Slavnosten šopek
svetemu očetu, zlatomašniku v Rimu.
veti oče, naš sedanji papež Pij X, so bili v mašnika posvečeni 18. septembra 1858 in so takoj drugi dan prvikrat opravili presveto darilev — novo mašo. Letos so torej obhajali 1Q. septembra svojo zlato mašo; a slavnostni spomin tega preveselega dne— petdesetletnice sejepreložil na mesec novcmber. Ves katoliški svet se veseli s pre-Ijubim zlatomašnikom. Seveda ne sme in ne more biti drugače, kot da se veselega srca temu občnemu slavlju pridržujemo tudi mi — slovenska mladina in njeni vzgojitelji.
O takem godovanju je najbolj naravno, da se razgovarjamo o tem, kaj je bilo najlepšega v življe-nju velečastnega   zlatomašnika.   Zdi se   mi  pa,   da se
sveti oče sami še najrajši in posebno veselega srca v teh slavnostnih dneh spominjajo svojih detinskih, mla-dostnih let. Zato se tudi mi posebej pomudimo pri tej dobi.
»Kar v pomladi, to v jeseni — kakor v mladosti, tako v starosti." To življenjsko pravilo^ se posebno jasno kaže pri svetem očetu, Piju X. Ze v otroških letih se je kazalo, da bo Ijubeznivi deček kdaj še kaj posebnega na svetu. Njegovo dušno stanje je bilo ču-dovito lepo ubrano žc v otroški dobi. Bil je zelo nadarjen; a poieg tega tudi jako priden, nadarjenost brez pridnosti namreč ne more doseči kaj posebnega, je kakor mrtev kapital, ki ne donaša nobenega do-bička. — Toda pravo ceno daje nadarjenosti in pridnosti še le temeljita pobožnost. In ta trojna vrlina: nadarjenost in pridnost ter angelsko goreča pobožnost je vir ali podlaga vsemu tako uspešnemu delovanju in slavnemu napredovanju sedanjega papeža. Olava in srce na pravem kraju — že v zorni mlado-sti — le to omogoči trajne uspehe, srečo častno m večno.
Papež Pij X. so bili rojeni 2. junija 1835. v Ričzi, precej veliki vasi v lepi zgornji Italiji, ki je bila do 1. 1866. na avstrijskem ozemlju. Krščeni so bili na ime Jožef Melhijor. Oče lvaninmati Marjeta sta bila skromna, a jako delavna in pobožna ter zelo skrbna za svoje otroke. Ivan je bil občinski sluga z majhno plačo, Marjeta pa je bila izurjena v šivanju in je krepko podpirala moža pri oskrbi osmero otrok. Večkrat je bilo precej trdo za živež, ker sta imela le hišico in dve njivici. Tudi otroci so morali pridno pomagati pri delu.
Ko je začel Jožek ali Pepi, kakor so ga navadno imenovali, hoditi v domačo vaško šolo, sta kmalu opa-zila učitelj in katehet njegovo nenavadno nadarjenost, in prikupil se jima je takoj po svoji preprosti nedolž-nosti. Posebno je bil Jožko vesel in ponosen, da je smel streči pri sveti maši; pa kako lepo in vzpod-budno je izvrševal to angelsko opravilo! Da sejepri
     162
tako dobrem učenčku posebno dobro obnesel naj-srečnejši dan v otroškem življenju, dan prvega sv. obhajila — 5. aprila 1847, je pač samoobsebi umevno; zlasti pa lahko tako sklepamo iz tega, ker je ves čas svojega dolgega življenja posebno goreč častilec presv. rešnjega Telesa, in še zdaj kot papež s posebno vnemo priporočajo pogostno sveto obhajilo. Pa kdor goreče ljubi Jezusa, ne more biti mrzlega srca do njegove nebeške Matere. To se je izkazalo tudi pri dečku Jo-sipu Sarto. Prav zgodaj je tudi v njegovem srcu za-žarela detinska Ijubezen do Matere božje. V bližini rojstvene vasi je Marijina cerkev (Madonna della Cen-drole). Mnogokrat je z bogoljubnimi starši pa tudi sam obiskal to Marijino svetišče ter nebeški Kraljici zaupno izročal in priporočal svoje otroške želje in potrebe. Tudi pozneje, kolikokratje prišel domov kot dijak, kaplan, župnik, škof, kardinal, je rad pbiskoval to tako priljubljeno mu Marijino cerkvico. Še potlej, ko je bil izvoljen za papeža, je naročal domov, naj se ga spominjajo v tem Marijinem svetišču in ga pri-poročajo nebeški Kraljici.
Iz takih in enakih okoliščin je domači gospod župnik Fusarini kmalu spoznal pri njem zanesljiva znamenja mašniškega poklica in je izprevidel, da bi bilo pač škoda zanj, ko bi mora! ostati preprost kmet ali občinski sluga. Zato ga je začel posebej pouče-vati in pripravljati za latinske šole. V kratkem in prav povoljno sta dovršiia to pripravo, ker je že v no-vembru 1846 napravil vzprejemni izpit za prvo šolo v bllžnjem mestu Kastelfranko.
Štiri leta je obiskoval to gimnazijo. Lepa leta, srečna doba! Le pot mu je delala dokaj preglavice. Dvakrat na dan premeriti 7 km dolgo pot, in to v vsakem vremenu, naj sije solnce ali lije dež, bodisi blatno ali ledeno in snežno, to ni bila malenkost za neodraslega dečka ! Povrh tega pa še v borni obleki in ob pičli hrani! Da bi staršem kaj prištedil, se je zunaj vasi sezul in pcš korakal, če ni bilo le preslabo vreme; za priboljšek pa si je vtaknil v žepe nekoliko kruha ali polente. Pa kaj mu je bilo mar vse drugo, da je le  mogel v šoli  napredovati  po svojih   željah.
   163
Bil je vedno med vsemi prvi, Ijubljenec učiteljev in součencev. Neki součenec, grof Quirini. piše o njem: „Bil je ubožno oblečen in včasih se mu je videl kos kruha iz žepa, ki ga je bil s sabo vzel za kosilo. — Kako dober je pač bil! Vsem je bil ljub, bil je vesel,
jasnega lica in neizrečno priden. V Šoli je bil vedna prvi in najboljši med součenci." — Ko je začel tudi še bratec Angelo (Andželo) hoditi v isto šolo, jima je oče preskrbel voziček in oslička, da sta se vozila v šolo. Koliko  veselja jima je  napravil s tem,   si lahko
     164
mislite. Kočiral je sevcda »starejši", Pepi, ki si pač ni dal kratiti te imenitne pravice; ponosno je sfal na vo-zičku in priganjal sivčka k hitrejši vožnji.
Tako si je Josip Sarto že v prvih letih pridobil splošno spoštovanje, ter to, kar imenujemo »kredif, ki je pač neprecenljive vrednosti v življenju. Saj prav to mu ;e omogočilo, da je mogel nadaljevati svoje študije še v višji gimnaziji. Kot najpridnejši prosilec je dobil v škoiijskem seminišču v Padovi brezplačno tnesto, katero je imel pravico oddali beneški patriarh Jakob Moniko, ki je bil tudi iz Ričze doma. V istem škoiovskem zavodu so bile tudi bogoslovske šole; gimnazijci so imeli posebno obleko, ki se je le malo ločila od duhovniške. Tudi tukaj je bil naš Pepi jako zadovoljen in srečen, ter zopet prvi odličnjak po uče-nju in vedenju.
Toda zadela ga je vclika nesreča in malo je manjkalo, da ni moral popustiti poti do zaželjenega namena, kateremu je bil že tako blizu. Dragi oče mu zboli in umrje 4 maja 1852. Sorodniki so prigovar-jali, naj bi zdaj najstarejši sin Pepi popustil šolein se vrnil na očetov dom, da bi skrbel za zapuščene otročiče; prevzel naj bi po očetu službo občinskega sluge. Pa kaj takega ni moglo pripustiti materino srce, kisininič bolj želelo, kot da bi kdaj videla svojega sina pred oltarjem v mašniški službi. Kako bi mogla tako prid-nemu otroku prestriči pot do tega vzvišenega stanu ? Odloči se junaška mati, da s pomočjo mlajšega šest-najstletnega sina in s pridnim delom bo že kako oskrbovala družinico. To se ji je posrečilo vrlo dobro; saj so bili skromni in ne razvajeni.
Še šest let je trajalo učenje. Blagi Josip je bil vedno enako marljiv in vzgleden. Dasi tolikrat odliko-van in pohvaljen, se ni kar nič prevzel; ohranil si je ves čas detinsko pohlevno, blagohotno, zadovoljno in veselo srce.
Sicer je dovršil bogoslovske šole v Padovi, ven-dar ga je v mašnika posvetil domači škof in sicervKa-steliranko, kamor je prišla, ker ni bilo daleč, tudi mati Marjeta s svojimi otroci. Oj, kako je v radosti pla-valo njeno srce, ko je videla, kako višji pastir podeli
     165
njenemu sinu mašniško oblast, ono oblast, katere celo angeli niso deležni, in ko ga je drugi dan videla oprav-ljati najsvetejšo daritev in je iz njegovih rok prejcla sv. obhajilo. Kako lahko je zdaj pozabila vse težave, ki jih je prestala radi uboštva in napornega truda!
Tako srečen je bil prvi del življenja Josipa Sarto ; še srečnejši je drugi. Vreden je bil ta izvoljenec Božji, da so ga povikševali od Časti do časti. Nekaj nena-vadnega je, da ima fu posebno ulogo šfevilka devef-Sveti oče Pij X. so bili 9 let kaplan, 9 let župnik, v nadaljnih 9 1 etih korar, vodja v seminišču, ravna-telj v škofijski pisarni in generalvikar, potlej so bili 9 let škof v Mantovi in 9 let patriarh v Benetkah. Želimo in prosimo, da bi jih ljubi Bog na najvišjem mestu, v papeški časti, ohranil pa veliko več nego 9 let!