PORABSKA
MARIBOR-
ČANKA
str. 2
KOMAJ
ČAKAM
str. 4-5
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. avgusta 1996           Leto VI, št.
17
20. avgust
PRAZNIČNO LETO
Leto 1996 naj bi bilo praznično leto Madžarov, 1100-letnica njihovega prihoda na ozemlje današnje države. 20. avgust je povezan z madžarsko državnostjo, je dan kralja sv. Stefana, ustanovitelja Madžarske. Za to je razumljivo, da so osredotočene tudi osrednje proslave ob 1100-letnici na ta dan.
Sicer so se pa dogodki v počastitev te-pomembne obletnice vrstili že vse leto. Nekateri so se imenovali “svetovno srečanje” (Svetovno srečanje madžarskih znanstvenikov, Svetovno srečanje madžarskih reformatorskih cerkva v Transsilvaniji). Zaradi nekaterih so nas določeni sosedje grdo gledali ali celo glasno protestirali. Tak dogodek je bil t. i. madžarsko - madžarski vrh, srečanje madžarske vlade s predstavniki zamejskih Madžarov, na katerem so sprejeli resolucijo. Zaradi omenjanja pojma avtonomije je Slovaška precej burno reagirala na ta dogodek. Kakor tudi romunskim oblastem ni bilo preveč všeč, da je srečanje evangeličanov bilo na Erdeljskem. Ukrajinske lokalne oblasti so nasprotovale, da bi v soteski Verecke - preko le-te. šo Madžari pred 1100 leti prihajali v Karpatski bazen - postavili spomenik. Nekateri dogodki so nas razočarali, med temi je bil tudi superkoncert dveh tenorjev in Dianne Ross,
ki je stal več kot 100 milijonov, med tem se pa določene ustanove (muzeji, šole, kulturni domom) ubadajo z malenkostnimi finančnimi težavami. Zato je precejšnji del madžarskih razumnikov nasprotoval ideji o organiziranju tega koncerta. Nekatere večdnevne prireditve so morali - zaradi finančnih razlogov - “skrčiti”. Med drugim se je morala zadovoljiti z manj razkošnim praznovanjem tudi madžarska prestolnica.
O eni zadevi pa ima večina Madžarov podobno mnenje, namreč, da v državi ni nobenega prazničnega razpoloženja. Prav zaradi tega vsi nekako nostalgično govorijo o praznovanju 1000-letnice 1. 1896. Takrat ja, takrat so Madžari znali pokazati, kaj pomeni, če imaš tisočletno državo v srcu Evrope itd. Sicer pa, naj bo nezadovoljnim v tolažbo, da čas olepša spomine.;.
V Monoštru se je začelo praznovanje 20. avgusta v soboto s svečano sejo monoštrske samouprave, v nedeljo so se srečale pihalne godbe iz mest ob Rabi. V ponedeljek so v okviru folklornega programa nastopile skupine iz Grčije, Makedonije in Francije. Na sam praznični dan je pa bilo v Monoštru že tradicionalno proščenje.
Marijana Sukič
2
Pogovor z biseromašnikom Lojzetom Kozarjem
LE DRUŽINA LAHKO OHRANI SLOVENSKO V PORABJU
Duhovnik v pokoju Lojze Kozar je vedno prijeten sogovornik. S svojo kleno mislijo se rad vrača v mlada leta, v čas in prostor ob slovensko madžarski meji in tudi v Porabje, med porabske Slovence. Na gornjeseniško cerkev ga vežejo prvi dnevi življenja, v njej je bil namreč krščen. Zdaj živi v Odrancih, kjer njegovo delo in izročilo nadaljuje nečak Lojze Kozar mlajša, ki je kot duhovnik in publicist ravno tako povezan s Porabjem.
Gospoda Lojzeta Kozarja sem obiskal kmalu po njegovi biserni maši. “Na slovesnosti se človek lepo počuti in potem ostane lep Spomin na vse, kar je bilo. Moj nečak je vse lepo pripravil tako, da je vse zgledno potekalo. ”
Kdaj ste sé prvle srečali s porabskimi Slovenci?
“Krščen sem bij na Gornjem Seniku. Pozneje smo pripadli Petrovcem, ker je med župnijsko cerkvije in našim domom nastala državna meja. Čez več nismo smeli. Na Gorenji Senik imam lepe spomine že od nekdaj. Mnogo se je zgodilo v tistem povojnem času, preplah je bil tedaj, ko so v Prekmurja nekaj časa vödali boljševiki. Živo se spominjam tedanjega časa, ko je boljševiška vojska obkolila cerkev in razdelila zbrane na ženske, moške in otroke. Stražili so nas, nato pa izbrali ”krivce", ki so bili udeleženi upora proti komunistični oblasti, ker so rekli, da hočejo odnesti cerkvene posode, da ni več nobene cerkve. To je dolga zgodba, ki je tako živo pred mano, kot da bi se godila danes. V novi
državi Jugoslaviji smo še nekaj časa hodili na Gorenji Senik, vendar smo sé morali skrivali v gozdu, nato pa je postala meja popolnoma zaprta. "
Na Vaši biserni maši so bili tudi verniki iz Porabja. Kdaj ste Vi bili nazadnje v Porabju?
“Več vernikov je prišlo in
prinesli so mi lepo darilo in mi čestitali. Med njimi pa sem bil lani, ko me je nečak peljal tja, da sem videl seničko cerkev, pokrajine - kakor sem gledat nekoč, v davnih časih. ” Na mizi imate časopis Porabje; kako spremljate življenje v Porabju?
“Porabje preberem od prve do zadnje črke. Tudi zaradi jezika, kako pišejo. Zanima me ta način pisanje. Menim, da bi se lahko nekoliko bolj približali slovenskem knjižnomu jeziku. ”
Kako vidite položaj manjšine; kako ocenjujete novosti, kot so časopis, TV oddaja, priprave na ustanovitev radijske postaje in drugo, na kar so morali Slovenci čakati dolgo?
“Res je, predolgo so morali čakati, čeprav sami nišo krivi za tö. Razmere so bile take, da nišo mogli doseči skoraj ničesar. Zdaj imajo na voljo veliko stvari, o katerih prej nišo mogli niti sanjati. Toda Zdaj se postavila vprašanje družin. Če bodo družino te novosti sprejelo, se bodo tega veselile, potem bo dobra. Če ljudje, družino novosti ne bodo sprejeli in vztrajali v tem, da je njihovo narečje slabo, da ni nič vredno, potem bo slovenščina v nekaj desetletjih izginila iz teh krajev. Tega se zelo bojim. ”
Že nekaj let se pogovarjalo o slovenskem bogoslužju in drugih cerkvenih obredili med porabskimi Slovenci. Zakaj, po vaše, ne morejo urediti tega?
“Mislim, da ni dovolj dobre volje. Če bi bila dobra volja na madžarski strani, bi to že zdavnaj uredili. Naš škof se ne more mešati v tamkajšnje zadeve. Tam je pristojen Sombotelski škof, in dokler ne bo bolj uvideven, dotlej bo tako kot je. Imamo slovenske duhovnike, ki pa tam nišo vedno zaželjeni. Cerkev, menim, ne bi smela odpovedati, kajti potem bodo ljudje veliko izgubili, in sprejemali bodo jezik večine. Za ohranitev jezika se morajo mnogo bolj zavzemati v družinah. Kar se zdaj dela v Porabju, je zelo lepo in pomembno, toda če ne bo odziva pravi v družinah, tedaj bo ves trüd zaman, ” poudarja moj’ sogovornik v Odrancih.
Toda tudi ta kratek pogovor bi bil nepopoln, če ob biserni maši gospoda Lojzeta Kozarja ne bi omenil njegovega pisoteljskega opusa. Objavil je nad 200 naslovov literarnih in publicističnih del in tudi zbornik Stopinje si je težko predstavi jati brez njegovega avtorskéga in uredniškega deleža.
eR
Valerija Rogan
PORABSKA
MARIBORČANKA
Le redki so tisti Porabci, ki se odločijo za študij v Sloveniji. Ena izmed njih je Valerija Rogan iz Sakalovcev, ki študira gradbeništvo na Tehniški fakulteti v Mariboru. V teh poletnih počitniških dneh smo jo našli doma, kjer pomaga domačim in se pripravlja na napore novega študijskega leta.
Valerijo je že v gimnaziji zanimala slovenščina, toda o tem, kako je padla odločitev, da gre študirat v Slovenijo, še Sama, prav ne ve. Najprej je bila leta dni v Ljubljani, na tečaju slovenskega jezika, (“Tam sem ugotovila, da mi je všeč in da bom kar ostala v Sloveniji. ”) potem pa jo je pot zanesla na Tehniško fakulteto v Maribor, kjer se bo jeseni vpisala v tretji letnik gradbeništva.
Kakšni so spomini na Ljubljano?
“V Ljubljano sem prišla z dobrem mesecem zamude, toda kljub temu ni bilo težav, saj sem imela več predznanja kot tisti, ki so Prišli iz Švedske, Avstrije. Sama sem se doma pogovarjala v narečju, slovenski jezik smo imeli tudi v šoli?! tako da ni bilo večjih težav, ” pripoveduje Valerija in dodaja, da sé jezika najbolj naučiš, če živiš v okolju, kjer ta jezik govorijo.
V Mariboru (če ga primerja z Ljubljano) se ji zdi, da je bolj prijazno mesto, saj so ljudje tü bolj družabni kot v slovenskem glavnem mestu) se je bilo potrebno tudi v začetka navaditi na nove predmete v šoli, na sošolce in še kaj. Toda ker so jo hiše vedno zanimale, ji ni bilo za, da sé je odločila za študij gradbeništva. Zdaj jo čaka še dve leti študija. In kaj potem?
“Pripravništvo bom morala opraviti v Sloveniji, potem pa ne vem, kaj bo, lahko da bom ostala kar v Sloveniji, seveda če bom našla zaposlitev. ”
Med Mariborom in Sakalovci ni prevelike razdalje, kljub tema pa ne prihaja domov vsak teden, ampak vsakih 14 dni ali pa vsak mesec enkrat. Ponavadi se pelje z avtobusom do Murske Sobote ali Martinja, potem pa pride oče z avtomobilom po njo. Pozimi pa je bolj prijetna vožnja z vlakom preko Avstrije.
In kaj pravijo sošolci?
“Veliko vprašanj je bilo povezanih z mojo odločitvijo, da študiram v Sloveniji. Zanima jih, kako je kaj na Madžarskem in v Porabju. Nekateri niti ne vedo, kjer je Porabje. Včasih jim kaj povem v narečju, potem pa se smejejo. Sicer pa jim povem, da življenje v Porabju ni lahko, saj je veliko ljudi brez dela. Ko slišijo, kakšna je minimalna socialna pomoč, kakšne so pokojnine, pa tudi plače, ne morejo verjeti, da lahko ljudje  s tem denarjem preživijo. ”
Še beseda dve o narečju. “Z babico gučijva bolj v narečju, se pa zgodi, da ona ne razmej ka kaj gučin, ker vse že mešam.. Sicer pa smo doma na začetku bolj govorili madžarsko, potem ko sem že vedla, da bom najbrž šla v Slovenijo, sem začela govoriti v narečju, predvsem z babico in njenimi prijateljicami, ki se vedno pogovarjajo v narečju. ” Kramljava tudi o položaju jezika v Porabju in o tem kako slovenščina izginja.
“Starejše ludstvo še govori v narečju, mladi, tisti, ki gredo v šolo ali slüžbo v Monošter ali še kam dlje, tisti ne govore več nič v narečju, le madžarsko. Potem ko se poročno, imajo otroke, jih učijo le madžarsko. Menim, da Zveza Slovencev pomaga, saj gredo zdaj otroci na številne izlete v Slovenijo.. Zdaj je motivacija za učenje slovenskega jezika le nekoliko višja kot je bila prej. Toda na žalost se potem v srednji šoli ta stik s slovenskim jezikom izgubi. Mnogi več sploh ne razmišljajo o tem, da so Slovenci, ampak se imajo potem kar za Madžare. ”
Silva Eöry
Porabje, 22. avgusta 1996
3
Inda svejta
SLOVENSKA HIŠA IZ 1896
V letu 1996 praznujejo Madžari 1100. obletnico svojega prihoda v Karpatski bazen. Prireditve ob tej priložnosti potekajo že skozi vse leto in v vsakem kraju, centralna proslava pa je bila 20. avgusta v Budimpešti. Letošnje praznovanje - zaradi gos-
podarskih težav - je bolj skromno, kot praznovanje 1000-letnice leta 1896.
Pred sto leti so v Budimpešti zgradili tudi etnološko vas (skanzen), v kateri so bile predstavljene značilne hiše iz vsake madžarske pokrajine in od vseh narodnosti. Po ljudskem štetju iz 1. 1890 je 53% prebivalstva na Madžarskem bilo nemadžarske narodnosti. Od prebivalcev v Železni županiji je bila tudi le polovica Madžarov (50, 56 %). Največ pripadnikov narodnosti je bilo Nemcev (32, 36 %), ki so živeli v hribovitih krajih zahodnega dela županije. Hrvatje so živeli na raztresenih “otokih” v krajih zahodno in južno od Sombotela in so tvorili 4, 66 % celotnega prebivalstva. Slovenci so se nahajali v juhozahodnem kotu županije s 47080 dušami, to je 12. 55 odstotka. Po statističnih podatkih o stavbah pri ljudskem
štetju iz 1890 je bila od 5, 5 milijona stavb blizu polovica zgrajenih iz lesa ali gradiva, pomešanega z lesom. Tretjina je bila iz ilovice ali blata, 14 %  iz kamna ali opeke in 1 ilovice ali blata s temeljem iz kamna ali opeke. Slovensko hišo v Želez-
županiji na prelomu stoletja - med drugim -lahko spoznamo iz opisa Janosa Jankoja, ki ga je; pripravil o t.i. “vendski hiši” etnološke vasi, ki so jo ostavili v Budimpešti ob tisočletnici naselitve Madžarov.
Janos Janko je obiskal med  17. in 20. septembrom 1894 32 naselij monoštrskega in murskosoboškega okraja: Ta naselja se nahajajo na območju dveh geografskih regij današnjega Prekmurja -na Goričkem in Ravenskem -, ni pa nobene iz tretje regije, z Dolinskega.
Hiša iz Pertoče, ki so jo predlagali za predstavitev “v milenejski vasi” ni bila neka resnična, konkretna hiša, ampak t.i. "tipična hiša". Rekonstruirana je bila iz značilnih elementov, ki so jih našli pri različnih hišah in združili v eni “tipični". Jankoja je pospremil gradbeni mojster Tivadar Ratkol, ki je
te značilne elemente tudi narisal. Rekonstruirano hišo je zgradil v Murski Soboti, za tem pa “v kosih, nameščenih v tovorni vagon” dal prepeljati  v Budimpešto. (Brunarice so bile namreč zlahka razstavljene in nanovo sestavljeni. )
Do postavitve nadstropne kašče iz Svetega Jurija, ki ga je Janos Janko predlagal, na žalost ni prišlo. Čeprav bi ta zares predstavljala tipično stavbarstvo Slovencev. Na predtria-nonskem Madžarskem so bile take, samostojne nadstropne stavbe za shranjevanje žita to prehrane le pri Slovencih v županiji Vas in Zala, v Orsegu in Göcseju. Predstavitve kašče - sklicujoč se na gmotne težave - Železna županija ni podprla. Gradnjo iz lesa so vse do začetka 20. stoletja določali z lesom bogati gozdovi v goratih in hribovitih krajih pri Slovencih in prav tako v predtrianonski Madžarski pri madžarskih in nemadžarskih prebivalcih. Les je bil prevladujoč gradbeni material do srede 19. stoletja, tako pri stanovanjskih kot pri gospodarskih poslopjih.
Marija Kozar
Pismo iz Sobote
OLIMPIJADA
Znan ste ške nej pozabili na njou in na vse tisto, ka sé je godilo tan daleč v Atlanti? Znan, ka ste ništerni cejle dneve pa noči sideli pred televizijo in nejste oči doj z  nje vzeli, dokejč ste nej zaspati. Znan tou tö, ka so ništerni nej mogli v slüžbo, ka so vgojno bili tak sneni. Na, vidite, meni pa se je v ton časi olimpijade čista nači godilo. Biu san v enon takšon mesti, ka nej bilou nej televizije in nej radia. Cejli čas san nej vido, nej čüu, ka je što napravo v Meriki. Ali, te san domou prišo... Srečen, ka san že pa doma, san šou kouli po Varaši in isko pajdaše, ka se kaj pogočimo in spigemo kakšo kupico. Sikši je biu zatou, ali, že palik tej ali... Od koga se naj z njimi zgučavlen, če san pa nika nej vedo od olimpijade? Kak smo se doj seli, že so začali od toga, kak smo tan bili dobri pa kak smo tan lagvo obodili, pa itak je te pa eden naš nej tak napravo, kak bi mogo, pa vse tak ta dale. Brodo san si, ka tou samo tak malo v začetki bou, ali... Nej bilou dneva, nej bilou vöre, ka ne bi bilou rejči od olimpijade. Ge srmaček, steri od toga nika ne vej, pa san samo sedo in glejdo prouti šanki, ka san lejko naroučo pijačo. Samo tak san do rejči prišo.
Zato san se začo bole doma držati. Tan počakan, ka tou vse fküper mine pa ka malo vse fküper pozabijo. Brodo san si, ka de tak rejsan najboukše, ali... Moja tašča Regina, trno čedna ženska, od olimpijade zna več kak stoj drügi. Vaje nej pistila nej edne minute po televiziji. Eške več, vse ka se je tan godilo, si je doli spijsala. V trej zvezkaj ma napisano, steri je biu prvi, drügi pa treči od sakšoga športa. Tou njoj je zdaj že gratalo premalo, začala se je vse tou na pamet včiti. Zdaj pa te, ka ge velan v toj našoj kuči, če od toga vsega ne vejn čista nika. Tak vövijdi, ka san nej vrejden, ka živen.
Ške dobro, ka so olimpijade na sikšo štrto leto in se s čason ništeme reči pozabijo, tou me gor drži. Samo moja tašča Regina, trno čedna ženska, una bi škela, ka bi olimpijada bijla sikšo leto, pa ka ge ne bi vido nej edno nej. Tak bi mi lejko z leta v leto solila pamet, Zakoj je biu of prvi pa nej drügi, Zakoj so se tistoj odvezali črejvli, kak so bili naši oblečeni, kumi je vujšla žena, gda se je un mantrau na olimpijadi, kelko so ovi treči spili, gda so gvinili in tak dale in tak ta naprej.
MIKI
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14. 10 na 1. programu madžarske televizije.
Ponovitev oddaje bo 24. avgusta 1996 v soboto ob 845 na 2. programu.
Porabje, 22. avgusta 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Iz Atlante z dvema srebrnima medaljama 37-članska slovenska olimpijska reprezentanca se je iz Atlante vrnila z dvema srebrnima medaljama. Osvojila sta jih kajakaš Andraž Vehovar v tekmovanju slalomistov na divjih vodah in atletinja Brigita Bukovec v teku na 100 metrov z ovirami. Ob dveh medaljah so slovenski olimpijci zabeležili še nekaj odličnih uvrstitev, najbližje kolajni pa sta bila dva veslaška čolna, četverec brez krmarja in skifist Iztok Čop, ki sta pristala na najbolj nehvaležnem četrtem mestu.
Sicer pa je Slovenijo na olimpijskih igrah uspešno predstavil tudi 97-letni Leon Štukelj, najstarejši še živeči olimpijski zmagovalec, ki je sodeloval tudi na otvoritveni slovesnosti. Po osamosvojitvi je Slovenija na olimpijskih igrah do Atlante osvojila pet bronastih medalj. Ljubitelji športa pričakujejo, da se bo v Sydneyu leta 2000 začela “zlata doba” in da bo kateri od športnikov osvojil zlato medaljo.
Obisk
evropskih
pivovamarjev
Združenje pivovarn Slovenije je obiskala delegacija Evropske pivovarske konvencije (EBC). Združenje pivovarn Slovenije je po mnenju delegacije izpolnilo vse pogoje za včlanitev, zato so ga povabili, naj se kot opazovalec udeleži seje sveta EBC, ki bo sredi oktobra v Amsterdamu.
S kolesom od Ljubljane do Sarajeva
S ploščadi pred Maximarketom v Ljubljani se je skupina devetih kolesarjev odpravila na 680 kilometrov dolgo pot do Sarajeva. Športno-dobrodelno akcijo so poimenovali ŠOU Bike Aid 96 Ljubljana-Sarajevo. Potem ko so prekolesarili pot do bosanske prestolnice, so tam darovali 50 koles Ministrstvu za šolstvo.
Pri Slovencaj v Vorarlbergi (3. )
KOMAJ ČAKAM
Tak mi je odgovorim gospoud Elek Póczak v Rankweili, če té, gda v penzijo pride, misli titi domau o Slovenijo. 31 lejt je že v Avstriji, telko cajta bi sé že leko cuj vzöu nauvoj domovini. No, cuj se je že vzöu, depa domau more. Davnoga cajta je bilau, leta 1965, gda sé je gos-paud Elek vküper spakivo, pa odišo v Vorarlberg. Üšo je sam, kak legen. Tam je začno delati v Železnoj fabriki Elko König. Gde je te nutri staupo na svojoj delovnoj mesti, tam de za tri lejta vöušo. Tau je buma vömost do svoje slüžbe! Tü, na tihinskom - 700 kilomejtrov daleč od rojstne vesi Domanjševci - se je spozno z mlado deklo. Nekdešnja dekla, gnes žena, je tö 700 kilomejterov odišla od domi, pa je tam najšla. svojoga para. Doma sta bila 3 kilomejtra daleč pa sta se don v dalečnom tihinskom svejti spoznala, nej doma. Leko, ka na tihinskom človek bole poštüje drügoga domačoga človeka kak doma?
Poton tistoga, ka sta se oženila, je žena tö v železne fabriki delala. Mladi mauž je gvüšno flajsen büu, ka je za pejt lejt (1970) že delovodja (mű-vezető) grato v fabriki, v šteroj za autone motome bate (dugattyú) pa cilindere (gyűrű) delajo. Največ za Opele, Mercedese, Volvone pa Steiere. V taujoj fabriki ji dela blüzi 550 delavcov. Nej, samo 500, je popravo informacije moj intervjuvanec, ka
so nej dugo 50 lüdi vkraj poslali. V fabriki vendrak en 120 lüdi dela, šteri so Prišli iz indašnje Jugoslavije: Srbi, Bosanci, Rovatke, Slovenci, Madžari. Iz Prekmurja ji je kauti kakši 10 delavcov. Sprvoga, gda so drügi eške nej znali nemški, je gospaud Elek kak tolmač tö pomago. Srbski pa rovački se je v šauli včüu, 3-4 vöre na keden, eške v Jugoslavija pa pri sodačiji
v Karlovci, na Rovačkom. Kak se iz lastnoga pa drüžinskoga imena tö vidi, gospaudova materna rejč je vogrska. V Vorarlbergi ji več Madžarov geste iz Domanjševec. Kak je te Zdaj s temi rečami? Gospa Elekova je Slovenka, doma iz Križevec. Iz vesi, v šteroj je v šaulo odo predsednik Republike Slovenije, Milan Kučan tö. Mauž je Madžar. V Avstriji je nemški trbej gučati. Ka, kak gučijo sami nad sebov?
Oča pa sin Milan gučita Vogrski. Mati pa sin gučita slovenski. Brat pa sestra gučita nemški. Oča pa či
Monika gučita slovenski. Mati, če je potrejbno, Vogrski tö guči. Če ste nej sploj čisto razmeti, kak mehanizmuš pela v tom malom Babeli, eške gnauk tápreštite.
No, sin Milan pa je eške malo “zakompliciro”. Un je avstrijski državljan (állampolgár), drügi pa slovenski. Gda so se v nekdešnjoj Jugoslavija tam kauli leta 1988-89 začnili bötivati, tü pa tam
strejlati, si je Milan mislo, ka prej bi vendrak baukše bilau v Feldkirchi v hoteli delati, kak pa biti tabla za srbske krugle. Tistim Slovencom ali Madžarom, šteri so se že v Avstriji narodili - kak Milan pa Monika -, brez problemov dajo državljanstvo. Liki svojo ne morejo obdržati. Prva so leko meli dvojno državljanstvo, zdaj pa več nej. Tam v hoteli, gde je ovak majster, šteri; vse popravla, geste eden kölnar tö iz Budapešta. Gospaud Póczak pravi, ka 31 lejt v Austriji nikše pa nikše probleme nej emo zatogavolo, ka je iz
Slovenije, ka je nej, Austrijanec. Nikdar so ma nej pravli, ka “ti grdi auslander”. Če koga Austrijanci tam dojgledajo, tisti je prej sam kriv. Sto se pošteno drži pa flajsno dela, tisti nikše baje nema zatogavolo, ka je nej od tistec doma.
Normalen človek prej more znati, ka ka se kaj doma godi. Zato z Murske Sobote redno dobivajo novine Vestnik, pa tam je vse nutrik.
Žitek je prej v Austriji tö nej fal. Oni so dobili od fabrike v zaradno ižo. Za tau morejo mejsečno 4. 200 šilingov plačüvati. Depa pri tom majo, kak delavci, protekcijo. Ovak bi mogli 6-7000 gezaro šilingov plačüvati - tö samo za zarendo. Uni so eške srečo meli, gnesnaden pa že žmetno dobiti od fabrike ižo. Sami svojo so si nej zidali v Avstriji, ka doma v Domanjševci tak majo svojo. Vsikšo leto 5-6-krat dejo domau. Zmejs je kuča prazna. Sausedge go skrb majo.
En-dva-tri, pa nede več prazna. Za en-dvej-tri lejta (1999) se sračata dom pa njegov gospodar in gospodarica. Če de gospodni Baug pomago.
Baug pomagaj, naj tak bau! Baug pomagaj, ka leta 2000 don nede konec sveta! Vejpa tisti, šteri si tak fejst želijo nazaj domau v svojo domovino, bi don nej bili vrejdni, toga. Vej pa uni se tö morejo malo vöpočinauti, ka je Baug sedmi den tö počivo.
Pa doma je počivo.
Elek Póczak
DOMAČA MUZIKA JE BAUKŠA, KAK V DISKOJI
Pogučavo sam sé že z vašimi stariši. Uni so Slovenci pa Madžari iz Slovenije. Vi ste se že vse tri tü, v Avstriji, narodile. Ka ste te zdaj vi po narodnosti? Slovenka, Madžarice ali pa Avstrijke?...
M: Prekmurke! Tau je najbaukše.
Depa tak sam čüu, ka se vi tri včasik nemški pogovarjate med seuf.
M: Ja, tü smo gorrasli, pa zato nam tau bole ide. V šauli smo se tau včili, pa zato med seuf vsigder
malo bole nemški gučimo.
Gda ste vi tri vküper, te bole nemški gučite?
S: Ja, skoro vsigder. Ja, Včasik pa malo slovenski gučimo, tak vsevküper mejšamo.
Tau nej zato, ka sé škete škem prva vklüčiti v austrijske drüžbo, ka naj napamet ne vzemejo, ka ste vi nej od tec doma?
S: Tau stau püsto (procentov) nej! Uni naj nas tak vzemejo, kakši smo mi. Če jim pa ne'
Porabje, 22. avgusta 1996
paše (se jim ne vidi), te pa nej trbej z nami gučati. Sabina, ti delaš kak kölnarca v eni restavraciji, uni tam tak vejo od kéc ste vi, nej?
S: Nej, dosta ne vejo, ka sam ge Slovenka. Liki tistim, šteri vsakši den k nam pridejo, tistim ge povejm, ka sam Slovenka. Gde delam, tam vsi znajo. Pa gda “Mali” Elek pride k nam v gostilno, tö slovenski gučimo z njim. Če ge enoga poznam, ka je Slovenec, te  ge slovenski gučim.
R: Dja sam vönavčena trgovka (bautoškinja), zdaj tam delam, gde moj ata dela, pri Hirschmanni. Takše električne stvari
delamo. Dja sam prlé črejvle odavala, zdaj sam pa šla ta, ka tam mam bole več prausto (slobodno). V bauti sam v soboto tüdi mogla delati. Zdaj je baukše, ka bole Večkrat leko domau idem
V	Slovenijo. Tau je ta glavno!
V	kakšom geziki pa doma kaj gučite?
R: V prekmurščini. Vse poprejk, malo po ravensko pa malo po goričansko, kak pride.
Ti si tá, štera ma fanta doma v Prekmurji?
R: Ja, ge sam. Pa Monika isto tak.
Pa te ste; tü nej najšle kakšoga fejst Austrijca? M: Ne vejm, Austrijci so bole zaprti. Nej so tak fejst za družbo, doma v Prekmurji je vse gli nači! Vej pa vi ste tü, v Austriji doma, ka ste se tü narodili?
M: Ja, ja, rejsan smo se tü narodne, pa smo tü
doma, depa Prekmurje je naš pravi dom.
Te gda si fanta odebérate, na tau tö malo skrb mate, ka če Austrijec ali Prekmurec?
M: 	Nej, tau nemreš
ejkstra gledati. Če se zalübiš v enoga, je vseeno, če Austrijec, Nemec ali je Prekmurec. Liki un se more s tem strinjati (nutri vidati), ka smo mi iz Prekmurja, pa mi radi Odimo domau, za tau morejo biti...
Ja, ja, depa logično bi don bole tau bilau, ka ste zdaj tü ge v Voralbergi v Austriji, pa se zatogavolo dosta večkrat srečate s kakšimi austrijskimi fanti, kak s slovenskimi, nej?
S: Ge bi tüdi raj imejla enoga Prekmurca, kak enoga Austrijca... Ge dvakrat na leto idem domau. Unedvej pa večkrat. M: Mi pa na mejsec gnauk, dvakrat, kak pride. Večinom se vküper pelave. Z enim autonom ali cugom. Gnauk ena pela, drgauč druga. V petek pá idemo!
Pa še ne bogite, ka po tej dugi pauti kakši banditi pridejo?
R: A, ja, pa na tau nemrete dati.
S: Ge srejdo pa v četertek mam prausto v restavraciji, te pa nemrem domau iti. Unedvej pa idejo na Vikend domau. Brodim, ka so tü vaši delodajalci bole sigumi tö. S: Ja, tau že.
Sam vüdo, ka si včeraj v gostilni malo prišla k stoli, ka si pozdravila svoje znance in žlato, pa si Včasik odišla nazaj na svoje delo.
S: Tau tak more biti. Pozdravit lejko idemo, depa ka bi dojsedla, tau se nemre.
Zdaj tö vsiger vöro gledaš, ka si tü malo na piknike ovak si pa v slüžbi.
S: Dvej vöri so mi dali praustoga cajta, depa pomalek bom mogla titi. Ge sam pitala, če lejko malo idem, pa je Šefica pravla, ka lejko. Malo sam se vösprosila zavolo strica Pikoja iz Prekmurja.
Te je zdaj njima dvej zato leži.
S: Ja, njim dosta baukše ide.
M: Ge sam tajnica (titkárno) pri enom advokati (ügyvéd). Večinoma pišem. Že pet lejt delam. Delo vendrak zato mate, ka sé tü lüstvo gvüšno kaj kori pa krega.
M: Dela dosta mamo. Čisto brez veze (višešnje) se- sfajüvlejo! Včasik se morem vse za glavau primliti, kakše norije delajo! Bi rajši na špricer šli ali na pivo, pa bi tak rejšili probleme, nej pa k advokati...
Tau, ka se vi takše mlade dekline kaulivrat vozite z autonami, so tau vaši autonge, ali pa od starišov? R: Ge nemam autoja, ka moj ata pa sestra majo auto, pa te z očinim autonom idem.
S: Ge dosta “trinkgelda" dobim, pa te s tem leko živim.
Ge sam pa tak čüu, ka prej Austrijci neškejo trnok davati kölnarom za piti.
S: Nej, rejsan davajo! Povejmo eno pivo pri nas 33 šilingov košta, vsakši da 35 ali 40.
Zdaj mi za konec eške nika malo: povejte o tom pikriiki, kulturnaj programaj, o tom, ka šte Slovenci, ka se Slovenci pa Madžari iz Slovenije drüžite, če je tau dobre, če je potrejbno?!..
M: Potrejbno je. Lejko bi malo več pa Večkrat bilau. Pa bi. vi tö leko kaj pomagale, organizérale, spejvale...
S: Ja, če bi nas stoj poslüšö!?... R: Rejsan bi leko večkrat kaj bilau za mlade. Tau, ka gospaud Škerlak má, je trno fajn. Zdaj septembra. tü nika bau, z domi muzika pride, tau je fajn! ”'
Vejpa včera ste nin v nikšom modernom diskoni bile, nej?
S: Ah, nej smo bile, samo smo ščele. Ovak pa je ta domača muzika baukša, kak tista v diskoji.
Sabina Flisar, Monika Póczak in Renata Flisar
Tekst in foto: Francek Mukič
SREČANJE ZDOMCEV
Zdomci, šteri delajo v Vorarlbergi, so se 10. avgusta srečali v Pečarovcaj pri cerkvi sv. Sebastijana. Na srečanje ji je prišlo kakšni 70. Program (ekumensko božjo slüžbo pa kulturni program) je organizira predsednik Drüštva Slovenija, Štefan Skerlak.
Prireditve
-Folklorna skupina z Gornjega Senika praznuje v tem letu 10. obletnico delovanja. Prireditev ob tej obletnici bo 25. avgusta na G. Seniku. Poleg slavljencev bodo nastopili folkloristi iz Beltincev, FS Mandrač iz Kopra, Ansambel Lacija Korpiča in ženski kvartet ter Trio Črnko iz Čepincev.
-25. avgusta organizirajo v Andražu prireditev “Družina poje”, katere se bo iz Porabja udeležila “velika družina" ; Ilonka, Marta, Agica in Anica Gyorvari, Andraž in Marija Mižer, Andraž in Marija Gyeček ter Anica Kanc.
-26.  Likovna kolonija mladih bo letos potekala od 25. do 31. avgusta v Sesljanu v Italiji. Kolonije se bodo udeležili trije učenci in mentorica iz števanovske šole.
Nogometni turnir na G. Seniku
Državna manjšinska samouprava in Športno društvo G. Senik sta 18. avgusta organizirala 1. turnir v malem nogometu za porabske vasi. Turnirja se je udeležilo 8 ekip, igrali sta pa tudi ženski ekipi iz Slovenske vesi ter z Gornjega Senika.
Naturexpo
V Budimpešti bo odprta od 15. avgusta do 8. septembra mednarodna ekološka razstava, na kateri razstavlja 220 podjetij iz 20-ih držav. Obiskovalce čaka med drugim japonski vrt in nomadska vas.
Novi Oplov obrat v Monoštru
Konec septembra bo začela obratovati nova tovarna General Motorsa v Monoštru. V novem obratu bodo proizvajali motorne glave, zaposlili pa naj bi 130 delavcev. Investicija je stala 235 milijonov mark.
5
Porabje, 22. avgusta 1996
6
Irena Barber
EDEN JE DEVETNAJSET, TÉ DRUGI PA EDEN MENJA KAK DVAJSET (2)
Jolanka je zgotauvila gimnazijo. Oča ji je tistoga reda že fejst betežen bio. Delat je več nej odo, zato je več cajta emo za Jolanko. Eden večer sta si sedla pa prpovejdala. Oča je vedo, da se Jolanka šče tadala včiti. Gor so go vzeli v Budimpešti na univerzo. Oča je nagnauk rad pa žalosten grato. Rad je bio, da Jolanka takšo dobra pamet pa volau ma za včenje, pa sploj žalosten - tau je zatok nej tak fejst vöpokazo - zatok, ka je čüto, da je fejst betežen, pa če njega neda, nej gvüšno, ka bi Jolanka leko dokončala univerzo. Istina ka je istina, Jolanka de erbala, samo če Iluška v rami ostane, je nej dosta vrejdno vse. Djauži je nej malo kreda pejnaz tü emo, za štere je Iluška nej vedla. Zdaj je te pejnaze vövzeo iz gase pa je na Jolakine knige dau spisati.
Mejsacke pa tak ta skaučijo, kak da bi je pofudnili, tü je djesen, Jolanka bi se mogla pomalek pripravlati v Pešt. Samo ka je tau nej tak naletja bilau. Oča je vsakši den slabejši bio, Zdaj je že več v posteli bio kak nej. Iluška pa vse bola čemerasta pa nepotrplivi gratala.
Oča je nej Sto prajti Jolanki, naj ostane doma. Poskrivoma je pa tak želo tau kak na svejti nika nej. Vido je že naprej, kak de njema šlau, če Jolanke nede. Na začetki Septembra je daubo infarkt. Odpelali so ga v špitala. Jolanka je vse pozabila. Oča je bio sam na tau svejti, Sto go je hrano. Tak je skončala, da univerzi na znanje da, ka edno leto vönja. Očo so obranili, njej je samo tau bilau fontoško.
Iluški se je tau den do dneva vse bola nej vidlo. Skurok je tak vögledajo, ka bi rada bila, če bi Djauži več nigdar nej doma odo. Jolanko je pa že nej mogla gledati. Jolanki je pa te sploj prejk zavrelo, gda ji je eden den etak prajla: “Zdaj bi že rejsan leko delat išla, ne boj se, staromi nika nede. ” “A, tak stojimo, ” si je mislila Jolanka pa se je začnila bojati od Iluške.
Gda je oča zvedo, ka Jolanka za njega volo nej stejla na univerzo oditi, te
je, tam sploj znautri, rad pa veseli bio. Liki na drügom tali go je pa šanalivo. Pa kak je že betežen človek, tau ma je nej na asek bilau. Tau pa sploj nej, ka je Iluška takša gratala, ka je sam mogo čütiti, ka ga že ne trpi v rami. Gnauk je vonjalo v sobi, drgauč je vrauče bilau, pa vejga Baug, ka je vse nej v njegva oči spaukala. Djauži je že čüjo od nje tau pa tisto, zdaj se ma je pa sploj tak vidlo, ka Iluška kumaj čaka, aj se Jolanka pa on spucata od rama.
Eden den je domau prišla pa je cejlak ovak gučala. Tak je masna pa dobra gratala, tak je dvorila vsejm, ka so se samo čüdivali. Djaužina je nika napameti ojdlo, depa zatok si je tak mislo, ka tau dün nej. Pa ja. Nej sta prtekla dva kedna v tauj dobrauti, gda dr je naša Iluška večer sedla z Djauži-nom pa ma etak pravi: “Glej, Djauži, ti maš z gaz-dije eden frtau z menov vred. Nigdar nej vedeti, ka se ti zgodi Jolanka name s tejm ednim frtalom tak völüči z rama, ka ranč napamet ne vzemam. Spiši name tvoj frtau. Etak va pa gnakiva. Ram je velki, vsakši zavole ma mesto. ” Kak je etak namastni gučala, z Djaužinom se je vrtelo vse. Naprej je vido, ka ona špekulejra. Kurvejša si prpela es, pa ta ona gospauda. Zaman de Jolanka mejla polonja, njau kraj od rama spravila, zatok ka je ona za takšo ešče mlašé.
Zdaj, ka je Jolanka doma ostala, je Djauži krepši bio pa je na tau nika nej pravo, prauto stené se je obrno. Iluška se je pa spozabila, ga je zgrabila pa nazaj potaučila na tao stran pa ma etak pravi: “Nej si mi odgovor dau. Ge nemo tvoje zamazane lače prala pa te tüj poredavala. Če nej, te nej. Odidem, da pa tak nagnauk te me mogli vöplačati. ”
Gda je vidla, ka Djauži na tau tü nika ne povej, samo blejdi grata, te je začnila nazaj vlejčti. Samo, ka te je že kesno bilau. Jolanka je nindar v vesi bila. Gda je prišla domau, je vidla, ka je konec lejpomi cajti. Iluška siča na njau kak kakša
kača. Staupila je v sobo k oči pa ga spitavala. Djau-žina je strašno žmetno stanilo, depa začno je gučati. Od tistoga dneva mau je vsakši den slabejši grato. Za mejsec dni je daubo drugi infarkt. Za par vör je že pokojni bio.
Jolanka Zdaj, gda je v mišlenji do tejga mau prišla, je strašno nemirna gratala. Njene misli so skakale es pa ta. Kakoli je stejla po vrsti premisliti vse, ka se je Zgodilo, samo ji je gnešnji večer na pamati ojdo. Po očinoj smrti je že več kak edno leto minaulo.
Jolanka je po očinoj smrti dobila delo v Varaša v ednoj pisarni. Dobro je slüžba. Dosta sé nej zdržavala doma, zatok, ka mira nej mejla. Liki pred štirimi mejsaci se je nika Zgodilo. Iluška si je vse Večkrat na pomauč prpelala ednoga mladoga z vesi. On je bio Imre. Kak je Jolanka znala, od nje je samo par lejt starejši bio. Tak 25-26 lejt je mogo meti. Iluška je furt gučala, ka Imre cajt ma, pa tau pa tisto ji pomore. Gda je kakšo moško delo bilau pri rami, te je Imre prišo. Tau so pa že dugo gučali, ka te Imre je tisti mladi, steroga prej Iluška že dugo mejla. Jolanka je takšoga reda najbole rada nikan odišla, nej je mogla gledati ovoga pri rami. On je fejs pojep bio, depa tau je tü čüla od njega, ka ma prej strašno smrdi delo. Te pa zatok za nikoj volo itak tak rad dela pri njij.
Nej je dosta cajta odišlo, gda je začno ponoči tü tam ostajati. Tau je že Jolanki dosta bilau. Kakoli je ona erbala trifartala, nika je nej mogla naprajti, zatok ka eden fartau je Iluška mejla. Jolanki je tau že dano bilau, ka ji trbej trpeti. Kak je dugo-dugo lejt vidla, kakši so zakoni, ka človek vse leko napravi, ji je vse bola vola odišla od toga, ka bi se gdasvejta ženila. Ojdla je z vesi že z večimi, liki skrajek je samo k ednoma prišla, pa je tisto gnesden Šanalivala. Pa kak si Zdaj etak premišlava, ji znauvič v srce segna gnešnji večer. Ka se je pa gnes zgodilo, moremo malo itak tanazaj titi v cajti.
Imre sé je tistoga reda redno k njim znoso. Z lluškov sta vküp bila. Tak se je vidlo, ka je vse vreda. V vesi so eden keden malo klajfati, po tistom pa skurok več nikoga nej brigalo, ka se tam godi. Jolanka je Večkrat bila tak doma, gda je samo Imre bio pri iži, Iluška je delala. Že je dugo napamet djemala, ka je Imre dober k njej, za vse skauči, vse napravi pa se ji lepau smeje. Jolanka ga je dugo nej mogla vöstati, depa njau je nej zbantüvo nigdar nej. Iluška je pa bila z njauv vse bola čemerasta, ji je tau pa tisto v oči vrgla, kakoli ka bi tau leko naaupak bilau.
Eden večer sta z Imrenom znauvič Sama bila pa ji Imre začne lepau gučati: “Jolanka! Morem ti povedati, Vidim, ka trpiš. Nej sam mislo od Iluške, da je takša sekantna pa brez srce. Nemo pravo, mene se je vidla, depa etak mi vse bola volau vkraj gemle. Pa na tau sam tü gor prišo, ka sam ge velki djünec. Ona je petnajset lejt starejša kak ge. Gda pa tebe Vidim, te gor pridem, ka bi ge takše mogo gledati. Ne misli si, ka mo te preganjo, samo tak pravim. ” Tau je Večkrat tak bilau, depa nej je ranč probo vcuj segniti k Jo-Íanki, samo ji je lepau gučo. Jolanka Sama ne zna kak, kak nej, liki Imre ji je začno simpatičen gračüvati. Sama se je čüdivala, gda čaka večer, da si po večerji sedeta pa se pogučavata. Eške tau nika nej. Jolanka je že tak bila, ka bi rada bila, če bi malo tadala prišla, kak sta. Po ednom tali bi rada pokazala Iluški, da ji vkraj vzema Imrena, po drügom tali je pa Sama vküp zmejšana bila. Pravica je pa tau, ka bi rada vse trplenje nazaj dala Iluški, ka je ona pod njeno “rokauv” mogla v svojom žitki pre-trpeti. Samo ka se je tau tü nej tak pršikalo, kak bi ona brodila.
Zgodilo sé je eden večer, gda je Imre tak lepau gučo njej, ka go je za rokau prijo pa ji je küšno rokau. Jolanka si je mislila, ka je v nebesaj. Nepotrplivno je čakala z zaprejtimi očami, naj se nika že zgodi. Pa se je pomalek začnilo vse.
Tak, kak sprtolejti začne dež rositi. Vse bole pa vse bola, z vekšim šumenjom. Človek čüti po obrazi nistamo toplaučo, po tistem je pa že vseedno. Do zranka sta se zmirila, že davnik vsakši v svojoj posteli. Na drugi den je Jolanka Vesela bila. Imre je že odišo delat, etak se jima nej trbelo srečati. Liki srečala sé je z lluškov. Tak ji je v oči gledala kak Napoleon, gda je premago druge. Iluška je pa telko pameti nej mejla, ka bi mislila na tau, na ka je nigdar nej mislila. Najbole pa zatok nej, ka je Imre njej furt tak gučo, ka Jolanko etak pa tak ne more vöstati. Ka se prej gomesé pa etak pa tak. Velki šrajf je bio, dobra je znau, kak trbej obračati, da de njema najbaukše. Nigdar nej vedeti, ka je Imre noso v sebi, liki nika je študero. Samo, ka je on tü nej tak čeden bio zatok, ka bi znau naprej vözračunati, komi kam ide konec. Vüpo se je, ka je on dober bik pa se svejt po tejm obrača za njega. Zgodilo se je, da je Imre pa “bojno daubo” pa kak ležita v posteli z Jolankov, gnauk ji samo etak pravi: “Jolanka! Najbaukše baude, če va müva vküp držala. Mislo sam si od naja. Zdaj, ka si se etak z menov vküp dala, najbaukše baude, če "staro" zaženemo. Dobro vejm od njé, ka maš dosta pejnaz v gasi. Vö go plačava pa mi daš eške telko, ka si avto küpim, po tistim se pa oženiva. " Tak, kak če bi vijer prišo, je Jolanka skočila vö iz postele, pa je nej znala, če je dobra čüla ali nej. Zdaj so ji nazaj cingale tiste reči, gda je Iluška terdjala od očo gazdijo. Gnauk samo fartau, drgauč pa eške edno frtau.
Samo je telko mauči mejla, da je Imrena povejdla, aj se na drugi den spuca od rama. Če nej, vse ovadi Iluški. Sama je nej dala valati, gda so dvera za eno malo počila za Imrenom. Jolanka je samo telko prajla Sama sebi: “Eden je devetnajset, té drugi pa eden menja kak dvajset. ” (konec)
Porabje, 22. avgusta 1996
7
PLAČA
KAK
PETKA
NA
LOTONI
Jajaaa?!
Vej pa don nej
Srečni lidgé. V Munkači (Mukačevo) v Ukrajini so eno nauvo metodo (módszer) vözbrodili. V špitalaj v tom Varaši dosta menje pejnaz dobijo od rosaga, kak bi mogli dobiti, ka bi naj leko vöplačati svoje padare. Juliuša so glavni Padarge na male cejtline goršpisali imena padarov pa so je nutri v en klabük djali. Tisti par, štere so vöpotegnili, so dobili plačo. Drugi pa holte kuku. Tisti par srečni pa so fejst leko radi bili, ka so jim že vejč mejsecov nej plačati. Depa Uni. so tö samo aprilsko plačo dobili. - No, ka nas eške use čaka.
Pozableni krau. Krala Fahda (73). v Saudski Arar biji je lani boli bič sejko. Te je rosag prejkpüsto princi (herceg) Adbullahi, šteri je njegov paubrat. Gda so se nika vküper sfadili, je krau nazaj vkraj vzöu rosag sebi. Depa prej majo težave z njim. (Dje, Baug moj, te pa mi nemamo z našimi političari?! ) S kralom je prej najvekša nevola, ka je trnok pozableni grato. Diplomati iz tihinski rösagov pravijo, ka je krau pozabo, ka jé v Egipt že poslo enoga veleposlanika (nagykövet). Te pa je nistarni den sploj iz seba prišo, gda je Sto enoga v Egipt poslali, pa so ma pravili, ka tam že geste en ambasador. Što ga je vüpo táposlati!? - se je drau. - Pamet draga, ne zapüsti nas.
Törki pa vročina. Na Törskom je dostakrat trno vrauče. Depa prej takše nigder nega, ka bi termometer (hőmérő) več kak 40 fokov (stopinj) kazo. Lagvi geziki pravijo, ka je tau zato, ka voditelge rosaga (vrag pa té vöditele vseposedik! ) ne pistijo meteorologom, ka bi nutri zglasili več kak 39 stopinj. Na Törskom majo takši kolektivni
kontraktuš, ka če je bole vrauče, kak 40 fokov, te nej trbej titi delat v kancalaje, šaularam pa škonikom pa v šaulo. - Če de tak tadala šlau, pri nas več pomalek ovak tö nede trbölo v šaule oditi, ka tak vse dojzaprejo.
Apatica kak disk yockey (DJ). Pauleg Nápolya v Italiji geste ena mala ves, v šteroj po sobotaj majo disko za mladino. Disk yockey v tom kraji je nej kakši mladi hipi z dugimi vlasami ali na gaulo glavo dojobriti skinhead, liki apatica Carmelina. Pri tom žmetnom deli ji rade vaule pomaga domanji dühovnik. Depa včásik prej eške, püšpek tö pridejo (Giacchino Inniano), pa en par plesov tasplešejo. Najbole jim rock and roll dé. Diskoni pa je Ježoš ime. - Jezoš Marija! Suharto suh grato. Indonezijski predsednik (75) vsigder bole süji gratüje od tistoga mau, ka ma je žena mrla. Od toga tö, ka je žalošten, ka sta z ženo 48 lejt vküper živela. Te gospaud pa je dosta prijatelov tak nej emo pa nema, ka je takši malo bole tipuš. Za cejli svejt neške prejk dati Vodstvo države (že 31 lejt un kralüje tam). Leko, ka zato tö tásene pa vküper dé, ka na Javi tak pravijo, gda nekakoma mrgé njegov par, te pokojnoga düša s sebov nesé pau düše od tistoga tö, šteri je eške živi ostano. V slednjom cajti lüstvo vsebole želej za šefa velke-velke indonezijske držve Megawa-čerko od voditela Sukamo, šteri je pred njim pelo rosag, tačas ka ga je Suharto s pučom nej dojmeno - Leko, a ma je pau mauči rejsan odnesla njegovo pokojna žena na drügi svejt?
Fr. M.
SNEJA PA ŽENIN NA KAULAJ
Sakalauvska mladina je letos velko volo dobila za ženitev. Ženijo se eden za drüdjim. Lejpo je, če se Porabski Slovenci med seov ženijo, eštja lepše je pa, če iz ene vesi. Tak kak mladi ženin Robert Časar pa njagva sneja Monika Čerkuti v Sakalauvca.
Po Porabski vasnicaj so gostüvanje indasvejta doma pri ramaj držali dva dni. Gnesden pa v krčmej, v kulturnom daumi ali v Varaša. Monika pa Robert sta si sakalauvstji kulturni daum odabrala. Cerkvene zdavanje sta tü v svojoj vesi mela. Etak je cejla ves leko vörutjivala poglednit ženine. Istino, ka gnesden gostüvanje
edan den drži, dapa na tau se že dosta prvin mora pripravlati mladi par s svojimi stariši. Gvüšno, ka najvekšo brigo starištje majo. O tejm mi je pripovejdala ženina mati, Zavcova tatica, Mariška. “Monika pa Robert sta 27. juliuša navekoma zapisaniva v velko knjigo. Zavölé sta mela cajta spo-znati edan drügoga, če sta že šest lejt vtjüpodla. Gda sta maliva bila, sta vtjüp bila dröjžban pa svatbica pri sausadi na zlatom gostüvanji. Leko, ka je tisto bijo prvi stopaj, brezi toga, ka bi vedla. Sto véj? Zdavanje sta najprvin mogla notazglasiti pri gospaudi (župnik) pa v uradi v Varaša. Gda je gospaud odrüdjim vöozdau, je sneja leko podaraj odla z ženauv od ženinoga proštjaja. Sneje so lopau zaslöjžo. Zvač je bijo svak od ženiva. Edan tjeden pred gostüvanjom je kaulek odo po vesi svatbo zvat. Odo je z okinčano palco. Pripravo se je z gučom, s sterim je pozvau držine na
gostüvanje, stere je emo napisane na lišti. Delo je emo zavole, je mnaugo lidij vtjüpprštölo. Zvač gnesden samo v svojoj vesi odi, iz drüdji vasnic ali varašov pa z vabili pozovejo lidi.
Na, zadnji tjeden se je začnilo redno delo pri obadvej držinaj. Meli so ženske, stere so cejli tjeden pelde pecivo (sütemény). Dvej vertinji sta pa kuman zandolele prejemati (foga-dni) lidi, steri so vküpznosili za pečti valaun, kokauši pa dar. V petek so zabadali brvé (svinjo) pa kokauši. Gora so postavili šator, tak so leko znautra red naprajli. Tjöjarce so že tü vsefale
kreda dejvale. V soboto se je že vsakši samo zatau brigo, aj vse lepši bau. Prvim kak so šli na zdavanje, je zvač üšo po dröjžbene pa svatbice, potejm so šli po dva proštjaja pa stršice, oslejdnjim po ženina pa snejo. Etak so se že léko napautili v varaš na zdavanje. Iz varaša se je svatba vöpelala v Sakaluvce. Skrajejša svatba se je ustavila doma pri sneji, po staroj šegi so peštji šli v cerkev. Po pauti sta snejo dva drüžbana, ženina pa dvej svatbice sprvajale, v cerkev pa že proštjaja. Mešo je slüžo Števanovski gospaud Štefan Tóth, na konca pa pred svetim Baugom vtjüpdau mladi par.
V kulturnom daumi so nas že čakali goslardje. Prvi ples je zapleso mladi par, tau se tak šika. Pleso je vsakši leko po vauli, ka je mesto bilau zavole, eštja tak, ka nas je bilau više kak 170. Gda je gospaud tazmolo molitev, smo večerdjali. Djesti pa piti je bilau telko, ka bi
leko Rabo zastavili. Tjöjarjce pa tjöjar iz vrtca so se sploj najsno obračali po tjünji. Leko vöstanejo gdekoli, ka so trno žmano djesti pripravili. Mladi podje pa dekle, steri so goranosili, so meli ka skakati, če so vsakoma volo steli izpuniti.
Sneja je v paunauči začnila plesati za svoj dar. Ženin je emo zakoj švicati. Podje pa dekle, steri so bola na svejt valaun, so sé vtjüpnaratale, ka vkradnejo snejo. Če so desetkrat nej probali, te gnauk nej. Vsefale so vönajšli pauleg toga. Vö so obrnauli pejnaze iz posaude, s staucom vred so vkradnili proštjaja, steri je pejnaze brau. Te dr njim je posrečilo snejine črejvle vkraniti, litji snejo nikak, ka je ženin tü emo svoje moštje za pomauč. Ženin se je nagnauk podau vörejšiti cipale. Tak se je vidlo, ka ma je vino baugše spadnilo vöspiti iz črejvla kak iz posance. Slejdjan ples s snejov je bijo njegvi. Samo ka, če sta pá dobila delo. Drauvne pejnaze sta mogla gorapobrati, ka so njim vösipali na sarteo. Nej čüda, če je Potejm v krilo zgrabo snejo pa go odneso. Gda sta se prejkzravnala, se je začno ples z dudjim valekom. Plesati z valekom med nogamo je smeja vrejdno bilau. Sto je pa valek prijo z rokami, je posanco vino mogo spiti za štrajf.
Prauti zazranka nas je že menja ostalo. Tej baukši so se pá znajšli. Privlekli so kaule (vož), so goraposadili mladi par z goslarami vred, sami so se pa notapregli. Vlekli so je na maust, na potok. Goslardje so brž dolaposkakali, mladiva stá pa dobila svojo od dröjžbana, steri ji s kolom mlato vodau pa je špricko. Tau je indašnja šega v tau vesi. Rejsan njima asnila mrzla voda, ka sta eštja na mausti kaulek zaplesala. Malo so je eštja vozili po vesi, aj se vsakši goraprbidi, tak so njim tü leko kaj ponidili. " Kak tadla z mladim parom, nej vedati, vöjpamo pa, ka ta srečni Žitek mela.
K. Fodor
Porabje, 22. avgusta 1996
Foto: K. Holec
5. BÜJRAŠKI DNEVI
Letos so že od petin držali Büjraške dneve v Ižakovcaj. Tau so najvekši Svetki za büjraše (gátőr). Od pondeljka mau so se pripravlali na zadjen den, na nedelo. Delo so meli zavole. Za te svetke so si pravo mesto ziskali. Nota so se “skvatejrali” v eno velko gauštjo pri Müjri, gde več djezero lidij ma mesto. Gauštja je puna bila s stoli, stolicami pa šatori, gde se je dobilo vsefale.
V nedelo je kaulek 2000 lidij poslöjšalo sveto mešo, ka je püšpek slöjžo z domanjimi popi. Büjraši so na tej dnevaj vsakšo leto med seov meli gospauda Milana Kučana. Letos so ga več vör čakali, škoda, ka nej mogo priti. Etak sta narod pozdravila ižakovski župan Mirko Poredoš pa edan najvekši büjraš g. Martin Žižek.
V kulturnom programi je več skupin gorastaupilo, domanji pevci, goslardje, mlašeča folklore, soboški moški pevci, goslardje iz Avstrije. Iz Porabja je že tretjo leto bijo pozvani Laci Korpič s svojimi goslari pa ženami. Ta skupina velko poštanje ma pri njij. Zapopejvali so štiri porabske naute, Popodneva so se tadala veselili.
Dosta drügi programov je tü bilau. Likovna kolonija je vöpostavila tjejpe, stere so v tjedni farbali o Müjri. Pravi büjraši so prej težko pa nevamo delo meli. Iz toga vsakšo leto nika notapokažejo. Letos so iz vrbini šib spleli oplete, ka te nöjcajo, gda njim Müjra vövujda. Tau so potrdili s kamenjom pa z betonski falati, ka so s tjüsov vküpzvozili. Tak pravijo, ka so büjraši kreptji pa trdi moštji. Oni se brigajo najbola za Müjro pa njeno pokrajine. Živejo pri Müjri, z Müjro. Če želijo zdravo živeti, obraniti krajino, te eštja dugo morajo büjrati.
K. Fodor
NIKA ZA SMEJ
Cejlak čisto je
Naša Juliška k doktora de, tauži sé, ka jo tau pa tisto boli, ka so go operirali.
Doktor pa Zdaj etak: “Ženska! Gda so vas operirali? ”
Juliška: “Te so me operirali, gda je moja tatica zlato gostüvanje držala. ”
Doktor: “Pa gda je bilau tau zlato gostüvanje? "
Juliška: “Tau je te bilau, gda je moj sin Francek k sodakom rutjivo. ”
Doktor: “Dobro. Pa gda je rutjivo? ”
Juliška: “Gda je trgatev bila” Doktor: “No, dobro. Samo, ka trgatev vsakšo leto geste. ” Juliška: “Tak je. Samo te je našoga Guština auto zavozo. ” Doktor zdaj že malo načemerasto pita: “Ženska! Leto mi povejte. Štero leto se je pa tau vse godilo? Znate? "
Juliška: “Kaj pa nej znala. V tistoj leti je tau bilau, gda je moja tatica zlato gostüvanje mejla. ”
Pečatli
Naša Jolanka je etognauk k doktora üšla zatok, ka je tak čütila, ka je kusta. Doktor go je zvižgalivo, pa ji je na črvao (trebuh) eden pečat gor vdaro. Naša Jolanka ga pa etak pita: “Doktor, Zakoj sam pa té pečatli na črvau dobila? ”
Doktor pa tak pravi, aj nika ne pita, aj samo dé domau. Jo-
lanka domau pride pa vižgaliva te pečatli, da pa nika ne more vöpršteti z njega.
Za dva mejseca pa vižgaliva té pečatli, pa te vidi, ka je etak gor napisano: “Glasite se pri doktori. Vi ste kusta (noseča). ”
Tau prej z veseljem dopisti
Naša Lujza etognauk etak goči svojmi dragomi možej, Režőni: “Ti, ge nau ne razmejm. Ge škem nauvo obleko küpiti, mi braniš. Ce si škem eden kolapoš küpiti, mi braniš. Ne dopistiš mi, če škem se, povejmo, kama kaupat titi. Vejš ti že vido! Če de tau etak šlau tadala, ge sé znosim nazaj k materi. ” Režo pa etak: “No vidiš, tau ti pa z veseljem dopistim. "
Nej je ovado
Naša Kristina pa naš Pištak se oženita. Tisto prvo nauč lepau preživeta, na drugi den si prpovejdata. Naš Pištak etak vadlüje svojoj lejpoj mladoj ženi: “Draga moja Kristina! Prosim te, ne boj čemerna na mé, ka sam ti nika nej ovado. Tau sam ti pravo, ka na mejsec 20 gezero forintov zapidjem, liki tau sam ti pa nej ovado, ka samo 19 gezero slüžim. ”
Nika ne deja
Naša Magdika se etognauk moli svoj ma oči pa ma etak pravi:
“Dragi ata, lepau te prosim, daj nama z mojim Antekom na posaudbo svoj auto. ”
Oča pa: “Nej mogauče. Nejga not bencina. ”
Magdika pa: “Tau nej baja. Tak neškeva vö titi iz garaže. ”
Vraučo sonce
Naša Ana etognauk etak pravi svojmi mladomi možej, Karčini: “Ti grdi vrag! Gda sva sé oženila, te si mi tak gučo, ka prej ti tak žarim kak vraučo sonce. Zdaj pa? Zdaj pa napona samo v krčmej sediš. ”
Naš Karči pa zdaj etak pravi: “Draga moja Ana! Pa ti ne znaš tau, ka od vraučoga sonca človek žeden grata? ”
I. Barber
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna In odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail: mukics@ind.eunet.hu