnapfel r. Jeras.
RAZNI KRAJI — S. Marija Gabrijela — Ivana Šenica, strok. učit. in ka-tehistinja, Struga pri Novem mestu; Franc žlahtič, Maribor; Ivan Novak, rud. tehnik, Laško; Pavle Debeljak, Ža-gairjev ata, 74, Gorejnja vas; Franc Markič, up., Podbrezje; Jože Plesničar, Brezovica; Zorka Eržen, up. učit., 84, Reka; Alojz Jug, up., Polzela; Marija Golouh, up., Hrastnik; Rozalija Dolenc, Puštal-škofja Loka; Ludvik Zorzut, 85, publicist, Kanal; Frančiška Batič, Preska; Janez Kregar, posestnik, Dobru-nje; Berta Černe r. Mueller, Zg. Gorje; Ljudmila Zupan, up., Šmartno pri Litiji; Frančiška Filoni r. Vrečar, Polje-Lj.;
Osebne novice:
Krsta: V slov. cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi, Lands Oeste, je bila krščena v soboto 14. maja Martina Flavia Benegas, hčerka ing. Carlosa in ge. Irene roj. Jesih. Botrovala sta gdč. iSonja Rot in Viktor Rot. Krstil je župnik g. Janez Petek.
V	Rosario je bil krščen Marko Pavel Jeriha, sin Marijana in ge. Ivice roj. Vidmar. Botrovala sta Tine štefe in ga. Minka Štefe roj. Vidmar. Krstil ga je g. Andrej Zarnik.
Srečnim staršem iskrene čestitke.
Poroka: Poročila sta se v župni cerkvi Santa Rita v Boulogne v soboto 14. maja gdč. Marija Angela Klemen in Jože Žurga iz Miramara. Za priči sta bila Miha Klemen in ga. Majda Preši-ček. Poročil ju je župnik g. Albin Avguštin. Iskrene čestitke!
V	Berazategui je 24. maja umrla ga. Angela Jakoš por. Lovše. Naj počiva v miru!
Po krajši bolezni je dne 24. maja umrl naš rojak Rudolf Primožič. Naj počiva v miru!
DR. MILAN BANO — UMRL
Spet je smrt posegla v vrste naših starejših političnih emigrantov. Dne 18. maja je v sanatoriju San Patricio na posledicah operacije umrl v svojem 75 letu dr. Milan Bano, znana osebnost ' med političnimi emigranti v Argentini.
Pokojnik je bil rojen v Metliki pri Beli Krajini in je bil po svojem značaju res tipičen Belokranjec: dobrodušen, toleranten, uslužen. Po končanih pravnih študijah se je posvetil najprej železniški, nato pa upravni službi, kjer je uživali lep ugled. Na banski upravi v Ljubljani je bil tajnik podbana dr. Pirkmajerja. V vsem njegovem delovanju se je kazala njegova velika narodna zavednost in odločna protikomunistična usmerjenost. Med komunistično revolucijo se je aktivno udejstvoval v Narodni legiji in je bil zaradi tega delovanja od Nemcev aretiran in poslan v nemško koncentracijsko taborišče v Dachau, iz katerega se je rešil šele ob koncu vojne.
Po nekajletnem bivanju v italijanskih taboriščih je odpotoval v Argentino, kjer je delil usodo z ostalimi povojnimi političnimi emigranti. Bil je v raznih službah. Nedavno se je upokojil in živel v zavodu za upokojence. V Argentini se je_ udejstvoval v raznih društvih, zlasti je rad obiskoval slovenske prireditve. Že na letošnjem Slovenskem dnevu v San Martinu (17, aprila) pa je bilo videti, da ni pri pravem zdravju. Nedolgo nato se je moral .zateči v sanatorij, kjer se je moral dati operirati. Žal pa operacije ni prestal. Dan pred smrtjo ga je obiskal msgr Orehar in ga pri polni zavesti lepo pripravil na smrt.
Pogreb je bil v četrtek, 19. maja na pokopališču v Boulogne sur Mer, kjer je želel biti pokopan. K pogrebu se je zbralo lepo število pokojnikovih prijateljev. Pogrebne obrede je opravil msgr. Orehar, ki se je po molitvah poslovil od pokojnika.
Naj počiva v miru!
Jernej Dermota, Dolenja vas; Antonija Pangeršič, Zalog; Matilda Povšič, Domžale; Franc Rovan, up. pek. mojster; Stane Mihelič, gostilničar, Ribnica; Franc Anžel, ak. slikar, Vodice nad Ljub.; Justina Borišek r. Smerkolj; Sldendrovec; Franc Stele, up. zid. mojster, 74, Spod. Jarše; Ivana Breskvar, Bizovik; Frančiška Ropret r. Eržen, Šenčur; Jože Tašner, 91, bivši načelnik min. za pravosodje, Belgrad; Franjo Vičič, up. železničar, Rogaška Slatina; Ciril Kunstelj, Vrhnika; Ivana Rotar, Križe; Ivan Javoršek, up., Loka pri Zagorju; Nataša Bulovec r. Vreček, Begunje; Janez Platnar, Ig; dr. Jože Sedej, up. odvetnik, Zagreb; Frančiška Mokotar r. Bratec, Krmelj.
Ga. FRANJA KNAVS — 80-letnica
Obdana od svojih 3 otrok,
9	vnukov in 2 pravnukov ter najbližjih prijateljev, je preteklo soboto, 21. maja, zvečer slavila svojo 80-letnico ga. Franja Knavs roj. Rojc. Slavje je bilo v momčilo v cm uomu v Ramos Mejia, kamor prihaja jubilantka vsako nedeljo k slovenski službi božji. Najprej je bila zahvalna sv. maša, potem pa praznična večerja.
Ga. Knavsova je doma v Loškem potoku na Notranjskem. Tam je bila rojena 11. maja 1897, tam si je tudi ustvarila družino z možem Alojzijem, bratom lazarista dr. Franceta Knavsa.
V srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Milena, Vekoslava in Franc. Družinsko srečo jim je skalila vojna in zlasti revolucija. Pred komunističnimi partizani se je družina u-maknila najprej v Ljubljano, maja 1945 pa je ga. Knavsova z otroki odšla prek Avstrije v Italijo. Mož je ostal v domovini, kjer je umrl 1. 1959. Begunska leta so preživeli v taboriščih v Monigu pri Trevisu, v Serviglianu, Se-nigalliji in Barletti. V Barletti se je hčerka Slava poročila z g. Francetom Pergarjem. V Argentino so se izselili 1. 1948 in si ustvarili nov dom v Lomas del^ Mirador. Hčerka Milena, pri kateri naša jubilantka živi, se je omožila z g. Štefanom Drenškom, sin Franc pa je doštudiral za odvetnika'in se oženil z domačinko Alicio Dongo Rey.
Gospe Knavsovi, ki je vse življenjske preizkušnje (ogroženost med revolucijo,^ izgubo dòma, imetja in domovine, ločitev od moža, odhod v neznane dežele in v negotovo prihodnost, začetne težave v novi domovini) močno in bogo-vdano prenašala ter dočakala visok življenjski jubilej pri zdravju in moči, čestita tudi Svobodna Slovenija ter ji želi, da bi preostala leta življenjske jeseni preživela zdrava in zadovoljna.
OBČNI ZBOR SKA
V soboto 21. maja je bil v mali dvorani Slovenske hiše občni zbor Slovenske kulturne akcije, kjer naj bi se podal obračun za preteklo dvoletje 1975/ 77 ter načrt za bodoče dvoletje 1977/9. Občni zbor je odprl dosedanji predsednik dr. Tine Debeljak ter se spomnil vseh v tem razdobju umrlih rednih ustvarjavnih članov ter vidnejših so-trudnikov. Na prvem mestu se je poklonil spominu pokojnega prvega dolgoletnega predsednika od ustanovitve 1954 do 1969 leta, pisatelja, političnega* in literarnega esejista Rude Jurčeca. Potem pisatelja Karla Mauserja ter zgodovinarja prof. dr. Srečka Baraga, ki je bil še v tem poslovnem letu član odbora. Njim je dodal še spomin na bogoslovnega profesorja dr. K. V. Truhlarja DJ, ki je bil eden najboljših pesnikov in esejistov v revijah in knjižnih izdajah SKA. Z enominutnim molkom so udeleženci počastili njihov spomin. Nato je prešel na dnevni red.
Najprej je bil imenovan za zapisnikarja prof. dr. V. Brumen in za skru-tinatorja I. Bukovec in J. Vombergar. Ugotovila sta, da je več kot polovica ustvarjavnih članov udeleženih osebno ali po pooblastilih ter je občni zbor sklepčen. Po branju zapisnika zadnjega občnega zbora 24. maja 1975 so sledila poročila odbornikov, tajnika, dr. A. rvu-kovica D J, blagajnika L. Lenčka CM, vodij odsekov, literarnega (F. Papež), gledališkega (L. Rezelj), prirodoslovno tehničnega (namesto odsotnega predsednika M. Povšeta je podal predse-
„Stari44 komunizem Jugoslavije
EVROPSKI VIOLINIST NA STREHI II
Geostrateški činitelji
Postala je že splošna resnica — toda resnica, ki računa na stalne strateške1 stvarnosti — da se trdi, kako je Jugoslavija, brez sovjetskega vpliva, kritično važna za današnje ravnotežje sil v Evropi. Ne glede na to, ali gre za izoliranje južnih zaveznikov NATO — Grčije in Turčije —, vsled česar vlada bojazen, da jih bo sovjetska sila oddvojila od njunih severnih zaveznikov, ali vlada zaskrbljenost glede ravnotežja sredozemskih pomorskih sil, spet v bojazni, da bodo mogla sovjetska oporišča na Jadranu pomagati sovjetski mornarici, ali bodisi da se poudarja psihološko nevarnost Zahodni Evropi, ki lahko pripelje do tega, da tudi tam začno „padati domine“ — jasno je, da bi bil Položaj NATO težko prizadet, če bi Jugoslavija postala del vzhodnoevropskega sovjetskega imperija.
In vendar, sovjeti se trudijo, da bi Prišli do vojnih oporišč v Jugoslaviji. Samo pred nekaj leti, verjetno v zvezi s sovjetskim pristankom prodati Jugoslaviji nekatero vrsto orožja, so Jugoslovani izglasovali zakon, po katerem je dovoljeno sovjetskim ladjam (zlasti podmornicam), da jih popravljajo in o-
premljajo v nekih jugoslovanskih pristaniščih, pa se sovjeti neprestano trudijo, da razširijo svoje pravice in je, kljub pripovedovanju o nekakšnem dramatičnem jugoslovanskem odbijanju teh sovjetskih zahtev, trdnost jugoslovanske opozicije sumljive narave. Sovjetski način, da pošiljajo v jugoslovanska pristanišča ladje, ki samo navidezno nosijo znak trgovskih ladij, je zaskrbljujoč znak jugoslovanske pripravljenosti razširiti dosedanje omejitve sovjetski vojski pri uporabi jugoslovanskega ozemlja. Zato, v kolikor bi kriza v jugovzhodni Evropi ali v Sredozemlju pripeljala do resnega spopada ameriških in sovjetskih sil, ne moremo biti sigurni v tem, kakšna bo jugoslovanska reakcija na verjetno sovjetsko zahtevo Jugoslaviji za sodelovanje. Na drugi strani pa je za Zahod močno pozitivno dejstvo to, da v tem trenutku Jugoslavija ni pripravljena spraviti v nevarnost svoj lastni politični razvoj, da bi namreč dovolila, da bi jo sovjetska vojna sila zajela v svoj objem.
Ali to pomeni, da bi sleherni sovjetski poskus nasilno v temelju spremeniti status Jugoslavije prisilil ZDA, da tudi odgovorijo z oboroženo silo? To je važno vprašanje. V svojem spornem
in neprijetnem predavanju o ameriški zunanji politiki do Vzhodne Evrope lansko leto v Londonu je Helmut Sonnen-feldt ustvaril zmešnjavo v predsedniški kampanji, ko je sedanji status Jugoslavije opisal kot status države, „ki meji na naše življenjske interese.“ In prav v zvezi s temi izjavami smo izrazili pripravljenost prodati jugoslovanski vojski nekatero orožje, predvsem tisto, ki je potrebno za obrambo.
Ideološki interesi
Titov spopad s Stalinom leta 1948 in zatem jugoslovanska pot „v socializem po drugačni poti“ (dejansko so to stališče zavzeli zato, da so iznašli post hoc razlog za nacionalistični kurz, dasi Jugoslovani protestirajo, da ni tako) postavlja vprašanje: kakšni so naši ideološki interesi do notranjih jugoslovanskih poskusov? Tu je odgovor manj jasen. 'Sigurno je bil Titov hrabri nacionalistični korak velikega pomena za začetek slabitve komunistične enotnosti — slabitve, ki je pozneje pripeljala do kitajdko-sovjetskega recepta, kakor tudi do neizogibnih uporov v Vzhodni Nemčiji (1953), Madžarski (1956) in češkoslovaški (1968). Toda v Vzhodhi Evropi se nihče več tako no boji pluralizma kakor ravno Tito in njegovi tovariši, ker bi njegova nale:\ji-vost grozila tudi njihovi diktatorski o-blasti. Dasi je Jugoslavija javno obso-
dila brutalno sovjetsko likvidacijo češkoslovaškega vodstva, je Tito (kakor je tp nedavno bilo popisano v jugoslovanski reviji NIN) delil bes Hruščeva zaradi demokratskih simpatij madžarskih borcev za svobodo na začetku u-pora (oktobra 1956) in podprl sovjetsko taktiko, dasi ni odobraval časovne izbire sovjetske akcije niti ne njene o-strine. Za Jugoslovane je eno zagovarjati liberalizacijo komunističnih diktatur v Vzhodni Evropi, pa nekaj povsem drugega, kadar gre za sprejem pluralističnega sistema, kar bi pomenilo obstoj več političnih strank, ki se medsebojno borijo za v otìlast, ali pa odobravanje neke stvarne grožnje komunistični partijski kontroli.
In medtem ko se jugoslovanski vodje bojijo notranjega pluralizma v Vzhodni Evropi, so pa popolnoma mirni, kadar gre za vprašanje toliko propagirane aktivnosti zahodnoevropskih komunističnih partij. To je deloma tudi zato, ker vsak napor neke komunistične partije, da bi si priborila avtonomijo od Moskve, Beograd podpira. Veliko važnejše pa je seveda dejstvo, da so jugoslovanski komunisti prepričani, da njihovi zahodni tovariši uporabljajo komunistične partije v Vzhodni Evropi. Neki partijski intelektualec mi je nedavno dejal, da bi, če bi zahodnoevropski komunisti dejansko sprejeli pluralizem, to pripeljalo do neke popolnoma nove faze v komunizmu. Zato se tistim,
dnik), ter urednikov publikacij in revij. Sklepno poročilo je podal predsednik dr. Tine Debeljak. Po njegovem poročilu je sledila debata o vseh poročilih ter razrešnica, ki jo je podal predsednik nadzorstva dr. J. Krivec. Nato je prevzel vodstvo zbora prof. dr. V. Brumen, ki je1 vodil volitve novega odbora. Pripravljena je bila samo ena lista, ki je bila nato soglasno sprejeta. Novi odbor je: predsednik dr. Tine Debeljak, podpredsednik arh. M. Eiletz, tajnik L. Lenček CM in blagajnik L. Rezelj. (Vodje odsekov ne voli občni zbor, temveč jih izbirajo posamezni odseki med seboj.) Nato so sledile slučajnosti, na kar je novi predsednik podal nekaj idej o knjižnem delu v bodočnosti ter o temah kulturnih večerov v prihodnjem poslovnem dvoletju. Pokazalo se je, da je ogromno možnosti razvoja, izdajateljskega dela še za dolga leta. Tega bo mogoče izdati, če ne bodo sledile smrti ustvarjavnih članov tako pogosto kot v tem dvoletju, ter če bo javnost znala ceniti to delo in založbi ostala zvesta, kljub vsem gospodarskim neredom in težavam, s katerimi se borijo naročniki prav tako kot založba sama.
Končal je poročilo s citatom iz zadnjega Katoliškega glasu v Gorici, ki je ob poročilu Balantičevega Zbranega dela napisal o SKA laskavo sodbo, da bo bodoči kulturni in literarni zgodovinar moral zapisati o tej ustanovi, da je prispevala ogromen delež k splošni slovenski kulturi. K izseljenski pa še posebej. To oceno je navezal na bližajoči se jubilej SKA, kajti prav na koncu te1 poslovne dobe — aprila 1979 — bo preteklo 25 let od ustanovitve SELA. Tako bo še temu odboru pripadla dolžnost pripraviti slavnost srebrnega jubileja. Ta naj bo predvsem obračun dela za nazaj in poziv novim generacijam, da naj to najvišjo kulturno ustanovo med nami nadaljujejo in vodijo v novo rast in še večjo pomemnost za vse globalno slovenstvo.
Zveza slovenskih mater in žena
Zveza slovenskih mater in žena sporoča, da ima že v prodaji po vseh o-krajih vsakoletni srečelov za dobrodelni sklad.
Kot prejšnja leta, je nam tudi letos gospa Anica Zakrajšek izdelala slovensko „AVBO“ za dragoceni dobitek.
Sreča bo doletela le enega kupca številke, notranja sreča pa bo razveselila vsakogar, ki se zaveda, da pomaga lajšati težke razmere sorojaka, kateremu življenjska usoda pač ne nudi potrebnih sredstev, ali pa ga tare bolezen.
Vsem našim prijateljem se priporočamo za nakup srečk, ki se prodajajo po $ 100.—.
«■aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaeaBHaaaaBaaaaiaaa,,aa|laa
MEDNARODNI TEDEN
MOLUŠKI TERORISTI so na Holandskem znova zajeli talce. Topot imajo v mestecu Snilde v svoji oblasti 105 šolskih otrok s šestimi učitelji v njihovi šoli in 15 km odtod 50 potnikov v o-sebnem vlaku. Decembra 1975 so prav-tako zajeli vlak s potniki in par dni kasneje zasedli indonezijsko poslaništvo v Amsterdamu. Takrat so zahtevali od holandske vlade, naj jih podpre v borbi za osamosvojitev izpod Indonezijske republike. Holandci so jim tedaj to obljubili, zdaj pa jim Molučani očitajo, da niso izpolnili svoje obljube, ker jim niso pripomogli do samostojne države. Poleg tega zahtevajo osvoboditev jetni-kov-teroristov, zajetih leta 1975 v o-menjenih akcijah. Moluški otoki so del Indonezijskega otočja, ki je bilo holandska kolonijo od 1595 do 1949, ko se je proglasilo kot Združena indonezijska republika s 16 državami, katerih ena je Moluško otočje.
ki poznajo neposredno povojno zgodovino Vzhodne Evrope, ni treba čuditi, kadar slišijo, kako Jugoslovani zagovarjajo sodelovanje med „delavskimi strankami“ v Evropi. Zanje je veliko bolj nevarno, da bi prišlo do ostrega razcepa, podobnega npr. tistemu na Portugalskem med demokratskimi strankami (vključivši socialiste) irt levokril-nimi strankami, ki propagirajo nedemokratsko ideologijo. In ker je razcep med komunisti tisto, kar mi hočemo — se pravi, odločna delitev med svobodo in totalitarizmom —, je torej jasno, da se je naša politika znašla v spopadu sama s seboj.
Notranji razvoj Jugoslavije je bil podvržen velikim teoretičnim in stvarnim gospodarskim in drugim svoboščinam, vsekakor večjim, kakor kjer koli drugje na Vzhodu. „Samoupravljanje“ —- jugoslovanski izraz za delavsko kontrolo posameznih gospodarskih enot —, dasi nikjer ni svobodno centralne kontrole, bodisi vlade, bodisi partije, kakor to sicer trdi jugoslovanski režim, je vsekakor, po našem mišljenju, velik napredek, če ga vzporedimo s caristi-čnim komunizmom. Kar pa tiče političnega preganjanja, je tega zadnji čas vedno več, ali, točneje povedano, je bolj izbrano, kakor pa n. pr. v ZSSR ali pa kakor bi ga tolerirali kateri koli njeni sateliti.
(Bo še)
NEDELJA, 5. JUNIJA 1977
DB 16. URI V SLOVENSKI HIŠI
PRAZNIK SLOVENSKIH JUNAKOV
♦	KONCELEBRIRANA SV. MAŠA Z NAGOVOROM DELEGATA MSGR. ANTONA OREHARJA.
♦	POKLONITEV PRED SPOMENIKOM NAŠIH ŽRTEV.
♦	ZBORNA DEKLAMBACIJA — SLOVENSKI FANTJE.
♦	pesem v SPOMIN — SPZ “GALLUS” - DR. JULIJ SAVELLI.
♦	NAGOVOR OB PRAZNIKU — G. ERNEST HIRSCH-EGGER.
ZEDINJENA SLOVENIJA
ESLOVENIA LIBRE
Editor responsable: Miloš Stare
Redacción y Administration:
Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga,
PREDSTAVITEV ODBOJKARSKE REPREZENTANCE „ZEDINJENE SLOVENIJE“
Že več mesecev je bilo opaziti v našem časopisju pisanje o skupini „Naših odbojkašev“, ki se je pripravljala za vstop v Buenosaireško odbojkarsko federacijo. Ta priprava ni obsegala samo treninga in prizadevanja za dobro fizično sposobnost, marveč tudi vse, kar spada v infrastrukturo vsakega tekmovanja: vpis v federacijo, nabava dresov in ostalega materiala in seveda — rešiti ekonomski problem, ki nastane zaradi vseh teh izdatkov, ki niso majhni.
Ker pa so naši odbojkaši hoteli biti tudi uradni predstavniki slovenskega športnega življa v Argentini, so se postavili pod okrilje naše osrednje organizacije Zedinjene Slovenije in tudi sprejeli ime: „Zedinjena Slovenija — Eslo-venia Unida“.
Radovednost in zanimanje sta rasla iz dneva v dan, zato so odbojkaši, sedaj že z novim imenom, pripravili turnir, na katerem bi se predstavili slovenski publiki in pokazali sadove teh mesecev priprav. To se je zgodilo v Našem domu v San Justu v soboto, 30. a-prila popoldne.
Po uradnem pričetku, ko so vsi navzoči poslušali himne sodelujočih narodnih skupin, sta se pomerili moštvi So-ciedad Alemana de Gimnasia de Villa Ballester in Huracän de San Justo. Prva ekipa je izšla zmagovavka tega dvoboja.
V	premoru med prvo in drugo tekmo je naslovil prof. Tine Vivod na navzoče nekaj besed v kasteljanščini. Naštel je smotre slovenske reprezentance in spomnil, da je ta njihov nastop naslonjen na delo staršev, ki so s trudom in dobro voljo postavili zidove in krov nad
Slovenska reprezentanca „Zed. Slov.“
V	podporni sklad so darovali: Jože Šenk $ 20.000, Pavle Rant $ 1.000, bratje črnak $ 10.000, Indumetal $ 3.000, dr. Tone žužek $ 5.O00. N. N,, Martinez *
4.000,	Lojze Kočar $ 3.000, Stane Mehle $ 3.000, Jerebič Stanko $ 2.000, Klemen Ana $ 5.000. Vsem lepa hvala!
■ ■
ODBOJKARSKA	|
REPREZENTANCA
■
■
sporoča, da bo v petek, 3. junija, | ob 20.30 nastopila „mlajša skupi- j na“ na turnirskem tekmovanju s ■ „Fiitbol Club 77“; ob 21.30 iste- [ ga dne pa moštvo iz 4. kategorije. ■ Obe tekmi se bosta odigrali na cas- : telarskem igrišču, ul. Azopardo in j Bernardo de Irigoyen.
ZAHVALA
Ob smrti mojega moža dr. Srečka Barage sem prejela mnogo sožalnih pisem iz raznih krajev sveta. Ker mi ni mogoče zahvaliti se vsakemu posebej za ta pisma, se na ta način vsem iskreno in prisrčno zahvaljujem za tolažilne besede ob izgubi, ki me je zadela.
Kristina Baraga
JATNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
route*
Caagall* 1442 Roman Air*-Pta. baja» «oc. z T. E. 35-8827
Moštvo Slovenske reprezentance „Zedinjena Slovenija“: Od leve, 1. vrsta: B. Miklič, S. Šenk, B. Rozina, H. Zupan ml., O. Pucheu, M, iMarinčič, M. Grohar; 2. vrsta: J. Hrovat, L, Poglajen, D. Zakrajšek, D Radoš, F, Urbančič, T. Marin, J. Medvešček, M. Bokalič; delegat inž. J. Bokalič
njih glave, zato da danes moremo razvijati obstoječe narodno, versko, kulturno in športno življenje. Slovenskemu moštvu pa je položil na srce vse, kar sestavlja častni pravilnik športnika.
Zatem se je pojavila na igrišču dolgo pričakovana ekipa „Zedinjena Slovenija“, ki je v tekmi z mošvom Union General Armenia de Cultura Fisica pokazala svoje zmožnosti in premoč ter si s tem priborila pravico, da se pomeri z nemško reprezentanco za prvo mesto tega turnirja.
Ker je vreme ponagajalo in je nebo pošiljalo na zemljo droben dežek,
sta se zadnji tekmi odigrali v prostorih bližnjega kluba Huracän iz San Justa. Tam je po dolgi in trudapolni igri slovensko moštvo častno prepustilo prvo mesto Nemcem. Kočna lestvica je torej bila: 1. Sociedad Alemana de Gimnasia de Villa Ballester; 2. Slovenska reprezentanca „Zedinjena Slovenija“; 3. U-nión General Armenia de Cultura Fisica; 4. Huracän de San Justo.
V večernih urah so se potem igrav-ci in navdušeni gledavci-navijači vrnili v Naš dom in ob zvokih ansambla zaplesali in v veselem okolju odigrali še „tretji polčas“.	GB
Slovenski srednješolski tečaj ravn. M. Bajuka
SKLICUJE ZA 11. JUNIJA OB 16. URI V SLOVENSKI HIŠI NA RAMON L. FALCONU 4158
U. • -
SESTANEK S t' A It s c, V z naslednjim sporedom:
1. razgovor z odborom staršev o ekonomskih problemih;
1. predavanje prof. dr. M. Kremžarja o pogledih na anketo dijakov;
3. razgovor z razredniki in profesorji za reševanje skupnih in osebnih problemov.
STARŠI! POMAGAJTE VZGAJATI TISTIM, KI VAM POMAGAJO VZGAJATI!
SKAS in SKAD
naznanjata v okviru študijskega ciklusa za leto 1977 tečaj pisatelja
ZORKA SIMČIČA pod naslovom: Beseda in slog
(Razmišljanja o jeziku ter analiza nekaterih naših literarnih tekstov).
Tečaj bo imel obliko seminarja na podlagi šestih predavanj, ki bodo vsako drugo soboto v mesecu od 17 do 19 ure v Slovenski hiši, Ramón L. Falcón 4158 od 11. junija do 12. novembra.
Vabljeni vsi rojaki, posebno še mladina.
Celotna vpisnina za odrasle $ 1.000, za mladino $ 500.

OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA
Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Säenz)
SLOGA VAM SVETUJE
Prihranite si primerno vsoto denarja, da ob morebitni nezgodi ne boste čisto „na suhem“. Naložite to rezervo pri nas, kjer Vam bo vedno na razpolago, medtem pa prinašala prav lepe obresti.
Predno se odločite za kakšno finančno operacijo, pa naj bo to naložba ali posojilo, se Vam zelo izplača vprašati za pogoje pri nas.
V SLOGI JE MOČ!
Uradne ure v naši pisarni Bmé. Mitre 97, Ramos Mejia ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure. T. E. 658-6574.
Vse za dom
Pohištvo
PODRUŽNICE: EZEIZA
Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197
C. SPEGAZZINI
Av. 25 de Mayo 136
SAN JUSTO
Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine)
Dekoracije
OBVESTILA
SOBOTA, 28. maja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 21. uri muzikalni večer. Pripravljata SDO-SFZ San Martin.
SKAS — predavanje prof. dr. M. Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 29. maja:
Žegnanje pri Mariji Pomagaj v Slovenski cerkvi v Buenos Airesu.
SREDA, 1. junija:
VSlovenski hiši sestanek Zveze slov. mater in žena ob 17. uri: Slovenska žena v politični emigraciji. Predava Pavel Fajdiga st.
SOBOTA, 28. maja:
V	Slovenskem domu v San Martinu
ob 21. uri muzikalni večer. Pripravljata SDO - SFZ San Martin.
SKAS — predavanje prof. dr. Milana Komarja v okviru študijskega ciklusa ob 16. uri v Slovenski hiši.
NEDELJA, 29'. maja:
Žegnanje pri Mariji Pomagaj v Slovenski cerkvi v Buenos Airesu. SREDA, 1. junija:
V	Slovenski hiši sestanek Zveze slov. mater in žena ob 17. uri: Slovenska žena v politični emigraciji. Predava Pavel Fajdiga st.
SOBOTA, 4. junija:
SKAD vabi visokošolce in petošolce na sestanek, ki bo ob 20. uri v Slovenski hiši. Na sporedu: predstava letošnjega programa, skioptične slike in prigrizek.
NEDELJA, 5. junija:
V	Slovenski hiši ob 16 spominska proslava za praznik slovenskih junakov.
NEDELJA, 12. junija:
Sestanek SDO in SFZ po mladinski maši, ki bo ob 9,30 v Slovenski hiši.
V	Slomškovem domu po maši razgovor o dogodkih in položaju v Argentini — govori urednik Tone Mizerit.
SOBOTA, 18. junija:
V	Slomškovem domu očetovska proslava.
dr. Tine	Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
o B»	FRANQUEO PAGADO
Kg'S	Concesión N* 6775
r9 6#+3 ° H g	TARIFA REDUCIDA
<8	Concesión N* 3824
Registro National de la Propiedad	
Intelectual N* 1.362.266	
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1977 za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (>360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 USA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol.
T alleres Gràficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. B. 33-7213.
■■■■■■■
t
■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■•»■■■■■■■■■■B»
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNK
špeda&t za h
Marcelo T. do Alvoar UH,
Capital Federal Tol- «1-0439
pta. boja i
Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
»■■■■■■»«—«■■■■»■••■■••■■•i
NEDELJA, 19. junija:
V Don Boscovem zavodu v Ramos
Mejia ob 10. sv. maša in procesija svetega Rešnjega Telesa.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Spominska proslava naših junakov
bo v nedeljo 5. junija ob 16. uri v Slovenski hiši.
Knjižnica in pisarna Zedinjene Slovenije sta odprti vsak dan od 16. do
20.	ure.
Sporočamo, da je umrla naša draga, nepozabna mama, stara mama, žena, gospa
4>
Angela JaUoš por. Lovše
Previđena s sveto popotnico je odšla k svojemu Stvarniku po zasluženo plačilo.
[Pogreb bo v sredo, 25. maja, s sv. mašo ob 9. uri iz hiše A. Lanz 4391 (calle 1) Berazategui, na pokopališče v Espeleto.
Žalujoči:
Andrej, mož;
Rezi, Pavlinka in Tinka, hčere; Ivan Habič, Ivan Korošec, zeta; Marijan, Ani, Pavlinka, Ivi, vnuki;
Berazategui, Ljubljana, 24. maja, 1977.
Umrl je 18. maja v starosti 75 let moj mož in naš oče
Dr. Milan Dano
bivši višji upravni uradnik
Naj počiva v miru daleč od svoje družine in belokranjske pokrajine, ki ju je tako ljubil.
Žena: Ana roj. Uršič
Hčere: Milena, Nedina ia Vida.
in ostali sorodniki
Ljubljana.
Odšel je iz naše druščine prijatelj
Dr. Milan Dano
Po dachauskem trpljenju in po domotožju emigracije počivaj v miru v Bogu!
Pokopali smo ga na pokopališču v Boulogne sur Mer 19. t. m. Zahvaljujemo se msgr. Antonu Oreharju za vodstvo pogreba in lepe poslovilne besede.
Pri(jatelj,i.
Buenos Aires, 19. maja 1977.