JLisš 14. V petik IG. Svečana 1849. Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za pollcta 3 gold. in. '/ , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold. " An Sirija v letu 1848. (Dalje.) Plemena slavjanske, kakor se dozdeva, so vsred neviht in potresov valovitih leta 1848 med vsemi združenimi narodi v Austrii narbolj pri sebi ostale in pri zavesti, in med vsemi nar praviši, narboljši pot zadele, z eno besedo: pot sebi in svobodi narkoristniši. Sreča Austrije, de se je njena pot z potjo slavjanskih plemen stekla; de je ta pot Slavjanov bila pot čuvaja in ne razsipnika! liesnica je zdaj jasna in na belim dnevu: trezna misel, krepka vest, in zdrava moževnost slavjanskih plemen, in pa reke kervi sinov slavjanskih so rešile Austrijo, in odtergale smerti iz rok. Ako je pa to resnica, so tudi slavjanski narodi položili podlago novi Austrii! De pokažemo jasno in očitno, de je temu tako, se še enkrat ozrimo na dogodbo mesca Velkiga Travna ter poglejmo, kakšna je takrat z Austrijo bila. — Italija je odpadla in širila z vso močjo svoje krila z zmagonosnim mečem in puntam. — Madjarska se je čisto odtergala od ognjiša in celovitne deržave, in je postala samolastna in neodvisna; v Reču se je vihalo nemško trojnobarvno bandero in pod njim se je širila brezpostavnost in homatija, — kot znamenje, de je Reč in vse, kar je blizo okoli njega, nehal biti, kar je bil, ce-lovitni del Austrije, in de je Austrija že padla. Še več — cesar, to videzno znamnje edinstva in celovitne deržave, v begdu , neki tam v zakotju tirolskih planin, •— in kaj še? Češka,— ta dragi kamen v cesarski kroni, — je ober-nila herbet puntarskimu mestu, je osnovala doma — v Pragi — svojo samostalno začasno vlado in odtergala se od deržavniga edinstva. lvje je bilo takrat duha ali sluha Austrii, kje njena tolažba? V ti dobi se zbere shod slavjanski v Pragi: Narboljši in narimenitniši glave od vsih austrijansko-slavjanskih rodov kot njih zanesljivi namestniki, in tudi od drugih ne austrijanskih narodov, so se sošli na imenovanim mestu. Ali kaj je bila namemba tega shoda? Namemba njegova je bila velika, krasna in mogočna. Ker so rodovi austrijansko - slavjanski vidili, de jim hiša in dozdajno prebi-vališe nad glavo gori, zapaljeno z derzno roko nekterih njihnih tovaršev, kteri so dozdaj ž njimi bili in pod eno streho živeli, de se austrijansko cesarstvo nalaš ruši, in na kose lomi; in de tisti, kteri jo tergaj o, narmanj pravico imajo, imenovati jo svojo staroselni dom in očestvo, — ker so vidili vse to slavjanski rodovi v Austrii — je bilo treba, de tudi oni sami sebe spoznajo in se poženejo za svojo osodo z besedo in djanjem, •— treba je bilo, de sami poprašajo: „Kaj bo pa z nami, ako Austrija biti neha, in ako ji telo razneso na kose Madjar, Taljan in Nemec? Kaj imamo mi početi v ti osodni dobi, ako ne želimo biti ptuj plen? Katera pot k temu pelje?" Na te prašanja je bil narjasniši odgovor shod Slavjanov v Pragi. Ta shod je odperl slavjanskim narodam polje, de se osebno spoznajo, razumejo in pobratijo, dajoč Rusin roko Poljaku, Poljak Čehu in Moravanu , Čeh Slovaku in južnim Slavjanam, Hervat Serbu, Serb Slovencu, Slovenc Dal-matincu ild. Tu na slavjanskim shodu so spoznali naši narodi, kaj jim je storiti, de jih padajoče razvaline Austrije sabo ne potegnejo in zasujejo, — poznali so, pravim, de jim je treba med seboj zložnosti, in terdne zveze, de se morajo terdno vstopiti eden zraven drugiga, in de rama o rami podpirajo zidovje austrijanske deržave, ktera seje razpadati počela. — Ko že več nihče na Austrijo mislil ni, ko se v sercu njenim , — v poglavitnim in stolnim mestu Beču — ni smelo, le imena »Austrije" izreči, oznani iznenada shod slavjanski v Pragu začudjeninut svetu v imenu austrijanskih Slavjanov, de se austrijanski Slavjani med sabo zediniti žele, de hočejo Austrijo samostalno, zdravo in celo, povabivši ob enim tudi druge austrijanske narode, k njih zvezi pristopiti. V krilu slavjanskiga shoda se je izlegla, od njega je pervič izvirala misel nove in zdrave Austrije, in od tod se je razšla po svetu. To je bila perva podlaga Austrije, in doba slavjanskiga shoda v Pragi se bo, ako Austrija ozdravi, praznovala ko začetik nove Austrije. (Konec sledi.) c-- "Centralizacija in Fflderatizem. Pri novi vravnavi Austrie si posebno dve theorii nasproti stojte: theoria centralizacije in theoria foderatizma. Centralisti hočejo Austrio v okrožja, če tudi po jezičnih mejah, razdeliti, jik okoli osrednje pike skup spraviti in od tod kot francozke kroge vladati. Mini-sterju in deržavnimu zboru vsa moč in delavnost ostane, ona dva bosta celotino nagibala; vodila in v posameznih delih se bodo le njune povelja izpolnovale. Na to vižo, mislijo centralisti, se bode edinost in moč, potrebna urnost in enomernost v celim gibanju deržave vpeljati zamogla. Al poglejmo malo naprej. Ker se cela delavnost deržave in vsi pripomočki na eno mesto vkup spravijo, se tam lahko preveč životvornih sokov nažene in natlači, kar stanovitno vrenje rodi, nasproti pase oddaljenim udam deržave (posameznim deželam) narvažniši žile politiškiga življenja odtegujejo, tako de oterpnejo in tako rekoč zmerznejo. V enaki meri tudi le središe vse materialne dobičke, ki iz deržavne zveze izvirajo, dobiva, in se proti drugim deželam, kakor svojovoljni tiran obnaša. To lahko vidimo pri dvorni vladi Ljudevika XIVr., kakor tudi pri grozovladi Parižke prevratne dobe. De vse povem, nasledki centralizacije so naj nevar-niši, če se divja derbal v poglavitnim mestu kot deržavno ljudstvo obnašati počne in dežele, vse samostalnosti proste, šiloma s sabo vleče. Stranka poglavitniga mesta pri preveliki centralizacii večkrat žezlo deržave v rokah derži, en sam mahljej razsodi včas čez njeno srečo in nesrečo. Ne manj škodljiv in nevaren za blagostanje deržave je pa tudi v svojih nasledkih foderatizem. Ne samo nemočnost in škoda v zvunajnih zadevah, temuč tudi notrajna slabost in nered so njegovi nasledki. Na to vižo bi srednji vek zopet vpeljali, ko so knezi Austrije le z deželskimi stanovi vladali. Na to vižo bi pa pri šedajnih okolšinah Austria razpadla. Ker tedaj škodljivost in nevarnost centralizacije in foderatizma poznamo, nastopi vprašanje, na kteri način bi se mlada Austria osnovati zamogla? Kakor kolobar ko nar popolniši podoba iz ravnomerja (Ebenmass) dveh moči postane, kterih ena k osredju sili, in druga od njega odleluje, tako se moramo tudi pri osnovanji naše deržave srednje poti poprijeti. Za celo Austrio mora le ena ustava, en ministerij, en deržavni zbor obstati. Različnost jezikov občniga posvetovanja ne moti zlo. Dve poti ste mogočne: al vsaki narod v svojim jeziku govori, kakor je v Švajcu, al nemški jezik ostane opravilni jezik deržavniga zbora. Ker se skorej od ene strane lahko reče, de vsak omikan Austrijan nemško govoriti ume, in z druge strane ni neogibljivo potrebno, de bi se vsak poslanec ravno z gladko besedo v zboru obnesel, temoč de le po vesti in pametno svoj glas oddaja, bi tudi iz nemšine silno velika škoda ne vstala. Austrijanskimu deržavnimu zboru mora biti prihranjeno privoljenje davkov, postavodajavstvo v cesarstvu; ravno tako mora vojništvo, diplomacija, sklepanje čez vojsko in mir edinimu ravnanju prepušeno biti. Dežele ne smejo biti deržave, ampak občine. Deželni zbori nadomestil je jo te velike občine; njih moč je po tem izrečena. Oni ne dovoljujejo deržavnih davkov, temoč postavljajo samo deželno-občinske stroške in oskerbljujejo, kar postavodajavstvo zadene, listi posebni del, kteri se jim brez škode soglasja celoline v brambo svoje posebnosti, v podporo svojih raznih potreb prepustili mora. V li dvojni zadevi bodi središni oblasti v varstvo deržavniga namena samo pravica prihranjena, sklepe vstavljati (veto). V neogibljivo potrebnim edinost, v vsim drugim mnogoterost po šegah, potrebah in poželenjih. Tako ostane samovlada dežel, brez de bi se občnimu deržavnimu namenu zaderžki stavili. Samo po ti poti je moč pri popolnimu življenju dežel edino, mogočno Austrio-napraviti. Ta sostavek smo prestavili iz ministerial-niga časopisa „LIoyd" od 9. Svečana, iz kteriga bi se nekoliko kazalo, de sedajni ministri vendar še niso tako terdi centralisti, kol se je mislilo. Toliko je gotovo, de ministerialni časopisi v uvodnih sostavkih nič terditi ne sme-jo, kar je mnenju ministrov nasproti; ali samo to se je bati, de niso to vse le lepe besede, kakor je bil sedajniga ministerija toliko pohvaljeni program. Kaj bomo mi slovenski Štajerci Sekovske škofije začeli? Že več kot šest sto let je preteklo, kar so Slovenci v spodni štajerski deželi sekovske škofije svojimu narvišimu duhovniniu pastirju grad sekovski na Lipnici, po časi pa veliko vinogradov v narlepših slovenskih okolicah per-skerbeli, njemu dačo odrajtovali, ino v vsih potrebah za-nj si narveč prizadeli. Slovenci so od rajniga Romana imenovani: „jedern, čverst, odkritoserčin narod, kateri nobene hinavšine v sercu ne zakriva, kateri svojo vero z znamenitimi milodari in daritvami, z izrejo veliko svojih sinov za mešni stan ino z krasnimi pes-mami v božjo čast očituje." Štajerski Slo- venci tudi slišijo k poznanimu ediniinu narodu, kateri se nikdar od zaničevavcov svete katol-ške cerkve ni pustil zmotiti, temuč kakor močno zidovje na čerstviin temelju ležeče proti vsim burjam grozečim porušenje svete vere nepremakljivo stal. Štajerski Slovenci so bli zadnič žareči mejaši, kateri so se goreče per-tili vsakimu nevernimu mutcu, ako bi se per-derznili novo rongejansko nevero med nje ko kokol med pšenico raztepsti. Premilostlivi Cesar Ferdinand, in Njih naslednik Franc Jožef I. so podelili vsacimu narodu pravično svobodo za omiko in izobraženost ; vse slovensko ljudstvo celiga austrijanskiga ustavniga cesarstva želi v uradnicah take poglavarje, katerim podložniki svoje namene ustno razodeti zamorejo, ino njib povelja ino postave u svojim narodnim jeziku per-čakujejo. — Štajerci Slovenci sekovske škofije! kaj ste vi za vaše nekdajne stroške in teškoče od svojih nemških škofov perjeli? Kak vam je vaša serčna zvestoba od njih bila naplačana? — Jeli ste že od GOO let po tem, kar škofe imate, kdaj rojeniga Slovenca za viši pastirja imeli, de bi živi glas iz ust njegovih zaslišali ino vsi razumeli? Jeli ste ne bili le samo najete ovce? — Pokažite njihove pastirske zazpise na svojo slovensko, čredo; povejte mi nekaj od njih pridig in naukov, katere je vsak duhoven viši pastir per mnogoterih priložnostih svojoj čredi razumljivo sam deržati dolžen! Ali so mende imeli, al zdaj imajo tam v Gracu svoje pomočnike Slovence okoli sebe, kateri namesto njih slovenske šole obiskujejo vunder vsako leto enkrat, de bi sc prepričali črez stališ, omiko in ohra-njenje vaše mladeži; morde njih zvesti pomočniki po pravici zvejo, kako de so farmani z svojimi školniki in duhovniki zadovoljni, kako de se keršanski nauk in beseda božja v šoli in v cerkvi oznanuje, in druge cerkvene opravila obhajajo ! Vi pobožni ukaželni siromaki , idte zdaj k novo izvolenimu pak šc ne posvečenimi! Othmari Baušerji, ino proste ga po slovensko za podučenje in svet v vaših potrebah. Vi, ki ste zašli v vclke grehe, prosite ga za odvezo takih grehov, katero si je oh sam za sc prideržil. Vi zakona poželni, prosite ga za razvezo posebnih zakonskih za-deržkov, de sc nc bodo vaše pisma tako dolgo tam in po poštah pometovale, de ne bo odločba prepozno nazaj peršla. Ali pobarajte gg. korarje, rečte njim kaj po slovensko, oni bodo kmalo vprašali: „Kenc niks dajč," drugi bo rekel: „dizcr ist ajn štokbindišer," tretji bo d j a i: „ain bindišer štok." Po tem vas bodo domu poslali, ako njim nič nemškiga nc po-kažete. Štajerci Slovenci sek. škofije! polovica sekovske škofije, jeli hote z tako enakopravnostjo zadovoljni? Jeli še na dalje hočete ostati zanemarjeni podložniki nemcov? Pre-lubljeni od vsili Slovencov, visoko pohvaljeni knezo-škof Anton Martin Slomšek svojoj du-hovnoj čredi vsako leto drobtince od nebeški-ga gostovanja delijo, ino njim večkrat nebeš-kiga kruha po volji ponudijo, mi pa plev kalne dobimo. — Vstanitc, zdramite se vi Štaj. Slovenci, prosimo Antona, de nas Oni za svojo čredo gor vzamejo, premislite, da se za čast božjo, ino za blagostan toliko duš bori, ino naj Nemci Nemce vučijo. Deržavni zbor. V seji 9. Svečana je šuzelka poprašal ministerstvo, ali misli ministerski razglas mesca Velkiga Travna lanjskiga leta zastran opro-stenja študentov tistiga leta od vojašnje spolnovati ; omeni dalej, de so dohtarja pravice Uobrzanskiga in Kaminskiga v Galicii zavoljo svobodomiselniga pisanja med vojašnjo potak-nili, kakor de bi vojašnja kaka kaznovavnica bila, ali bo tedaj ministerstvo to reč pregledalo? — Austriansko Cesarstvo. Slovenska dežela. Ljubljana. Slavjanam austrijanskim ni drugje pomoči iskati, kakor v njih lastni moči. Ko je austrijansko cesarstvo na treh straneh, in clo v poglavitnim mestu gorelo, so bili Slavjani, kteri so gasili, kteri so sovražniku glavo sterli. Slavjani so drugim pomagali, ali si pa sami sebi pomagati zamorejo? Žali Bog! ne zamorejo, in tako dolgo tega zamogli ne bodo, dokler jih vse slavjanska vzajemnost, t. j. misel in prepričanje, de morajo austrijansko - slavjanski narodi stati v vseh rečeh eden za vse, vsi za eniga, skoz in skoz prešinila ne bo. Karkoli je omikanih rodoljubov, naj v tem smislu delajo in podučenje širijo. Slavjani hočemo samostalno, svobodno Austrijo kot zvezo raznih, v znotraj-nim življenju ne motenih, narodov, — ker je nam kot malim narodam deležnost velike, mogočne deržave potrebna, ne pa za to, de bi si ime zvestih ohranili, zakaj vsakiga naroda perva dolžnost je na se misliti, in zvestoba se ne plačuje in svet hvaležnosti ne pozna. Nar jasniši spričbo tega nam ponudi zgodovina lanjskiga in tekočiga leta. Ker. je staro cesarstvo pred Sušcam 1848 na nemšini vsta-novljeno bilo, pod kterim je slavjanska narodnost kol cvetlica ined terdim pečovjem med-lela, se je zgodilo, de so vsi austrijanski Slavjani več ali manj že z nemškim kvasam navdani, tako de se tudi v narsrečniših okolj-šinah sedajni rod iz te polovičnosti nikoli vzdigniti ne more. Koliko hitreje pa bi bila ta revna cvetlica popolnama vsahnila in sc posušila, koliko hitreje bi bilo austrijansko Slavjanstvo poginilo, in Polakskim enako germansko rodovino pomnožilo, ako bi se Austrija bila nemškimi! cesarju (če tudi iz Habsburg-liotarinske kervi) podvergla, za nemško zemljo in tla izrekla, in Nemcam svobodno gibanje, preselovanje in obnašanje v taisti pripustilo ! Za tega voljo so se branili Slovenci poslance v Frankobrod pošiljati, in to vlada naša dobro ve, ali saj vedili ima, — zato so irotestirali moravski stanovi, za to so se junaško vperli, branili in večidel tudi vbranili verli Čehi. Pozneje je Frankobrodski zbor očitno svoje želje razodel Austrijo razdjati, je deržal z Lahi, je serčnost dajal Madjarain, je punt na Dunaju podpiral, in clo ločitev Austrije v nemški in nenemški del sklenil. To je Austrija-nam oči odperlo. Vindišgrec in Jelačič sta razvila na mogočnim turnu sv. Štefana na Dunaju austrijansko bandero; Nemci sami so pošiljali pisma na pisma do Cesarja, de bi se sklepam Frankobrodskini v okom prišlo; slovenska družba v Ljubljani, v Gorici, in pomnoženi odbor krajnskih stanov prosijo, de bi se jugoslavjanski poslanci iz Frankobroda nazaj poklicali; ravno to so storili Moravani, in odbor Pražke Lipe Slovanske je protestiral zoper nove volitve na Češkim. Odgovor ministerstva na vse te vloge obstoji v raz pisanju novih volitev za Frankobrod na Majnu, za tisti zbor, ki je ne davno sklenil, de se ima razmera (Verhaltniss) Austrije knemškimu kraljestvu na diplomatiški poti ustanoviti, de tedej austrijanski poslanci v zboru od te reči nič več govoriti ne morejo in ne sinejo! Nemci austrijanski se vtegnejo veseliti zavoljo te ministerske zapovedi, mi Slavjani pa se samo to naučimo: de svet hvaležnosti nc pozna. Badi bi pa vendar vedli, kako se naslednjim vganjkam pride do jedra: Ministerstvo loče edinstvo Austrije, vabi pa lc od ene polovice poslance na zvunajni zbor; poslanci austirijanskih dežela sedijo na austrijanskim zboru, dc bi položili novo podstavo in na nji izpeljali novo zidovje austrijanskiga cesarstva; in zopet poslanci austrijanskih dežela, ne ministerski pooblastenci, imajo na Nemško iti, Austrije osodo odločiti; kterih beseda v rečeh nemške zveze več velja? — ministerstvo je v programu izreklo: kadar boste Austrija in Nemčija prerojene in novo vsta-novljene, se bo zamogla njuna medjusebna razmera in zveza v pretres vzeti; — kje je naše ministerstvo zvedilo, de je Austrija (ki je še nekoliko v sovražnih rokah) in de je Nemško kraljestvo novo ustavo zadobilo? — — Bog ne daj, de bi se še clo zvunajni Nemci čez nas Auslrijane pritoževali, de smo jih v njihovi znotrajni deržavni popravi in narodni svobodi motili! — * Komej je veter zanesel na čelo Ljubljanskih nemških novin razglas zastran novih volitev v Frankfurt, so one tudi ob enim nem-škutariti jele, in prineso iz „Gratzer Zeitun-ga" že pred nekoliko dnevi zaveržen sostavek, v kterim se dokazati in spričati hoče, de je nemšina edini lim, kteri naše cesarstvo skupej deržati zamore, de tedej taisti, kdor se nemšini zoperstavlja, se tudi cesarstvu zoper-stavlja; — kakor de bi zadnji konec človeštva Austrije obstoj bil, kterimu bi se vse narsve-tejši zadeve narodov, vera, narodnost, prirojena omika podvreči in v dar prinesti imele. Božja volja je, de se Čeh, Poljak, Slovenc, Madjar, Lah itd. po svoje izobrazi in do naravne, prirojene veljave in vrednosti pride. Ako bi tedej, kakor uni T. (epec) v Gracarci blede, kar je pa prazno, zares Austrija brez povsod pričijoče nemšine obstati ne mogla, bi gotovo njeni obstoj božja volja ne bila. Vredništvo še podstavi omenjenimu so-stavku neizrečeno modro opombo, de je to mende samo „eine Ansicht", — se ve, de bi bili scer bravci mislili, de je sveto pismo. Karlopago 7. Svečana. Ne zamerite, de vam sledeče verstice pišem. Pred nekimi dnevi, ko sim mojimu kumu v Planini nekaj voz za žagance iz Reke peljal, sim mnogo vasi prehodil, katere mi še vse po imenu znane niso. V sleherni vidim veliko ljudstva, katero je okrog nekih pisem, ki so na durih kakiga hleva nabite vihrale, zbrano stalo. Ljudstvo je šundralo ino se prepiralo; Bog ve kaj de je, ino mika me ga poprašati: što imaste tote? Pa ko se več premagat ne morem, skočim raz voz, grem gledat kaj tam vihra, ino kaj menite je bilo nabilo? Spisek popisaneov v 4. §. začasne postave zastran rekrutiranja, zapovedan. Dragi prijatel, menite de ti spiski so tam vihrali, de bi po glasu 8. §. ubogi ljudje zamogli pritožbe napraviti, ali motite se. Vganjte prijatel kaj je to bilo. Ti spiski so bili pisani po nemško, imena se kar brati niso mogle, preimki so bili tako pokvarjeni in razmesarjeni, dc se Bog vsmili; eden v starim hro-vaškim, eden v laškim, drugi v nemškim, in nekteri v krajnskim pravopisu. Kaj čete, de vam od opomb v oddelku „Anmerkungen" rečem? Te so bile brez koristi, nihče jih še brati ni znal, vse eno bi bilo, ako bi bile pisane z alef, olaf, ali z gradelicam glagoli-tičkim. Kaj pravite prijatel od te oslarije? Tako doseguje poslavodajavec namen svoje postave! To ljudstvo ni nemško, vam ne moreni povedati kaj de je prav, ali je hervaško ali krajnsko, zdi se mi, de je nekaj od obeh, nisim zadosti časa imel za barati. Vender toliko sim se prepričal, de je brihtno ljudstvo, znabiti za to, ker si včasi korun (patata) z oljem zabeli, ino včasi pomoranče je, de mu krompirjev sok predebelih možgan ne stori. •—icb. Hervaška in slavonska dežela. Vrednik Novin <1. h. si. v uvodnim so-slavku ne svetva, poslance v Iiromeriž brez vsega vgovora in pogoja odpraviti in reče med drugimi: „Kadar je austrijansko ministerstvo v svojim programu izreklo, de se ne bo podalo j)o