SHISrVENt Občni zbor Prosvetne zveze v Mariboru — polovična vožnja! Udeleženci občnega zbora Prosvetne zveze v Mariboru naj kupijo na odhodni železniški postaji celo vozno karto do Maribora ter obrazec »K 13«, vozne karte pri dohodu ne smejo oddati, ker bo veljala za brezplačni povratek, ko dobijo na obrazec »K 13« potrdilo Prosvetne zveze, da iso se obdnega zbora res udeležili. Polovična vožnja velja za vse vlake razen ekspresnih. — Odbor Prosvetne zveze v Mariboru. * Katoliško prosvetno društvo prl Sv. Ani v Sl. goricah ponovi na Martinovo nedeljo 14. novembra popoldne po večernicah v Katoliškem prosvetnem domu krasno zgodovinsko igro »Turški križ«. Prijatelji poštene zabave od blizu in daleč vljudno vabljeni! Sv. Benedikt v Slov. goricah. Po krajšem preSledku so igralci našega prosvetnega društva zopet pokazali, kaj zmorejo na odru. V nedeljo, dne 31. oktobra so nas povedli z igro »Grobovi« v posebno razpoloženje jeseni, časa okoli Vaeh svetnikov in Vernih duš. Jesen je čas nasprotij v naravi. Priroda sicer umira, a zdi se, da je ravno v tem svojem umiranju najlepša, ko se ob svoji smrti odene v vso pestrost jesenskih barv. Tudi v igri »Grobovi« umira mlada mati, gospodinja pri hiši, njena smrt je sicer tragična, a ima nekaj lepega na sebi — ona umira kot po- roštvo, da se bo krivica, ki se drži hiše že desetletja, popravila. šele preko njenega groba si podajo roke in pride do sprave. Dvoje nam igra predoči: Premoženje, posebno krivično, ne prinese sreče, ampak resna, ne slepa, izbira življenjskega druga, in drugo misel, krivica, ki se drži hiše, mora biti popravljena. Predstava te resne igre je pokazala, da imajo naši ljudje smisel za te vrste iger. Poljčane. V nedeljo 14. novembra ob pol štirih priredi Prosvetno društvo lepo veseloigro: »Kdor se poslednji smeje.« Za Martinovo nedeljo, ki je dan veselja kljub težkim časom, bo to primerno razvedrilo. Igra, ki v naši bližini še ni bila igrana, je polna dobrih šal in veselega smeha. Prijatelje dobrc zabave — domačine in sosede — vabimo! Sv. Barbara pri Mariboru. Na dan Vseh svetnikov opoldne so tužno zapeli zvonovi ter naznanili, da je umrl Tomaž Dvoršak, posestnik v žikarcah. Bil je mož poštenjak, kakršnih je dandanes malo, ter izredno milega in dobrega srca. V njegovo hišo so zahajale le dobre knjige in časopisi, med katerimi je vsa leta zavzemal prvo mesto »Slov. gospodar«. Ko so bile še male občine, je bil osem let občinski odbornik in svetovalec. Bil je tudi od početka č!an Apostolstva mož ter je z lepim zgledom pristopal vsako prvo nedeljo k mizi Gospodovi. Velika množica ga je spremljala k zadnjemu počitku in nobeno oko ni bilo suho, ko se je preč. g. župnik ob odprteir. grobu poslovil od niega. Na sedmini se je nabralo za novo bogoslovje 113 din. Mir in pokoj njegovi duši, njegovim domačim pa naše sožalje! Velika Nedelja. V sredo 3. novembra so na tukajšnjem pokopališču položili k večnemu počitku nadvse zaslužnega moža, od vseh spoštova- nega Matija Kocipra iz Stanovna, da se je za vedno ustavil pri Veliki Nedelji, kamor je hodil nedeljo za nedeljo, v vsakem vremenu in času poldrugo uio daleč častit svojega Boga. Njegovo življenje je bilo skozi 58 let ena sama težka križeva pot slovenskega moža od rojstva do smrti, da ga je kremenila in klesala njegov značaj, da je bil v svoji nedopovedijivi dobroti in plemenitosti velik mož. — že leta 1916 ga je za tostransko življenje zapustila žena v skrbi za otroke, ki jih je oskrboval z mučeniško marljivestjo in jim dajal rasti s svojo ljubeznijo, da je danes sin Petcr šolski upravitelj pri Svetinjah, Vanček pa občinski tajnik svetinjske občine in vsem lebdi pred očmi spomin na ranjkega ateka, da hodijo po njegovi poti, ki je bila pot zavednega slovenskega moža tudi takrat, ko so bile preizkušnje najtežje. — Ranjki je bil ustanovni č!an velikonedeljske posojilnice in hranilnice in njen odbornik od ustanovitve 1909, dolgoletni župan bivš^ občine Runeč, nato podpredsednik in predsednik združene občine Svetinje, po volitvah pa odbornik iste občine. Njegovo delovanje za blagor občine bo ostalo za vse čase neizbrisno zapisano v zgodovino ormoškega okraja, šola na Runču pa mu ostane za vselej velika dolžnica kot predsedniku krajevnega Solskega odbora, saj jo je uredil in popravil tako, da ustreza vsem potrebam in zahtevam. Huda pljučnica je neusmiljeno v nekaj dneh vse končala. — Pogreb ie vodil ob asistenci gg. dekana Fr. Bratušeka, Eiatomašnika J. Krajnca, križniškega upravitelja St. Lekšana in brata fr. Mohorja brat dr. Janez Ev. Kociper, profesor iz Maribora. Poleg potrtih sorodnikov so spremljali krsto dragega pokojnika najmanjši njegovi dolžnikl, šolski otroci iz Runča z učiteljskim zborom, občinski odbor občine Svetinje z županom Pučkom na čelu, odbor velikonedeljske pcsojilnice in hranilnice ter neštevilno občinstvo, ki mu je vsemu bil velik dobrotnik. Na grobu je v tožni besedi risal njegove zasluge in utrjeval njegov spomin šolski upravitelj iz Runča, g^. Rado Bitenc. Za pokojnikom ne žaluje samo številno sorodstvo, ampak nešteto otrok, ki jih je vzredil v svoji biši in jim bil najboljši varuh in oče, vsi oni brezdomci, ki so našli v Kociprovi hiši toplo domačijo, vsi berači in vsi oni, ki so potrebovali v kateremkoli pogledu njegove pomoči, ki jo je nudil vsakomur brez razlike. Njegov spomin ostane, Bog- pa mu bodi za njegovo dobroto in plemenitost plačnik mesto nas vseh, ki mu ne bomo mogli povrniti nikoli, razen da prosimo Tvoje dobrote za njega!