Življenje svet 1935 i LJUBLJANA, 17. FEBR. ŠTEV. 8. KNJIGA 17. UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI KNAFLJEVA ULICA ŠTEV. 5. CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DIN 2-— * POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Izhaja ob aedeljan ter stane aa leto iove Knjigi; so dih, m. poi ieta tena Knjiga; 40 Din, za Četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno a ar, polletno 16 ur, celoletno 3U lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 0 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno ltii dobi (fdniKi § j V začetku 19. stoletja je neki angleški geolog sprožil domnevo, da je blodno kamenje v Švici najbrž ostanek led-niških grobelj. V 30. letih prejšnjega stoletja, ko je J. Charpentier, ravnatelj solnega rudnika v Švici prišel na svojih ledniških raziskavah do sličnega zaključka, je dobilo to mnenje veobči pristanek. Cela vrsta geologov se je vrgla na posel in odkrili so daleč nizdol od ustja sedanjih lednikov vse polno sledov nekdanjega ledniškega delovanja. Kaj kmalu je bilo jasno, da je bila Švica kakor vse Alpe v ledni dobi na visoko prekrita z ledom. Iz osredja te ledne planjave so se spuščali ledniki globoko v doline in odlagali tamkaj težko granitno breme. Po odkritju v Alpah pa je bilo učenjakom še zmerom nejasno, odkod ska-loviti bloki in ledniške groblje, raztresene v vsej severnonemški in velikem delu ruske nižine. Neverjetno se jim je zdelo, da bi bili ledniki iz severa posegli tako daleč na jug. V glavnem je prevladovalo mnenje angleškega geologa Ch. Lyella, ki je trdil, da je bil ves sever do evropskega sredogorja in večji del Sev- Amerike poplavljen od Sev. ledenega morja. V Skandinaviji so segali ledniki prav do morja, kakor še danes na Groenlandu in Antarktiki. Ob obali so se ledniki odkrušili, ugodne morske struje in veter so jih gnali v južne širine. Led se je tu stajal, granitni bloki pa so popadali na morsko dno, kjer so ostali, ko se je morje umaknilo. Dolgo je veljalo to mnenje, dokler ni učenjak, vodja geoloških raziskavanj na Švedskem, Oton Torell, prišel do zaključka, da so ledniški ostanki v sev. Nemčiji in Rusiji skandinavskega izvora. Na podlagi dolgoletnih raziskav v kamnolomih in na nižjih vzpetinah, kjer so se na severni strani razločno dognale zareze rarinjenega skandinavskega ledu, je bila uganka oledenitve Evrope iz severne smeri rešena. Opazovanja različno razvrščenih starejših in mlajših ledniških grobelj, ki so jih pustili neštevilno alpski kakor skandinavski ledniki, so geologi uvrstili v tri oledenitve z dvema medlednima dobama, predledno in poledno dobo. Geologa Penck in Briickner sta v Alpah dognala štiri faze oledenitve. V dobi največje oledenitve v obsegu 6y2 milijonov km2 je debel ledni oklep iz Skandinavije segal do skrajnega roba Trske, Londona, severnega pobočja Renskih škriljavcev, severnega roba Harza, Zwickaua, Weimarja, okolice Draždan, preko Lužic na severno pobočje Krko-nosev in Beskidov, od tu dalje k Dnje-pru, južno od Moskve v smeri Nižnij Novgorod — Perm ter dalje skozi pokrajino Pečora na sever. Ledniki Alp niso napolnjevali le glavne doline, temveč so izstopili iz teh, prekrili švicarsko in gornjenemško visoko planoto tja do Monakovega. Na zapadu so presegli celo pogorje Jura. Tudi danes brezpomembni ledniki Pi-renejev in Sierre Nevade v južni Španiji so bili v ledni dobi prostranejšL Francoski osrednji plato, črni les ob Renu, Harz, Šumava, Krkonoši in Ru-dogorje so imeli svoja ledišča, Led-niki so 3e v ledni dobi blesteli v Karpatih, ponekod v Dinarskih planinah, Pro-kletijah in na Balkanu. Dvakrat večja in obsežnejša je bila oledenitev Severne Amerike. Lavrentin-sko pogorje, Labrador in še danes zale-deneli notranji Groenland so bili ognjišča, odkoder se je spuščal ledeni, 15 milijonov kvadratnih kilometrov obsegajoči oklep do severnega Apalaškega gorstva in St Louisa na Mississippiju. Od tu na zapad se je ledna meja dviga- la na Skalno gorovje, kjer so se led-niške gmote spajale z onimi iz notranjosti gora. V Aziji so v ledni dobi zaledeneli vrhovi Kavkaza, Tienšana in Himalaje. Novi Zeland je bil deležen znatnejše ole-denitve kot danes. Sled za diluvialnimi ledniki vodi celo v bližino ravnika, na vrhunec Kilimandžara. V širino nad Buenos Airesom so spuščali Andi svoje lednike k morju in prekrili vso Patagonijo. Južno tečajno območje pa je še danes največje nepregledno obzorje večnega ledu. DALJE GAZ V SNEGU PO SINJI A D R I J I D K. ANTON DEBEL JAK NADALJEVANJE rasno jutro. To je zazvenelo tudi iz ust zajetne ženske v »Hotelu de la Ville«, ki nama je oblastno zazevala: Gut' Mor-gen! — »Koliko soba sa dva kreveta?« — »Sto trideset tri dinara!« »Jože, kar pejva«, sem potegnil bradatega solilebnika za nahrbtnik, »za dolarskega princa te ima.« že sva jo ubirala nizdol po stopnicah, kar zadoni iz višjih sfer Stentorski glas: »Kaj delaš tute, Lovrenec?« sem za-klical verz iz Žašljevih »Bisernic« proti utrjenemu stolpu. Ali ta »mali Gibraltar«, Lovrijenac, izgrajen proti Benečanom 1. 1050, stoji nemo, nepremakljivo in nepremagljivo, ne meneč se zame pritlikavca, četudi stojim više od njega; mirno stoji, zaupajoč v svojo bodočnost. Pohvalim ga za njegovo vero z verzom iz Gunduliča: Ciječ te vjere, toli krepke, vjek češ žiti, Dubrovniče. STARO DUBROVNIŠKO PRISTANIŠČE »Trideset dinara za svakoga!« Pa se nisva dala motiti sirenskemu mamilu. »Konačište k Suncu« poleg pravoslavne cerkve naju je vzelo pod streho v veliko sobano za 50 Din brez nikakršnega pri-bitka. Samo stranišče je v šufitu (podstrešju). V sedmih letih se človek docela prenovi, trdijo fiziologi. Pred sedmimi leti sem poldrugi mesec užival čare, ki jih pozimi nudijo te »Benetke v miniaturi« ali ta »prvorojenec svobode«, kakor je Dubrovniku rekel Guillaume d' Orange. Kako mi bo danes ugajal ta biserček? Za 4 Din vstopnine sva tavala dve uri po mestnem zidovju — miri od grada, piše Načrt Dubrovnika — zdaj gori. zdaj doli. zdaj v temne shrambe, da sva se malo oddahnila v senci. Ti in tvoj top »Gušter« (kuščar) bosta še dolgo prežala proti Lokrumu, plavajočemu na sinjem morju kakor zelen list, ki ga je otrok igraje vrgel v čisto va-lovje. Podobo sem vzel Igu Kašu, naj mi ne zameri. Tam, glej, se niza cela vrsta otočkov in otokov. Eden je Šipan, toda skupinica otročičev mi je nekje dejala: »O, mi šipan j napišimo!« Pa ritenski či-tajte, če vas je volja. Na jugu od Kor-čule se dviga raztrgani, od našega telesa odtrgani otok Lastovo. Ce bi tamkajšnja dekleta imela krila kot prave 1 a-stovke, bi gotovo priletele na celino. Spet mi je oko zastalo na Lovrijencu, na katerem je precej pred vojno stražaril istrski rojak, pokojni kapetan Fabijančič, seveda tedaj kot nižji častnik. Rad je pravil, kako je vsa straža nekoč pospala, nadzirajoči častnik pa cele ure ni mogel v trdnjavico... Drugič zopet je obnovil zgodbico, kako je pravil manj učenim vojakom postanek trdnjave. Robijaši, oci-ganjeni za mezdo pri zidanju, so mimo- DUBROVNIK: KNEŽJI DVOR grede vselej pesti stiskali, vikajoč ali sikajoč: »Mala paga!« To so njegovi poslušalci razumeli kot: majhna plača. Slično je moj znanec v Trstu razumel besede: no xe (že) miga mal (prav nič ni slabo), kakor da je slovensko: no, že miga mal(o). In ko ga je nekdo vprašal, ali gre v Trst: a Trieste? se je odrezal: Nismo trije, sam sem. Na severni, strani vidim novo kopališče, ki ga 1928 še ni bilo. Ob slabem vremenu je tu huda pljuskava, toda danes je gladina mirna, da je krasota. Ob takih prizorih izlahka ohraniš ameriško geslo: Keep smiling (kip smajling), ki ga je nekdo pofrancozil: gardez le sourire, držite se vedno na smeh! Vetrič je potegnil; brzojavne žice so kot Eolova harfa na lahno zabrnele na stolpu Minčeti, kjer se skromno skriva iz črnožolte dobe napis Thurm Menze. Danes služi za zbiralnik, hočem reči vodnjak ali vodno shrambo. Oko kroži po strehah podobnih rdečkastorjavemu jezercu, iz katerega štrli tu pa tam oaza zelenja in kak stolpič nalik svetilniku v morju. Zid in židovsko dekle delata snimke: »Das ist nicht nach meinem Geschmack!« modruje ona. »Vidi, Plača, vidi parobrod!« se čudi hrvatska podraslica proti svoji družbi. »Ja si to naviji,« vpije za svojim tovarišem Čeh, ki filma panoramo. Manj glašna sta dva Angleža, katerih eden nosi platnen suknjič, namestu srajce pa bel pas čez prsi. V tem paradižu vidiš povsod ob oknih paradižnikovo omako, ki se suši po plit-vicah, po skledah. Dva vojaka-robota t stolpu bijeta deseto uro. Pod njima pa se senčijo za gradom ob potu tovorni osli Po dveh urah se znajdeva pred prenovljeno mestno kavarno; popravilo je stalo — slišim — 7 milijonov dinarjev. Kot latinca me zanima distih na Ca-rinari: NA DVORIŠČU KNEZJEOa DVORA Fallere nostra vetant et falli pondera, meque Pondero cum merces, ponderat ipse deus— Ali po naše: Naše uteži nam branijo varati, varani biti; Mene, ko tehtam blag6, devlje na tehtnico Bog. Ako bi si iz Kneževega dvora ta ali oni politik v srce vtisnil znameniti izrek: Obliti privatorum publica curate, sebe pozabite, pa skrbite za splošni blagor — se ne bi spreletavale po našem ozračju krilatice, kot: Radikali kradu mas (t), demokrati držu vlas(t). pa sva se za 2.50 Din odpeljala s pocestnico, kakor imenuje neki naš literrad cestno železnico, proti Gružu. Napis »Za-branjeno je na dvor se naginjati« priča, da je mogel ta prislov nastati samo v mestu, medtem ko je srbski seljak izumil izraz: na polje. Vrhu klanca je na Pokukal sem za časek v stolno cerkev Velike gospe, ki hrani srce R. Boškoviča; prvotni hram, sezidan za denar angleškega kralja Riharda Levosrčnega, je uničil potres 1. 1667. »Kod Šunje« nama je ocvrt kovač podkoval želodec za nadaljnje pohode, nato razgledniku, tako so me pred leti pouči!!, ob strmem bregu točka Deviški skok; ali pristna Skočidjevojka stoji vsekako nad Drobnim pijeskom, bolj na jugu. DALJE SLIKAR LEOPOLD ROBERT (1794—1835) V Romandiji (francoski Švici) dobro znana leposlovka in kritikinja, gospa Dorette Berthoudova, je med drugim napisala živahen, zanimiv življenjepis svojega rojaka pod naslovom »Vie du peintre Lžopold Robert« (la Baconniere, Neuch&tel). Umetnost tega Davidovega učenca se je spočetka razvpila za veleumno, pozneje se nekoliko pozabila, zdaj se postavlja na prav častno stopnjo. Ker se je kanton Neucha-tel 1814 vrnil pruskemu kralju, je L. R. postal tuj državljan in ni mogel prejeti obljubljene Berthierove ustanove za v Rim. Zato pa mu je bogat trgovec Roulet de Me-zerac, omogočil bivanje v Večnem mestu s posojilom, katero bi mladi gojenec kasneje vračal v slikah ali v gotovini V ianem trenutku je rad upodabllal razbojnike v vseh možnih položajih Sicer pa je imel za vzor pristne, tiste, ki jih je bil papež Pij VII. dal iz Sonnina privesti v Rim. Robert se je seznanil s to ubogo paro in imenitno izkoristil njeno srepo lepoto. Romantika se je pričenjala: zato tolikšen uspeh s temi motivi! Prodajal je prav dobro, sicer pa je bilo potrebno, saj je vzdrževal tudi brata Avrelija, ki se je za njim prišel učit v italijansko prestolnico. L. 1828 se je želela z njim seznaniti Sar-lota Bonaparte, ena izmed hčer napolske-ga, pozneje španskega kralja Jožefa, poročena z nizozemskim kraljem Karlom Napoleonom Ludovikom. Delala sta nekaj let skupaj. L. 1832 je odpotoval Robert v Benetke, kjer je dovršil svojo mojstrovino »Odhod jadranskih ribičev«. Tam si je 21. marca prereza! vrat, kakor si ga je bil natanko deset let prel njegov brat Alfred. Vzrok- nekaj brezupna ljubezen do princese. nekaj pretirano naporno delo. ki ga je privedlo v slabo nravstveno higieno. K. MED ZADNJIMI KRALJI M A L I KOVA L CEV J E A N PERKIGAtTLT — 11 j. NADALJEVANJE z usujskega upravnega poslopja se dobro vidi krvavi sveti gaj kralja Senebileja. Temno drevje, iznad katerega se le sem pa tja dvigajo debla vit- _ kiih paimovcev, se je mestoma velikodušno zredčilo in naredilo nekoliko prostora za riževa polja, od katerih žive ljudlje. Edini prebivalci upravnega poslopja so bili za časa mojega prihoda kaznjenec Laiti in kaznjenka Binta, prvi razbojnik, druga tatica, ki sta pa svoja leta prav prijetno odsedevala brez nadzorstva in v posesti ključev državnega zapora. Tretji prebivalec je bil moj kuharski deček Diata. Kadar sem zaslišal kraj sebe copotanje njihovih bosih nog in prepir, sem zmerom vedel, da bo kmalu dan. Sedel sem na teraso in opazoval, kako je začelo počasi rdeti nebo nad drevjem svetega gaja, iz katerega se je oglašala jutranja pesem tisočev grlic in so odmevali zamolkli udarci tol-kačev po lesenih koritih, v katerih so domačini stopali riž. Iz koč so stopala atletsko raščena dekleta in malomarno zavijala po stezah na polje in v gozd. Moški in ženske, ki so odhajali na riževa polja, so nosili preko ramena vsak svojo »kailando«, nekakšne lopate z rezilom na koncu, ki so jih izdelovali tesarji kralja Senebileja iz nekega prav trdega lesa. Lopate so bile nasajene na tri metre dolgih ročajih. Možje, ki so imeli opravka na drevju, so nosili loke in tuljce puščic ter nože, za pasovi, spletenimi iz viter, na obeh straneh telesa pa nekakšne mehove za palmovo vino. S pomočjo močne trte, ki so jo ovili okrog debla in sebi okrog života, so plezali na palmovce, kjer se je pod vrhom cedil iz ran, zasekanih z nožem, žlahtni sok »bunukabu« v mehove, podstavljene prejšnji večer. S tem palmovim vinom, ki ga zmore pošten črnec popiti od zore do mraka 15 litrov, preden se ko čep pijan zvrne po polju, so se delavci nalivali kar na drevju, pri čemer pa seveda niso pozabljali napolniti tudi kar največ mehov, ki so jih odnašali v vas za daritev ma- Kralj Busek s svojo kraljevo metUco likom in za krvava pirovanja v svetih gajih v soparnih nočeh. Selo z nizkimi kočicami, čepečimi vse povsod pod visokim drevjem, se je počasi izpraznilo. Doma so ostale samo starke z otroki. To je najprikladnejši čas za kusange in njihov strup iz rdečega lesa... ★ Iz nekega konca vajsi se je v spremstvu našega tolmača dostojanstveno prizibal neki dolgin, dobrovoljnega in hlkrati pretkanega obraza. Ves je bil zavit v nekakšen plašč. Na glavi je nosil visoko rdečo kučmo, v roki pa metlico iz viter. Da je bil v vsem tem ornatu bos, se razume samo po sebi. »Kralj Senebile,« mi je zašepetal na uho tolmač. »Kaj to je tisti prosluli kralj svetega gaja?« sem se začudil. »Da, on.« Približala sva se drug drugemu rn v siromašnem, suhoparnem narečju Flu-pov izmenjala pozdrave: »Safi (pozdravljen-), masume? (ali si v miru?)« »Masume kep! (v miru sem)«. Kralj je dejal, kako je zvedel, da pride prebivat v Usuje neki alulum (belec) in me je prišel pozdravit. »Reci mu,« sem dejal tolmaču, »da mu je alulum prinesel lepih darov.« »Safi!« je spet odvrnil kralj, zakaj »safi« pomeni v tem siromašnem jeziku tudi »hvala«. Kralj Senebile ni bil prav nič zgovoren. Sedel je na ograjo in obsedel tamkaj ter me z blaženo radovednostjo ogledoval od peta do temena. Sem pa tja se je v njegovih očeh zabliskalo nekaj tako kanibalskega, kakor da bi presojal užitnost mojega mesa. »Kaj pa pomeni tista metlica?« »To in pa rdeča kučma, ki jo ima na glavi, so njegove kraljeve insignije.« »In v čem je prav za prav njegova kraljeva oblast?« »V prvi vrsti je on verski poglavar in zapovednik vseh usujskih malikovalcev. Vsa njegova obširna polja mora prebivalstvo zastonj obdelovati. Ves riž, ki se pridela, se spravi v njegpve koče v svetem gaju, kjer se prekadi nad ognji. Kadar je kdo lačen, pa nima ničesar svojega, prinese zvečer na obronek svetega gaja košaro, ki jo sam kralj do jutra napolni z žitom. Za kraljev denar se izdelujejo tudi omenjene kajlande, ki jih on sam razdeljuje med delavce na riževih poljih. Nadalje je kralj vodja vseh obredov in ritualnih orgij. Ne sme pa kralj nikoli zapustiti Usuje, ne more se odpovedati prestolu, niti ne sme nikoli stopiti v čoln.« Tej razlagi kraljevih dolžnosti sem se kar čudil, zakaj že nekoč poprej sem v Korogo spoznal slavnega kralja Senu-fov N'Gon Kulibalija, ki je prav rad in prav pogosto potoval v Evropo in potlej v Musuju na Slonokoščeni obali njegovo veličanstvo kralja Tomaža Cof-fija, ki je strašno gulil svoje podlož-nike. »Flupski suveren mora biti po tem takem neka posebna izjema v črnih deželah,« sem ironično pripomnil tolmaču. »Kaj še,« se je razhudil tolmač, »tako dobrih kraljev kakor je Senebile, je še lepo število v Casamanci.« »Ampak barbari so kljub temu!« »Da, gospod, to je drugo vprašanje.« S tolmačem sva si šla ogledat vas, kamor naju je povabil kralj. Na vlažni trati pod dreviern stoji =ilno siromašna kočica: porodnišnica flupskih mater. Postaviti so io morale z lastnimi rokami najstarejše čarovnice v vasi. Zdaj ostavljajo tamkaj mlade matere, kadar pride njihov čas, da morajo roditi same in brez postrežbe kakor mačke in da tamkaj v strašnem številu umirajo novorojenčki. Od porodnišnice naju je popeljal kralj po labirintu stez v sveti gaj. Čim smo stopili v njegovo senco, se je zresnil njegov obraz. Sredi gaja, na mračni jasi prebiva v slamnatih kočah kralj s svojimi šestimi ženami, med katerimi je najmlajša prav mična na pogled. Njegove »dame«, kakor tudi vse druge ženske tega plemena, nosijo v vsakem ušesu natanko po" 50 drobnih srebrnih ah aluminijastih obročkov. Nekoliko v stran od kraljevih poslopij stoji sveti slamnati tempelj malika Bekina, ki je veliki duh in glavno božanstvo Flupov. Ob vnanjih stenah je napravljeno iz posušene prsti nekakšno korito, kamor zlivajo kri, vino in polagajo druge darove. Okrog templja so nasajene na drogovih lobanje živali, darovanih maliku. »Kje so pa človeške lobanje?« sem vprašal. Molk. — Kralj pač ne sme govoriti vselej, saj niti jesti in piti ne sme javno pred ljudmi. Kralj Senebile je dvignil roko in vse ženske so se umaknile v koče. Po stezi se je začul tih korak in na jaso je stopil častitljiv starček v prav takem ode-lu, kakor ga je nosil naš kralj, s kučmo na glavi in metlico v rokah. Senebile se mu je spoštljivo priklonil in vsi trije smo izmenjali flupski pozdrav. Častitljivi gost je bil kralj sosednjega svetega gaja Cieum Busek v Kala-boni. On je ustoličil kralja Senebileja in ga zdaj prihaja večkrat obiskat. Tolmaču sem naložil nekaj vprašanj, da jih zastavi kraljema. Ker sta bila voljna odgovarjati, se je razvil naslednji razgovor: »Kakšno moč in oblast ima malik Bekin?« »Mrzlico pošilja v deželo in jo spet odganja, ljudi napravlja močne ali slabotne, odloča o vojni in miru, pošilja dež in lepo vreme. In samo mi kralji, ki so nam bila razodeta skrivna navodila, moremo z zakletvami in darovi doseči od njega. kar želimo.« »Ali kdaj predsedujete busangom?« Kralja sta se plašno spogledala. »Pravita,« mi je razložil tolmač po mučnem premolku, ?-da ne vesta, kaj pomeni ta beseda.« Ker namenoma nista hotela vedeti, sem jima sam raztoimačil, da je »bu-samg« venski obred, pri katerem uživajo pripadniki sekte Kusangov meso mrli-oev v svetih gajih. Silna osuplost in strah sta se izražata na licih obeh kraljev. Prvi se je nekoliko zbral Senetoile. Pokazal je na svoje oči in ušesa ter dejal z vso odločnostjo: »Moje oči' še nikoJi niso videle in moja ušesa še nikoli niso slišala teh reči.« Upravnik Casaimance me Je bil že pr! odhodu opozoril na to: Samo o tistem vam bodo pravih, kar so videli na lastne oči. Spomnil sem se tudi na besede svojega tovariša Psicharija, ki je črnce v tem pogledu takole karakteriziral: Kadar črnci ne molče, potem načeloma lažejo. Sicer je pa beseda »lažejo« celo prehuda, ker predpostavlja, da morejo govoriti tudi resnico. Pravilneje je, če rečem, da je laž košček njihove narave, nekaj, brez česar si eksistence teh ljudi ne moremo misliti. Da bi človek teh otrok prirode ne sodil napačno, se mora samo vživeti v njihov položaj: Razen nekaj uradnikov, ki prihajajo semkaj za nekaj mesecev vsako leto, ter dveh pogumnih misionar-jev, ki jih sem pa tja posetita, ne vidijo nikoli belega človeka. Jaz n. pr. sem jim bil sumljiv. Kdo od njih naj mi zaupa tajnosti svojih verskih obredov? Tudi, če bi bili prepričani, da jim ne maram škodovati, bi to pomenilo zanje vsakovrstne sitnosti. Laž je črncem torej kar potrebna. In čeprav vidijo, da jim belec vsega ne verjame, mu vendar strumno lažejo dalje v obraz, da ne bi mislil, kako se ga boje. Da pa si zaslužijo darove, ki jim jih je prinesel, mu razodenejo še to in ono skrivnost svetih gajev, seveda same nepomembne stvari, ki ne vodijo v ječo. »Dve uri hoda od tod,« je povzel be- sedo kralj Busek, »leži naselje Ajun in tamkajšnja kraljica je mogočnejša kakor mi vsi skupaj. Moraš jo obiskati.« »Dobro, obiščem jo.« »Povabil te bom k svojim daritvam za dobro riževo letino v svetem gaju. Vršile se bodo kmalu,« se mi je skušal prikupiti Senebile. »Pridem.« »Pravkar je umrl nekdo našega plemena,«. je nadaljeval Busek. »V nekaj dmeh bomo pokopali njegovo truplo po naših običajih. Ali boš poleg?« »Bom.« Nekoliko pomirjena sta se spogledala in rekla: »Masume. kep!« dalje Z dolgimi lopatami obdelujejo Flupi riževa polja ZGODBA O FLORJANU SAPOTNIKU LUDVIK MRZEL NADALJEVANJE o je ob dveh zapiskala sirena v cementarni in so se delavci razsuh po bregu na svoje domove — bilo je nekaj čudovitega, kako so ti zgarani, v ce- _ mentu in znoju okopani ljudje po osmih urah težkega dela vsakokrat lahkotno in veselo hiteli k obedu — se je skoraj vsa Njiva zbrala pred hišo, da vidi vso reč od začetka do kraja. Jasno so zdaleč razbrali, kako se je Florjan Sapotnik utrgal iz oblaka ljudi pod tovarno, kako je z roko odzdrav-Ijal na to in na ono stran, in prav sem gori do kasarne je človek lahko čul, kako so se izpodrecana dekleta, ki jih je dohitel na cesti, zasmejala na njegov dov-tip. Za trenutek je potonil med hišami na Klancu in že čez malo je segel s svojim dolgim korakom izza vogala šta-cune Pri treh kronah. Nekateri niso mogli več vzdržati — po pravici je treba povedati, da jih je bilo skorajda malo sram — in so se v pražnjih cokljah, ki so jim veselo ploskaje udarjale ob bose podplate, tiho potulili v hišo, nazaj. Kakšnih pet, šest pa jih je še zmerom razkoračenih in režečih se ostalo pred hišo in Salamon, okrogel, zavaljan kmečki fant tam nekje izpod Trojan, ki si ga nisi mogel misliti drugače kakor s pipcem in kosom kruha v rokah, ta Salamon, o katerem je držalo, da mu je pamet z imenom precej navzkriž, pa je vseeno imel najbolj razmajan jezik med njimi, je prvi odprl svoje široke čeljusti: — Le stopi, Florjan, le stopi! Štorkljo imaš v hiši. Florjan Sapotnik je dobro razločil besede, a ni odvrnil. Prvikrat se je zgodilo v njegovem življenju, da mu je kdo vrgel šalo in je ni še težje, še bolj smešne vrgel nazaj. Prvi hip niti pomislil ni, da bi utegnile besede imeti kak pomen. In ven-da: ga je še tisti trenutek presunil nekakšen strah, nekakšno obupno, zaduš-no pričakovanje, kakor da ga znotraj, v kasarni, na robu njegove postelje v resnici čaka nekdo — morda mati, ki je vstala iz groba, majčkena, zgrbljena, črna, da pogleda, kako kaj živi in kaj počne njen sin, ali pa morda sam ljubi bog, ki mu je bilo na koncu že dosti teh komedij in norčij in je prišel sam, osebno na lice mesta, da razišče vso stvar in napravi obračun. Prvikrat se je zgodilo, da se je njemu, Florjanu Sapotniku samemu, njegova lastna zadeva zazdela bedna in smešna in da ga je okrog srca udarila bolečina, ki je ni poznal. — Kaj mlatiš? se je obregnil, ko je z dolgimi koraki dosegel vrh in ljudi-Nihče mu ni odgovoril, a tudi Florjan sam ni iskal še kaj več. Tiho so se zgrnili za njim, ki je kakor sam pred sabo bežal pod visokimi oboki po hodniku in planil v kvartir. In takrat je bila vsa Njiva lahko za pričo na lastne oči, da svet premore stvari, ki lahko tudi kakšnemu Florjanu Sapotniku zadržijo dih in zadrgnejo vrat. Kakor da so mu iz betona glava, duša in vse telo, je bled in nem obstal sredi sobe pred svojo posteljo, ki je na nji na vsa široka usta vekal otrok, in ne da bi bilo treba še kaj vprašati, mu je bilo po bliskovo znano vse do dna. — Fantje, počakajte, se je topo, jec-ljaje okrenil k ljudem okrog sebe. Naj se grem še umit. Samo malo, fantje, precej bom nazaj. Kakor neumen se je pognal v umivalnico, strgal s sebe cunje do pasu in se potopil v škaf. — O, Jezus Kristus, je šepetal sam pri sebi, ko je čofotal po vodi, da je škropilo daleč na okrog. Ali sem se v tem svojem zavrženem življenju res že toliko naklel, da si nazadnje prišel terjat svoj račun? Bog ti moj, nikdar si človek ne bi bil mislil, da si tako od vraga preračunan. Nisi prišel sam, nisi poslal žandarja, niti babe nisi poslal. Če bi bil prišel sam, bi ti jih napovedal v brado, kakršnih še nisi čul od začetka sveta in kakršne bi le lahko kak človek povedal svojemu bogu. Ce bi bil poslal žandarja — glej, tele roke bi bile pripravljene, da malo zožijo kakšen predebel človeški vrat, preden bo dal Florjan dušo iz sebe. In če bi baba sama prišla — prav s temile rokami bi jo zgrabil za najmanj čisti del njenega nesnažnega bitja in bi jo poslal k hudiču, odkoder je doma. A ti, ki se mi zdiš bolj Sanotnikov od Sapotnika samega, mi pošlješ otroka — in kaj naj zdaj počnem? Otrok je, kakor če bi ti 2T0 M dal kdo pomarančo za veliko noč. Kača pride, prinese ti pomarančo — kaj boš zdaj? Vzel boš pomarančo, ne boš ji glave stri, a tebi bodo vzeli glavo. Da, vzeli ti bodo glavo in ti še črhnil ne boš. O bog ti moj, o bog. Snel je mokro cunjo s kljuke, ki mu je bila za brisačo, in se je otrl do pasu. Povlekel je nase pražnjo črtasto srajco, izmenjal je hlače, z naglo kretnjo si je za silo uredil lase. — Florjan, si je ves čas nesmiselno, brez prave zveze prigovarjal med tem, neke reči se nama pletejo za hrbtom in videl boš, da se bo nekaj skuhalo iz tega. Vse mi nekaj govori, da bova morala narazen, ampak naj ti ne bo nič mari tega. Ali si videl to senzacijo? Pomisli, moj sin je prišel pome, moj edini sin. Težko bi bilo reči, od česa so bile mokre veke Florjana Sapotnika, ampak to je res, da si je moral še z robcem čez oči, ko je stopil iz umivalnice. Znotraj so med tem imeli ljudje svojo komedijo z maiim, prekladali so si ga iz rok v roke, a otrok je od groze in strahu pred vsem neznanim, v kar je zašel, jokal še bolj. — Saj ni čuda, da tako vrešči, je pripomnil Salamon. Le oglejte si ga, saj je premočen od vrha do tal. Florjan, ali nisi pripravil zanj svežih plenic? — Ne, je rekel Florjan, nimam plenic. Ampak počakaj, podrži ga še malo. Precej bom kaj poiskal. Odprl je skrinjo, ki je v nji hranil svoje bedno, piškavo bogastvo: nekaj fotografij, ki so mu jih kdaj vsilila dekleta — med njimi slika malopridne kmečke donde iz Jazem, ki je prav za prav kriva vsega tega, ampak se ji bo že otepalo — pa fotografija njega samega v uniformi avstrijskega korpo-rala, pa srajce in brisače in takšne reči. Da, perilo, to je bila ena izmed svetlih strani Florjana Sapotnika in vse ženske daleč na okrog so vedele povedati, da ga ne gre soditi ne po zamaščenem ha-veloku, ne po še bolj mastni kravati, temveč da je Sapotnik sam pri sebi snažen in čist, kakor je malo ljudi. Sklonil se je nad skrinjo, izvlekel modro srajco, ki jo je bil šele onokrat kupil v Dolini, in jo pretrgal na dvoje. — Nikar ne nori, so mu zaklicali drugi, saj vendar ni treba, da trgaš. — Da, se je nasmehnil Sapotnik, saj prav za prav res ni treba. Potem je vzel otroka, ga položil na slamnjačo, ga razvil in razodel. Ogrnil ga je v svojo srajco, toda to je bilo premalo, mali je bil očitno vajen nekaj več obleke. Florjan je snel s klina nad posteljo še svoj pražnji suknjič in ga vanj zavil. Toda povoji, kje bi človek iz-taknil sveže povoje v kasarni samcev iz cementarne? Pa se je zganilo eno izmed zijal, ki so stala tam okrog in s tihim posmehom spremljala ves čudež. Mož je privlekel stare vojaške ovijače iz svoje skrinje in mali Sapotnik, ki mu nerazumno mati niti imena ni sporočila očetu, je med vseobčim navdušenjem dobil tako prvo paradno uniformo med kameradi na Njivi. Toda imeti otroka pri hiši, se pravi, imeti opravka od jutra do mraka, imeti skrbi do jutri in pojutrišnjem in do konca sveta. S takšnimle majhnim pam-žem je resda križ: špirita, z vodo pomešanega, kadar ga s štrukljem vred pijo fantje ob sobotah in nedeljah, mu skoraj ne kaže dajati, črna kava, kakršno si kuhajo za zajtrk, za malico in večerjo, je za takšnegale otroka, ki še prav za prav rase, tako rekoč premalo redilna. Najboljša bi bila v resnici še skodela mleka, ampak kje boš na Njivi dobil takšne reči? Na koncu pa se je izkazalo, da so Niiv-čahi vendarle fantje od fare, teleban Sa-lamon sam se je ponudli, da skoči v kolonijo h Kovačici in jo zaprosi, če ga ima kapljo pri hiši. In ni potekel dober čas, ko jo je primahal nazaj s prav takšno ploščato steklenko v roki, iz kakršnih pijo otroci mleko, starci pa špirit in z lično gosposko dudko na nji. Hej. to je bilo ploskanja in navdušenja na Njivi kakor še svoj živ dan ne! Samo Florjan Sapotnik skoraj ni črhnil nobene. Ves vase potopljen se je prestopal okrog, na ustih mu je vztrepetaval plašen, tuj smehliai O. ti moj liubi bog, koliko se lahko naenkrat zgrne življenja na človeka. Hodiš, živiš, dihaš, delaš, nič ti ni od vsega, potem pa nenadno, kakor da bi bil padel prevelik kamen v drobilnik: golta, hrope, škrta, kamen ne gre nazaj. Nič ne pomaga, skloniti se moraš v lijak, s svojimi rokami, s svojo muko ga moraš izvleči nazaj. Da, tako je tam, kjer stroju strežejo ljudje. A človek sam — mar ni njegova usoda podobna skoraj na las? Mar ni človekova duša kakor drobilnik pod kamnolomom. Pade ti smet v oko — kaj bi s tem? Izmaneš jo, pustiš jo, da se ti sama izmane. A pade ti kamen na dušo — in na veke si pokopan. Zakaj duša in kamen — to so težke reči in do danes menda še sam ljubi bog ne ve, katero od obojega je prej pogrezal na dno. Če človek premisli prav za prav — kaj je blaznost in kaj je razum? Včasi se nam razum zazdi blazen in blaznost je pogostokrat nenavadno razumna. Nisem neumen, pravi pameten človek, da bi v ogenj hodil po kostanj. In v resnici sem že videl norega človeka, ki je planil v gorečo hišo, da bi rešil svojega otroka. Razum je bloden in pust, kakor so blodne in puste vse koristne reči, blaznost pa je skeleča in težka, kakor sta težka življenje in smrt. Če ste že kdaj opazovali človeka, kako je znorel, boste morda verjeli, da je blaznost samo razum, ki mu nekaj ne pride več na misel, razum, ki je izgubil spomin. dalje DNFVA NP PO VF NORE NA mJVA Na svojem vlastelinskem gradu v Gredicah je umri pesnik hrvaškega Zagorja pripovednik Ljuba Babič-Gjalski, utemeljitelj realizma v hrvaški književnosti. Babič-Gjalski ki ga smatrajo za nadaljevalca literarne tradicije Avgusta šenoe, se je učil pri ruskih pisateljih in je ustvaril hrvaškemu lepemu slovstvu romane in novele, ki so napolnili 27 zvezkov. Naro-dil se je 1854, literarno je pričel delovati ko mu je bilo 19 let. V zadnjem četrtsto-letju svojega zatišnega življenja je napisal samo eno večjo novelo. Značilno zanj je, da je do zadnjega spremljal s simpatijami nove toke v domači književnosti, čeprav se je že davno izločil iz aktivnega slovstvenega udejstvovanja. ks ZAROTA ZOPER SVET ESSAD BEG NADALJEVANJ)«. AVORIZIRAN PREVOD G Naslednji prav tako važni oddelek ČeKe je bil gospodarski oddelek. Naloga tega edinega nekrvavega oddelka je bila skrb za duhovni in telesni blagor Cekinih članov. V P letib blokade, ko so gla-dovali voditelji sovjetske države, tudi Čeka ni mogla lahko dobiti potrebnega živeža. Sicer pa je razpolagala z bistveno boljšimi sredstvi nego kate- Urakoli organizacija v sovjetski državi. Ves zaplenjeni živež, pa tudi čevlji, obleke, perilo in kožuhi, vse je bilo razdeljeno med čekiste. Tudi lastnina umorjencev z vsem, kar so imeli pri sebi, je prešla navadno v uporabo gospodarskega oddelka. Samo ena grozotna izjema je bila dovoljena: zlati zobje v ustih usmrčenih razrednih sovražnikov so postali last eksekutorja ali preprostejše izraženo krvnika. Gospodarski oddelek ■ je prehranjeval čekiste po posebni shemi. Na prvem mestu ni bil vodja Čeke, ampak rabelj, najvažnejši delavec v hiši. Krvnik je smel pred svojim delom, pa tudi po njem zahtevati vsako sladčico, delika-teso in poljubno množino alkohola. Celo kokain in druga opojna Sredstva so mu bila na razpolago. Če bi rabelj stavkal, bi zastalo vse delo. Tega se je krvnik dobro zavedal in se je temu primerno obnašal. Pa tudi drugi čekisti so morali biti hvaležni gospodarskemu oddelku. Tako imenovana Cekina porcija je bila največja in najboljša v vsej Rusiji. Telesni blagor pa ie seveda za razredno zavednega revolucionarja samo vrednost nižje vrste. Važnejše so duhovne radosti, ki jih nudi boljševiški obstoj čekistom. Tu je sovjetska vlada energično ukrenila, da se materialno uboštvo omili z bogastvom duhovnih darov. Tudi za to je moral skrbeti gospodarski oddelek. V vsaki še tako maihni Čeki so se ustanovili klubi in družabna društva, ki so morda najstrašnejše v zgodovini Čeke. Po najgrozovitejšem delu, ki ga more človek opraviti, po aretacijah in umorih, po izvršitvi številnih duševnih in telesnih mučenj, po običajnih eksekuci-jah in ustrelitvah. z eno besedo: po izvršenih nalogah pravega čekista so se zbrali junaki dneva v prostorih kluba ter so se zabavali. V enem kotu je imela sejo strankina celica, ki je bila v vsaki Čeki, v drugem kotu pa je prešteval rabelj čez dan prislužene zlate zobe. Nekoliko v stran se je zabavalo nekaj intelektualnih sodrugov o vprašanju delavskih stanovanj na Angleškem. Včasi je poiskal gospodarski oddelek tudi prave umetnike. Čekisti so pobožno poslušali pesmi in zvoke, malo zde-hali, duševno pa so se čutili vzvišene. Najvažnejša naloga kluba je bila, da so se vršila v njem predavanja, s katerimi so učeni funkcionarji sem pa tja napadli čekiste. Natančno organizirano življenje, ki je obsegalo vse njih delo in zabavo, je kmalu spremenilo čekiste v posebno kasto. Gospodarski oddelek pa ni samo skrbel za družabno življenje čekistov, izdajal je tudi posebne Cekine liste in časopise in so bili razširjeni skoraj izključno med čekisti. Objavljali so Cekine ukaze in uredbe, dolge teoretične članke o smotrnosti terorja i. dr. Ti listi, tiskani na slabem papirju in pisani v slabem jeziku, so najboljši material za oceno notranjega obrata čeke. Zadnji in najgrozovitejši oddelek Čeke se je nedolžno imenoval: »Poveljnikov oddelek«. Poveljnik Čeke je vsestransko zaposlen ter je moral vladati z železno strogostjo. Njegov oddelek je bil razdeljen v tri pododdelke. Poveljnik službe je bil istočasno zapovednik straže in vodja osebnega oddelka. Njemu je bilo podrejeno celotno osebje Čeke, stražniki, kuharji,' pisarniške moči in jetniki. Tretji pododdelek, ki ni imel posebnega imena, je bil po svojem grozovitem značaju zelo poznan. Njegov poveljnik je bil odgovoren za izvršitev smrtnih obsodb. Niemu so bili podrejeni krvniki smrtne kleti, prevozna sredstva za mrliče ter vsa ceremonija ekse-kuciie. Za krvnike so bili izbrani posebno brutalni strankini člani. Rabelj je moral biti človek brez živcev in občutja, imeti pa je moral tudi zagotovilo, da bo za svoje delo do smrti preskrbljen. Po določenem številu eksekucij mu je moral komisar preskrbeti dobro mesto v sovjetski upravi. Položaj kleti, kjer so morili, je bil skrbno izbran. Med eksekucijo so stali pred vrati tovorni avtomobili. Ropot motorjev naj bi zadušil strele pa tudi klice žrtev. Tudi pot obsojenca v klet, kjer so večinoma postrelili žrtve nage, je bila podrejena poveljniku. Za mno-žestvene usmrtitve, ko so bile kleti premajhne, je moral poveljnik poiskati izven mesta pripraven prostor in poslati tja primemo število čet. Matematična preračunjenost boljševikov se kaže posebno pri tem oddelku. Tu so bili n. pr. posebni uradniki z napisom »upravniki mrliških transportov« i. dr. Teroristične .procedure je bilo konec, ko je žrtev zapustila klet ali če jo je poveljnik, kar pa se je zgodilo redko odvedel v splošno jetnišnico ali v koncentracijsko taborišče. Ta organizacija Čeke s kolegijem' na čelu in s petimi oddelki je bila izvedena v vseh Čekah. Na prvem mestu je bila moskovska Čeka ali glavna čeka narodnih republik v Moskvi, Kijevu, Tiflisu in drugod. Potem so prišle gubernialne in okrožne čeke. Poleg tega so bile razne poklicne čeke kakor vojaške, frontne, želez-ničarske in druge. Po večjih mestih pa tudi revirne čeke. Ta razpredelitev dela je omogočila, da je mogla Čeka navzlic revolucionarnim zmedam v prvih letih sovjetske vlade vsak trenutek poiskati tega ali onega prebivalca med milijoni ruskega prebivalstva. V času vojnega komunizma je bila Čeka edino sovjetsko podjetje, ki je brezhibno delovalo. Tako je bilo v Kievu 1. 1921. kar šestnajst ček.12) Vsaka izmed teh ček je bila organizirana po opisanem sistemu. Imela je torej vsaka svoje poslopje, svoje kleti in svoje krvnike. Vse skupaj pa so bile marljivo na delu: uničenje razrednega nasprotnika. Ni čudno, da se je v Kievu 1. 1921. ta naloga skoraj popolnoma posrečila. D A L ' E 12) Nilostonski: istotam. PRIVODNIK (PILOT) G. F. H N D ČUDOVITO ŽIVLJENJE IN DELO GLASBENEGA VELIKANA L. M. ŠKERJANC P red 250 leti 23. februarja se je rodil v mestu Halle eden največjih glasbenikov, ki jih pozna glasbena zgodovina vseh dob, Georg Friedrich H a n-d e 1. Njegov pojav v svetovni glasbi je brez primere močan, enako zanimivo in pestro pa je bilo tudi njegovo življenje. Ker ga šteje ves kulturni svet med najboljše in najpomembnejše sinove, katerih talent je pripomogel največ do napredka pa tudi do sporazuma in sprav-ljivosti med narodi, naj se ga spomnimo tudi Slovenci. Halle ob Saali je danes mesto z 200.000 prebivalci. Pred 250 leti je bil to že tudi pomemben kraj z univerzo, številnimi knjižnicami, slavnim rdečim stolpom, stolnico, Marijino cerk^jo in znamenitimi gradovi v neposredni bližini. Pripadalo je knezoškofiji magdeburški in z njo kneževini saški; po westfalskem miru, ki je zaključil tridesetletno vojno, pa je prešlo v last brandenburškega kneza in saški knez se je preselil na sosedni grad Moritzburg. V njegovi službi je bil Hand-lov oče Jurij, ki je bil po poklicu padar in ranocelnik ter si je v tridesetletni vojni pridobil toliko izkustva, da je stopil kot dvorni kirurg in obenem komorni sluga v službo saškega nadvojvode Avgusta, po čigar smrti ga je tudi naslednik Johann Adolf obdržal. Kot 63 letnik in v polni moči se je v drugič poročil s 30 let mlajšo Dorotejo Taust, hčerjo pastorja iz Giebichsteina, potem ko mu je mnogo let prej umrla prva žena in so pomrli tudi vsi otroci iz prvega zakona. Druga žena mu je kmalu rodila prvega sina, ki pa je že takoj po rojstvu umrl, ter leto dni kasneje drugega, ki mu je bilo sojeno, da bo postal eden največjih glasbenih genijev vseh dob in narodov. Temu otroku sta sledili v kratkih presledkih še dve hčeri, katerih ena je kmalu umrla, druga pa se je poročila z doktorjem prava Michelsenom in živela še dolgo v rodnem kraju. V domači hiši je mladi talent doraščal kot drugi otroci. Toda kmalu se je pokazalo čudovito nagnjenje k glasbi in deček ni moeel od instrumentov, ki jih je po naključju dobil v roke. Oče temu ni bil naklonjen. Rajši bi bil videl, da bi se oprijel prijemljivejšega in po njego- G. F. HANDEL vem mnenju zanesljivejšega študija, zato je kar moči oviral razvoj sinovega talenta. Le na skrivaj in s potuho tet se je deček v podstrešni sobici vadil na klavirju, čigar tenki ton ni nesel skozi zidove. Navzlic temu vse prej kot sistematičnemu študiju se je njegova spretnost v igri na klavir tako presenetljivo razvijala, da je bil v nežni mladosti že dorasel virtuoz. Takrat je bila gojitev glasbe na knežjih dvorih domača tradicija in vsakdo, ki jj? hotel kaj veljati, si je držal stalno kapelo ali orkester za svojo zabavo, pa tudi za resne koncertne prireditve in za spremljavo pri službi božji. Tako je imel tudi saški knez svoj orkester na gradu VVeissenfels, 35 km južno od mesta Halle. V Weissenfelsu, ki je bil znaten trg, je bil nečak Handlovega očeta komorni sluga kneza in tako se je zgodilo, da je mladi Handel često prišel v ta kraj. Tam je njegovo zanimanje veljalo pred vsem dvornemu orkestru in godbeniki so se kmalu seznanili z njim in spoznali v njem velik talent. Dopustili so ga k vajam in koncertom in nekoč je zaigral poigro pri službi božji tako presenetljivo dobro na orgle, da je postal nanj pozoren sam knez. Dal je poklicati k sebi mladega organista in njegovega očeta, ki pa je odločno zavrnil knezov predlog, da bi se mladi talent posvetil izključno glasbi. Slednjič se je le dal pregovoriti, da se sme vsaj učiti glasbe poleg gimnazijskega študija in dal ga je v šolo tedaj v Halle slovitemu skladatelju Zachowu. V študijsko dobo spada njegovo prvo potovanje iz domačega mesta v Berlin. Berlinski dvor je bil posebno znan po glasboljubivosti kneza Friderika III., ki je postal kasneje kralj Friderik I. Ta je bil izredno naklonjen glasbi obenem s soprogo Charlotto in na tem dvoru so se shajali najpomembnejši takratni glasbeniki. Vodilno besedo je imel Italijan At-tilio Ariosti, dober skladatelj, ki je kom-poniral priložnostne skladbe za dvor. obenem pa vodil dvorni orkester. K njemu se je zatekel mladi Handel in Ariosti je komaj 12 letnega dečka sprejel s prijaznostjo ter mu dal dokaj nasvetov in naukov iz svojega bogatega izkustva. Opozoril je nanj tudi kneza, ki se je takoj ponudil, da prevzame vse stroške nadaljnje Handlove izobrazbe. Toda tudi topot je oče odbil spoštljivo, a odločno in deček se je vrnil v rodni kraj. Tam mu je oče kmalu umrl in mladenič je ostal zvest očetovi želji, končal je gimnazijo in se vpisal kot študent prava na univerzo. V tistem času pa je halleška stolnica iskala dobrega organista, ker se je dotedanji, po imenu Leporin, docela zapil in so ga morali odstaviti. Že dotlej ga je cesto zastopal mladi jurist in njegova nadarjenost je padla v oči tudi cerkveni oblasti. Dasi je bil Handel luteranec. je vendar dobil razpisano mesto in plačo z utemeljitvijo, da ni bilo najti drugega. Bil je nastavljen za dobo enega leta na poskušnjo. Po preteku te dobe pa se je premislii in se odpovedal nadaljnjemu službovanju. Vleklo ga je v večje in kulturno pomembnejše kraje, kjer bi se mogel temeliiteje izpopolniti in svoj talent, ki ga je že doslej pokazal v mnogih kompozicijah, do dna razviti. Njegova odločitev je padla na Hamburg. Handel si je poiskal službo v Hamburgu v opernem orkestru in zavzel mesto početnika pri drugi violini. Kmalu pa se je izkazalo, da zna z uspehom nadomeščati tudi kapelnika. ki je takrat dirigiral izza klavirja. Imel je srečo, da je naletel takoj na dobreea in izkušenega prijatelja Johanna Matthesona. To je bil univerzalen glasbenik velikega znanja in zvez. Nastopal je v operi kot pevec in dirigent, obenem pa je napisal lepo število knjig, iz katerih nam je najbolj postal znan takratni način izvajanja glasbenih del sploh. Mattheson je mladega Handla v marsičem poučil, privedel pa mu je tudi privatnih učencev in uvedel ga je v višje kroge, kjer je bil sam vedno dobrodošel. Toda prijatelja sta se sprla zaradi neljubega incidenta, ki je nastal pri uprizoritvi Matthesonove opere »Kleopatra«. Mattheson je v tem delu igral Mark Antonija ter je imel na odru umreti pol ure pred koncem opere Dotlej ga je redno pri dirigentskem pultu zastopal Handel in Mattheson je imel navado, da je po odrski smrti prišel v orkester in sam vodil opero do konca. Nekoč pa se mu Handel ni hotel umakniti in to je dalo povod za prepir s klofutami, nakar sta se kar pred gledališčem dvobojevala. Handlu bi kmalu trda predla, kajti Mattheson je bil tudi v tem izkušenejši; toda»na srečo se je nasprotnikov meč zlomil ob kovinskem gumbu Handlovega suknjiča in na las je ušel smrti. Vendar sta se nato kmalu pobotala in ostala najboljša prijatelja, in Mattheson je nastopil kot pevec tudi v Handlovih operah. Stari Keiser ni imel več pravega veselja s komponiranjem in zato je zaupal naročilo nove opere mlademu Handlu, ne sluteč, da mu bo v njem vzrasel najhujši konkurent. Res se je mladi Handel z vnemo lotil dela in v kratkem je oddal opero Armido, ki je doživela velik uspeh ob premieri 8. januarja 1705 ter tudi pri nadaljnjih reprizah. Tej operi je sledila še »Nero« in nato dvojna opera »Florin-do« in »Dafne«, ki ju je naročil že Kei-serjev naslednik Sauerbrey. Keiser je med tem uvidel nevarnost, ki mu je pretila od mladega leva in v naglici je kom-poniral sam operi »Almira« in »Nero« z istimi besedili kot Handel ter ju stavil na repertoar, istoimeni Handlovi deli pa odstavil. Toda leto potem je napovedal bankrot in izginil iz Hamburga, da ne bi moral odsedeti svojih dolgov v ječi (takrat so zapirali neizterljive dolžnike v tako zvani stolp dolžnikov). Pa tudi Handel je zapustil Hamburg in se iz znati-željnosti napotil v Italijo, domovino operne glasbe. Slutil je. da bo tam izpopolnil svoje znanje do kraja in tjakai ga je vleklo. Vnanji povod njegovega potovanja v Ttaliio ni docela jasen, vsekako pa je neizpodbitno da ga ie pri tem pro-težiral toskanski princ Giovanni Gaston de Medici, drugi sin velikega toskanske-ga kneza Cosima III. In tako najdemo mladega Handla v začetku leta 1707 v Italiji. Tri leta je ostal v Italiji, skrbno iskal vplivnih poznanstev in zvez, vestno in z odprtimi očmi in srcem sprejemal va3e vse, kar mu je Italija nudila z odprtimi g g 3 rokami. Po vrsti se je mudii v Firenzi, Rimu, Benetkah in Napoliju ter se v vsak kraj, razen v poslednji, spet znova povrnil. Povsod so ga sprejeli z veseljem in prijaznostjo. Sprejet je bil v najboljšo družbo, posebno v Rimu, kjer so ga prijatelji uvedli v umetniški krožek Arkadijcev, ki je združeval ljubitelje vseh umetnosti, posebno pa glasbene, in kojega člani so si nadeli vzdevke iz grške mitologije, zasledujoč renesančne ideale. Povsod so se mu odpirala knežja vrata in stopal je od uspeha do uspeha. V Benetkah je šla čez odrske deske njegova opera Agrippina konec leta 1709 z nepopisnim uspehom. Očividec piše, da so poslušalci besneli od navdušenja, Vsak najmanjši odmor v glasbi so izrabili za vzklike: »Viva il caro Sassone!«, »Naj živi dragi Saksonec!« S to opero je Han-del na mah zavzel vse postojanke v Italiji in dokazal, da si je privzel v Italiji vsega, kar se je tu dalo priučiti. Kot zrel mojster je zapustil Italijo, ki je bila zanj torišče velikanskih triumfov. V Benetkah se je bil seznanil s hannoveranskim in angleškim plemstvom in se odzval njihovemu vabilu. Prijateljstvo s skladateljem Agostinom Steffannijem, ki ga je priporočil hanoveranskemu knezu, je biio odločilno in sklenil je stopiti v službo knežjega kapelnika. Toda takoj po nastopu službe si je izprosil dopust in se podal najprvo v rodno mesto, da obišče iskreno ljubljeno mater. ,Od tam je odpotoval v Diisseldorf in odtod, bogato obdarjen, preko Holand-ske v London, kamor ga je bilo vleklo že poprej. Tu je stopil kaj hitro v stike z njemu koristnimi vodilnimi krogi. Pred vsem z ravnateljem opere, Aaronom Hilom, ki je zanj napisal besedilo opere »Rinaldo«. V 14 dnevih je bil Handel gotov in Rinaldo je šel na oder. Uspeh je bil orjaški. Pa tudi na dvor si je priboril dostop s svojim virtuoznim obvladanjem klavirja. Kraljica Ana je bila velika ljubiteljica glasbe in sama dobra piamsti-nja, obenem pa lastnica najčudovitejšega instrumenta. Pa tudi sicer ni manjkalo v Londonu ljubiteljev glasbe iz najrazličnejših slojev. Tako je neki prodajalec premoga, ki je čez dan ponujal kurivo po ulici, na večer slekel svojo delavsko suknjo in se prelevil v najradodar-nejšega ljubitelja elasbe. Nad svojim premogovnim skladiščem si je bil sezidal veliko koncertno dvorano, kjer so se vsak četrtek sestajali najboljši virtuozi mesta in koncertirali. Ta možak, ki se je imenoval Thomas Britton, je bil obenem vnet zbiratelj knjig in dober igralec na violo da gamba, godalu, ki je takrat obvladovalo svet. Kje je pri nas premogar, pa najsibo tudi premogar višje vrste, dejal bi, premogovna družba, ki bi se mogel izkazati s tako ljubeznijo do kulture? Handel pa se je le moral vrniti v Han-nover pogledat po službi. Ta opravek ga vidno ni veselil in kmalu ga je gnalo spet nazaj v veliko, milijonsko mesto, kjer je bilo tako veselo in kjer je bilo toliko zanj in za njegovo umetnost navdušenih! Prelomil je pogodbo, ki ga je vezala na han-i;overanski knežji dvor in ušel nazaj v London. Tu ga je čakalo pestro življenje. Skora-poniral je odo v počastitev rojstnega dne kraljice Ane, ki mu je v znak priznanja zagotovila letno plačo 200 funtov šter-lingov, kar je bil za takratne čase lep dogodek. Obenem mu je priskrbela naročilo za Te Deum in Jubilate v proslavo utreškega miru, s katerim se je končala 13 let trajajoča španska nasledstvena vojna in ki je prinesel Angliji koristi. Da-si je bil Handel takrat že inozemec, vendar se mu je posrečilo s protekcijo kraljice, da je bilo delo njemu naročeno. Dovršil ga je v navdušenje vsega angleškega naroda in prvo izvajanje je bilo 7. julija 1713. Iz prijetnega življenja ga je nenadoma vzdramila smrt kraljice Ane, ki ji je sledil na prestolu baš njen najožji sorodnik, hannoveranski knez Jurij, v čigar službi je bil Handel pred pobegom v Anglijo in od katerega si torej zaradi svojega preloma pogodbe ni mogel nič prida obetati. Toda kralj Jurij I. očividno ni zameril Handlu njegovega besedolomstva . Legenda pripoveduje, da se mu je Handel prikupil s tem, da je za kraljev izlet po reki Temzi skomponiral celo uro trajajočo serenado, ki je kralju tako ugajala, da je nezvestemu skladatelju odpustil. Med tem je kralj ustanovil leta 1719 operno akademijo (Royal Academy of music), nekakšno delniško družbo, koje namen je bila gojitev italijanske opere. Poslovni vodja podjetja, pri katerem je bil kralj sam ustanovni delničar, je bil Švicar Heidegger, prebrisan in neugnan trgovec, umetniško vodstvo pa je dvor poveril mlademu Handlu. Prvo njeeovo naročilo je bila pridobitev primernih opernih solistov in v to svrho se je spet odpravil na celino. Njegov cilj je bil Draždane, kjer so bile baš slavnosti ob priliki knežje poroke in kjer se je nadejal, da bo najlažje našel primerno osebje za svoje gledališče. Tudi topot ni pozabil matere in je prebil pri nji nekaj dni. Ko je zvedel takrat še skoraj nepoznani Johann Sebastian Bach, njegov največji sovrstnik, da se Handel mudi v Halle, se je sam napotil, da se seznani s slavnim rojakom. Toda Handlu očividno ni bilo toliko na snidenju s še neznanim kantor-jem in odpravil se je iz mesta nazaj v novo domovanje baš na dan Bachovega prihoda. Velika glasbenika se nista nikdar sešla, dasi sta bila rojena v presledku komaj 4 tednov in v neposredni bližini. DALJE MV , izooloških vrtovih izkazuje ob. UVi činstvo svojo naklonjenost naj-■uv fl 'bolj slonom in opicam, mogoče jBT^H še levom in kakšnim drugim zve. rinam mačjega rodu. Vse ostalo opazuje z bolj ali manj raztresenim pogledom. in jo smatrajo za tako sveto žival, da ni inenda še nobena padla po zaslugi lovskega orožja. Sicer je pa uimljivo, da ji površni obiskovalci londonskega zooja ne posvečajo posebne p&žnje. Tak in nima zunaj prav nobene elegance, ki običajno odlikuje To trditev, ki je morda malo preveč posplošena, postavlja neki živaloslovec v znani aniglešlki reviji in v dokaz navaja silno rediko vrsto antilope, ki jo ima na vsem svetu samo londonski živalski vrt v enem primerku, a ji občinstvo ne izkazujte posebne pozornosti. Malo je bilo po-tovalcev ali lovcev, ki bi videli to antilopo v presti naravi. Znanost jo imenuje »iudoreas taxioolor«, domačini pa »takin« druge antilope. Zadostuje, da vržemo pogled na priloženo sliko, ki predstavlja takina oziroma takinko londonskega 2i-' valskega vrta. 121etno samico, ki so jo ujeli še čisto mlado v gorovju Junana. V gorovju severnega Asama, Kansuja, Junana in Šečuana živi namreč takinji rod, iti je popolnoma azijska oziroma kitajsiso-tlbetska žival. ' Trap te živali spominja malo na mulo in malo na govedo, koža. ji je rumena, oranžna ali rjava, glava je pokrita s črnimi dlakami. Samec je oborožen z no. gočniimi rogovi, ki so na dnu često tudi čevelj debeli, samice so slabše oborožene, kakor vidimo tudi na naši sliki. Noge so trde in imišičaste, kar nam že samo pri. poveduje, da je žival v goratih krajih dc. ima. živi najrajši v nepreglednih gorskih 'pragoedih omenjenih dežel, ljubi tudi gor. ske pašnike, a se redkokdaj povzpne nad višino 3000 m. Skoraj odveč je omeniti, da se preživlja samo s travo in da je popolnoma nedolžna žival, čeprav je zunaj, videti malo divjaška. Neki raziskovalec ki je imel redko priložnost, da vidi majhno čredo takinov v Kansuju, pravi, da spominja samec na velikega vepra, na vepra, ki ima namestu čekanov rogove kot orožje. V splošnem živi takiu v dvojicah, zelo redke so majhne črede petih do desetih živali. Čeprav ga domačini ne lovijo, ker ga imajo, kakor rečeno, za sveto žival, je vendar zelo plašljiv. Skoraj nemogoče mu je priti v bližino. Ce upoštevamo še to, da živi v težko dostopnih in malo raz. iskanih ozemljih, potem bomo razumeli, zakaj se žival tako redko pokaže očetn raziskovalcev. Zato ne vemo niti nič podrobnejšega o njenem življenju v divji naravi. Samica v londonskem živalskem vrtu nam daje sklepati, da gre za povsem miroljubno žival, ki jo je morda malo težko udomačiti kakor jaka iz istih kra. jev, ki kaže precej sorodnosti s takinom. V ostalem pa si zoolotgi še danes niso .povsem edini, kam naj to žival uvrstijo, še nikoli niso videli kakšnega njenega okostja, zunanji videz pa lahko vara. Takinova glava je n. pr. zelo podotraa glavi gnuja, zanimive afriške antilope. In ta videz je največ pripomogel, da so tudi taklna uvrstili v antilopsko družino. »HODI!« če služi posel zvesto sedem let, mu nihče ne reče; »Hodi!« za nepremišljeno besedo. če pa služi žena zvesto možu in otrokom sedem krvavih let, ni redka poslovilna beseda »hodi!« za malenkosten prestopek. Toda ona ne pojde. V tihem delu ji razjeda bol trpke dni. ki jih vdano prenaša. Čez štirinajst let se ne upa gospodar napoditi posla, ženo pa brez nadaljnjega spodi; »Hodi, kača!« In spet ne bo šla — tako dolgo, dokier je ne odneso mrtve. Nešteto let se je mučila v domu kot tiha senca brez lastne sreče za srečo drugih. Ko ji pa ugasne bol — je v domu praznota. Mož jo kliče, otroci ihte za njo. Nihče, je ni napodil z objestnim »hodi« in vendar je šla od njih! In če bi se vrnila? Spet bi romala čez Golgoto — in spet bi prežal v vseh kotih »hodi!« nanjo-- P $ $ ZIMSKI DAN (Izrezanka) IZ „M I N I A T U R" MARIJANA zELJEZNOVA-KOKALJ CVETKE V PODSTREŠJU Iz .lovske sobe je pogled na dve mansar- . di s cvetkami. Kdo stanuje tam, ki ljubi cvetje? Ali je srečen v podstrešni sobici? Ne vem. Tudi pred okni bogatašev je cvetje. Pa niso srečni. Ali ljubijo cvetje? Ali sem srečna jaz? Na mojem oknu so tudi cvetke. Zakaj? Ker ljubim tiho lepoto — in čutim osamljenost cvetja in svoje duše — v vrtoglavici življenja — kot sorodstvo in nem odtenek večno lepega ne-občutja prirode ... ŽENSKA — KAMELEON V bolnici v Kansas-City živi Edith Perrv, ki se ji polt vsak dan spremeni, prehajajoč od modrine v škrlat in od rdečine v rja\i-no. Njen izredni primer proučujejo strokovnjaki za kožne bolezni. Ko so preiskali bolnico, ki ima venomer visoko temperaturo, so zdravniki za prvo silo ugotovili »kemično dermatito«. Domnevajo, da omenjeni pojav povzročajo kemične snovi, ki jih je Edita morala použiti. Kedaj bi se bilo to zgodilo, pa ona nič ne ve. k IZ LITERARNEGA SVETA MILAN VUKASOVIČ S«a goriškega Slovenca Stibila-Vukaso-viča, rojen 9. i. 1882 v Beogradu, je inže-njerski major-invalid. V dobi begunstva med vojno je sodeloval pri pariški smotri La Patrie Serbe. Pomagal je Lebes-gueu in Bretanu pri prirejanju dveh zbirk ženskih in ostalih srbskih narodnih pesmi. Od 1918—1921 je poslušal predavanja na Sorboni, poleg katere je imel Restau-rant International. Ko sem bival v Parizu, mi je včasi razkladal svoje načrte, kako bo restavrant preobličil v nekako lite-rairno središče. Po imenu sem ga poznal že prej. Saj je v Lj. Zvonu 1911 P. Albrecht poročal o njegovih Basnih, poudarjajo« avtorjev fini okus in zelo zadovoljivi vtisk, ki ga pušča knjižica v čitatelju. L. 1914 je objavil novo delce: Sto b a-s a n a. Pripovedke iz vojaškega življenja, Moj g a v r a n, je M. Pretuar v Lj. ZvonD 1924 označil kot lahko štivo, med katerim se odlikuje povest »Ranjenec«. Podobno poročilo sem bil menda že jaz sam priobčil 1. 1923. v Jutranjih Novostih,* ki jih je urejal I. PodrŽaj. O sto malih tra-gikomedijah, dramah in pripovedkah, Kroz život, sem v Lj. Z. 1926 omenil, da so posamezne edinice izšle prvotno v francoščini po zaslugi Ph. Lebesguea, ki je pozneje še dajal prevode iz Vukasovi-ča, n. pr. v Revue bleue. V istem letniku Lj. Zvona sem ocenil pesmi v prozi, M u-zika vremena, kot najboljšo Vukaso-vičevo dotedanjo mojstrovino. Neznana mi je ostala mladinska knjižica životinjsko carstvo (1926), ki jo je ministrstvo prosvete priporočilo za poklanjanje ob izpitih, prav tako tudi pripovedke B e p, Kako i Ko (1931), nagrajene s Kolarčevo ustanovo. Neznane so mi nadalje Pripovetke i basne (1933), ki jih je odlikovala Akademija Nauka. Ugodno se je izrazil o Vukasovieevih pisateljskih sposobnostih dr. I. Pregelj v Domu in Svetu. Takoj v po-četku sta ga v ožji domovini priznala Jovan Skerlič in Jaša Prodanovič. Sedaj je pričel založnik J. Dželebdžlč v Beogradu izdajati Vukasovičeve zbrane spise. Od 6 pripravljenih zvezkov je letos izšel prvi: Srž ili igra kosturova s francoskim posvetilom »A mon cher ca-marade Marc«. Obsega šest spominov iz rane mladosti. »Bogo-odičina ljubav« nosi pečat freudizma: pobožnost otrokova se pokaže za čutno, polteno nagnjenje do Brezmadežne. Ker svojci ne razumejo dečkove zamišljenostl, ga oče — ta še najbolj' prav sluti sinov položaj — pošlje tf «0 'O Milanu Vtikasovldu je pisal dr. A. P. v omenjenem dnevniku dvakrat in sicer: Milan Vukasovid Jlf It. 1S3 od 15. "VIT. in M. Vukasovid, Moj gavr&o J. N. 5t. S39 od 3'JL 51. — Op. ar. MILAN VUKASOVIČ dobremu prijatelju ob planinskem jezeru (lahko si mislite Bled), češ, zrak, priroda, stalni stiki s starim modrijanom bodo pustili mladeniču neizbrisne sledove. Ob njegovi roki in nadaljnjih štirih prijateljih, za katere mu da očetov znanec priporočila, skuša mladenič razvozljati uganko življenja, kakor je že iskal smisel našega bivanja na zemlji v »Muziki vremena«. Vendar tokrat ubira pisec zamolkle strune. V Dantejev6kem prividu riSe prikazni, ki se podijo in se jašejo skozi vesolje: glupe množice brez individuallzma, brez osebnega stremljenja. Ostro nasprotje s pesnikom, ki se ozira po novih potih. Kako bi pojmil življenje v njegovih najglobljih izvorih? V grozljivih prizorih švigajo mimo nas — neimenovane — filozofske etru je': indska osvoboditev duha od telesnosti, Du Bois Raymondov »ignora-mus et ignorabimus«, determinizem Ltd. Vsa pripoved se ovija v mrko turobnost, nad vsemi prizori plove porogljiv pesimizem. Ali na koncu (»Povratak«)se simbolično pokaže jutranje sonce, spoznanje: »Prerajam se v svetlobi in čutim celo z najmanjšim deličem vsega svojega bitja, da je najvišji smoter življenja vseh nas: stalno stremljenje k višinam in k odkrivanju nedoznavnih lepot in veličin največjega božanstva vse časov — zavesti« (149). Podobno je Se rekel poprej: Bez evesti nema sreče (130). Knjiga se množicam ne bo prikupila, čeprav ima toliko vizijonarnega na sebi. Pretežka je. Premalo dejanja, preveč opisov. Kdor pa je dovzeten za mozganje in modrovanje, bo imel dovolj prilike, da zadosti svojemu nagnjenju. Nekatere slike se mu bodo neizbrisno začrtale v spomin, na priliko prizor ob drevesu življenja, ples okostnjakov in še druge. A. Debeljak. IVERI TEHNIČNI OBZORNIK SKRIVNOST NIHALNIH OSI Zahteve, ki iih stavimo na moderno vozilo, so Čedalje bolj mnogostranske, tako da si včasi v tehničnem pogledu vprav nasprotujejo. Saj se. vzporedno z naraščanjem hitrosti majhnih in srednje velikih avtomo- Svetli razumi težijo vsekdar za antitezo in paradoksom; saj zares nisi videl lica tega sveti, če nisi spoznal, da je to Janu-eovo obličje. Za nekoga je samota zdravilo, za drugega otrovilo. Kdor venomer hlasta po zabavi, nosi dolgčas v sebi. Prenagli . pušča za seboj možnost za srečo. SI. 2. stvu. Moderno vozilo mora vzdržati prožno vožnjo po mestnih ulicah ter naglo, 90 do 100 kilometrsko prožno vožnjo po neglad-kih deželnih cestah, z mnogimi ostrimi ovinki in vzpetinami. Toda pri togih oseh in mehkih vzmeteh, ki so dozdaj prevladovali, se pri vožnji na ostrih ovinkih ter pri izogibanju nagne vozilo ter vztraja delj časa le na stranskih kolesih. Tako preide vozilo v položaj, ki se ga vsak vozač najbolj boji. Da bi zvečali sigurnost in udobnost vožnje, so skušali doseči tehniki prožnost, ki ne bi imela zlih posledic togih osi, pritrjenih na mehkih prožnih peresih. Skon- S tem, da travo dajejo zopet od sebe, ovce pastirju ne dokazujejo, koliko so pojedle, temveč prebavljajo krmo v notrini ter nudijo volno in mleko (E.piktet, O či-tanju). Lažen smeh in pristen jok sta dostikrat eno in isto. žalost osamljuje, smeh udružuje. Kdor me želi nasmejati, se mora držat* resno; kdor me hoče pa razplakati, se-mora še sam jokati (Voltaire). Odmev dobiva vselej več občudovanja nego glas, ki ga je izzval. (k) bilov, večajo zahteve glede sigurnosti in udobnosti. Povrh pa ni moči zatreti stremljenja, ki skuša vedno bolj zmogljivim vozilom zmanjšati težo. Med temi nasprotujočimi se težnjami in željami si le redko vtre osnovatefj »zlato srednjo pot«. Izredne težave nastanejo tedaj, ko skušamo dati vozilu, ki naj popolnoma obvlada poljubno hitrost, primerno prožnost. Dobra izkustva zato imamo pri počasnih vozilih. Pri njih zadoščajo namreč mehke in gibke vzmeti. Pri naglo vozečih avtomobilih pa morajo biti vzmeti zelo trde, če naj vozilo ne odskakuje ter se izmikava vod- (lesorez) struirali so »nihalne osi«, pri katerih niso več kolesa vezana s togo osjo, ki podvoji nihanje. Zadnja kolesa so pritrjena na nihalnogo-nilni osi ter oprti na vijačne ali spiralne vzmeti (slika 1.). Vpeljava teh vijačnih vzmeti je »Kolumbovo jajce« v problemu prožnosti, ker nadomeščajo one i mehke i trde vzmeti. To trditev ni težko podkrepiti. Listnate vzmeti, ki jih običajno uporabljamo, imajo precejšnjo dušenje, ki ga povzroča dušeče trenje med posameznimi listi. Zato se protivi listnata vzmet majhnim silam bolj ko velikim, ki z lahkoto premagujejo trenje med peresnimi lamelami, torej »dušenje«, ter ukrive vzmeti. Majhne sunke ki jih dobe kolesa pri vožnji preko luknji-čavih ali s kockami tlakovanih cestišč — kolikor jih ne zaduši pnevmatika — prenašajo običajne vzmeti neposredno na vozilo. Tako nastane tipično >ropotaiije« pri vozovih, ki so oprti na trdih vzmeteh. Mogli bi sicer nadomestiti te trde vzmeti z mehkimi, ki bi požrle vse sunke kockastega cestišča, toda bile bi, kot smo to že omenili, vzrok neprijetnemu in nevarnemu >obeša-nju« vozila na stranskih kolesih, katero nastane na ovinkih radi centrifugalne sile. Vse drugačen je učinek spiralnih vzmeti, ki nimajo z ozirom na listnate vzmeti praktično nobenega dušenja, tako da »po-žro« celo neopazne sunke. Pri zelo vega-stih- cestah pa preprečijo odskok koles od cestišča hidravlični dušilci. Zato se oprijema vozilo s temi prožnimi osmi ceste kot mačka drevesa. Z osamitvijo sprednjih koles, katerih vsako sloni na dveh lastni ti snopih listnatih vzmeti, je doseženo, da vztrajata tudi vodilni kolesi na tleh. V prožnih peresih je tedaj skrita neprekoslji-va varnost novih dirkalnih avtomobilov. (tma) KAKO DOLOČIMO VLAŽNOST LESA Ker ima prevelika ali premajhna vlažnost lesa, ki ga uporabljamo za izdelavo pohištva, ohišij za raznovrstne priprave in modelov za posledico, da se izdelki pozneje skrčijo ali zvijejo, s čimer se spremeni njihov videz, zmanjša njihova trpežnost ali celo onemogoča njihova uporaba, ne bo nikdar odveč, če si bomo pred izdelavo lesenih predmetov ogledali koliko vlage vsebuje za izdelke namenjen les. Pri določitvi vlažnosti lesa moremo s pridom izrabiti dejstvo, da je električni upor neposredno odvisen od vlage. Postopek, ki spremeni to dejstvo v praktično in koristno udejstvitev, je zelo enostaven. S pomočjo ročnega indukcijskega stroja proizvajamo istosmerni električni tok ter ga toliko časa vodimo preko lesa v konden-' zator, dokler ga ne naelektrimo. To spoznamo na tlinki, ki je zvezana s kondenzatorjem ter se pogveti takrat, ko je ta na-polnien. Cas. ki ga rabimo za naelektrenje kondenzatorja, je odvisen od upora, ki ga ima poskusni kos lesa. Z upoštevanjem tega časa. moramo na lestvici odčitati neposredno v odstotkih izraženo vlago lesa. Priprava, ki jo uporabljamo za določevanje vlažnosti lesa, sestoji iz ročnega indukcijskega stroja, majhnega števca, petih kondenzatorjev, tlinke, nosilca elektrod in iz elektrod samih, katere namestimo na vsaki strani deske ali hloda. (Slika.) In dukcijski stroj oddaja istosmerni tok napetosti 500 voltov. Število obratov strojeve ročice (le-to nam pokaže poseben števec) je obenem merilo za čas, nepotreben, da smo kondenzator naelektrili. Da si čas, ki ga rabimo za naelektrenje kondenzatorja, čim bolj skrajšamo, je vgrajenih pet različnih kondenzatorjev, za pet različnih merskih območij. Tem petim kondenzatorjem odgovarja skala, ki je nameščena na pokrovu priprave in ki omogočava takojšnjo odčitanje vlage v odstotkih za vsak posamezen kondenzator pri znanem številu obratov indukcijskega stroja. Da je meritev čim bolj natančna, uporabljamo gumijasti elektrodi s premerom 3 cm, ki imajo prevleko iz kositra. Merilec za vlažnost lesa je uporabljiv pri 5 do 22 %> vlage ter meri z natančnostjo 1 °/o. Rokovanje z njim je enostavno, meritve pa zahtevajo le malo časa. (tma) KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI Niponska hoče v letošnjem letu spopol-nit.i svoje radio omrežje. Zgradila bo v Tokiju ter v velemestih Oeaki in Kiotu vt!e< ddajalce za 150 kilovatov. Poleg tega bo pričela z gradnjo dvanajstih manjših oddajnih postaj. Za izvedbo tega velikega načrta je že stavljena v proračun vsota 10 milijonov jenov. V Nemčiji eo pri gradnji »Sredozemskega prekopat skrajšali strugo reke Saale za 4 km! To pa naj bi bil šele začetek. Kajti v celem nameravajo na petnajstih mestih (v tetivah) presekati pobočja ter okrniti vijuge reke. Do zdaj so napraviti šele prvih šest presekov, ki so bili za zboljšanje plovnosti po prekopu nujno potrebni. Ostali preseki bodo seve reko še bolj skrajšali. (tma) 5B \ A H -V Rešitev problema 111 1. Teg—g5 z grožnjo Lf6—e5 mat, Sd2X e4 (a), 2. Dbl—cl mat; 1. ... Sd6Xe4 (b), 2. Dbl—b8 mat: L ... Sd2—c4 (c), 2. Se4X d6 mat: 1. ... Sd6—f5 (e), 2. Tg5—g4 mat; 1. ... Sd2—f3 (f). 2. g2—g3 mat. Simetrična blokada belili stranskih polj. Izvrstna konstrukcija. PORAZ CAPABLANCE V HASTINGSU Igra damskega kmeta, igrana 1. januarja v Hastingsu. 18.--- 19. d4—e5 e6—e5 Dc4Xe4 Beli: Andor Lilienthal 1. d2—d4 2. c2—c4 3. Sbl—c3 4. a2—a3 5. b2Xc3 Črni: Capablanca Sg8—f6 e7—e6 Lf8—b4 Lb4 Xc3-f b7—b6 Te variante se posebno rad poslužuje Sae-miseh. Odgovarja se ji najbolje z naglim razvojem d7—d5, c7—c5, Sb8—c6 itd. 6. f2—f3 Po 6,. .. Lc8—b7, 7. e2—e4 bi bil črni damski tekač izianžiran. 6________d7—d5 7. Lcl—g5 h7—h6 8. Lg5—h4 Lc8—a6 9. e2—e4! La6Xc4 Capablanca upravičeno ni hotel vzeti kmeta g7—g5, 10. Lh4—g3, d5Xe4. Po 11. £3 X e4, Sf6 X e4, 12. Lg3—e5, Th8—g8, 13. Ddl—h5 bi bilo beli napad zelo težko parirati. 10. LXL d5Xc4 11. Ddl—a4+ Dd8—d7 12. Da4 X c4 Dd7—c6 13. Dc4—d3 --- Beli pravilno noče poseči po zamenjavi kraljic; kajti Capablanca je slino močen v končnici in skuša komplicirane pozicije vedno likvidirati. 13 .------Sb6—d7 14. Sgl—e2 Ta8—d8 V partiji Aljehin-Eliskases, igrani v Hastingsu 1. 1932/33, je sledil tu 0—0—0. 15. 0—0 a7—a5 16. Dd3—c2 — i-- Lilienthal se zopet izogpe poizkusu poenostavljenja Sd7—c5, 17. Dd3—c4, Dc6 —a4! 16 .------Dc6—c4 17. f3—f4 Td8—c8 Grozil je e4—e5 38. f4—f5 ---- S to potezo je l ilienthal nudil svo^jmi nasprotniku motnost zamenjave: domnevati pa je, da je nato sledeče divno izvajanje pripravil že vnaprej. Črni: Capablanca a b T**-T*- lil^-; ■ b c d e 1 g h Beli: Lilienthal 20.--- 21. f6Xg7 22. Se2—d4 De4 X c2 Th8—g8 Dc2—e4 žalostno, a potrebno, črni mora žrtvovati dve figuri za stolpa, ker mu ne preostane nič drugega. N. pr. 22. ... Dc2xc3(a), 23. Tal—el+, Sd7—cj, 24.TelXe5, Ke8—d7, 25. Te5—e7, Kd7—d6, 26. Sd4—b5-f in dobi kraljico ali 22. ... Dc2—a4, ozir. d3(b), 23. Tal—el+, Sd7—e5, 24. TelXe5+, Ke8—d7, 25. Te5—d5-(- poleg mata v naslednji potezi. Po partiji je izjavil Capablanca: »Bila je interesantna partija v mojem smislu. Videl sem, kako so se Lilienthalove oči zalesketale, ko je dognal, da more s kmetom tolči konja. Zelo lepa kombinacija. Sledi: 23. Tal—el Sd7—c5 24. TelXe4-H Sc5Xe4 25. Tfl—el Tg8Xg7 26. TelXe4+ in črni je kapituliral. ZA BISTRE GLAVE 214 Eterično olje Pri izdelovanju nekega eteričnega olj* priteče v prazno posodo v eni uri 1 1 tekočine, v naslednji uri pol 1 in tako dalje, vsako uro za polovico manj. Kako velika mora biti posoda najmanj, da bo držal« olje, ki priteče v 24 urah? Rešitev k št. 213 (Matematična naloga) Če označimo število z N1, tedaj dobimo N' = 100x + y = (x + y)a. Iz tega sledi N (N—1) = 99x. Treba je torej najti dve zapovrstni števili, ki sta manjši nego 100 in takšni, da je eno deljivo z 9, drugo t 11 ali pa eno med njima z 9 in 11. N j« torej samo 45. 55 in 59, kvadrati teh m 2025, 3025 in 980L H U M Pravi osel »To, kar si storil, kaže, da si cd'osel 2 rogovi!« »Od kdaj pa ima osel rogove?« »No, potem si pa pravi osel!« Tragedija na cesti Temna noč. Lije kakor iz škafa. Popotnik stoji na samotni deželni cesti. Nikjer človeka, ki bi mu pokazal pot. Končno pride do razpotja in tam zagleda kol z napisom. S težavo Je splezal po kolu, prižgal zadnjo vžigalico in čital: Sveže pre-ples.kano! Dober tek »Vam diši, gospod Sluga?« — »In še kako, gospod krčmar! Vaša svinjska ušesa so spet enkrat imenitna!« Alibi »Vašega moža nI doma? Kje bi ga mogel zdaj dobiti?« »Nimam pojma... Rekel je, da bo nocoj pozno v noč v uradu!« A tako! »človek strašno bled si!« »Nič čudnega. Po treh mesecih sem danes prvič zunaj.« »Kaj pa ti je manjkalo?« »Pet tisoč dinarjev, ki sem jih bil vzel iz blagajne!« »Papa, ali se še spominjaš, kje in kako si spoznal mamo?« »Da. Bili smo pri kosilu — za mizo pa nas je bilo trinajst!« (»Sondagsnisse«) SNEG, IJUEEZEN IN PES SEZUSKA RAZPRODAJA KRI2ALJKA Z OBRATNICAM1 Crassus 1 2 | 3 4 5|6|7 8 9 10 11112 Navpik. 1) nasprotje »črnemu« (3 črke) H- samo, 2) zadatek (3 črke) + ploskovna mera, 3) kralj zveri + zna, 4) in, pa + glasbeni kvartopirski izraz (oboje vkup pomeni v francoščini »zemlja«, 5) dvojina od »osa« + stari naziv za mesto Hit desno ob Ev-fratu, 6) sanje + nikalnica, 7) zgodnji + vzemi, 8) prijatelj (francosko) + jim (srbohrv.), 9) dalje, naprej (latinsko; prve tri pismenke pomenijo v slov. luk ali čebul, v srbhrv. pa: mrkač, oven), 10 staroslovenski raj + daljša oblika srbohrv. predloga v, 11) očka + arabski konj (srbohrv.), 12) lopata (francosko; isti znaki pomenijo v latinščini: goni, poganjaj, suni! pa tudi rojstni kraj in prestolnico Aleksandra Velikega). — Vsi stolpiči bi bili obratnice, če bi jim na spodnji strani dodal začetno črko. Vodoravno. Tretja in četrta vrsta, obe enaki, naprej in nazaj, vsebujeta: priimek slovenskega učenjaka iz Semiča, delujočega na univerzi v Nottingham-u + zanikan glagol »biti« + deležnik glagola »rvati«. REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 7 idi, ara, nyn, aba, sys, oro, ada. — Dry Byrd. ANEKDOTE Okrožnica Mnogo ljubljena, toda tudi često zaljubljena francoska plemiška ljubica Ninon ne Lenclos (1616 — 1706), ki so jo še v poznejših letih radi obletavali častilci, se je med drugim resno zaročila tudi z italijanskim knezom in je morala zato prekiniti vse nežne odnošaje z grofom Segur-iem Pisala mu je vljudno poslovilno pismo. na katero pa je prejela čudno žaljiv odgovor užaljenega grofa: — Draga! Z zahvalo sem včeraj prejel vašo okrožnico... Vitez v zadregi Francoski kralj Henrik IV je delil nekoč viteško čast nekemu plemiču, ki ni imel nobenih pravih zaslug za novo plemstvo. Ko je plemič klečal pred kraljem in izgovarjal formulo, kakor je bila določena za takšne svečanosti, češ. da ni vreden te časti, se je kralj zamišljeno zagovoril in potrdi' kar javno: — Res je! To vem tudi jaz in za vse se moraš zahvaliti le grofici N.L Ko je karo! 11. (1630 — 1665) zasedel angleški prestol, mu je takratni pesnik Wal-ler izročil priložnostno pesnitev. Kralj, ki je dobro vedel, da je bil Waller prej med republikanci, se je začudil in dejal pesniku: — Vaši stihi so res nad vse lepi, toda zdi se mi, da so bili oni, ki ste jih posvetili Cromwellu, še lepši. — Ni izključeno, se je ogibal pesnik. Saj je znano, da pesnikom boljše uspevajo pesmi, ki so plod same domišljije, kot pa takšne, ki jih nalaga resničnost. Opozorilo Angleški kralj Karol II. se je imel za krono najbolj zahvaliti lordu Sherburyju, ki ga je pa kmalu popolnoma pozabil. Nekoč, ko je bil Sherbury baš pri kralju, so zaprosili za sprejem škotski poslanci, ki ga še niso poznali. Kralja ni bila volja, da bi ugodil njihovim prošnjam; zato je predložil Sherburvju, da bi za čas av-dijence zamenjala vlogi. Ko so poslanci nehali naštevati svoje težnje, je lord Sherbury (v kraljevem imenu torej) odgovarjal takole: — Dragi moji! Ne čudite se, če dozdaj nisem ničesar storil za vas. Poglejte tu lorda Sherburvja (pri tem je pokazal na onemelega kralja); njemu se moram prav za prav zahvaliti, da sedinj danes na angleškem prestolu, pa niti temu še nisem izkazal svoje hvaležnosti. Menda sta bila po tem sprejemu celo dobra prijatelja. Najdražja pohvala Španski kralj Habsburžan Karol V. (1500 do 1558) je prišel L 1540 v Pariz, kjer ga je sprejel mestni poveljnik z navdušenim govorom, polnim hvale in slave. — Vaša pohvala, je odgovoril kralj, mi je prav posebno draga zato, ker mi našteva vse čednosti, ki bi jih moral imeti. SMUČARJEV SKOK Življenje svet 1935 i LJUBLJANA, 17. FEBR. ŠTEV. 8. KNJIGA 17. UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI KNAFLJEVA ULICA ŠTEV. 5. CENA POSAMEZNI ŠTEVILKI DIN 2-— * POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI Izhaja ob aedeljan ter stane aa leto iove Knjigi; so dih, m. poi ieta tena Knjiga; 40 Din, za Četrt leta 20 Din, mesečno 8 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 2 Din Naročnina za inozemstvo: ITALIJA: četrtletno a ar, polletno 16 ur, celoletno 3U lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 0 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA IN OSTALO INOZEMSTVO letno ltii dobi (fdniKi § j V začetku 19. stoletja je neki angleški geolog sprožil domnevo, da je blodno kamenje v Švici najbrž ostanek led-niških grobelj. V 30. letih prejšnjega stoletja, ko je J. Charpentier, ravnatelj solnega rudnika v Švici prišel na svojih ledniških raziskavah do sličnega zaključka, je dobilo to mnenje veobči pristanek. Cela vrsta geologov se je vrgla na posel in odkrili so daleč nizdol od ustja sedanjih lednikov vse polno sledov nekdanjega ledniškega delovanja. Kaj kmalu je bilo jasno, da je bila Švica kakor vse Alpe v ledni dobi na visoko prekrita z ledom. Iz osredja te ledne planjave so se spuščali ledniki globoko v doline in odlagali tamkaj težko granitno breme. Po odkritju v Alpah pa je bilo učenjakom še zmerom nejasno, odkod ska-loviti bloki in ledniške groblje, raztresene v vsej severnonemški in velikem delu ruske nižine. Neverjetno se jim je zdelo, da bi bili ledniki iz severa posegli tako daleč na jug. V glavnem je prevladovalo mnenje angleškega geologa Ch. Lyella, ki je trdil, da je bil ves sever do evropskega sredogorja in večji del Sev- Amerike poplavljen od Sev. ledenega morja. V Skandinaviji so segali ledniki prav do morja, kakor še danes na Groenlandu in Antarktiki. Ob obali so se ledniki odkrušili, ugodne morske struje in veter so jih gnali v južne širine. Led se je tu stajal, granitni bloki pa so popadali na morsko dno, kjer so ostali, ko se je morje umaknilo. Dolgo je veljalo to mnenje, dokler ni učenjak, vodja geoloških raziskavanj na Švedskem, Oton Torell, prišel do zaključka, da so ledniški ostanki v sev. Nemčiji in Rusiji skandinavskega izvora. Na podlagi dolgoletnih raziskav v kamnolomih in na nižjih vzpetinah, kjer so se na severni strani razločno dognale zareze rarinjenega skandinavskega ledu, je bila uganka oledenitve Evrope iz severne smeri rešena. Opazovanja različno razvrščenih starejših in mlajših ledniških grobelj, ki so jih pustili neštevilno alpski kakor skandinavski ledniki, so geologi uvrstili v tri oledenitve z dvema medlednima dobama, predledno in poledno dobo. Geologa Penck in Briickner sta v Alpah dognala štiri faze oledenitve. V dobi največje oledenitve v obsegu 6y2 milijonov km2 je debel ledni oklep iz Skandinavije segal do skrajnega roba Trske, Londona, severnega pobočja Renskih škriljavcev, severnega roba Harza, Zwickaua, Weimarja, okolice Draždan, preko Lužic na severno pobočje Krko-nosev in Beskidov, od tu dalje k Dnje-pru, južno od Moskve v smeri Nižnij Novgorod — Perm ter dalje skozi pokrajino Pečora na sever. Ledniki Alp niso napolnjevali le glavne doline, temveč so izstopili iz teh, prekrili švicarsko in gornjenemško visoko planoto tja do Monakovega. Na zapadu so presegli celo pogorje Jura. Tudi danes brezpomembni ledniki Pi-renejev in Sierre Nevade v južni Španiji so bili v ledni dobi prostranejšL Francoski osrednji plato, črni les ob Renu, Harz, Šumava, Krkonoši in Ru-dogorje so imeli svoja ledišča, Led-niki so 3e v ledni dobi blesteli v Karpatih, ponekod v Dinarskih planinah, Pro-kletijah in na Balkanu. Dvakrat večja in obsežnejša je bila oledenitev Severne Amerike. Lavrentin-sko pogorje, Labrador in še danes zale-deneli notranji Groenland so bili ognjišča, odkoder se je spuščal ledeni, 15 milijonov kvadratnih kilometrov obsegajoči oklep do severnega Apalaškega gorstva in St Louisa na Mississippiju. Od tu na zapad se je ledna meja dviga- la na Skalno gorovje, kjer so se led-niške gmote spajale z onimi iz notranjosti gora. V Aziji so v ledni dobi zaledeneli vrhovi Kavkaza, Tienšana in Himalaje. Novi Zeland je bil deležen znatnejše ole-denitve kot danes. Sled za diluvialnimi ledniki vodi celo v bližino ravnika, na vrhunec Kilimandžara. V širino nad Buenos Airesom so spuščali Andi svoje lednike k morju in prekrili vso Patagonijo. Južno tečajno območje pa je še danes največje nepregledno obzorje večnega ledu. DALJE GAZ V SNEGU PO SINJI A D R I J I D K. ANTON DEBEL JAK NADALJEVANJE rasno jutro. To je zazvenelo tudi iz ust zajetne ženske v »Hotelu de la Ville«, ki nama je oblastno zazevala: Gut' Mor-gen! — »Koliko soba sa dva kreveta?« — »Sto trideset tri dinara!« »Jože, kar pejva«, sem potegnil bradatega solilebnika za nahrbtnik, »za dolarskega princa te ima.« že sva jo ubirala nizdol po stopnicah, kar zadoni iz višjih sfer Stentorski glas: »Kaj delaš tute, Lovrenec?« sem za-klical verz iz Žašljevih »Bisernic« proti utrjenemu stolpu. Ali ta »mali Gibraltar«, Lovrijenac, izgrajen proti Benečanom 1. 1050, stoji nemo, nepremakljivo in nepremagljivo, ne meneč se zame pritlikavca, četudi stojim više od njega; mirno stoji, zaupajoč v svojo bodočnost. Pohvalim ga za njegovo vero z verzom iz Gunduliča: Ciječ te vjere, toli krepke, vjek češ žiti, Dubrovniče. STARO DUBROVNIŠKO PRISTANIŠČE »Trideset dinara za svakoga!« Pa se nisva dala motiti sirenskemu mamilu. »Konačište k Suncu« poleg pravoslavne cerkve naju je vzelo pod streho v veliko sobano za 50 Din brez nikakršnega pri-bitka. Samo stranišče je v šufitu (podstrešju). V sedmih letih se človek docela prenovi, trdijo fiziologi. Pred sedmimi leti sem poldrugi mesec užival čare, ki jih pozimi nudijo te »Benetke v miniaturi« ali ta »prvorojenec svobode«, kakor je Dubrovniku rekel Guillaume d' Orange. Kako mi bo danes ugajal ta biserček? Za 4 Din vstopnine sva tavala dve uri po mestnem zidovju — miri od grada, piše Načrt Dubrovnika — zdaj gori. zdaj doli. zdaj v temne shrambe, da sva se malo oddahnila v senci. Ti in tvoj top »Gušter« (kuščar) bosta še dolgo prežala proti Lokrumu, plavajočemu na sinjem morju kakor zelen list, ki ga je otrok igraje vrgel v čisto va-lovje. Podobo sem vzel Igu Kašu, naj mi ne zameri. Tam, glej, se niza cela vrsta otočkov in otokov. Eden je Šipan, toda skupinica otročičev mi je nekje dejala: »O, mi šipan j napišimo!« Pa ritenski či-tajte, če vas je volja. Na jugu od Kor-čule se dviga raztrgani, od našega telesa odtrgani otok Lastovo. Ce bi tamkajšnja dekleta imela krila kot prave 1 a-stovke, bi gotovo priletele na celino. Spet mi je oko zastalo na Lovrijencu, na katerem je precej pred vojno stražaril istrski rojak, pokojni kapetan Fabijančič, seveda tedaj kot nižji častnik. Rad je pravil, kako je vsa straža nekoč pospala, nadzirajoči častnik pa cele ure ni mogel v trdnjavico... Drugič zopet je obnovil zgodbico, kako je pravil manj učenim vojakom postanek trdnjave. Robijaši, oci-ganjeni za mezdo pri zidanju, so mimo- DUBROVNIK: KNEŽJI DVOR grede vselej pesti stiskali, vikajoč ali sikajoč: »Mala paga!« To so njegovi poslušalci razumeli kot: majhna plača. Slično je moj znanec v Trstu razumel besede: no xe (že) miga mal (prav nič ni slabo), kakor da je slovensko: no, že miga mal(o). In ko ga je nekdo vprašal, ali gre v Trst: a Trieste? se je odrezal: Nismo trije, sam sem. Na severni, strani vidim novo kopališče, ki ga 1928 še ni bilo. Ob slabem vremenu je tu huda pljuskava, toda danes je gladina mirna, da je krasota. Ob takih prizorih izlahka ohraniš ameriško geslo: Keep smiling (kip smajling), ki ga je nekdo pofrancozil: gardez le sourire, držite se vedno na smeh! Vetrič je potegnil; brzojavne žice so kot Eolova harfa na lahno zabrnele na stolpu Minčeti, kjer se skromno skriva iz črnožolte dobe napis Thurm Menze. Danes služi za zbiralnik, hočem reči vodnjak ali vodno shrambo. Oko kroži po strehah podobnih rdečkastorjavemu jezercu, iz katerega štrli tu pa tam oaza zelenja in kak stolpič nalik svetilniku v morju. Zid in židovsko dekle delata snimke: »Das ist nicht nach meinem Geschmack!« modruje ona. »Vidi, Plača, vidi parobrod!« se čudi hrvatska podraslica proti svoji družbi. »Ja si to naviji,« vpije za svojim tovarišem Čeh, ki filma panoramo. Manj glašna sta dva Angleža, katerih eden nosi platnen suknjič, namestu srajce pa bel pas čez prsi. V tem paradižu vidiš povsod ob oknih paradižnikovo omako, ki se suši po plit-vicah, po skledah. Dva vojaka-robota t stolpu bijeta deseto uro. Pod njima pa se senčijo za gradom ob potu tovorni osli Po dveh urah se znajdeva pred prenovljeno mestno kavarno; popravilo je stalo — slišim — 7 milijonov dinarjev. Kot latinca me zanima distih na Ca-rinari: NA DVORIŠČU KNEZJEOa DVORA Fallere nostra vetant et falli pondera, meque Pondero cum merces, ponderat ipse deus— Ali po naše: Naše uteži nam branijo varati, varani biti; Mene, ko tehtam blag6, devlje na tehtnico Bog. Ako bi si iz Kneževega dvora ta ali oni politik v srce vtisnil znameniti izrek: Obliti privatorum publica curate, sebe pozabite, pa skrbite za splošni blagor — se ne bi spreletavale po našem ozračju krilatice, kot: Radikali kradu mas (t), demokrati držu vlas(t). pa sva se za 2.50 Din odpeljala s pocestnico, kakor imenuje neki naš literrad cestno železnico, proti Gružu. Napis »Za-branjeno je na dvor se naginjati« priča, da je mogel ta prislov nastati samo v mestu, medtem ko je srbski seljak izumil izraz: na polje. Vrhu klanca je na Pokukal sem za časek v stolno cerkev Velike gospe, ki hrani srce R. Boškoviča; prvotni hram, sezidan za denar angleškega kralja Riharda Levosrčnega, je uničil potres 1. 1667. »Kod Šunje« nama je ocvrt kovač podkoval želodec za nadaljnje pohode, nato razgledniku, tako so me pred leti pouči!!, ob strmem bregu točka Deviški skok; ali pristna Skočidjevojka stoji vsekako nad Drobnim pijeskom, bolj na jugu. DALJE SLIKAR LEOPOLD ROBERT (1794—1835) V Romandiji (francoski Švici) dobro znana leposlovka in kritikinja, gospa Dorette Berthoudova, je med drugim napisala živahen, zanimiv življenjepis svojega rojaka pod naslovom »Vie du peintre Lžopold Robert« (la Baconniere, Neuch&tel). Umetnost tega Davidovega učenca se je spočetka razvpila za veleumno, pozneje se nekoliko pozabila, zdaj se postavlja na prav častno stopnjo. Ker se je kanton Neucha-tel 1814 vrnil pruskemu kralju, je L. R. postal tuj državljan in ni mogel prejeti obljubljene Berthierove ustanove za v Rim. Zato pa mu je bogat trgovec Roulet de Me-zerac, omogočil bivanje v Večnem mestu s posojilom, katero bi mladi gojenec kasneje vračal v slikah ali v gotovini V ianem trenutku je rad upodabllal razbojnike v vseh možnih položajih Sicer pa je imel za vzor pristne, tiste, ki jih je bil papež Pij VII. dal iz Sonnina privesti v Rim. Robert se je seznanil s to ubogo paro in imenitno izkoristil njeno srepo lepoto. Romantika se je pričenjala: zato tolikšen uspeh s temi motivi! Prodajal je prav dobro, sicer pa je bilo potrebno, saj je vzdrževal tudi brata Avrelija, ki se je za njim prišel učit v italijansko prestolnico. L. 1828 se je želela z njim seznaniti Sar-lota Bonaparte, ena izmed hčer napolske-ga, pozneje španskega kralja Jožefa, poročena z nizozemskim kraljem Karlom Napoleonom Ludovikom. Delala sta nekaj let skupaj. L. 1832 je odpotoval Robert v Benetke, kjer je dovršil svojo mojstrovino »Odhod jadranskih ribičev«. Tam si je 21. marca prereza! vrat, kakor si ga je bil natanko deset let prel njegov brat Alfred. Vzrok- nekaj brezupna ljubezen do princese. nekaj pretirano naporno delo. ki ga je privedlo v slabo nravstveno higieno. K. MED ZADNJIMI KRALJI M A L I KOVA L CEV J E A N PERKIGAtTLT — 11 j. NADALJEVANJE z usujskega upravnega poslopja se dobro vidi krvavi sveti gaj kralja Senebileja. Temno drevje, iznad katerega se le sem pa tja dvigajo debla vit- _ kiih paimovcev, se je mestoma velikodušno zredčilo in naredilo nekoliko prostora za riževa polja, od katerih žive ljudlje. Edini prebivalci upravnega poslopja so bili za časa mojega prihoda kaznjenec Laiti in kaznjenka Binta, prvi razbojnik, druga tatica, ki sta pa svoja leta prav prijetno odsedevala brez nadzorstva in v posesti ključev državnega zapora. Tretji prebivalec je bil moj kuharski deček Diata. Kadar sem zaslišal kraj sebe copotanje njihovih bosih nog in prepir, sem zmerom vedel, da bo kmalu dan. Sedel sem na teraso in opazoval, kako je začelo počasi rdeti nebo nad drevjem svetega gaja, iz katerega se je oglašala jutranja pesem tisočev grlic in so odmevali zamolkli udarci tol-kačev po lesenih koritih, v katerih so domačini stopali riž. Iz koč so stopala atletsko raščena dekleta in malomarno zavijala po stezah na polje in v gozd. Moški in ženske, ki so odhajali na riževa polja, so nosili preko ramena vsak svojo »kailando«, nekakšne lopate z rezilom na koncu, ki so jih izdelovali tesarji kralja Senebileja iz nekega prav trdega lesa. Lopate so bile nasajene na tri metre dolgih ročajih. Možje, ki so imeli opravka na drevju, so nosili loke in tuljce puščic ter nože, za pasovi, spletenimi iz viter, na obeh straneh telesa pa nekakšne mehove za palmovo vino. S pomočjo močne trte, ki so jo ovili okrog debla in sebi okrog života, so plezali na palmovce, kjer se je pod vrhom cedil iz ran, zasekanih z nožem, žlahtni sok »bunukabu« v mehove, podstavljene prejšnji večer. S tem palmovim vinom, ki ga zmore pošten črnec popiti od zore do mraka 15 litrov, preden se ko čep pijan zvrne po polju, so se delavci nalivali kar na drevju, pri čemer pa seveda niso pozabljali napolniti tudi kar največ mehov, ki so jih odnašali v vas za daritev ma- Kralj Busek s svojo kraljevo metUco likom in za krvava pirovanja v svetih gajih v soparnih nočeh. Selo z nizkimi kočicami, čepečimi vse povsod pod visokim drevjem, se je počasi izpraznilo. Doma so ostale samo starke z otroki. To je najprikladnejši čas za kusange in njihov strup iz rdečega lesa... ★ Iz nekega konca vajsi se je v spremstvu našega tolmača dostojanstveno prizibal neki dolgin, dobrovoljnega in hlkrati pretkanega obraza. Ves je bil zavit v nekakšen plašč. Na glavi je nosil visoko rdečo kučmo, v roki pa metlico iz viter. Da je bil v vsem tem ornatu bos, se razume samo po sebi. »Kralj Senebile,« mi je zašepetal na uho tolmač. »Kaj to je tisti prosluli kralj svetega gaja?« sem se začudil. »Da, on.« Približala sva se drug drugemu rn v siromašnem, suhoparnem narečju Flu-pov izmenjala pozdrave: »Safi (pozdravljen-), masume? (ali si v miru?)« »Masume kep! (v miru sem)«. Kralj je dejal, kako je zvedel, da pride prebivat v Usuje neki alulum (belec) in me je prišel pozdravit. »Reci mu,« sem dejal tolmaču, »da mu je alulum prinesel lepih darov.« »Safi!« je spet odvrnil kralj, zakaj »safi« pomeni v tem siromašnem jeziku tudi »hvala«. Kralj Senebile ni bil prav nič zgovoren. Sedel je na ograjo in obsedel tamkaj ter me z blaženo radovednostjo ogledoval od peta do temena. Sem pa tja se je v njegovih očeh zabliskalo nekaj tako kanibalskega, kakor da bi presojal užitnost mojega mesa. »Kaj pa pomeni tista metlica?« »To in pa rdeča kučma, ki jo ima na glavi, so njegove kraljeve insignije.« »In v čem je prav za prav njegova kraljeva oblast?« »V prvi vrsti je on verski poglavar in zapovednik vseh usujskih malikovalcev. Vsa njegova obširna polja mora prebivalstvo zastonj obdelovati. Ves riž, ki se pridela, se spravi v njegpve koče v svetem gaju, kjer se prekadi nad ognji. Kadar je kdo lačen, pa nima ničesar svojega, prinese zvečer na obronek svetega gaja košaro, ki jo sam kralj do jutra napolni z žitom. Za kraljev denar se izdelujejo tudi omenjene kajlande, ki jih on sam razdeljuje med delavce na riževih poljih. Nadalje je kralj vodja vseh obredov in ritualnih orgij. Ne sme pa kralj nikoli zapustiti Usuje, ne more se odpovedati prestolu, niti ne sme nikoli stopiti v čoln.« Tej razlagi kraljevih dolžnosti sem se kar čudil, zakaj že nekoč poprej sem v Korogo spoznal slavnega kralja Senu-fov N'Gon Kulibalija, ki je prav rad in prav pogosto potoval v Evropo in potlej v Musuju na Slonokoščeni obali njegovo veličanstvo kralja Tomaža Cof-fija, ki je strašno gulil svoje podlož-nike. »Flupski suveren mora biti po tem takem neka posebna izjema v črnih deželah,« sem ironično pripomnil tolmaču. »Kaj še,« se je razhudil tolmač, »tako dobrih kraljev kakor je Senebile, je še lepo število v Casamanci.« »Ampak barbari so kljub temu!« »Da, gospod, to je drugo vprašanje.« S tolmačem sva si šla ogledat vas, kamor naju je povabil kralj. Na vlažni trati pod dreviern stoji =ilno siromašna kočica: porodnišnica flupskih mater. Postaviti so io morale z lastnimi rokami najstarejše čarovnice v vasi. Zdaj ostavljajo tamkaj mlade matere, kadar pride njihov čas, da morajo roditi same in brez postrežbe kakor mačke in da tamkaj v strašnem številu umirajo novorojenčki. Od porodnišnice naju je popeljal kralj po labirintu stez v sveti gaj. Čim smo stopili v njegovo senco, se je zresnil njegov obraz. Sredi gaja, na mračni jasi prebiva v slamnatih kočah kralj s svojimi šestimi ženami, med katerimi je najmlajša prav mična na pogled. Njegove »dame«, kakor tudi vse druge ženske tega plemena, nosijo v vsakem ušesu natanko po" 50 drobnih srebrnih ah aluminijastih obročkov. Nekoliko v stran od kraljevih poslopij stoji sveti slamnati tempelj malika Bekina, ki je veliki duh in glavno božanstvo Flupov. Ob vnanjih stenah je napravljeno iz posušene prsti nekakšno korito, kamor zlivajo kri, vino in polagajo druge darove. Okrog templja so nasajene na drogovih lobanje živali, darovanih maliku. »Kje so pa človeške lobanje?« sem vprašal. Molk. — Kralj pač ne sme govoriti vselej, saj niti jesti in piti ne sme javno pred ljudmi. Kralj Senebile je dvignil roko in vse ženske so se umaknile v koče. Po stezi se je začul tih korak in na jaso je stopil častitljiv starček v prav takem ode-lu, kakor ga je nosil naš kralj, s kučmo na glavi in metlico v rokah. Senebile se mu je spoštljivo priklonil in vsi trije smo izmenjali flupski pozdrav. Častitljivi gost je bil kralj sosednjega svetega gaja Cieum Busek v Kala-boni. On je ustoličil kralja Senebileja in ga zdaj prihaja večkrat obiskat. Tolmaču sem naložil nekaj vprašanj, da jih zastavi kraljema. Ker sta bila voljna odgovarjati, se je razvil naslednji razgovor: »Kakšno moč in oblast ima malik Bekin?« »Mrzlico pošilja v deželo in jo spet odganja, ljudi napravlja močne ali slabotne, odloča o vojni in miru, pošilja dež in lepo vreme. In samo mi kralji, ki so nam bila razodeta skrivna navodila, moremo z zakletvami in darovi doseči od njega. kar želimo.« »Ali kdaj predsedujete busangom?« Kralja sta se plašno spogledala. »Pravita,« mi je razložil tolmač po mučnem premolku, ?-da ne vesta, kaj pomeni ta beseda.« Ker namenoma nista hotela vedeti, sem jima sam raztoimačil, da je »bu-samg« venski obred, pri katerem uživajo pripadniki sekte Kusangov meso mrli-oev v svetih gajih. Silna osuplost in strah sta se izražata na licih obeh kraljev. Prvi se je nekoliko zbral Senetoile. Pokazal je na svoje oči in ušesa ter dejal z vso odločnostjo: »Moje oči' še nikoJi niso videle in moja ušesa še nikoli niso slišala teh reči.« Upravnik Casaimance me Je bil že pr! odhodu opozoril na to: Samo o tistem vam bodo pravih, kar so videli na lastne oči. Spomnil sem se tudi na besede svojega tovariša Psicharija, ki je črnce v tem pogledu takole karakteriziral: Kadar črnci ne molče, potem načeloma lažejo. Sicer je pa beseda »lažejo« celo prehuda, ker predpostavlja, da morejo govoriti tudi resnico. Pravilneje je, če rečem, da je laž košček njihove narave, nekaj, brez česar si eksistence teh ljudi ne moremo misliti. Da bi človek teh otrok prirode ne sodil napačno, se mora samo vživeti v njihov položaj: Razen nekaj uradnikov, ki prihajajo semkaj za nekaj mesecev vsako leto, ter dveh pogumnih misionar-jev, ki jih sem pa tja posetita, ne vidijo nikoli belega človeka. Jaz n. pr. sem jim bil sumljiv. Kdo od njih naj mi zaupa tajnosti svojih verskih obredov? Tudi, če bi bili prepričani, da jim ne maram škodovati, bi to pomenilo zanje vsakovrstne sitnosti. Laž je črncem torej kar potrebna. In čeprav vidijo, da jim belec vsega ne verjame, mu vendar strumno lažejo dalje v obraz, da ne bi mislil, kako se ga boje. Da pa si zaslužijo darove, ki jim jih je prinesel, mu razodenejo še to in ono skrivnost svetih gajev, seveda same nepomembne stvari, ki ne vodijo v ječo. »Dve uri hoda od tod,« je povzel be- sedo kralj Busek, »leži naselje Ajun in tamkajšnja kraljica je mogočnejša kakor mi vsi skupaj. Moraš jo obiskati.« »Dobro, obiščem jo.« »Povabil te bom k svojim daritvam za dobro riževo letino v svetem gaju. Vršile se bodo kmalu,« se mi je skušal prikupiti Senebile. »Pridem.« »Pravkar je umrl nekdo našega plemena,«. je nadaljeval Busek. »V nekaj dmeh bomo pokopali njegovo truplo po naših običajih. Ali boš poleg?« »Bom.« Nekoliko pomirjena sta se spogledala in rekla: »Masume. kep!« dalje Z dolgimi lopatami obdelujejo Flupi riževa polja ZGODBA O FLORJANU SAPOTNIKU LUDVIK MRZEL NADALJEVANJE o je ob dveh zapiskala sirena v cementarni in so se delavci razsuh po bregu na svoje domove — bilo je nekaj čudovitega, kako so ti zgarani, v ce- _ mentu in znoju okopani ljudje po osmih urah težkega dela vsakokrat lahkotno in veselo hiteli k obedu — se je skoraj vsa Njiva zbrala pred hišo, da vidi vso reč od začetka do kraja. Jasno so zdaleč razbrali, kako se je Florjan Sapotnik utrgal iz oblaka ljudi pod tovarno, kako je z roko odzdrav-Ijal na to in na ono stran, in prav sem gori do kasarne je človek lahko čul, kako so se izpodrecana dekleta, ki jih je dohitel na cesti, zasmejala na njegov dov-tip. Za trenutek je potonil med hišami na Klancu in že čez malo je segel s svojim dolgim korakom izza vogala šta-cune Pri treh kronah. Nekateri niso mogli več vzdržati — po pravici je treba povedati, da jih je bilo skorajda malo sram — in so se v pražnjih cokljah, ki so jim veselo ploskaje udarjale ob bose podplate, tiho potulili v hišo, nazaj. Kakšnih pet, šest pa jih je še zmerom razkoračenih in režečih se ostalo pred hišo in Salamon, okrogel, zavaljan kmečki fant tam nekje izpod Trojan, ki si ga nisi mogel misliti drugače kakor s pipcem in kosom kruha v rokah, ta Salamon, o katerem je držalo, da mu je pamet z imenom precej navzkriž, pa je vseeno imel najbolj razmajan jezik med njimi, je prvi odprl svoje široke čeljusti: — Le stopi, Florjan, le stopi! Štorkljo imaš v hiši. Florjan Sapotnik je dobro razločil besede, a ni odvrnil. Prvikrat se je zgodilo v njegovem življenju, da mu je kdo vrgel šalo in je ni še težje, še bolj smešne vrgel nazaj. Prvi hip niti pomislil ni, da bi utegnile besede imeti kak pomen. In ven-da: ga je še tisti trenutek presunil nekakšen strah, nekakšno obupno, zaduš-no pričakovanje, kakor da ga znotraj, v kasarni, na robu njegove postelje v resnici čaka nekdo — morda mati, ki je vstala iz groba, majčkena, zgrbljena, črna, da pogleda, kako kaj živi in kaj počne njen sin, ali pa morda sam ljubi bog, ki mu je bilo na koncu že dosti teh komedij in norčij in je prišel sam, osebno na lice mesta, da razišče vso stvar in napravi obračun. Prvikrat se je zgodilo, da se je njemu, Florjanu Sapotniku samemu, njegova lastna zadeva zazdela bedna in smešna in da ga je okrog srca udarila bolečina, ki je ni poznal. — Kaj mlatiš? se je obregnil, ko je z dolgimi koraki dosegel vrh in ljudi-Nihče mu ni odgovoril, a tudi Florjan sam ni iskal še kaj več. Tiho so se zgrnili za njim, ki je kakor sam pred sabo bežal pod visokimi oboki po hodniku in planil v kvartir. In takrat je bila vsa Njiva lahko za pričo na lastne oči, da svet premore stvari, ki lahko tudi kakšnemu Florjanu Sapotniku zadržijo dih in zadrgnejo vrat. Kakor da so mu iz betona glava, duša in vse telo, je bled in nem obstal sredi sobe pred svojo posteljo, ki je na nji na vsa široka usta vekal otrok, in ne da bi bilo treba še kaj vprašati, mu je bilo po bliskovo znano vse do dna. — Fantje, počakajte, se je topo, jec-ljaje okrenil k ljudem okrog sebe. Naj se grem še umit. Samo malo, fantje, precej bom nazaj. Kakor neumen se je pognal v umivalnico, strgal s sebe cunje do pasu in se potopil v škaf. — O, Jezus Kristus, je šepetal sam pri sebi, ko je čofotal po vodi, da je škropilo daleč na okrog. Ali sem se v tem svojem zavrženem življenju res že toliko naklel, da si nazadnje prišel terjat svoj račun? Bog ti moj, nikdar si človek ne bi bil mislil, da si tako od vraga preračunan. Nisi prišel sam, nisi poslal žandarja, niti babe nisi poslal. Če bi bil prišel sam, bi ti jih napovedal v brado, kakršnih še nisi čul od začetka sveta in kakršne bi le lahko kak človek povedal svojemu bogu. Ce bi bil poslal žandarja — glej, tele roke bi bile pripravljene, da malo zožijo kakšen predebel človeški vrat, preden bo dal Florjan dušo iz sebe. In če bi baba sama prišla — prav s temile rokami bi jo zgrabil za najmanj čisti del njenega nesnažnega bitja in bi jo poslal k hudiču, odkoder je doma. A ti, ki se mi zdiš bolj Sanotnikov od Sapotnika samega, mi pošlješ otroka — in kaj naj zdaj počnem? Otrok je, kakor če bi ti 2T0 M dal kdo pomarančo za veliko noč. Kača pride, prinese ti pomarančo — kaj boš zdaj? Vzel boš pomarančo, ne boš ji glave stri, a tebi bodo vzeli glavo. Da, vzeli ti bodo glavo in ti še črhnil ne boš. O bog ti moj, o bog. Snel je mokro cunjo s kljuke, ki mu je bila za brisačo, in se je otrl do pasu. Povlekel je nase pražnjo črtasto srajco, izmenjal je hlače, z naglo kretnjo si je za silo uredil lase. — Florjan, si je ves čas nesmiselno, brez prave zveze prigovarjal med tem, neke reči se nama pletejo za hrbtom in videl boš, da se bo nekaj skuhalo iz tega. Vse mi nekaj govori, da bova morala narazen, ampak naj ti ne bo nič mari tega. Ali si videl to senzacijo? Pomisli, moj sin je prišel pome, moj edini sin. Težko bi bilo reči, od česa so bile mokre veke Florjana Sapotnika, ampak to je res, da si je moral še z robcem čez oči, ko je stopil iz umivalnice. Znotraj so med tem imeli ljudje svojo komedijo z maiim, prekladali so si ga iz rok v roke, a otrok je od groze in strahu pred vsem neznanim, v kar je zašel, jokal še bolj. — Saj ni čuda, da tako vrešči, je pripomnil Salamon. Le oglejte si ga, saj je premočen od vrha do tal. Florjan, ali nisi pripravil zanj svežih plenic? — Ne, je rekel Florjan, nimam plenic. Ampak počakaj, podrži ga še malo. Precej bom kaj poiskal. Odprl je skrinjo, ki je v nji hranil svoje bedno, piškavo bogastvo: nekaj fotografij, ki so mu jih kdaj vsilila dekleta — med njimi slika malopridne kmečke donde iz Jazem, ki je prav za prav kriva vsega tega, ampak se ji bo že otepalo — pa fotografija njega samega v uniformi avstrijskega korpo-rala, pa srajce in brisače in takšne reči. Da, perilo, to je bila ena izmed svetlih strani Florjana Sapotnika in vse ženske daleč na okrog so vedele povedati, da ga ne gre soditi ne po zamaščenem ha-veloku, ne po še bolj mastni kravati, temveč da je Sapotnik sam pri sebi snažen in čist, kakor je malo ljudi. Sklonil se je nad skrinjo, izvlekel modro srajco, ki jo je bil šele onokrat kupil v Dolini, in jo pretrgal na dvoje. — Nikar ne nori, so mu zaklicali drugi, saj vendar ni treba, da trgaš. — Da, se je nasmehnil Sapotnik, saj prav za prav res ni treba. Potem je vzel otroka, ga položil na slamnjačo, ga razvil in razodel. Ogrnil ga je v svojo srajco, toda to je bilo premalo, mali je bil očitno vajen nekaj več obleke. Florjan je snel s klina nad posteljo še svoj pražnji suknjič in ga vanj zavil. Toda povoji, kje bi človek iz-taknil sveže povoje v kasarni samcev iz cementarne? Pa se je zganilo eno izmed zijal, ki so stala tam okrog in s tihim posmehom spremljala ves čudež. Mož je privlekel stare vojaške ovijače iz svoje skrinje in mali Sapotnik, ki mu nerazumno mati niti imena ni sporočila očetu, je med vseobčim navdušenjem dobil tako prvo paradno uniformo med kameradi na Njivi. Toda imeti otroka pri hiši, se pravi, imeti opravka od jutra do mraka, imeti skrbi do jutri in pojutrišnjem in do konca sveta. S takšnimle majhnim pam-žem je resda križ: špirita, z vodo pomešanega, kadar ga s štrukljem vred pijo fantje ob sobotah in nedeljah, mu skoraj ne kaže dajati, črna kava, kakršno si kuhajo za zajtrk, za malico in večerjo, je za takšnegale otroka, ki še prav za prav rase, tako rekoč premalo redilna. Najboljša bi bila v resnici še skodela mleka, ampak kje boš na Njivi dobil takšne reči? Na koncu pa se je izkazalo, da so Niiv-čahi vendarle fantje od fare, teleban Sa-lamon sam se je ponudli, da skoči v kolonijo h Kovačici in jo zaprosi, če ga ima kapljo pri hiši. In ni potekel dober čas, ko jo je primahal nazaj s prav takšno ploščato steklenko v roki, iz kakršnih pijo otroci mleko, starci pa špirit in z lično gosposko dudko na nji. Hej. to je bilo ploskanja in navdušenja na Njivi kakor še svoj živ dan ne! Samo Florjan Sapotnik skoraj ni črhnil nobene. Ves vase potopljen se je prestopal okrog, na ustih mu je vztrepetaval plašen, tuj smehliai O. ti moj liubi bog, koliko se lahko naenkrat zgrne življenja na človeka. Hodiš, živiš, dihaš, delaš, nič ti ni od vsega, potem pa nenadno, kakor da bi bil padel prevelik kamen v drobilnik: golta, hrope, škrta, kamen ne gre nazaj. Nič ne pomaga, skloniti se moraš v lijak, s svojimi rokami, s svojo muko ga moraš izvleči nazaj. Da, tako je tam, kjer stroju strežejo ljudje. A človek sam — mar ni njegova usoda podobna skoraj na las? Mar ni človekova duša kakor drobilnik pod kamnolomom. Pade ti smet v oko — kaj bi s tem? Izmaneš jo, pustiš jo, da se ti sama izmane. A pade ti kamen na dušo — in na veke si pokopan. Zakaj duša in kamen — to so težke reči in do danes menda še sam ljubi bog ne ve, katero od obojega je prej pogrezal na dno. Če človek premisli prav za prav — kaj je blaznost in kaj je razum? Včasi se nam razum zazdi blazen in blaznost je pogostokrat nenavadno razumna. Nisem neumen, pravi pameten človek, da bi v ogenj hodil po kostanj. In v resnici sem že videl norega človeka, ki je planil v gorečo hišo, da bi rešil svojega otroka. Razum je bloden in pust, kakor so blodne in puste vse koristne reči, blaznost pa je skeleča in težka, kakor sta težka življenje in smrt. Če ste že kdaj opazovali človeka, kako je znorel, boste morda verjeli, da je blaznost samo razum, ki mu nekaj ne pride več na misel, razum, ki je izgubil spomin. dalje DNFVA NP PO VF NORE NA mJVA Na svojem vlastelinskem gradu v Gredicah je umri pesnik hrvaškega Zagorja pripovednik Ljuba Babič-Gjalski, utemeljitelj realizma v hrvaški književnosti. Babič-Gjalski ki ga smatrajo za nadaljevalca literarne tradicije Avgusta šenoe, se je učil pri ruskih pisateljih in je ustvaril hrvaškemu lepemu slovstvu romane in novele, ki so napolnili 27 zvezkov. Naro-dil se je 1854, literarno je pričel delovati ko mu je bilo 19 let. V zadnjem četrtsto-letju svojega zatišnega življenja je napisal samo eno večjo novelo. Značilno zanj je, da je do zadnjega spremljal s simpatijami nove toke v domači književnosti, čeprav se je že davno izločil iz aktivnega slovstvenega udejstvovanja. ks ZAROTA ZOPER SVET ESSAD BEG NADALJEVANJ)«. AVORIZIRAN PREVOD G Naslednji prav tako važni oddelek ČeKe je bil gospodarski oddelek. Naloga tega edinega nekrvavega oddelka je bila skrb za duhovni in telesni blagor Cekinih članov. V P letib blokade, ko so gla-dovali voditelji sovjetske države, tudi Čeka ni mogla lahko dobiti potrebnega živeža. Sicer pa je razpolagala z bistveno boljšimi sredstvi nego kate- Urakoli organizacija v sovjetski državi. Ves zaplenjeni živež, pa tudi čevlji, obleke, perilo in kožuhi, vse je bilo razdeljeno med čekiste. Tudi lastnina umorjencev z vsem, kar so imeli pri sebi, je prešla navadno v uporabo gospodarskega oddelka. Samo ena grozotna izjema je bila dovoljena: zlati zobje v ustih usmrčenih razrednih sovražnikov so postali last eksekutorja ali preprostejše izraženo krvnika. Gospodarski oddelek ■ je prehranjeval čekiste po posebni shemi. Na prvem mestu ni bil vodja Čeke, ampak rabelj, najvažnejši delavec v hiši. Krvnik je smel pred svojim delom, pa tudi po njem zahtevati vsako sladčico, delika-teso in poljubno množino alkohola. Celo kokain in druga opojna Sredstva so mu bila na razpolago. Če bi rabelj stavkal, bi zastalo vse delo. Tega se je krvnik dobro zavedal in se je temu primerno obnašal. Pa tudi drugi čekisti so morali biti hvaležni gospodarskemu oddelku. Tako imenovana Cekina porcija je bila največja in najboljša v vsej Rusiji. Telesni blagor pa ie seveda za razredno zavednega revolucionarja samo vrednost nižje vrste. Važnejše so duhovne radosti, ki jih nudi boljševiški obstoj čekistom. Tu je sovjetska vlada energično ukrenila, da se materialno uboštvo omili z bogastvom duhovnih darov. Tudi za to je moral skrbeti gospodarski oddelek. V vsaki še tako maihni Čeki so se ustanovili klubi in družabna društva, ki so morda najstrašnejše v zgodovini Čeke. Po najgrozovitejšem delu, ki ga more človek opraviti, po aretacijah in umorih, po izvršitvi številnih duševnih in telesnih mučenj, po običajnih eksekuci-jah in ustrelitvah. z eno besedo: po izvršenih nalogah pravega čekista so se zbrali junaki dneva v prostorih kluba ter so se zabavali. V enem kotu je imela sejo strankina celica, ki je bila v vsaki Čeki, v drugem kotu pa je prešteval rabelj čez dan prislužene zlate zobe. Nekoliko v stran se je zabavalo nekaj intelektualnih sodrugov o vprašanju delavskih stanovanj na Angleškem. Včasi je poiskal gospodarski oddelek tudi prave umetnike. Čekisti so pobožno poslušali pesmi in zvoke, malo zde-hali, duševno pa so se čutili vzvišene. Najvažnejša naloga kluba je bila, da so se vršila v njem predavanja, s katerimi so učeni funkcionarji sem pa tja napadli čekiste. Natančno organizirano življenje, ki je obsegalo vse njih delo in zabavo, je kmalu spremenilo čekiste v posebno kasto. Gospodarski oddelek pa ni samo skrbel za družabno življenje čekistov, izdajal je tudi posebne Cekine liste in časopise in so bili razširjeni skoraj izključno med čekisti. Objavljali so Cekine ukaze in uredbe, dolge teoretične članke o smotrnosti terorja i. dr. Ti listi, tiskani na slabem papirju in pisani v slabem jeziku, so najboljši material za oceno notranjega obrata čeke. Zadnji in najgrozovitejši oddelek Čeke se je nedolžno imenoval: »Poveljnikov oddelek«. Poveljnik Čeke je vsestransko zaposlen ter je moral vladati z železno strogostjo. Njegov oddelek je bil razdeljen v tri pododdelke. Poveljnik službe je bil istočasno zapovednik straže in vodja osebnega oddelka. Njemu je bilo podrejeno celotno osebje Čeke, stražniki, kuharji,' pisarniške moči in jetniki. Tretji pododdelek, ki ni imel posebnega imena, je bil po svojem grozovitem značaju zelo poznan. Njegov poveljnik je bil odgovoren za izvršitev smrtnih obsodb. Niemu so bili podrejeni krvniki smrtne kleti, prevozna sredstva za mrliče ter vsa ceremonija ekse-kuciie. Za krvnike so bili izbrani posebno brutalni strankini člani. Rabelj je moral biti človek brez živcev in občutja, imeti pa je moral tudi zagotovilo, da bo za svoje delo do smrti preskrbljen. Po določenem številu eksekucij mu je moral komisar preskrbeti dobro mesto v sovjetski upravi. Položaj kleti, kjer so morili, je bil skrbno izbran. Med eksekucijo so stali pred vrati tovorni avtomobili. Ropot motorjev naj bi zadušil strele pa tudi klice žrtev. Tudi pot obsojenca v klet, kjer so večinoma postrelili žrtve nage, je bila podrejena poveljniku. Za mno-žestvene usmrtitve, ko so bile kleti premajhne, je moral poveljnik poiskati izven mesta pripraven prostor in poslati tja primemo število čet. Matematična preračunjenost boljševikov se kaže posebno pri tem oddelku. Tu so bili n. pr. posebni uradniki z napisom »upravniki mrliških transportov« i. dr. Teroristične .procedure je bilo konec, ko je žrtev zapustila klet ali če jo je poveljnik, kar pa se je zgodilo redko odvedel v splošno jetnišnico ali v koncentracijsko taborišče. Ta organizacija Čeke s kolegijem' na čelu in s petimi oddelki je bila izvedena v vseh Čekah. Na prvem mestu je bila moskovska Čeka ali glavna čeka narodnih republik v Moskvi, Kijevu, Tiflisu in drugod. Potem so prišle gubernialne in okrožne čeke. Poleg tega so bile razne poklicne čeke kakor vojaške, frontne, želez-ničarske in druge. Po večjih mestih pa tudi revirne čeke. Ta razpredelitev dela je omogočila, da je mogla Čeka navzlic revolucionarnim zmedam v prvih letih sovjetske vlade vsak trenutek poiskati tega ali onega prebivalca med milijoni ruskega prebivalstva. V času vojnega komunizma je bila Čeka edino sovjetsko podjetje, ki je brezhibno delovalo. Tako je bilo v Kievu 1. 1921. kar šestnajst ček.12) Vsaka izmed teh ček je bila organizirana po opisanem sistemu. Imela je torej vsaka svoje poslopje, svoje kleti in svoje krvnike. Vse skupaj pa so bile marljivo na delu: uničenje razrednega nasprotnika. Ni čudno, da se je v Kievu 1. 1921. ta naloga skoraj popolnoma posrečila. D A L ' E 12) Nilostonski: istotam. PRIVODNIK (PILOT) G. F. H N D ČUDOVITO ŽIVLJENJE IN DELO GLASBENEGA VELIKANA L. M. ŠKERJANC P red 250 leti 23. februarja se je rodil v mestu Halle eden največjih glasbenikov, ki jih pozna glasbena zgodovina vseh dob, Georg Friedrich H a n-d e 1. Njegov pojav v svetovni glasbi je brez primere močan, enako zanimivo in pestro pa je bilo tudi njegovo življenje. Ker ga šteje ves kulturni svet med najboljše in najpomembnejše sinove, katerih talent je pripomogel največ do napredka pa tudi do sporazuma in sprav-ljivosti med narodi, naj se ga spomnimo tudi Slovenci. Halle ob Saali je danes mesto z 200.000 prebivalci. Pred 250 leti je bil to že tudi pomemben kraj z univerzo, številnimi knjižnicami, slavnim rdečim stolpom, stolnico, Marijino cerk^jo in znamenitimi gradovi v neposredni bližini. Pripadalo je knezoškofiji magdeburški in z njo kneževini saški; po westfalskem miru, ki je zaključil tridesetletno vojno, pa je prešlo v last brandenburškega kneza in saški knez se je preselil na sosedni grad Moritzburg. V njegovi službi je bil Hand-lov oče Jurij, ki je bil po poklicu padar in ranocelnik ter si je v tridesetletni vojni pridobil toliko izkustva, da je stopil kot dvorni kirurg in obenem komorni sluga v službo saškega nadvojvode Avgusta, po čigar smrti ga je tudi naslednik Johann Adolf obdržal. Kot 63 letnik in v polni moči se je v drugič poročil s 30 let mlajšo Dorotejo Taust, hčerjo pastorja iz Giebichsteina, potem ko mu je mnogo let prej umrla prva žena in so pomrli tudi vsi otroci iz prvega zakona. Druga žena mu je kmalu rodila prvega sina, ki pa je že takoj po rojstvu umrl, ter leto dni kasneje drugega, ki mu je bilo sojeno, da bo postal eden največjih glasbenih genijev vseh dob in narodov. Temu otroku sta sledili v kratkih presledkih še dve hčeri, katerih ena je kmalu umrla, druga pa se je poročila z doktorjem prava Michelsenom in živela še dolgo v rodnem kraju. V domači hiši je mladi talent doraščal kot drugi otroci. Toda kmalu se je pokazalo čudovito nagnjenje k glasbi in deček ni moeel od instrumentov, ki jih je po naključju dobil v roke. Oče temu ni bil naklonjen. Rajši bi bil videl, da bi se oprijel prijemljivejšega in po njego- G. F. HANDEL vem mnenju zanesljivejšega študija, zato je kar moči oviral razvoj sinovega talenta. Le na skrivaj in s potuho tet se je deček v podstrešni sobici vadil na klavirju, čigar tenki ton ni nesel skozi zidove. Navzlic temu vse prej kot sistematičnemu študiju se je njegova spretnost v igri na klavir tako presenetljivo razvijala, da je bil v nežni mladosti že dorasel virtuoz. Takrat je bila gojitev glasbe na knežjih dvorih domača tradicija in vsakdo, ki jj? hotel kaj veljati, si je držal stalno kapelo ali orkester za svojo zabavo, pa tudi za resne koncertne prireditve in za spremljavo pri službi božji. Tako je imel tudi saški knez svoj orkester na gradu VVeissenfels, 35 km južno od mesta Halle. V Weissenfelsu, ki je bil znaten trg, je bil nečak Handlovega očeta komorni sluga kneza in tako se je zgodilo, da je mladi Handel često prišel v ta kraj. Tam je njegovo zanimanje veljalo pred vsem dvornemu orkestru in godbeniki so se kmalu seznanili z njim in spoznali v njem velik talent. Dopustili so ga k vajam in koncertom in nekoč je zaigral poigro pri službi božji tako presenetljivo dobro na orgle, da je postal nanj pozoren sam knez. Dal je poklicati k sebi mladega organista in njegovega očeta, ki pa je odločno zavrnil knezov predlog, da bi se mladi talent posvetil izključno glasbi. Slednjič se je le dal pregovoriti, da se sme vsaj učiti glasbe poleg gimnazijskega študija in dal ga je v šolo tedaj v Halle slovitemu skladatelju Zachowu. V študijsko dobo spada njegovo prvo potovanje iz domačega mesta v Berlin. Berlinski dvor je bil posebno znan po glasboljubivosti kneza Friderika III., ki je postal kasneje kralj Friderik I. Ta je bil izredno naklonjen glasbi obenem s soprogo Charlotto in na tem dvoru so se shajali najpomembnejši takratni glasbeniki. Vodilno besedo je imel Italijan At-tilio Ariosti, dober skladatelj, ki je kom-poniral priložnostne skladbe za dvor. obenem pa vodil dvorni orkester. K njemu se je zatekel mladi Handel in Ariosti je komaj 12 letnega dečka sprejel s prijaznostjo ter mu dal dokaj nasvetov in naukov iz svojega bogatega izkustva. Opozoril je nanj tudi kneza, ki se je takoj ponudil, da prevzame vse stroške nadaljnje Handlove izobrazbe. Toda tudi topot je oče odbil spoštljivo, a odločno in deček se je vrnil v rodni kraj. Tam mu je oče kmalu umrl in mladenič je ostal zvest očetovi želji, končal je gimnazijo in se vpisal kot študent prava na univerzo. V tistem času pa je halleška stolnica iskala dobrega organista, ker se je dotedanji, po imenu Leporin, docela zapil in so ga morali odstaviti. Že dotlej ga je cesto zastopal mladi jurist in njegova nadarjenost je padla v oči tudi cerkveni oblasti. Dasi je bil Handel luteranec. je vendar dobil razpisano mesto in plačo z utemeljitvijo, da ni bilo najti drugega. Bil je nastavljen za dobo enega leta na poskušnjo. Po preteku te dobe pa se je premislii in se odpovedal nadaljnjemu službovanju. Vleklo ga je v večje in kulturno pomembnejše kraje, kjer bi se mogel temeliiteje izpopolniti in svoj talent, ki ga je že doslej pokazal v mnogih kompozicijah, do dna razviti. Njegova odločitev je padla na Hamburg. Handel si je poiskal službo v Hamburgu v opernem orkestru in zavzel mesto početnika pri drugi violini. Kmalu pa se je izkazalo, da zna z uspehom nadomeščati tudi kapelnika. ki je takrat dirigiral izza klavirja. Imel je srečo, da je naletel takoj na dobreea in izkušenega prijatelja Johanna Matthesona. To je bil univerzalen glasbenik velikega znanja in zvez. Nastopal je v operi kot pevec in dirigent, obenem pa je napisal lepo število knjig, iz katerih nam je najbolj postal znan takratni način izvajanja glasbenih del sploh. Mattheson je mladega Handla v marsičem poučil, privedel pa mu je tudi privatnih učencev in uvedel ga je v višje kroge, kjer je bil sam vedno dobrodošel. Toda prijatelja sta se sprla zaradi neljubega incidenta, ki je nastal pri uprizoritvi Matthesonove opere »Kleopatra«. Mattheson je v tem delu igral Mark Antonija ter je imel na odru umreti pol ure pred koncem opere Dotlej ga je redno pri dirigentskem pultu zastopal Handel in Mattheson je imel navado, da je po odrski smrti prišel v orkester in sam vodil opero do konca. Nekoč pa se mu Handel ni hotel umakniti in to je dalo povod za prepir s klofutami, nakar sta se kar pred gledališčem dvobojevala. Handlu bi kmalu trda predla, kajti Mattheson je bil tudi v tem izkušenejši; toda»na srečo se je nasprotnikov meč zlomil ob kovinskem gumbu Handlovega suknjiča in na las je ušel smrti. Vendar sta se nato kmalu pobotala in ostala najboljša prijatelja, in Mattheson je nastopil kot pevec tudi v Handlovih operah. Stari Keiser ni imel več pravega veselja s komponiranjem in zato je zaupal naročilo nove opere mlademu Handlu, ne sluteč, da mu bo v njem vzrasel najhujši konkurent. Res se je mladi Handel z vnemo lotil dela in v kratkem je oddal opero Armido, ki je doživela velik uspeh ob premieri 8. januarja 1705 ter tudi pri nadaljnjih reprizah. Tej operi je sledila še »Nero« in nato dvojna opera »Florin-do« in »Dafne«, ki ju je naročil že Kei-serjev naslednik Sauerbrey. Keiser je med tem uvidel nevarnost, ki mu je pretila od mladega leva in v naglici je kom-poniral sam operi »Almira« in »Nero« z istimi besedili kot Handel ter ju stavil na repertoar, istoimeni Handlovi deli pa odstavil. Toda leto potem je napovedal bankrot in izginil iz Hamburga, da ne bi moral odsedeti svojih dolgov v ječi (takrat so zapirali neizterljive dolžnike v tako zvani stolp dolžnikov). Pa tudi Handel je zapustil Hamburg in se iz znati-željnosti napotil v Italijo, domovino operne glasbe. Slutil je. da bo tam izpopolnil svoje znanje do kraja in tjakai ga je vleklo. Vnanji povod njegovega potovanja v Ttaliio ni docela jasen, vsekako pa je neizpodbitno da ga ie pri tem pro-težiral toskanski princ Giovanni Gaston de Medici, drugi sin velikega toskanske-ga kneza Cosima III. In tako najdemo mladega Handla v začetku leta 1707 v Italiji. Tri leta je ostal v Italiji, skrbno iskal vplivnih poznanstev in zvez, vestno in z odprtimi očmi in srcem sprejemal va3e vse, kar mu je Italija nudila z odprtimi g g 3 rokami. Po vrsti se je mudii v Firenzi, Rimu, Benetkah in Napoliju ter se v vsak kraj, razen v poslednji, spet znova povrnil. Povsod so ga sprejeli z veseljem in prijaznostjo. Sprejet je bil v najboljšo družbo, posebno v Rimu, kjer so ga prijatelji uvedli v umetniški krožek Arkadijcev, ki je združeval ljubitelje vseh umetnosti, posebno pa glasbene, in kojega člani so si nadeli vzdevke iz grške mitologije, zasledujoč renesančne ideale. Povsod so se mu odpirala knežja vrata in stopal je od uspeha do uspeha. V Benetkah je šla čez odrske deske njegova opera Agrippina konec leta 1709 z nepopisnim uspehom. Očividec piše, da so poslušalci besneli od navdušenja, Vsak najmanjši odmor v glasbi so izrabili za vzklike: »Viva il caro Sassone!«, »Naj živi dragi Saksonec!« S to opero je Han-del na mah zavzel vse postojanke v Italiji in dokazal, da si je privzel v Italiji vsega, kar se je tu dalo priučiti. Kot zrel mojster je zapustil Italijo, ki je bila zanj torišče velikanskih triumfov. V Benetkah se je bil seznanil s hannoveranskim in angleškim plemstvom in se odzval njihovemu vabilu. Prijateljstvo s skladateljem Agostinom Steffannijem, ki ga je priporočil hanoveranskemu knezu, je biio odločilno in sklenil je stopiti v službo knežjega kapelnika. Toda takoj po nastopu službe si je izprosil dopust in se podal najprvo v rodno mesto, da obišče iskreno ljubljeno mater. ,Od tam je odpotoval v Diisseldorf in odtod, bogato obdarjen, preko Holand-ske v London, kamor ga je bilo vleklo že poprej. Tu je stopil kaj hitro v stike z njemu koristnimi vodilnimi krogi. Pred vsem z ravnateljem opere, Aaronom Hilom, ki je zanj napisal besedilo opere »Rinaldo«. V 14 dnevih je bil Handel gotov in Rinaldo je šel na oder. Uspeh je bil orjaški. Pa tudi na dvor si je priboril dostop s svojim virtuoznim obvladanjem klavirja. Kraljica Ana je bila velika ljubiteljica glasbe in sama dobra piamsti-nja, obenem pa lastnica najčudovitejšega instrumenta. Pa tudi sicer ni manjkalo v Londonu ljubiteljev glasbe iz najrazličnejših slojev. Tako je neki prodajalec premoga, ki je čez dan ponujal kurivo po ulici, na večer slekel svojo delavsko suknjo in se prelevil v najradodar-nejšega ljubitelja elasbe. Nad svojim premogovnim skladiščem si je bil sezidal veliko koncertno dvorano, kjer so se vsak četrtek sestajali najboljši virtuozi mesta in koncertirali. Ta možak, ki se je imenoval Thomas Britton, je bil obenem vnet zbiratelj knjig in dober igralec na violo da gamba, godalu, ki je takrat obvladovalo svet. Kje je pri nas premogar, pa najsibo tudi premogar višje vrste, dejal bi, premogovna družba, ki bi se mogel izkazati s tako ljubeznijo do kulture? Handel pa se je le moral vrniti v Han-nover pogledat po službi. Ta opravek ga vidno ni veselil in kmalu ga je gnalo spet nazaj v veliko, milijonsko mesto, kjer je bilo tako veselo in kjer je bilo toliko zanj in za njegovo umetnost navdušenih! Prelomil je pogodbo, ki ga je vezala na han-i;overanski knežji dvor in ušel nazaj v London. Tu ga je čakalo pestro življenje. Skora-poniral je odo v počastitev rojstnega dne kraljice Ane, ki mu je v znak priznanja zagotovila letno plačo 200 funtov šter-lingov, kar je bil za takratne čase lep dogodek. Obenem mu je priskrbela naročilo za Te Deum in Jubilate v proslavo utreškega miru, s katerim se je končala 13 let trajajoča španska nasledstvena vojna in ki je prinesel Angliji koristi. Da-si je bil Handel takrat že inozemec, vendar se mu je posrečilo s protekcijo kraljice, da je bilo delo njemu naročeno. Dovršil ga je v navdušenje vsega angleškega naroda in prvo izvajanje je bilo 7. julija 1713. Iz prijetnega življenja ga je nenadoma vzdramila smrt kraljice Ane, ki ji je sledil na prestolu baš njen najožji sorodnik, hannoveranski knez Jurij, v čigar službi je bil Handel pred pobegom v Anglijo in od katerega si torej zaradi svojega preloma pogodbe ni mogel nič prida obetati. Toda kralj Jurij I. očividno ni zameril Handlu njegovega besedolomstva . Legenda pripoveduje, da se mu je Handel prikupil s tem, da je za kraljev izlet po reki Temzi skomponiral celo uro trajajočo serenado, ki je kralju tako ugajala, da je nezvestemu skladatelju odpustil. Med tem je kralj ustanovil leta 1719 operno akademijo (Royal Academy of music), nekakšno delniško družbo, koje namen je bila gojitev italijanske opere. Poslovni vodja podjetja, pri katerem je bil kralj sam ustanovni delničar, je bil Švicar Heidegger, prebrisan in neugnan trgovec, umetniško vodstvo pa je dvor poveril mlademu Handlu. Prvo njeeovo naročilo je bila pridobitev primernih opernih solistov in v to svrho se je spet odpravil na celino. Njegov cilj je bil Draždane, kjer so bile baš slavnosti ob priliki knežje poroke in kjer se je nadejal, da bo najlažje našel primerno osebje za svoje gledališče. Tudi topot ni pozabil matere in je prebil pri nji nekaj dni. Ko je zvedel takrat še skoraj nepoznani Johann Sebastian Bach, njegov največji sovrstnik, da se Handel mudi v Halle, se je sam napotil, da se seznani s slavnim rojakom. Toda Handlu očividno ni bilo toliko na snidenju s še neznanim kantor-jem in odpravil se je iz mesta nazaj v novo domovanje baš na dan Bachovega prihoda. Velika glasbenika se nista nikdar sešla, dasi sta bila rojena v presledku komaj 4 tednov in v neposredni bližini. DALJE MV , izooloških vrtovih izkazuje ob. UVi činstvo svojo naklonjenost naj-■uv fl 'bolj slonom in opicam, mogoče jBT^H še levom in kakšnim drugim zve. rinam mačjega rodu. Vse ostalo opazuje z bolj ali manj raztresenim pogledom. in jo smatrajo za tako sveto žival, da ni inenda še nobena padla po zaslugi lovskega orožja. Sicer je pa uimljivo, da ji površni obiskovalci londonskega zooja ne posvečajo posebne p&žnje. Tak in nima zunaj prav nobene elegance, ki običajno odlikuje To trditev, ki je morda malo preveč posplošena, postavlja neki živaloslovec v znani aniglešlki reviji in v dokaz navaja silno rediko vrsto antilope, ki jo ima na vsem svetu samo londonski živalski vrt v enem primerku, a ji občinstvo ne izkazujte posebne pozornosti. Malo je bilo po-tovalcev ali lovcev, ki bi videli to antilopo v presti naravi. Znanost jo imenuje »iudoreas taxioolor«, domačini pa »takin« druge antilope. Zadostuje, da vržemo pogled na priloženo sliko, ki predstavlja takina oziroma takinko londonskega 2i-' valskega vrta. 121etno samico, ki so jo ujeli še čisto mlado v gorovju Junana. V gorovju severnega Asama, Kansuja, Junana in Šečuana živi namreč takinji rod, iti je popolnoma azijska oziroma kitajsiso-tlbetska žival. ' Trap te živali spominja malo na mulo in malo na govedo, koža. ji je rumena, oranžna ali rjava, glava je pokrita s črnimi dlakami. Samec je oborožen z no. gočniimi rogovi, ki so na dnu često tudi čevelj debeli, samice so slabše oborožene, kakor vidimo tudi na naši sliki. Noge so trde in imišičaste, kar nam že samo pri. poveduje, da je žival v goratih krajih dc. ima. živi najrajši v nepreglednih gorskih 'pragoedih omenjenih dežel, ljubi tudi gor. ske pašnike, a se redkokdaj povzpne nad višino 3000 m. Skoraj odveč je omeniti, da se preživlja samo s travo in da je popolnoma nedolžna žival, čeprav je zunaj, videti malo divjaška. Neki raziskovalec ki je imel redko priložnost, da vidi majhno čredo takinov v Kansuju, pravi, da spominja samec na velikega vepra, na vepra, ki ima namestu čekanov rogove kot orožje. V splošnem živi takiu v dvojicah, zelo redke so majhne črede petih do desetih živali. Čeprav ga domačini ne lovijo, ker ga imajo, kakor rečeno, za sveto žival, je vendar zelo plašljiv. Skoraj nemogoče mu je priti v bližino. Ce upoštevamo še to, da živi v težko dostopnih in malo raz. iskanih ozemljih, potem bomo razumeli, zakaj se žival tako redko pokaže očetn raziskovalcev. Zato ne vemo niti nič podrobnejšega o njenem življenju v divji naravi. Samica v londonskem živalskem vrtu nam daje sklepati, da gre za povsem miroljubno žival, ki jo je morda malo težko udomačiti kakor jaka iz istih kra. jev, ki kaže precej sorodnosti s takinom. V ostalem pa si zoolotgi še danes niso .povsem edini, kam naj to žival uvrstijo, še nikoli niso videli kakšnega njenega okostja, zunanji videz pa lahko vara. Takinova glava je n. pr. zelo podotraa glavi gnuja, zanimive afriške antilope. In ta videz je največ pripomogel, da so tudi taklna uvrstili v antilopsko družino. »HODI!« če služi posel zvesto sedem let, mu nihče ne reče; »Hodi!« za nepremišljeno besedo. če pa služi žena zvesto možu in otrokom sedem krvavih let, ni redka poslovilna beseda »hodi!« za malenkosten prestopek. Toda ona ne pojde. V tihem delu ji razjeda bol trpke dni. ki jih vdano prenaša. Čez štirinajst let se ne upa gospodar napoditi posla, ženo pa brez nadaljnjega spodi; »Hodi, kača!« In spet ne bo šla — tako dolgo, dokier je ne odneso mrtve. Nešteto let se je mučila v domu kot tiha senca brez lastne sreče za srečo drugih. Ko ji pa ugasne bol — je v domu praznota. Mož jo kliče, otroci ihte za njo. Nihče, je ni napodil z objestnim »hodi« in vendar je šla od njih! In če bi se vrnila? Spet bi romala čez Golgoto — in spet bi prežal v vseh kotih »hodi!« nanjo-- P $ $ ZIMSKI DAN (Izrezanka) IZ „M I N I A T U R" MARIJANA zELJEZNOVA-KOKALJ CVETKE V PODSTREŠJU Iz .lovske sobe je pogled na dve mansar- . di s cvetkami. Kdo stanuje tam, ki ljubi cvetje? Ali je srečen v podstrešni sobici? Ne vem. Tudi pred okni bogatašev je cvetje. Pa niso srečni. Ali ljubijo cvetje? Ali sem srečna jaz? Na mojem oknu so tudi cvetke. Zakaj? Ker ljubim tiho lepoto — in čutim osamljenost cvetja in svoje duše — v vrtoglavici življenja — kot sorodstvo in nem odtenek večno lepega ne-občutja prirode ... ŽENSKA — KAMELEON V bolnici v Kansas-City živi Edith Perrv, ki se ji polt vsak dan spremeni, prehajajoč od modrine v škrlat in od rdečine v rja\i-no. Njen izredni primer proučujejo strokovnjaki za kožne bolezni. Ko so preiskali bolnico, ki ima venomer visoko temperaturo, so zdravniki za prvo silo ugotovili »kemično dermatito«. Domnevajo, da omenjeni pojav povzročajo kemične snovi, ki jih je Edita morala použiti. Kedaj bi se bilo to zgodilo, pa ona nič ne ve. k IZ LITERARNEGA SVETA MILAN VUKASOVIČ S«a goriškega Slovenca Stibila-Vukaso-viča, rojen 9. i. 1882 v Beogradu, je inže-njerski major-invalid. V dobi begunstva med vojno je sodeloval pri pariški smotri La Patrie Serbe. Pomagal je Lebes-gueu in Bretanu pri prirejanju dveh zbirk ženskih in ostalih srbskih narodnih pesmi. Od 1918—1921 je poslušal predavanja na Sorboni, poleg katere je imel Restau-rant International. Ko sem bival v Parizu, mi je včasi razkladal svoje načrte, kako bo restavrant preobličil v nekako lite-rairno središče. Po imenu sem ga poznal že prej. Saj je v Lj. Zvonu 1911 P. Albrecht poročal o njegovih Basnih, poudarjajo« avtorjev fini okus in zelo zadovoljivi vtisk, ki ga pušča knjižica v čitatelju. L. 1914 je objavil novo delce: Sto b a-s a n a. Pripovedke iz vojaškega življenja, Moj g a v r a n, je M. Pretuar v Lj. ZvonD 1924 označil kot lahko štivo, med katerim se odlikuje povest »Ranjenec«. Podobno poročilo sem bil menda že jaz sam priobčil 1. 1923. v Jutranjih Novostih,* ki jih je urejal I. PodrŽaj. O sto malih tra-gikomedijah, dramah in pripovedkah, Kroz život, sem v Lj. Z. 1926 omenil, da so posamezne edinice izšle prvotno v francoščini po zaslugi Ph. Lebesguea, ki je pozneje še dajal prevode iz Vukasovi-ča, n. pr. v Revue bleue. V istem letniku Lj. Zvona sem ocenil pesmi v prozi, M u-zika vremena, kot najboljšo Vukaso-vičevo dotedanjo mojstrovino. Neznana mi je ostala mladinska knjižica životinjsko carstvo (1926), ki jo je ministrstvo prosvete priporočilo za poklanjanje ob izpitih, prav tako tudi pripovedke B e p, Kako i Ko (1931), nagrajene s Kolarčevo ustanovo. Neznane so mi nadalje Pripovetke i basne (1933), ki jih je odlikovala Akademija Nauka. Ugodno se je izrazil o Vukasovieevih pisateljskih sposobnostih dr. I. Pregelj v Domu in Svetu. Takoj v po-četku sta ga v ožji domovini priznala Jovan Skerlič in Jaša Prodanovič. Sedaj je pričel založnik J. Dželebdžlč v Beogradu izdajati Vukasovičeve zbrane spise. Od 6 pripravljenih zvezkov je letos izšel prvi: Srž ili igra kosturova s francoskim posvetilom »A mon cher ca-marade Marc«. Obsega šest spominov iz rane mladosti. »Bogo-odičina ljubav« nosi pečat freudizma: pobožnost otrokova se pokaže za čutno, polteno nagnjenje do Brezmadežne. Ker svojci ne razumejo dečkove zamišljenostl, ga oče — ta še najbolj' prav sluti sinov položaj — pošlje tf «0 'O Milanu Vtikasovldu je pisal dr. A. P. v omenjenem dnevniku dvakrat in sicer: Milan Vukasovid Jlf It. 1S3 od 15. "VIT. in M. Vukasovid, Moj gavr&o J. N. 5t. S39 od 3'JL 51. — Op. ar. MILAN VUKASOVIČ dobremu prijatelju ob planinskem jezeru (lahko si mislite Bled), češ, zrak, priroda, stalni stiki s starim modrijanom bodo pustili mladeniču neizbrisne sledove. Ob njegovi roki in nadaljnjih štirih prijateljih, za katere mu da očetov znanec priporočila, skuša mladenič razvozljati uganko življenja, kakor je že iskal smisel našega bivanja na zemlji v »Muziki vremena«. Vendar tokrat ubira pisec zamolkle strune. V Dantejev6kem prividu riSe prikazni, ki se podijo in se jašejo skozi vesolje: glupe množice brez individuallzma, brez osebnega stremljenja. Ostro nasprotje s pesnikom, ki se ozira po novih potih. Kako bi pojmil življenje v njegovih najglobljih izvorih? V grozljivih prizorih švigajo mimo nas — neimenovane — filozofske etru je': indska osvoboditev duha od telesnosti, Du Bois Raymondov »ignora-mus et ignorabimus«, determinizem Ltd. Vsa pripoved se ovija v mrko turobnost, nad vsemi prizori plove porogljiv pesimizem. Ali na koncu (»Povratak«)se simbolično pokaže jutranje sonce, spoznanje: »Prerajam se v svetlobi in čutim celo z najmanjšim deličem vsega svojega bitja, da je najvišji smoter življenja vseh nas: stalno stremljenje k višinam in k odkrivanju nedoznavnih lepot in veličin največjega božanstva vse časov — zavesti« (149). Podobno je Se rekel poprej: Bez evesti nema sreče (130). Knjiga se množicam ne bo prikupila, čeprav ima toliko vizijonarnega na sebi. Pretežka je. Premalo dejanja, preveč opisov. Kdor pa je dovzeten za mozganje in modrovanje, bo imel dovolj prilike, da zadosti svojemu nagnjenju. Nekatere slike se mu bodo neizbrisno začrtale v spomin, na priliko prizor ob drevesu življenja, ples okostnjakov in še druge. A. Debeljak. IVERI TEHNIČNI OBZORNIK SKRIVNOST NIHALNIH OSI Zahteve, ki iih stavimo na moderno vozilo, so Čedalje bolj mnogostranske, tako da si včasi v tehničnem pogledu vprav nasprotujejo. Saj se. vzporedno z naraščanjem hitrosti majhnih in srednje velikih avtomo- Svetli razumi težijo vsekdar za antitezo in paradoksom; saj zares nisi videl lica tega sveti, če nisi spoznal, da je to Janu-eovo obličje. Za nekoga je samota zdravilo, za drugega otrovilo. Kdor venomer hlasta po zabavi, nosi dolgčas v sebi. Prenagli . pušča za seboj možnost za srečo. SI. 2. stvu. Moderno vozilo mora vzdržati prožno vožnjo po mestnih ulicah ter naglo, 90 do 100 kilometrsko prožno vožnjo po neglad-kih deželnih cestah, z mnogimi ostrimi ovinki in vzpetinami. Toda pri togih oseh in mehkih vzmeteh, ki so dozdaj prevladovali, se pri vožnji na ostrih ovinkih ter pri izogibanju nagne vozilo ter vztraja delj časa le na stranskih kolesih. Tako preide vozilo v položaj, ki se ga vsak vozač najbolj boji. Da bi zvečali sigurnost in udobnost vožnje, so skušali doseči tehniki prožnost, ki ne bi imela zlih posledic togih osi, pritrjenih na mehkih prožnih peresih. Skon- S tem, da travo dajejo zopet od sebe, ovce pastirju ne dokazujejo, koliko so pojedle, temveč prebavljajo krmo v notrini ter nudijo volno in mleko (E.piktet, O či-tanju). Lažen smeh in pristen jok sta dostikrat eno in isto. žalost osamljuje, smeh udružuje. Kdor me želi nasmejati, se mora držat* resno; kdor me hoče pa razplakati, se-mora še sam jokati (Voltaire). Odmev dobiva vselej več občudovanja nego glas, ki ga je izzval. (k) bilov, večajo zahteve glede sigurnosti in udobnosti. Povrh pa ni moči zatreti stremljenja, ki skuša vedno bolj zmogljivim vozilom zmanjšati težo. Med temi nasprotujočimi se težnjami in željami si le redko vtre osnovatefj »zlato srednjo pot«. Izredne težave nastanejo tedaj, ko skušamo dati vozilu, ki naj popolnoma obvlada poljubno hitrost, primerno prožnost. Dobra izkustva zato imamo pri počasnih vozilih. Pri njih zadoščajo namreč mehke in gibke vzmeti. Pri naglo vozečih avtomobilih pa morajo biti vzmeti zelo trde, če naj vozilo ne odskakuje ter se izmikava vod- (lesorez) struirali so »nihalne osi«, pri katerih niso več kolesa vezana s togo osjo, ki podvoji nihanje. Zadnja kolesa so pritrjena na nihalnogo-nilni osi ter oprti na vijačne ali spiralne vzmeti (slika 1.). Vpeljava teh vijačnih vzmeti je »Kolumbovo jajce« v problemu prožnosti, ker nadomeščajo one i mehke i trde vzmeti. To trditev ni težko podkrepiti. Listnate vzmeti, ki jih običajno uporabljamo, imajo precejšnjo dušenje, ki ga povzroča dušeče trenje med posameznimi listi. Zato se protivi listnata vzmet majhnim silam bolj ko velikim, ki z lahkoto premagujejo trenje med peresnimi lamelami, torej »dušenje«, ter ukrive vzmeti. Majhne sunke ki jih dobe kolesa pri vožnji preko luknji-čavih ali s kockami tlakovanih cestišč — kolikor jih ne zaduši pnevmatika — prenašajo običajne vzmeti neposredno na vozilo. Tako nastane tipično >ropotaiije« pri vozovih, ki so oprti na trdih vzmeteh. Mogli bi sicer nadomestiti te trde vzmeti z mehkimi, ki bi požrle vse sunke kockastega cestišča, toda bile bi, kot smo to že omenili, vzrok neprijetnemu in nevarnemu >obeša-nju« vozila na stranskih kolesih, katero nastane na ovinkih radi centrifugalne sile. Vse drugačen je učinek spiralnih vzmeti, ki nimajo z ozirom na listnate vzmeti praktično nobenega dušenja, tako da »po-žro« celo neopazne sunke. Pri zelo vega-stih- cestah pa preprečijo odskok koles od cestišča hidravlični dušilci. Zato se oprijema vozilo s temi prožnimi osmi ceste kot mačka drevesa. Z osamitvijo sprednjih koles, katerih vsako sloni na dveh lastni ti snopih listnatih vzmeti, je doseženo, da vztrajata tudi vodilni kolesi na tleh. V prožnih peresih je tedaj skrita neprekoslji-va varnost novih dirkalnih avtomobilov. (tma) KAKO DOLOČIMO VLAŽNOST LESA Ker ima prevelika ali premajhna vlažnost lesa, ki ga uporabljamo za izdelavo pohištva, ohišij za raznovrstne priprave in modelov za posledico, da se izdelki pozneje skrčijo ali zvijejo, s čimer se spremeni njihov videz, zmanjša njihova trpežnost ali celo onemogoča njihova uporaba, ne bo nikdar odveč, če si bomo pred izdelavo lesenih predmetov ogledali koliko vlage vsebuje za izdelke namenjen les. Pri določitvi vlažnosti lesa moremo s pridom izrabiti dejstvo, da je električni upor neposredno odvisen od vlage. Postopek, ki spremeni to dejstvo v praktično in koristno udejstvitev, je zelo enostaven. S pomočjo ročnega indukcijskega stroja proizvajamo istosmerni električni tok ter ga toliko časa vodimo preko lesa v konden-' zator, dokler ga ne naelektrimo. To spoznamo na tlinki, ki je zvezana s kondenzatorjem ter se pogveti takrat, ko je ta na-polnien. Cas. ki ga rabimo za naelektrenje kondenzatorja, je odvisen od upora, ki ga ima poskusni kos lesa. Z upoštevanjem tega časa. moramo na lestvici odčitati neposredno v odstotkih izraženo vlago lesa. Priprava, ki jo uporabljamo za določevanje vlažnosti lesa, sestoji iz ročnega indukcijskega stroja, majhnega števca, petih kondenzatorjev, tlinke, nosilca elektrod in iz elektrod samih, katere namestimo na vsaki strani deske ali hloda. (Slika.) In dukcijski stroj oddaja istosmerni tok napetosti 500 voltov. Število obratov strojeve ročice (le-to nam pokaže poseben števec) je obenem merilo za čas, nepotreben, da smo kondenzator naelektrili. Da si čas, ki ga rabimo za naelektrenje kondenzatorja, čim bolj skrajšamo, je vgrajenih pet različnih kondenzatorjev, za pet različnih merskih območij. Tem petim kondenzatorjem odgovarja skala, ki je nameščena na pokrovu priprave in ki omogočava takojšnjo odčitanje vlage v odstotkih za vsak posamezen kondenzator pri znanem številu obratov indukcijskega stroja. Da je meritev čim bolj natančna, uporabljamo gumijasti elektrodi s premerom 3 cm, ki imajo prevleko iz kositra. Merilec za vlažnost lesa je uporabljiv pri 5 do 22 %> vlage ter meri z natančnostjo 1 °/o. Rokovanje z njim je enostavno, meritve pa zahtevajo le malo časa. (tma) KRATKE TEHNIŠKE NOVOSTI Niponska hoče v letošnjem letu spopol-nit.i svoje radio omrežje. Zgradila bo v Tokiju ter v velemestih Oeaki in Kiotu vt!e< ddajalce za 150 kilovatov. Poleg tega bo pričela z gradnjo dvanajstih manjših oddajnih postaj. Za izvedbo tega velikega načrta je že stavljena v proračun vsota 10 milijonov jenov. V Nemčiji eo pri gradnji »Sredozemskega prekopat skrajšali strugo reke Saale za 4 km! To pa naj bi bil šele začetek. Kajti v celem nameravajo na petnajstih mestih (v tetivah) presekati pobočja ter okrniti vijuge reke. Do zdaj so napraviti šele prvih šest presekov, ki so bili za zboljšanje plovnosti po prekopu nujno potrebni. Ostali preseki bodo seve reko še bolj skrajšali. (tma) 5B \ A H -V Rešitev problema 111 1. Teg—g5 z grožnjo Lf6—e5 mat, Sd2X e4 (a), 2. Dbl—cl mat; 1. ... Sd6Xe4 (b), 2. Dbl—b8 mat: L ... Sd2—c4 (c), 2. Se4X d6 mat: 1. ... Sd6—f5 (e), 2. Tg5—g4 mat; 1. ... Sd2—f3 (f). 2. g2—g3 mat. Simetrična blokada belili stranskih polj. Izvrstna konstrukcija. PORAZ CAPABLANCE V HASTINGSU Igra damskega kmeta, igrana 1. januarja v Hastingsu. 18.--- 19. d4—e5 e6—e5 Dc4Xe4 Beli: Andor Lilienthal 1. d2—d4 2. c2—c4 3. Sbl—c3 4. a2—a3 5. b2Xc3 Črni: Capablanca Sg8—f6 e7—e6 Lf8—b4 Lb4 Xc3-f b7—b6 Te variante se posebno rad poslužuje Sae-miseh. Odgovarja se ji najbolje z naglim razvojem d7—d5, c7—c5, Sb8—c6 itd. 6. f2—f3 Po 6,. .. Lc8—b7, 7. e2—e4 bi bil črni damski tekač izianžiran. 6________d7—d5 7. Lcl—g5 h7—h6 8. Lg5—h4 Lc8—a6 9. e2—e4! La6Xc4 Capablanca upravičeno ni hotel vzeti kmeta g7—g5, 10. Lh4—g3, d5Xe4. Po 11. £3 X e4, Sf6 X e4, 12. Lg3—e5, Th8—g8, 13. Ddl—h5 bi bilo beli napad zelo težko parirati. 10. LXL d5Xc4 11. Ddl—a4+ Dd8—d7 12. Da4 X c4 Dd7—c6 13. Dc4—d3 --- Beli pravilno noče poseči po zamenjavi kraljic; kajti Capablanca je slino močen v končnici in skuša komplicirane pozicije vedno likvidirati. 13 .------Sb6—d7 14. Sgl—e2 Ta8—d8 V partiji Aljehin-Eliskases, igrani v Hastingsu 1. 1932/33, je sledil tu 0—0—0. 15. 0—0 a7—a5 16. Dd3—c2 — i-- Lilienthal se zopet izogpe poizkusu poenostavljenja Sd7—c5, 17. Dd3—c4, Dc6 —a4! 16 .------Dc6—c4 17. f3—f4 Td8—c8 Grozil je e4—e5 38. f4—f5 ---- S to potezo je l ilienthal nudil svo^jmi nasprotniku motnost zamenjave: domnevati pa je, da je nato sledeče divno izvajanje pripravil že vnaprej. Črni: Capablanca a b T**-T*- lil^-; ■ b c d e 1 g h Beli: Lilienthal 20.--- 21. f6Xg7 22. Se2—d4 De4 X c2 Th8—g8 Dc2—e4 žalostno, a potrebno, črni mora žrtvovati dve figuri za stolpa, ker mu ne preostane nič drugega. N. pr. 22. ... Dc2xc3(a), 23. Tal—el+, Sd7—cj, 24.TelXe5, Ke8—d7, 25. Te5—e7, Kd7—d6, 26. Sd4—b5-f in dobi kraljico ali 22. ... Dc2—a4, ozir. d3(b), 23. Tal—el+, Sd7—e5, 24. TelXe5+, Ke8—d7, 25. Te5—d5-(- poleg mata v naslednji potezi. Po partiji je izjavil Capablanca: »Bila je interesantna partija v mojem smislu. Videl sem, kako so se Lilienthalove oči zalesketale, ko je dognal, da more s kmetom tolči konja. Zelo lepa kombinacija. Sledi: 23. Tal—el Sd7—c5 24. TelXe4-H Sc5Xe4 25. Tfl—el Tg8Xg7 26. TelXe4+ in črni je kapituliral. ZA BISTRE GLAVE 214 Eterično olje Pri izdelovanju nekega eteričnega olj* priteče v prazno posodo v eni uri 1 1 tekočine, v naslednji uri pol 1 in tako dalje, vsako uro za polovico manj. Kako velika mora biti posoda najmanj, da bo držal« olje, ki priteče v 24 urah? Rešitev k št. 213 (Matematična naloga) Če označimo število z N1, tedaj dobimo N' = 100x + y = (x + y)a. Iz tega sledi N (N—1) = 99x. Treba je torej najti dve zapovrstni števili, ki sta manjši nego 100 in takšni, da je eno deljivo z 9, drugo t 11 ali pa eno med njima z 9 in 11. N j« torej samo 45. 55 in 59, kvadrati teh m 2025, 3025 in 980L H U M Pravi osel »To, kar si storil, kaže, da si cd'osel 2 rogovi!« »Od kdaj pa ima osel rogove?« »No, potem si pa pravi osel!« Tragedija na cesti Temna noč. Lije kakor iz škafa. Popotnik stoji na samotni deželni cesti. Nikjer človeka, ki bi mu pokazal pot. Končno pride do razpotja in tam zagleda kol z napisom. S težavo Je splezal po kolu, prižgal zadnjo vžigalico in čital: Sveže pre-ples.kano! Dober tek »Vam diši, gospod Sluga?« — »In še kako, gospod krčmar! Vaša svinjska ušesa so spet enkrat imenitna!« Alibi »Vašega moža nI doma? Kje bi ga mogel zdaj dobiti?« »Nimam pojma... Rekel je, da bo nocoj pozno v noč v uradu!« A tako! »človek strašno bled si!« »Nič čudnega. Po treh mesecih sem danes prvič zunaj.« »Kaj pa ti je manjkalo?« »Pet tisoč dinarjev, ki sem jih bil vzel iz blagajne!« »Papa, ali se še spominjaš, kje in kako si spoznal mamo?« »Da. Bili smo pri kosilu — za mizo pa nas je bilo trinajst!« (»Sondagsnisse«) SNEG, IJUEEZEN IN PES SEZUSKA RAZPRODAJA KRI2ALJKA Z OBRATNICAM1 Crassus 1 2 | 3 4 5|6|7 8 9 10 11112 Navpik. 1) nasprotje »črnemu« (3 črke) H- samo, 2) zadatek (3 črke) + ploskovna mera, 3) kralj zveri + zna, 4) in, pa + glasbeni kvartopirski izraz (oboje vkup pomeni v francoščini »zemlja«, 5) dvojina od »osa« + stari naziv za mesto Hit desno ob Ev-fratu, 6) sanje + nikalnica, 7) zgodnji + vzemi, 8) prijatelj (francosko) + jim (srbohrv.), 9) dalje, naprej (latinsko; prve tri pismenke pomenijo v slov. luk ali čebul, v srbhrv. pa: mrkač, oven), 10 staroslovenski raj + daljša oblika srbohrv. predloga v, 11) očka + arabski konj (srbohrv.), 12) lopata (francosko; isti znaki pomenijo v latinščini: goni, poganjaj, suni! pa tudi rojstni kraj in prestolnico Aleksandra Velikega). — Vsi stolpiči bi bili obratnice, če bi jim na spodnji strani dodal začetno črko. Vodoravno. Tretja in četrta vrsta, obe enaki, naprej in nazaj, vsebujeta: priimek slovenskega učenjaka iz Semiča, delujočega na univerzi v Nottingham-u + zanikan glagol »biti« + deležnik glagola »rvati«. REŠITEV KRIŽALJKE V ŠT. 7 idi, ara, nyn, aba, sys, oro, ada. — Dry Byrd. ANEKDOTE Okrožnica Mnogo ljubljena, toda tudi često zaljubljena francoska plemiška ljubica Ninon ne Lenclos (1616 — 1706), ki so jo še v poznejših letih radi obletavali častilci, se je med drugim resno zaročila tudi z italijanskim knezom in je morala zato prekiniti vse nežne odnošaje z grofom Segur-iem Pisala mu je vljudno poslovilno pismo. na katero pa je prejela čudno žaljiv odgovor užaljenega grofa: — Draga! Z zahvalo sem včeraj prejel vašo okrožnico... Vitez v zadregi Francoski kralj Henrik IV je delil nekoč viteško čast nekemu plemiču, ki ni imel nobenih pravih zaslug za novo plemstvo. Ko je plemič klečal pred kraljem in izgovarjal formulo, kakor je bila določena za takšne svečanosti, češ. da ni vreden te časti, se je kralj zamišljeno zagovoril in potrdi' kar javno: — Res je! To vem tudi jaz in za vse se moraš zahvaliti le grofici N.L Ko je karo! 11. (1630 — 1665) zasedel angleški prestol, mu je takratni pesnik Wal-ler izročil priložnostno pesnitev. Kralj, ki je dobro vedel, da je bil Waller prej med republikanci, se je začudil in dejal pesniku: — Vaši stihi so res nad vse lepi, toda zdi se mi, da so bili oni, ki ste jih posvetili Cromwellu, še lepši. — Ni izključeno, se je ogibal pesnik. Saj je znano, da pesnikom boljše uspevajo pesmi, ki so plod same domišljije, kot pa takšne, ki jih nalaga resničnost. Opozorilo Angleški kralj Karol II. se je imel za krono najbolj zahvaliti lordu Sherburyju, ki ga je pa kmalu popolnoma pozabil. Nekoč, ko je bil Sherbury baš pri kralju, so zaprosili za sprejem škotski poslanci, ki ga še niso poznali. Kralja ni bila volja, da bi ugodil njihovim prošnjam; zato je predložil Sherburvju, da bi za čas av-dijence zamenjala vlogi. Ko so poslanci nehali naštevati svoje težnje, je lord Sherbury (v kraljevem imenu torej) odgovarjal takole: — Dragi moji! Ne čudite se, če dozdaj nisem ničesar storil za vas. Poglejte tu lorda Sherburvja (pri tem je pokazal na onemelega kralja); njemu se moram prav za prav zahvaliti, da sedinj danes na angleškem prestolu, pa niti temu še nisem izkazal svoje hvaležnosti. Menda sta bila po tem sprejemu celo dobra prijatelja. Najdražja pohvala Španski kralj Habsburžan Karol V. (1500 do 1558) je prišel L 1540 v Pariz, kjer ga je sprejel mestni poveljnik z navdušenim govorom, polnim hvale in slave. — Vaša pohvala, je odgovoril kralj, mi je prav posebno draga zato, ker mi našteva vse čednosti, ki bi jih moral imeti. SMUČARJEV SKOK