171
Tudi jaz pojdem k mamici
(Spisal Scl/io-t
tko je ležal bolan. Prehladil se je bil. Oče in bratci so upali. da bo ozdravel kmalu. A ni mu hotelo od-leči — bolezen se je shujšala.
Prišla je jesen in i njo oni dan, ko obiskujemo svojce — ki nam spč v hladnem grobu.
Tudi Ivko bi bil šel zelo rad k svoji mamici. — Saj ga je imela tako rada, vedno ga je poljubljala, vedno ga božala .. in ko so jo odnesli, je tako jokal — tako bridko jokal.
Fn lani ji je nesel na grob veneo cvetlic — in svečice ji je prižigal. — —
In letos je vedno govoril:
,,Oče, tudi jaz pojdem k mamici — jelite da>"
Vedno bliže je prihajal vseh mrtvih dan. A Ivko je bil vedno slabši,
..Oče, pa če ne bom mogel iti k mamici r" je vprašal žalosten. Da bi ga potolažili, odgovorili so mu oč^:
,,Šel boš, šel tudi ti, Ivko. In še lepši venec jim boš nesel, kakor lani, in prižgal še več lučic."     •
In vesel je ponovil:
_Tudi jaz bom šel k mamici."
A zdravnik je zmajcval z glavo . . . In neko jutro je zapel visoko gori v zvoniku mali zvonček in na-znanil: Ivka ni več. Jokal je ooe, jokali so bratci, saj je bil Ivko tako priden, tako Ijubezniv . . .
Tam poleg mamice so mu skopali jamico in Ivko je bil pri svoji tolikanj Ijubeznjivi materi . . .
Prišel je. dan vseh mrtvih. Oče in bratci s6 šli k mamici in k Ivku. Nesli so vence in prižgali obilno svečic. Toda tudi Ivko je bil pri mamici tam gori v zlatih nebesih. Tako lepe vence ji je nosil — in ona ga je poljubljala — božala, kakor nekdaj . . . In doli sta gledala, kjer so oče in drugi bratci in sestrica molili na njcnih grebovih. Vesela sta jih bila in prosila sta Boga, naj bi prišli kmalu vsi, prav vsi k njima.
172
Ko so povedali oče mali Mimici: ¦,Glej, v  tej gomili so  mamica,  v tej Ivko," je odgovorila:
nTorej je vendar Ivko bliže mamice,  kakor mi."