Katolišk cerkven list.
M
Danici za novo leto.
0	glej! na nobeni le višje vstaja Pogleda uiiloserčniga Danica;
Ko v jutro solnce. bliža se Resn-ca,
V	prijazni zarji Milost nam prihaja.
Pastirje Dob o I višjiga navdaja. Se v sercih vnema sveta gorečica. Iu kakor božji cerkvi gre pravica,
1	z list vladarjev zopet ji dohaja.
Pa kakor solncu so nasprot oblaki. Tak cerkvi beli dan teniuijo mraki. Ni zanjo konca stiske, preganjanja.
V	Marijo kličite vsi zaupljivo: Veliko je pomogia dobrotljivo.
De dan bo svetel, naj ves zleg odganja.
H.
4«i ventiic misli«
i Konec, i
Eden treli modrih daruje tedaj lepo dišečo mir o. ktero so jutrodeželci rabili per pokopu svojih merličev, de hi mertve trupla ovarovali smradu in trohnenja. Mira nam tedaj pomeni človeško naturo Krisiusovo, nam pa ravno tako lahko tudi predočiti prelepo čistost, ktera se tudi skerhno vsiga varuje, kar bi jo utegnilo omadežvati in ognju.si t i, ter nebo in zemljo s svojim lepim duliam razvese-luje. Se šc spomniš, ljubi prijatel! kako si mi un-krat z žalostnim sercam popisoval poliujšljivo življenje naše mladosti, zlasti naših mladenčcv: kako si omiloval njili razujzdane ponočne shode, kerčem preveliko zapeljivost in še mnogotere druge napake. Opominoval si mene in vse pobožne duše. zlasti v tem sv. adventnim času našo mladost perporočati sv. Alojzju. dc bi ji bolel per presvetim lletetu sprositi dar krotkosti in polilevnosti. zlasti pa dar čistosti, ki je mladih sere nar veči lepota. V ta namen sim tedaj pervimu modrimu perdružil sv. A loj z j a, ki v ponižni molitvi in spokorni obleki p«d«g njega kleči in sitn na daritev mire zapisal: .Mladosti dar čistosti! de hi blagovolilo presveto Dete Jezus po njegovi priprošnji dopolniti prelepo molitev, ki jo cerkev na god sv. Alojzja pobožno opravlja: (I B»>g! kteri si v angelskim liiladcnču Alojzju čudovito nedolžnost življenja z enako spokoriiostjo sklenil, dodeli nam po njegovih zaslugah in prošnjah, de, ker ga v nedolžnosti nisuio na*ledovali. ga saj v spokornosti posnemamo.
Tečaj r.
Drugi moder daruje proti nebesani puhteče kadilo. kteriga so nekdaj judje in ga šc zdaj mi kristjani na svojih oltarjih llogu v čast zažigamo. Daritev kadila tedaj pomeni božjo naturo v Kristusu. Ko si mi ti. ljubi prijatel! stanje naših sol po>led-njič popisoval in mi pravil, kako premalo ker-šansk duh v naših šolali vlada . kako se molitev in služba božja per učencih če dalje bolj opuša. in kako de je med uceniki premalo edinosti, dc skorej vsak zastran izreje mladosti druge misli ima in naslednje, ti moram resnico povedati, de sini prišel domu bolj žalosten kakor vesel. Tvoje besede mi niso nikakor šle iz glave. O moj llog! sim zdihoval, kam bomo prišli s šolsko mladostjo per takim ravnanju? ali morebit želimo, dc hi sc zopet povenoli strašni dnevi osem iu štirdesetiga leta, ko sc jc skorej vsa šolska mladost po vcčili mestih mahoma puntarjem v roke vergla iu toliko nravno spačenost iu razujzdanost razodevala, de se serce grozi misliti, jezik sramuje govoriti in pero pisati ustavlja? Zdaj šc lc vem. kje de je liste preža-lostne perkazni skrivni vzrok iskati: naj hi hile naše šole bolj keršanske, gotovo bi zdaj toliko staršev kervavili solz ne točilo po sinili, ki se sede po tamnili ječah, ali so padli na zagrajali, padli na vojsknim polju, ali sramotno poginili na vislah! In ko sim tako žaloval, mi kakor bli>k skoz glavo šine neka posebna misel. Ako so hile šole per starih Jezuitih tako pobožne in blagonosne. sim djal, kaj velja, ali hi nc bilo zopet šolam popolnama poma-gano. ako hi sc zopet raznim duhovnim redam, zlasti paJezuitam. pervakam v i z reji mladosti, izročile? Zato tedaj sim drugimu modrimu perdružil sv. Ignac j a, vtemelitela družbe Jezusove, in na daritev kadila zapisal besede: šolam duha božji-ga! z namenam, dc bi sv. lgnaci prosil pred jaslicami Jezusovimi, de hi se blagovolilo presveto Dete usmiliti naše šolske mladine, sv. Ignacju zopet obuditi veliko duhovnih sinov ter jih vpeljati v dežele in sole naše. Ako se to zgodi, sini si mislil, potlej ho Kristus, pravi živi Kog, zopet zacctik in konec vsili šolskih naukov, vse vednosti bodo zopet v soglasno vzajemnost stopile ter se shajale v prelepim geslu družbe Jezusove: Vse za čast božjo in duš zveličanje! zopet bodo vladale enake mi>li med vsim i uceniki iu enake postave po vsili šolali in zopet bodo perhajali naši šolski učenci po zgledu Kristusovim, kakor na letih stanji tako tudi v pravi modrosti popolnisi iu zavolj lepili čednost llogu in ljudem dopadljivši. „l<juhi llogomil! sim mu odgovoril. tvoje misli so (udi moje misli iu ravno to je, kar sini po*lednjič zastran sol se * teb«! govorili hotel. Ako po želji cerkve sol.' duhovnim redam. zlasti pa Jtzuitam izroče. bo keršanstvo zo-
V četertik 30. grudna 1*52.
pet v naših šolah zmagalo in bo Kristus zopet veličastno svoj prihod obhajal v serca šolske mladine naše. Dostaviti je še pa tudi to, de bi deržava, ktera zdaj per šolah skerbno z dnarji varčje, po tej poti več kakor polovico manj potroškov per šolah imela; zakaj že večkrat sim prerajtal, de ako postavim gimnazi z osmimi šolami v priliko vzamcva, bi bili miniški učeniki s polovico teh daarjev že obilno dobro preskerbljeni, ki se zdaj za taki gimnazi potrosijo. Kog nama torej še daj doživeti, de bi se najna želja in želja našiga ju-naškiga cesarja dopolnila, kteri je, kakor sva v Danci brala, na svojim poslednjim popotvanju na Ogerskim enake misli zastran šol in Jezuitov razodel! Povej mi še zdaj, ljubi Bogomil! kaj de sv. Ciril in Metod per Jezusovih jaslicah pomenita?
..Tretji moder", mi odgovori Bogomil, ..kakor vidiš, daruje zlato, ki ga čislajo narodi drago znamnje kraljeve oblasti. Z daritevjo zlata so tedaj modri priznali Jezusa kralja nebes in zemlje. Akoravno pa Kristus tudi na tej zemlji kraljuje, vender. kakor je Pilatu sam odgovoril, Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, temuč On kraljuje le v naših sercih: Njegovo kraljestvo na zemlji je sveta cerkev, duhovna kraljica narodov. Kakor je pa le en Kristus, je tudi ie ena cerkev, ne nevidna, kakor krivoverci kvantajo, zakaj kako bi jo sicer najti zamogli, ker smo je dolžni vsi iskati, temuč vidna, ker se po besedah sv. pisma kakor mesto na gori v rajski svitlobi veličastno kaže vsim Ijud-stvam, vsim narodam in kakor luč na visokim svečniku z mogočno svitlostjo na vse strani sveti v viharno morje tega življenja, dc vsi, kteri v penečim valovju pogina gotovi otethe žele jo zagledati, k njej perbežati in v njenim naročju rešenje in zveličanje najti zamorejo. Kraljestva svete cerkve pravi in edini kralj je sicer res Kristus sam, vender kakor vsaka vidna družba, mora tudi vidna cerkev vidniga poglavarja imeti, kteri jo vlada, ji postav e daje in za n jih spolnovanje skerbi, per kterim se zamore v dvomih svet, v razpertju in pravdah razsodba najti. In v resnici je dal Kristus po pričanju svetili pisem vidni cerkvi tudi vidniga poglavarja in sebi namestnika v osebi sv. apostelna Petra, kteriga nasledniki v nepretergani versti so s trojno krono ovenčani škofje na Rimskim prestolu, ktere s pobožnim počešenjem svete očete ali papeže imenujemo. Take misli so me prehajale, ko sim tretjiga modriga pred jaslice postav il in mu daritev zlata v roke položil. Oh ali kolika žalost me je prevzela, ko so mi per tej priliki pred oči stopili pogovori, ki sva jih poslednjo kvaterno sredo imela, ko sim se spomnil vsih milionov nevereov. ki še ječe v v erigah satanskiga mali kovanja in svete cerkve še celo ne poznajo, ko sim se spomnil vsili milionov krivovereov, ktere so zlobni zapeljivci odtergali od serca svete cerkve ter jih pahnili v strašno nevarnost večniga pogubljenja, ko sim se spomnil poslednjič vsih milionov naših staroverskih slovanskih bratov, kteri so po ošabnih in častila-komnih Carigraških patriarhih zapeljani zapustili edinost cerkve, odrekli pokoršino ne vidniga Kralja vidnimu namestniku v Rimu in se rajši podvergli trinoškim ukazani carskiga papeža v Petrogradu. Kdo mi da glase žalovanja, sim zdihnil, de bi za-roogel toliko nesrečo zadosti obžalovati? Kdo mi da potoke solz prebritkih. de bi zamogel tvojo sramoto do beliga oprati, o ti prenesrečai moj narod slovanski? Kdo mi da zadostne molitve in pokorila, de bi jih položil v tehtnico pravice božje, zbrisal
naših očetov pregrehe velike, potolažil razžaljeniga Kralja serdito obličje in Slovanam zopet naklonil edinost v veri? In kakor hladilo na pekočo rano mojiga serca mi je pred oči stopila prelepa bratovšina sv. Cirila in Metodja, ki sta bila Slovanov naj veči apostelna, ktere namen je ravno zedinjenje vsih Slovanov v eni veri, v eni ljubezni v naročju matere katoliške cerkve. Zato tedaj sim tretjimu modrimu sv. brata Cirila in Metodja perdru-žil in na daritev zlata zapisal besede: Slo v a na m edinost v veri!"
Tvoje misli so lepe, ljubi Bogomil! sim mu odgovoril, o de bi jih hotla blagosloviti nježna ročica presvetiga Deteta! Želel bi si v tej uri, de bi imele najne besede toliko privabilno ljubeznjivost, de bi zamogle skupej sklicati vse Slovane od Balta do Jadre, od Veltave do Balkana, de bi se združili okoli jaslic Kristusovih, in pod obrambo sv. apostelnov Cirila in Metodja molili in klicali k pre-svetimu Detetu, de bi blagovolilo zadušili med nama stoletno razpertje in pospešiti prihod tiste presrečne ure, de bomo zopet vsi Slovani eniga serca in enih misel v bratovski ljubezni sc objeli v naročju matere katoliške cerkve. Vonder, ljubi Bogomil! sama molitev ne bo zadosti, Bog t i r j a od nas po pravici tudi dela djanske ljubezni in djanskiga usmiljenja. Nikar se tedaj preveč ne čudi, ako ti svoje posebne misli v tej reči zdaj razodenem. Se še spomniš, kako sva se prevelikiga veselja rado-vala, ko je bila pretečeno poletje misjonska družba sv. Vincenja tako slovesno per sv. Jožefu v Celju vpeljana? Ko so takrat prečastiti viši pastir na prižnici besedo misionov izrekli, mi je padla ta beseda kakor nebeška iskra v moje serce in je misli v meni obudila, ki mi jih od tiste dobe ni več moč zadušiti. Nehote so se takrat moje oči obernile proti oltarju, kteri je odločen, posvečen biti spominu svetih bratov Cirila in Metodja, ter omenjene hratovšine obljubljeni oltar postati. 0 kako lepa v resnici je misel, sim rekel, vodstvo te hratovšine ravno misionski družbi izročiti! V tej hiši se bodo tedaj shajale imena, per tem oltarju se bodo shajale molitve vsih pobožnih bratov in sester te hratovšine iz vsih slovanskih krajev ter se bodo med daritvo sv. maše Kralju nebes in zemlje izročevale. O de bi te molitve vredne bile. sim zdihoval, oblake pre-dreti in ušlišane biti pred obličjem nar Vikšiga. de bi se v tej družbi obudil in dalje bolj okrepil duh misionstva, de bi se častitih misionarjev število obilno namnožilo in se med njimi možje obudili, polni svete gorečnosti za duš zveličanje in oboroženi z vsimi potrebnimi močmi in znanostmi. ter na južni meji avstrianskiga cesarstva misione vte-melili v hitrejši dosego prelepiga namena omenjene hratovšine. Namen teh misionov bi bil pred vsim, ondi raztrošenih katoličanov iskati, zberati in po-ducevati. kteri skorej brez vsiga poduka žive ; i se vonder v nar večih nevarnostih pohujšanja in zapeljevanja od strani starovereov in muhamedan-cov znajdejo, ob enim pa tudi starovercam perlož-nosfr dati, teh misionov se vdeležiti. lepoto in ča-stitost katoliške službe božje, ljubeznjivost in per-serčnost katoliških naukov in obredov bolj spoznati in ceniti. Družba svetiga Bonifacja. ki jc na Nemškim ravno to, kar jc na Slovanskim bratovšina sv. Cirila in Metodja. ima ravno tako svoje misione in misionske hiše v severni Nemčii med lutcrani: — o in koliko dobriga so ti uiisioni tani-kej že opravili, in koliko zgubljenih ovčic je po njih perzadevanju že našlo pot resnice in se po-
vernilo v naročje svete cerkve! Zares, moč misio-nov je čudovita, kakor se je dozdaj povsod pokazalo, in gnade, ki jih Bog pri takih priložnostih deli, so velike, so brezštevilne; ali smemo le tudi eno samo minuto dvomiti, de bi sad misionov med staroverci morcbit manjši bil? Veliko več sim si svest, de bi misioni med staroverci le še obilniši sad rodili, ker se oni od nas katoličanov le silno malo ločijo, luterani pa silno veliko, in ker je gotovo, de je zlasti med staroverskim ljudstvam večidel le nevednost kriva, de se obilniši ne povrača v našo cerkev. Zdi se mi, de bi po takih misionih staroverci ne po sto, ampak njih jezero in jezero v našo cerkev perhajalo, zlasti ker bi jih pobožna molitev te bratovšine povsod spremljala in podpirala. Zdaj ko se je znanje slovanskih narečij med nami že mnogo razširilo, tako de mnogi duhovni že po več ali tudi vse naše narečja dobro ume, zdaj ko se bukve v cirilici že tudi med nami natiskujejo, se mi zdi čas silno per-merin, se prelepiga dela teh misionov lotiti in zaupam v Boga, tle mu tudi podpornikov manjkalo ne bode. V neki mali pa zavolj njeniga obsega zlata vredni knjižici*) pravi pisavcc: je neki pansla-vizem, kteriga bi avstrianska vlada nikakor ne smela terpeti, in sicer ta, de se polne skrinje staroverskih knjig čez naše meje vozijo in med sta-roverce in katoličane trosi jo, in jaz bi perstavil blagi-mupisavcu: je pa zopet drugi p a ns 1 a v i z e ni, kteriga bi avstrianska vlada že zavolj lastniga dobička imela rada terpeti in z vso svojo veljavnostjo in močjo podpirati, in sicer ta, de bi se nasprot polne skrinje katoliških bukev ondi in unkraj Donave, kamor ukazi vojaškiga papeža ne sežejo, med ljudstvo razdelile in se sv. misioni tamkej obhajali in misionske hiše tamkej vtemelile. Kdo, ljubi Bogomil, ako si le kolika j k sercu vzame perserčno molitev, ki jo je naš Zveličar v slovesni uri, preden se je v grozovite britkosti svojiga terpljenja podal, vpričo svojih učencov z globoko ginjenim sercam opravil: „Očc! prosim Te, ne kar za nje, ampak tudi za vse tiste, kteri bodo po njih besedi v mene verovali, daj, de bodo vsi eno: kakor si Ti v meni in jaz v Tebi, de bodo tudi oni eno v nama, de svet veruje, tle si me Ti poslal;" — in kdo, ako si le koiikaj k sercu vzame perserčno prošnjo, ki jo je sv. apostel Pavi do Korinčanov pisal: ,,Bratje! prosim vas v imenu Gospoda na-šiga Jezusa Kristusa, de vsi enako govorite in de ne bodo nobene razpertja med vami; de ste vsi popolnama eniga serca in enih misel;" — kdo, pravim, ako si vse to le koiikaj k sercu vzame, bi vpeljavo takih misionov ne želel, bi v njih podporo vsiga ne daroval in bi iz globočine serca ne molil, de bi že skorej nehalo stoletno verno rezpertje med nami Slovani, de hi že skorej nehala med nami cerkvena ločitev, ter vsi, kakor otroci ene matere po jeziku, tudi kakor otroci ene matere po veri, vse pretečeno pozabili in se zopet v bratovski ljubezni objeli in poljubili? Prosim tedaj tudi tebe, ljubi Bogomil! moli, tudi jaz hočem s tebo moliti, o in de bi nama hotli s svojo pobožno molitevjo pomagati vsi bratje in sestre sv. Cirila bratovšine
*) E/inteln eines Narrcn ond Rath eines Klu«ren. Wien 1851. — V tej knjižici se najdejo tudi nektere tehtne besede za«tran /jlediš sploh in zastr;.n noviga slovanskima ^ledina v Pragi posebej in kaj de ima ljudska omika od naših gledis pričakovati. Zato gledišui prijatli, berite jih!	Pis.
in se ti molitvi tudi častiti misionarji per sv. Jožefu perdružiti, de, ako je ta misel od Boga, bi ji življenje in rast dati blagovolil ter nam pote in pomočke razodeti, de bi zamogli omenjene misione že skorej vpeljati in jih daleč razširiti v čast in blagor Slovanskiga naroda! Tega veselja še uča-kati, ljubi moj Bogomil! in mirno hi hotel pričakovati, de bi mi rešivna smert že trudne oči za-tisnila!
Ko sim tako govoril, so meni in Bogomilu jagode debelih solz v oči stopile, in ni nama bilo moč dalje govoriti. Molče sva še cn čas sedela, in najne oči so bile vperte na presveto Dete v jaslicah in na podobe sv. bratov Cirila in Metodja. Potem sva se polna pobožnih misel vzdignila, sva si s serčno besedo še vošila srečne božične praznike in srečno novo leto in s poljubljejem prijatelske ljubezni sva se ločila s slovesam: Hvaljen bodi Jezus Kristus! — Xa vekomaj! Amen.	K—.
Mekig za pridne »olareke
in druge otroke, ki brati začenjajo.
Pri ljubih malih veselje do učenja in lepe ob-naše vnemati in ohraniti, služijo gospodam katelictam. rednikam, učenikam mnogotere svete podobice, pohvalni lističi itd., ktere jim v darilo dajejo, ako se vredne skažejo. To je prav in dobro kakor pomo-ček zraven drugih, zlasti vernih nagibov; vender se pa sliši sem ter tje pritožba, de se s temi rečmi že tako rekoč gnoj dela, ker jih je vse preveč, in žele kake spremembe. Po naši misli bi bilo naj pri-merniši darilce za otroke tisto, ktero bi jim ne delalo lc samo veselja, ampak tudi korist rodilo. V ta namen bi bile primerne bukvice v majčkeni obliki (Miniaturform), lepe v svoji zunanji obleki, še lepši pa v svojim obsegu, ktere naj bi obsegle mnogotere kratke, lične in mične pesmice s pristavljcnimi kratkimi molitvicami po otroških zadevah in potrebah, s primernimi podobicami vmes in s posebno lepo barvano podobico sv. Alojzja na čelu. Razložene bi mogle biti mično in ob kratkim otrokam nar potrebniši čednosti, in pristavljeno več zgledov svetih otrok. Vse bi moglo biti tako napravljeno, de bi otročičem vnemalo veselje do Boga, molitve, cerkve in sploh do čednosti in lepe obnaše. Dobro bi bilo tudi, pristaviti opomin, dc naj otroci pri vsaki priložnosti radi v cerkev stopijo in nekoliko pomolijo pred sv. Rešnjim Telesam, in še pred drugimi oltarji, torej naj bi se jim pristavile kratke pobožnosti pred sv. Rešnjim Telesam, in šc p. pred Jezusovim, Marijnim Sercam, sv. Alojzjena, pred podobo angela varha, sv. Jožefa in drugih bolj znanih svetnikov. Opomniti bi se utegnilo ob kratkim, kako imajo vse ljube stvari lepi namen, človekovo serce k Bogu povzdigovati: lepa pesem: Be-nedicite omnia opera Domini Domino itd. poslovenjena, bi lahko služila v pojasnilo. Natis bi zamogel biti z razločnimi pismenkami, veeimi in manjšimi, priprostimi in zlepšanimi po razmeri, in bukvice v pisanim zavitku lično vezane, de bi tudi po zunajnjim svojimu namenu vstregle. — Slaba po-skušnja enaciga darila za otročiče je ravno spod tiska peršla pod napisani: vStezica r nebesa. Bu-krice pridnim otrokam namesto podobici Xa svitlo dala L. Jeran in .4. Zamejc. Dobč se pri bukvo-vezih Kremžarju in \irmanu prav lično napravljene po 5 kraje. - Za poskušnjo sledi tukaj so-stavek:
X a grobu
SOŠOLCA.
Oh solzite se. cvetlice. Obmolknite v zraku tiče; Černe zemlje nam gomila Je prijatela pokrila!
Bil je dober*, vsi veseli Smo ga radi.- radi imeli; Zdaj ga ruša groba tiga Nam zakriva. — ni ga. ni e* •
Pa nikar več ne tožimo. Kviško. kviško se ozrimo! ( parno de duša gori Je med angelskimi kori.
Če pa madež še nesprani Pred obličje Bužje brani, Ga s kervjo mu Jezus!
zbrisi, V bukve živih ga zapiši.
Molitvica.
O Bog, ki si našiga tovarša iz tega sveta poklical, daj mu po svoji neskončni milosti večni mir in pokoj, in večna luč naj mu sveti: po Jezusu Kri-
stusu, Gospodu na-bim. Amen.
Bos plačaj!
V katoliškim cerkvenim oznanovavcu, ki v Berolinu izhaja, se tole bere: V Albendorfu v Glaski grofovini, kjer je slovita božja pot, je živel mesar, ki je bil tcrdiga serea, bolj v dobičkarijo, kakor v Boga zamišljen, bolj mesarstvu, kakor veri vdan. Pride pa k njemu uboga stara žena, bolna in slabotna sicer na telesu, pa močna v zaupanju v Boga, ter ga prosi mesa in perst avi, de bo Bog povernil. Mož jo pa praša, če ima tudi s čem plačati. Se ve de, pravi žena, z enim ,,Bog plačaj". Le toliko mesa na tehtnico položite, kolikor ono vaga, in boni zadovoljna. Mesar zapiše na listek „Bog plačaj"! se posmehuje, ga dene na tehtnico, ter gotovo misli, de ne more pasti. Ali glej! skledčica pada in pada, una pa sc vzdiguje, kakor bi per-čakovala, kako velika ho ta teža. Oba ostermita: uboga žena se v tiho premišljevanje in veselje zamakne, moža pa je strah Božje vsigamogočnosti. Zdaj deva mesa funt /.a funtani na tehtnico, ali še ne pade, in 30 funtov mesa ne more vzdigniti besedic ..Bog plačaj*4. Ko pa tehtnica z vsim mešam obložena še ne pade, mesar očitno spozna čudež in hvali vsigamogočnost Božjo, ki ga je k spoznanju samiga sebe milostivo perpeljala. Dal je potem ženi, kolikor je hotla, in nar dražji svetinja mu ho gotovo listek s tehtnima besedama. ,,Bog pla-č a j !•*
Rttzgled |»o kcr*aiiskim svetu«
ti. vreduik \ikola Horvat je naznanil, de „Za-grebački katolički listu r začetku prihodnjima leta ne bo izhajal, ker bo on od vredništva odstopil zavoljo oknlišin. ki s-» nenadama peršle, in ker družica v f edinka še ni bilo moč dobiti.
O srcr«ko. Spreohračanjc drugovereov h katoliški veri na Ogerskim ni več kej novica: vedno ne ka) tačica po I stih bere. V Levi jih je to let<» p«.t od Lnte-rai »tva !ti Kulviniiva prestopilo. V Treiičinu je bila ti L
listcp. 24letna judinja, Marija Spicerova, keršena, ki ee je pri keršovanja in pervim sv. Obhajila tako pobožno obnašala, de so bili vsi pričajoči spodbujeni.
V Klatavu ua Ceskim se je neki 15 letni uče-nic latinskih šol nesrečno sam sebe končal, ker je e ▼eč ko 30 sežnjev visokiga turna skočil. Začetik njegove nesreče so bile, lenoba v učenju, pivnice, tobak, branje pregrešnih bukev, v kterih *e samomor hvali, in strupenih romanov. Izttega je izhajalo, de je tudi nekimu sošolcu ene bukve ukradel in se, zatožen, bal iz šol izgnan biti, in torej tako nesrečin konec storil. Tako ena peklenska kača drugo izleže in poslednjič grozo, iz ktere več rešenja ni! Ako bi bil ta nesrečni mladenič namesto romanov iu tako imenovanih nRittergeschichteuu keršanski nauk od poslednjih reči pridno bral, in vidil kaj človeka čaka za smertni greh, bi ne bil do tega peršel.
Iz Hong-Konga v Kitajo se piše, de je bil francoski misionar Bonard 1. vel. travna t. I. za sveto vero ob glavo djan. Tedaj ima katoliška vera zopet eniga spričevavca več.
Iz Rima. V prihodnjim letu bodo v Rimu za svetnike (blažene) razglašeni: Pavi iz Križa, začetnik pa-sionistov, Grande il Peccadore, iz reda bratov sv. Janeza Božjiga, jezuit Britta, Ptruanska nuna Paradesa. V poslopje, ki so ga sveti Oče Pij XI. za take anglikanske duhovne, ki h naši veri prestopijo in se na du-hovstvo perpravljajo, založili, je bilo. 21. listopada pervih šest spreobernjeneov sprejetih, ki so bili popred pro-testanaki pridigarji.
Mili darovi.
Za afrikanski mision. Iz. Budve: Pridi k nam tvoje kraljestvo. Neimenovan duhoven
5	gold.
6	„
V ozlru društva sv. Iflohora.
Ker nastopi novo leto, nastopi tudi drugi tečaj društva sv. Mohora, in čas, letninoza leto 1853 odrajtovati, kar jc velik del naših družnikov že opravil. Z veseljem naznanim, de sim te dni čez 200 gold., nekaj od novih, nekaj pa letnine od poprejšnih družnikov do čast. Odbora odpravil. Poslednjič izdane bukve so Slovence zlo vnele za to društvo. Ker pa nekteri zastran „Solskiga prijatla" ne vedo prav, kako in kaj? torej se opomni, de, kdor jc že družnik sv. Mohora, naj pošlje 3 gold. 36 kr., ako hoče bukve in „Šol. prijatla" dobivati; kdor pa vnovič pristopi, naj očitno pristavi, za ktero leto pristopi, ali za 1852 ali za 1853. in naj pridenc 4 gld. 3ti kr., dc bo dobival bukve in Solskiga prijatla. ali pa 4 gold. brez Solskiga prijatla. (>g. učeniki iu učenci, ki so žc družniki, naj pošljejo po 3 gld. 6 kr. in dobivajo bukve :n Solskiga prijatla; kteri pa vnovič pristopijo, naj pa pošljejo vpisnino 30 kr., letnino 1 gold. 30 kr., in za Solskiga prijatla 1 gold. 36 kr., to je 3 gold. 3(> kr. — Iz tega se razvidi, de, kdor zmed učenikov in učeneov samo Solskiga prijatla bere, mu posebuo prav kaže, še tisto malo krajcarjev perložiti, de bo tudi bukve dobival. —- Ako sc je kaka pomota v pošiljanji društnih bukev, v plačilu, ali kakor se bodi, pri kom primerila, prosim mi s priložnostjo naznaniti, de se poravna. — Tudi nekteri gg. deležniki iiho nič povedali, kako in kje žele bukve in Solskiga prijatla prejemati; torej mislim, de bi bilo nar bolj prav, ako bi to sami v opro-stenih li.-tih častitimu odboru v Celovcu naznanili, če misi jo, dc je potreba; ako jim jc pa priročniši, meni inznaniti. bom tudi, pred ko moč. opravil. J.
Odgovorna vreitniki: LuU.t Jermi in t ml rej %<iniejc. — Zaiozmk: Jožef ttluznik
Današnjimi! Ii>tu je ..kazalo \a/.ti!ši!i reči Danice z načelnim listam in zavtikam" pridjano.