IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, Ulica Valdirivo 36, telefon 630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
TEDNIK
NOVI UST
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA Letna 50.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 55.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70%
SETTIMANALE
ST. 1857
TRST, ČETRTEK 17. DECEMBRA 1992
LET. XLI.
Krščanstvo potrebno udejanjiti
Ljudje današnjega časa na različne načine doživljajo božične praznike in se vse prevečkrat dogaja, da v poplavi trgovskih ponudb in blišča premalo prihaja do izraza njihovo bistvo. Opažamo tudi, da je Božič, spomin Kristusovega prihoda, pri marsikom omejen le še na folklorno izročilo, velikemu številu ljudi pa obhajanje tega praznika pomeni le nekakšen privesek k hrupnemu praznovanju božično-novo-letnih dni. Ne nazadnje dokazujejo to tudi številne eksplozije petard, ki nimajo nič skupnega s tišino in zbranostjo svete noči.
Tudi letošnji Božič nam daje priložnost, da poglobimo naš osebni odnos do tega praznika in ga umestimo v sedanji evropski trenutek, ki ga označujemo za prelomnega. Na Zahodu močno občutimo krizo institucij in občečloveških vrednot, model potrošniške družbe se je znašel v slepi ulici. Tudi v Vzhodni Evropi kljub zlomu komunizma ne gre vse gladko, poleg gospodarske smo priča moralni in duhovni krizi, pravna država pa ne deluje. Nad vsemi nami pa kot Damoklejev meč visi teža vojne v Bosni in Hercegovini, pri kateri sicer ne gre za tipičen verski spopad, a so vanjo poleg muslimanov zapleteni tudi pripadniki dveh krščanskih Cerkva, pravoslavne in katoliške. Ob vsem tem menim, da smo evropski kristjani padli na izpitu, zelo otežkočeno pa je tudi ekumensko gibanje.
Kot je poročal tudi naš list, je bilo pred kratkim na Mirenskem gradu pri Gorici prvo zborovanje za duhovno in pastoralno prenovo koprske škofije, ki si je ta zahtevni cilj zastavila v zaporedju oznanjevanja, evharistije (bogoslužja) in karitasa. Organizatorji in udeleženci na tem zboru so torej skušali opozoriti na sodobnejše dojemanje krščanstva, ki naj iz intimistične, v okviru cerkvenih sten omejene drže preide na aktivno prisotnost v današnjem svetu. V skladu s to usmeritvijo je bil tudi pozdravni nagovor nadškofa Pier Luigija Celata, apostolskega nuncija v Sloveniji, ki se je izkazal kot pokoncilsko odprt cerkveni dostojanstvenik z velikim razumevanjem za znamenja časov. Odlični gost je še posebej poudaril vlogo krščanskih laikov v Sloveniji in drugod po Vzhodni Evropi, ki v demokratičnih razmerah prevzemajo nove odgovornosti ne samo na cerkvenem, temveč tudi na družbenem področju. Nuncij Celata je še dejal, da mora biti Cerkev odprta tudi do tistih, ki ne prakticirajo vere, krščanski laiki pa si morajo prizadevati za mir, pravico, solidarnost, resnico in človekove pravice, saj brez tega ni utelešenja Kristusove Cerkve. To so po našem mnenju tudi tista področja, na katerih je nujno graditeljsko soočenje krščanskih in laičnih sil.
O vsem tem sem razmišljal v teh burnih dneh, polnih napetih in neprijetnih, včasih kar tragičnih dogodkov, in prišel do spoznanja, da nista mogoči katarza in sprava na našem kontinentu, posebej še v njegovem vzhodnem delu, ne da bi upoštevali krščansko izročilo, ki je bistveno oblikovalo evropsko in velik del svetovne civilizacije. Kristusov prihod na svet in aktualnost njegovega nauka, kakor ga vedno znova sprejemajo nove in nove generacije, pa nam vzbujata tisto adventno pričakovanje, brez katerega si težko zamišljamo smisel našega bivanja.
MARKO VUK
Sodelavcem, naročnikom, bralcem in vsem Slovencem želi vesele božične praznike in uspešno novo leto 1993
NOVI LIST
ZIMA NA KRASU
(foto Janko Kovačič)
Odločna nezaupnica vsedržavnim strankam
Zadnje upravne volitve v Italiji, ki so zadevale dober milijon volilnih upravičencev, so ponovno pokazale, da volivci in volivke v čedalje večjem številu ne zaupajo več velikim vsedržavnim političnim strankam, zlasti PSI in KD, in da podpirajo nove politične sile, kot so Severna liga, Orlandova Rete, Zeleni in drugi. Kot je bilo pričakovati, je Severna liga dosegla prodoren uspeh na severu države, medtem ko se je na Jugu, predvsem v mestu Reggio Calabria, uveljavila neofašistična stranka MSI, ki je tu skoraj potrojila glasove v primerjavi s prejšnjimi upravnimi volitvami.
Obe vladni stranki sta torej prejeli nezaupnico, pri čemer je treba ugotoviti, da je PSI doživel pravo katastrofo. Nazadovali so tudi Occhettovi prenovitelji in Cossuttovi komunisti, ki skupno niso zbrali tolikšnega števila glasov kot KPI na prejšnjih upravnih volitvah. Toda njihov osip je mnogo manjši od osipa glasov za
ZARADI BOŽIČNIH IN NOVOLETNIH PRAZNIKOV BO PRIHODNJA ŠTEVILKA NOVEGA LISTA IZŠLA V ČETRTEK, 7. JANUARJA 1992.
Uredništvo in uprava
PSI in KD. Zanimivo je, da je znatno nazadovala tudi republikanska stranka, četudi njen glavni tajnik v zadnjem času vodi pravo gonjo proti svojim nekdanjim zaveznikom v vladi. Očitno volivci ne morejo pozabiti, da so republikanci dolga leta bili pri »koritu« in so torej soodgovorni za današnje stanje v državi.
Položaj vzbuja torej zaskrbljenost, kajti Severna liga kljub prodorni zmagi le nima absolutne večine, da bi lahko sestavila trdne uprave. Ne smemo dalje pozabiti, da je kljub vsemu le šlo za upravne volitve, ki so se tikale le dobrega milijona volilnih upravičencev, zaradi česar moremo govoriti le o splošni težnji volilnega zbora, ne da bi rezultati mogli neposredno vplivati na politično stabilnost v državi, saj sedanja vlada še vedno uživa zaupanje večine parlamenta.
Izidi zadnjih volitev pa so seveda zelo resno opozorilo političnim silam, naj čimprej odobrijo predvsem novi volilni zakon, ki bo omogočil, da bodo volivci izvolili v novi parlament ljudi, ki jim bodo popolnoma zaupali.
Slovenci glasovali	za
Na nedavnih volitvah v Sloveniji so volivci dejansko potrdili politiko, ki jo na simbolni ravni pooseblja Milan Kučan, izvajala pa jo je vlada pod vodstvom dosedanjega in po vsej verjetnosti tudi bodočega ministrskega predsednika dr. Janeza Drnovška. To politiko bi lahko označili za nekakšno slovensko »perestrojko«. Njeno bistvo je v tem, da poteka reforma nekdanjega realsocialističnega ustroja slovenske družbe v največji možni meri pod vodstvom in v prid nekdanje partijske nomenklature. To, kar v nekdanji Sovjetski zvezi ni uspelo Gorbačovu, je v veliki meri uspelo Kučanu v Sloveniji. Zadnje volitve dejansko pomenijo velik uspeh za slovensko postkomunistično levico.
Tako imenovana slovenska desnica je že nekaj časa povsem dezorientirana. Tudi krščanski demokrati, ki so najmočnejša stranka desne sredine, niso znali ali mogli ponuditi alternativne strategije gospodarskega in siceršnjega razvoja Slovenije. V političnih kuloarjih se je dalj časa šušljalo o pogovorih in celo dogovorih med Drnovškovo LDS in Peterletovimi krščanskimi demokrati. Takšni pogovori in dogovori niso problematični, problematični bi postali, če bi se krščanski demokrati znašli v docela podrejenem položaju ter sprejeli pravila igre in celo gospodarski program, ki ga sebi v prid diktira nomenklatura nekdanjega vodilnega razreda.
Pravijo, da je predvolilni dogovor med LDS in SKD določal, da bodo krščanski demokrati podprli zakon o privatizaciji ter sanacijo železarn in bank, v zameno za to pa naj bi dobili kolikor toliko pošteno predvolilno kampanjo, brez nizkih udarcev in zlorabe medijev, ki so pod močnim vplivom levice. Zdaj, ko so volilni izidi znani, pa je vprašanje, kaj bo dr. Drnovšek naredil oziroma ali
bo sploh šel v koalicijo tudi s SKD, potem ko je prenoviteljska lista dobila podoben odstotek glasov kot SKD. Če bi do koalicije kljub vsemu prišlo, potem bi v parlamentu bili prava opozicija le Podobnikova SLS in Jelinčičeva SNS, kar pa je vsekakor veliko premalo, da bi lahko ogrozili projekt slovenske perestrojke.
Problem Kučanove in Drnovškove perestrojke je predvsem v tem, da slovenska postkomunistična levica še vztraja na realsocialističnem prerazdelitvenem gospodarskem modelu, ki je nasproten tržnemu in ne zagotavlja o-zdravitve gospodarstva. Zaradi socializacije izgub bankrotiranih podjetij s pomočjo državne intervencije in monopolnega bančnega sistema je onemogočeno prestrukturiranje podjetij v korist sposobnih, tržno uspešnih podjetij. Ohranjanje slabih podjetij na račun dobrih bo imelo za posledico nadaljnjo stagnacijo oziroma
upadanje gospodarske dejavnosti, utegne pa zmanjkati tudi denarja za socialno pomoč brezposelnim.
Brez novega gospodarskega vzgona in brez zadostnih sredstev pa premoščanje socialnih stisk brezposelnih se Slovenija ne bo mogla postopno približevati Evropi, kaj šele da bi jo dohitela. Pre-živetvena nuja jo bo silila nazaj na Balkan. Zato izid zadnjih volitev v Sloveniji more in mora povzročati zaskrbljenost.
Janez Vuk
Društvo slovenskih izobražencev priredi v ponedeljek, 21. decembra,
BOŽIČNO SREČANJE S TRŽAŠKIM ŠKOFOM MSGR. BELLOMIJEM
Začetek ob 20.30 v Peterlinovi dvorani, Ul. Donizetti 3.
Kako so volili Primorci
Ob pregledu rezultatov nedavnih volitev v Sloveniji je opazno, da so se pri volitvah za predsednika države na Primorskem pokazale podobne usmeritve kot drugod v državi. Zmagovalec Milan Kučan je zbral 64,5 odstotka, njegov najresnejši konkurent Ivan Bizjak pa 20,4 odstotka glasov. Zanimiv je rezultat v ajdovski občini, saj se število glasov, oddanih za Kučana in Bizjaka, razlikuje le za slab odstotek. Prvi je dobil 43,2 odstotka, drugi pa 42,2 odstotka glasov, kar je v primerjavi s slovenskim rezultatom netipično.
Primorske občine, z izjemo Idrije, ki je bila priključena 1., gorenjski volilni enoti, so za volitve v državni zbor bile vključene v 2. volilno enoto, razdeljeno na 11 volilnih okrajev. Tako kot v Sloveniji je največje število glasov dobila Liberalno demokratska stranka (20, 62 odstotka), sledi ji Združena lista, (prenovljeni komunisti, 16,88 odstotka), na tretjem mestu so Slovenski krščanski demokrati (13,71 odstotka), na četrtem Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka (8,61 odstotka), na petem Slovenska ljudska stranka (7,46 odstotka). Zadnja mesta med tistimi strankami, ki so se v vseslovenskem merilu uvrstile v parlament, pa zasedajo Demokratska stranka (5,06 odstotka), Zeleni Slovenije (3,51 odstotka) in Socialdemokratska stranka (2,8 odstotka glasov). Italijanska manjšina v Istri je kljub številčni šibkosti imela lastno volilno enoto in v njej zagotovljeno izvolitev svojega državnega poslanca.
Ge rezultate analiziramo po posameznih občinah oz. volilnih okrajih,
opažamo boljši uspeh desnosredinskih strank na Severnem Primorskem in še posebej na podeželju. Krščanski demokrati so npr. v Ajdovščini dosegli skoraj 25 odstotkov glasov, v Tolminu 20,72 odstotka in na podeželju novogoriške občine 18,87 odstotka glasov. Na Goriškem in Tolminskem se je dobro uveljavila tudi Slovenska ljudska stranka, v idrijski občini pa je z 32,59 odstotka glasov dosegla pravi triumf. V Slovenski Istri sta nesporna zmagovalca Liberalno demokratska stranka in Združena lista, ki sta obe presegli 20 odstotkov glasov.
Zahodna Slovenija je za volitve v državni svet bila razdeljena na štiri volilne enote, vsaki je pripadel po en svetnik, kateremu je za zmago zadostovala relativna večina. V 12. volilni enoti (občini Nova Gorica in Ajdovščina) je zmagal Danilo Kovačič, v 13. volilni enoti (Tolmin in Idrija) Fedja Klavora, v 16. volilni enoti (Postojna, Ilirska Bistrica, Sežana) Ivo Benkovič in v 18. volilni enoti (Koper, Izola, Piran) Danijel Božič. Kar zadeva politično usmeritev izvoljenih svetnikov, prevladujejo levosredinski, podobno razmerje velja v vseslovenskem merilu. Nacionalno usmerjene stranke so v tem pomembnem telesu torej v popolni manjšini, kar vzbuja skrb, še zlasti, če upoštevamo občutljive odnose s Hrvatsko in Italijo, ki bi zlasti od svetnikov iz Primorske terjali modro zadržanje, v skladu z vitalnimi interesi Slovenije in ne nazadnje slovenske manjšine v zamejstvu.
Deželni svetovalec Ivo Jevnikar
»V božičnem	času	so	člove
Po odstopu Bojana Brezigarja je njegovo mesto v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine proti koncu prejšnjega meseca prevzel časnikar Ivo Jevnikar, deželni tajnik Slovenske skupnosti in prvi neizvoljeni kandidat na njeni listi na zadnjih deželnih volitvah. Kot deželni poslanec je nastopil v kočljivih okoliščinah in poleg tega manjka do konca mandata le dobrih pet mesecev.
ni prispevek. Kaj bo prihodnje leto, če parlament ne bo podaljšal financiranja teh postavk? Ali bo dežela »prihranila« vseh osem milijard lir in bomo naše ustanove zaprli? In, poleg tega, gre za vprašanje, iz katere postavke mislijo črpati omenjenih 150 milijonov lir. Gre za postavko v višini 500 milijonov lir za slovenski zamejski tisk, ki bo tako utrpel hudo škodo.
To je le en primer. Aktualnih problemov je zdaj še več, do volitev pa bo treba sproti opozarjati na naša življenjska vprašanja in predlagati ustrezne rešitve.
Katera vprašanja, ki so še predmet razprave v deželnem zboru, so po Tvojem najvažnejša za našo slovensko manjšino?
Omenil sem finančna sredstva. Opozoril sem že pristojne, da se prispevki iz zakona za obmejna območja nakazujejo tudi zelo počasi, zlasti pri popravilih kulturnih in prosvetnih domov. Zakon o razvoju Krasa pa je treba sploh šele začeti uresničevati, letošnja sredstva pa so povsem neizkoriščena.
Ustavil bi se nato pri omenjeni reformi nekaterih javnih ustanov. Slovenska skupnost nasprotuje krnitvam Kraške gorske skupnosti. Opozarja pa na dvoje: da je bil zakon, ki določa ozemeljske omejitve gorskih skupnosti, sprejet v rimskem parlamentu tudi z glasovi tistih, ki danes na krajevni ravni protestirajo, medtem ko Ssk v Rimu ni zastopana; in da je Slovenska skupnost v okviru deželne večine že dvakrat v zadnjih letih rešila tako Kraško kot Briško gorsko skupnost pred namerami tistih vplivnih krogov, ki bi ju najraje kar ukinili.
S tem v zvezi je še problem kra-škega parka. Ssk že leta in leta poudarja, da zahteva »aktivno zaščito« teritorija, ki naj torej ovrednoti tudi človeka, njegovo zgodovinsko prisotnost in dejavnost. To pomeni tudi, da je treba upoštevati, da živi na Krasu zlasti slovenski človek, ki ima vso pravico, da na svoji zemlji naravno razvija svoje ne le kulturne, temveč tudi gospodarske dejavnosti. Vsako omejevanje lastnine ali posesti in uporabe je treba nadomestiti s primerno odškodnino. Zlasti pa je treba zagotoviti domačinom in njihovim predstavništvom, da soodločajo o namembnosti teritorija, da bodo tudi omejitve zaradi varovanja naravnih vrednot sprejemali kot nekaj svojega in ne vsiljenega. Iskati je treba torej ravnovesje med različnimi interesi.
Podobnih vprašanj bi lahko našteli še več. Nujno pa je, da omenim še eno: institucionalne reforme in volilne preosnove. Gre za široko razpravo, ki zajema vso Italijo. O tem teče beseda tudi v posebni svetovalski ko-
Černu boš predvsem posvečal pozornost med svojim delom v deželnem svetu?
Prihodnje deželne volitve bodo junija 1993, zato se zakonodajna doba že izteka. Te dni imamo precej dela s temeljnimi finančnimi dokumenti deželne uprave: z obračunom za leto 1991, proračunom za leto 1993 in za triletje 1993-95, z razvojnim načrtom in finančnim zakonom. Deželni odbor pa napoveduje tudi razpravo o nekaterih preosnovah javnih ustanov, tako da je konec leta kar natrpan. Že pri finančnem zakonu se je pokazalo, da nam namerava deželni odbor odtrgati še 150 milijonov lir od sredstev, ki jih je doslej dežela namenjala kritju različnih zakonov v zvezi z našo manjšinsko stvarnostjo. Gre za zelo negativno stališče, ki se kaže, odkar je država z zakonom za obmejna območja za tri leta namenila po osem milijard lir kulturnim potrebam slovenske manjšine, po štiri milijarde pa za potrebe italijanske manjšine v bivši Jugoslaviji. Že z izvršilnim zakonom je dežela začela financirati s temi državnimi sredstvi tudi stroške, ki bi sicer sodili, kot doslej, med njene dolžnosti in pristojnosti. Že prej je namreč gmotno podpirala gledališče, glasbene šole, knjižnice, raziskovalne ustanove, društva, pevske zbore. Zdaj krije vse to z državnimi sredstvi, ki jih upravlja, tako da je prihranila vsaj poldrugo milijardo lir letno. Pri novem proračunu so »odkrili«, da se je temu mehanizmu izmuznil »Stokov zakon« iz leta 1977, ki dodeljuje prispevke slovenskim šolskim ustanovam za stroške v zvezi z dvojezičnim poslovanjem.
Ko sem v komisiji protestiral, sem dobil odgovor, da gre le za 150 milijonov od skupnih 8 milijard lir in da je treba ob splošnem varčevanju kaj prihraniti tudi pri Slovencih. To bi lahko sprejeli, če bi šlo za deželne fonde, gre pa za izredni triletni držav-
misiji, kjer sem že večkrat posegel, da bi opozoril na nujnost krepitve regionalizma, na pričakovanja slovenske manjšine v zvezi z začitnim zakonom, na potrebnost zajamčenega zastopstva manjšin v okviru volilnih reform.
Kateri so po Tvojem globlji vzroki protimanjšinske histerije, ki je v zadnjem času značilna zlast za Trst in njegovo italijansko večino? Znano je, da je tržaški škof označil Trst za »okuženo« mesto.
Protimanjšinska histerija za Trst ni nekaj novega in sega pravzaprav v sredo prejšnjega stoletja. Če želimo biti optimisti, bi lahko rekli, da smo priča zadnjim, zelo močnim izrazom te »bolezni«, saj ni mogoče verjeti, da ostaja Trst edino protislovensko in protislovansko mesto v Italiji in da gre ves svetovni razvoj mimo njega. Vendar je treba upoštevati, da morajo »preiti« nekateri rodovi, ki so pač preveč vpleteni v vojne in povojne nacionalistične homatije, kot akterji in kot žrtve. In še: Trst je že dolgo v globoki krizi in ne najde moči, da bi se osvobodil predsodkov ter se ozrl okoli sebe. V vsakem kriznem stanju pa se iščejo tudi »grešni kozli«. Nekaterim zelo lepo uspeva, da preusmerjajo nezadovoljstvo na Slovence in zakrivajo prave probleme teh krajev. Končno upoštevajmo, da je po vsej Evropi val nacionalizma v večji ali manjši meri oplazil široke družbene skupine.
Je po Tvojem kaj upanja, da se bo stanje v tem pogledu izboljšalo?
Prepričan sem, da se bo izboljša-
lo.	Rok pa ne bo kratek. Do takrat moramo ne le preživeti, temveč normalno živeti in se razvijati, drugače
ne bomo več obogatitev za vso širšo skupnost in za odnose med sosednjima narodoma, ko bo postala ta vloga vsem dragocena.
Ali ima demokratizacija v Sloveniji kakšen vpliv na stanje odnosov med večino in manjšino pri nas?
Glede tega je bilo nekaj iluzij. Pokazalo se je, da ni bil odnos večine do manjšine toliko odvisen od ideološkega predznaka matičnega naroda, temveč je protislovenski kompleks živel iz svojih korenin, iz katerih še poganja. To pa velja zlasti za Trst, kjer se je celo pokazalo, da postaja nekaterim še ostrejši trn v peti Slovenska skupnost, ki so jo mogoče iz protikomunizma včasih še nekako prenašali, zdaj pa se jim zdi nosilka nacionalizma. Verjetno pa je demokratizacija vidneje koristna, kar zadeva odnose Furlanov ali pa bolj odmaknjenih Italijanov, ki nimajo podzavestnih razlogov za nasprotovanje slovenski stvarnosti. Če bi pa pogledali nazaj, v prvo povojno obdobje, bi pa seveda lahko zapisali, da je takratna vpre-ženost manjšine v svetovno komunistično (takrat stalinistično) gibanje prinesla veliko škodo, kar zadeva tako meje kot narodnostne pravice.
Tudi vplivi nove Slovenije torej delujejo počasi, vplivajo pa tudi na samo manjšino, saj so ponos na matično domovino in državo, občutek enakopravnosti brez ideološko-poli-cijskih pogojevanj in spletanje vse tesnejših in vsestranskih vezi skupnega slovenskega prostora močni dejavniki krepke in samozavestne narodne zavesti.
Kako si predstavljaš »revizijo« Osima? Misliš, da bomo zraven, ko bo govora o tej »reviziji«?
»Revizija« Osima je po mnenju Slovenske skupnosti možna le kot ena-
III*- □
Nova podružnica Kmečke banke v Gorici
Kmečka banka je v soboto, 12. decembra, slovesno odprla v bližini mejnega prehoda pri Rdeči hiši v Gorici svojo novo podružnico. Govorili so predsednik upravnega sveta tega bančnega zavoda Ksaverij Leban, goriški župan Erminio Tuzzi in senator Darko Bratina, odprtja pa so se udeležili številni slovenski in italijanski gospodarski in politični predstavniki. Nova poslovalnica bo odprta tudi ob sobotah dopoldne.
Na sliki: (foto D. Križmančič) posnetek s slovesne otvoritve nove podružnice
»V božičnem času so člove
Se je tudi na Tržaškem začelo kaj premikati?
-tim El
kopravno dopolnjevanje ali spreminjanje dosedanjih italijansko-jugoslo-vanskih pogodb, katerih naslednica je postala Republika Slovenija. Ne gre le za manjšinsko zaščito, temveč za celo vrsto vprašanj. Glede manjšinskih vprašanj so oblasti v Sloveniji že pred časom stopile v stik s skupnim zastopstvom Slovencev v Italiji kot s predstavniki italijanske manjšine. Računamo torej, da bomo poklicani k temu, da izrekamo svoje mnenje v zadevah, ki se nas tičejo. Včasih ni bilo tako. Dr. Rafko Dolhar je v svojih spominskih zapiskih plastično orisal, kdaj in koliko je Slovenska skupnost zvedela za Osimske sporazume. Meseca januarja smo kot manjšina odigrali pomembno vlogo, ko so tekla pogajanja o tristranski italijansko-slo-vensko-hrvaški pogodbi o manjšinah. Nekatera dejstva iz teh dni nekateri, žal, po svoje tolmačijo, ostaja pa dejstvo, da smo bili takrat podrobno informirani in smo enakopravno zastopali svoje poglede. Enakega postopka smo bili deležni, ko je začelo slovensko zunanje ministrstvo pripravljati gradivo za manjšinsko pogodbo z Italijo. Takega pristopa si želimo tudi vnaprej, in to tudi kar zadeva ostale vidike italijansko-slovenskih odnosov, saj ima manjšina svoje izkušnje in, mogoče, koristne poglede tudi o kulturnih, gospodarskih, prometnih, šolskih in drugih vprašanjih.
Vprašanje predstavništva slovenske manjšine v izvoljenih telesih, zlasti v deželnem zboru, postaja čedalje bolj aktualno. Kaj namerava Ssk še narediti v tem pogledu?
Te dni smo zaprosili prijatelje iz manjšinskih strank v parlamentu, naj vložijo naš popravek k besedilu zakona, o katerem razpravlja poslanska zbornica in zadeva reformo volilnih zakonov za občine in pokrajine. Novi zakon bi moral po našem mnenju priznati deželi Furlaniji-Julijski krajini pristojnost, da zajamči zastopstvo slovenske manjšine v pokrajinskih, občinskih in rajonskih svetih na območju, kjer živi. Glede snujočih se sprememb volilnega reda za parlament bomo zahtevali zajamčeno zastopstvo manjšin. O tem smo že pisali predsedniku vlade, zunanjemu ministru in manjšinskim zastopnikom. Obljubljena je bila tudi skupna pobuda slovenskega predstavništva.
Pereč je seveda problem zastopstva v deželnem svetu. Tik pred poletnim premorom je deželni svet že izglasoval novi volilni zakon, ki je za nas zelo neugoden. Ne le, da sploh ne govori o kakem zajamčenem zastopstvu slovenske manjšine, temveč uvaja nove »volilne pragove«, ki Slovenski skupnosti onemogočajo potrditev zastopstva, ki ga ima v deželnem svetu vse od prvih volitev leta 1964. Naša stranka predlaga vsem slovenskim zamejskim komponentam skupen, nadstrankarski nastop. Čudimo se, da ni veliko odziva. Če ne bomo mogli po tej poti, bo treba po drugi, ki jo dopušča novi zakon: povezava z drugo stranko.
Težava je v tem, da tudi povezava ne jamči zastopstva. Ssk mora ohraniti vse svoje glasove, po možnosti pa jih povečati, saj mora doseči vsaj en odstotek vseh veljavnih glasov, da jo sploh vzamejo v poštev pri delitvi »ostankov«, kar je dejanska posledica povezave. Doseči je treba torej med 8 in 9 tisoč glasov. Preferenco, ki je odslej le ena, bo treba osredotočiti na eno samo ime, da se ostanki najbolje izkoristijo.
A težave so tudi načelne narave. Povezava mora biti, naravno, izraz obojestranske želje. Katera stranka, zlasti v Trstu, pa »hrepeni« po povezavi s slovensko skupino? Dalje: naš volilni zbor je zelo pisan. Čisto možno je, da bi nas v času volilne kampanje zaradi take ali drugačne povezave »tolkli« zdaj s takimi zdaj z drugačnimi ideološkimi argumenti.
Zato je treba našim ljudem že vnaprej povedati, da bo morala stranka napeti vse sile, da ohrani svoje zastopstvo v deželnem svetu, ker je zelo dragoceno za vso manjšino. Borila se bo za svoj program in za svojo popolno samostojnost. Na morebitne povezave bo treba gledati z zdravim realizmom in z določeno »pragmatičnostjo«, ki je po Italiji sicer razpasena do neokusnih mej, nam Slovencem pa ni domača. To se je pokazalo tudi z nenaravnim zavezništvom med tržaškimi socialisti in Listo za Trst. A tam je šlo za skupno listo in program ter kandidate, medtem ko deželni zakon govori o čisto ločenih simbolih, kandidatih in programih ter le o skupnem seštevanju »ostankov«. Zato bomo gledali na to, kar je pomembnejše, in ne le na naše želje, če ostajajo neuresničljive, ker toliko naših ljudi ostaja zvestih vsedržavnim strankam. A do zadnje možnosti želimo najprej preveriti možnost skupnega vseslovenskega nastopa.
Kje boš preživel praznike? Kaj želiš našim ljudem ob letošnjem Božiču in novem letu?
Božične praznike bom preživel doma, v družinskem krogu. Novo leto pa mislimo preživeti na Koroškem. Že večkrat sva bila z ženo na »novoletnih srečanjih« tik po Novem letu v Domu katoliške prosvete v Tinjah, kjer se zbira veliko prijateljev in znancev. Letos so me povabili, da bi sodeloval pri eni izmed okroglih miz, ki bo nosila naslov »Kristjan v poslih tega sveta«. Tako bomo združili tinj-sko novoletno srečanje s krajšim družinskim letovanjem na Koroškem.
Vsem našim ljudem želim blagoslovljene božične praznike in veliko zdravja, dobre volje in zadovoljstva v novem letu. Naša misel se mora v teh dneh obračati zlasti do žrtev krute vojne na Balkanu, a tudi do tako številnih žrtev stare in nove revščine med nami, pa naj gre za raznovrstne zasvojence, za žrtve blaznih ideologij, za otroke razrvanih družin, za osamljene. Vem, da ni dovolj o tem govoriti, a v božičnem času so človeška srca bolj sprejemljiva in odprta...
Stvari navadno pokažejo svoje šibke točke, ko jih privedeš v skrajnost. To lahko velja tudi za takšno »stvar«, kot je italijanski nacionalizem. Že dolgo je ta pojav na Tržaškem posebno razširjen, kaže pa, da se je v zadnjih časih le pretirano razbohotil, saj je marsikdo od njegovih tradicionalnih nosilcev in celo podpihovalcev začel dvomiti v njegovo veljavo.
Italijanski nacionalizem na Tržaškem že od nekdaj predstavlja struno, na katero krajevne politične sile najraje zabrenkajo, ko se nahajajo v težavah in bi si želele na cenen način pridobiti naklonjenost večinskega javnega mnenja. In tako se je zgodilo tudi tokrat. Podobno kot malodane vsa Italija se Trst v zadnjih časih nahaja v globoki gospodarski, politični in moralni krizi. V nekaterih ozirih je ta kriza na Tržaškem mogoče še globlja, saj je bilo npr. tukajšnje gospodarsko tkivo že tako krhko, prave politične stabilnosti pa ni dejansko vse od tedaj, ko se je na krajevnem političnem prizorišču pred 14 leti pojavila Lista za Trst. Nič nenavadnega torej, da so v takšnih razmerah politične stranke začenjale vse pogosteje segati po običajni protislovenski oziroma »protislovan-ski« ropotarnici, še zlasti odkar jim ni uspelo zagotoviti tržaški pokrajini redne uprave, tako da je bil oktobra pokrajinski svet že drugič zapored predčasno razpuščen. Usoda je povrh hotela, da se je vse to dogajalo v času, ko je bil razpad Jugoslavije še svež, apetiti tistih, ki so se od tega nekaj obetali, pa še močno živi.
In tako se je v tržaški jeseni razvnela nenavadna nacionalistična tekma. Lista za Trst je priredila baklado proti Osimskim sporazumom, neofašistično gibanje MSI »pohod na Trst«, eni so predlagali, naj bi Istro »pokupili« drugi pa so zahtevali, naj bi si Istro, Dalmacijo in še kaj Italija preprosto anektirala...
Kako so na vse to reagirali ljudje? Marsikdo je na nacionalistične limanice seveda nasedel. Npr. tisti iz vrst istrskih beguncev, ki so pač na takšne strune posebno občutljivi. Toda veliki večini je kaj kmalu postalo jasno, da je stvar pretirana. To velja v prvi vrsti za pobudnike in podpihovalce nacionalistične gonje, ki so očitno
»Božični čas odpira naša srca, strahote vojne, nasilja in lakote pa nas nagovarjajo, naj v novem letu 1993 zastavimo svoje sile za uresničevanje pristnih človeških odnosov, sožitja, enakopravnosti in solidarnosti med nami in v svetu.«
Slovenska skupnost v deželi Furlaniji-Julijski krajini
prav malo verjeli v treznost svojega početja, saj so svoje »slovesne razglase«izrekali s smehom pod brki, kot da bi šlo za kako norčijo. Sam 11 Piccolo je s poudarkom zabeležil, da se je ba-klade Liste za Trst udeležilo borih 800 ljudi, pa tudi na pohodu MSI na Trst je opazil nenavadno veliko udeležencev »uvoženih« iz drugih krajev. Na začetku novembra je javnomnenjska raziskava pokazala, da je za večino Tržačanov prva skrb zaposlitev in da revizija Osimskim sporazumov je vsekakor manj pereča zadeva, kot so krajevni ekološki problemi.
A to niso le občutja in mnenja »neukih ljudi«. Zanimivo je, da je npr. predsednik Tržaške trgovinske zbornice Tombesi na zasedanju ekonomske pokrajinske konzulte na začetku decembra postavil tržaški politični vrh na zatožno klop, češ da je »zmeden«, in da je ob isti priložnosti ugledna podjetnica pred vso tržaško ekonomsko »kremo« obžalovala, da medtem ko v Trstu prirejajo baklade, v drugih mestih sklepajo posle s Slovenijo in Hrvaško. Za nameček bi omenili še navadno manifestacijo proti rasizmu, ki se je je udeležilo najmanj 5 tisoč mladih, in na kateri je prišla močno do izraza želja po preseganju vseh nezgodovinskih pregrad...
Se je na Tržaškem res začelo nekaj premikati1
Martin Brecelj
Na obisku v Dubrovniku in okolici
Predsednik Tud jman o
Na prvi pogled je Dubrovnik ohranil vso svojo lepoto. Ko se nam jadranska lepotica prikaže z razgledne točke pod Srdem, se skoraj zdi, da je vojna vihra obšla srednjeveško mestece. Toda ko se oko napase mehkih barvnih odtenkov, ki se odsevajo v medlem decembrskem soncu, ko se pogled izostri, je slika povsem drugačna: napol porušene strehe, luknje, ki so jih izvrtale v trdnjavski, skoraj dva kilometra dolg zid, razbitine čolnov in jadrnic v starem pristanišču. V Dubrovniku skoraj ni nepoškodovane stavbe, na vsaki od 37 cerkva so vidni sledovi granat in izstrelkov iz najrazličnejšega orožja. Na slovito sprehajališče »stradun«, ki povezuje severne z južnimi vrati, je prifrča-lo 43 granat, ki so globoko zaorale v kamnite ploskve, s katerimi je tlakovan »stradun«.
SAŠA RUDOLF
S kopnega, morja in zraka so proti koncu lanskega leta srbsko-črnogorske sile napadle Dubrovnik v treh presledkih: 23. in 24. oktobra, 8. in 13. novembra ter predvsem 6. decembra, ko je bilo ubitih 19 civilistov. Obleganje je trajalo 90 dni, ko je bilo mesto brez vode in elektrike, napadi pa so se nadaljevali tudi letos vse do junija, ko je hrvaška vojska s protiofenzivo osvobodila zaledje od Stona na severu skoraj do polotoka Prevlake na jugu.
Čeprav na mesto že nekaj mesecev ne padajo več granate, je še vedno čutiti moreče vzdušje in tudi strah, saj je še dalje v veljavi policijska ura od 10. zvečer do 6. ure zjutraj. Predsednik okraja Željko Silič trdi, da nevarnost še ni mimo, češ da so srbsko-črnogor-ske čete le slabih 30 kilometrov od Dubrovnika, mnogi pa menijo, da so ohranili policijsko uro predvsem zaradi povratnikov z bojišč, ki so seveda dobro oboroženi vzbujali strah, ko so slavili zmago v kavarnah in barih.
Po več kot letu dni Dubrovnik ni več odrezan od sveta. Doslej je bilo moč potovati le z ladjo do Splita ali Reke, dokaj bolj problematična je bila pot po jadranski magistrali. Od preteklega četrtka pa je obnovljena letalska povezava z Zagrebom. Na otvoritveni polet je predsedstvo hrvaške republike povabilo skupino domačih in tujih časnikarjev, da bi si ogledali razdejanja tako v Dubrovniku kot na Prevlaki, ki je pod nadzorstvom modrih čelad, odkar se je 20. oktobra s teh krajev umaknila jugoslovanska vojska. Ogled se je pričel prav na Prevlaki, ki je bila še do nedavnega nedostopna
vojaška cona, saj je imela tu jugoslovanska vojska raketno oporišče. Polotok je izrednega strateškega pomena, saj je s Prevlake moč nadzorovati dohod v Boko Kotorsko, edino preostalo oporišče jugoslovanske mornarice. Seveda so pred odhodom odpeljali vse, kar se je dalo, ostalo pa uničili. Ostal je le nadzorni stolp raketnega strelišča, v katerem je nastanjenih 24 vojakov mirovnih sil Združenih narodov. Gre za heterogeno ekipo, saj so poleg Egipčanov še Brazilci, Poljaki in Argentinci.
Ob povratku v Dubrovnik naj bi se ustavili v Grudi, toda tropski naliv je preprečil tudi najpogumnejšim, da bi si od bliže ogledali razvaline, ki spominjajo na ta nekdaj turistično zelo znani kraj. Toda razvaline, porušene hiše, prestreljeni zidovi, očrnela slemena so konstanta, ki jih zasledimo v skoraj vseh vaseh le nekaj kilometrov od obale. Od petdesetih hiš v Brgadu stoji le ena. Tu je bil doma Božo Ibušič z družino. Po napadu je zbežal v Dubrovnik, starejši sin Stjepan še danes skrbi za električne vode, mlajši Robert pa je stopil v gardo in padel 31. maja letos le nekaj kilometrov od rojstne hiše, ko mu je bilo komaj 19 let.
Toda v Dubrovniku skoraj ni človeka, družine, ki bi ji vojna ne iztrgala vsaj enega člana.
Podobno nam pripovedujejo v Slanu, znanem letoviščarskem kraju kakih 20 kilometrov severno od Dubrovnika. V mestecu je ostala in preživela 10-mesečno okupacijo le ena priletna ženska. »Poro-pali in pokradli so vse, česar niso mogli odnesti, so razbili,« pripoveduje, »nato so minirali hiše, hotele in jih razstrelili. Vodil jih je Srb, ki je dobrih 10 let živel med nami.« Možakar se je na razvaline vsake minirane hiše podpisal: Marko Grandov — Belo polje, beremo.
Od tu zavijemo v notranjost, kjer je sredi kraškega kamenja pogled na požgano vasico Lisac še turobnejši. Pregovor: kjer ni, niti vojska ne pobere, je tu postavljen na glavo. V tako revni vasici, kot je bil Lisac, res ni bilo kaj vzeti, pa so jo kljub temu do tal požgali.
Vrnemo se na jadransko magistralo, pred našim avtobusom vozi hrvaški policijski avtomobil. Nikjer žive duše, nobenega vidnejšega znaka, da smo že na ozemlju na papirju neodvisne in mednarodno priznane države Bosne in Hercegovine. Hrvaških policajev ne moti, da so pri Neumu prekoračili državno mejo. Res je, da je 25 kilometrov, kolikor je
Osimu
dolg bosansko-hercegovski izhod na morje, kratka razdalja, toda neodvisnost bi veljalo vsaj formalno spoštovati.
Redni polet iz Splita v Zagreb so zaradi nas zakasnili za dobro uro. Ostali potniki nas gledajo postrani, toda »Croatia airlines« se zaveda, da smo ugledni gostje, ki jih v Zagrebu čaka predsednik Tudjman.
Ni časa, da bi se po dvednev-ni naporni turi pošteno umili in preoblekli. Tudjman čaka.
V skoro dveurnem razgovoru v predsedniški rezidenci nas hrva-
Tržaško pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti je z zadovoljstvom vzelo na znanje velik uspeh protirasistične manifestacije z dne 12. t.m.. Po dolgih letih je to bil lep dokaz, da je Trst — zlasti tisti, v katerem se spoznavajo mladi — še vedno dovzeten za resnično demokratično sožitje. Morda se s to manifestacijo začenja novo obdobje tržaške politike, ki naj končno pomete s starimi, obrabljenimi protislovanskimi in protislovenskimi gesli.
Uspeh manifestacije in veliko število mladih udeležencev sta motila »stare prijatelje« sožitja in
ški predsednik seznani z vsemi podrobnostmi pisma, ki ga je odposlal glavnemu tajniku Zdru-ženih narodov Buthrosu Galiju. Vprašali smo ga, če se namerava tudi Hrvaška, podobno kot Slovenija, zavzeti za preveritev osimskih sporazumov z Italijo. Tudjman pravi, da je Hrvaška seveda zainteresirana za vsako izboljšavo že obstoječih pogodb. Toda vprašanja okrog Osima so po njegovem po eni strani nujna, po drugi pa tudi zelo delikatna, še posebej tista, ki določajo odškodnino za nepremičnine, ki so bile last beguncev. Vsekakor bodo na dnevnem redu bližnjega obiska hrvaškega ministrskega predsednika v Rimu tudi osimski sporazumi.
zato so se — kot je že ustaljen običaj — znesli nad napisi slovenskih organizacij in nad poslopjem, kjer ima svojo pisarno odvetnik Berdon, med drugim tudi branilec občinskega svetovalca Ssk prof. Sama Pahorja. Tajništvo Ssk, medtem ko izraža vso solidarnost dr. Berdonu in prizadetim slovenskim ustanovam, najodločneje protestira, ker se doslej nikoli niso odkrili »znani mazači«, in poziva pristojne oblasti, da že enkrat odkrijejo in zgledno kaznujejo tiste, ki s svojimi dejanji zastrupljajo sožitje med tukajšnjim prebivalstvom.
Na manifestaciji proti rasizmu so skupno nastopili slovenski in italijanski študenti	(foto	S.	Ferrari)
GLASBENA MATICA TRST
Abonmajska koncertna sezona 1992/93
VIOLINA PRI KOGOJU TER SODOBNIKIH
TOMAŽ LORENZ, violina ALENKA ŠČEK-LORENZ, klavir
V petek, 18. decembra 1992 ob 20.30 v gledališču Miela, ul. Duca degli Abruzzi 3
Na sporedu: Kogoj, Dallapiccola, Britten
ODKRIJTE MAZAČE!
Pogovor o aktualni temi
Klice rasizma so vedno prisotne
Veličastno pročelje sinagoge v Trstu
Na pragu drugega tisočletja in v času, ko se vedno več govori o človekovih pravicah, medsebojnem spoštovanju, enakosti vseh ljudi, ko se sprejemajo resolucije in sestavljajo mednarodni dokumenti s takšno vsebino, se na drugi strani predvsem v Evropi ponovno prebuja prikazen iz preteklosti, za katero je marsikdo mislil, da se ne bo več pojavila — rasizem. Kot kaže, so nekateri že pozabili na grozote, ki sta jih tudi v naši bližnji zgodovini povzročili zaničevanje in sovraštvo do drugačnega od nas, do pripadnika druge narodnosti ali rase.
Novi »evropski« rasizem je uperjen predvsem proti priseljencem iz Afrike, opazni pa so tudi znaki antisemitizma, to je sovraštva do pripadnikov judovske skupnosti. Vzroki tega pojava so sicer jasni, saj je večkrat v preteklosti prišlo do podobnih in še hujših znakov nestrpnosti v trenutkih ekonomske krize, ki jo svet doživlja tudi sedaj. Priseljenec postane tako za nekatere sovražnik, ki »jemlje delo« domačinom.
Pred kratkim je v nekaterih evropskih državah prišlo do izredno okrutnih ubojev priseljencev. Vesti o teh dogodkih so sicer naletele na javno ogorčenje, zvrstile so se številne manifestacije proti rasizmu, ljudje so hoteli pokazati, da obsojajo dejanja peščice skrajnežev in morilcev, ki pa so le vrh ledene gore. Občutki rasizma, antisemitizma in šovinizma so opazni tudi v vsakdanjem pogovoru, med navadnimi ljudmi, ki sami zase sicer mislijo, da so »odprti« in »demokratični«. Za odpravo tega pa je potrebna primerna vzgoja in to bo morala biti v bodoče ena od primarnih nalog učiteljev in profesorjev. Le tako se bodo lahko naše bodoče generacije kaj naučile od zgodovine.
(foto S. Ferrari)
VVIESENFELD:
ANTISEMITIZEM JE
POSLEDICA NEPOZNAVANJA
Podpredsednik judovske skupnosti v Trstu Nathan VViesenfeld
je o ponovnem prebujanju antisemitizma in rasizma v Evropi dejal naslednje: »To, kar se danes dogaja, na žalost ni novost. Menim pa, da so javna občila v zadnjem času dala tem dogodkom veliko več poudarka kot nekoč. Mnogi so namreč razumeli, da je treba pojave nestrpnosti zatreti v kali, saj bi jih bilo kasneje težko nadzorovati.«
VViesenfeld je tudi dejal, da marsikdo še danes ne razlikuje pojmov rasizem in antisemitizem. Slednji pomeni izključno sovraštvo do judovskega naroda. »Antisemitizem je posledica predsodkov, ki so jih iz verskih razlogov začeli že pred 18. stoletji širiti pripadniki nove vere,« je razložil. »V naslednjih stoletjih se je tako dogajalo, da so bili Judje proglašeni za krivce ekonomskih, političnih in drugačnih kriz, celo za epidemije... Bili so grešni kozel za vse, kar se je hudega dogajalo,« je povedal Nathan VViesenfeld. Na vprašanje, kaj lahko stori italijanska država za zaščito pravic ljudi vseh narodnosti in ras pa je dejal, da »v Italiji zakoni v tem smislu že obstajajo. Ustava prepoveduje ponovno ustanovitev fašistične stranke, zakon Scelba pa ustanovitev fašističnih skupin, ki se poslužujejo nasilja, izsiljevanj itd. Novi zakoni torej niso potrebni, treba pa je upoštevati že obstoječe in jih izvajati. Tako na primer ni doslej nihče obravnaval kot kaznivo dejanje podpihovanje sovraštva proti Judom ali drugim manjšinam. Kaže, da bo napovedani zakon Mancino zapolnil to vrzel.«
»Menim, da je antisemitizem predvsem posledica nepoznava-
nja našega ljudstva, vere in zgodovine, zato so mladi lahek plen tistih, ki sejejo sovraštvo,« je še dejal Nathan VViesenfeld. »Pozitivno pa je, da so v zadnjem času nekatere šole zaprosile člane naše skupnosti, da bi učencem posredovali vsaj nekaj bistvenih podatkov. Taka vabila smo in bomo vedno radi sprejeli.«
DVA AFRIŠKA ŠTUDENTA:
PRIPADNIKI
MLAJŠE GENERACIJE
SO MANJ RASISTI
Zavod združenega sveta, ki ima sedež v Devinu, je planet v malem, v katerem živijo nadarjeni učenci z vsega sveta in torej vseh ras. O tem, kako se počutijo v naših krajih in v kolikšni meri so tu pri nas občutili prisotnost rasizma, smo se pogovorili z dvema afriškima študentoma.
Neo Muyanga je iz Južne Afrike in je star 18 let, za leto mlajša pa je Leila do Vale, rojena v Angoli, ki s starši živi na Portugalskem. Oba sta se strinjala, da so pripadniki mlajše generacije manj rasisti kot starejši, Trst pa po njunih ugotovitvah ni rasistično mesto. Tu sta že dve leti, vendar zaradi svoje barve kože nista doživela nič neprijetnega, če izvzamemo nekaj manjših in nepomembnih epizod. Tudi po njunem mnenju je razisem predvsem sad nepoznavanja problematike. Edino, kar študenta devinskega zavoda moti, je, da morata tudi večkrat na dan pokazati silam javnega reda dokumente. Če štopata, se že ustavi kdo in ju identificira, če sta v kakem lokalu prav tako.
»To, kar se dogaja v Evropi, predvsem v Nemčiji, pa tudi v nekaterih italijanskih mestih, je zame zelo zaskrbljujoče,« je rekel Neo Muyanga. »Skrbi me tudi, ker sem slišal, da je v bližnjem Tržiču skupina naziskinov. Kadar
(foto j. Kovačič)
pa grem na primer v Milan, se sploh ne počutim mirnega in ne vem, če se bom vrnil... Rasizem je seveda svetovni problem, ki ga ni lahko rešiti. Menim pa, da bi bilo najbolje, če bi ljudje sedli k mizi in se pogovorili.« Leila do Vale je povedala, da je bila lani v Nemčiji. »Letos si sama sploh ne bi upala iti tja. Ne zdi se mi prav, da se mora človek tako počutiti, da se mora bati samo zato, ker je njegova koža drugačne barve.« Leila je še dodala, da je bil po njenem rasizem vedno prisoten, le da se je o njem v zadnjem času manj govorilo. »V obdobjih gospodarske krize pride seveda do zaostritev, a rasizem je prisoten tudi v mirnejših časih, čeprav seveda v drugačni in manj nasilni obliki.«
Helena Jovanovič
* * *
Koncert v slivenski cerkvi
V prenovljeni slivenski cerkvi bo v ponedeljek, 21. decembra, božični koncert. Nastopil bo kvartet »Capris« iz Izole. Na sporedu so slovenske božične in črnsko-duhovne pesmi. Vabila na koncert je mogoče dobiti pri družini Kralj v Slivnem ali pred koncertom v slivenski cerkvi.
Enaki med enakimi...	(foto	D.	Križmančič)
Konec letošnjega avgusta je deželni svet Furlanije-Julijske krajine odobril volilni zakon, od katerega bodo imele škodo majhne stranke, edina slovenska stranka v Italiji pa dejansko ne bo imela več svojega predstavnika v deželnem zboru. V parlamentu v Rimu se z naglim postopkom spreminja volilni zakon za občine in pokrajine. V tej zvezi le omenimo, da bo po novih predpisih v veljavi večinski volilni sistem tudi v občinah, ki imajo od 5 do 10 tisoč prebivalcev. Do zdaj je ta sistem veljal le v občinah do 5 tisoč prebivalcev.
Kaj bo ta novost pomenila za naši dve občini v tržaški pokrajini, kjer so Slovenci vedno imeli pomembno besedo? Mislimo na občini Devin-Nabrežina in Dolina. Zaradi novega volilnega reda bo tudi v teh občinah nujno po-
Slovenski center za glasbeno vzgojo »Emil Komel« in Glasbena matica iz Gorice vabita v nedeljo, 20. decembra, na
KONCERT V STOLNI CERKVI V GORICI
Nastopila bo skupina Con-centus Ottoni Arena di Verona z dirigentom Silviom Mi-chelijem. Začetek ob 20.30.
vezovanje med raznimi političnimi skupinami in bo zato tudi nujen skupen nastop na volitvah.
V dolinski občini bodo stranke, ki združujejo Slovence, gotovo brez večjih težav našle skupen jezik, da se ohrani domača, se pravi slovenska uprava. Povsem drugačno pa je stanje v devinsko-nabrežinski občini, kjer smo Slovenci postali manjšina in kjer je zlasti zadnje čase italijanski nacionalistični del prebivalstva vedno bolj aktiven in agresiven ter obstaja tudi resna nevarnost, da pride do izvolitve izrazito protislovenske uprave.
Kaj naj Slovenci — domačini naredimo, da ne bomo postali brezpravna manjšina na svoji zemlji? Skrajni čas je, da se resno soočimo s stvarnostjo in da skušamo najti rešitev, ki bo ustrezala našim koristim in nadaljnjemu razvoju naše skupnosti.
Slovenska skupnost je na zadnjih dveh občinskih sejah že opozorila na nevarnost, ki nam preti, in jasno predlagala vsem demokratičnim silam, naj najdejo skupen jezik, kar naj omogoči, da se prepreči nacionalistični poskus prevzema oblasti v občini. To pa je možno samo v sodelovanju
Peterlinova dvorana, ul. Donizetti 3, Trst
Božični koncert kitarista
Marka Ferija
v torek, 22.12.1992 ob 20.30
Na sporedu bodo skladbe Maura Giulianija, Joacquina Turine, Manuela De Falle, Fernanda Sora, Heltorja Vil-le-Lobosa in Maria Castelnu-ova-Tedesca.
Da ne bomo brezpravna manjšina na svoji zemlji
Zanimiva razstava v organizaciji KD »I. Gruden« iz Nabrežine
Kamen je neminljiva
Prizor s svečanosti na openskem strelišču	(foto	S.	Ferrari)
Velika množica se je v nedeljo, 13. decembra, zbrala na openskem strelišču, kjer so leta 1941 ustrelili Viktorja Bobka, Ivana Ivančiča, Simona Kosa, Pinka Tomažiča in Ivana Vadnala. Na slovesnosti je pel moški pevski zbor »Tabor« pod vodstvom Sveta Grgiča, uvodnim besedam Kostance Filipovič pa sta sledila govora Stojana Spetiča v slovenščini in Giorgia Marzija v italijanščini. Ob tej priložnosti so odprli v Prosvetnem domu tudi dokumentarno razstavo »Trst med Vzhodom in Zahodom: politično življenje v Trstu in coni A Julijske krajine leta 1946«.
vseh resničnih demokratov, Slovencev in Italijanov.
Naša manjšina mora po našem iskati nove načine sodelovanja in sploh novo vizijo volilnega boja, ki naj sloni na iskreni izmenjavi mnenj in po možnosti na odkritem sporazumu, ki naj gre preko volilnih dogovorov in ki naj zajema vse življenjsko važne pobude v korist manjšine. Tokrat bomo potrebovali ne le strnjeno enotnost vseh Slovencev, ampak tudi izdatno podporo resničnih italijanskih prijateljev, sicer lahko, v danih okoliščinah, damo slovo samoupravljanju danes v devinsko-nabrežinski občini in jutri še kje. Ne delajmo si utvar, da nas bo italijanska večina zaščitila kar tako, zaradi demokracije in ker je to v skladu z evropskimi standardi zaščite manjšin. To bi demokratična Italija lahko že zdavnaj naredila, saj bi bilo dovolj, da bi izvedla že podpisane mednarodne pogodbe! Ker pa to doslej še ni bilo storjeno, se moramo sprijazniti z dejstvom, da se opiramo na do-bromisleče pripadnike večine, ki nam lahko in si morda tudi želijo stati ob strani. Prepričani smo, da jih ni malo! Naša dolžnost je, da se zdramimo, da posodobimo naše gledanje in predvsem, da spravimo med staro šaro vse medsebojne razprtije in jih prepustimo zgodovinarjem (saj je med njimi marsikdo res odličen, pa še duhovit!), sicer se nam bridka piše!
Antek Terčon
Obiskovalci si z zanimanjem ogledujejo prelepe kamnite izdelke (foto S. Ferrari)
Kamen je simbol naše zakoreninjenosti in predanosti temu delu slovenske zemlje, je emblem trdega, krvavega vsakdanjega kruha naših ljudi, hkrati pa tudi emblem njihove umetniške ustvarjalnosti. Kamen je neminljiva vez z našimi dedi in njihovi starimi očeti in je danes ne le možnost gotovega zaslužka, temveč dragoceno umetniško izrazno sredstvo. Te misli so navdajale odbornike Kulturnega društva Igo Gruden v Nabrežini, ko so se odločili, da v društvenih prostorih priredijo razstavo kamnitih izdelkov mladih domačih ustvarjalcev. Mladi domači umetniki, ki so svoja dela razstavljali pod skupnim, dovolj izzivalnim naslovom »Kamen«, so
dokazali, da je društvo razmišljalo v prvo smer. Številni obiskovalci so po eni strani lahko (vnovič) občudovali številne dognane, izvirne in preprosto lepe kamnite izdelke naših mladih, po drugi pa so prav gotovo morali zaslutili, da gre za nekaj več kot za samo razstavo. Iz vseh umetniških izdelkov, bodisi tistih mladih, ki delajo v domači kamnoseški delavnici kot tudi tistih, ki so kamnu zapisali svoj prosti čas, dihata neka domača, poznana davnina, obenem pa že tudi samosvoj, originalen občutek za »lepo«. Obiskovalci so vsaj po našem mnenju morali začutiti nek spoj starega in novega, neko zavezanost tradiciji in odprtost k novemu, kar pa je nemogoče brez trdne zavesti in samega vedenja o lastni biti in skupnih koreninah. Skratka: društvo je s tako razstavo dokazalo, da ne sledi le puhlemu povpraševanju po večkrat neustreznih društvenih dejavnostih, temveč ponovno potrdilo svoj čut in navezanost na to, kar je našim ljudem blizu in kar tako zelo potrebujejo. Škoda, da je bila razstava odprta le tri dni. Morda pa bo prav zaradi tega društvo v bližnji prihodnosti to zanimivo pobudo še obnovilo.
Maja Lapornik Pelikan
Pogovor s pokrajinskim tajnikom Ssk na Goriškem
Gospodarski	položaj	postaja
Politično stanje na Goriškem se je v zadnjih mesecih precej umirilo, odnosi med italijansko večino in slovensko manjšino so v tem mestu precej strpni in še zdaleč niso tako napeti kot v Trstu. Kar pa tudi Gorico iz dneva v dan bolj zaskrblja, je gospodarski položaj in s tem povezani zaposlitveni problemi. Tako se v strnjeni obliki glasi ocena, ki jo je o dogajanju na Goriškem podal tamkajšnji pokrajinski tajnik Slovenske skupnosti Hadrijan Corsi. S političnega vidika, je poudaril, tudi v bodoče ne bi smelo biti večjih pretresov, odkar je po letošnjih poletnih pogajanjih za obnovo pokrajinske uprave prvič v povojnem času vstopila v pokrajinsko vlado tudi DSL. Kar pa zadeva občino, je stabilnost vprašljiva, saj se pojavljata dva huda problema: prvi so pretresi v vrstah KD, drugi pa nejevolja zaradi načrtovane gradnje šole za finančne stražnike v Standrežu.
Člani Slovenske skupnosti na Goriškem so si v tem letu na vseh ravneh prizadevali za uveljavitev pravic naše manjšine, je dejal Hadrijan Corsi. Aktivno je bila stranka soudeležena tudi pri reševanju
vseh problemov tako v mestu kot vaseh. Sodelovala je pri pogajanjih za izvolitev nove večine v pokrajinskem svetu, za preureditev krajevnih uprav, vsestransko je tudi pokazala svoje zanimanje, ko je bilo govora o specifičnih problemih goriške občine (npr. obvoznica mesta, šola za finančne stražnike, bolnišnica itd.) in je vedno, za vsak primer posebej, zavzela jasno stališče. Ssk si je tudi prizadevala za gradnjo sloven-
Knjigo so predstavili v DSI
Monografija o Milku Bambiču
Na sliki: (z leve) predsednik DSI Sergij Pahor, Peter Krečič in Marko Vuk
(foto D. Križmančič)
V Društvu slovenskih izobražencev so v ponedeljek predstavili monografijo o slikarju Milku Bambiču, ki je izšla lanskega aprila, približno leto dni po umetnikovi smrti. Knjigo sta izdala Goriški muzej in Svet slovenskih organizacij, sestavil pa jo je Marko Vuk iz Nove Gorice, ki je napisal spremno študijo, natančen Bambičev življenjepis ter napravil tudi izbor umetnikovih del. Esej h knjigi je prispevala še Valentina Verani, slikarjeva »učenka«.
Na večeru v DSI je o knjigi najprej spregovoril dr. Peter Krečič, ravnatelj arhitekturnega muzeja v Ljubljani. Predvsem je poudaril pomen avantgardiz-ma na Bambiča. Iz tega toka je črpal marsikateri navdih. Nato je nekaj besed o povojnem likovnem umetniku povedal tudi Marko Vuk. Poudaril je, da je njegov opus preobširen in da zaradi tega do sedaj še ni bil dodobra raziskan, vendar bi se morala v bodoče tega lotiti katera od naših raziskovalnih ustanov.
skega šolskega centra v Gorici in se namerava s tem vprašanjem še ukvarjati, saj vsa dela še niso zaključena. »Slovenska skupnost,« je dejal goriški pokrajinski tajnik, »ne sme pri teh vprašanjih, ki so za nas pomembna, stati ob strani. Sploh pa bodočnost zahteva od nas vseh, da si zavihamo rokave«.
Odnose med večino in manjšino je Hadrijan Corsi ocenil kot umirjene, pozitivne in konstruktivne, čeprav občasno »pljuskne na Goriško kak val iz Trsta in razburi duhove.« Problemi slovenske manjšine seveda ostajajo, kar pa zadeva vsakodnevno življenje ni večjih težav. Dokaz za to je tudi dejstvo, da vest o potrditvi osimskih sporazumov v Gorici ni povzročila nikakršnega razburjenja. Problema meje si na Goriškem nihče ne postavlja, je poudaril pokrajinski tajnik Ssk. Marsikdo je šel še dlje in pomislil, kako razširiti gospodarski del tega dogovo-
ra. Predvsem z italijanske strani prihajajo na dan zanimive ideje, tako od posameznikov kot od raznih gospodarskih organizacij.
Tudi Ssk na Goriškem odločno nasprotuje predlogu deželnega odbornika Barnabe za združevanje manjših občin. Vsaj na področjih, kjer živijo manjšine, do tega nikakor ne sme priti, zato namerava Ssk še naprej braniti in ščititi krajevne uprave.
V bodoče bodo potrebni tudi aktivni posegi na gospodarskem področju, je zaključil Hadrijan Corsi. Trst in Gorica naj bi bili most med Vzhodom in Zahodom, a tega mostu ni nikjer. Vse gre namreč mimo teh dveh mest, ki si nista znala zagotoviti vplivnih območij in potrebnih finančnih sredstev (za trgovske izmenjave, investicije itd...). Vsa »klasična« politika od leve do desne ni razumela pomembnosti trenutka in po potresu, do katerega je prišlo z aprilskimi volitvami, je ostalo vse na mrtvi točki, vse miruje, iniciativ ni. To je zaskrbljujoče, je še dejal goriški pokrajinski tajnik Ssk, predvsem zaradi mlajše generacije, saj postaja zaposlitveni problem vedno bolj pereč.
PROSTOR MLADIH MOJ OREH
Bilo je nekega vročega poletnega popoldneva. Nikjer ni bilo žive duše. Odločil sem se za sprehod v komaj kilometer oddaljeno njivo. Cesta je bila prašna, ob njej je raslo bujno, zeleno grmovje. Vrabčki in slavec so na neki veji tako peli, da nisi mogel mimo, ne da bi jim prisluhnil. Lepo mi je bilo, vendar je polagoma začel vdirati vame občutek nemira, samote.
Prišel sem do vinograda in odprl vratca. Usmilil sem se usihajoče zelenjave in ji nekoliko zmočil zemljo. Obdajal me je otožen, samoten rastlinski svet.
Toplo mi je postalo. Hipoma sem se spomnil sence velikega oreha. Stal je ponosno, pomirjajoče; obdajal ga je zamaknjen, čaroben svet. Vesel sem splezal na oreh in se usedel na najdebelejšo vejo. Pod seboj nisem čutil le kos lesa, ampak nekaj žiyega, nekaj izredno čustvenega. Že nekaj časa sem ga večkrat glasno pozdravljal, skoro pogovarjal sem se z njim. Vsadil ga je moj ded, zalival oče, zdaj pa sedim na njem jaz. Kdove, koliko bi me lahko naučil! Živel je v raznih časih, spoznal veliko ljudi. S tistih višin si je lahko ogledoval nastajanje novih zgradb, prisostvoval je velikim spremembam v svoji okolici.
Res se je veliko spremenilo v zadnjem desetletju. Tristo metrov niže so neprenehoma brneli avto-
mobili, tovornjaki so s svojimi izpušnimi plini onesnaževali okolje. Spomnil sem se trnatih goščav, zapuščenih stezic, ki so se vile po zemlji, sedaj pokriti z ogromno ploščo cementa. Takrat sem tarnal, da je pravi zločin zapustiti neobdelane tako lepe predele. Vendar sem bil nanje navezan; imel sem pač rajši bodeče grmovje, po katerem iskati že iz-treblejene zajce, kot le neprestan, vsiljen šum.
Opazil sem, da nisem sedel udobno. Zaželel sem si na sam vrh. Opičje trmasto sem se vlekel po deblu. Ponosen sem bil, ko sem porinil glavo više od najvišjega lista. Nenadoma je zapihal močan veter. Sunil me je s tako silo, da mi je iz presenečenja zdrsnila noga. Začel sem bliskovito padati. Videl sem, kako so mimo mene švigale veje in deblo je postajalo vedno debelejše. Pričakoval sem le osvobodilni tresk ob tla.
Vedel sem, da preteka čas v kritičnih trenutkih počasneje, a vendar nisem padel z letala, da bi moral toliko časa frčati po zraku. Bil sem obešen na najnižji veji, ki je pod mojo težo kmalu počila. Obstal sem za nekaj trenutkov z vejo v roki; na njej je zorelo pet orehov. S hvaležnostjo sem jih odtrgal, vsadil v najrodovitnejšo zemljo in odšel.
Bojan Žafran - (III. b razred znanstvenega liceja »F. Prešeren«)
S predstavitve v Katoliški knjigami v Gorici
Letošnja zbirka Goriške Mohorjeve družbe
Igralci in pevci z Goriške na odrskih deskah Kulturnega doma
(foto D. Križmančič)
Tržaško občinstvo si je v nedeljo, 13. decembra, v Kulturnem domu ogledalo spevoigro oziroma opereto »Srce in denar«, ki jo je priredila Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice ob 40-letnici smrti Vinka Vodopivca. Delo je zrežiral Aleksij Pregare, glasbeni del predstave pa je delo Hilarija Lavrenčiča. Kot že prej na Goriškem in v Sloveniji, je spevoigra tudi v Trstu naletela na ugoden odziv poslušalcev.
Na pobudo društva krvodajalcev
Dr. Ščuka predaval v Sovodnjah o problemih pri vzgoji otrok
Društvo krvodajalcev iz Sovodenj je priredilo niz treh srečanj na temo »Problemi pri vzgoji otrok«; večeri so potekali v tamkajšnjem Kulturnem domu. Predaval je znani pediater dr. Viljem Ščuka. Srečanja so se pričela 23. novembra. Gost je poslušalcem prikazal razvoj otroka od spočetja do kritičnega obdobja 15. let. Govoril je o naj pogostejših težavah, ki se pojavljajo z doraščanjem otrok ter o
dolžnostih staršev in vzgojiteljev. V zadnjem predavanju, ki je bilo 7. decembra, pa je obravnaval vprašanje telesne in duševne rasti mladostnika in probleme, ki so s tem kritičnim obdobjem povezani.
Srečanj z dr. Ščuko so se udeležili poslušalci iz Gorice in vseh vasi v občini. Prisotni so bili tudi učitelji in profesorji. Udeležba je bila precej številna. Ob zaključku niza se je tajnica društva krvodajalcev Marinka Batič zahvalila predavatelju ter podala nekaj podatkov o delovanju društva. Predsednik Branko Černič pa je zaprosil gosta, da bi s svojimi predavanji še nadaljeval. To se bo tudi zgodilo februarja prihodnjega leta. Dr. Ščuka bo govoril o tem, kako mladostnik spoznava potrošniško družbo.
Remo Devetak
V Gorici so 4. decembra predstavili v prostorih Katoliške knjigarne zbirko knjig Mohorjeve družbe iz Gorice za leto 1993. Na dobro obiskani prireditvi v lepih prostorih Katoliške knjigarne, ki so bili prav v mesecu decembru tudi priča likovni razstavi, katere izkupiček je namenjen beguncem iz bivše Jugoslavije, so uredniki Mohorjeve družbe iz Gorice in pisci ter urejevalci posameznih knjig številnemu občinstvu predstavili letošnjo bero, ki je namenjena branju v prihodnjem letu.
Navzoče je pozdravil predsednik Mohorjeve družbe iz Gorice msgr. Oskar Simčič in predal besedo tajniku založbe Marku Tavčarju, kateri je v skopih besedah opisal vsako izmed knjig in rekel, da bi bilo najlepše, če bi knjige predstavili kar avtorji sami. Tako se je tudi zgodilo.
Koledar Goriške Mohorjeve družbe je predstavil Jože Markuža, ki ga je tudi uredil. Koledar je, kot je že običajno, poln drobnih novic in kratkih člankov, predvsem opiše dogajanje v minulem letu in se dlje časa ustavi pred pomembnim obiskom papeža Janeza Pavla II. v naših krajih v letošnjem letu. Tu naj omenim še kot zanimivost prvič v slovenščini natisnjene litanije Oglejske Matere božje, ki jih je papež molil v Gorici pred sve-togorsko podobo Matere božje in so jih našli v nekem pariškem arhivu šele pred kratkim. Sicer pa je koledar Mohorjeve družbe iz Gorice poln tudi spominov na tiste, ki so odšli v letošnjem letu v večnost, tudi drugih zanimivosti, morda bi ga kazalo samo malce grafično bolj posodobiti.
Vinko Beličič je prispeval za letošnje mohorjevke iz Gorice drobno knjigo z naslovom Leto odmrznitve. Že sam naslov nam takoj pove, kaj bomo v knjigi našli: branje o slovenski odmrznitvi, kot je o tem na predstavitvi ganjeno tudi sam avtor povedal. Beličič se je na predstavitvi spomnil svojih skorajda petdesetih let, ko se ni smel in mogel vrniti v Jugoslavijo in tudi svojega prvega odhoda s sinom v Slovenijo, ko je v sosednji državi zavladala demokracija. Kot sam avtor o svojem delu pravi, gre pri knjigi Leto odmrznitve za pripovedno delo, v kateri pa ne manjka niti zgodovine. Vsakdo, ki ima rad tega lirika, ki je iz Bele krajine prišel na Kras in o njem že veliko lepega pel, bo knjigo rad in z užitkom prebral. Biser zase je kratek zapis-dodatek na koncu knjige, kateremu je avtor dal naslov Od korenin dalje.
Zgodovinar mag. Boris Mlakar je predstavil drugo knjigo iz letošnjih goriških mohorjevk: Črniško kroniko izpod peresa Alojzija Novaka, ki je bil v Črničah dolga leta dušni pastir in tudi ena važnejših osebnosti takratnega cerkvenega življenja na Vipav-
skem. Gre za obdobje kronike, ki se je začela v Črničah v letu 1940 in jo je duhovnik Alojzij Novak končal v letu 1965, malo pred smrtjo v Gorici, kamor se je bil po vojni umaknil. Zgodovinar Mlakar je na predstavitvi povedal, da obstaja še ena, morda še bolj zanimiva kronika, ki jo je Novak pisal za časa prve svetovne vojne. Črniška kronika verno in kar se da na preprost način opisuje krute dogodke v Vipavski dolini med zadnjo vojno in po njej in bo kot taka gotovo zelo pomemben vir novih informacij za novejšo zgodovino, ljubiteljem slovenske zgodovine pa tudi prijetno branje.
Tretjo knjigo letošnje zbirke mohorjevk iz Gorice z naslovom Aravka-nija izpod peresa duhovnika-misijo-narja Andreja Prebila je predstavil tajnik Goriške Mohorjeve družbe Marko Tavčar, kajti Andrej Prebil namreč še vedno misijonari med Indijanci Mapuče v Čilu. Knjiga je pravzaprav najbolj sveže delo celotne zbirke, ne da bi pri tem delal nobeni od ostalih knjig krivico. To pa zato, ker opisuje svet, ki ga Slovenci še ne poznamo, v katerega pa so vnesli nekaj novega tudi slovenski misionarji, a so se od njega veliko, morda še več naučili. Prebil opisuje svet in življenje, delo čilskih Indijancev, ki so edini bili trd oreh španskim osvajalcem, kateri so dobesedno uničili vso prvotno civilizacijo v Južni Ameriki. S tem delom, ki se prebere na dušek, ker je napisano prijetno in tekoče, piscu se pozna, da mu je pripovedovanje in duhovito kramljanje zelo všeč, se Mohorjeva oddolži proslavljanju 500. obletnice odkritja Amerike.
Prof. Martin Jevnikar je na koncu predstavitve zbirke Mohorjeve družbe iz Gorice za prihodnje leto predstavil zadnji snopič Primorskega slovenskega biografskega leksikona, ki je lahko Goriški Mohorjevi družbi samo v velikanski ponos, saj mu na Slovenskem ni primere, je dejansko edino delo tako po pomembnosti kot tudi po vrednosti. Pisec teh vrstic je bil zelo vesel, ko je videl, da se je prof. Martinu Jevnikarju to zdelo zelo važno poudariti, namreč dejansko vrednost Biografskega leksikona Primorcev, katerega bodo sedaj izdali samo še dva snopiča dodatka, tako da bodo vanj vključili še vse tiste zaslužne Primorce, ljudi, ki jih v dvajsetih letih še niso mogli vključiti v leksikon iz več razlogov, največji pa je ta, da je dvajset let izhajanja le doba, v kateri se pojavijo novi ljudje, katere je potrebno uvrstiti k tistim 3420. primorskim Slovencem, ki so se kakorkoli dvignili nad povprečje in so vsi v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, kot je lepo povedal prof. Jevnikar.
Knjižna	bera Jadranskega
posebno	poudarja	slovens
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Gostuje Cankarjev dom Ljubljana Bernard Slade
OB LETU OSOREJ
Igrata Polona Vetrih in Ivo Ban Režija Boris Kobal
V petek, 18. decembra, ob 20.30 ABONMA RED A in D
v soboto, 19. decembra, ob 20.00 ABONMA RED B, E in F v nedeljo, 20. decembra, ob 16.00 ABONMA RED C in G
PONOVITEV v torek, 22. decembra, ob 20.30 v gledališču »G. Verdi« v Gorici ABONMA RED A in B
Zbirka knjig Jadranskega koledarja za leto 1993 je v teh dneh že na knjižnih policah v knjigarni, kot se za podobne zbirke tudi spodobi. Jadranski koledar ob koncu vsakega leta izdaja Založništvo tržaškega tiska (ZTT) in spada v vrsto podobnih knjižnih daril, ki nam jih nekatere založbe pripravijo ob koncu vsakega leta za prihajajoče leto. Med najbolj znanimi takimi knjižnimi paketi na Slovenskem so knjige Mohorjeve družbe iz Celja in Prešernov koledar, pri nas v Italiji pa Mohorjeve knjige iz Gorice in Jadranski koledar iz Trsta.
Letošnjo zbirko Jadranskega koledarja za leto 1993 sestavljajo Jadranski koledar, namizni koledar, knjiga Pavla Medveščka z naslovom Skrivnost in svetost kamna, lična knjiga Stanka Klinarja Sto slovenskih vrhov in leposlovni prvenec tržaškega pisca mlajše generacije Igorja Skamperleta Sneg na zlati veji.
Letošnji Jadranski koledar je zelo lep na pogled, saj naslovnico zelo umestno krasi Vechiettova grafika, uredil pa ga je Miran Košuta s sodelavci in to zelo dobro, saj se koledar od podobnih publikacij na Slovenskem loči po veliki preglednosti in čistosti ter tudi po znanih »imenih«, ki so prispevala svoje članke vanj. Od Cirila Zlobca do Klavdija Palčiča, od Ivana Peterlina do Marka Kravosa, od nezamenljivega prispevka o šolstvu izpod peresa Pavla Stranja do zapisa o filmu, ki ga je prispeval Aleš Doktorič, Milan Pahor piše o 50-letnici vstaje na Primorskem, Jože Koren prispeva zapis ob 50-letnici partizanskega dnevnika, Aldo Rupel o spominski plošči posvečeni puntarjem in postavljeni v Gorici na Travniku v letošnjem letu, Marko VValtritsch nadaljuje s svojimi zgodovinskimi raziskavami in tokrat piše o 100-letnici Gabr-ščkove Goriške tiskarne, Marino Ver-tovec piše o Ivanu Trinku na zavodu »Nobili Dimesse« v Vidmu, Ivan Vogrič o Igu Grudnu, prispevke so napisali za Jadranski koledar še Pirjevec
o znani Dolomitski izjavi, Možina o Svetokriškem, Pavletič, posthumno so objavljeni še zapiski — spomini z naslovom Moje stoletje znanega igralca Danila Turka, Joca, Aleksej Kalc piše o življenju izseljenca Leopolda Ca-harije in tako naprej; v letošnjem Jadranskem koledarju je res veliko člankov, ki jih je vredno prebrati. Lahko zapišemo, da je Jadranski koledar pravi mali almanah, ki lepo odseva življenje in delo naše slovenske manjšine, slovenskega življa, tako sedanjega kot preteklega, kateremu se v koledarju posveča veliko prostora.
Knjiga Skrivnost in svetost kamna izpod peresa Pavla Medveščka, ki je zelo znan primorski grafik in slikar in predvsem pa velik zapisovalec ljudskega blaga, je zelo svojevrstno delo, ki ga krasijo fotografije drugega poznanega primorskega umetnika, Rafaela Podobnika. Esej h knjigi je prispevala Marija Stanonik iz Slovenske akademije znanosti in umetnosti z oddelka Narodopisni inštitut. Vrednost knjige Pavla Medveščka razumemo, ko preberemo ta esej. Sicer pa knjiga Skrivnost in svetost kamna govori o zgodbah in o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem, kot nam pove sam podnaslov. Nemogoče je povedati v nekaj besedah kaj več o knjigi Skrivnost in svetost kamna in primorskih krajih, katere je Pavel Medvešček obiskal, da je tam v pogovorih z ljudmi našel še zadnje ostanke tistega sveta, ki ga tudi na Slovenskem več ni, ker ga je pač odnesla moderna doba z vsem svojim ropotom in javnimi občili, trenutnostjo, ki briše sledove naših prednikov in sveta, ki je še do včeraj bil lep in živ.
ZTT uvršča med redno zbirko Jadranskega koledarja za leto 1993 tudi knjigo Stanka Klinarja Sto slovenskih vrhov, ki jo je leta 1991 izdala Prešernova družba in jo imela v svoji letni redni zbirki. Že sam naslov nam pove, da je ta knjiga, ki je izredno lepo in bogato opremljena, namenjena vsem ljubiteljem gora in lepih krajev, lepe fotografije in izbranih besedil, ki spremljajo vsako goro, vsak vrh. ZTT je zelo pametno naredilo, ko je uvrstilo to knjigo v svojo redno zbirko Jadranskega koledarja, ker je knjiga izrednega pomena za planince in za vse tiste ljubitelje slovenstva, ki bi svoje znanje radi obogatili. Podobno kot vse prejšnje knjige iz te zbirke, bo knjiga Sto slovenskih vrhov našla ugledno mesto na vsaki knjižni polici ljubitelja lepe slovenske knjige.
Letošnji Jadranski koledar nam prinaša v svoji zbirki tudi knjigo, ki bo gotovo vzbudila veliko pozornost med ljubitelji slovenske literature. Gre za knjigo mladega tržaškega rojaka, ki sedaj živi in dela v Ljubljani, Igorja Skamperleta z naslovom Sneg na zlati veji. Moderno oblikovana knjiga spada v zbirko Devin, katero
so začeli nedavno izdajati. Knjiga Sneg na zlati veji je četrta po vrsti v tej zbirki. Spremni esej je knjigi prispeval Tomo Virk. Spet ena knjiga o življenju in alpinizmu in moderno napisan roman, o katerem bo potrebno posebej spregovoriti. Leposlovnih knjig se namreč ne more in ne sme odpraviti v dveh, treh besedah, ki knjigi samo škodijo, koristiti ji namreč ne morejo, ker jo zreducirajo na nekaj stavkov. Gotovo pa je to knjiga, katero bo potrebno prebrati, kot vse prejšne v zbirki Devin, ki, kot kaže, postaja važna zbirka za mlade literate iz naših krajev.
Knjižna bera Jadranskega koledarja za leto 1993 je bogata in pestra, kot se za take knjižne pakete pač spodobi, zelo važno pa se mi zdi, da posebno poudarja slovenstvo in slovenskost. Seveda je te knjige sedaj potrebno prebrati, ker v nasprotnem primeru nimajo nobenega smisla, in potem spet počakati na nove, ki jih bo Jadranski koledar gotovo prinesel drugo leto.	Jurij	Paljk
Posebna komisija je podelila nagrade za prozo in poezijo z natečaja Slovenske izseljenske matice v Ljubljani. Pogoji sodelovanja so bili razpisani v mesečniku Rodna gruda, književnega tekmovanja pa so se lahko udeležili pisci, ki žive v inozemstvu.
Prvo nagrado za kratko zbirko »Preteklost, sanje pajčevina« je prejel na Dunaju živeči pisatelj Lev Detela.
Ostale nagrajenke in nagrajenci so: Irma Ožbalt, Kanada (proza »Sove«), Venčeslav Sprager, Nemčija (proza »Sončni žarek«), Boštjan Dvorak, Nemčija (proza »Janez piše spis o šolskem sistemu«), Marija Hriber-
V Ljubljani bo v petek, 18. decembra, v prostorih Slovenskega etnografskega muzeja, Muzejska ulica 1, odprtje razstave »Ta trata je šacana...« (o zdravilnih rastlinah na tržaškem Krasu), ki sta jo v okviru odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice iz Trsta pripravili Kristina Kovačič in Martina Repinc.
(foto M. Magajna)
šek, Švedska (pesmi), Draga Gelt, Avstralija (pesmi) in Danijela Hliš, Tasmanija-Avstralija (pesmi).
Prispevki nagrajenk in nagrajencev so objavljeni v Slovenskem koledarju za leto 1993, ki je pravkar izšel pri Slovenski izseljenski matici v Ljubljani, prejeli pa bodo tudi denarne nagrade.
Uredništvo Rodne grude in vodstvo Slovenske izseljenske matice je nagrade podelilo z namenom, da poživi slovensko književno ustvarjanje po svetu in da domovino opozori na dosežke literarnega ustvarjanja slovenskih izseljencev in zdomcev.
Nagrajenci natečaja Slovenske izseljenske matice
Lev Detela
Umetnost in čar božičnih praznikov
Ob najlepšem prazniku leta prihaja krščanski Bog med ljudi v ljubeznivi podobi novorojenega otroka. V družinah se ob božiču ne pojavi kot strah vzbujajoči gromovnik, temveč v podobi nežnega in nebogljenega bitja, ki zmaterializirani svet sovraštva razoroži s svojo nedolžnostjo.
Evangeliji le na kratko poročajo o Kristusovem rojstvu. Človeško srce pa je že od nekdaj hotelo zvedeti več o božični skrivnosti. Vsi tisti, ki so vse leto tavali širom po zgubljenem svetu, so se vedno znova zbrali ob jaslicah, ob katerih je že pred sedem sto leti sveti Frančišek Asiški tako čudovito pridigal o betlehemskem Jezu-ščku, da je čustveno vznemiril celot-
(foto M. Magajna)
no okolico in srečo božičnega sporočila prinašal daleč v Italijo in v svet.
Pred prihodom Odrešenika v podobi betlehemskega otroka je bil ne-odrešeni svet mrzel in teman. Največji italijanski pesnik prejšnjega stoletja Alessandro Manzoni je to iz duhovne perspektive gledano elementarno temo predkrščanskega časa na slikovit način predstavil v religiozni pesnitvi Božič.
Zimski mraz muči človeštvo. Na pobočjih se trgajo plazovi, kot da bi bili kazen božja za tistega, ki ga Manzoni imenuje »bednega sina Adamovega greha«.
V stisko sveta iznenada vdere več-smerna svetloba misterija blagovesti, učlovečenja božje besede. Manzoni duhovni sijaj tega dogodka opiše na romantično zanosen način, ko ga poveže z močjo prebujene narave v učinkovito poetično sliko:
Visoko iz nebes vir žubori stoteri,
po usahlih jarkih trnjevih
[poživljajoč se širi:
iz debel se med poceja; kjer je [pustela meja,
brstijo rože zdaj.
Čas božične skrivnosti je čas prerokov in angelov, oziroma kot poje Manzoni v pesnitvi Božič, ki jo je v slovenščino prevedel v Trstu živeči lirik Vinko Beličič:
Nebeški angel razglasi ljudem
[kraljestvo luči,
ne zmeni za veljake se, ki varjejo [jih ključi;
pastirjem, ki neznane so jim
[sveta nakane,
prikaže se svetal.
Poročila evangelija o rojstvu božjega otroka niso idile. Zelo trezno poročajo o Jezusu in sveti družini v času popisovanja prebivalstva za časa rimskega cesarja Avgusta. Pri sv. Luki beremo o tem, da je Marija »porodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v prenočišču.«
To v bistvu skromno poročilo univerzalnega dogajanja v sveti noči je vedno znova skušala širiti, dopolnjevati in lepšati neusahljiva človeška domišljija. Pesniki, pisatelji, glasbeniki, slikarji in kiparji so ikonografijo božičnega dogodka dojeli in predstavili na najrazličnejše načine. Očaral jih je pogled na zvezdo, ki je svetila nad betlehemsko votlino z jaslicami in privabila svete tri kralje, da se poklonijo novorojenemu Odrešeniku. Njenih osem krakov ali žarkov naj bi po legendarnem izročilu predstavljalo Kristusa in osmero blagrov, ki jih je prinesel na svet, da bi za grešnega človeka odprl vrata v božjo hišo — v nebeško kraljestvo.
Motiv svetih treh kraljev, ki so po nekaterih virih bili babilonski zvezdogledi in odličniki starega poganskega sveta, je bil že v prvih obdobjih krščanstva posebno priljubljen tudi pri slikarskih upodobitvah božičnega dogodka.
Italijanski slikar Giotto je v kapeli Scrovegni v Padovi naslikal posebno razgiban prizor božičnega srečanja treh kraljev z Jezuščkom. Zvezdo, ki skrivnostno nebeško luč siplje na betlehemski hlevček, je pri tem že leta 1301 naslikal kot zvezdo repatico v podobi Halleyevega kometa. V gotskem času se na božičnih podobah pojavlja vedno večje število nastopajočih oseb. Slikarji upodabljajo dramatično slikovito okolico, razvaline starih gradov in svetišč, kar ponazarja Kristusov prihod med ljudi kot konec poganskega časa. V poznejših obdobjih postajajo prizori Jezusovega rojstva bolj posvetni.
Slovenci so se že v zgodnjem srednjem veku s subtilnim čustvenim zanosom približali Bogu in Mariji. Mnogi imenujejo Slovence kar »Marijin narod«, zato ni čudno, da se s prizorom novorojenega Jezusa srečamo tudi v marsikateri preprosti, a kulturnozgodovinsko pomembni cerkvici. Med take sodi cerkev na Vrzdencu pri Vrhniki, v kateri se nahaja podoba iz začetka 14. stoletja, ki kaže ležečo Marijo, ko ljubeznivo steguje roko k v jaslicah ležečemu Jezuščku, da ga poboža. Podobne božične podobe se nahajajo tudi v Crngrobu in v Turnišču.
Ne le svete božične podobe, temveč tudi božične pripovedi, pesmi in napevi so last in bogastvo vseh
krščanskih narodov. Pod božičnimi zgodbami in povestmi so podpisani veliki pisatelji in pesniki. Na Nemškem, kjer je božič že od nekdaj tudi prisrčen družinski praznik, so ga v lepi besedi opisali najrazličnejši pesniki in pisatelji, med drugim Goethe, Clemens Brentano, Johann Peter He-bel, Heinrich Heine in Friedrich Hol-derlin, v novejšem času pa Rainer Maria Rilke, Bertold Brecht, Hermann Hesse, Georg Traki, Else Lasker-Schii-ler in Heinrich Boli. Dolg je seznam božičnih zgodb izpod peres ruskih in francoskih pisateljev, napisali pa so jih tudi Angleži, Irci, Američani, Švedi, Norvežani, Finci, Španci, Litavci in še drugi. Zanimivo je, da so skoraj vsi pomembni slovenski pisatelji od Ivana Cankarja preko Prežihovega Voranca ali Franceta Bevka pa vse do najnovejših dni v svojih delih upoštevali božične motive. Ivan Cankar je na primer zapisal: »Tudi meni je svet in drag božični čas. Kolikor sem okusil grenkobe in kolikor studa — kadar je blizu sveti večer, me prešine sladko kakor otroka«.
Tudi v sloviti Manzonijevi božični pesnitvi se skrivnostni dogodek božjega rojstva s tihimi in močnejšimi, nižjimi in višjimi glasovi zliva v praznični spev, ob katerem nihče več ne misli na zemske in posvetne stvari: Zbor angelov prepeva in glorija [odmeva
Vladarju vseh višav.
Pojoč veselo himno, se vračajo v nebesa: vse tišja med oblake izginjajo
[čudesa, spev se zgubi v višave, molk
[zgrne se nad glave krdela zvestega.
In medtem so se vse to dogaja, kot da bi se zdaj mogočno in potem bolj zatišano ogledale veličastne orgle, da počastijo rojstvo božjega sina, nas pripelje Manzoni spet v betlehemsko skromnost k jaslicam, kjer
Robert Hlede OB
V dnevih nekega posebnega pričakovanja, ki ga vedno znova prinaša predbožično in prednovoletno razpoloženje, je težko imeti zbrane misli ali vsaj odškmiti trenutek za razmislek o iztekajočem se letu, kot tudi pomisliti, kaj nam praznovanje božiča pravzaprav pomeni. Ali je to priložnost za nakupovanje daril prijateljem in znancem; lepa navada iz otroških dni; čas, ki je namenjen za brezmejno zabavo in sprostitev; ali pa morda priprava na rojstvo in zahvalo tistemu, ki je svetu prinesel odrešenje?
Prav slednja možnost me vselej spomni na neko misel in ugotovitev, ki jo je že pred leti nekdo izrekel, da v današnjem svetu potrošništva ni več prostora za Jezusa in za tisto, kar On
»božja Mati Sina v pleničice
[platnene povije, v skromne jasli ga
[ljubeznivo dene; vsa blažena od sreče Bogu
[pokloni se goreče, ki se rodil je iz nje.
Manzonijeva pesnitev se zaključi z napovedjo o zmagi krščanstva, ki bo razsvetlilo temo nekdanjih duhovno neosveščenih obdobij:
Spi, božji Sin: zdaj ljudstva, kdo [rojen je, ne vejo; a pride dan, ko dediči časti pred [Te dospejo; ko v jaslih med plenicami z
[ubogimi ročicami spoznajo Kralja Te.
Pesem božične svetlobe napolni s posebno nežnostjo človeška srca. Iz roda v rod veže najrazličnejše posameznike in narode, jih zavezuje ob svetih znamenjih noči, sredi katere se je v podobi novorojenega božjega Sina učlovečila božja Beseda... O tej božji Besedi pripoveduje tudi umetnost. S sliko, melodijo ali lepo zgodbo riše prizore o Jezusovem rojstvu. To pričuje o zmagi ljubezni in nedolžnosti v svetu sovraštva in hudobije, o hrepenenju po vesoljnem miru za vse človeštvo, o vračanju pregnanih, izgubljenih in zavrženih nazaj v družinsko življenje in k domačemu ognjišču. Božična zgodba se vedno znova dogaja tudi tukaj in zdaj. Božična skrivnost je kot mladika, ki se bo razrasla v Vstajenje in večno življenje.
(foto M. Magajna)
BOŽIČU
pravzaprav predstavlja: ljubezen, mir, ponižnost, uboštvo. Bistvo božiča, ki je predvsem spodbuda in kažipot k duhovni razsežnosti našega bivanja, smo namreč ljudje »popredmetili« oziroma postavili na raven nekakšnega okraska k siceršnji nakupovalni mrzlici teh dni.
Blagostanje, četudi ne ravno veliko, je samo po sebi priložnost za zameglitev cilja, ki ga božič postavlja pred nas. Blagovest ali veselo oznanilo odrešenja vsem ljudem dobre volje nas neposredno vodi v »konkretno ljubezen do bližnjega«, doma, v službi, skratka povsod, kjer pač smo, in vabi, da bi se veliko manj prepuščali nepotrebnemu razsipništvu ter čakanju in želji, da nas drugi osrečujejo.
Milena Merlak
Posebno božično voščilo
Samo dva dni je do svetega večera, vrvež na cestah in v prodaj alnicah pa še ni pojenjal. Pri nakupu si moram s samopostrežnim vozičkom utirati pod med ljudmi in policami, prepolnimi dobrot, ki vabljivo zavite čakajo, da jih kupci odnesejo domov. Božična miza mora biti vsako leto nekoliko bolj bogato obložena. To zahteva gospodarski napredek v deželah, ki živijo v blagostanju.
Ob povratku iz trgovine z živili grem mimo trga z božičnimi drevesci. Tudi teh je letos še več, čeprav so v modi umetne smrečice z rdečimi svečkami na električni tok, ki jih samo vključiš, pa že imaš pred seboj vidno iluzijo skrivnostno razsvetljene jelke iz gozda. Vendar naj bi bila ta iznajdba primerna predvsem za praktično misleče in nesentimentalne ljudi, ki se na ta način vnaprej izognejo možnosti, da bi se vnela suha smrekica ali da bi morali po Božiču s sesalcem za prah loviti zelene iglice po dragoceni preprogi.
Na trgu blizu bencinske črpalke vlada velika ponudba: ob smrekah in jelkah različnih oblik in velikosti stojijo angleške srebrne in goste danske smrečice, nasajene na lesene križe. V zadnjih letih so se jim pridružili še mladi bori. Ob pogledu na te, se mi porodi spomin na »Rebarje«: tako smo imenovali doma breg ne daleč od hiše, kjer so rasli pretežno bori, visoka praprot, gobani in mušnice, katerih strupenost, združena z vabljivo zunanjo lepoto, me je kot otroka močno vznemirjala.
Stalno pišejo po časopisih, kako tiho, počasi in nezadržno umira gozd! Se mi sproži v glavi nehotena misel »a tu se kopiči drevesc, mnogo več, kot jih bodo pokupili ljudje.« In kar naenkrat mi ni več čisto prav ob zavesti, da sem en dan prej tudi jaz kupila na božičnem trgu skoraj dva
metra visoko jelko, tako, ki z zlato zvezdo na vrhu sega do stropa v nizko grajenih stanovanjih velemestnih stolpnic. Vsa leta so si sinovi želeli takšno. Toda izpolnitev te želje, ki se mi je pred petnajstimi, desetimi leti zdela samoumevna, saj je bila bistven del posebno svečanega družinskega ozračja ne samo na sveti večer, temveč v vsem božičnem času, mi je načela prebujati vest v nekem še ne dovolj raziskanem kotičku duše. Nadaljevala sem pot z neprijetnim občutkom.
»Mogoče so posekali drevesca na mestih, kjer so bila tako ali tako pregosta.« Sem se skušala pomiriti. Tudi z bratom sva v mladosti vedno odsekala v domačem gozdu smrečico tam, kjer je že bilo preveč drugih. Večkrat sva precej časa gazila na celo po visokem snegu, da sva našla na primernem mestu takšno, ki je bila dovolj lepo raščena za sveti namen...
Prišla sem do križišča, ki sem se ga zaradi izredne prometnosti nekoliko bala. Kot vedno, se je tudi to pot prižgala na semaforju rdeča luč, preden sem prekoračila predpisani del ceste z belimi progami. Na pešce tu niso mislili, saj morajo vsi na pol teči, če hočejo priti pravočasno na drugo stran.
Se nekaj korakov in bila sem v papirnici, v kateri že dvanajst let nakupujem pisalne potrebščine. Z obema prodajalkama sem že zdavnaj navezala človeške stike. Ker sta približno moje starosti, torej okoli petdesetih let, to ni bilo posebno težko. Gospa Prohaska s svetlopobarvanimi kodri do ramen in skrbno pordečenimi ustnicami ima družino, dva otroka, fanta in deklico, ki je svoj čas obiskovala zadnji razred osnovne šole skupaj z mojima sinovoma dvojčkoma. Gospa Hulla je nekoliko višja in nosi, odkar jo poznam, kratko pričesko iz ko-
šatih temnokostanjevih las, ki so ji začeli v zadnjih letih siveti. Prva je zelo zgovorna in glasna, druga dokaj mirna in zadržana, a vendar ravno tako prijazna.
Življenje ali usoda hoče, da igra gospa Hulla v mojem vsakdanu večjo vlogo. Vsa leta jo srečujeva z možem, ko gre iz službe domov v vrtno hišico blizu jezera, pravzaprav iz mrtvega rokava velike reke, ki teče v bližini. V njem se lahko poleti kopava, celo leto pa hodiva ob njegovem bregu na miren, skoraj turistično lep sprehod s pogledom na bele labode in pisane jadrnice.
Nerazložljiv slučaj hoče tudi, da se z gospo Hullo, ki je poročena, a brez otrok, vedno znova že dolgo srečujeva pri nedeljski maši, h kateri zahaja sama. Stalno se pozdravljava, od blizu z nasmeškom ali od daleč z zamahom roke. Ravno pred štirinajstimi dnevi je sedela blizu mene v cerkvi.
Takoj ko vstopim v papirnico, da kupim par pol papirja z božičnimi vzorci za zavijanje daril, zagledam, gospo Hullo pri delu med policami. Podam se k njej, stegnem roko in rečem kot vsako leto ob tem času: »Srečen in blagoslovljen božič!«
Medtem ko se čudim, zakaj mi ne da roke, se mi z obrazom približa, a bolj glasno kot po navadi z nasmeškom stare znanke reče:
»Prosim, pojdite h kolegici. Jaz vas ne morem postreči, ker več ne slišim.« Njene besede me prizadenejo kot nepričakovan udarec v srce. Prikimam ji in skušam vrniti nasmeh. Podam se naprej h gospe Prohaski, ki je ravno tipkala nov račun v blagajno. Takoj je opazila mojo zaprepadenost in tudi vprašanje v očeh. Rekla mi je s prizvokom sočutja v glasu: »Gospo Hullo je na pločniku povozil pijan kolesar. Pri tem je padla tako nesrečno z glavo na beton, da je izgubila sluh.«
Srce mi je še vedno prehitro utripalo, ko sem plačala pole šelesteče-ga, mehkega papirja in odšla proti vratom. Pri tem sem morala iti blizu mesta, kjer je stala gospa Hulla. Hotela sem ji v slovo pomahati, toda premislila sem se, ko sem jo videla, ka-(foto M. Magajna) ko stoji tam med škatlami z božični
(foto ]. Kovačič)
mi obeski, srebrnimi trakovi in angelskimi leski z novim obrazom, ki ga je oduhovljal zven skrivnostne notranje svetlobe, katerega sem jaz z normalnim sluhom, preglušenim od vodilnih zvočnikov tega sveta, ki nam vse prepogosto ukazujejo kričanje ali molk, kljub prihajajočemu božiču, mogla le slutiti.
Rok zapade 31. decembra
Literarni in fotografski natečaj Mladike
Uredniški odbor revije Mladika sporoča tistim, ki se želijo udeležiti literarnega ali fotografskega natečaja, da morajo svoja dela predložiti najkasneje do 31. decembra. Vse izdelke je treba poslati na naslov: Mladika, Ul. Donizetti 3, - 34133 Trst s pripisom, na katerem natečaju namerava pošiljatelj sodelovati.
Kar zadeva literarni natečaj, je treba rokopise — novelo ali ciklus pesmi — poslati v dveh čitljivo pretipkanih prevodih. Rokopisi morajo biti opremljeni z geslom, točni podatki o avtorju in naslov pa naj bodo priloženi v zaprti kuverti. Teksti v prozi ne smejo biti daljši od 10 strani.
Udeleženci fotografskega natečaja pa naj pošljejo svoje izdelke, po možnosti črnobele posnetke. Tematika je neobvezna, v glavnem pa naj slike ustrezajo značaju revije, saj bodo nagrajeni izdelki objavljeni na naslovni strani Mladike. Primerni so zato motivi iz narave, posnetki z naših praznikov, naši spomeniki itd...
Zmagovalci obeh natečajev bodo nagrajeni na slovesni prireditvi, ki jo vsako leto ob Prešernovem dnevu prireja Slovenska prosveta v Trstu.
Milena Merlak
ŽIVO DARILO
(foto M. Magajna)
Sedemletni Aleksander je vznemirjeno pričakoval Božičkov prihod. Do sedaj mu je Božiček prinašal železnice in dirkalne avtomobile, lego in matador, a dečkov okus se je spremenil, odkar je začel hoditi v šolo. Videl je, da imajo nekateri njegovi sošolci in sošolke žive sostanovalce: morske prašičke, zajčke, želve, mucke in kužke. Njegovega prijatelja Martina je prihajal pred šolo počakat celo velik volčjak, ki je Aleksandru veselo obliznil roko, kadar se je poigral z njim. Tudi on bi rad ravno tako gnal psa na sprehod in ga gledal, kako spi pri njegovi postelji, kot spi volčjak Aksel pri Martinovi. Aleksander si je vse tako lepo predstavljal in tudi doma z očkom in mamico veliko govoril o tem, da mu ni več do dirkalnih avtomobilov in železnic, da bi rad imel pravo, živo živalico, s katero bi se lahko igral in jo gledal, kako je in kaj dela, jo poslušal, kako se oglaša.
Mami je narekoval pismo za Božička, ker sam še ni znal dovolj dobro pisati.
Dragi Božiček,
mogoče bi bil tako prijazen in bi mi letos prinesel majhnega psička, da bom videl, kako bo zrasel in da ga bom lahko naučil, kako se daje tačko in druge lepe stvari. Imel ga bom rad in bom z njim dober in potrpežljiv.
Sedemletni Aleksander je položil pismo na okno v dnevni sobi. V svoje zadovoljstvo je opazil, da je čez noč izginilo. Torej ga je Božiček dobil.
Deček je težko čakal, kdaj pride sveti večer. Prizadeval si je, da bi bil priden. Dlje kot po navadi je sedel pri svojih nalogah in se v zadovoljstvo svoje mamice očividno zelo trudil, da bi lepo napravil domače vaje.
V šoli je bil že nekaj dni pred božičnimi počitnicami velik živ-žav. Otroci so okrasili božično drevce v razredu in veliko govorili o tem, kaj si želijo, da bi jim prinesel dobri Božiček.
Aleksander je opazil, da si tudi nekateri drugi otroci želijo za Božič kakšno živalico. Žaloval je s tistimi, ki so mu rekli, da sta mamica in očka proti temu, da bi imeli doma na stanovanju živo živalsko bitje...
Tako se je približal sveti večer. Očka v opoldanskem času ni bilo doma. Aleksander si je kar mislil, da ima z Božičkom nekje skupna pota, ker psička še ni bilo, on pa se je že vrnil iz šole. Ta dan je bil pouk krajši in zaradi vznemirjenih otrok skoraj nemogoč.
Tudi Aleksander je bil nemiren. Vedno znova je ugašal in prižigal električne svečke na božičnem drev-cu. Mama pa je imela polne roke dela in ga še pokarati ni utegnila. Deček je zmeraj znova pogledal k vratom in čakal, kdaj vstopita skozenj očka in Božiček s psičkom.
Okoli dveh popoldne sta prišla. Božiček je bil visok rdeče oblečen mož z dolgo belo brado.
»Dragi Aleksander«, ga je nagovoril z globokim glasom.
»Prišel sem iz daljnih dalj, da te pozdravim. Slišal sem o tebi samo dobre stvari. Pridno se učiš in lepo pišeš. Tudi ubogaš kar rad, le včasih preveč kričiš, kadar se igraš s svojimi dirkalnimi avtomobili... A to ni tako hudo. Mogoče v bodoče malo bolj upoštevaš očka in mamico, kadar te prosita za nekoliko več miru...
Prinesel sem lepo darilo, ki težko čaka nate. Upam, da ga boš vesel...«
Aleksander je že ves čas strmel v košek, ki ga je držal Božiček v roki... V njem je nekaj skakalo sem in tja in praskalo. Ves vznemirjen je bil od pričakovanja. A že je segel Božiček po pokrovu in odprl košek. A joj, iz njega ni skočil psiček, temveč prav majhen mucek. Aleksander ni mogel verjeti svojim očem. »Kje je moj kužek?« mu je rojilo po glavi, a reči si pred Božičkom ni upal nič... Ta je prijel mucka in ga hotel položiti Aleksan-
dru v naročje, ki je spustil roke navzdol tako, da je mucek padel na tla in milo zamijavkal. Aleksander se je zavedel, da je storil nekaj, kar ni bilo lepo... Tudi oče se je začudil, čeprav je vedel, kaj se dogaja v dečku, saj je poznal njegovo željo. Kužka volčjaka pa mu ni mogel kupiti. Bil je predrag, saj je stal več tisoč šilingov. Razen tega sta se z mamico odločila za mirnejšo živalico. Pes bi delal večji hrup. In kaj bi šele počenjal, kadar bi bil sam doma.
Očka je vzel mucka v naročje in ga izročil nato mamici, ki ga je lepo pestovala in božala, da bi ga potolažila zaradi neprijaznega Aleksandrovega sprejema.
Medtem je Božiček odšel in mamica je položila mucka sredi dnevne sobe na tla. A ta si je že izbral svojega ljubljenca. Bil je Aleksander. Mucek je hodil za njim in mu povsod sledil, kamor se mu je hotel umakniti... Deček je opazil, kako ga drobna, ljubka živalica išče.
Ugajalo mu je, da je mucek hodil kar naprej za njim. Sel je celo v njegovo sobo in skočil na njegovo posteljo. Tam je takoj spodvil tačke in že po kratkem ležanju zaprl oči in zadremal. Začel je tudi pridno presti, kar je se je Aleksandru zdelo na moč zanimivo... Bil je res lep, prisrčen mucek.
»Moj mucek«, je pomislil Aleksander.
Do sedaj ni nikoli imel nobene ži-valice, sedaj pa ima živega mucka, ki diha in prede, leži in dremlje na njegovi postelji. Verjetno bo celo spal pri
njem zvečer. Ob teh mislih je dečku kar naenkrat postalo toplo pri srcu... Postal je zadovoljen.
In ko ga je mama ob petih klicala k očku v dnevno sobo, kjer se je na gramofonu že vrtela plošča in je lepo prepevalo »Sveta noč, blažena noč«, je Aleksander prišel že iz svoje sobe s pomenljivim izrazom na obrazu in s prstom na ustnicah.
»Mogoče naredita malo tiše,« je rekel, »MUCEK SPI!«
Mamica in očka sta se spogledala in nasmehnila, saj sta videla na svetlem otrokovem obrazu, da se je že pomiril in da je zadovoljen s svojim živim božičnim darilom.
* * *
Milena Merlak
V božji zibelki
Ziblje me; me ziblje v nevidnem lesu.
Me obrača; obrača me, se z mano poigrava ta veter zemeljski; božji veter ta me premetava; premetava me sem in tja, kot da sem igrača.
A potem me sapa resna prepiha prav do dlesna.
Slutim;
čutim:
božja zibelka ni tesna.
Stiska, ki stiska
(foto M. Magajna)
Aleksij Pregare
iz Temeljev mojega vrta
znakazile so mi telo stigmate zato so udje ponoreli ko da so si izbrali krivo mesto ko da so kapljice krvi se vnele in tipajo k sosednjim ognjem da tam zaprasketale bi morda v ljubezni
do miše-maše do nebeške kače do matere in očeta do naroda ki narod noče biti?!
stigmate
morda le k sestram v zubeljni objem bežijo
da se uničijo in razkadijo
in mi za kazen vsilijo le motno hrepenenje?
•k ie "k
če sem ti blizu te očaram — in že me zasovražiš hrepeneče me iz daljine kličeš ko da sem ti poslednja plaža in kadar bližam se ti in bližam ko da sem tvoje očarljivo sonce se ti kot večno žejna riba izogneš vsem mojim smrtonosnim žarkom
preveč lepo sem ti lepoto slikal da bi resnica iz nje kanila
prepuščam ti da ji oluščiš sij
k k k
izdolbel bi ti utico v svojih prsih da te obvarujem prepiha
a vama amfora
ki delo je človeških rok
je sploh še varna
če stiska jo lahko vsak hip zdrobi?
če vanjo se prikrade snet samote
zavisti in prezira
ni isto kot učil bi te skrivalnic
ki stkali smo jih mi
ki nam življenje je zavdalo?
skratka
kako nuditi ti zeleno vejo če je drvo ovila gnusna plesen?
k k k
ne vem kaj zate bo 'idol' ki mu šušmar v glavnem bo ime
a z leti bo postal troglavec ki bo v legendi bo časovni meč zabrisal barvo in drugo mu za drugo glavo vzel
glej bliža se 2000
kot v slepi šali
in telesce tvoje — samosrajčnik — prineslo uravnovešenost iz dojk a tudi prve klice nesvobode: parol dvatisoč ti srce bo zmedlo
da bi vsaka vsaj bila ti kaplja rose ki bi blažila ti odtujenost
Gerald Parks
Iz zbirke LUMEN
XII.
Obstaja smisel rojstva?
Krik je obvezen za tolikšen brezup
tudi marčni žafran zavpije ko razmakne sneg iz tople zemlje prikuka v ledeno luč
ln se — čeprav za kratek čas — spopade z zrakom
Tudi svetloba sprosti krik ugovora
za življenje ki noče vzbrsteti
Sam Bog pozna jok in v njem trpi
Rojstvo je muka.
XXII.
Zate je oče
spovednik prižgal svojo luč.
Nezaupljiv, še ne oče, te silim k spovedi.
Mašno zvonjenje odzvanja tvojo odsotnost.
Je za življenje ki se rojeva tvoja obnovljena molitev.
Za življenje, ne za smrt, Jezusovo, za našega neminljivega očeta,
za vstajenje življenja — pravi poduk vsakega očeta —
ki ga spreminja v učenca; za luč ki se v tebi, spovedana mati, vžge.
XXIII
Sin se v rasti povzpne na križ, odene se v njegovo bolest v zavestni oddaljitvi.
Najprej izproži roke da bi dvignil ilovico, in sklone glavo pred zaupanjem v oblast.
Ko se izvije iz trebuha k razodetju nebes pribije mater na križ, in od daleč maha njenemu joku.
XIX
Vi, od nas rojeni, poslušate uspavanko novorojenčka: lepo spite, in dolgo dolgo sanjajte, mislite name, na svojo mater, včasih, v lahkonočju maternice: in odpustite nam neprevidnost, ljubezen našo, ki podarila vam je nepopisan list.
prevod A. P.
GERALD PARKS pesnik in esejist, rojen v ZDA, živi v Trstu, kjer poučuje angleški jezik na vseučilišču.
Marko Kravos
V davni
V davni davnini je bilo naše ljudstvo drugačno kot danes: bilo je postavno in z bakrenimi lasmi, ki si jih je ves čas razčesavalo z dolgimi prsti in nohti. Saj drugega dela tudi ni imelo v tistih zlatih časih. Hranilo se je namreč z medom in lešniki, ki so jim jih prinašale udomačene veverice in čebele. Za bivališča pa so si izbirale kar gnezda štorkelj, da so se ob njih ponoči še pogrele, ko pa so hodile okrog v glavnem nage. Ah, treba je namreč povedati, da so to naše ljudstvo sestavljale same ženske. Tako so živele v miru in sreči, dokler...
S severa je nekoč pridrlo divje pleme: komaj so bili podobni ljudem. Precej manjši so bili, kot nekakšni bobri, in tudi kosmati čez in čez in z dolgimi prednjimi zobmi. Zato se jih je prijelo ime Bobri ali na kratko Obri.
Gotovo so Obri hoteli takrat lju-dožreti naše rojakinje in so jih grozovito napadli.
Boj je trajal tri dni in tri noči. Seveda so zmagovali Obri; s svojimi zobmi in gorjačami so strli vsak odpor. Nič niso pomagali dolgi nohti naših praaa-prababic. Obri jih skozi goste kožuhe še čutili niso. Ko so jim metale kamne v glavo, tudi ni nič pomagalo, kamni so se v pesek zdrobi-
li.	Gozd je odmeval od strašnih krikov, potoki so narasli od solz, potu in tudi krvi. Marsikatera prednica je klonila in bila pomandrana.
Na večer tretjega dne so se naše človenke morale predati svojim zakletim sovražnikom. V znak predaje so jim pripravile slovesno večerjo z medom in lešniki: potem bodo Obri počeli z njimi, kar bodo hoteli.
Pa to je bila le zvijača. V med so vmešale neke zeli in s to medico div-
davnini
jake omamile. Potem so jim še telo z medom namazale.
Drugo jutro planejo čebele na med in na Obre in jih tako popikajo, da so si sami populili vse dlake in kocine. Le čez glavo jih niso popikale, ker jim je tako zelo dišalo po česnu iz ust. Tako so vsaj brade in par las čez glavo ohranili.
Ko so bili tako goli, so kar hitro postali še krotki in koristni: nabirali so sadeže, z lastnim dlačjem so oblačili in greli človenke in vsepovsod in nenehno gradili, gradili. Bodisi brunarice, bodisi kamnite gradove. To jim je še ostalo od njihove bobrovske narave. Na domačijah so tako povsem nadomestili veverice in štorklje, le še nabiranje medu od cveta na cvet jim je delalo težave.
' Včasih se še spomnijo nekdanjih navad in svobode in takrat grizejo okrog sebe kot divjaki. Spravijo se seveda najraje na babe — ta izraz jim je ostal od stare obrščine, ko so našemu ljudstvu rekli Babji rod.
Ampak naše ženske jih vedno znova ukrotijo, čeprav skoraj nimajo več bakrenih las, pa jim je ostala lisičja narava. Z njo obirajo še tistih nekaj las in redkih brad, kar jih je še ostalo. Zobe pa so Obrom že dodobra obrusile, tako da od nekdanjih Bobrov res ni več nič ostalo, niti imena ne.
No, danes bi se jim lahko reklo Obrani ali Obriti.
* * *
Kulturno društvo »Briški grič« iz Šte-verjana vabi v četrtek, 17. decembra, na otvoritev skupinske likovne razstave štirih domačih umetnikov: Nadje Bev-čar, Silvana Bevčarja, Hijacinta fussa in Vladimira Klanjščka. Nastopil bo tudi trobilni kvintet Akademije za glasbo iz Ljubljane. Začetek ob 20.30.
BOŽIČNA PRAVLJICA
čer je in jaz sem rodila deklico... Pridite sem, poglejte jo, Natalie...«
Ko je fotograf odšel, se je naslonila na okensko polico in se zazrla v božično noč. »Tam spodaj, v naselju sv. Sergija živijo moji ljudje. Vidiš, tam, kjer so vse tiste pisane luči vrtiljakov, ki so že zdavnaj utihnili. Tam imamo prikolico s televizijo in pralnim strojem. Tam spodaj, vidiš, stanujem jaz in vsa moja družina. Zal mi je, da nocoj ne morem biti z njimi.«
Naslednjega dne so jo obiskali: sloki in brkati Nataliin oče, debela in v pisana krila odeta stara mati, pa kraljevsko ponosni ciganski stari oče, ki ga je spremljala razposajena gruča kuštravih in temnih otrok vseh starosti. Bila je kar cela procesija, ki si je prišla ogledat malo Natalie. Marija je vsa žarela od nepopisne radosti in dišala od francoskih parfumov in dezodorantov, ki si jih je vse jutro pršila na telo. Obiskovalci so napolnili sobo s svojim kričavim vrvenjem, tako da jih je bolničarka pregnala, saj so prišli na obisk izven dovoljenega urnika. Joj, kako je bilo Mariji hudo, ker so morali oditi!
Sedla je na rob svoje postelje, se zagugala in začela pripovedovati: o svoji dobri materi, o Nataliinem očetu in o malem dečku, ki se je že rodil iz njunega razmerja. Pripovedovala je o tovariški povezanosti ciganskih družin, o pisanem življenju v blatu prikolic in televizijskih anten. Iz Marijinih besed sta dihala ciganski ponos in ženska samozavest. Ko je tako pripovedovala, bi bil skoraj pozabil, da je rodila pred nekaj urami in da je tu, v bolnici, zaradi Natalie.
Popoldne se je vrnil mladi brkati cigan. Marija se je razvnemala, letele so kletvice, stresala je svoje vranje lase. Nekaj je bilo narobe.
Zvečer so se zvrstili starejši Marijini bratje in sestre. Priromali so spet izven urnika. Prinesli so ji nekaj hrane: svinjsko kračo, domač kruh, buteljko črnega vina in veliko sadno torto. Marija ni potrebovala drugega.
Pozno zvečer, ko so odšli, je vranja Marija spet stresala svoje lase, se vznemirjala in stresala svoje življenjska drobce pred nas. Njene besede so padale v dremajočo sobo.
Moja božična pravljica se je z Marijo vse bolj drobila. Iz tople sreče prvega dne sem se zbujala v sicer barvita, a življenjsko siva modrovanja ciganke Marije.
Njen svet, ki je ležal tam spodaj v naselju svetega Sergija, je bil popolnoma drugačen od mojega, tribalen in prvinski, krut in trd tudi do mater in otrok. Moja pravljica se je iztekala, njena pa se ni bila niti začela.
Kako leto kasneje sem v dnevniku brala novico o kraji. Tatico so zajeli. Ime ji je bilo Marija. Nekdaj sem jo bila spoznala v svoji božični pravljici.
Toda moja božična pravljica se vsako leto obnavlja. V spominu se mi utrinjajo njene tople podobe.
Kje pa si ti, vranja Marija? Vsako leto se vračaš v mojo božično pravljico.
Majda Artač Sturman
Edi Košuta RODIL SE JE!
Božič je praznik rojstva. Tudi Jezus, božji sin, je prišel na svet po naravni, človeški poti. Krščanska vera proslavlja rojstvo kot največji praznik: rodil se je, čeprav ne nemogočih pogojih. Ne v sodobni bolnici kot danes, kjer so zdravniška nega, higiena prednosti, ki jih nudi tehnologija. Rodil seje v hlevu, na slami, med živino in pastirji. To so bili običajni pogoji, v katerih so se takrat rojevali otroci.
Čudež rojstva, ko iz dveh oseb, ki se ljubita, nastane novo življenje, je bil vedno v središču pozornosti vseh civilizacij.
Boginjo plodnosti so častili v vseh kulturah, ki so rasle, ustvarjale, se razvijale.
Zanemariti to pomeni izumreti, skušati obdržati pri življenju mrtvo cvetje, ki trohni. Ustvarjalnost je osnovna značilnost človeka. Ustvariti novo življenje je najbolj kreativni trenutek, je osnovna potreba vsakega človeka, kot dihati. Brez tega se življenjska veriga prekine, nastopi totalna biološka smrt. Umrejo in izumrejo. Prav zaradi tega nagonsko, z vsemi silami, težimo k ustvarjanju, k darovanju novega življenja.
Daš lahko ogromno in največ je prav življenje. Kar dobiš v zameno se spremeni v energijo, ki ti omogoči, da daš neskončno dosti in to na vseh ravneh. Materinstvo in očetovstvo sta izkušnji, ki globoko spremenita osebi. Oče in mati postaneta samozavestnejša, vsakodnevna delitev odgovornosti pri vzgoji otrok ju še bolj veže. Nosečnost, porod, dojenje, otrok, ki odkriva svet, okuse, vonjave, ki se nauči prve besede, se prvič nasmehne, so čudovite izkušnje, ki ženo odprejo, povečajo, vsestransko zelo obogatijo, kar se pozna tudi pri poklicu. Te izkušnje so nepozabne, nenadomestljive in se ponovijo ob vsakem novem otroku, kije prav zaradi tega še bolj zaželjen, še bolj potreben. Saj tako raste življenjska radost, prekipevajoča moč, ki te vodi do uresničitve svojega cilja, ki ti v pozavest neizbrisno izklesa geslo: uspelo mi bo!
Naj povem, da slovenski narodni program predvideva vsaj pet otrok na družino. Cilj, ki se ga da brez večjih težav uresničiti, kajti dovolj je iskati rešitve in res jih dobimo. Kdor v življenju išče samo probleme, neizbežno najde samo probleme, ki ga ohromijo.
V Kanadi so preučevali razlike v poklicnem uspehu in ustvarjalnosti pri delu med ženskami, ki imajo otroke in tistimi, ki jih nimajo. Razlika je bila ogromna, v prid mater seveda. Neporočene ženske brez otrok so imele rahlo prednost na delovnem področju le v obdobju, ko so se matere popolnoma posvečale svojim otrokom in sebi, toda v zelo kratkem času se je ta razlika krepko prevesila v prid mater.
Človek je bitje, ki ne zna živeti samo.
Potrebujemo druge, kot ptica potrebuje dve peruti za letenje. V medicini vsak dan vidimo, kako so uravnovešeni poročeni ljudje in njihova energija raste z vsakim novim otrokom. Koliko bogatejši so! Osnovna značilnost neporočenih žena brez otrok je velika psihološka labilnost, notranja šibkost, krhkost, depresije, ki postanejo z menopavzo še hujše. Pri moškem vidimo podobne pojave, le da pri njem zasledimo še izredno neurejeno življenje, pi-
Srečna sem bila, da bi bila vso srečo zavriskala do neba. Z njega se je spustilo rožnato dete mehkih lic in tankih ročic. Krhko bitjece se je iz rahle, vatirane toplote prebilo v mrzel svet ostrih robov. Ko je zajokalo, se mi je v srcu utrgal plaz nepopisljivih občutkov.
Dosegla sem svoj vrh, opravila sem svoj podvig. Kakšen čudež, ko se iz tebe zajoče novo bitje! Koliko adventnih pričakovanj je v bitju, rojenem za nov božični čas! Še nikdar v življenju nisem in ne bom opravila tako izrednega podviga. Nekaj nadnaravnega je v rojstvu: vanj se stekajo studenci večnega in minljivega, pričakovanja in groze, upanja in strahu.
Vse to je bilo za mano, pred mano pa je ležalo svetlo dete, ki sem ga pričakovala za božič, pa nas je presenetilo nekaj dni prej. Predala sem se plazu občutkov...
Živela sem svojo življenjsko pravljico, ki je podobna pravljicam mnogih drugih srečnih mater. Pravljico o mehki ljubezni, ki jo polagaš na belo ležišče, ko iščeš v detetu znane poteze nekoga, ki ga ljubiš. V tistih trenutkih je bila pravljica samo moja, enkratna in izjemna. Pravljica za božični čas.
(foto M. Magajna)
V mojo pravljico je stopilo cigansko dekle. Marijo so pripeljali v bolniško sobo na božično vigilijo. Stopila je v svet dremajočih in sanjajočih mater in rožnatih novorojenčkov, v sveto tišino božičnega večera.
V zaspani sobi je bilo takoj vse živo. Marija je stresala svoje vranje lase in se povijala v oprijeto rožasto haljo, medtem ko nam je opisovala svojo deklico Natalie. »Veste, imenovala sem jo tako, ker se je rodila danes, na božični predvečer. Se ti ne zdi, da Natalie zveni nekako fino, francosko?«
Sploh je hotela Marija učinkovati zelo rafinirano. Čez čas je prišel fotograf pomembnega dnevnika, da bi fotografiral njo in otroka. To je bilo pa res imenitno! Marija se ni mogla načuditi, da je prišel zaradi njene Natalie. »Ali gotovo iščete prav mene? Ste prepričani? Ah, ja, saj res, božični ve-
Anton Cebej: Marija kraljica angelov (18. stol.)
jančevanje, popolnoma neurejen način prehranjevanja in bolezni, ki so s tem povezane. Zavedajo se, da jim manjka nekaj zelo lažnega, nenadomestljivega: imeti svojo družino, čimveč svojih otrok.
V plodnih letih moreče vpliva na duševnost zavest o izgubljenih priložnostih, o metanju proč svojega genetskega materiala in samih sebe. To zavest skušamo ublažiti tako, da zapolnimo svoje dni z zunanjimi impulzi: delo, televizija, važne debate, razmišljanja. Bojimo se pogledati vase, si povedati, kaj res potrebujemo. Toda narava je najmočnejša in prej ali slej iz nas bruhnejo na dan kot ognjenik vse te želje in neizbežno je, da jih skušamo uresničiti, kar po navadi tudi uspe, ker ne znamo iti proti samim sebi, proti svojim resničnim željam, potrebam in miselnim predstavam.
Danes vsi živimo z izredno vsiljivim tujcem v hiši: s televizijo. Ta nam vsiljuje način obnašanja, mišljenja, navidezne cilje, ki imajo zgolj komercialno ozadje. Če se hočeš počutiti v redu moraš imeti to, piti ono... Posledice so očitne: v družinah imajo tri avte in enega otroka.
Za postati uradnik se mlad človek uči nad 10 let, za postati mož, žena, oče in mati morda nekaj ur. Rečejo ti, da je itak vse spontano. Kar pomislite, kako bi bilo, če bi isto govorili o knjigovodstvu. Nekoč so starejše osebe učile mlajše, kako živeti. Danes te ljudi, tako bogate s človeškimi izkušnjami, spravijo v domove za onemogle ali pa vsi skupaj gledajo televizijo.
V slovenskem prostoru deluje gibanje, ki se temeljito ukvarja s temi problemi in prireja zelo poučna srečanja. Predavatelji so ljudje z bogatimi izkušnjami, ki jih posredujejo slušateljem, predvsem mladini. Da bi vsaj delno zapolnili vrzel, svetujem, da se postavite v stik z Gibanjem za življenje, Gornji Trg 18, 61000 Ljubljana. To je šola življenja, ki bo gotovo kmalu zrasla tudi v naših krajih.
Dušan Jelinčič CARMEN
Milena Merlak
Družina kot božja in mne
Zakaj smo uporabili za družino izraz celica? Ker je nekaj živega, kar se razvija in obnavlja. In ker je tudi človeška družba kot velika celota dejansko živo telo. Obenem pa je živa tudi naša predstava svete družine. Vendar ni enaka zemeljski, obe pa imata vsaka svoje poslanstvo. Če ima sveta družina božje in zemeljsko, pa ima družina, ki je zemeljskega izvora, le svoje človeško poslanstvo in je gradbena celica človeške družbe.
V čem je poslanstvo svete družine, katere začetek si predstavljamo v
(foto M. Magajna)
preprostem hlevčku na robu Betlehema, kjer Jezušček na slami dviguje ročice pred poklekajočimi pastirji in Marija ter sveti Jožef vdano spremljata potek nenavadnega dogajanja, ki ga z nebes pozdravlja sama nebeška angelska gloria? In kaj se dogaja?
»Rojen nam je rešenik,« poje osrednja božična pesem. Na zemljo prihaja nekdo, ki prinaša blagovest o odrešenju zaradi greha zadolženega človeštva. Oče tega malega Zveličarja, nad katerim lepo migljajo zvezdice in zaradi katerega je ob rojstvu odprto nebo, je kot vemo sam sveti Duh. Rodila ga je po posebnem an-
gelskem oznanjenju devica Marija. Varuje pa ga Sveti Jožef, Marijin in Jezusov skrbnik in varuh. Vse stvarstvo je kot očarano od dogajanja v božjem hlevcu. Vol in teliček, krava in osel delijo s sveto družino svoj topli prostor na slami in dih. Tudi svete tri kralje vodi posebna zvezda repatica iz daljnih, tujih dežel k posvečenemu kraju enkratnega in skrivnostnega dogajanja. To dogajanje je kot opeka, gradbeni del, kot navidez skromen začetek grajenja svetišča za novo veroizpoved, ki bo pričevala o tem dogodku še čez dva tisoč let.
In kot taka je povezana z zemeljsko družino. Povezana je, ker ji prinaša blagovest. Ker je sveta družina tu tudi zaradi zemeljske. In ker ima tudi zemeljska svoje poslanstvo.
Naloga svete družine je bila skrb, prehrana in vzgoja malega Jezusa. Tu sta si obe družini posebno podobni, ker je tudi naloga zemeljske družine preskrba in vzgoja lastnih otrok v primernem okolju pod odgovarjajočimi življenjskimi pogoji. Človeška družina, sestavljena iz očeta in matere, ki sta navadno tudi mož in žena, uspeva najbolje, če je med obema primerno ravnotežje in razdelitev dela ter dolžnosti.
V povezavi s skrivnostjo svete družine lahko govorimo tudi o skrivnosti človeške družine, ki naj bi bila povezana med seboj v slogi in ljubezni. Kakor je sveto družino povezovala božja in zemeljska ljubezen, ali bolje rečeno človeška, teh dvoje ljubezni ravno tako povezuje zemeljsko družino, le na popolnoma drug način.
Tudi človeška družina je posvečena zveza in spoštovana gradbena celica človeške družbe. Sveta družina pa nam je posredovala vero. Dala je družinam in drugim Odrešenika in z njim možnost, da se blagovest o odrešitvi človeštva prenaša iz roda v rod, da živi v naših srcih še po dva tisoč letih in dalje.
»Prijatelj, poglej tja proti zahodu, tja, kjer se zbirajo temni oblaki,« mi pravi starejši domačin Antonio. »To je slabo znamenje. Če se oblaki zbirajo nad planoto, pomeni, da bo od džungle najprej zavel mrzel veter, nato pa bo začelo deževati. In ko dežuje, postane tu na višini kar precej mraz...«
»A tako,« mu odvrnem zdolgočaseno.
»Tako, fant, tako,« me Antonio zaskrbljeno pogleda, jaz pa mu pogled vrnem. Prvič, odkar sediva skupaj v razdrapanem in razpadajočem avtobusu, mu pogledam v obraz. Nič posebnega nima na sebi. Je eden od tolikih domačinov iz teh krajev, ne bolj ne manj značilen, ne bolj ne manj koščen, ne bolj ne manj teman. Morda le bolj izmozgan, izpit od žvečenja listov koke. Saj res, tu žvečijo koko, da bi pozabili na lakoto. Kako oddaljen, kako tuj mi je ta pojem: lakota.
Antonio je že pred več urami prisedel k meni, zato pač, ker se je hotel pogovarjati z mano — tujcem, ter se s tem postaviti pred drugimi potniki v avtobusu. Saj v teh krajih, kamor se ne odpravlja nihče razen domačinov, je tujec pravi častni gost. Pogledal sem proti grozečim oblakom ter skoraj siknil skozi zobe: »Ne bo hudega, če nas bo malo zmočilo. Še dobro nam bo delo, ko pa je tako neznosno vroče,« nato pa se zazrl v odprta vrata, skozi katera je v avtobus silil cestni prah.
Antonio me je pomenljivo pogledal, se izognil mojim očem ter razlagal skoraj sam sebi, kot to pač delajo tisti, ki jih tako radi proglašamo za norce: »Ne izzivaj usode, prijatelj, ne izzivaj. Nekaj hudega se bo zgodilo«. Spet je pomahal proti grozeči črni masi na nebu, ki je bila še daleč, kot nestvarna gmota nekje za sedmimi griči v pravljici, ki se ne bo nikoli uresničila.
»Tako je bilo pred leti, ko je bil potres. Tako kot danes sem se tudi takrat peljal z avtobusom proti Popa-yanu. Naenkrat se je stemnilo, nebo je zadobilo temno zeleno-sivo barvo, mi pa smo začeli moliti.«
Skoraj nagonsko sem pogledal proti razpelu in svetim podobam, ki so krasili prostor okoli šoferja, on pa je nadaljeval, kot da bi hotel hitro končati ta pogovor, ki ga je zelo neprevidno začel: »Ko smo prišli v mesto, smo odkopavali mrtve...«
Domačin se je spet, skoraj usodno, dokončno zazrl v zastrašujoče nebo. Mimogrede je zganil ustnice, skozi katere je boječe ušel stavek: »Nekaj se bo danes zgodilo«, ter se zaprl v trdovraten molk.
Ne spominjam se, kdaj je stopila v avtobus Carmen. Prav gotovo je to bilo na eni od tistih vmesnih postaj, kjer je Antonio za trenutek skočil v bližnjo trgovino in kupil cigarete. Na-
me očitno ni napravila posebnega vtisa, saj je morala biti v avtobusu že kakšno uro, ko sem si rekel: »Poglej črnolasko!«
In to opazko sem izrekel naglas, saj jo je Antonio slišal ter se ozrl po avtobusu.
»Katero, a tisto...« Dekle je bilo malomarno naslonjeno na stol, kjer sta se dva otroka igrala in se prerivala. Srepo, s pogledom, ki ni izražal ne radovednosti ne sanj ne zanimanja ne upanja ne ničesar, s pogledom, ki ni izražal nobenega pogleda, nobenega notranjega odseva, je zrla skozi zaprašeno šipo. Le nekaj metrov je bila oddaljena od naju.
Antonio se je zazrl vame s predirnim pogledom, ki bi mu ga nikoli ne prisodil. Bil je obenem zvit, premeten, vprašujoč, varljiv, prosojen, prazen, medel in malce spačen, na dnu pa se mu je zrcalila iskrica hudobije. Te iskre sem se prestrašil. Kot da bi napovedovala tisto grozno, kar se po njegovem mora zgoditi, kot da bi opravičevala črne grozeče oblake, ki se bohotijo tam daleč na zahodu, nad džunglo, kot da se bliža konec sveta.
Naposled mi reče: »Mladi fant, jaz se umaknem s tega sedeža, saj bo nanj sedla zala črnolaska!«
Antonio res vstane s stola. To opravi okorno, malo preveč narejeno, da bi bilo resnično, tako da ga še šofer pogleda v vzvratnem ogledalu pred seboj. Nato stopi k črnolaski, ji nekaj šepne, se zasmeje, naposled pa jo prime za roko. Mine le nekaj trenutkov in dekle se pomakne proti meni ter prisede.
Ko naredi to, ne mislim na nič. Antonio se je pač hotel z menoj — tujcem pošaliti, ali pa mi celo napraviti uslugo, tako da sem ves dogodek sprejel kot prijetno spremembo. Le nekaj mi ne gre v račun. Nekaj, kar me žge na hrbtu. Nenadoma se obrnem in srečam Antoniov pogled. Stresem se. Ves se je spremenil, čeprav ni na zunaj nikakršne spremembe. Toda oči, oči! Sedaj razumem, to so me žgale, njegov pogled me je žgal, se mi zarezal na kožo, v dušo. Sedaj vem, da se bo nekaj zgodilo, da se mora nekaj zgoditi. Saj so tam zunaj peklenski oblaki, saj je tu notri peklenski Antoniov pogled.
Stari domačin me še gleda ter pravi nekam v prazno in nekam zamaknjen proti najbližnjim potnikom: »Poglej ga, tujca, kako lepo dekle je dobil! Jaz sem mu jo dobil, ko pa je treba s tujci, z gringi, ravnati dobro, poglejte ju, kako lepo sedita, kako se bosta kmalu gledala, poglejte, kako avtobus drsi po tej pokrajini, poglejte oblake, poglejte Kristusa na razpelu, poglejte, poglejte...«
Ostali potniki se sedaj začudeno spogledajo, vendar pa kaj kmalu zamahnejo z roko češ, povsod dobiš kakega norčka, ter se spet zatopijo v svoje misli. Mene pa je Antoniov sa-
Anton Cebej: Marija z detetom (18. stol.)
(foto M. Magajna)
mogovor motil, zato sem se obrnil proti črnolaski na moji desni ter začel govoriti nekaj vsakdanjega. Običajne fraze. Zazrl sem se v njen obraz: eden od tolikih. Prav nič posebnega ni, ne lep, ne grd, ne poln ne prazen, ne izrazit ne neizrazit, ne svetel ne temen, ne širok ne ozek. Toda njeni črni lasje! Pogled mi je skoraj nagonsko spolzel z njenih vranjih pramenov proti oblakom tam daleč tam na dnu. In med črnimi lasmi in črnim nebom je naenkrat nastala skrita, bratska, a vendar naravnost demonska zveza, ki sem jo začutil kot tok, kot magičen eliksir, ki se pretaka od enih do drugih prav preko mene. Mene, ki po naključju sedim tu, ki nehote prekinjam to nadčloveško zvezo.
Zdrznem se. Nekaj se ob tej misli v meni upre. Saj ni res, ne more biti res, mi pravi. Le mlado, preprosto dekle je, ki od nekod nekam potuje. Nekaj spregovorim, banalnosti. Od kod si, kaj delaš, kam greš, kakšno čudno vreme, kdaj si stopila na avtobus. Po običajnih vprašanjih in odgovorih mi pravi, da je revna, da se zaradi tega ni mogla vpisati na univerzo, in to mi zveni kot laž. Nisem pa razumel, kaj mi je odgovorila, ko sem jo vprašal po poklicu. Nekaj je vrtela besede in jih obračala, tako da sem razumel, da očitno ni hotela odgovoriti. Natančno sem ji pogledal v obraz. Čisto nežne in preproste poteze mladega dekleta. Lahko bi bila študentka, uradnica ali prodajalka, več kot dvajset let pa gotovo nima.
Sedaj sem se domislil, da ne vem niti njenega imena. Na vprašanje mi mehko odgovori: »Carmen.«
»Carmen,« ponovim, ona pa še bolj nežno, skoraj milo, nadaljuje svojo besedno igro: »Carmen.« Kako gladko, kako božajoče. Kot da bi hotela v eno samo ime izliti vso mehkobo tega sveta. »Kako lepo ime,« ji pravim.
Pogovor s Carmen se le počasi razvije. Razen imena in njenih vranje črnih las mi ne vzbudi nobene radovednosti. Vsakdanji obraz, vsakdanji pogovori brez viškov in padcev, brez zarobljenih vogalov, brez preteklosti. Besede brez odmevnosti, obraz brez sedanjosti.
Medtem pa začne Antonio piti žganje, ki ga je kupil v napol porušeni prodajalnici v zadnjem naselju, kjer je avtobus ustavil samo zanj, da bi si nabavil cenen vodeni ogenj. Ponuja ga sopotnikom, obenem pa se počasi približuje nama, ki se brezosebno, skoraj zdolgočaseno pogovarjava. Za trenutek postoji, globoko potegne iz steklenice, si oddahne, si z rokavom obriše usta in brke in spet potegne. Končno pride do naju, ki ga že ves čas opazujeva, kako napreduje v svojem usodnem pohodu, ki traja le nekaj metrov, meni pa se zdi, da se vleče že celo večnost. Nasloni se na stol h Carmen, ki se nagonsko umakne, ter se zazre vanjo. Naposled se nagne k njej ter ji nekaj šepne. Pijani dah udari prav do mene, zadah po cenenem žganju, cenenih besedah, težkem zraku.
Kot da bi jo zbodel s strupeno iglo, se zravna, zdrzne, hoče mu glasno in osorno odgovoriti, a ji besede ostanejo v grlu. Spet se umiri in se zagleda nekam v prazno. On pa se spet nagne in ji nekaj še glasneje šepeče. To ni več beseda, to je že stavek, ki ga jaz napol razumem. Tokrat se zdrznem jaz. Hočem se že dvigniti, ko me ona nežno pogleda, me prime za roko ter v hipu dahne: »Umiri se, saj se ni nič zgodilo.« Bolj kot jezik ji govorijo oči, ki so polne miline in neba.
Antonio pa nadaljuje že naglas. Govori ji vse mogoče opolzkosti, vulgarnosti, neponovljive svinjarije. Prej potiho, sedaj že naglas, prej zadržano, sedaj že prepričano, z vso dušo in telesom. Tudi pogled se mu spremeni. Prej naklonjen, je sedaj srep in voden.
Kot da bi narava, nebo, stvarstvo, cesta in siva pokrajina okoli nje začutili Antoniov pogled, se vreme naenkrat spremeni. Nenadoma zaveje mrzel veter, stemni se. Potniki si nekaj šepečejo, nato se stisnejo vase in naposled umolknejo. Meni pa kljuje v možganih, na dnu duše: »Nekaj se mora zgoditi, nekaj se mora zgoditi.« In se spomnim Antoniovega prerokovanja: Ne izzivaj usode, prijatelj, ne izzivaj! Nekaj se mora zgoditi. Čutim, vem! Saj so vendar črni grozeči oblaki nad džunglo tam daleč na zahodu, saj so vendar Carmenini lasje tako vranje črni.
Carmen, navidezno mirna, mi nenadoma prekine tok misli in mi potoži, da jo zebe. Dam ji težak pulover, ki mi ga je pred kratkim odstopil šofer avtobusa.
Nenadoma začne deževati, prvič odkar sem na poti. Šofer zapre vrata, ki so bila prej zaradi vročine odprta, tako da se vsi potniki še bolj čutimo kot strnjena celota, kot velika družina, ki čuti, da se pripravlja nekaj strašnega. Kot da se bliža konec sveta, kot da se je svet nagnil v svojo padajočo parabolo, kot da je naenkrat ovenelo cvetje, kot da je nastopil neizogibni propad narave in vsega stvarstva. Kako čuden, kako neizrekljiv občutek. Kaj je res takšna napoved konca sveta, končnega zaključka, kaj
Vesel jBožič srečno novo leto
fARCO
FINE CHEMICALS
KEMIJA FARMACEVTIKA
34132 TRST Ul. del Lavatoio 4 Tel. (040) 365424 Telex: 461012 Telefax: (040) 363918
Filiala GORICA:
Ul. Trieste 160 - Tel. (0481) 20769
Jul infordata
S.r.l.
• OSEBNI RAČUNALNIKI IN PERIFERNE ENOTE
• APLIKATIVNI PROGRAMI ZA UPRAVLJANJE PODJETIJ
• POTROŠNI MATERIAL ZA INFORMATIKO
• UVOZ-IZVOZ
Trst - Ul. Muggia, 15 - Tel. (040) 381160-381616-Fax (040) 381110
GOSTILNA
V^Z/Zz/ z// ^/zv/zAvz
A. Rossa & C. sne
34132 TRST Ul. Ghiberti 2 Tel. (040) 365188
Vesel .Božič srečno novo leto
PODJETJE
ara-
Vošči vsem odjemalcem, prijateljem in znancem vesel Božič in srečno Novo leto
TRST - Ul. S. Cilino 38 - Tel. 040/54390
TRGOVINA OBLAČIL
S PAN
popolna razprodaja blaga zaradi preureditve prostorov popusti od 20 do 80% do 18.1.1992
NABREŽINA, Trg sv. Roka, 105 Tel. (040) 200343
"CORIUM"s
IMPORT - EXPORT
TRST - UL. CELLINI 2, UL. MILANO 4/1 Tel. 040/660160 - Fax 040/660059 - Telex 461102
DRUŠTVENA GOSTILNA
Prosek 280 - Trst - Tel. 040/225039
zaprto ob četrtkih
GOLF in ZLATI ŽETONI na Opčinah
15.10.92 - 31.12.92
Kupuj pri včlanjenih trgovinah Za vsakih 10.000 lir nakupa dobiš listek žrebanja Božič 92
1. nagrada VW GOLF 1800 cc
2. nagrada 5.000.000 v zlatih žetonih
3. nagrada 3.000.000 v zlatih žetonih in 10 nagrad po 1.000.000
ŽREBANJE BO DNE 5.1.1993
je res tak konec sveta? Napoved absolutnega in končnega Niča?
Nekaj se mora zgoditi. To čutim v zraku, v tkivu, čisto telesno, skoraj živalsko. Nekaj, karkoli! Vse je že na to pripravljeno. Scena, igralci, kulise, črni oblaki, vranji lasje. Napetost, ki raste, ki me stiska, ki postaja neznosna. In naposled udari! Nenapovedano, nepričakovano, morda le trenutek prej ali trenutek kasneje, kot je bilo zrežirano, vendar dovolj, da me zbega, da me dotolče, da se mu usodno prikrade v dušo, srce, možgane.
In udari kot grom in pade kot strela.
»Sto pesov ti je dovolj!« Ne razumem, ne morem razumeti.
»Sto pesov ti je dovolj?« vpraša Antonio, ona pa prikima. Jaz pa, kot da ne razumem, kot da bi se svet zrušil name. S kotičkom možganov, ki ga ni prizadel plaz, se skušam vprašati, če je res to nekaj velikega, nekaj tako absolutnega kot konec sveta, kot da bi se nekaj dokončno zgodilo, dogodilo, izživelo, zaključilo svojo pot, ali pa je le moja civilizirana, dobro vzgojena ošabnost, ki me sili, da imam to za nekaj odločilnega, za nekaj dokončnega. Sto pesov ti je dovolj? Sto pesov ti je dovolj? mi neznosno udarja v glavi, vranje lasje v bližini, An-toniove oči, ki žgejo.
Kaj je res ta stavek nekaj nepreklicno dokončnega, konec sveta? Saj, saj je samo star, priložnostni sopotnik ponudil mladi priložnostni sopotnici denar v zameno za ljubezenske usluge. Torej nekaj, kar se dogaja vedno in povsod. Zakaj bi se temu čudil? Sto pesov ti je dovolj? Se stavek je tako navaden za take priložnosti in zmenke, tako vsakdanji. Mene pa je zadel kot konec sveta, kot črni oblaki, kot vranji lasje.
Ne vem, koliko je trajala moja osuplost. Kako dolg je konec sveta? Kdo bi meril. Jaz sem Carmen pogledal od strani, ona pa je razumela in me pogledala, češ, nisi še občutil sveta, ter, skoraj in nehote razdraženo, vendar s širokimi očmi in nedolžnim pogledom, izdahnila: »Saj sem ti rekla, da sem revna...«
Jaz pa: »Ampak, Carmen, za sto pesov!«
Ona pa se je spet obrnila k Antoniu in se niti ne več potiho ali prikrito zmenila za dan, kraj in uro.
»Za sto pesov, tisoč ali dva tisoč lir!« si rečem skoraj naglas, zazrt skozi umazano avtobusno šipo. Kakšno neumnost sem izustil, prvo, ki mi je prišla na um. Kot da bi cena kaj pomenila. Trideset zlatnikov! Saj sem ti rekla, da sem revna. Samo ta stavek je sedaj edini važen, edini, ki ima svoj pomen. To je bistvo. Revščine ne moreš oceniti. Je, in konec.
Antonio je sedaj postal že vsiljiv, jaz pa tega ne prenesem. Bližamo se predmestju Popayana, mojega tokratnega cilja. Carmen se zdrzne, prosi Antonia, naj jo za nekaj minut, dokler ne izstopi, pusti pri miru, saj se bosta še prekmalu spet srečala, nato pa se obrne k meni.
»Revna sem,« pravi, kot da bi se opravičevala, vendar pa s takim ponosom v glasu, v očeh in na obrazu, da se zastrmim vanjo. »Vsak peso, ki mi pride v žep, je dobrodošel, tako da ne smem biti izbirčna.« Nato se mi zazre v obraz, svoje oči zapiči naravnost v moje, in nadaljuje: »Veš, ljudje so le dveh vrst. So tisti, ki so se rodili na pravilni strani, in tisti, ki so se rodili na napačni. Jaz sem se rodila na napačni!«
To pove ponosno, za trenutek spet obmolkne, se mi nežno nasmehne, jaz pa si mislim, saj je res zalo dekle. Ona pa povzame: »Hitro mi daj svoj naslov, tako da ti bom pisala in ti tudi poslala kaj lepega.«
In spet obmolkne. Zastrmi se v moj vprašujoči obraz, me prime za roko ter izreče besede, trde kot žeblje: »Revček, kaj sem te prestrašila?« Res je, ti si revna, Carmen, jaz sem pa revček!
In spet nadaljuje: »Pohiti! Kar hitro napiši naslov, jaz pa ti dam svojega! Kmalu bom morala izstopiti, že vidim barake.« Tudi jaz sem jih videl, tudi preko njih sem videl in ugledal oba bregova, pravilnega in napačnega. Zemlja je sem naplavila prst napačnega, ki se je strnila v gmoto vsega, kar je na svetu poraženega in obsojenega, vsega, kar je temnega, kamor nikdar ne posije sonce in kjer se svetloba nikoli ne razlije.
Carmen me naposled zbudi iz zamaknjenosti, ko šepne: »Kaj tako buljiš v te barake? Ti nimaš tako doma, kajne?« Jaz nekaj izjecljam, ona pa se mi nasmehne in me nežno, vendar s kančkom izziva, vpraša: »Ti še ugaja moje ime?«
»Še,« izustim kot odmev svoje duše, kjer se je ta beseda porodila. Še, si mislim, morda še bolj, kot pred kratkim, ko mi je prvič povedala svoje ime.
Avtobus se že začenja ustavljati. Ona se hitro, kot da bi bila navajena na stalne vožnje, na stalne postaje, na to stalno presnavljanje in vrtenje v krogu, dvigne in izdahne: »Piši, jaz ti bom zagotovo«. Brezizrazno se še obrne proti Antoniu, češ, torej drži, zmenjena sva, ter naglo izstopi in izgine med blatne poti, ki se vlečejo med sivimi barakami.
Avtobus se premakne in nadaljuje pot. Kot da se ni nič zgodilo, kot da se ne bo nikdar nič zgodilo. Kot da je to naravno, normalno, kot da vse teče po svojih običajnih mirnih tirnicah, včeraj kot danes, danes kot jutri, pojutrišnjem kot predvčerajšnjim. Ali se je res nekaj zgodilo? Kaj je tu nenaravno, kaj je normalno, kaj je tu nedosledno?
Bližamo se že središču mesta, jaz pa se skušam zbrati. Skoraj podzavestno si rečem: »Ne moraliziraj, nimaš pravice! Ne počenjaj tega niti v mislih! To je življenje, to je stvarnost, to je usoda!« Moja uboga, mala Carmen, tisto življenje, tista stvarnost in tista usoda, ki si jih ti že zdavnaj razumela, jaz pa jih ne bom nikoli. Toda, toda, za sto pesov! Vsak peso, ki pride v žep, je pridobljen, si odgovorim, a mi je ona šepnila te besede.
Robert Hlede
AIDS ni nepr
Aids oziroma pridobitev virusa, ki pri človeku povečuje dovzetnost za (na) bolezenske okužbe, prav gotovo sodi med tisto vrsto bolezni, ki so za človeštvo najbolj nevarne. Ne le zaradi zanesljive smrti, ki jo ta virus prinaša, temveč predvsem v dejstvu, da neposredno ogroža najintimnejša področja človekovega obnašanja in življenja.
Navkljub številnim znanstvenim razpravam in nekaterim podatkom o njem — zlasti na preventivnem področju — Aids ostaja bolezen z neštetimi neznankami in izziv, s katerim se bo človeštvo pravzaprav šele moralo resno spoprijeti. Toliko bolj, ker ni znano njegovo osnovno poreklo, se pravi, od kod pravzaprav prihaja (morda gre resnično za virus, ki je »ušel« iz kakega laboratorija). Kakorkoli že, medicina še vedno ne razpolaga z zdravilom, ki bi to »sodobno« bolezen preprečevalo, kaj šele ozdravilo. In kar je še huje, v mnogih deželah oziroma državah, se Aids čedalje bolj odmika nadzoru, saj marsikje nimajo niti ustreznih zdravstvenih služb in niti ne izdelanih metod, ki bi tovrstno bolezen lahko pravočasno odkrivale. Tako se omenjena bolezen neovirano in nadalje nezadržno širi po vseh celinah našega planeta.
Čeprav ni zanesljivih znamenj, ki bi dopuščale večji optimizem, se ta vendarle kaže v upanju, ki ga je sprožil t.i. projekt genetske terapije, katere osnovni namen je zdravljenje obolelih celic. Uspeh le-tega pa bo viden šele čez nekaj let. Tako znanstveniki kakor tudi zdravniki pričakujejo, da bo izid tokrat resnično pozitiven. Vendar, kaj storiti, da se ne bi, v obdobju »čakanja« na prve rezultate, bolezen že tako razširila, da ne bo možno (in potrebno) nikomur več pomagati? Mar je možno prepustiti bitko z virusom Aids-a zgolj znanosti, ne da bi pri tem človeštvo samo (ne) kaj konkretnega storilo? Gre namreč za pravo bitko s časom, katere popolni uspeh je odvisen tudi od sodelovanja vseh, slehernega človeka, ljudi in družbe v celoti.
Res je sicer, da se je na področju obveščanja o naravi Aids-a že veliko naredilo, vendar veliko premalo, da pojasnila te vrste ne bi bila enostranska, mnogokrat pa tudi sila površna in zavajajoča. Naj tu n.pr. navedem geslo neke reklame, ki je za tovrstno propagando prav značilna: »Z menoj je varneje, ker uporabljam kondom«. Ali se je potemtakem čuditi javnemu mnenju, ki je povsem prepričano, da je kondom v resnici primerna ali kar že zadostna zašči-
ta oz. sredstvo, ki okužbo z omenjenim virusom zanesljivo preprečuje. Gotovo da ne.
Zato pa ni nikogar, ki bi spregovoril tudi o drugi strani te medalje. Gre namreč za zaščitno sredstvo, ki je pomanjkljivo že v svojem izvirnem namenu, kaj šele, da bi ustrezalo zaščiti pred virusom, ki je neštetokrat (po nekaterih virih milijonkrat!) manjši od semenčice. Ob tem je potrebno upoštevati še podatek, ki zadeva samo spolnost. Če je možnost zanositve pri povprečnem 28-dnev-nem ciklusu ženske le štiri dni, lahko izračunamo kolikokrat večja je možnost okužbe z AIDS-om. Ker se z njim spolni partnerji lahko okužijo med celotnim ciklusom, je najbrž jasno, da je ta vsaj 7-krat večja kot možnost zanositve.
Seveda ni sporno, da je določena preventiva več kot potrebna — s tem se enodušno in vsi strinjajo — vendar je tej besedi potrebno dati pravo vsebino in pomen. Ko je namreč Evropska skupnost naročila študijo o programu zaščite pred Aids-om (za leto 1992), ta žal ni predvidevala globalnega pristopa reševanja tega problema, ki pa bi bil v tem primeru nujno potreben. S tem, ko omenjeni program predvideva načrtno propagando osveščanja prebivalstva oziroma poudarja u-porabo vseh dosegljivih zaščitnih sredstev, je pravzaprav možno reči, da ostaja zunaj bistva problema, torej zgolj na ravni »tehničnih« rešitev, v katerih ni zaslediti potrebe po celovitejši obravnavi, denimo tisti o narkomanih.
Če odmislimo hemofilne bolnike, ki prav tako sodijo med t.i. rizično skupino (a ne po svoji krivdi), so prav narkomani, kot znano, ne le ena izmed najbolj izpostavljenih skupin (poleg homoseksualcev in biseksualcev), ki
Vesel Božič v in srečno novo J 19		eto 95
		
	ŽELEZNINA TERČON Nabrežina, 124 Tel. (040) 200122	•*V*tAv • ■.'••Vi®? tiskarna graphart TRST Viale D’Annunzio 27/E Tel. (040) 772151
	Knjigarna Terčon Nabrežina, 103 Tel. (040)200142	PLOŠČICE - SANITARIJE Karlo Rolich LL I I Nabrežina Kamn. 35/c Tel. (040) 200371
		 AGRARIA Nabrežina, 97 Tel. (040) 200171	■				 Narodna in študijska knjižnica želi svojim obiskovalcem srečno novo leto 1993
	ZIDARIČ papirnati proizvodi čistila Nabrežina, 120 - Tel. (040)200232	
		
	KOSIČ Trgovina obutve v Gorici ul. Raštel 7 - ul. Oberdan 7 Tel. 0481/535162-535520 K2ŠPORT ul. Raštel 19 Tel. 0481/531884 GORICA	GOSTILNA Šempolaj, 49 Tel. (040) 200151
		
v
(foto M. Magajna)
Vesel .Božič srečno novo leto
10 Do
KATOLIŠKA KNJIGARNA Gorica
• šolske in pisarniške potrebščine
• slovenske knjige
• devocionalije
• galerija
GORICA, Travnik 25 - Tel. (0481) 531407
S
GOSTILNA
in srečno novo leto
ardoč vesei b°®č
Prečnik, 1/B - Tel. (040) 200871
Švara S. & Masten S.
avtomehanična delavnica karoserijska popravila avto odpad
Sesljan (avtocesta) - Tel. (040) 299768 Rešujemo vse vaše avtomobilske probleme
MICRIIM
automation & engineering
MICRO M S.r.l. - 34147 Ulica di Muggia 15 - Dolina - Trst
■
‘š;- ■(>."' ____________________________________________
LEVSTIKOVA HOTELA V ITALIJI
PALAČE HOTEL je v samem središču Gorice, približno en km od državne meje. Ponaša se z odlično restavracijo, dnevnim barom, dvema dvoranama za 120 obiskovalcev in lastnim zaprtim parkiriščem.
V udobnih sobah je skupno 150 postelj. V sobah so kopalnica, sušilec za lase, mini bar, telefon in radijski ter televizijski sprejemnik.
Za dobro počutje in informiranost gostov skrbi slovensko osebje.
M/C£
tocl
Naslov: PALAČE HOTEL, Corso Cavour 63, 34170 GORIZIA GORICA, tel. 0481/82166, fax 0481/31658
Na novo odprti HOTEL EMONA, II. kat. je v zgodovinskem središču Rima
Vse sobe imajo lastno kopalnico, radijski in televizijski sprejemnik, telefon in mini bar.
Tudi tukaj boste v družbi rojakov, ki bodo pripomogli k vašim lepšim počitnicam.
Pokličite nas na telefon: 06/7027827 ali 7027911; fax 06/7027878 Naslov: HOTEL EMONA, Via Statilia 26, 00185 ROMA V obeh hotelih imajo slovenski gostje popust! Pričakujemo vas.
tvegajo bolezen z Aids-om, ampak osebe, ki jim življenje ne pomeni veliko oziroma le toliko, kot jim ga osmisli takšna ali drugačna droga.
Najhuje pri vsem pa je, da so ljudje z omenjeno boleznijo, kljub vsem, včasih tudi »boječim« opozorilom, nadalje prepuščeni neopravičenim očitkom, da ne rečem kar obtožbam in hujšim oblikam zapostavljanja s strani širše družbe, kar zagotovo ni sprejemljivo, še posebno ne z vidika reševanja problemov, povezanih z Aids-om.
Bržkone je razvidno, da širjenje Aids-a — njegovo nezadovoljivo obravnavanje in omejevanje
— sproža še vrsto drugih vprašanj; zlasti pa pomislekov, ki so etične narave. Toliko bolj ker se zdi, da živimo v času, ki ni naklonjen temeljnim vrednotam življenja, torej »nečemu«, ki bi bilo sposobno zaobjeti celotni ali celostni vidik človeka, vključno s tistim, ki zadeva človekovo dostojanstvo, spoštovanje le-tega in njegovo neodtuljivo pravico do naravne smrti; z eno besedo vse, kar se na človekovo osebo neposredno nanaša.
Današnja etika — ali to kar nanjo spominja — je žal postavljena na »brezosebno« raven prav s tem, ker se njen poglavitni cilj zamegljuje, kot v primeru Aids-a, ali z neko nezahtevno metodo (beri: z uporabo kondoma) ali pa zoži na »preprosto sredstvo, ki rešuje vse probleme«. Kot primer tega naj tu denimo navedem dejanje, ki ga je nedavno storil Fred-dy Mercury, rock pevec skupine Queen, ko je tik pred svojo smrtjo
— bil je žrtev omenjene bolezni — ljudi pozval, naj zbirajo denarno podporo za raziskave v zvezi z Aids-om in za pomoč tistim ljudem, ki so to bolezen že pridobili.
Čeprav omenjeni pevec ni (bil) ravno najboljši zgled borbe proti Aids-u — često so ga namreč videvali v družbi homoseksualcev — vsekakor ne moremo mimo ugotovitve, da je prav pred koncem svojega življenja napravil plemenito in človekoljubno dejanje, ki mu velja prisluhniti. Prav tako pa tudi pripomniti, da to samo po sebi ne zadostuje, kajti cilja zgolj na »zunanje« obnašanje ljudi (na zbiranje denarja denimo), ne pa tudi na samo srž problema, ki je človekova »notranjost« sama, kar pomeni na odnos, ki bi človekovo spolnost obravnaval drugače, bolj odgovorno.
S tem v zvezi velja še spomniti na neko drugo dejstvo, in sicer na to, da so sodobne bolezni, vključno z Aids-om, često posledica življenja, ki ne temelji na naravi in njenih zakonih, temveč na umetnih nadomestilih za srečo; kjer sreča pomeni kopičenje materialnih dobrin in »seštevanje« različnih užitkov. To pa je že stanje, ki človeka postopno in dolgoročno zasužnjuje, nemalokrat pa tudi dokončno uniči; ko lahko rečemo, da se sodobni človek pravzaprav sam sebi odreka in nerazumno oddaljuje.
Etika, »s pomočjo katere bi se človek čutil neločljivo povezan z naravo in vsemi ljudmi«, je tisti »ključ«, ki lahko vodi k preživetju človeštva, kot tudi edini pravi način za vzpostavitev socialnega reda, ki bi bil sposoben prevzeti polno odgovornost do generacij, ki se še morajo roditi. Gre skratka za zahtevno nalogo, h kateri so poklicani prav vsi — vse socialne in družbene strukture — in ne le osveščeni posamezniki ali skupine. Vse to, da bi sleherna družba bila in postala moralno zdrava in vsem ljudem v resnično oporo.
Zima - čas, ko sadimo drevje
Vesel Božič
m
srečno novo leto
995
	
	
Svet slovenskih organizacij
vošči članom in vsem Slovencem prijetne božične in novoletne praznike
—
mmmr
_____
TK
IMG
TRŽAŠKA KNJIGARNA
želita svojim cenjenim odjemalcem vesel Božič in uspešno novo leto 1993
Trst, ul. Sv. Frančiška 20, Tel. (040) 635969
HOTEL - RESTAVRACIJA
ur la n
vesel Božič in srečno novo leto
REPENTABOR - TEL. (040) 327125
, 1	
BAR POKER	GOSTILNA
Emini in Antonella želita vesel Božič in srečno novo leto	V Žbogar
I 34133 Trst - Ul. F. Severo, 5 Tel. (040) 360031	Samatorca, 26 - Tel. (040) 229191
Sedanji čas je primeren za nove nasade sadja. Seveda sadimo v času, ko temperatura ne pade pod ničlo. V primeru hudega mraza počakamo na prve spomladanske otoplitve, čeprav je jesenski čas vsekakor boljši za to delo.
Pri zasaditvi novega nasada ali tudi posameznega drevesa v sadnem vrtu moramo v prvi vrsti nameniti veliko pozornost izbiri sadik. Odločiti se moramo ali hočemo imeti nizko rastoče, srednje ali visoko drevo. Izbrali bomo tako, ki nam bo rodilo že v drugem ali tretjem letu, a se bo tudi izrodilo v dobrih desetih letih ali pa raje drevo, ki bo postopno stopalo v rodnost in nam bo dajalo sadje več desetletij zaporedoma, seveda ob primernem oskrbovanju in obrezovanju.
Torej v prvi vrsti sadike. Za večje nasade se bomo obrnili na specializirane drevesnice, kjer nam drevesničar lahko svetuje, oziroma mu povemo, kakšne sadike želimo. Pozorni bodimo na sorto, ki jo izberemo. Pozanimajmo se za rodnost, čas dozorevanja, trpež-nost pred boleznimi in trajnost ob spravilu. Tudi če sadiko kupimo v semenarni nam dober prodajalec zna povedati, na kateri podlagi je sadika cepljena, včasih v primeru, da gre za že pripravljene zavojčke s posameznimi drevesci. Osnovni podatki pišejo na konfekciji.
Za jablane na primer velja, da so sadike zadnje čase za goste nasade cepljene na podlagi z oznakami M 9. Drevo zraste približno 2,5 metra visoko. Potrebuje stalno oporo. Sadika prvega razreda rodi že v drugem letu, če je dobro oskrbovana. Ta podlaga se prilagodi zelo različnim tipom zemlje.
Drevesa, cepljena na podlagi M 26, so srednje šibke rasti Jablana raste do 3 metre visoko, opora je priporočljiva, ni pa nujna, če sadovnjak ni izpostavljen burji
Najšibkejše rastoča podlaga je M 27. Nanjo cepijo le bujno rastoče sorte kot so jonagold, elstar, glo-ster in še nekatere druge. Te sadike pa zahtevajo veliko strokovnega znanja in organizacije dela, kajti vsaka najmanjša napaka se pri takih drevesih maščuje. Kdor bi se hotel posvetiti intenzivnemu sadjarstvu mora torej biti strokovno usposobljen. Drugače pa je, če imamo v vrtu ob hiši zasajenih nekaj dreves. V tem primeru bomo izbirali sadike srednje bujno rastočih vrst, katerih višino bomo omejevali s primernim obrezovanjem oziroma vzgojno obliko ter pripogibanjem vej.
Ko kupujemo sadike sadnega drevja moramo tudi paziti, na kateri višini so bila cepljena. Za jablane, ki so cepljene na nizko rastoče podlage, naj bo cepljeno mesto do kakih 15 cm nad koreninskim vrhom. Sadike breskev, marelic in višenj pa naj bodo cepljene vsaj 50 cm od tal. Navadno je pri breskvah ali marelicah podlaga sliva. Lahko pa so tudi cepljene na divjake, sejance marelic ali breskev, ki so sicer tudi sami rodni in dajejo kvalitetno sadje, čeprav stopijo navadno v rodnost precej kasneje kot cepljeno drevo. Sadike hrušk so cepljene na seja-nec hruške ali na kutini. Dobro uspevajo in so nižje rasti sadike, cepljene na glogu ali belem trnu. Paziti moramo tudi na to, da niso vse sorte hrušk skladne s kutino. Tak primer je recimo znana viljemovka, ki jo moramo cepiti na posredovalko.
Za druge sadne vrste so šele v teku študije, da bi vzgojili take šibke podlage, ki bi ustrezale intenzivni vzgoji. Za češnje se uveljavlja podlaga colt, za slive in češplje pa podlaga pixy. Navadno pa je to sadje cepljeno na sejance. V naših krajih pa češnje pogosto cepimo tudi na rešeljiko.
(M.T.)
Vesel .Božič srečno novo leto
Gostišče
NANUT
GORICA - TRŽAŠKA ULICA 118 - TEL. 0481/20595
^rattorialpFČfOstiliia
1B70
'Devetak
Vrh Sv. Mihaela 48 - Sovodnje ob Soči (GO) Tel. 0481/882005-882488
Centro Gas»
Vse za ogrevanje in klimatizacijo
TRST ULICA LAVATOIO (TRG OBERDAN)
ŽELI SVOJIM CENJENIM STRANKAM VESEL BOŽIČ IN SREČNO NOVO LETO 1993
Uspešno leto za
Osrednji športni dogodek iztekajočega se leta, ki bo ostal zapisan v zgodovini slovenske zamejske stvarnosti, je bil nastop Sire-nine jadralke Arianne Bogateč na Olimpijskih igrah v Barceloni. To je bila prva uvrstitev nekega zamejskega atleta v Olimp svetovnega športa. Že v preteklih sezonah se je vedelo, da sodi Arian-na med najboljše jadralke v državi, s stalnim trdim delom, požrtvovalnostjo in novim tehničnim
Arianna Bogateč
znanjem pa se je prebila v samo svetovno elito. Na tihem smo vsi upali, da se ji bo uresničila ta najžlahtnejša športna želja in Arianna nas je še enkrat presenetila. Na Olimpijadi se je dobro izkazala in le smola, predvsem v prvi regati, jo je prikrajšala za kolajno. Naša olimpijka sedaj pravi, da se bo še bolj marljivo pripravila za nove nastope, njen cilj pa ostajajo prihodnje Olimpijske igre.
Naš drugi svetovno znani športnik, Poletov kotalkar Samo Kokorovec, je letos potrdil ves svoj sloves z bogatim izkupičkom kolajn na najbolj pomembnih tekmovanjih na svetovni sceni. Samo si je priboril kar dva evropska naslova, in sicer na evropskem prvenstvu na Portugalskem, kjer je odnesel dve zlati in eno srebrno kolajno. Na svetovnem prvenstvu v umetnostnem kotalkanju, ki je bilo dva tedna kasneje, si je zagotovil naslov svetovnega podprvaka, na italijanskem prvenstvu pa dva naslova državnega prvaka ter naslov državnega podprvaka.
Med ekipnimi športi gre prednost košarki, saj se je Jadran vrnil po nekajletnem premoru v drugo-ligaško konkurenco. Nova sezona se je za našo združeno ekipo začela precej zaskrbljujoče, saj je bilo potrebnih kar 6 tekem, da je
osvojila prvi prvenstveni par točk. Prišlo je do vrste tesnih, morda tudi nezasluženih porazov, ki bi lahko bili usodni za nadaljnji potek prvenstva; trener Drvarič je uspel ohraniti dobro vzdušje v ekipi in se je položaj z nekaterimi blestečimi zmagami bistveno izboljšal. Za našo združeno ekipo ne bi smel biti v dvomu obstanek v ligi.
Letos imamo prvič v zgodovini slovenske zamejske košarke dva četrtoligaša. Kontovelu, ki ga vodi Marko Ban, se je namreč pridružil premočni zmagovalec lanskega promocijskega prvenstva Bor Radenska. Ta novinec je marsikatero ekipo zlasti v prvih prvenstvenih tekmah presenetil, tako da se je nepričakovano vzpenjal na lestvici, medtem ko so bili Kontovelci na spodnjem delu razpredelnice. Slovenski derbi pa se je zaključil z zasluženo, toda nepričakovano visoko zmago Banove ekipe. Za oba naša predstavnika je možen miren obstanek v ligi.
Ne smemo pozabiti na Kraso-vo namiznoteniško žensko ekipo, ki se je vrnila med prvoligaše in dokaj suvereno nastopa, kljub temu, da se srečuje s profesionalnimi, veliko bogatejšimi ekipami, ki uvrščajo močne tujke.
Naša najboljša odbojkarska ekipa, ženski drugoligaš Bor Tom-bolini Drinks, se je po klavrnem lanskoletnem prvenstvu vrnila med tretjeligaše, med katerimi sicer zelo dobro nastopa in trenutno zaseda prvo mesto na lestvici. V ženski C1 ligi igra tudi Sloga Koimpex, vendar s precej spremenljivo srečo. Med moškimi predstavlja veliko presenečenje štandreški Val, ki je ob koncu lanskega prvenstva napredoval v C1 ligo in je po sedmih zaporednih zmagah prvi na lestvici. Prvoten cilj te ekipe je bil miren obstanek v ligi, vendar ima naš štandreški predstavnik sedaj realne možnosti, da se vključi med ekipe, ki računajo na napredovanje.
Pred nekaj meseci smo dobili novo ekipo, ki bo nastopala v nekoliko manj znani športni panogi. Gre za Poletovo ekipo hokeja na kotalkah, v kateri igrajo nekateri bivši vrhunski Poletovi kotalkarji, katerim so se pridružili še nekdanji člani tržaškega prvoligaša. Prvi nastopi v pokalnih tekmah so bili spodbudni, tretjeliga-ško prvenstvo, v katerem bo naša ekipa nastopala, pa se bo začelo v prvih mesecih prihodnjega leta.
Darko Bradassi
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« - Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157. Uredništvo: Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
RADIO TRST A
■ NEDELJA, 20. decembra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 »Čebulčkove dogodivščine«; 10.50 Boris Kobal in Sergej Verč v satiričnem kabaretu »Prežganka«; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Adam, kje si? Edvard Kocbek in njegov čas; 17.00 Z naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 21. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Jugoslavija 1941-45; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 Okno na Ar-bat; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Svet za zaveso«; 14.30 Pogledi na slovenski filmvideo; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ TOREK, 22. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 Otrok in igra; 12.40 Cecilijanka 1992; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba;
18.00 Saša Vuga: »Maronij Pilla«.
■ SREDA, 23. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 Pesnice in pisateljice v anglosaški književnosti; 12.40 Cecilijanka 1992; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 »Na goriškem valu«; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Na goriškem valu«; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 »1492 ali kaj je kdo odkril«.
■ ČETRTEK, 24. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 7.30 Pravljica;
8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Trst, december 1941; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 V deželi čarobne palice; 12.40 Cecilijanka 1992; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ PETEK, 25. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Božični motivi; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Božični motivi; 10.00 »Na tisoč snežink tisoč toplih besed«; 10.30 Koncert pastoralne glasbe; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 Halo, dober dan! Tu 362875; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Halo, dober dan!; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Ena resna — ena smešna«; 14.30 Praznični utrinek; 15.00 Božično popoldne; 17.00 Mi in glasba.
■ SOBOTA, 26. decembra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.20 Koledar; 8.30 Kulturni dogodki; 9.00 Božični pogovor; 9.30 Orkestralna glasba; 9.45 »Božična melodija«; 10.15 Koncert v Kulturnem domu v Trstu; 11.40 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 11.50 Božični motivi; 12.00 Ta rozajanski glas; 12.45 Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 15.00 Duh časa in čar odra v spominih Jožeta Babiča; 15.30 Glasba za vse okuse; 16.00 Skozi tančico molka;
16.20 Glasba za vse okuse; 17.00 Mi in glasba; 18.00 Adam, kje si? Edvard Kocbek in njegov čas: »Črna orhideja«; 18.30 Jazz«.
■ NEDELJA, 27. decembra, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 »Čebulčkove dogodivščine«; 11.00 Za smeh in dobro voljo; 11.45 Vera in naš caš;
12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Adam, kje si? Edvard Kocbek in njegov čas; 15.30 Šport in glasba; 17.00 Krajevne stvarnosti: Z naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 28. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 11.40 Kantavtorji in šansonieji; 12.00 Taborišče Gonars; 12.40 Zborovska božična revija v evangeličansko-luteranski cerkvi v Trstu; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.30 Pogledi na slovenski filmvideo; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. Kogoj med Trstom in Dunajem; 18.30 Orkestralna glasba.
■ TOREK, 29. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zvočna ropotarnica, glasovi in zanimivosti iz radijskega arhiva; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 Nepoznani planet Zemlja; 12.20 Italijanska lahka glasba; 12.40 Zborovska božična revija; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba. Kogoj med Trstom in Dunajem; 18.00 »Mar ni res, Ana? Ali na oni strani«.
■ SREDA, 30. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore: »Lačni kamni«; 12.00 Z zdravo hrano do zdravega duha; 12.40 Zborovska božična revija; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik;
13.20 »Na goriškem valu«; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Na goriškem valu«; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba-
18.00 »1492 ali kaj je kdo odkril«.
■ ČETRTEK, 31. decembra, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Trst, december 1941; 10.00 Poročila in pregled tiska; 11.30 Rabindranath Tagore; »Lačni kamni«; 12.00 V deželi čarobne palice; 12.40 Zborovska božična revija; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
Vesel jBožič srečno novo leto
-a-
draguljarno malalan
NARODNA ULICA 28 - OPČINE (TRST) - TEL. 040/211465
LAGRARIA ZAVADLAV
Vse vrste semen, sadik sadnega drevja -raznovrstna hrana za domače živali
GORICA-TRŽAŠKA ULICA 18 Tel. 0481/520898
OBUTVE USNJENA
GALANTERIJA
•flSaht
OPČINE Narodna ulica 122 Tel. (040) 213900
PIZZERIA - GOSTILNA
»VETO«
Peč na drva
OPČINE - Proseška ulica 35 • Tel. 040/211629
BAR - BUFFET - PIZZE
»da RIN0«
Peč na drva
OPČINE - Narodna 65 - Tel, 040/213821
FORTUNATO
TRST - UL. PAGANINI 2 TEL. 040/630460
Buffet BENEDETTO
TRST - UL. XXX. OTTOBRE 19 TEL. 040/632964
	VODOPIVEC
Cvetličarna	POOBLAŠČENA MEHANIČNA DELAVNICA
ELENA	® ©> Continental^^,™
KIOSK - UL. CARDUCCI 2	
TRST	ZGONIK 50/A - Tel. 040/229122
piMPf