POLEMIKA
ZGODOVINSKA RESNICA ALI LEGENDA?
V  tretji številki letošnje Sodobnosti (str. 27" do 281) je objavil dr. Dušan Kermavner med odlomki iz svojih zajetnih opomb k Prijateljevi Slovenski kuUurnopolitični in sloDstoeni zgodovini 1848—/895 tudi krajši sestavek polemične narave z naslovom Pozabljeni liberalni naskok na Slovensko matico leta 1886.
Ne nameravam odgovarjati na nekatera apostrofiranja v njem, ki zadevajo mojo razpravo Sto let kulturnega poslanstva in študijo o Franu I.evcu, marveč se želim omejiti izključno na osrednjo vsebino tega sestavka.
V  njem nam Kermavner kot nekakšno senzacijo sporoča rezultate dopolnilnih volitev v odbor Slovenske matice leta 1886. Pri teh volitvah se namreč »bojeviti« liberalci niso držali dogovora o ^sporazumnih« kandidatih, marveč so volili in izvolili sedem svojih ljudi v odbor in tako naj bi bili v vodstvu Matice močno okrepili liberalno politično orientacijo. Hkrati nas avtor prepričuje o tem, da so bili pozitivni rezultati volitev takoj vidni v delu Matičnega odbora.
Kako je Kermavner opisal, kako je razložil ta, zanj tako pomembni dogodek v razvoju Slovenske matice, ki pa mu konec koncev rabi zgolj za sredstvo, za dokaz, kako napačna naj bi bila Prijateljeva teza, po kateri naj bi klerikalna frakcija pod okriljem »sloge in miru« v osemdesetih letih neprestano krepila svoj položaj v slovenskem družbenopolitičnem življenju na račun našega »kriptoliberalizma«?
Ko Kermavner dokazuje drugačno, »brž zboljšano« delo odbora, v katerega so bili izvoljeni tudi »nesporazumni«  kandidati iz vrst  »bojevitih«  liberalcev,
536
se opira na Levčevo oceno Matične dejavnosti v letih 1886/87 (Ljubljanski zvon 1887, 767). Kot dokazno gradivo ima ta sodba seveda manj teže in prepričljivosti, kot bi jo imela, denimo, Kermavnerjeva analiza dela Slovenske matice v tem času, ki je, žal, izostala. Ne glede na to pa je Levčeva sodba lahko kljub vsemu pravilna, in ker ji polemik že daje takšno pozornost in veljavo, je prav, če si jo ogledamo od blizu.
Predvsem moramo vedeti, kolikor si hočemo ustvariti o njej pravo mnenje, to, da je bil Leveč od leta 1882 dalje član odbora Slovenske matice, drugi podpredsednik društva ter član njegovega knjižnega odseka in da je v tem smislu tudi pisal o delu Matice, se pravi, pisal je kritično dobronamerno, konstruktivno, spodbudno. Kljub mnogim pomanjkljivostim in slabostim v upravnem poslovanju društva, ki jih ni prikrival, je navadno apeliral na čustvo, obračal se je na »družabnike in sploh vse rodoljube, katerim je v resnici na srci razvoj in napredek Matice naše« (Ljubljanski zvon 1883, 345). Ugodno in z očitno naklonjenostjo je ocenjeval Matične publikacije, včasih celo s premalo občutka za mero. V načelu je branil temeljni koncept Matice proti tistim, ki so jo želeli spremeniti in napraviti za »znanstveno akademijo« (Ljubljanski zvon 1883, 809). Tudi za personalne spremembe v društvu ni bil preveč navdušen: to se je pokazalo tedaj, ko so razpisali mesto tajnika. Leveč je upravičeno branil in hvalil dotedanjega tajnika Evgena Laha (Ljubljanski zvon 1885, 186). Odločno je nastopil proti dolgoveznemu, neplodnemu, nedobronamernemu besedovanju na občnih zborih. Tako govoričenje na občnem zboru 8. aprila 1885 je obsodil npr. z naslednjimi besedami: »Gospoda, ako vam je res kaj ležeče na Matici in njenem razcvitu, pustite take otročarije, nedostojne resnih mož!« (Ljubljanski zvon 1885, 317). Še in še bi lahko navajali take in podobne njegove ocene, vendar naj zadostujejo citirani primeri. Iz njih je že kolikor toliko razviden stil Levčevih informacij o Matici, tenor njegove dobrohotne kritike in neprikrite hvale.
Leta 1885, torej neposredno pred domnevno »pozabljenim naskokom« liberalcev na Slovensko matico, je Leveč zapisal v Ljubljanskem zvonu takole oceno društvenega dela za minulo leto: »Konečno izrekamo hvalo odboru, da je o pravem času t. j. do konca leta zvršil društvene knjige ter vsaj v tem oziru uvedel red, katerega smo pri Matici že dolgo pogrešali.« (str. 53). Naravno stopnjevanje te hvale pomeni Levčeva pozitivna sodba o knjižnem programu Matice za leto 1886: »Lani 118851 so bile knjige preučene, preznanstvene. Letos je odbor poskrbel tudi za leposlovje in zabavo, ustregel pa je poleg tega tudi tistim društvenikom, ki si žele kaj znanstveno-poučnega berila. In ta srednji pot, mislimo, da najbolje ugaja ,Matici' v njeni sedanji sestavi«. (Ljubljanski zvon 1886, 763). Itd.
Zakaj navajamo ta poročila? Predvsem zato, da bi se bralec poučil o tem, da je Leveč pritrdilno pisal o Matici tudi že pred letom 1887, medtem ko to iz Kermavnerjevega nepopolnega, enostransko napisanega sestavka ni razvidno. In če zdaj primerjamo navedene Levčeve vrstice z njegovo oceno Matice v prihodnjem letu, če presojamo torej dogodke v njej po kroniki Ljubljanskega zvona, kar dela tudi Kermavner, lahko vidimo, da se medtem v naši osrednji kulturni ustanovi ni moglo zgoditi nič hudo pretresljivega. Pohvalno referiranje o knjigah za leto 1887 je namreč Leveč zaključil z naslednjim odstavkom, na katerega se predvsem opira polemik, ko nas prepričuje o uspešnosti in pomembnosti »nenadnega napada« na Slovensko matico:  »Pri knjigah, imetji in
537
številu članov — povsod se nam letos kaže mal, a vendar lep napredek, in kar nas najbolj veseli, in kar nam je porok vedno lepšega razvoja tega prvega narodnega zavoda našega, v društvu samem in zunaj društva vlada izboren red in blagodejna zloga poleg vztrajnega delovanja. Za vse to gre največja zasluga taktnemu postopanju društvenega predsednika, g. profesorja Jožefa Mama, in neumorni pridnosti in spretnosti društvenega tajnika g. Evgena Laha.< (Ljubljanski zvon 1887, 767).
V navedenem odlomku zbujata pozornost zlasti dve formulaciji, ki ju ne smemo prezreti, če hočemo prav razumeti osnovno trditev. Najprej je tukaj zelo pozitivna, hkrati pa trezna in ne čisto brez nekega pridržka zapisana sodba o »malem, a vendar lepem napredku« društva v preteklem obdobju, nato pa je omenjena perspektiva razvoja, ki se Levcu odkriva v dejstvu, da »v društvu samem in zunaj društva vlada izboren red in blagodejna zloga poleg vstrajnega delovanja«. Nikjer ni torej nič rečenega niti nakazanega o reformah, celo ne o poskusih kake reforme, ki naj bi prizadeli »izboren red« v Matici; to bi pričakovali, če bi šlo pri novi sestavi odbora resnično za »prelomni« dogodek v razvoju Matice, o čemer nas prepričuje Kermavner. Obratno. V poročilu je poudarek na »blagodejni zlogi«, ki da vlada v društvu in zunaj njega. Skratka, nobenih sledov, nobenih posledic »odločilnega liberalnega naskoka« na Matico. Podoben, če ne kar enak vtis o delu Matičnega vodstva v letih 1886/87 je imel tudi predsednik Josip Mam, le da je formuliral svojo oceno odbora in njegove dejavnosti v tem času še bolj določeno, bolj naravnost. Na odborovi seji 27. aprila 1887 je med drugim npr. izrazil veselje nad tem, ker »se je dopolnilna volitev v odbor tako soglasno vršila ter da so dru-štveniki v tako mnogobrojnem številu poleg neduhovnikov volili tudi duhovnike v odbor. Spominja se [Marn namreč] z veseljem složnega in prijateljskega delovanja v preteklem letu [od 28. aprila 1886 do 13. aprila 1887] ter se istega nadeja tudi v prihodnje Matici v korist«. (Letopis Matice slovenske 1887, 335.) Tudi tu ni najti, kot vidimo, v podtekstu nobenega, niti najrahlejšega namiga na »naskakovalce« Matice, na njihovo dejavnost.
Kljub temu da že navedeno gradivo prepričljivo govori proti domnevni prelomnici v Matici leta 1886, si na kratko oglejmo še situacijo v samem odboru. Obnovimo si avtentično stanje stvari! Morda nam Leveč in Marn le nista povedala vsega in nista dovolj natančno orisala podobe naše Matice v tem času?
Res je. Na občnem zboru 25. aprila 1886 so bili v odbor izvoljeni kot »nesporazumni« kandidati naslednji predstavniki liberalcev, kandidati »Slo-vanove« skupine: dr. Ivan Tavčar, Anton Raič, Ivan Hribar, Valentin Kermavner, Janez Murnik, dr. Hinko Dolenec in Anton Kaspret. Torej sedem novo izvoljenih kandidatov za odbor, ki ga je v tistih letih navadno sestavljalo poleg zunanjih odbornikov dvajset in več ljubljanskih članov. Tak je bil videz »množičnega« vdora liberalcev v odbor Slovenske matice. Kakšen je bil »vdor«, kakšne so bile njegove posledice v resnici?
Ze 12. maja 1886. takoj na prvi odborovi seji po občnem zboru, so sporočili, da se je Janez Murnik odpovedal odborništvu, nekaj mesecev potem, 9. oktobra, je isto storil Ivan Hribar. Na samem začetku »vdora« liberalcev v odbor se je tako znašlo med njegovimi štiriindvajsetimi člani samo še pet pristašev »bojevitih kriptoliberalcev«.  Vendar  to  še ni  vse,  kar  moramo  omeniti  v  tej
538
zvezi, osipanje se je komaj dobro začelo. Naslednje leto je odborništvo »bojevito« odložil Anton Kaspret (glej zapisnik odborove seje 27. aprila 1887), dobro leto zatem, 16. septembra 1886, je v Pragi nenadoma umrl Anton Raič. (Mimogrede naj pripomnim, da se je Kermavner zmotil za celega človeka, ko je uvrstil med sedem novo izvoljenih odbornikov Vekoslava Raiča. V resnici gre za Antona Raiča, 1845—1888, zgodovinarja in slovstvenega zgodovinarja, ki je bil tudi korektor in ocenjevalec Matičnih knjig. Nasprotno pa Vekoslav Raič. znani družbenopolitični delavec, ni bil nikoli odbornik Slovenske matice.) Dve leti po »vdoru« bojevitih liberalcev imamo torej v sedemindvajsetčlanskem odboru Matice le še tri predstavnike »nesporazumnih« kandidatov, toda že v letu 1890 ne najdemo več med njimi Valentina Kermavnerja. Če upoštevamo, da Kermavner kot član odbora ni pokazal nobene, niti navidezne vneme — sejni zapisniki nam povedo, da se je v štirih letih udeležil ene same seje — je njegov umik več kot razumljiv, njegova nedelavnost v odboru pa v nekem smislu značilna tudi za druge njegove tovariše. V odboru leta 1890 imamo od nekdanje sedmorice »nesporazumnih« le še dr. Ivana Tavčarja in dr. Hinka Dolenca.
Kermavnerju je najpomembnejše dejstvo, da je bilo v odbor Matice izvoljenih sedem novih ljudi iz vrst bojevitih liberalcev. Ne vpraša se, kakšna je bila njihova dejavnost v odboru, marveč se zadovolji z Levčevo informacijo v Ljubljanskem zvonu in s površno razlago te informacije. Odtod tolikšna nejasnost in nedoslednost, ko sintetično označuje pomen teh novo izvoljenih liberalnih odbornikov. Najprej trdi npr., da je liberalni »nenadni napad« spravil konservativce v odboru »ob dotedanjo prevlado«. Spričo te nejasne in večumne formulacije bralec res lahko samo še ugiba, kaj je hotel avtor z njo povedati. Ali misel, da so konservativci v Matičnem odboru izgubili prevlado nasploh in so bili spričo tega potisnjeni v manjšino, v podrejenost, ali pa trdi z njo, da je prevlada ostala, le da je zdaj postala šibkejša. Bolj določna in hkrati bolj sporna je druga ugotovitev, po kateri nova skupina ljudi, ki je prišla v odbor, konservativcem sicer ni odvzela »vsakršnega vpliva«, vendar odslej naprej vpliv konservativcev »ni več prevladoval«. Vsekakor nedokazan in nedokazljiv sklep!
Seveda nam samo podatki o članstvu v odboru, na katerih pravzaprav temelji Kermavnerjeva polemika, še ne povedo ničesar o dejavnosti »nespo-razumnih« članov-odbornikov. Čeprav so že statistični podatki spodkopali konstrukcijo o »množičnem vdoru« liberalcev v odbor Matice leta 1886, moramo posebej naglasiti, da nikogar od sedmorice praktično ni bilo čutiti v njem. Nihče od njih ni zavzemal v odboru aH v njegovih odsekih vidnejšega položaja. Leta 1886 sta bila npr. izvoljena kot člana v gospodarski odsek dr. Tavčar, v knjižni odsek Anton Raič, naslednje leto je prišel namesto dr. Tavčarja, ki je postal »pravdni zastopnik« Matice, v gospodarski odsek dr. Dolenec, leta 1889 pa se mu je spet pridružil dr. Tavčar. To je vsa uveljavitev sedmorice v prvih letih po omenjenem občnem zboru. Nihče izmed sedmih torej ni bil vodja kakega odseka, »naskakovalci« tudi nimajo leta 1888 in v prihodnjih letih nobenega predstavnika v najpomembnejšem odseku Matice, v knjižnem odseku, ki mu je načeloval Leveč.
Vidimo, da sta imela Leveč in Mam prav, ko v svojih poročilih o delu Slovenske matice nista niti posredno omenjala skupine »nesporazumnih« v odboru, saj za to nista imela razlogov. Ta skupina liberalcev je bila v odboru
539
presenetljivo malo slišna in docela neodločujoča. Če upoštevamo npr. prizadevanje Antona Raiča predtem na občnem zboru, 17. aprila 1881, prizadevanje, da bi se spremenila pravila Slovenske matice, nadalje dr. Tavčarjev nastop na občnem zboru 5. decembra 1883, ko je bil njegov predlog, naj se skliče izredni občni zbor in na njem predloži »natančna bilanca o društvenem imenji in načrt nasvetovane prenaredbe Matičinih pravil«, sprejet kot sklep, in če imamo pred očmi Hribarjevo agilnost na občnem zboru dve leti zatem, 8. aprila 1885, skratka, če upoštevamo angažiranost navedenih in še nekaterih drugih liberalcev v Matici pred letom 1886 in jo soočimo z njihovimi stališči po tem datumu, opazimo precejšen razloček. Brž ko so dr. Tavčar, Hribar, Raič in drugi postali odborniki Matice, so se kot opozicija pasivizirali. Levčeva in Marnova ocena Matičnega odbora v tem času potemtakem docela ustrezata stanju stvari. In nič bolj verodostojno ne ponazarja miroljubne vključitve napadalnih »naska-kovalcev« iz leta 1886 v poživljeno, postopoma se razraščujočo dejavnost Matice v osemdesetih letih preteklega stoletja kot stališče dr. Ivana Tavčarja, vsekakor najvidnejšega predstavnika nekdanje sedmorice, na odborovi seji 26. junija 1890. Iz zapisnika te seje je razvidno, da je bil tokrat namesto Levca dr. Tavčar tisti, ki se je javno izjavil za mirno kontinuiteto dela v vodstvu Matice. Predlagal je, »odbor naj z vsklikom potrdi vnovič svojega dosedanjega predsednika [Josipa Mama], ki je zaradi svojega taktnega obnašanja in mirnega delovanja pri vseh odbornikih jednako priljubljen!;. (Letopis Matice slovenske 1890, 264).
Kajpada se delo, ki so ga v Matici opravili nekateri izmed sedmorice. zlasti njihovo delo oziroma nedelo po letu 1886, ne da niti od daleč primerjati s plodno, vsestransko, zares uspešno prizadevnostjo Frana Sukljeta, Frana Levca, Frana Erjavca in nekaterih drugih tedanjih matičarjev. Ti liberalno usmerjeni odborniki so začeli že pred Bleivveisovo smrtjo pripravljati tla za vsebinsko obogatitev društva, po letu 1881 pa so kar bistveno spreminjali in razširjali samo fiziognomijo sodelavcev Matice in tako delno vplivali tudi na duha njenih publikacij. Spomniti se je treba le Šukljetovega boja za spremembo društvenih pravil, Levčeve reorganizacije Letopisa Matice slovenske iz pisanega almanaha domačih prispevkov in prevodov, leposlovne in poljudnoznanstvene vsebine, v zbornik izvirnih znanstvenih razprav in člankov, njegove pobude za nastanek Zabavne knjižnice, kasneje Ant. Knezove knjižnice in še toliko drugih idej, ki so se v teh letih uresničile v Matici.
Ce tako vrednotimo prizadevanje in uspehe enih in drugih liberalno usmerjenih odbornikov v Matici osemdesetih let, seveda ne mislimo, da je treba napore Tavčarja ali Raiča v konservativnem okolju društva ločiti od teženj Levca ali Sukljeta, saj so se njihove akcije največkrat medsebojno dopolnjevale in zlivale v eno, pač pa moramo stvari postaviti na pravo mesto.
Bistvena pomanjkljivost Kermavnerjevega polemičnega sestavka je v njegovi ozki koncentraciji na en sam dogodek in v osamitvi tega dogodka od ostalega dogajanja v Matici. Bralec dobi ob njem vtis, da se pred »prelomnim dogodkom« leta 1886 ni dogajalo v Matici nič pozitivnega in da tudi potem ni bilo razen novo izvoljenih liberalcev v njenem vodstvu naprednih izobražencev, ki bi si bili prizadevali dvigniti to vsenarodno kulturno ustanovo iz mrtvila Bleiweisove dobe. Očitno je poznal Kermavner premalo dejstev iz razvoja in zgodovine Slovenske matice v osemdesetih letih, ko je pisal polemični sestavek, zato je kratko malo glorificiral letnico 1S86. Pripisal ji je hudo pre-
540
tirano ceno in ji dal pomen, ki ni v skladu z dokaznim gradivom. Glede na to. da je svoj sestavek o »pozabljenem« in -»odločilnem« liberalnem naskoku na Matico 1886 vključil v obširne opombe k peti knjigi Prijateljeve Slovenske kul-iurnopolitične in slovstvene zgodovine 1848—/895, v opombe, ki bodo izšle kot posebna knjiga in ki v bistvu pomenijo ali naj bi pomenile dopolnitev oziroma kritiko Prijatelja, si ne moremo kaj, da ne bi spričo povedanega nekoliko podvomili o njih.
Mar bo treba pisati opombe k opombam?
France  Bernik
541