A¡}0 (LETO) XXIX (23) fío. (štev.) 2
LIBRE!
BUENOS AIRES 15. januarja 1970
¡Koroščev duh
Ob nedavni nepričakovani smrti dr. i j¡¡he Kreka je bilo rečeno, da je bil I veliki pokojnik zvest učenec in nada-Ijcvavec dr. Antona Korošca. V svojem dolgoletnem požrtvovalnem delovanju ■ je do popolnosti inkarniral duh svojega j učitelja in se ni v ničemer oddaljil od . njega-
Kakšen pa je ta Koroščev duh in v čem obstoji?
Ko ga skušamo označiti, moramo omeniti na prvem mestu Koroščevo globoko ljubezen do ljudstva. Krščansko godalne stranke, ki so nastajale v drugi polovici prejšnjega stoletja, nekatere pred Leonovo socialno okrožnico „Re-rum novarum“, druge pa za njo, pod vplivom po njej započetega socialnega preporoda, so bile vse izrazito ljudske stranke. Ta doba novejše evropske politične zgodovine je še vse premalo raziskana in obdelana. To je bila velika doba, polna resničnega navdušenja in globoke zaskrbljenosti za usodo delovnega ljudstva. (Nikakor ni šlo za kako zgolj intelektualno sentimentalnost, kakor je bil to primer pri ruskem ..populizmu“, še manj pa za demagoško držo, ki vzbuja nezaupanje, ko je težko dobiti nesolidnega politika, ki ne bi imel usta polna fraz o ljudstvu. Pri krščansko socialnem gibanju je šlo nasprotno za realno povezanost s potrebami preprostega ljudstva. Ljudstvo je krščansko socialnim politikom zaupalo, se z njimi identifícalo, jih imelo rado. Kdor se spominja, kako so imeli ljudje resnično radi dr. Korošca, bo to razumel. Ta ljubezen do ljudstva je imela krščanske, verske korenine. Na njenem dnu je bil Kristusov ..Misereor super Turbani. — Množica se mi smili.“
Na drugem mestu je treba omeniti Koroščevo brezpogojno zahtevo po visoko kvalitetnem in temeljitem delu. Komunistična Vzhodna Nemčija se je v prvih letih po vojni zelo zanemarila. Znana nemška solidnost v industriji je globoko padla, izvoz je bil nemogoč, gospodarstvo je hiralo. Zato je pred leti Ulbrictova vlada organizirala kampanjo za kvaliteto. Tovarne, šole, ulice so 1 bile vse prelepljene z ogromno črko Q (“ Qualitaet) ,ki je pozivala na kvalitetno izboljšanje proizvodnje. Kvali-te‘° za vsako ceno! Brez kvalitete ni Izhoda. To velja tudi za nas Slovence. Ker smo številčno majhen narod, nas rešuje lahko samo kvaliteta. Mi n. pr. ne moremo pošiljati v svet nekvalificirane delovne moči. Neki znanec nam je pred kratkim pisal iz važnega evropskega središča: „Tukaj sem našel večje število rojakov: večinoma nekvalificirane delavce in pa služkinje.“ Doktor Korošec je o teh zadevah imel zelo Jasne ideje. Zato je najprej on sam kvalitetno delal in se rad obdajal s valitetnimi ljudmi, s strokovnjaki, šuš-toarstvo in ustenje je pa sovražil. Kot gimnazijec se je zarotil, da bo pri nemščini prvi, da tako „zabije“ sovražne nemške profesorje in sošolce. Neki slo-' enski intelektualec, italijanski vojni i “Jetnik 1. 1918, je pozneje pripovedoval.
! kakšnim zadoščenjem je čital v švicarskem časopisu članek o dr. Korošcu, jje takrat pripotoval v Ženevo, švicarski časnikar je zapisal: „Presenetila ,le dr. Koroščeva perfektna, da, ele-j šantna nemščina.“
j Na tretjem mestu moramo omeniti •Radostni zagon pri delu in borbi. Zad-PJi govor, ki ga jo imel akademski mla-v Ljubljani na praznik sv. Tomaja rnarca 1940, se je končal prilit ° ta^°'e: «'Mi pa, kar nas je mla-|f^ bodisi p0 ietih bodisi po duhu. ne j '»o klonili. Fantje, naš Viipuri ne biti zavzet!!“ Mislil je na trdnja-I 0 Viipuri (Viborg), okrog katere so e takrat razvijali hudi boji med Finci K Sovjeti. Trdnjavo, ki je bila simbol j Pora malega, a junaškega finskega proda proti naskoku totalitarizma.
I Pri vsem tem pa absolutna pošte-pt in idealizem. Nič koristolovstva ' c tajnih bančnih računov v Švici. Vo-ltelj malega naroda mora biti idealist, trošeč je umrl revež. Miha Krek je ^rl revež. Janez Evangelist Krek je ‘ rl revež. To se sliši danes, v mo-Cem vzdušju opulentne družbene milosti, nekako anahronično ali, po °* vensko rečeno, starokopitno, staro-
vojaškj vernim biafme
DVA MILIJONA ŽRTEV
V Afriki in v mednarodnih odnosih se te dni zaključuje novo poglavje zgodovino. Tridesetmesečna državljanska vojna, če jo moremo tako imenovati, med Nigerijo in Biafro je zaključena. Nigerija je zmagovalec, Biafra poraženec.
Ves svet, svobodni in komunistični, je spremljal neenak boj, ki ga je Biafra bila najprej za svojo neodvisnost, nato za svoj obstanek. Začel se je, ko je Nigerija iznenada pričela fizično iztrebljati črnsko pleme Ibo, avtohtono prebivalstvo na področju Biafre. Reakcija je bil odpor in nato upor proti federalni vladi v Lagosu, iz katerega se je razvil klic po neodvisnosti Biafre, odn. njeni odcepitvi od nigerijske federacije. Na čelo gibanja je stopil takrat 35-letni general Ojukwu, ki je vodil boj za neodvisnost in življenje Biafre vse do njenega konca.
Federalni vladi v Lagosu je proti Biafri odločno pomagala Anglija, za njo po Sovjetska zveza, ki sta vsaka s svojega stališča hoteli ohraniti celoto federalne Nigerije. Iz Anglije in Sovjetske zveze so prihajale velike količine orožja in drugega vojnega materiala v Lagos za boj proti Biafri. Mnogi mednarodni pozivi Londonu in Moskvi, naj ustavita svoje pošiljke in prepustita zadevo medsebojni ureditvi Nigeriji in Biafri, so bili zaman. London je trdovratno vztrajal na svoji politiki nigerijske federacije, enako Moskva
Vojna je zahtevala po nekaterih cenitvah nad 2 milijona smrtnih žrtev. Ozemlje, na katerem se je gibala biafr-ska vojska, se je Nigerijcem posrečilo skrčiti v zadnjih tednih na minimum, tako da je general Ojukwu imel te dni
na razpolago za. zvezo z zunanjim svetom samo še letališče pri mestecu Uli, za zasilno prestolnico in svoj glavni stan pa si je izbral mestece Oweri. Ko so nigerijski vojaški oddelki minulo nedeljo zavzeli letališče Uli, je general Ojukivu ostal brez sleherne zveze z zunanjim svetom. Sledila je splošna ofenziva proti Oweriju, ki je tudi padel v roke nigerijskim četam. Zadnji biafrski vojaški oddelki so se razkropili po bližnjih džunglah, general Oju-kwu pa je zbežal iz Biafre proti bližnjem Babonu, afriški državici, ki je bi-ia med tistimi, katere so pred meseci priznale obstoj Biafre.
Biafrska vojska se je junaško borila proti nadmočnim Nigerijcem, toda ni mogla premagati podhranjenosti, ki je redčila njene vrste in slabila njen odpor. Nigeriji se je namreč posrečilo preprečevati mednarodne pošiljke živil v Biafro, tako da je poleg vojske strašno trpelo tudi civilno prebivalstvo in umiralo od lakote. Celo intervencija papeža Pavla VI. v Lagosu za olajšanje bede biafrskega civilnega prebivalstva niso zalegle.
Strah pred nigerijsko vojsko je o-stal Biafranom v kosteh ter so se po pustinjah in džunglah Biafre pomikale pred prodirajočo nigerijsko vojsko množice deset in deset tisočev biafrskih civilnih beguncev. Nigerijska vlada je sedaj pozvala biafrsko prebivalstvo, naj ostane doma, ker da ima nigerijska vojska ukaz, pomagati prebivalstvu, ne pa ga preganjati. Papež Pavel VI. je znova pozval vse države na svetu, naj s svojim vplivom in akcijami preprečijo, da bi prišlo do novega prelivanja krvi v Biafri.
Besedni dvoboj med Moskvo In Pekingom
Obmejna pogajanja v zastoju
Sovjetska Pravda je v zadnjih dneh poostrila svoje napade na rdečo Kitajsko. Glasilo sovjetske komunistične partije očita kitajskim komunistom, da ,,povzročajo veliko škodo mednarodnemu komunističnemu gibanju in svetovnemu socialističnemu sistemu vsled svoje pustolovske protisovjetske politike.“ Pravda napada Kitajce, da so se „podali na pot velikih vojaških priprav, ki imaio povsem izzivajoči značaj, znova pospešiti napade na svetovne komunistično gibanje in dvigniti nov va! protisovjetske histerije.“
Zadnje tri mesece lanskega leta v sovjetskem časopisju skoro ni bilo polemike s Kitajsko. Lanskega septembra sfa s,e namreč v Pekingu sestala Kosygin in čuenlaj ter sklenila začeti sovjetsko-kitajske razgovore o medsebojnih mejnih vprašanjih. Toda zadnje d;ii lanskega leta, predvsem pa prav te dni se je polemika razplamtela ter je sovjetska uradna agencija Tass z vso močjo širila napadalno pisanje Pravde.
Kitajski tisk ni prenehal s svojo rolemiko proti Moskvi tudi ne po se-
stanku med Kosyginom in čuenlajem. Posebno hude napade na Sovjetsko zvezo je objavil okoli novega leta, ko je obtoževal sovjetske komunistične voditelje, da kujejo napadalne načrte proti Kitajski, skupno z ZDA.
Medtem so bili prekinjeni tudi raz-povori o obmejnih vprašanjih med obema državama, toda se je po nekaj tednih sovjetski delegat Kuznecov vrnil v Peking. Ni pa bilo po njegovi vrnitvi v Peking objavljeno, kako se razgovori med Kitajsko in Sovjetsko zvezo glede vprašanja sovjetsko-kitajske meje razvijajo.
Rdeče stražarje so začeli formirati
v Severnem Vietnamu. Iz Hanoja prihajajo poročila, da se je v Severnem Vietnamu začelo gibanje proti komunističnemu režimu ter da po deželi nastopajo „protirevolucionarne“ tolpe, ki napadajo policijske postaje in druge javne postojanke. Organiziranje rdečih stražarjev po zgledu kitajskih kulturnih revolucionarjev je v Severnem Vietnamu po teh poročilih v polnem teku.
versko. In vendar idealizem predstavlja izredno moč, zmago duha nad gmoto, notranjo svobodo, ki je ni mogoče kupiti s še tako težkimi milijoni.
Pa niči prav nič sovraštva in maščevalnosti. V politiki je skušnjava sovraštva zelo pogosta in zelo močna. Nemški nacistični filozof Carl Schmitt je celo učil, da je bistvo politike borba proti nasprotniku, če ni nasprotnika, ni politike. Sovraštvo proti nasprotniku je tista energija, ki žene politično ma-šinerijo naprej. Tako mišljenje je bilo zelo daleč od Koroščevih načel. Pripovedujejo, da je kot notranji minister izredno korektno ravnal z bivšim ljubljanskim policijskim upravnikom Vekoslavom Kerševanom, ki je bil premeščen v ministrstvo in ki je na prejšnjem službenem mestu vodil policijsko preganjanje Koroščevega dela in njegovih ljudi. Kerševan mu menda tega velikodušnega zadržanja ni mogel pozabiti.
Končno pa še globok, resničen, pristen očetovski duh. Današnja družba je „družba brez očetov“, kot pravi znani španski psihiater Lopez Ibor. Z vseh strani se slišijo protesti proti „neznosnemu paternalizmu“. V modi je stroga
vodoravnost. Vsi smo si enaki. Vsi smo bratje. Kvečjemu se tolerirajo „starejši bratje“. Očetje pa že ne. Za tem pa tiči strahotna zmota, ki bo človeštvo ogromno stala. Bratje so bratje, ker so sinovi istega očeta. Vodoravne zveze brez hierarhičnih navpičnih vezi dolgo ne vzdržijo in se prav hitro izprevržejo v navadno, dolgočasno čredništvo, v standardno bivanje brez rasti. Zdi se, da se skriva za tem sodobnim odklanjanjem očetovstva globoko domotožje po resničnem, nepo-tvorjenem očetovstvu. Korošec je bil res oče svojega ljudstva. Pogumen in odgovoren oče. Poln ljubezni in umne skrbi. Jasne koncepcije in energičnih Ljudstvo je ob njem rastlo. Njegova pojava- je bil klic navzgor, klic k izpopolnjevanju in razmahu. Njegova osebnost je izžarevala zrelost in mir.
To je Koroščev duh. če je s smrtjo dr. Mihe Kreka minila Koroščeva doba, kakor je bilo rečeno na pogrebu, nikakor ni minila aktualnost njegovega duha. Koroščev duh no sme izginiti izmed nas. Saj predstavlja dragocen, trajno vreden del naše duhovne dediščine.	—mr
Homenajes „populares“ a Lemu
El movimiento comunista de orientación soviética ya ha iniciado las primeras campañas para celebrar el centenario del nacimiento de Lenin, que. será en abril de 1970. Actos mensajes, reuniones, congresos, y otras expresiones del quehacer comunista, llevan la consigna del homenaje, mientras otros, como el poeta comunista chileno Pablo Nerada, cantan en sus versos y su prosa, la gloria del difunto jerarca.
Esta orquestación de propaganda, que sólo se inicia ahora, no es otra cosa que la ejecución de un programa minuciosamente preparado por Moscú y los. P. C. que siguen sus consignas. Ya en junio do 1969, durante la conferencia mundial de partidos comunistas, reunida en la capital soviética, se votó una 'resolución sobre la campaña que había que inicar en el mundo entero a la gloria de Lenin. Con* tal motivo todos los P. C. fueron invitados a preparar el presupuesto aproximado de los costos de dicha campaña.
En una reunión posterior celebrada en Praga se aprobaron los presupuestos presentados. Así la campaña comunista, que tiene a presentar al cruel revolucionario como un benefactor de la humanidad, será financiada por las arcas del Kremlin en (extraña paradoja) dólares americanos.
..Ljudske“ proslave na čast Leninu
Komunistično gibanje sovjetske smeri je že pričelo s proslavami od priliki stoletnice Leninovega rojstva, ki bo aprila letošnjega leta. Sbstanki, spomenice, kongresi in drugi izrazi komunističnega delovanja se izvajajo pod geslom proslavljanja, medtem ko drugi, kot n. pr. čilski komunistični pesnik Pavel Neruda pojejo v svojih verzih in prozi slavo pokojnemu veljaku.
Ta izvedba propagande, ki se šele sedaj pričenja, ni nič drugega, kot uresničenje podrobnega programa, ki so ga pripravile komunistične partije skupno z Moskvo. Že v juniju 1969, ob priliki svetovnega kongresa komunističnih partij v ruski prestolnici, je bila izglasovana resolucija o propagandni kampanji, ki jo je treba izvesti po vsem svetu na čast Leninu. V ta^ namen so bile vse stranke povabljene, naj pripravijo proračun, koliko bodo znašali stroski
te propagandne akcije.	.	.	,
Na poznejšem zasedanju v Pragi, so bili ti proračuni odobreni. Tako bo ta komunistična propaganda, ki želi prikazati krvoločnega revolucionarja kot dobrotnika človeštva, financirana iz Kremeljskih zakladnic v (čudni parado.es) ameriških dolarjih.
Načrti za nove umike Amerikancev iz Vietnama
Preiskave o pobojih civilnega prebivalstva
V Saigonu izdelujejo načrte, po katerem naj bi ZDA do konca letošnjega leta umaknila iz Južnega Vietnama do
200.000	svojih vojakov. Tako bi se število ameriškega vojaštva v Vietnamu skrčilo na 230.000.
Razgovori v Parizu med vietnamskimi komunisti in južnovietnamskimi ih ameriškimi delegati so v popolnem zastoju. Južno vietnamski predsednik Thieu je ponovno izjavil, da pripisuje krivdo za zastoj pariških pogajanj izključno komunistom, kakor je tudi njihova krivda, da se vojna v Vietnamu nadaljuje.
Thieu je znova zavrnil misel o kakršnikoli koalicijski vladi s komunisti v Južnem Vietnamu. „Komunisti pripravljajo nove vojaške akcije. Zato je naša dolžnost, da se borimo. S komunisti ni mogoče sožitje. Komunisti niso močni in nas ne morejo poraziti. Porazimo se lahko samo sami sebe.“
Preiskave v ameriški vojski v zvezi s pobojem južnovietnamskega civilnega prebivalstva v My Lai se nadaljujejo. Obtoženih je še več ameriških vojakov, da so iztrebljali južnovietnamsko civilno prebivalstvo. V Saigon je priletela posebna ameriška vojaška preiskovalna komisija, ki jo vodi general Peers. Po desetih dneh preiskav se je vrnila v Washington, toda ni dala tisku nobenih izjav. Pentagonu se je, kakor kaže. posrečilo omejiti neodgovorno razpravljanje in pisanje o grozodejstvih v Vietnamu ter so v teku normalne priprave za vojaško sodišče proti obtožencem.
MedJem so v Saigonu objavili, da bo prišel pred vojaško sodišče tudi ameriški vojaški radijski in televizijski komentator Lawrence, ki se je na eni svojih televizijskih oddaj pritožil, da „novic z bojišča ne more poročati tako, kakor bi on hotel.“
IZ TEDNA
ZDA in rdeča Kitajska sta se sporazumeli, da bosta vzpostavili medsebojne razgovore v Varšavi 20. t. m. Zadnja konferenca med delegati obeh držav je bila v Varšavi 8. januarja 1968. Sestanek 20. januarja t. 1. bo na kitajskem veleposlaništvu, naslednji pa menjaje na ameriškem in kitajskem veleposlaništvu v Varšavi. Dosedanji sestanki so bili v neki poljski palači, ki jo je dalo na razpolago poljsko zunanje ministrstvo. Sedanje razgovore bo vodil ameriški veleposlanik v Varšavi Stoesscl in kitajski veleposlanik na Poljskem Lei. Prihodnji sestanek bo 135. sestanek med obema državama, ki sta zlasti v zadnjih tednih začeli prilagajati medsebojne politične odnose.
Apollo-13 bo odletel proti Luni 11. aprila in ne 12. marca, kakor je bilo prvotno namenjeno. Strokovnjaki v NASA so ugotovili, da morajo astronavte, ki bodo potovali v Apollo-13, še bolj izuriti v nalogah, ki jih čakajo med ve- j soljskim poletom. Predvsem si želijo, da bi astronavtom uspelo vesoljsko fotogra- i firanje, ki ga imajo v načrtu, in nekatere znanstvene raziskave na luninem površju, ki jih med dosedanjima dvema obiskoma Lune ni bilo mogoče izvesti.
Na petem zasedanju pastoralnega sveta na Holandskem, ki se ga je udeleževalo 106 katoliških delegatov, med njimi 6 škofov, so znova glasovali za odpravo celibata, škofje So se glasovanja vzdržali. Kardinal Alfrink, ki se je
V T E D S N
zasedanja udeleževal, je izjavil, da pastoralni svét nima pravice spreminjati cerkvenih določb, ker je samo posvetovalni organ in njegovi sklepi nimajo nobene pravne sile. „Vsa ta vprašanja so izključno zadeva Sv. stolice,“ je izjavil kardinal Alfrink.
Sovjetska vojaška mornarica ima trenutno v Sredozemlju 42 ladij, med njimi 18.000 tonsko helikoptersko kri-žarko-letalonosilko Moskva, in 10 podmornic. Lanskega septembra je bilo v Sredozemlju 68 sovjetskih vojnih ladij.
Gheorghe Maurer, predsednik romunske komunistične vlade, je minuli ponedeljek prišel na štiridnevni obisk v Beograd, kjer ga je sprejel šef jugoslovanske komunistične vlade, Mitja Ribičič. Za Maurerjev obisk sta se lanskega septembra domenila jugoslovanski komunistični diktator Tito in romunski komunistični diktator Ceaucescu, ko sta se sestala na razgovore v Železnih vratih ob (Donavi na jugoslovansko-romun-ski meji.
Nenavadna stavka v New Yorku. Ker jim niso hoteli obnoviti delovne pogodbe s povišano plačo, je vseh 1.700 grobarjev, ki delajo na 44 newyorških pokopališčih pričelo stavko. Tako mora čakati ogromno število trupel, da se bo sindikalni konflikt uredil. Povprečno je v tem mestu nad 400 pogrebov na dan. V tej stavki delajo grobarji izjemo edinole s pogrebi vojakov, ki so padli v vietnamski vojski.
Kdo naj rešuje naš narod?
V zadnji številki smo objavili protestno pismo, ki so ga napisali goriški in tržaški kulturni delavci spričo prepovedi, ki jo je slovenska vlada izdala nad knjigo Borisa Pahorja „Odisej ob jamboru“. Boris Pahor, časnikar in esejist, gotovo ni „klerikalec“ ali „zagrizen reakcionar“, temveč pošten slovenski socialist. Prav zaradi tega so zanimivi zaključki, do katerih je prišel. Danes ponatiskujemo za naše bralce nekaj odstavkov iz njegove prepovedane knjige.
.,0 vlogi Cerkve. Mislim čisto pre- j stvo poudarja, čeprav na svoj način,
a tSo tri acta iPovlrtro knf AVrroni7oono	_ „   U „ „4-1
prosto na vlogo Cerkve kot organizacije, ki ima moč povezovanja, na občestvo, ki drži človeka ppvezanega z rodnim krajem, na svetovni nazor, ki je na primer edini kmeta povezoval z zemljo takrat, ko so ga komunisti psovali z reakcionarjem in izdajavcem, ker je hotel ostati zemlji zvest.
No, takrat, ko je še bilo tako, je kmet našel oporo samo v cerkvi, saj so komunisti spravili v zapor celo komunista, ki se je predrznil kritizirati načrtno uničevanje slovenskega kmetijstva ...
Ostaja ugotovitev, da je kmetom oblast tuja, zakaj ko govorijo o oblasti, kmetje rečejo „oni“, medtem ko o cerkvi ne čutijo, da jim je tuja.
Kar se tiče narodnosti, je cerkev spet sredotežno sredstvo, medtem ko je komunizem, kakor se je doslej uveljavljal na Slovenskem, deloval sredobežno. In to v prvi vrsti s svojim idealistično pojmovanim internacionalizmom, potem zavoljo načelnega razkrajanja vsega, kar je bilo tradicionalno, recimo kmetijstva, kakor sem pravkar omenil, potem s poveličevanjem produkcije, denar-
pomen osebnosti.
Osebnost pa spet raste iz narodne zavesti, in tudi komunist, če hoče biti državnik, mora biti osebnost in rasti iz narodne prsti. Zakaj če voditelj ni osebnost (ne govorim o tiranu), potem sta njegova politika in ekonomika skrpucalo brez načrta in brez prihodnosti.
O morali bi seveda moral biti govor dosti daljši.
Recimo o zapovedi: Ne kradi.
O tem imajo podatkov na pretek italijanski partnerji slovenskih in drugih jugoslovanskih poslovnih ljudi.
'Pa zapoved: Ne laži.
Zakaj oblastnik, ki zapre Jožeta Puvnika (komunista), ker je povedal po pravici o kmetijstvu, laže in uči vse državljane, kako je treba lagati, da bodo v življenju v socializmu uspeli.
Prav tako je bila šola laži odprava Perspektiv in prisilna odpustitev uredništva Sodobnosti.
In tako dalje.
Pa še na primer vprašanje vzgoje. Hkrati s prostostjo je mladini tudi treba sklesati značaj, ji dati smoter, ki ne bo samo opel rekord. Mladini je treba
joy	X'- -	---- ,	ouiuu	VRVI	---
ja, deviz, potem s pomanjkanjem sle- j vcepiti vsaj, majhno klico potrebe po heme skromnosti, potem z odpravo j žrtvovanju za skupnost; a kako se bo
zbranosti, koncentracije, z odpravo človeške kvalitete in z nameščanjem zmerom istih figur na vodilna mesta.
Komunizem je kakor vodomet vse razprševal, vse drobil, zato ni mogel in ne more trpeti močnih osebnosti. Cerkev pa človeku pomaga, da se zbere, krščan-
mladina žrtvovala za občestvo, ko pa išče samo standard in sebično udobje?!
No, in zavoljo vseh teh razlogov sem rekel, da če je danes krščanstvo res še lahko sredotežna moč na Slovenskem, potem bi bil pripravljen želeti, da se na Slovenskem krščanstvo okrepi.“
Žtvljemje je nedotakljiva vrednota
Ali res nočemo več živeti?
Vsak človek ljubi življenje, saj je to ra zveličanjem duše največji božji dar. Tudi Slovenci smo ljubili življenje in ga ljubimo. Vendar bi moral to trditev popraviti: Ljubimo svoje življenje, ne pa življenje bližnjega. Tako vsaj bi moral sklepati iz dejstev, ki jih opažamo po slovenski zemlji.
Slovenske ceste so krvave
Pod tem naslovom je ljubljansko ..Belo“ dne 18. novembra t. 1. objavilo članek, v katerem prinaša statistiko o smrtnih nesrečah na cestah širom po Sloveniji, članek se začenja: „Minuli teden je bilo v Sloveniji 215 prometnih nesreč, štirinajst ljudi je umrlo, 85 se jih je hudo ranilo, 120 pa laže. Gmotne škode na vseh vozilih je približno za 777.000 ND.“ Ob koncu članka poda še statistiko prometnih nesreč v celem letu od januarja do novembra: v 'Sloveniji je bilo v teh mesecih 1159 prometnih nesreč. Umrlo je 433 oseb, hudo se jih je ranilo 3450, laže pa 4775.
Ti podatki so marsikoga presunili. Tako je neki bralec iz Ljubljane napisal pismo pod naslovom: ,,Promet ali vojna?“, ki ga „Delo“ objavlja v številki dne 21. novembra. V pismu se podpisani Dragotin Sojnik vprašuje, za koliko tednov nas je še .Slovencev, če se bomo še naprej tako pobijali na cestah. Vzroke za toliko nesreč vidi v slabih cestah, a še bolj v neodgovorni vožnji slovenskih šoferjev.
Slovenske klinike v službi smrti
Nadaljnje hudo dejstvo so prostovoljni splavi.
V zadnjem času se zlasti v zamejskih in izseljenskih listih mnogo piše o tem problemu. O temi je razpravljal goriški Katoliški glas. Na svoje pisanje je list prejel odgovor nekega AC, ki pravi sledeče:
„Lahko vam dokažem, da imajo naše žene prav, če nočejo imeti več otrok. Dva, trije otroci so zadosti vsaki materi, še bolje pa, če je samo eden. Kaj govorite vi gospodje okoli „Katoliškega glasa“ o 12 ali 13 otrocih. Ali mislite, da smo rojeni v vrečah? Tisti, ki imajo danes 50 let ali več, vedo povedati, kako je bilo v tistih časih, ko je bilo dosti otrok. Dostikrat so trpeli glad in mraz ter spali na seniku, hodili bosi in raztrgani v šolo in k maši. Ali želite, da bi bilo tudi danes tako? Tudi starši so trpeli, kjer je bilo dosti otrok, ker ni bilo dosti denarja za preživljanje vse družine. Torej nobene sramote ni za žene, ki čakajo v kliniki, da se znebijo otroka, ki ga imajo pod srcem.“
Na tako pisanje Katoliški glas komentira:
Dobesedno smo navedli odlomek iz
pisma, ki smo ga prejeli, le jezik smo nekoliko popravili. Odlomek smo navedli zato, ker iz njega veje miselnost mnogih naših ljudi, tako da smemo reči, da je res „glas iz ljudstva“. Toda kaj pove ta ,,glas“?
Predvsem moramo pojasniti,., da je problem prostovoljnih splavov na Slovenskem sprožil dr. Janžekovič v „Novi poti“, ki je glasilo CMD, v članku: Nekdo mora zakričati! Za tem člankom, ki mu je pri nas posvetil veliko pozornost „Novi list“, so se oglasili še drugi listi, tostran in onstran meje, ki so isco vprašanje obravnavali z raznih stališč. Torej naj g. AC ne misli, da smo vprašanje sprožili mi in da smo edini med Slovenci, ki 'obsojamo prostovoljne splave.
Druga misel, ki se vriva v pismu našega „slučanjega bralca“ s Tržaškega (pravi namreč, da je slučajno bral naš list), je prikrita obsodba naših mater izpred 50 let, ki so imele veliko otrok. Jaz sam sem iz družine, kjer nas je bilo sedmero otrok in kjer smo fantje res spali na seniku in hodili besi in strgani in včasih tudi lačni v šoio in k maši. Toda danes, ko smo si v', ki smo vojno preživeli, dobili vsak svoje mesto v človeški družbi, smo hvaležni naši materi, da ni naredila tega, kar naš „bralec“ hvali pri modernih ženah. Hvaležni smo ji in vsi radi obiskujemo njen grob, ker nam je v življenju dajala najlepši zgled neizčrpne požrtvovalnosti in ljubezni. Nanjo imamo vsi najlepše spomine in ko pridemo skupaj, se najrajši pogovarjamo 0 rajnih starših.
Bodo li kaj takega učakale po smrti tudi tiste žene, ki jih sedaj hvali naš „slučajni bralec“? Bodo tudi nje hvalili otroci po smrti zaradi njih neizčrpne požrtvovalnosti in ljubezni do otrok? Saj se za odpravo plodu največkrat odločijo iz egoizma.
Umor rojenih in nerojenih je enak zločin
Ko govorimo, da je umor nerojenih otrok umor in zločin, nočemo s tem trditi, da morajo imeti starši toliko otrok, „kolikor jih Bog da“. Vsi kristjani vedo, da Cerkev tega ne zahteva in Bog tudi ne. Danes govorimo o „odgovornem starševstvu“ in da omejevanje števila otrok ni samo na sebi nič slabega. 'Slabo utegne postati zaradi nemoralnih sredstev, ki jih pri tem ljudje uporabljajo. Najbolj nemoralno sredstvo je pa gotovo prostovoljni splav, ki je enostavno umor. Saj otrok ne začne živeti, ko se rodi, temveč živi že dolgo prej. Zakaj ta hinavščina, da kaznujejo mater za umor otroka, tudi če se zgodi samo deset
Za knjige ni denarja
„Televizija se mi zdi bolj postranska stvar. Jaz in moja družina imamo rajši knjige. Beremo slovensko, angleško in nemško. Knjige nas bolj zadovoljijo kot televizija. Na televiziji gledaš prizore, ki ti ne povedo mnogo, drugi dan jih že pozabiš. Knjigo lahko spraviš na polico in jo spet in spet vzameš v roke “
Gornji odstavek je vzet iz članka, ki ga je Angela Kostevc napisala v avstralskih Mislih. Gotovo zadeva eno kočljivih točk sodobne vzgojne problematike. Važnost branja ne le pri vzgoji otrok, temveč za lastno izobrazbo in tudi za razvedrilo se poudarja ob vsaki priliki, kakor pa tudi pomanjkanje ravno v možnostih za dobave knjig. Knjižnice, ki naj bi bile rešitev tega problema, pa so stalni problemi pri Slovencih (in tudi pri ostalih narodih), ne le v domovini, ampak tudi v izseljenstvu.
Kakšen je položaj v domovini, nam nazorno kaže članek, ki je izšel v ljubljanskem Dolu 20. decembra lanskega leta. V intervjuju z Bredo Zorko, vodjo matične knjižnice iz Lenarta, se razvidi vsa enostavnost problema: za knjige ni denarja. V lenarški občini je več vasi, ki imajo svojo lastno knjižnico, a ki v zadnjih letih niso dobavile niti ene nove knjige. Stare pa so v neprimernih prostorih, pokvarjene od vlage ter zaradi pomanjkanja evidenco porazgubljene. Tako pa seveda ostaja velik del prebivalstva oddaljen cd knjig. Rešitev temu hi bila potujoča knjižnica, ki bi jo organizirala matična knjižnica. v Lenartu. To je namreč edina, ki ne le da normalno vodi svoje delo, .temveč se celo iz leta v leto stalno spopolnjuje. Odkar je bila pred leti ustanovljena si je nabavila že 6.800 knjig (v desetih letih se je število knjig povečalo zaveč kot sedemkrat) in je predvideno, da bo že V prihodnjih treh letih knjižnica razpolagala z 10.000 knjigami.
( Iz tega primera pa se malo zamisli-i mo v naš emigrantski položaj. Kam naj bi postavili naše knjižnice: na stran onih vaških knjižnic, ki iz dneva v dan hirajo zaradi pomanjkanja denarja in razumevanja odgovornih oblasti, ali pa bi lahko kje našli kako, ki b:, kot lenarška matična knjižnica, stalno večala število izvodov, zajemala vedno večji krog bravcev in s tem pripomogla k narodnem ohranjevanju in izpopolnjevanju.
Knjižnice in knjige, pa naj si bo to po okrajnih domovih, ali pri centralnih ustanovah, nam morajo biti vedno ena prvih skrbi. Organiziranje čitalnic, ki bi povezovale tovrstno de-' kovnost je nujno. Bridko bi namreč opeharili sam" reko in skupnost, če bi še nar rej ob naših sejah, programih in proračunih imeli izobešen listek: „Za knuge ni denarja.“
„Tako jel Kadar Je človek bojazljivec, zmerom lahko dokaže, kako potrebna naravna in pametna je bojazljivost in da nazadnje niti bojazljivost ni! Samo da razkijie vse po vrsti in natanko, našteva na prstih ter govori a poudarkom T'
Ivan Cankar, Martin Kačur II, S.
itiflaaflitatflBfitiiiiiiiiiMfliliiatniiMiBiiiiaiiiBtMiaifafaiiiiinMtiiftnaMiiMirNivMiiMiaaMMVMs
Sožalnst pisma ob smrti dr. Mihe Kreka
ZVEZA DRUŠTEV SLOV. PROTIKOMUNISTIČNIH BORCEV TABOR Spoštovana gospa dr. Krekova!
Dovolite mi, da Vam v svojem imenu in v imenu organizacije Tabor izrekam iskreno in globoko sožalje ob smrti Vašega dragega soproga in velikega Slovenca.
Prepričam sem, da bo njegovo požrtvovalno delo, njegove žrtve in trpljenje nekoč obrodilo obilen sad.
Molili bomo za pokoj njegove blage duše in prosili bomo Vsemogočnega, da Vas tolaži v tej bridki uri in da nakloni vsem Slovencem spoznanje, da bodo pravilno doumeli delo in žrtve moža, ki je vse žrtvoval za dobrobit slovenskega naroda.
Z izrazi globokega spoštovanja
vdani
France Grum, l. r. tajnik ZDSPB - Tabor-a
JUGOSLOVANSKI SOKOL V AMERIKI Spoštovana gospa!
V času težke preizkušnje, pri odhodu v večnost Vašega soproga, pok. dr. Miha Kreka, Vam in sinu g. Alešu, sokolski delavci in borci izrekajo
prav iskreno sožalje.	...	.
Jugoslovanski Sokoli v svobodnem svetu se pridružujejo Vam in ostaUm žalujočim v počastitev spomina na vrlega pokojnika m narodnega vodnika in učitelja. Z vztrajnostjo in z dostojanstvom je vrh vokojnikdr^ Krek nosil skozi dolga leta težko breme odgovornosti m s svojin delom in vzorom navdihoval sorojake v najtežjih časih tujine in negotove bodočnosti, da vztrajajo na tej dolgi, težki poti.	.	„rominzi>
Zaslužnega narodnega voditelja bomo ohranili v častnem spominu.
Dušan R. Svetlič, t. č. tajnik J S v Ameriki
Šgb netenj & prnznovnnju
Kakor smo že pisali, so v Ljubljani praznovali 50-letnico dela ljubljanske univerze, ne pa ustanovitve. Na ta način pač hočejo zabrisati komunistično odsotnost pri prizadevanju slovenskega naroda in njegovih predstavnikov za ustanovitev slovenske univerze, raznih številkah „Dela“ je napisanih nekaj spominov na prva leta univerze; napisali so, da v analih o univerzah vsega sveta piše, da segajo začetki ljubljanske univerze v leto 1595. Potem so kratko popisali zgodovino zahtev Slovencev po univerzi. O ustanovitvi pa so po gradivu Miroslava Ravbarja v Delu 10. dec. 1969 napisali samo to: „Po razpadu avstroogrske države je bila ena izmeti prvih zahtev slovenskih izobražencev, da se u-stanovi popolna slovenska univerza. To se je formalno zgodilo 23. julija, ko je centralna vlada v Beogradu izdala zakon o univerzi v Ljubljani. .Konec avgusta so bili
Ivan J. Drčar,
za starešinstvo J S v Ameriki
50-letnice slov. univerze
imenovani prvi profesorji nove u-niverze. Prvi rektor je postal matematik Josip Plemelj.“
V slavnostnem govoru sedanjega rektorja univerze dr. Romana Modica tudi ni niti besede o osebah, ki so nujno zvezani z ustanovitvijo univerze, pac pa se je zelo na široko razgovoril o delu univerze po drugi svetovni vojni in izjavil,, da je vprašanje avtonomije u-spešno rešeno, zato tudi niso v ospredju borbe mnenj, kot marsikje drugje po svetu.
Odkrili so tudi pred poslopjem elektrotehniške fakultete spomenik Juriju Vegi, pred poslopjem pa Josipu Plemlju. 11. decembra so potem v zbornični dvorani promovirali 9 častnih doktorjev: sedem nekdanjih profesorjev in znanstvenikov: Brečka Brodarja, Milka Kosa, Alija Koširja, Feliksa Lobeta, Franceta 'Steleta in Aloisa Tavčarja. Ostala dva pa sta Tito in iLdvard Kardelj.
Iz življenja m dogajanja v Argentini
OBISK PREDSEDNIKA V ČILE
„E vlakom ndolsno, varno In poceni“
Tako prepričujejo televizijske reklame, večbarvni lepaki železniških podjetij.
In kako je v praksi? Primer: Strpam te s kolektivno pomočjo drugih potnikov v neogrevan živinski vagon, hi seveda nima klopi (da ne bi ušel iz vlaka,, sprevodnik s truščem zapre premična vrata; človek ima občutek, da je res žival). Če nimaš prtljage, se lahko nasloniš na steno vagona, ali se oprimeš na remije okenca, da ne bi padel, če pa imaš prtljago, sedi nanjo, v skrajnem primeru se lahko privežeš na kavlje. ki so pritrjeni na strop vagona.
To je izkušnja približno 100 potnikov od otrok do starčkov in onih, ki so se vračali na svoje domove po zdravljenju v Laškem. Vozili so se v živinskem vagonu avstrijske registracije 3 rednim jugoslovanskim popoldanskim vlakom 1. decembra na relaciji Maribor
__Ljubljana po zaključenem tridnevnam
vikendu, ali praznovanju državnega praznika.
minut po rojstvu, nimajo pa za zlo, če se isto izvrši kaj pred rojstvom? Ali ni otrok zmeraj otrok s pravico do življenja, ali rojen ali se ni še rodil?
To je naše gledanje in vemo, da nismo sami. Vemo, da je z nami tudi človeška vest.
Zato pa naj bi bilo res vsakemu človeku, vernemu ali nevernemu, življenje sveta in nedotakljiva vrednota, ki jo bo čuval povsod, zlasti še na cestah. da ne bodo po krivdi šoferjev krvave, in na porodniških klinikah, da se bodo tam nova življenja prižigala, ne pa zločinsko ugašala.
Bilo je zadnje dni lanskega leta, ko je s strani čilske vlade prišlo povabilo, da bi predsednik Argentine, gen. J. C. Ongania obiskal to sosednjo državo ob priliki otvoritve čilskega dela mednarodne ceste Valparaiso—Mendoza. Predsednik je povabil sprejel. Sprejel je tudi še naslednje, naj bi izrabil priložnost in ostal en dan na posvetu s čilskim predsednikom, krščanskim demokratom Edvardom Freiem.
Obisk se je pričel 8. januarja, ko je predsednik Ongania iz Mendoze, kjer je bil na ogledu po zadnji katastrofi, odletel v .Santiago. Od tam sta s Freiem odšla s helikopterjem v čilsko mesto Los Andes, kjer je bila otvoritev. Naslednji dan, 9. januarja, je bil določen za razgovore. Predsednika sta imela dva sestanka (dopoldne in popoldne), ki sta skupno trajala približno šest ur. V soboto desetega se je Ongania po 43 urah I bivanja v Čilu z letalom vrnil v Buenos | Aires.
Razgovori in njih tema
Nepričakovani in hitri obisk pa je imel tudi svoje ozadje. Z argentinske strani želi predsednik doseči cim večje mednarodno sodelovanje s sosednjimi državami in z njimi zboljšati medsebojne politične in trgovske odnose. S čilske strani pa se je precej šušljalo o bližajočih se predsedniških volitvah, na katerih krščanski demokrati zaenkrat nimajo dovolj izgleda za zmago. Predsednik Frei naj bi z obiskom Ongania dosegel propagandni efekt, obenem pa pridobil na ugledu v vojski, ki zadnje čase nekam nemirno dela račune.
Poleg teh zakulisnih dejstev pa je sestanek predsednikov imel velik pomen in bodo sadovi zaključkov vidni šele čez čas, ko se bo konkretno izpe-
ljalo vse veliko, kar se je v besedi sklenilo. Zlasti je bilo na teh razgovorili dosti debate o „integraciji“. Državi, ki imata '5.000 km skupne meje, naj bi se čimbolj povezali z gradnjo cest, železnic, prehodov skozi Ande, po žičnih in brezžičnih zvezah, z izkoriščanjem skupnih energetskih sistemov in gradnjo skupnih hidrocentral in podobno. Sklenilo se je tudi pospešiti kulturno izmenjavo med obema državama, enako kot tudi trgovske zveze. Oba predsednika sta tudi soglašala o tem, naj se ustvari skupna latinskoameriška komisija, ki naj bi urejala odnose do Skupnega evropskega trga. Na sestanku je bilo seveda tudi govora o mej ali, katerih Argentina ifl čile še sedaj nimata dokončno urejenih, a se je o tej temi izdala le bolj splošna izjava. Obenem pa je bilo dogovorjeno glede ureditve socialnih razmer čilskih delavcev, ki so v velikem številu zaposleni v Argentini, zlasti v Patagoniji.
■S tem obiskom, katerega je predsednik Frei imenoval kot „zgodovinski dogodek“, je bilo znova poudarjeno že zgodovinsko bratstvo med obema narodoma. Bil pa je tudi jasen dokaz, da so medsebojni dogovori najboljša pot za dosego skupnih ciljev. * v
POPRAVEK
V zadnji številki našega lista se jc v članek gospe Kraljeve „S pogum0®
v novo leto“ vrinila napaka. V drug1 koloni se drugi odstavek in sledeči gl»' se pravilno takole:
Premislhno! Kaj bomo dali naši® otrokom za popotnico v tako čudno bodočnost, ki se nam z naglico bliža? Kakšna je naloga matere?
Predvsem naj ostane mati! Mati o11 otroku, žena ob možu!“
Stran
iae
LJUBLJANA — V prostorih .Slovenske Matice je upravni odbor te ustanove proslavil 80-letnico dr. Franceta Koblarja. Govorniki na slavnosti so orisali Koblarja kot literarnega zgodovinarja, kot teatrologa in kritika, poudarili pa so tudi njegovo nesebično delo v ¡Slovenski Matici od leta 1937, od leta 1967 je Koblar tudi predsednik te ustanove.
LJUBLJANA — V „(Delu“ je ekonomist dr. France Čeme razmišljal 6. decembra o „Perspektivah našega gospodarjenja.“ Černe, ki o sebi sodi, da spada med ekonomiste, ki vidijo hibe in težave v gospodarjenju v pomanjkljivi količinski in kakovostni analizi in v odsotnosti konsistantno izdelanega gospodarskega in socialnega sistema, ki bi učinkovito deloval, je razdelil ekonomiste v 4 skupine. ¡Sam pripada navedeni četrti. ¡Prvo tvorijo politični ekonomisti, ki se dokaj doktrinarno, celo iluzorno lotevajo urejanja problemov z vidika nekega idealnega modela bla -govncga sistema brez izdelane gospodarske politike. Druga je skupina teo retičnih analitikov,, ki zahtevajo za potrebne gospodarsko politične ukrepe le ustrezno količinsko ekonpmetrične izračune, ki pa jih v glavnem ni. V tretji skupini so praktično gospodarski politiki, ki imaio vedno polno bisago podrobnih, konkretnih ukrepov, toda brez pravega sistemskega in teoretičnega ekonomskega periskopa. Vse svoje nadaljnje razmišljanje je Černe ob koncu strnil v dva stavka: Za leto 1970 so potrebne korenite spremembe tako v. sistemu kot v gospodarski politiki. Teh pa ne moremo izvesti, ker še ne vemo, katere korenite spremembe so pravšne, teme pravi, da je navidezno na strani zveznega izvršnega sveta, ki za leto 1970 ne predvideva nikakih radikalnih ukrepov, a odlaganje reševanja problemov še bolj zamotava položaj. Predvideva tudi, da bo 1970 še vedno gospo darska aktivnost precej visoka, vendar nižja ':ot na lani,, veliko pa je odvisno od turistične dejavnosti in pa od kmetijske letine.
ZIDANI MOST — Elektrificirano progo Zidani most—Dobova na sloven-sko-hrvaški meji so 12. decembra izročili prometu. Z elektrifikacijo proge se je vožnja iz Ljubljane do Dobove skrajšala za 50 minut; po novem voznem redu. ki bo stopil v veljavo maja, pa bo tudi po progi vozilo več vlakov.
LJUBLJANA — Gripa razsaja tudi v Sloveniji. ¡Sredi decembra pa še ni bilo točne statistike o bolnikih. Računali so, da je v Ljubljani nekaj tisoč bolnikov. Pravijo tudi, da bi bilo potrebno, da bi zdravniška služba bolj točno obveščala ob nastankih večjih epidemij o številu obolelih, da bi mogli vedeti za obseg epidemije doma in ne samo o obsegu v tujih državah.
LJUBLJANA — Harmonikar Avgust Stanko je praznoval 40-letnico dela v slovenskem radiu. Avgust Stanko je po veliki maturi študiral pravo in nato geodezijo na ljubljanski univer-
zi. medtem pa obiskoval nižjo glasbeno šolo, kjer je študiral violino, harmonijo in kontrapunkt, vse to je kmalu zamenjal za harmoniko.
PTUJ — Ker pride v Ptuj dnevno 120 avtobusov iz Ljubljane, Zagreba, Murske Sobote in Maribora, je bilo treba rešiti problem avtobusnega postajališča. To postajališče, ki je eno najlepših v Sloveniji, so postavili pred železniško postajo.
CELJE — V veliki dvorani pokrajinskega muzeja v Celji so odprli stalno arheološko razstavo. Nad 100 eksponatov opremljenih z izčrpnimi pojasnili prikazuje obdobje do naselitve Slovanov.
LJUBLJANA —• V .Sloveniji napravi na leto samomor do 500 oseb. Slovenija ima najvišji koeficient samomorov v Jugoslaviji: L. 1966 je bilo 25.8 samomorov na 100.000 prebivalcev, leta 1967 pa 31.5. Po teh številkah je samomorilni koeficient višji samo na Madžarskem, Finskem, v Avstriji in Češkoslovaški. Po številu samomorilcev starih- od 14 do 20 let pa je Slovenija celo na tretjem mestu. Ugotovili so, da so k samomorom najbolj nagnjeni ljudje, ki so mladost preživljali v razdrtih družinah. ¡Samomorilnih poskusov je osemkrat do desetkrat več. Pri samomorilnih poslcuših prednačijo ženske, sicer pa so uspeli samomori domena moških — na 100 samomorilk pride 362 samomorilccev.
Umrli so. Ljubljana: Angela Škarja roj. Semič, Anton Primožič, natakar v pok., Marija Melik roj. Šuštaršič, Ivana Popek, Ciril Vajte, upok., Rozalija Sever roj. Javornik (72), Jože Zupan,, lesni tehnik v pok., Edvard Westner, klep. mojster, Stanislav Čuček, b. trgovec, Leopold Lužar, Janko Češnovar. rač. v pok., Feliks Zalokar, Ivan Klančar, upok., Barbara Ruš roj. Končan, Malio .Šubic, publicist, Anton Pevec, p. inšp. v pok., Viktor Šober, b. trgovec (89). Ivanka Krašovec, Marija Kovič roj. Burnik. upok, (75), Jože Krnc, upok., Ivana Gabrovec roj. Podviz (93), Cecilija Pavlin, upok., Ana ¡Samobor roj. Lavrič, Emil Zavadlav, upok. (64), France Sever, čevljar v pok.., Kati Gregorc roj. Kristan, Amalija Stančič roj. Valentič, Frančiška Zavašnik roj. Mrak, Angela Zakrajšek roj. Prevec, Bogomila Rebec roj. Bole, Ana Drame roj. (Damianovič, strok. učit. v pok., Anton Šimnovec, kroj., Justina Gosak, upok., Franci Dre-nocev roj. Tkalec.
SLOVENCI V
BUENOS AIRES Osebne novice
Poroka. V soboto, 27. decembra sta se poročila v Slovenski kapeli Katica Lah in Janez Čeč. Za priče pri obredu so bili njuni starši. Poročal pa je dr. Alojzij Starc. Mladima zakoncema naše iskrene čestitke.
Novi absolventi
Pred kratkim so končali univerzitetne ^študije trije člani Slov. kat. akad. društva: na Salvadorju profesorica angleščine gdč. Terezika Marn, na državni univerzi pa socialna asistentka gdč. Bernarda Opeka in politično ekonomijo g. Andrej Troha. Vsem iskreno čestitamo in jim želimo mnogo uspeha pri bodočem delu.
CASTELAR
III.	pristavski dan, ki je bil v nedeljo, 11. januarja, je tudi letos izredno lepo uspel. Podrobnejše poročilo o njegovem poteku bomo prinesli v prihodnji številki.
CORDOBA
Osma počitniška kolonija slovenskih otrok je najlepše uspela. Z nje smo prejeli pismo uredništvu, ki ga tu objavljamo.
Spoštovano uredništvo Svobodne Slovenije!
Velika družba slovenskih otrok se zopet zabavna v cordobskih planinah. 80 nas je pa smo vsi veseli in zadovoljni. Vsa otroška grla prepevajo:
„V Cordobo smo prišli, tukaj smo 'rečni vsi; hribe že gledamo, glasno prepevamo.
Kadar nam, je toplo, v potok jo mahnemo.
Tam se zabavamo, kot rib’ce plavamo.
Po zelenih planinah, v toplem potoku in v prijetnem domu dr. Ilanželiča odmeva naša lepa slovenska pesem. Prisrčno Vas vsi pozdravljamo!
Vsakdo, ki je že prejel Zbornik SIo-bodne Slovenije za leto 1969 je priznal, da je ena najbogatejših knjig slovenske ideološke emigracije. Obsega 354 strani, ki predstavljajo najširši pregled vsega emigrantskega življenja po svetu, dogajanja v zamejstvu, pa tudi v domovini. Ste si ga že nabavili?
ARGENTINI
Objavljamo tudi pismo poslano odboru Zedinjene ¡Slovenije:
'Spoštovani odbor Zed. Slovenije!
V soboto, 27. decembra smo ob 1 uri pop. srečno dospeli v počitniški dom. Na postaji ¡San Esteban nas je pozdravil in prijazno sprejel neumorno delavni dr. Hanželič.
Za marsikaterega izmed nas je ta kraj prijetno presenečenje. Dom je kot mirni kotiček in srečni smo, da bomo prav tu preživeli vesele počitnice. Planine, ki smo jih po večini prvič videli, so napravile na nas očarljiv, nepozaben vtis. Tu se bomo navadili ceniti čuda božje narave. Prekrasni dnevi nam nudijo priliko, da delamo različne izlete Povsod odmeva naša lepa slovenska nesem. V čast in ponos nam je, da smo otroci slovenskih staršev. Potrudili se bomo, da se bo na naših počitnicah slišala samo slovenska pesem in materina beseda.
Za vso srečo, ki jo doživljamo, smo dolžni zahvalo ne samo staršem, marveč tudi Vam. ki z vso ljubeznijo organizirate vsakoletne počitnice.
Hvaležni Vam voščimo srečno novo leto in Vas lepo pozdravljamo!
8. otroška kolonija v Cordobi
Ivanka Makovec, Marta Klemenc, Ines Hvalica, Helena Likozar, Tonči Ve-I sel, Marjeta Slabe, Marta Koželnik, Etel Božič, Bernarda Durič. Irena Rup-nik, Ana Marinčič, Tončka Koželnik, Monika Hcrger, Saši Zupan, Mari Makovec, Lučka Makovec, Mirijam Keber, Marta Rupnik, Minka Urbanija, Majda Holozan, Martina Andrejak, Vera Brez-niiiar, ¡Nežka Durič, Andrej!:» Kele, Suzana Gregorc, Ani Jemec, Danica Zajc, Magda Klemenc, Marta Malovrh. Irena Leban, Barbara Gregorin, - Marija Novak. Irena ¡Potočar, Magda Beltram, Cecili ja Osterc, Ivanka Urbančič, Silva Novak, Ven Žnidar, Lojze Kočar, Hinko Kunc. Kočar Ivan. Ivan Smole, Martin Jere-tma, Karli Horlovič, Jože Potočar, Frido Klemenčič, Miha Aljančič, Milan Criscuoli, Joško Škrbec, Bani Vitrih, Aleksander Novak, Pavle Novak, Tonček Kovič, Janez Urbančič, Miha Vidmar, Jani Marinčič, Carlos Horger, Franci Novak, Janez Peternelj, Marko Breznikar, Pavel Rakovec, Igor Grohar, Lojze Durič, Janko šterbenc, Marko Kočar, Toni Japelj, Tomaž Kočar, Tinček Vidmar. Andrej -Stariha, Mihec Koželnik, Marko Grohar, Mihec Omahna, Stanko Kahne, Pavlo ¡Stražiščar, Tomaž Leban, Dinko Likozar, Ivan Beltram, Helena Jemec, Ivan Žagar.
Vsak teden ena
PODSMRTNI SEN Milena šoukal
Kadar trpljenje se pretaplja v zadnje milosti zagon, strmi v bledo luč na nebu in čaka, da udarci kril izginejo v zaton.
Takrat se mrtvi sen priplazi zgubljena misel v naročaj tišine, za srečanje, pripravljeno že na
začetku,
da se razširi z bolečino v toploto udov, trepetanje barv poplavljajoč z uničujočo silo še v zadnjih krčih slo življenja.
Dvojna smrt
Elizabeta Poznič, Celje; Frančiška Robič, Šmihel; Franc širok, Nova Gorica; Avguština Gyergyek roj. Grah, Vi-dopci; Marija Arlič roj. Koren, gostilničarka, Dobrna; Jože ¡Prešeren, Golnik; Peter Šušteršič, poštni usl„ Kranj; Hinko Muren, žel. v pok., Šentvid; Ivan Salamon, upok., Hrastnik; Martin Puklavec, Olmož; Andrej Gradišar, nab. ref. „Peko“, Retnje; Elizabeta šaupah, Vi-krče; Karel Loboda, zid. mojster, Novo Polje; Rok Motore, ključ, moj., Sevnica; Edgar Vončina, prof. v pok., Kranj;
Iz domovine je prišlo 9. januarja in to preko Avstralije žalostno sporočilo, da sta 6. ali 7. decembra v vasi Občine pri Trebnjem umrla g. Jože Be-čaj in njegova žena Frančiška roj. Mar-, kovic. Z njo se je pok. Bečaj poročil , po smrti svoje prve žene Katarine roj. j Sav. Oče g. Jože zapušča iz prvega za-| kona sina Viljema Bečaja, ki živi v Ar-! gentini in hčerko Marijo, ki živi v ! Sidneyu v Avstraliji. Iz drugega zakona pa zapušča sina Joškota in Francka — dvojčka v starosti 16 mesecev.
_G. Jože Bečaj je umrl na posledicah gripe, ki razsaja po vsej Evropi. Takoj po njegovi smrti je žena pohitela v Trebnje, da uredi vse potrebno za pogreb, naročila je venec in pohitela, da obvesti svojo sestro, ki živi v vasi Rodine in sosede. Ko pa se je vračala na svoj dom, jo je med potjo zadela kap, da je takoj umrla. Poročilo točno ne pove, kje^ se je to zgodilo. Ko so jo ljudj’e našli na poti mrtvo je niso spoznali. šele Lojze Gabriel iz vasi Rodi-
ne> vki ga je tudi ona obvestila o smrti moža jo je spoznal, ko je hitel kropit Jožeta Bečaja. Pokojnico so nato prepeljali na njen dom in položili na mrt-: vaški oder poleg moža. Vaščani so poskrbeli za dvojni pogreb in so oba s sv. mašo pokopali na pokopališče v Trebnjem. Mala otroka sta ostala brez očeta in matere in za enkrat skrbijo zanju sosedje.
Sin pokojnega Jožeta Bečaja, Viljem, ki živi v Claypolah v Argentini bi rad dobil svoja polbrata v Argentino in zanju skrbel. Zato naproša vse rojake, ki bodo potovali v domovino, da mu sporočijo ako bi bil kateri pripravljen pomagati mu tako. da bi na povratku na letališču v Ljubljani prevzel oba otroka in jih pripeljal v Buenos^ Aires. To veliko uslugo in trud je i Viljem^Bečaj pripravljen poplačati. Za-j čel je že potrebni postopek pri oblasteh za prihod obeh polbratov, ki sta ostala sama. Njegov naslov je sledeči: Viljem Bečaj, Cavour 866, Claypole, ¡Pcia. i Buenos Aires.
j Pred dvajsetimi leti j : v „Svobodni Sloveniji“ j
12.	januarja 1950. št. 2
: |
« Iz notranjega uvodnika „Nekaj za * stare in nove“	:
:	j
J „Pismo iz Gorice sporoča: ,Zdaj J £ je ¡Slovenija v Argentini. Tam ima- •
5 te centrum in srce.“	s
; •
'Ce stvar prav pogledamo, pride- •
; mo res do spoznanja, da je na nas f : Slovence v Argentini padla teža od- £ ! govornosti slovenske usode za bliž- « ! njo in daljno bodočnost.
£ Če se strnemo v delu vse tri svo- S 4 bodne skupine Slovencev: to je Pri- * • morska, ki more očuvati slovenske ! £ meje na zapadu. Amerika, ki naj fi- 5 ; bančno podpre skupno prizadevanje s £ in Argentina, ki združuje največ slo- £ J venskih kulturnih delavcev, potem [ ¡lahko upamo na uspeh...
£ Preje smo morali tukaj varovati £ £ dediščino Simona Gregorčiča. In i £ častno smo jo varovali. ¡Sedaj je \
£ prišla v našo oskrbo tudi Prešer- J £ nova, ¡Slomškova, Jegličeva, Mahni-s | čeva in Cankarjeva zapuščina. : Ali bomo apatični, brezbrižni v ;
£ tako veliki nalogi?...“
! :
DRUŠTVENI OGLASNIK
Knjižnica Zedinjene Slovenije ima
na razpolago sledeče nove knjige: Oliver Twist, Lukec in njegov škorec, Pikica in Tonček, Heidi, Delo, glasba in gore, Upor vojakov, Skrivnosti, San Michele in 2 dela Doktor živago.
Opozarjamo vse, ki so se prijavili za Kolonijo mladcev pri dr. Hanželiču, naj izročijo v pisarni Zedinjene ¡Slovenije vsoto, namenjeno za vožnjo. ¡Prav tako obveščamo mladenke, da je vpis za Kolonijo podaljšan do 20. tega meseca.
Seja učiteljskega sveta bo v soboto, 24. januarja, ob 15.30 v mali dvorani Slovenske hiše. Na dnevnem redu je tudi razgovor o programu za prihodnje šolsko leto. Razgovore bodo vodili: gdč. Mija Markež, g.. Franček Breznikar, gdč. Renata ¡Sušnik, ga. Vera Holosan, č. g. dr. Alojzij Starc in g. Franci Sušnik ¡Prosimo točno in zanesljivo udeležbo
Posmrtna spominska proslava za dr. M. Krekom'
v Mendozi
Globoko nas je pretresla vest. ki je tako nepričakovano usekala med nas: „Dr. Krek — umrl.“ Na skrivnem smo gojili iskrico upanja, da morda vendarle še — ni res, dokler ni prišlo potrdilo neizprosne ter krute resnice.
Odbor Društva Slovencev je sklical širšo sejo in povabil zastopnike vseh organizacij ter še druge osebnosti k žalni seji, na kateri so po kratkem predsednikovem nagovoru vsi navzoči počastili spomin pokojnika z molkom.
V	drugem delu seje pa je bil sestavljen načrt za izvedbo spominske proslave, ki se je vršila nato v nedeljo,
21.	decembra.
V	dnevnem časopisju so v nedeljo spominski članki sporočali usodni udarec, ki je zadel slovensko narodno skupino v Mendozi, in naznanjali spored spominskih prireditev. Povabilu k udeležbi so se odzvali tudi številni zastopniki bratskih slovanskih narodnosti: Hrvatov, Poljakov, Rusov, Slovakov in Ukrajincev.
Skupni sv, mašo smo imeli v nedeljo ob 7 v „naši kapeli“ pri ss. merce-darkah. Pred pričetkom so fantje v spremstvu deklet prinesli do oltarja argentinsko in slovensko zastavo z žalnim trakom. Med sv. daritvijo smo se pokojnika spomnili pri skupnih moli-
tvah vernikov. Sv. mašo so somaševali čč. gg. Jože Horn, žpk. Ivan Tomažič in Andrej Zarnik.
Po sv maši smo se zbrali v dvorani Slovenskega doma k spominski proslavi. Primerno sceno na odra je pripravil g. R. Hirschegger.
Za uvod se je ob pretresljivih glasbenih zvokih po zvočnikih oglasila recitacija prof ¡B. Bajuka iz prvega dela Župančičeve pesnitve Grobovi tudijo.
Nato je pevski zbor pod vodstvom rrof. B. Bajuka zapel Tomčev psalm 114 — Slišal sem glas iz nebes. Dušni pastir g J. Horn se je v kratkih besedah spomnil pokojnika.
Govor č. g. J Homa
Vredno se je spominjati dogodkov preteklosti in velikih mož!
Spominjamo se enega mnogih velikih mož, ki jih je majhni slovenski narod v svoji preteklosti imel.
Moža, ki je stal trdno kot na nepremagljivi skali slovenskega narodnega, verskega in demokratičnega prepričanja.
Moža, ki je znal v svojem vsakdanjem osebnem, družinskem, javnem in poklicnem delu medsebojno harmonično povezati zemeljsko minljivo in božje večno; moža, ki je svoje versko in politično prepričanje usmeril v skrb za dobro svojega naroda.
Moža, velikega po svojem poslanstvu, po delu in žrtvah, pa majhnega v iskanju samega sebe, časti in koristi...
Hotel je biti majhen, ubog in preprost zato, da bi lažje bil vsem na uslugo in v službi potrebnim.
Taki so veliki možje.
Tudi zanj veljajo besede, da je skušal biti vsem vse, prijatelj, svetovalec staršem in vzgojiteljem in vodnik.
Naši mladini je odpiral oči v neizkušeno življenje in ji je bil kakor duhovni vodja z nasveti za bodočnost.
Zanj dvigamo ta trenutek našo skupno prošnjo k Vsemogočnemu, za našega rajnega dr. Miho Kreka pa tudi za sveto Cerkev, za mir na svetu in za naše zveličanje.
Vsi navzoči smo skupno z njim opravili molitev za rajnega, nakar je zbor zapel „Usliši nas, Gospod“ (Jelen-Baiuk).
Sledila je recitacija g. R. Hirsch-eggerja: ¡S. Gregorčič: Umrl je mož.
Zatem je stopil na oder predsednik Društva Slovencev g. Luka Grintal in imel sledeči spominski govor.
Govor predsednika Društva Slovencev
Resnica je neizprosna!
A srce se še ne more sprijazniti z
njo.
Saj je pred letom dni še bil tu med nami; ves nasmejan je stopil iz letala. Vsakemu je vedel prijazno besedo.
■Sedel je tu med nami v dvorani. Stal je prav na temle odru in nam razkrival svoje misli ob dogajanjih v svetu. Nam obračal poglede v preteklost in kazal pravo pot v bodočnost. Odprl nam je svoje srce in zažarela je pred nami vsa njegova čista ljubezen do resnice, do naroda in do domovine.
In kot v dediščino nam je dal to svojo domovinsko ljubezen, ko nam je izročal v tistem trenutku blagoslovljeno slovensko zastavo z besedami: „Sprejmi to zastavo in nosi jo Slovencem v ponos in veselje in Bogu v čast in slavo!“
Da, nihče ni slutil, da je bila to dediščina, ki nam jo je izročal ob svojem zadnjem slovesu pred odhodom v večnost.“
'Nato je nadaljeval:
„Omahnil je sredi neutrudnega in neodjenljivega osebnega žrtvovanja in dela v borbi za resnico in za reševanje ter blagor našega naroda.
Mendoški Slovenci se y tem trenutku z vso spoštljivostjo in s krvavečim srcem pridružujemo vsem bratom in sestram doma in na tujem, ki dobro v srcih mislijo, zavedajoč se Slomškovih besed:
„Kdor ne časti svojih slavnih prednikov, ne zasluži biti njih vrli naslednik.“
Pokojni dr. Miha Krek je bil tudi
eden tistih velikih mož, o katerih Gregorčič poje:
„Kar mož nebesa so poslala, da večnih nas otmo grobov, vse mati kmetska je zibala, iz kmetskih so izšli domov.“
Zibka mu je stekla v Leskovci, tam pod mogočnim Blegašem v škofjeloških hribih.
In rodil se je v veliki čas, v najtežji čas zgodovine slovenskega naroda. Ko je slovenski narod preživljal najkrutejšo dobo rdeče revolucije, mu je božja Previdnost poslala izpod kmečkega krova škofa dr. Gregorija Rožmana. In poslala mu je dr. Miho Kreka.“
Tu je govornik kratko povzel dr. Krekovo javno življenje zlasti še najhujše čase med vojno. Nato pa dejal:
„Narodni odbor za Slovenijo, ki so ga i. 1944 pod okupacijo doma ustanovile vse tri tradicionalne stranke, je dr. Kreka v inozemstvu imenoval za svojega predsednika. V tej dobi, ko je reševal naše najhujše probleme, ki so dosegli svoj višek v vetrinjski tragediji, je pokojnik preživljal pač najtežje dneve svojega boja z nasprotniki svobodnega slovenstva.
Pokojnega dr. Kreka je odlikovala čista značajnost, izredna ljubezen do pravice in resnice in ponižna skromnost.
(Nad. na 4. str.)
ZA DOBRO VOLJO
Velikost
„Stric, včeraj sem pa videl zelo velikega osla. Tako velik je bil kot ti.“ „Ni mogoče! Tako velikih oslov kot sem jaz ni.“
OD DOMA
Od genija do norca"' je samo en korak, zato naši geniji iz previdnosti že petindvajset let stojijo na istem mestu.
OBVESTILA
Sobota, 17. januarja 1970:
V	Našem domu v San Justo Pomladanski večer ob Jadranskem morju.
Nedelja, 18. januarja 1970:
Izlet Družabne Pravde k Mariji večne pomoči v Quilmes; Avda. Calchaquí, km. 22,5. Ob 12 sv. maša, nato asado in kopanje.
Torek, 20. januarja 1970:
Sv. maša za dušni pokoj rajnega Tomaža Kralja in Božidarja Vivoda bo ob 19 v Slovenski kapeli.
Sreda, 21. januarja 1970:
V	Slovenski hiši ob 20,30 sestanek vaditeljev in vaditeljic telesne vzgoje.
Sobota, 24. januarja 1970:
V	Slovenski kapeli ob 20 maša za-dušnica za pok. ravnatelja Ivana Prijatelja. Vabi dijaštvo bivše begunske gimnazije v Servigliano vse gg. profesorje in dijake ljubljanskega učiteljišča ter «erviglianske ter senigallske gimnazije.
Nedelja, 25. januarja 1970:
V	Slovenskem domu v Carapachayu
predpustna zabava z orkestrom.
Nedelja, 1. februarja 1970:
Vsakoletna prireditev revije Duhovno življenje na Pristavi v Castelarju.
Nedelja, 8. februarja 1970:
V	Slovenskem domu v San Martinu
družabna prireditev.
I	JAVNI NOTAR
1 FRANCISCO M A UL j	CASCANTE
Escribano Público
; Cangallo 1642 Buenos Aires
Pta. baja, ofic. 2
T. E. 35-8827
■»««■aasaseBC
« • •	« •« MSI
i»r. FRANC KNAVS
ODVETNIK
Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital T. E. 35-2271
Sporoča,
da je pisarna zaradi počitnic zaprta meseca januarja in prične z rednim poslovanjem 2. februarja
j Počitniški dnevi
• _____________
i	na Pristavi
*
■
:
•	1. Za mladino do 15. leta: i vsako sredo od 9. do 19. ure.
a
a
a
•	2. Za dekleta od 15. leta dalje: ■ vsako sredo od 18. do 21. ure.
Slovenski dom v Sun Martinu
vabi vse rojake in rojakinja na
PUSTNO DRUŽABNO PRIREDITEV
ki bo na
pusta® nedeljo, S. februarja igra orkester Pauli
gssflCssaHSHiBSHsessiiSBSsassssscasBSSsksesRessssssceasecssaesHsseRsssssBSSsssssssa
FESTIVAL
v Slovenski hiši Sl. januarja 1970
Sporočamo vsem članom SLOVENSKE HRANILNICE z. z o. z., da je vse dni v tednu, razen ponedeljka, od 9. do 23. odprta „kinta“ SLOGA v ulici Del Cielito 297. Parque Leloir, Villa Udaondo. Vstop na „kinto“ je dovoljen samo članom zadruge in njihovim družinam s posebno izkaznico, katero dvignete v zadružni pisarni, Bmé. Mitre 97, Ramos Mejía, v uradnih urah, ob torkih, četrtkih in sobotah od 16 do20. Cena izkaznici je m$n. 190.—.
Vstopnina v času sezone:
od torka do petka m$n. 100.— za osebo, sobote, nedelje in prazniki m?n. 150.— za osebo. Družina z otroki do 18. leta m$n. 200.— oz. 300.— Sezonska vstopnica m$n. 2.000.— za posameznika in m$n. 4000.— za družino z otroki do 18. leta. Podrobnejše informacije v zadružni pisarni in pri odbornikih zadruge.
Upravni odbor
Vsem prijateljem in znancem sporočamo žalostno vest. da sta umrla v vasi Občine pri Trebnjem 6. ali 7. decembra 1969 naš oče in brat, gospod
Jože Bečaj
in njegova žena, gospa
Francka Bečaji roj. Markovič
Pokopali so ju na pokopališču v Trebnjem.
Priporočamo ju v molitev.
Viljem Bcčaj, sin
Buenos Aires (Claypole),	v jmenu otrok in vsega
Sidney, Trebnje.	sorodstva.
Vsem članom in prijatelje sporočamo, da se je dne 28. decembra 1969 po težki bolezni preselil v večnost naš zvesti član
g. Avgust Maček
K zadnjemu počitku smo ga spremili na pokopališče Villegas. Dragega rajnika priporočamo v molitev.
Odbor Našega doma
Db*. Teme žnžek
ADVOKAT
Uraduje od 17,30 do 19,30 ure.
Ponedeljek, sredo, petek.
Lavalle 2331, 59 p. Of. 10 T. E. 47-4852
ESL0YENIA UBRE
Editor responsable: Milos Stare Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina
UNIV. PROF.
DR. JUAN RLA2KNIK.
specialist za ortopedijo in travmatologijo
ordinira v torek, četrtek in soboto od 17 do 20
C. José E. Uriburu 285, Cap. Fed. Zahtevajte določitev ure na telefonu 49-5855
g m H -ali « 5	FRANQUEO PAGADO Concesión N’ 5775
	[ TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 996.221	
i Naročnina Svob. Slovenije za leto 1970: ¡za Argentino $ 2.900,— Pri pošiljanju : po pošti $ 3.000.—; ZDA in Kanada 13 USA dolarjev; za Evropo pa 16 USA dolarjev za pošiljanje z avionsk* pošto. — Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 9 USA dol '! alleres Gráficos Vilko S.R.L., Estado» Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
Slovenski dom — Carapachay PREDPUSTNA ZABAVA 25. januarja igra orkester „Planika“
Sporočamo vsem znancem in prijateljem, da nas je dne 6. januarja 1970, previden s svetimi zakramenti za vedno zapustil v 78. letu starosti naš dragi oče, tast in stari oče, gospod
Anton Juvanetč
K zadnjemu počitku smo ga položili dne 7. januarja 1970 na pokopališče Villegas, San Justo.
Zahvaljujemo se vsem rojakom in sosedom, ki so se prišli poslovit od rajnega; posebno zahvalo č. g. Janku Merniku za večkratno podelitev sv. zakramentov, za molitve ob krsti, za pogrebno sv. mašo in za molitve ob grobu.
Našega rajnega priporočamo vsem v blag spomin in molitev.
Sv. maša zadušnica bo v nedeljo, 18. januarja, ob 8 zjutraj v cerkvi v Don Bosco.
Žalujoči:
Sin: Milan z družino
Hčeri: Tončka in Mimi por. Milavec z družino Buenos Aires, Ljubljana, Rakek.
Za vedno se je poslovil od nas gospod
Avgust Maček
dolgoletni član upravnega odbora Slovenske hranilnice Sloga z. z o. z. Bil je naš iskren, požrtvovalen in zvest sodelavec.
Zaslužnega zadrugarja bomo ohranili v hvaležnem spominu.
Upravni odbor
KOMEMORACIJA V MENDOZI
(¡Nad. s 3. str.)
'Največja pa je bila poleg zvestobe Bogu, njegova zvestoba in ljubezen do svojega naroda.
To ljubezen je gojil z vso zvestobo v delu za trpeči narod doma, in prav-tako za brate in sestre v zdomstvu, v svobodnem demokratičnem svetu.“
Govornik se je nato spominjal zlasti naukov, ki nam jih je dr. Krek ob raznih prilikah dajal. Zlasti še njegovih vsakoletnih poslanic v naših Koledarjih Zbornikih.
„Če komu, potem dr. Kreku samemu veljajo besede, ki jih je spregovoril v Argentini ob 50-letnici našega narodnega osvobojenja, ko je dejal:
“V slovensko življenje sveti plamen neomajne ljubezni in neugnanega hrepenenja po svobodi za naš narod in domovino!”
To svojo ljubezen in to hrepenenje je na svoji lastni osebi dokazoval do zadnjega diha svojega plemenitega življenja.“
Končno je dejal:
„V srca nas vseh, nas starejših in našega mladega rodu pa naj bi se vtisnile dr. Krekove najlepše besede, ki nam jih je ob obisku v Argentini lani govoril kot svojo oporoko, kot oporoko predsednika Narodnega odbora za Slovenijo, kot oporoko načelnika Slovenske krščanske demokracije in oporoko skrbnega očeta nas vseh v zdomstvu:
„V slovenstvu smo bili rojeni.
čim smo prišli na svet, nas je vsa-
kega sprejela slovenska mati, slovenska družina, slovenska kultura.
Sprejmimo te darove naravnega reda in razvoja! Z ljubeznijo se jih oklenimo! Nekaj posebnega, našega so! Izkoristimo jih do podrobnosti v svoje dobro in v korist bližnjega, vseh bližnjih okoli nas!
Veseli in ponosni bodimo, da nosimo v sebi to posebnost! Slovenci skušajmo biti tu v Argentini najlepša skupina najboljših državljanov, najbolj plemenitih ljudi, najbolj pridnih in tistih, ki svoje sposobnosti znajo izbrusiti kot diamante, da svetijo v družbi med narodnostmi kot žarišče vseh lepot!
Dati novemu rodu slovensko narodno izobrazbo poleg argentinske: to je naloga, težka naloga družin v tujini.
Verjemite mi, da vem, kako težko je povsod v vseh deželah, kjer koli je kaj Slovenije v zdomstvu!
Verjemite mi pa tudi, da je ta naloga za duhovnim napotilom in verskim poukom najvažnejša, če nočete, da vam bodo otroci invalidi po značaju, pokve-čene osebnosti!
Pazi, da nikoli nikogar ne boš razočaral: ne Boga, ne svojih staršev, ne svojega rodu, ne Argentincev!“
Gospod dr. Miha Krek!
V tem slovesnem trenutku, ko se poslavljamo za vselej od Vas in ko Vas v duhu gledamo kakor lani ob tem času sredi med nami: Vam dvigamo roke v prisego, da sprejmemo nase to Vašo sveto oporoko in ji hočemo ostati zvesti do groba!
Prosite za nas! In Bog nam pomagaj !
Za društvenim predsednikom so se k spominski besedi oglasili nekateri zastopniki navzočih drugih narodnosti.
V imenu Ukrajincev je spregovoril g. dr. Bazilij Zotta:
Spominske besede ukraj. zastopnikih
Kadar želimo dati izraza globokim Čustvom, iščemo primernih besed, da bi povedali to. kar nam polni srce.
'Na žalost vkljub vsej dobri volji ne moremo najti izbranih besed, s katerimi je obdarjen dober govornik. Želimo se le omejiti na izraze globokega sožalja, ki ga je v naši ukrajinski skupini povzročila smrt tega velikega moža, dr. Mihe Kreka; moža, ki je znal premagati vse nevarnosti in se izogniti vsem oviram, da je službi domovine posvetil svoje mišljenje in vso svojo krepko voljo. Pri tem pa ni iskal nobenega drugega plačila kot edinole tiho zavest, da je zadostil glasu vesti in klicu srca. .Spomin njegovega imena bo vedno spremljala ljubezen, spoštovanje in občudovanje; lastnosti, ki jih je pokojni gojil v besedi in dokazoval z dejanji. Večna mu slava!
Pripomniti moramo, da je bil od U-krajincev navzoč tudi velik prijatelj Slovencev, župnik iz ukrajinske naselbine v Bowenu, dr. Bazilij Wynyczuk.
Nato je govoril zastopnik Slovakev g. Ivan šmalik:
Besede slovaškega zastopnika
Slovaki se pridružujemo bratskemu slovenskemu narodu v njegovi bolesti ob izgubi njegovega neutrudljivega borca.
Globoko smo prepričani, da bo njegov borbeni in demokratični duh živel za vedno in želimo, da bi žrtve, ki jih je bilo polno njegovo življenje, vžgale plamen domovinske ljubezni v dušah, ki še tavajo v mlačnosti, in da bi božja previdnost izpolnila nastalo vrzel v vrsti borcev za svobodo in dostojanstvo slovenskega naroda s tisoči zavednih rodoljubov. Slava jeko pamiatke!
Svoje sožalje je v imenu Poljakov izrekel predsednik slovaške skupine v Mendozi, g. Stanislav Knap. In končno se je z osebnimi spomini rajnega spomnil g. inž. Jože Germ:
Besede inž. J. Germa
Dragi rojaki!
Kadar dobimo takšno žalostno vest, kot je bilo sporočilo o nenadni smrti dr. Mihe Kreka, se v naših mislih obudijo spomini na pokojnikovo življenje in delo. Njegovo delo pred vojno v domovini, med vojno v tujini in pozneje v izgnanstvu, nam priča o veličini njegove osebnosti; saj se je 'T najtežjih trenutkih pokazal kot velik mož.
Dr. Miho Kreka sem osebno spoznal meseca junija leta 1944 v Napolju, kjer je bil zastopnik Jugoslavije v zavezniški komisiji za Italijo, preden se je ta preselila v Rim.
„Kaj nam boste novega povedali/, je bil njegov pozdrav. Seveda je bilo veliko stvari, ki jih je želel izvedeti po tolikih letih odsotnosti, četudi je bi! v glavnih zadevah poučen, je vendar izrazil mnogo vprašanj o stvareh, ki so ga globoko vznemirjale. Govoril nam je z optimizmom o splošnem položaju, vendar ni skrival svoje zaskrbljenosti za usodo Jugoslavije in posebno še naše ožje domovine — 'Slovenije.
Po njegovi preselitvi v Rim, kjer je ostal tudi po svoji odstavitvi kot član zavezniške komisije za Italijo, sem imel priliko govoriti z njim. Vedno sem našel v njem dobrega in poštenega moža, ki se je zanimal za svojega bližnjega, njegove stiske in nadloge, za kar so ura žalostne razmere po koncu vojne nudile več kot dovolj prilike.
Ohranimo pokojnika v blagem spominu!
Sledila je recitacija g. S. Grebenca: ollomek iz črne maše — Gloria Tibi — Tebi v slavo.
Zbor je zapel nato Gallusovo Glejte, kako umira pravični.
Pretresla nas je vroča molitev iz črne maše: Oče naš — reši nas hudega, v recitaciji g. Jožka šmona. In ob spominu na velikega pokojnika, ki je vse svoje življenje posvetil iz svojega globokega verskega prepričanja narodu in domovini, je vsem segla globoko v srce kot resnično doživeta Pregljeva: Bog in Slovenija, ki jo je zbor zapel v Ocvirkovi priredbi in je z njo zaključil žalno slovesnost.