185 2019 1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 728.81(497.431)"…/653" Prejeto: 14. 3. 2019 Slavko Ciglenečki dr., znanstveni svetnik v pokoju, Švabičeva 7, SI–1000 Ljubljana E-pošta: slavko.ciglenecki@gmail.com Jan Ciglenečki doc. dr., Oddelek za filozofijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, Aškerčeva 2, SI–1000 Ljubljana E-pošta: ciglenecki.jan@gmail.com Novejši izsledki o utrdbah v okolici Boča od prazgodovine do novega veka IZVLEČEK V prispevku so predstavljeni ostanki prazgodovinskih, antičnih in srednjeveških utrjenih postojank na območju Boča. Nekatere med njimi so bile poznane že prej, veliko novih podatkov pa je bilo mogoče pridobiti z novejšimi te- renskimi raziskavami in uporabo tehnike zračnega laserskega skeniranja površja (LIDAR). Pri tem se posameznim gradiščem iz prazgodovinske in antične dobe pridružujejo predvsem številne zemljene utrdbe in posamezni gradovi, ki kažejo na velik pomen tega obmejnega območja v srednjem veku. KLJUČNE BESEDE Boč, Štajerska, gradovi, mote, zemljene utrdbe, gradišča, prazgodovina, antika, srednji vek ABSTRACT RECENT DISCOVERIES ON FORTIFICATIONS IN THE BOČ AREA FROM PREHISTORIC TIMES TO THE EARLY MODERN PERIOD The contribution presents the remnants of fortified posts in the area of Boč from prehistoric times, Antiquity and the Middle Ages. While some of them were already known in the past, many new data could be obtained with the lat- est field research as well as with the use of the aerial survey method of surface scanning (LIDAR). The new discoveries regarding individual forts from prehistoric times and Antiquity have revealed numerous earthen fortifications and a few castles, which are a testament to the great significance that this border area had during the Middle Ages. KEY WORDS Boč, Styria, castles, mottes, earthen fortifications, forts, prehistory, Antiquity, Middle Ages 186 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Uvod V okviru arheoloških topografskih raziskav, ki jih je v 70. letih prejšnjega stoletja izvajal Inštitut za arheologijo SAZU na širšem območju celjske regije, so bile poleg že prej znanih gradov odkrite številne manjše utrdbe, ki segajo vse od bronaste dobe do novega veka.1 Slednjih po takratni časovni zamejitvi arheoloških obdobij (okvirno le do leta 1000) nismo podrobneje raziskovali, smo pa registrirali njihov obstoj in skušali ugotoviti vsaj okvirno datacijo.2 V skladu s takratnim razumevanjem arheološkega dela smo pod njimi iskali predvsem sledove zgodnjesre- dnjeveških naselbin, ki so bile takrat izjemno slabo poznane. Pod okriljem Inštituta za arheologijo SAZU je bilo zato že leta 1977 izvedeno sondiranje na časov- no podrobneje neopredeljeni postojanki Figožar pri Lembergu.3 Odkriti so bili zanesljivi sledovi visoko- in poznosrednjeveške utrdbe, pod katerimi ni bilo starejših ostankov, kot smo takrat pričakovali. Soča- sno je potekalo raziskovanje ostalih utrjenih struk- tur, kar je leta 1978 rezultiralo v kratkem pregledu in označitvi tovrstnih najdišč v osrednji slovenski arheološki reviji Arheološki vestnik, ko je bila s tem v njej prvič zavestno presežena do takrat zastavljena časovna meja.4 1 Zbrano topografsko gradivo iz 12. regije (Kozjansko) hrani Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, posamezni objekti pa so bili objavljeni tudi separatno in so navedeni v bibliografiji. 2 O problematiki razvoja srednjeveške arheologije gl. Predov- nik in Nabergoj, Archaeological Research, in Predovnik, Slo- venska arheologija. 3 Ciglenečki, Arheološko sondiranje. 4 Ciglenečki, K problemu. Da bi to območje, na katerem smo pri prvih to- pografskih raziskavah našli največ utrjenih objektov, bolje razumeli, sva avtorja med letoma 2016 in 2018 opravila dodatne terenske raziskave, opredelila po- vršinske najdbe in s preverjanjem rezultatov zračnih lidarskih skeniranj na terenu pridobila več podatkov, ki dodatno osvetljujejo podobo teh utrdb. Pri tem sva se omejila na širše območje Boča, to je na skrajni se- verni del tedaj raziskovane topografske enote, ki ga je mogoče na vzhodni strani omejiti s cesto Roga- tec–Stoperce, na zahodni strani pa z Zbelovsko goro, vključuje pa še zadnje odrastke Boča. Poseben problem pri raziskavah v 70. letih je pomenila slikovna predstavitev utrdb, ko so ob ne dovolj izpovednih fotografijah umanjkali predvsem tlorisi utrdb, ki bi mnogo bolje predstavili struktu- re in velikost objektov na terenu. Tako je bila tudi omenjena raziskava utrdbe na Figožarju objavljena brez tlorisa celotne zasnove. Pojav novih metodologij v arheološki praksi (pri najinih raziskavah predvsem rezultatov zračnih laserskih skeniranj) je v mnogo- čem olajšal to delo. Lidarska tehnika se na Sloven- skem uporablja šele od prvega desetletja tega stole- tja, intenzivneje pa šele v zadnjih letih, ko so zračna laserska skeniranja površja Slovenije postala javno dostopna na portalu eVode (http://www.evode.gov. si/).5 Večina obravnavanih utrdb leži v gozdovih, na 5 O uporabi lidarja v arheološke namene gl. Štular, The use of lidar, in Mlekuž, LiDAR and good practice. Območje Boča z vpisanimi, v tekstu obravnavanimi utrbami. 187 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 odročnih in še danes težje dostopnih območjih, zara- di česar je omenjena metoda, ki omogoča vpogled v strukture pod vegetacijskim pokrovom, ogromen ko- rak naprej pri topografskem in pozneje tudi interpre- tativnem delu. Pri sedanji obravnavi sva se omejila na obdelane lidarske podatke brez dodatnih podrobnej- ših snemanj, kar omogoča zadovoljivo zaznavo večjih kompleksov in grobih obrisov v reliefu terena vidnih struktur.6 Ta metoda je delno uporabna tudi pri kom- pleksnejših strukturah, kot so gradovi, čeprav zaradi večje gmote ruševin, ki prekrivajo tlorisno zasnovo, niso tako izpovedni. V tem pregledu sva zato med njimi izpostavila le gradova Dor in Stari Štatenberg, za katera niso bili izdelani tlorisi ruševin, da bi tako spoznali vsaj njihove osnovne značilnosti. Opisi najdišč (razvrščeni glede na geografsko lego od vzhoda proti zahodu) Turnše, Strmec pri Rogatcu Vzhodno od romarske cerkve Marija Ložno in severno nad zaselkom Gradišče iz pobočja izstopa 6 Za pomoč se zahvaljujeva Benjaminu Štularju in Mateji Belak, ki sta ob uporabi programa, ki ga je razvil Inštitut za prostorske študije ZRC SAZU, omogočila bolje razvidne in delno obdelane lidarske podatke. Načrt najdišča Zbelovska gora je bil narejen s podrobnejšo obdelavo točk, ki omogoča boljšo razvidnost vseh relevantnih delov utrdbe (prvotno ob- javljen v Ciglenečki, Ljubična, sl. 6). majhna, a strma kopa z imenom Turnše (na Temelj- nem topografskem načrtu 1:5000 označena kot Tur- movše). Lokacija se omenja že pri Ignaciju Orožnu leta 1889, podrobnejši podatki pa so bili pridobljeni pri topografskem ogledu oktobra 1973.7 Tedanji la- stnik zemljišča je povedal, da naj bi na tem mestu Turki zakopali »zlato tele«. Kopa na vrhu 418,3 m visokega hriba ima premer približno 30 m. Z vseh strani je odlično zavarovana s strminami, le na severni strani jo obdaja okoli 2 m široka terasa, ki je branila dostop na najlažje pristo- pni strani z 20 m nižjega sedla. Lastnik je omenjal še eno teraso nekoliko nižje na zahodni strani, ki pa danes ni več vidna. Utrdba stoji nedaleč od ceste, ki jo domačini imenujejo »rimska« in vodi iz Stojne- ga sela mimo Kostrivnice v Gabrnik, kjer se združi s staro cesto Podplat–Poljčane. Prav tako poteka v bližini cesta iz Rogatca proti Ptuju. Drobne najdbe, ki bi pojasnile datacijo utrdbe, niso znane. Glede na podobnost z drugimi obravnavanimi ter z viri in ar- heološkimi najdbami izpričanimi utrdbami pa se na- kazuje objekt iz srednjeveškega obdobja, ki je imel vlogo nadzora križišča ceste med Rogatcem in Ptu- jem ter odcepa proti zahodu (Kostrivnici). 7 Orožen, Das Bisthum, str. 314; Ciglenečki, Strmec, str. 243. Štatenberg, Vischerjeva upodobitev iz leta 1681 (dostopna na: https://commons.wikimedia.org/wiki/ File:Vischer_-_Topographia_Ducatus_Stiriae_-_408_Stattenberg_bei_Windisch_Feistritz_-_Statenberg.jpg). 188 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Štatenberg (Stattenberg), Stari grad pri Makolah Gre za v pisnih virih večkrat omenjen grad in nje- gove lastnike. To je največji in zgodovinsko najbolje poznani grad na obravnavanem območju.8 Njegova upodobitev je ohranjena pri Vischerju, iz virov pa vemo celo za inventar grajske opreme v letu 1573, ko so uporni kmetje zavzeli grad. V resnici pa sta njegov obseg in struktura slabo poznana.9 Tako Ivan Sto- par podaja njegov videz po Vischerjevi upodobitvi iz leta 1681, pri čemer poudarja dvo- ali trinadstropno stavbo, katere štirje trakti naj bi obdajali notranje dvorišče, okrepljen pa naj bi bil z okroglim stolpom. Celotno zasnovo obdaja obzidje, ki je na vogalih utr- jeno s stolpi. Kot je pri opisu gradu ugotavljal že Stopar, je danes na terenu iz močno razrušenih in izropanih ruševin težko razbrati njegovo nekdanjo podobo. Tudi rezultati zračnih laserskih skeniranj prispevajo le podatke o obsegu ruševin (osrednja ruševina 30 x 17 m), težko pa je v njih razbrati podobo, kakršno 8 Stopar, Razvoj, str. 104–105; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 134–136. 9 Vischer, Topografija vojvodine Štajerske; Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 135. Štatenberg, rezultati lidarskih podatkov ruševin. Štatenberg. Pogled na grajski plato z ruševinami s severne strani (foto: Slavko Ciglenečki). Štatenberg. Pogled na ostanke okroglega stolpa s severne strani (foto: Slavko Ciglenečki). 189 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 najdemo na Vischerjevi grafiki. Dobro se vidi le osta- nek velikega okroglega objekta s premerom 18 m na južni strani, delno tudi obzidje, na katerem pa se le skromno nakazujejo trije obrambni stolpi. Velikost grajskega kompleksa z obzidjem vred je okoli 70 x 30 m, če dodamo še teraso na severni strani, pa dolži- na znaša 90 m. Nekoliko severneje, nižje pod široko teraso (verjetno izravnan obrambni jarek), je dobro viden tudi plato z grajskim vrtom. Na vrhu, Stari grad pri Makolah Severozahodno od starega gradu Štatenberg je pregled rezultatov zračnih laserskih skeniranj po- kazal okoli 400 m oddaljen objekt, pri katerem sta se pri kopi na vrhu jasno izrisovala obrambna jarka. Ogled najdišča leta 2018 je pokazal, da gre za utrjen zemljeni objekt, ki ga domačini imenujejo »Na vrhu«. Na sredini hribovskega grebena, ki teče približno v smeri sever–jug, se dviga delno umetno preobliko- vana kopa z nadmorsko višino 447 m. Nad okolni greben se dviga le za 7–10 m, nad travnatim sedlom, ki jo ločuje od Starega gradu, pa se pne okoli 50 m visoko. Na vzhodni in zahodni strani je dobro za- varovana s strmino. Na južni strani kope sta vidna vzporedna jarka, ki sta bila izkopana v greben. Zaradi zaraščenosti terena sta slabo vidna, globoka sta pri- bližno 1,5 m. V vseku gozdne ceste je pri zunanjem jarku viden pas kamenja, ki bi morda kazal celo na kamnito strukturo v okopu. Tudi greben, ki s severne strani vodi do kope, je na vrhu dokaj pravilno izobli- kovan v razdalji približno 100 m in kaže na morebit- no umetno preoblikovanje. Najdbe z najdišča niso znane, ljudsko izročilo o njem molči. Studenice V neposredni bližini nekdanjega dominikanskega samostana v Studenicah je bil v času turških vpadov, verjetno že konec 15. stoletja, na okoli 40 m visoki skali severovzhodno od samostana zgrajen grad, ki naj bi služil kot njegova utrjena postojanka.10 Nje- gova naloga je bil tudi nadzor in varovanje poti pod njegovim vznožjem, ki je preko Boča vodila v Ko- strivnico ter dalje proti Rogatcu in Celju. Omenjen je v pisnih virih in upodobljen leta 1681 pri Vischerju. Glede na to upodobitev in dobro ohranjene ruševi- ne ga Stopar opisuje kot daljšo pravokotno stavbo, ki je bila zavarovana z dvema stolpoma: z večjim polkrožnim na zahodni in manjšim pravokotnim na vzhodni strani. Konzervatorski poseg ZVKDS OE Maribor je pokazal, da je zasnova nastala vsaj v dveh stavbnih fazah, od katerih je bil najstarejši del kva- dratni stolp.11 Od pobočja je bil ločen z globokim jarkom.12 Gradišjek, Zagaj pod Bočem Sredi južnega pobočja Boča, okoli 200 m nad do- lino, nad vasjo Zagaj pod Bočem, so ostanki manj- šega prazgodovinskega gradišča. Gradišče je bilo odkrito pri arheološki topografiji leta 1973, in sicer na osnovi pripovedi o »gradu« na Gradišjeku.13 Pri obdelovanju njive na tem prostoru so večkrat naleteli na stare črepinje, kamenje od tu pa so uporabili pri 10 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 128–130. 11 Za podatek se zahvaljujeva I. Sapaču. 12 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 129–130. 13 Ciglenečki, Zagaj pod Bočem, str. 194–195. Pogled na hrib z ruševinami gradu Štatenberg (na desni strani) in zemljene utrdbe Na vrhu (na levi strani) (foto: Slavko Ciglenečki). 190 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 gradnji bližnjih hiš. Pri ogledu hriba so bili na njiv- ski površini pridobljeni tudi fragmenti keramike, ki omogočajo datacijo najdišča v starejšo železno dobo. Utrjeni prostor na manjšem izrastku, ki se pne iz pobočja Boča (nadmorska višina 490,8 m), so v pra- zgodovinski dobi na vrhu poravnali in obdali z oko- pom. Dostop na hrib je zaradi strmine s treh strani močno otežen, lažje pa je dostopen s severne strani, kjer ga od sedla loči le 12 m višinske razlike. Utr- jen prostor na vrhu je danes ohranjen v dolžino le še 100 m, pri prvem terenskem obhodu leta 1973 pa je bila dolžina še 110 m: vzhodni del je poškodoval kamnolom, ki se je v zadnjih letih razširil do vrha najdišča in ogroža prazgodovinsko naselbino. Širina gradišča znaša 33 m. Doslej ugotovljene najdbe ka- žejo, da gre za eno najstarejših utrjenih naselbin na ožjem območju Boča, ki pa po starejši železni dobi ni bila več poseljena. Grad Dor (Kostrivniški grad), Drevenik Grad Dor se kot grad z neznano zgodovino ome- nja že v 19. stoletju ter v prvi polovici 20. stoletja.14 Stopar ga upravičeno enači s Kostrivniškim gradom.15 Ostanki gradu ležijo na južnem pobočju Boča, na str- mem hribu severovzhodno od Kostrivnice, na nad- morski višini 473,8 m. V ravni črti so le 500 m od- daljeni od srednjeveške cerkve Sv. Lenarta. Stožčast hrib se dviguje nad kostrivniškim potokom, ki izvira v neposredni bližini. S treh strani je obdan s pobočji Boča in je v smeri Kostrivnice odprt proti jugu. 14 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, 3. zv., str. 1389; Orožen, Das Bisthum, str. 235; Orožen, Gradovi in graščine, str. 27. 15 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 41. Gradišjek. Rezultati lidarskih podatkov platoja gradišča, v katerega se na vzhodni strani že zajeda kamnolom. Drevenik. Pogled na grad Dor s severne strani (z Drenovca). V ozadju je vidna cerkev Sv. Lenarta (foto: Slavko Ciglenečki). Kostrivnica. Rezultati lidarskih podatkov ostalin gradu Dor. 191 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Umetno preoblikovan prostor skupaj z okopom in jarkom je velik približno 65 x 40 m. Na vzhodni, najlažje pristopni strani, kjer se hrib nad sedlo dviga le kakih 17 m, ga varuje močan okop, ki je nastal tako, da so v pobočje hriba vsekali okoli 4 m globok jarek in nato z izkopanim materialom pridobljeni okop dodatno zvišali. Ta se na zunanji strani nad sedlo dviga 8–10 m in predstavlja močno obrambo na najbolj ogroženem delu utrdbe. Na južni strani je opazen polkrožno potekajoč okop, ki morda vsebuje ostanke obrambnega zidu. Za njim je plitev, do 1 m globok jarek, nad katerim se dviga kopa z ostanki ruševin gradu. Med okopoma je prehod, ki nakazuje lego starega vhoda v grad. Vrh se členi v dva dela, ki pa ju zaradi v celoti preraščene ruševine in poznejših roparskih jarkov ni mogoče zanesljivo prepoznati. Nakazuje se večje podolgovato poslopje, veliko okoli 32 x 10 m, pri katerem je v njegovem vzhodnem delu v divjih izkopih mogoče opaziti ostanke močnega zidu, ki zaradi svoje višine delno dopušča možnost obstoja višje gradnje (stolpa?) na tem izpostavlje- nem mestu nad lažje pristopnim delom. Na zahodni strani je nekoliko nižji zravnan del, ki ga zaključu- je prav tako le na zahodnem pobočju viden ostanek močnega zidu. Pod osrednjim poslopjem, na južnem pobočju med vrhom kope in okopom, je večja tera- Drevenik. Zemljeni okopi na vzhodni strani gradu Dor (foto: Slavko Ciglenečki). Drevenik. Ruševine zidov na vzhodni strani zgornjega platoja gradu Dor (foto: Slavko Ciglenečki). 192 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 sa, na kateri je mogoče pričakovati ostanke poslopja (morda lesenega?). Keramični fragmenti, pobrani na površini, naka- zujejo čas visokega in poznega srednjega veka, kar se sklada s podatki iz ohranjenih virov, ki kostrivniške gospode omenjajo že v 13. stoletju. V veliki meri pre- rasla ruševina dokazuje, da je bil grad že pred stoletji opuščen, kar dodatno potrjuje znameniti opis Santo- ninove poti čez Boč iz druge polovice 15. stoletja, ki gradu ne omenja več.16 Drenovec, Drevenik Lidarski podatki obravnavanega območja v nepo- sredni bližini gradu Dor kažejo še en zanimiv objekt, oddaljen v zračni črti le okoli 400 m. Visok hrib Drenovec izstopa na južnem pobočju Boča, kjer na nadmorski višini 615,7 m lidarski podatki izrisujejo lepo oblikovan pravokotni prostor z zaobljenimi vo- gali in skalnatemu robu povsem prilagojen polkrožni del na jugozahodni strani. Hrib je z vseh strani dobro naravno zavarovan, na južni in vzhodni strani pa ga obdajajo tudi strma skalna pobočja. Lažje dostopen je le s sedla na severni strani, nad katero se dviga oko- li 25 m, a ga tu dodatno varuje pobočje večje vrtače. Ogled tako oblikovane strukture je pokazal dokaj pravilno izravnan prostor v velikosti 50 x 30 m, ki se nadaljuje v položnejši polkrožni, približno 25 x 25 m velik zaključek. Izoblikovanost robov zgornjega dela strukture daje slutiti umetno oblikovanje, zanesljivih znakov obzidja ali okopa pa ni mogoče opaziti. Mor- da je bila na robu postavljena lesena palisada ali pa je bil za obrambne potrebe dovolj že odmaknjen in naravno dobro zavarovan prostor. Na površini ni bilo mogoče zaslediti kulturnih ostankov, vsekakor pa je lokacija zaradi višine, odmaknjenosti in naravno za- varovane lege lahko služila kot varno pribežališče. Mali Drevenik, Gabrovec pri Kostrivnici Hrib Mali Drevenik (na Temeljnem topograf- skem načrtu 1:5000 tudi Hrupov vrh) se dviga severno od Kostrivnice in doseže nadmorsko višino 447,8 m. Odkrit je bil pri arheološki topografiji leta 1973, ko je tedanji lastnik vinske gorice na južni strani vrha hriba povedal, da naj bi nekoč na srednjem vrhu stal »stari grad«. Tedaj je bil opazen le izrazitejši okop na severni strani, drugod pa zaradi zaraščenosti in po- znejšega obdelovanja vinogradov ni bil prepoznan.17 Pozornejši pregled dodatno obdelanih lidarskih po- datkov je pokazal obrise okopov tudi na prej neo- paženih predelih. Okop tako manjka samo na južni strani, kjer so ga uničili pri obdelovanju vinogradov. Hrib se dviga približno 150 m nad dolino, najlaž- je je dostopen po sedlu s severne strani, kjer višinska 16 Prav tam. 17 Ciglenečki, Drevenik, str. 234. razlika znaša le 50 m. Podolgovat hribovski greben s tremi izrazitejšimi kopami poteka približno v smeri sever–jug. Celoten vrhnji del grebena je obdan z niž- jim okopom, ki je bolje viden le na severni strani. Za okopom, ki se za 1–2 m dviga nad okolico, je viden plitev jarek oziroma terasa, ki je nudila dokaj ugodne poselitvene možnosti. Z okopom obdani prostor, ki zaobjema vse tri vzpetine, meri v dolžino 280 m, naj- večja širina znaša okoli 55 m. Poleg že omenjene bi- valne terase na severni strani je iz lidarskih podatkov razvidna ožja terasa vzdolž večjega dela zahodnega pobočja. V manjšem poskusnem izkopu v severnem delu so bile najdene podrobneje neopredeljive prazgodo- vinske črepinje, na širšem območju osrednjega dela pa so bili na površini odkriti fragmenti srednjeveške keramike.18 Številne poškodbe utrdbe na južni strani v profilih izkopov ne kažejo sledov močnejših kultur- nih plasti, kar dopušča domnevo, da je bila v prazgo- dovinskem obdobju naselbina omejena na manjši del hriba, v celotnem obsegu utrjeni prostor pa je najver- jetneje nastal v srednjem veku kot večje pribežališče, ki je bilo morda občasno v uporabi tudi še pozneje. Podturn Stopar pri kraju Gabrnik (Gabernig) omenja stolp oziroma dvor, katerega lastnik se v virih ome- nja že v 14. stoletju, sam stolp (Turm) pa še v 15. stoletju.19 Stopar domneva manjši dvor stolpastega tipa, podoben tistemu, ki se je ohranil na Keblju. Pri omembi utrdbe govori o nepreverjeni lokaciji med Podplatom in Poljčanami, na južnem pobočju Boča. 18 Gl. zapisnik pri S. Ciglenečki, Topografija Kozjanskega z dne 8. 10. 1975, ki ga hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 19 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 29. Gabrovec pri Kostrivnici. Rezultati lidarskih podatkov zemljenih okopov utrdbe na Malem Dreveniku. 193 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Določnejši sledovi utrdbe so bili odkriti pri ar- heološki topografiji leta 1973, ko je lokacijo nakaza- la pripoved domačina, da naj bi nekoč na hribu stal »grad« ali »turn«, zaradi katerega je tudi spodaj ležeča vas dobila ime Podturn.20 Utrjen prostor z imenom Turn leži na manjši vzpetini nad naseljem Podturn in predstavlja skrajni južni del nižjega hribovskega grebena, ki poteka v smeri sever–jug. Širše območje južnega dela grebena je na Temeljnem topografskem načrtu 1:5000 označeno kot Venkov hrib. Utrdba leži na nadmorski višini okoli 300 m, nad ravnico pa se dviga 20 m. Glavnina utrjene kope je v gozdu, na juž- ni strani pa do sem segajo že kmetijske obdelovalne površine (do nedavnega vinograd). S hriba je lep raz- gled na bližnjo okolico, kar je omogočalo nadzor cest iz Kostrivnice in Lemberga. Na hribu je viden približno krožno oblikovan prostor, zemljena kopa s premerom okoli 30 m, ki je umetno ločena od grebena in približno 1–1,5 m visoka. Na severni strani so delno vidni sledovi dveh manjših jarkov. Zelo verjetno je bil jarek tudi na vzhodni in južni strani, kjer pa so teren pozneje pre- oblikovali (vinograd, kolovoz). Ob ogledu leta 2018 je bilo mogoče na južni strani najti razmeroma šte- vilne srednjeveške črepinje, kar bi posredno morda nakazovalo, da je utrjeni prostor zavzemal tudi dele zemljišča proti jugu in zahodu oziroma da gre tu za domnevno predgradje. Sledov kamnitih struktur v profilu zemljene kope ni mogoče opaziti, zato se zdi verjetnejši lesen objekt. 20 Gl. zapisnik pri S. Ciglenečki, Topografija Kozjanskega z dne 24. 5. 1978, ki ga hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Pečica Najdišče je bilo odkrito pri arheološki topografi- ji kozjanskega območja leta 1973.21 Ostanki utrjene kope na vrhu hriba leže na koti 481 m, nad zaselkom Pečica, med pogorjem Dolge gore in zahodnimi od- rastki Boča. Vrh je zaobljena kopa, ki je z vseh strani naravno dobro zavarovana, lažje dostopna pa je po dveh ožjih grebenih na južni in severovzhodni strani. Na severni in severovzhodni strani sta večji terasi z dobro vidnim umetno oblikovanim robom; zgornja je zgrajena okoli 2 m pod vrhom kope, druga pa še 2 m nižje. Velikost celotnega objekta je okoli 40 x 20 m, obsega umetnega oblikovanja kope pa ni mo- goče v celoti določiti. 21 Ciglenečki, Pečica, str. 242. Podturn. Panoramski posnetek zemljene kope z jarkom s severne strani (foto: Slavko Ciglenečki). Pečica. Rezultati lidarskih podatkov kope na vrhu z dvema terasama. 194 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Obe naselbinski terasi sta obrnjeni proti seve- rovzhodu, to je v smeri starejše ceste, ki je iz Ga- brnika vodila v Poljčane. Zdi se, da je pomembno vlogo igrala strateška lega mesta na razgledni točki, od koder je bil mogoč nadzor obeh dolin in poteka precejšnjega dela ceste. Cesto, ki jo je utrdba nadzi- rala, nadvojvoda Janez v začetku 19. stoletja omenja kot »staro cesto«.22 Objekta ni mogoče zanesljivo da- tirati. Najdbe doslej niso poznane, prav tako o njem molči ljudsko izročilo. Figožar, Lemberg pri Šmarju V okolici srednjeveškega trga Lemberg so ob osrednjem gradu (Lengenburg) znane srednjeveške strukture, ki se pogosto omenjajo v ljudskem izroči- lu.23 Med njimi je bila v okviru arheološke akcije pre- poznavanja zgodnjesrednjeveških naselbin večja po- zornost posvečena predvsem utrdbi Figožar.24 Hrib (nadmorska višina 301,2 m) se dviga jugovzhodno nad trgom Lemberg, okoli 60 m strmo nad cesto, ki vodi iz Mestinja na Pečico. Vrh je z vseh strani na- ravno zavarovan s strmino, dodaten element obram- be pa je okop z jarkom na severni in zahodni strani. Na jugovzhodu je manjša terasa, dolga nekaj metrov. Premer tako zavarovane kope znaša okoli 30 m, viši- na od dna jarka do vrha kope pa nekaj metrov. Arheološka sonda leta 1977 je bila izkopana čez jarek in okop ter je pokazala nekaj faz utrditve hriba. Povsem spodaj je bilo 1,8 m široko obzidje, vezano z ilovico. Za njim je bil v notranjosti še en tanjši zid, ostanek zgradbe, ki se je najverjetneje navezovala na 22 Schlossar, Erzherzog Johanns Tagebuchaufzeichnungen, str. 34. 23 Prim. Orožen, Gradovi in graščine, str. 27; 182. 24 Ciglenečki, Arheološko sondiranje; prim. Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 27. obrambni zid. Čez obzidje je bil pozneje nasut zem- ljeni nasip, ki je bil nato po fazi opustitve še enkrat utrjen. V obeh zemljenih fazah okopa je mogoče na vrhu domnevati leseno palisado. Izkopano gradivo utrdbo datira okvirno v čas od 12. do 14. stoletja, vendar s pripombo, da nekateri kosi keramike dopu- ščajo nekoliko starejši datum nastanka.25 Janko Oro- žen je na Figožarju najprej domneval lovski gradič in pozneje grad vazalov celjskih grofov.26 Vetrnik, Lemberg pri Šmarju V legendarnem izročilu je med lemberškimi gradovi poznan tudi grad Vetrnik.27 Pri arheološki topografiji so bile oktobra 1973 njegove ostaline ugotovljene na hribu jugozahodno od trga Lemberg in južno od gradu.28 Po prvotnem ogledu je bila iz- ražena domneva, da je v obrambni sistem vključena tudi nižja kopa severno od vrha, česar pa pri ponov- nih pregledih ni bilo mogoče potrditi.29 Utrdba je iz lidarskih podatkov dobro razvidna. Hrib leži nasproti Figožarja, na drugi strani potoka in ceste, ter skupaj s Figožarjem predstavlja nekakšen stražni sistem pred vstopom v Lemberg z južne strani (glej načrt lem- berških gradov). Hrib z nadmorsko višino 329,2 m ima ugodno naravno zavarovano lego in je najlažje dostopen s se- verne strani, s sosednjega, le 20 m nižjega hriba, ki pa ni bil zavarovan z umetnimi obrambnimi napravami. Na severovzhodnem grebenu, po katerem je najlažji dostop do utrdbe, je nekaj metrov pod okopom velik vkop, ki je verjetno nastal kot jarek na najlažje pri- stopni poti in so ga (najverjetneje pozneje) dodat- no razširili. Vsekakor je bil pomembna ovira tik pod okopom utrdbe. Kopa na vrhu se nad teraso z oko- pom dviguje 3 m, celotna utrdba pa meri okoli 40 x 30 m. Okop s teraso je dobro viden na treh straneh vrha hriba, na severni strani pa zaradi velike strmine ni bil potreben. Najdbe z izjemo nekaj drobcev domnevno pra- zgodovinske keramike niso znane. Glede na veliko podobnost z oblikovanostjo najdišča Figožar na dru- gi strani doline pa bi smeli domnevati tudi sorodno časovno stavo, torej visoki in predvsem pozni srednji vek. Janko Orožen tako na Vetrniku kot Figožarju domneva gradove vazalov celjskih grofov.30 25 Ciglenečki, Arheološko sondiranje, str. 410. 26 Orožen, Gradovi in graščine, str. 27; Orožen, Zgodovina Celja, str. 170. 27 Orožen, Gradovi in graščine, str. 27. 28 Gl. zapisnik pri S. Ciglenečki, Topografija Kozjanskega z dne 31. 10. 1973, ki ga hrani arhiv Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 29 Pri Stoparju je utrdba zmotno pripisana gradu Videršnik (Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 137). 30 Orožen, Zgodovina Celja, str. 170. Lemberg. Rezultati lidarskih podatkov okolice Lemberga z dobro vidnimi tlorisi gradu Lengenburg ter zemljenih objektov na Figožarju, Vetrniku in Videršniku. 195 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Lengenburg, Lemberg pri Šmarju Lemberški grad in njegovi lastniki so iz virov do- kaj dobro razvidni.31 Slabše je poznana njegova po- doba, saj je bil v vojnah za celjsko dediščino porušen. Danes so na terenu vidne močno obrasle ruševine, pri katerih je nekoliko bolj izpoveden le mogočen grajski jarek z okopom. Rezultati lidarskih podatkov poka- žejo njegove dimenzije ter predvsem izoblikovanost jarkov in okopov. Namenskih raziskav doslej ni bilo, na terenu so vidni le poskusi divjih kopanj in ama- terskih sondiranj. Hrib leži na zahodni strani starega trga Lemberg in se za približno 80 m dviguje nad dolino. Kota na vrhu hriba leži na nadmorski viši- ni 318,8 m, medtem ko je cerkev svetega Pankracija, za katero Stopar domneva, da je bila grajska kapela, 30 m nižje.32 Okvirna kronologija gradu je poznana in izpri- čana vsaj za čas od zgodnjega 13. do konca 15. sto- letja, mogoče pa je domnevati že starejši nastanek, ki pa ga bo treba šele dokazati z arheološkimi izkopi in ožje datiranimi predmeti. Katarina Predovnik in Darja Grosman utrdbo omenjata v skupini gradov z nemškim izrazom »Turmhügelburgen« (mote in hausbergi), in sicer pri skupini utrdb z lego na vrhu hriba. Omenjata tudi predgradje.33 Videršnik, Lemberg pri Šmarju Na višjem hribu zahodno od lemberškega gradu so opazni sledovi utrdbe, ki je na severni strani zava- rovana z dvojnim jarkom. Viri o njej molčijo, legen- darno izročilo pa pripoveduje o gradu, ki je bil v lasti viteza Erazma, ki se je spajdašil s Turki, in o zadnjih 31 Prav tam, str. 168–171; Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 50–51. 32 Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 50. 33 Predovnik in Grosman, Turmhügelburgen, str. 212, 214. Ne omenjata pa ostalih tovrstnih utrdb v neposredni bližini, kot so Figožar, Vetrnik in Videršnik, ki kažejo podobno ob- likovanje in zemljene obrambne naprave. lastnikih Tattenbachih, ki so jim zaradi sodelovanja v zaroti Zrinsko-Frankopanskih ta grad porušili.34 Na hribu z nadmorsko višino 372 m je na raz- gledni točki nad Lembergom utrjen zemljeni objekt, kjer naj bi po ljudskem izročilu stal grad Videršnik.35 Vrh je povsem zravnana ravnica velikosti 60 x 27 m (širina skupaj z jarki 52 m), ki jo na treh straneh ob- dajajo strma pobočja, le na zahodni strani se komaj za nekaj metrov dviguje nad ozek hribovski greben. Utrdbo na treh straneh obdaja jarek z okopom. Ta ni viden le na zahodni strani, kjer je bil dohod na utr- jeno vzpetino, nedvomno pa so ta del preoblikovali pozneje pri obdelovanju vinogradov in z izgradnjo kolovoza. Jarek je najbolje viden na severni strani, kjer razlika med dnom jarka in vrhom okopa znaša 1,5 m. Nekoliko manj izrazit je na vzhodni in južni strani, kjer pa je tudi strmina pobočja večja. Na se- verni strani je viden še en vzporeden jarek z okopom, ki je verjetno dodatno zavaroval tudi zahodni pristop na vrh hriba, a danes zaradi poznejšega preoblikova- nja terena prav tako ni več viden. Lidarski podatki zelo dobro pokažejo obseg utrd- be in položaj jarkov z okopi ter njihovo poznejše uni- čenje na zahodni strani (gl. sl. 15). Na poškodovanih delih površine in pobočja ni mogoče opaziti sledov kulturnih plasti, drobne najdbe niso znane. Soditi je mogoče, da gre prej za zemljeno utrdbo z domnevno zasilno (leseno?) arhitekturo na vrhu in ne za ostanke starejše fevdalne arhitekture oziroma mote. Najdišče je težko datirati, glede na primerjave z ostalimi zem- ljenimi utrdbami z dobro vidnimi jarki in okopi pa je najverjetnejša datacija visoki oziroma pozni srednji vek, ne moremo pa izključiti tudi poznejšega nastan- ka (pribežališče iz časa turških vpadov?). Ob tem je treba opozoriti, da zemljeni objekt, podobno kot pri gradovih Dor in Štatenberg, leži v neposredni bližini dobro poznanih srednjeveških gradov. V tem prime- ru je grad Lemberg v zračni črti od Videršnika odda- ljen le 350 m in bi zato upravičeno smeli pomisliti na vsebinsko in s tem tudi časovno povezavo med njima. Poljčane Leta 1251 se omenja Friderik Poljčanski, ki naj bi po I. Stoparju v Poljčanah posedoval stolp. Zgrad- ba je navedena tudi pri opisu bojev med Celjskimi in Habsburžani leta 1439, ko jo je Vitovec razdejal. Lokacije stolpa doslej ni bilo mogoče zanesljivo po- trditi.36 34 Janisch, Topographisch-statistisches Lexikon, 1, str. 361; Oro- žen, Gradovi in graščine, str. 27. 35 V nasprotju z opisom pri Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 137 (»nizka vzpetina«), je treba poudariti, da leži utrdba na naj- višji točki lemberške okolice, okoli 50 m višje od lemberškega gradu, in je imela zato imeniten pregled nad širšim območ- jem. 36 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 109–110. Lemberg. Dobro viden zemljeni nasip z jarkom okoli lemberškega gradu (foto: Slavko Ciglenečki). 196 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Ljubična, Zbelovska gora Na obravnavanem območju ima utrjena naselbi- na Ljubična najdaljšo poselitveno zgodovino. O njej ne poročajo pisni viri, zato pa so toliko številnejši arheološki sledovi. V skromni zgodovini raziskav je mogoče omeniti posamezne najdbe, ki so poznane že iz 19. stoletja, kot utrdba pa je bila prepoznana šele ob arheoloških rekognosciranjih leta 1974.37 So- delavci Pokrajinskega muzeja v Celju pod vodstvom arheologinje Darje Pirkmajer so septembra 1985 na najdišču opravili prva raziskovalna sondiranja in s sedmimi manjšimi sondami pridobili številno drobno gradivo, na robu zgornjega dela utrdbe pa so odkrili močne zidane temelje poznorimskega ob- zidja.38 Arheološkim raziskavam so se od 80. let 20. stoletja dalje pridružile številne izpovedne, večkrat prav izjemne kovinske najdbe, kot posledica iskanja z detektorji za odkrivanje kovin. Posege so večino- ma opravili nepooblaščeni laični iskalci, ki so najdbe oddali pristojnemu muzeju v Celju in deloma tudi Narodnemu muzeju Slovenije v Ljubljani. Ljubična nad Zbelovsko goro je zadnji, najnižji odrastek Boča in se na zahodni strani spušča vse do ravnice. Hrib se dviguje nad poplavno Dravinjo in 37 Bolta, Zbelovska gora, str. 290; Ciglenečki, Zbelovska gora, str. 245; celovit oris problematike pri Ciglenečki, Ljubična. 38 Pirkmajer, Zbelovska gora, str. 252. stoji nasproti razvalinam srednjeveškega gradu Plan- kenstein, ki je bil njegov srednjeveški dedič. Hrib, na vzhodnem delu katerega stoji baročna romarska cerkev sv. Marije, je naravno odlično zavarovan s str- minami, delno posejanimi s skalami, le na vzhodni strani je lažje dostopen po daljšem grebenu. Hrib je visok 533 m, nad dolino Dravinje se dviga za okoli 250 m. Z njega je lep razgled proti panonski ravnici na vzhodu in južnim pohorskim pobočjem na severu. V ustnem izročilu je najdišče povezano predvsem s čaščenjem Marije, ki ji je posvečena cerkev na hribu. Iz rezultatov lidarskih podatkov, ki so dopolnjeni s terenskimi opažanji, sta razvidna dva okopa. Več- ji obsega tudi plato s cerkvijo na vzhodni strani in pobočje pod njo, tako da dolžina celotnega gradišča znaša kar 420 m. Največjo širino (110 m) gradišče doseže na osrednjem in vzhodnem delu. Ob tem je treba omeniti, da so podrobneje neraziskani sledovi okopa vidni tudi južneje od tod in nakazujejo možno razširitev gradišča na prisojni strani še precej daleč po pobočju. Zgornji, manjši okop zapira le najvišji in najlažje branljiv del hriba (velikost 150 x 75 m), ki je delno umetno zravnan; tam je stala utrjena po- stojanka iz poznorimskega in zgodnjesrednjeveškega obdobja. Sondiranja so pokazala, da omenjeni okop krije 0,8 m debel obrambni zid, ki pa je bil ohranjen le še v temelju. Najstarejšo poselitev dokazujejo nekatere kovin- ske najdbe, ki sodijo v zaključni del bronaste dobe, Zbelovska gora. Pogled na hrib Ljubična z utrjeno naselbino in cerkvijo sv. Marije z vzhodne strani (foto: Slavko Ciglenečki). 197 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 torej približno v čas med letoma 1100 in 900 pr. n. št. Po primerjavah z najdišči drugod vemo, da so prav v tem času na širšem vzhodnoalpskem območju gradili dobro zavarovana gradišča, zato smemo domnevati nastanek najstarejših zemljenih okopov (morda s pa- lisadami) prav takrat. Glede na odkritje treh pozno- bronastodobnih depojev se Ljubična kot pomembno prazgodovinsko središče kaže že med 11. in 10. sto- letjem pr. n. št.39 Ob le redkih najdbah iz starejše železne dobe je mnogo bolje izpričano naslednje, latensko obdobje, torej čas, ko so v jugovzhodnoalpskem prostoru že prisotni Kelti. Več kot 100 keltskih novcev, okrasje in keramika poudarjajo pomen gradišča v 2. in 1. stole- tju pr. n. št., ko je drugi poselitveni vrhunec doživelo v času tik pred rimsko okupacijo. Krajša poselitev se nakazuje v rimskem obdobju, in sicer v drugi polovici 3. stoletja, vendar o njenem značaju ni mogoče reči nič zanesljivega. Najverjet- neje je bilo gradišče uporabljeno za pribežališče, ne moremo pa izključiti niti prisotnosti manjše vojaške 39 Ciglenečki, Ljubična, str. 40–41. posadke na hribu. Zdi se, da so takrat za obrambo izkoristili zgolj stare prazgodovinske okope na naj- višjem delu najdišča. Veliko bolj številne in izpovedne so najdbe, ki pričajo o dogajanju na Ljubični v drugi polovici 4. in prvi polovici 5. stoletja: takrat so okoli najvišjega dela hriba zgradili močno zidano obzidje, o značaju postojanke pa govorijo značilni elementi moške vo- jaške noše, ki potrjujejo domnevo o prisotnosti večje vojaške enote.40 Presenetljiva in izjemno bogata je podoba, ki jo Ljubična ponuja v zgodnjesrednjeveškem obdobju, nedvomno zadnjem poselitvenem vrhuncu v nje- nem večtisočletnem obstoju.41 Ob bronastem, sre- brnem in pozlačenem okrasju presenečajo predvsem deli bogate konjeniške oprave in opreme za konja. Ob teh odkritjih se zastavlja vprašanje, ali so bili tu prisotni predstavniki takrat vladajočega plemstva ali pa bi smeli pomisliti na vojne pohode Frankov, ki so 40 Prav tam, str. 41–42. 41 Ciglenečki, Pólis Norikón, str. 84–85; Karo, Zgodnjekarolin- ške najdbe, str. 450; Knific, Pozlačeni predmeti, str. 321–322. Zbelovska gora. Rezultati lidarskih podatkov multiperiodnega utrjenega gradišča na Ljubični (po Ciglenečki 2016). 198 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 morda izkoristili stare poznoantične postojanke na pomembnih strateških točkah, ko so svojo oblast ši- rili v vzhodne dežele karolinškega imperija. Bogata oprema konjenikov ima dobre primerjave tudi v gra- divu, ki so ga odkrili v drugih slovanskih kneževinah pod frankovskim vplivom. Nedvomno smemo trditi, da so predmeti, ki kažejo močan karolinški vpliv, pri- padali predstavnikom takrat vladajočega plemstva. Zbelovo (Plankenstein) Zgodovina tega gradu in njegovih lastnikov je do- bro poznana in kaže na obstoj gradu vsaj od začetka 13. stoletja dalje.42 Nastal je na pomembni strateški točki ob cesti iz Savinjske doline v Podravje. Ume- ščen je bil nad ožino z mitnico, hkrati pa je imel odli- čen razgled proti vzhodnemu delu Dravinjske doline. Z zgodovino gradu so se pogosto ukvarjali ali ga le omenjali zgodovinarji. Ivan Stopar je ob podrob- nem opisu izdelal tloris grajske zasnove, kjer je dobro vidna poligonalna zasnova z obzidjem.43 V tem opisu je podal celovit stavbnozgodovinski razvoj, zato pri- merjava z lidarskimi podatki ne razkriva posebnih novosti. Plankenstein je ob gradovih Studenice in Štaten- berg primer dobro poznanega in dokaj dobro ohra- njenega zidanega gradu na obravnavanem območju, predvsem pa je dober primer starejše grajske zasnove, ki močno odstopa od ostalih mot in drugih zemlje- nih utrdb, ki so imele najverjetneje leseno arhitekturo in le redko morda tudi z ilovico vezane temelje ob- zidja, kot na primer pri Figožarju. 42 Stopar, Grajske stavbe, 2, str. 161–163. 43 Prav tam, načrt na str. 161. Zaključek: kronološki pregled in poskus opredelitve posameznih utrjenih objektov V prazgodovinsko obdobje je mogoče zanesljivo uvrstiti tri postojanke: Ljubična je bila prvič utrjena že v pozni bronasti dobi in drugič v poznolatenskem obdobju. Mnogo manjši Gradišjek sodi v starejšo že- lezno dobo (halštatsko obdobje), gradišče na Malem Dreveniku pa je podrobneje neopredeljeno, vendar prav tako neznatnega obsega. Med temi tremi izsto- pa Ljubična kot eno osrednjih in največjih gradišč na Štajerskem. Že njen obseg in pomembne najdbe nakazujejo njen nadregionalni pomen. V primerjavi z njo sta ostali gradišči le skromni lokalni utrjeni na- selbini. V antično obdobje sodi zgolj utrdba na Ljubični. V drugi polovici 3. stoletja je bila najverjetneje pribe- žališče, izključiti pa ni mogoče niti prisotnosti manjše vojaške posadke, medtem ko značilne najdbe vojaške opreme iz druge polovice 4. in prve polovice 5. stole- tja pričajo o močni vojaški utrdbi na pomembni stra- teški točki, na prehodu iz panonskega v predalpski svet. Z obzidjem obdana utrdba je značilen primer poznorimskih vojaških utrdb, ki so jih gradili na hri- bih in so bile zato povsem prilagojene konfiguraciji terena. Časovno jo je mogoče primerjati z naselbino in pribežališčem na bližnji Donački gori.44 Tudi v zgodnjem srednjem veku je Ljubična edi- na poznana utrjena postojanka, leži pa na istem me- stu kot njena poznorimska predhodnica. O njenem značaju ne vemo veliko, vendar tam najdeni predmeti nakazujejo izjemno pomembno in bogato utrdbo v 9., delno še 10. in morda celo 11. stoletju.45 44 Ciglenečki, Castra und Höhensiedlungen, str. 503–504. 45 Karo, Oprema jahača, str. 301, 304, 306, 309; Ciglenečki, Ljubična, str. 42–44. Zbelovo. Pogled na ruševine gradu Plankenstein z vzhodne strani (foto: Slavko Ciglenečki). 199 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Najštevilnejše pa so na tem območju utrdbe iz visokega in poznega srednjega veka. Med njimi iz- stopata gradova Štatenberg in Plankenstein, medtem ko se zdi, da sodi grad v Studenicah že v novi vek. Vse tri označujejo zidana rezidenčna arhitektura, zi- dana obzidja in zanesljivi pisni viri. Obstajajo njiho- ve upodobitve, podrobneje pa so se jim posvetili tudi zgodovinarji in umetnostni zgodovinarji.46 V tem prispevku sva se posebej pomudila ob gradu Dor, ki topografsko doslej ni bil podrobneje predstavljen in zanj ne obstaja načrt ali sočasna upodobitev. Pred- stavljeni lidarski podatki zato vsaj v obrisih podajajo strukturo in velikost gradu, ki se tako glede na odkri- te elemente uvršča med starejše grajske zasnove in po Stoparjevi razčlenitvi spada v t. i. kastelni tip gradu.47 Dobro se vidi osrednja grajska stavba na vrhu hriba z močneje grajenim vzhodnim delom (najverjetneje stolp) na najlažje pristopni strani. Obdaja ga zemlje- ni okop na vzhodni (v profilu ni videti zidu) in naj- verjetneje tudi na južni strani. Po tipologiji starejših oblik gradov oziroma mot Katarine Predovnik bi morda lahko sodil tudi v kategorijo »nepravih« mot, pri katerih osrednji del ni nasuta kopa, ampak le pre- oblikovan vrh vzpetine.48 Podoben problem se po- javlja pri gradu Lemberk, ki ga Katarina Predovnik in Darja Grosman prav tako uvrščata med mote.49 Zelo dobro je viden grajski jarek z močnim nasipom, na prostornem vzvišenem delu pa zaradi neraziska- nosti ni mogoče ugotoviti značaja in velikosti gra- dnje. Divji vkopi kažejo na zidano arhitekturo, ki se je tekom stoletij pogreznila sama vase, pozneje pa so njene ruševine uporabili tudi pri gradnji bližnjih hiš. Tako se zdi, da je v veliki meri podoben prav zgo- raj opisanemu gradu Dor, kjer smo spoznali takšno kombinacijo zidanih zgradb in zemljenih obramb- nih naprav. Seveda pa je bil lemberški grad precej večji, dimenzije na osnovi lidarskih podatkov kažejo velikost približno 90 x 40 m. Imel je tudi od jedra oddeljeno predgradje.50 Njegovo datacijo omogoča- jo omembe njegovih lastnikov in gradu samega od začetka 13. in vsaj do 16. stoletja, njegov pomen pa posebej podčrtuje dejstvo, da je bil prav na lemberško posest vezan grofovski naslov, ki ga je leta 1341 dobil Friderik Celjski (izvorno Žovneški).51 Tem bolje poznanim objektom sledi obsežna sku- pina utrdb, pri katerih zgodovinski viri molčijo ozi- roma so skrajno redki, na terenu pa so zanje značilni pretežno z zemljenimi obrambnimi napravami obda- ni vrhovi vzpetin, v središču katerih zaradi neraziska- 46 Prim. Orožen, Zgodovina Celja; Stopar, Grajske stavbe, 2 in 5, z navedeno starejšo literaturo. 47 Stopar, Razvoj, str. 24. 48 O terminoloških problemih poimenovanja utrdb, ki jih obda- jajo pretežno zemljeni nasipi, gl. Predovnik, Kosova gomila, str. 377, op. 8. 49 Predovnik in Grosman, Turmhügelburgen, str. 217. 50 Prim. Stopar, Grajske stavbe, 5, str. 50–51. 51 Orožen, Zgodovina Celja, str. 168–170. nosti doslej niso poznane zgradbe ali stolpi. Časovno sodijo v srednji vek in delno morda v novi vek, vendar je brez podrobnejših raziskovanj težko zanesljivo po- dati njihovo časovno stavo in funkcije posameznih objektov. Tiste manjše, ki jih opredeljujejo najdbe ali skromne omembe v virih, je mogoče prišteti k skupi- ni mot, torej zgodnejših gradov, za katere so značilne zemljene obrambne naprave in na vrhu kope utrjen bivalni del.52 Prave mote z nasutimi zemljenimi kopami na tem območju ni mogoče potrditi. Še najbolj se temu pojmu približuje utrdba pri Podturnu, kjer je vidna manjša gomila, pri kateri pa zaradi neraziskanosti ni mogoče potrditi umetnega nastanka. Večina teh objektov bi sodila v kategorijo »nepravih« mot, kot jih označuje Katarina Predovnik.53 Kot sva omeni- la, gre pri tem le za preoblikovanje vrhov vzpetin, kjer so z izkopom jarka izkopano zemljo nasuli na njegovem zunanjem robu in tako na najpreprostejši način pridobili obrambni objekt, kjer je bila pomem- ben element že naravna zavarovanost hriba. V nekaj primerih vidimo, da je jarek z nasipom zadoščal le na lažje pristopnih straneh, drugje je zadoščala str- mina, po potrebi okrepljena s palisado (Vetrnik, Fi- gožar, Turnše, Videršnik). Sondiranje na Figožarju je opozorilo na večjo kompleksnost pri razumevanju označitve teh objektov. Pri tej utrdbi so v najstarejši fazi zgradili dokaj močan obrambni zid, vezan z ilo- vico, ki so ga šele pozneje dopolnili z zemljenim na- sipom. Zato ga v zgodnji fazi ni mogoče označiti kot moto, čeprav ga izkopane najdbe časovno uvrščajo v obdobje najstarejših oblik gradov. Nedvomno gre za skromna utrjena bivališča zgodnjih fevdalcev, pri katerih je Janko Orožen domneval vazale lember- ških gospodov.54 Različice »nepravih« mot so utrdbe, pri katerih so bile nekaj metrov pod vrhom zazna- ne le nekoliko večje terase (Turnše, Vetrnik, Peči- ca). Njihove starosti ni mogoče natančneje določiti, pri nekaterih, posebej pri Pečici, pa se zdi, da gre za poznejše naprave. Izkopavanja bodo morala po- kazati, ali so bile na teh terasah prisotne tudi lesene palisade, saj je brez njih obramba neustrezna. Primer Turnša bi nedvomno predpostavljal leseno palisado, saj je bila terasa zgrajena na najlažje pristopnem po- bočju in je očitno imela namen varovanja dostopa na vrh kope. Če bi pri manjših izmed teh utrdb lahko domne- vali sedež fevdalnega gospoda (npr. Figožar, Podturn, Vetrnik, Turnše), pa se pri večjih zdi, da gre za pribe- žališča, na kar bi posebej kazalo pomanjkanje ali vsaj zelo skromna zastopanost keramičnih fragmentov na površju in pobočjih utrjenih prostorov Na vrhu, Dre- novec in Mali Drevenik ter nekaterih drugih v širši 52 Predovnik, Kosova gomila, str. 377–378. 53 Predovnik, Slovenska arheologija, str. 415. 54 Orožen, Zgodovina Celja, str. 170. 200 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 soseščini, kot npr. Turnič pri Podsredi in Gradišče pri Gorici pri Slivnici.55 Izpostaviti je treba še en vidik tovrstnih zemlje- nih utrdb. Pri gradovih Štatenberg, Lemberg in Dor so bile v neposredni bližini odkrite večje zemljene utrdbe, ki so bile najverjetneje v povezavi z gradom in jih nikakor ne gre razumeti kot starejše faze, saj njihova velikost in skromnost oziroma pomanjkanje najdb kažeta, da gre prej za pribežališča oziroma za- časne obrambne naprave. Dobro primerjavo imajo že v gradu pri Podsredi, saj je bila v njegovi neposredni bližini prav tako odkrita zemljena utrdba Turnič, pri kateri smo z manjšimi sondiranji odkrili skromno sled poselitve iz 12. do 14. stoletja, torej že sočasno z obstojem gradu.56 Za boljše razumevanje utrjenih srednjeveških objektov bi bilo treba podrobneje rekonstruirati mrežo cest in poti v srednjem veku na obravnava- nem območju, na katero se navezujejo mnogi izmed njih. Kot posebej izstopajoč primer dobro ohranjene ceste je treba na tem območju omeniti odsek med Kostrivnico (grad Dor) in Studenicami (ob njej sa- mostan in grad), kjer je cesta na severni strani Boča, med ledino Formile in samostanom Studenice, ime- nitno ohranjena.57 V dolžino jo je mogoče slediti še dober kilometer, njeno cestišče pa doseže širino 2 m. Njena trasa je značilno srednjeveška, saj vodi v dokaj ravni liniji proti sedlu. Tudi postavitev utrdb na južni strani Lemberga jasno pokaže, da sta bili vsaj dve iz- med njih (Vetrnik in Figožar) namenjeni predvsem varovanju ceste iz Celja proti Poljčanam. Utrdba Turnše je bila umeščena na hrib nad križiščem cest med Rogatcem in Ptujem ter odcepom proti zahodu (Kostrivnici). Povsem podoben položaj ima na za- hodnem delu ceste ob južnem vznožju Boča utrdba pri Podturnu, postavljena na manjšo vzpetino nad križiščem te ceste in tiste, ki je iz Celja vodila v Polj- čane. Slednjo je nadzorovala tudi utrdba na Pečici. Predstavljene utrdbe v diahroničnem pregledu kažejo zanimivo podobo: skromno poselitev v praz- godovinskem, antičnem in zgodnjesrednjeveškem obdobju, nato pa močno zgostitev zemljenih utrdb in gradov v visokem in poznem srednjem veku; od teh objektov so posamezni obstajali ali bili zgrajeni šele v novem veku. Njihovemu nastanku je nedvomno botrovala lega na izpostavljenem mejnem območju ob ogrski meji in od 15. stoletja tudi turški vpadi. Za določnejše odgovore o njihovi namembnosti in časovni umestitvi pa bodo nujne sistematične arheo- loške raziskave posameznih tipov utrdb. 55 Ciglenečki in Vogrin, Podsreda, str. 290; Ciglenečki, Gorica pri Slivnici, str. 234. 56 Ciglenečki in Vogrin, Podsreda, str. 290. 57 Santonino, Popotni dnevniki, str. 80; Ciglenečki in Cigleneč- ki, Spiritual Adolf Hytrek, str. 168, op. 2. VIRI IN LITERATURA Bolta, Lojze: Zbelovska gora. Arheološka najdišča Slo- venije. Ljubljana: DZS, 1975, str. 284. Ciglenečki, Jan in Slavko Ciglenečki: Spiritual Adolf Hytrek in legenda o Gralovem gradu na Boču. Časopis za zgodovino in narodopisje, 89=54, 2018, 1–2, str. 167–193. Ciglenečki, Slavko in Alenka Vogrin: Podsreda. Var- stvo spomenikov, 28, 1986, str. 290–291. Ciglenečki, Slavko: Arheološko sondiranje utrjene srednjeveške naselbine Figožar nad Lembergom pri Šmarju. Zgodovinski časopis, 34, 1980, str. 403– 411. Ciglenečki, Slavko: Castra und Höhensiedlungen vom 3. bis 6. Jahrhundert in Slowenien. Höhen- siedlungen zwischen Antike und Mittelalter von den Ardennen bis zur Adria (ur. Heiko Steuer, Volker Bierbrauer in Michael Hoeper). Berlin, New York: Walter De Gruyter, 2008, str. 481–532. (Ergänzungsbände zum Reallexikon der Germa- nischen Altertumskunde, Bd. 58) Ciglenečki, Slavko: Drevenik pri Rogaški Slatini. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 234. Ciglenečki, Slavko: Gorica pri Slivnici pri Celju. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 234. Ciglenečki, Slavko: K problemu kulture in časovne opredelitve nekaterih utrjenih prostorov v Slove- niji. Arheološki vestnik, 29, 1978, str. 482–494. Ciglenečki, Slavko: Lemberg. Varstvo spomenikov, 22, 1979, str. 331–332. Ciglenečki, Slavko: Ljubična nad Zbelovsko goro in Homec nad Žičami: dve mogočni, a slabo pozna- ni arheološki postojanki na Štajerskem. Konjice: 870 let prve pisne omembe (ur. Aleksandra Boldin). Slovenske Konjice: Občina, 2016. Ciglenečki, Slavko: Pečica nad Lembergom pri Šmar- ju. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 242. Ciglenečki, Slavko: Pólis Norikón. Poznoantične vi- šinske utrdbe med Celjem in Brežicami. Podsreda: Zavod Spominski park Trebče, 1992. Ciglenečki, Slavko: Strmec pri Rogatcu. Varstvo spo- menikov 17–19/1, 1974, str. 243. Ciglenečki, Slavko: Zagaj pod Bočem. Varstvo spome- nikov 17–19/1, 1974, str. 194–195. Ciglenečki, Slavko: Zbelovska gora nad Ločami. Varstvo spomenikov 17–19/1, 1974, str. 245. Janisch, Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark. Graz: Leykam-Josefstahl, 1878–1885. Karo, Špela: Oprema jahača i konja s Gradišča nad Bašljem. Zbornik radova sa Znanstvenog skupa Dani Stjepana Gunjače 2. Hrvatska srednjovje- kovna povijesno-arheološka baština, Međunarodne teme, Split, 18.–21. listopada, 2012, str. 297–315. Karo, Špela: Zgodnjekarolinške najdbe s slovenskih najdišč. Emona med Akvilejo in Panonijo (ur. Irena Lazar in Bernarda Županek). Koper: Univerza na 201 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–2022019 Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za dediščino Sredozemlja, Univerzitetna založba Annales, 2012, str. 447–458. Knific, Timotej: Zgodnjesrednjeveški pozlačeni predmeti z Gradišča nad Bašljem (Slovenija)/ Early Mediaeval Gilded Artefacts from Gradišče nad Bašljem (Slovenia). Prilozi Instituta za arheo- logiju u Zagrebu, 2007, vol. 24, str. 317–326. Mlekuž, Dimitrij: Skin deep: LiDAR and good practice of landscape archaeology. Good practice in archaeological diagnostics: non-invasive survey of complex archaeological sites (Natural science in archaeology) (ur. Cristina Corsi et al.). Cham [etc.]: Springer, 2013, str. 113–129. Orožen, Ignaz: Das Bisthum und die Diözese Lavant. Th. 7, Das Dekanat Rohitsch: mit den Hauptpfar- ren Hl. Kreuz bei Sauerbrunn u. St. Bartholomäus, dann mit den Pfarren St. Maria in Kostreiniz, St. Hemma, St. Peter im Bärenthale, St. Florian am Boč, St. Rochus an der Sotel, St. Michael in Schiltern und St. Anton in Stoperzen. Maribor, 1889. Orožen, Janko: Gradovi in graščine v narodnem izro- čilu 1. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi. Celje: samozaložba, 1936. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. 1. del: Od začetka do leta 1948. Celje: Kulturna skupnost, 1971. Pirkmajer, Darja: Zbelovska gora. Varstvo spomeni- kov, 28, 1986, str. 252. Predovnik, Katarina in Darja Grosman: Turmhügel- burgen im Gebiet des heutigen Sloweniens: eine Forschungslücke. Beiträge zur Mittelalterarchäolo- gie in Österreich, 23, 2007, str. 209–224. Predovnik, Katarina in Tomaž Nabergoj: Archaeolo- gical research into the periods following the Early Middle Ages in Slovenia = Arheološke raziskave obdobij po zgodnjem srednjem veku v Sloveniji. Arheološki vestnik 61, 2010, str. 245–295. Predovnik, Katarina: Kosova gomila v Razvanju in vprašanje obstoja mot na slovenskem ozemlju. Annales, Series historia et sociologia, 18, 2008, št. 2, str. 369–384. Predovnik, Katarina: Slovenska arheologija in razi- skovanje gradov. Kronika 60, 2012, str. 413–432. Santonino, Paolo: Popotni dnevniki 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991. Schlossar, Anton (ur.): Erzherzog Johanns Tagebuch- aufzeichnungen von seinem Aufenthalte im Kurorte Rohitsch-Sauerbrunn und über seine Reisen in Un- tersteiermark aus den Jahren 1810, 1811 und 1812. Graz: Leykam 1912. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knji- ga 2: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje. Ljub- ljana: Založba Park, 1991. Stopar, Ivan: Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. Knji- ga 5: Med Kozjanskim in porečjem Save. Ljubljana: Viharnik, 1993. Stopar, Ivan: Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Slovenska matica, 1977. Štular, Benjamin: The use of lidar-derived relief mo- dels in archaeological topography. The Kobarid region (Slovenia) case study. Arheološki vestnik 62, 2011, str. 393–432. S U M M A R Y Recent discoveries on fortifications in the Boč area from prehistoric times to the early Modern Period The article presents the remnants of fortified posts in the area of Boč from prehistoric times, An- tiquity and the Middle Ages. Although many were already known in the past, the recent field research and the use of LIDAR technology have led to im- portant new discoveries. The only forts that can be dated in the prehistoric period with certainty are Ljubična, Gradišjek and Mali Drevenik, among which Ljubična stands out as one of the central and biggest hillforts in Styria. Ljubična also remained the only fortified post in Antiquity, when it housed a nu- merically strong military crew in the second half of the fourth and the first half of the fifth century. The fort continued to have a special significance in the early Middle Ages, with many precious objects and weapons indicating the presence of the military elite. Most fortifications in the area date to the high and late Middle Ages, most notably the castles Štatenberg, Zbelovo and Studenice. The contribu- tion gives special consideration to the Dor Castle, where LIDAR data provide a rough outline of the structure and size of the poorly known castle. In the light of the discovered elements, the said structure is classified as one of the earliest castle layouts. It may also be placed into the category of »irregular« mottes, with the central part consisting not of raised earthwork, but of a reconstructed hilltop. A similar timeline and structure may be attributed to the big- ger Castle Lemberg. Apart from these structures, there is also a comprehensive group of fortifications that are not attested at all or are mentioned in very few historical sources and characteristically con- sist of hilltops most often surrounded by defensive earthworks. They date to the Middle Ages and partly perhaps the early Modern Period. Minor ones, iden- tified through finds or scanty attestations in sources, may be assigned to the group of »irregular« mottes (Vetrnik, Figožar, Turnše, Videršnik). At Figožar, a rather strong defensive wall was built in the earliest stage and completed with earthworks only later on. 202 SLAVKO CIGLENEČKI, JAN CIGLENEČKI: NOVEJŠI IZSLEDKI O UTRDBAH V OKOLICI BOČA OD PRAZGODOVINE DO NOVEGA VEKA, 185–202 2019 Smaller forts may be assumed to have served as the seats of feudal lords and bigger ones as places of refu- ge, as indicated by the lack of any finds at the hill- posts of Na vrhu, Drenovec, and Mali Drevenik. A few such earthen structures were found in the direct vicinity of and most likely pertained to the castles Štatenberg, Lemberg and Dor. To obtain a better understanding of fortified me- dieval structures, it will also be necessary to carry out a detailed reconstruction of the medieval road network, which connected many castles as well as earthworks. Presented in a diachronic survey, the forts point to a modest settlement in earlier periods, followed by a pronounced condensation of earthen fortifications and castles during the high and late Middle Ages, which was undoubtedly also due to their being positioned in an exposed area along the Hungarian border and, from the fifteenth century onwards, to Turkish incursions.