MLADINSKI LIST MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Monthly Magazine for the Young Slovenes in America. Published by Slov. Nat’l Benefit Society, 2657 S. Lawndale Ave., Chicago, 111. Rates: Per year: $1.20, half year 60c; foreign countries per year $1.60 LETO IX,—Št. 3. CHICAGO, ILL., MAREC, 1930. VOL. IX,—No. 3. Jože Kovač: USPAVANKA RUDARSKEMU OTROKU CEPAVA J, spavaj, moj otrok! Očka tvoj je črn rudar, premog koplje iz globine, da se vname v svetel žar in prežene vse temine — spavaj, spavaj, moj otrok.... Sanjaj, sanjaj, moj otrok! Očka tvoj je ves močan. Planil bo nekoč iz dna, stisnil bo žuljavo dlan in bo gospodar sveta — sanjaj, sanjaj, moj otrok. Spavaj, spavaj, moj otrok! Očke dolgo ni nocoj, sama, sama sem s teboj. Morda se sesul je rov, pa ga več ne bo domov....? ' Spavaj, spavaj, moj otrok... OTROK IZPRAŠUJE "]V[ATI’ P° daljnem nebu “Mati, kdo zaneti zoro, zvezde vsako noč nasuje?” kadar izza gor se dviga?” “ “To kovač natrosi iskre, “ “Sivi starček, ki na naši ko po nakovalu kuje.” ” ulici luči prižiga.” ” “Kdo pa v solncu je zakuril, mati, da ves svet ogreva?” “ “To je očka tvoj, moj fantek, on, rudar, ves svet ogreva.” ” Beseda čitateljem STREMLJENJU, da mora biti vsebina Mladinskega lista kar najbolj preprosta in lahko razumljiva, se trudimo, da nudimo čitateljem poljudno gradivo v pesmi in prozi. Morda se je že zgodilo in se še bo, posebno med mladimi čita-telji, da posamezen čitatelj ne bo mogel slediti prav vsakemu sestavku. Kljub temu pa smo uverjeni, da bo sleherni čitatelj Mladinskega lista dobil vsaj nekaj v njem, kar ga bo zanimalo. Gotovi smo, da ima tudi najpriprostejši čitatelj svojo korist od sestavka, ki mu ni takoj popolnoma umljiv. * * * 'J'UDI v pričujoči številki Mladinskega lista se želimo malo pomuditi pri dopisih, ki postajajo z vsako izdajo številnejši. V tej številki je angleških in slovenskih dopisov nič manj kot 87. Izredno razveseljiv pojav so slovenski prispevki naših mladih članov in čitateljev. Mladinski list ni do sedaj še nikdar prinesel toliko slovenskih dopisov kot jih prinaša v tej številki. Naša želja, izrečena pred par meseci, da bi se slovenski dopisi podvojili, se je nad vsa pričakovanja uresničila. Pričujoča številka prinaša 30 slovenskih dopisov in 57 angleških. * * * gEDANJE uredništvo Mladinskega lista je bilo in bo ostalo zvesto načelu, da mora naš mesečnik priobčevati le take sestavke, ki so vzgojevalnega pomena v duhu napredne, realne misli. Treba je računati s tem, da čita Mladinski list nad deset tisoč ljudi, mladine in odraslih, ki so ali delavci ali pa otroci delavcev. Tem je treba pravega vpogleda v delavčevo življenje in v življenje današnjega nepravilno uravnanega sistema, ki sloni na izkoriščanju mas, čemur se mora vsak iskreno zaveden delavec protiviti. Le potom delavske kulture in naobrazbe in v koristni izrabi prostega časa, je upati na uspešno vzgojo naše mladine. * * * JY^LADINSKI LIST ne služi le naši mladini, temveč tudi odraslim in staršem; spaja obe generaciji v pravem spoznavanju; premošča prepad med naraščajem in starši s poljudno veščino peresa domačih, delavsko življenje poznavajočih sotrudnikov. Raznolično štivo v Mladinskem listu v obeh jezikih je čim-dlje bolj izrazito. Pred vsem stremimo za tem, da se naš mesečnik izboljšava v gradivu in tudi oblikovno. * * * ^NGLEŠKI del te številke je raztegnjen na štirinajst strani, dočim zavzema slovensko gradivo osemnajst strani. V bodoče se bo skušalo oddeliti enakomeren prostor obema oddelkoma, da se slovensko in angleško štivo v našem mesečniku uravnovesi po številu strani. * * * Q.LAVNI odbor Slovenske narodne podporne jednote je na letnem zborovanju januarja izdelal obširen načrt, da se uvede mladinska kampanja za ustanavljanje novih društev in za pridobivanje novih članov. V ta namen, da bo kampanja bolj živahna in plodonosna, je določena vsota nad sedemsto dolarjev. Naše čitatelje vabimo, da postanejo aktivni v mladinski kampanji, ki prične z mesecem aprilom in bo v teku vse leto. Andersen: Navihani pobič ^EKOC je živel star pesnik, izredno dober, star pesnik. Nekega večera, ko je sedel v svoji izbi, je zunaj besnela strašna nevihta. Lilo je kakor iz vedra. A stari pesnik je toplo in udobno sedel pred svojo pečico, kjer je plapolal ogenj in so cvrčala pečena jabolka. “Kdor je zdaj na cesti, bo do kože moker,” je dejal pomilovalno, ker je imel dobro srce. Tedaj je zaprosil pred durmi otroški glasek “Joj, odpri mi, zebe me in ves sem moker!” In jokalo je in trkalo na vrata, v okna pa se je besno zaganjal veter in dež. “Uboga stvarca!” je dejal pesnik, vstal in odprl vrata. Pred pragom je ždel nag pobič in voda mu je tekla od dolgih zlatih kodrov. Trepetal je od mraza. Če bi mu ne bil pesnik odprl, bi bil gotovo poginil v viharju. “Ubogi fantič!” je dejal starček in ga prijel za ročico. Stisni se k meni, da te pogrejem. Nikar ne jokaj. Vina dobiš in pečeno jabolko, saj si dečko od fare!” Bil je res lep pobič. Njegove oči so bile kakor dve svetli zvezdi in—dasi mu je voda še vedno tekla od las, so se mu že vili zlati kodrčki. Bil je ko angelček, čeprav je bil višnjev od mraza in je trepetal po vsem telescu. V rokah je držal krasen lok, ki pa je bil ves skvarjen od dežja. Od pisanih puščic je kapala raztopljena barva. Pesnik je sedel k pečici, vzel pobiča v naročje, mu ožel vodo iz las, huškal v njegove premrte ročice, jih grel v svojih rokah in mu zavrel sladkega vina. Tedaj si je pobič opomogel, lička so mu zagorela, skočil je na tla in se vrtil in plesal okoli starega pesnika. “Ti si pa veseljaček!” se je smejal pesnik. “Kako ti je ime?” “Ime mi je Amor,” je odvrnil pobič, “ali me ne poznaš? Glej, to je moj lok. Z njim znam imenitno streljati.—E j, nevihta je prešla, luna že sije!” “A tvoj lok je pokvarjen,” je dejal pesnik. Pobič se je zamislil. “To bi bilo hudo”—in je pregledal lok. “Ne, saj je že suh in nič pokvarjen. Struna je napeta! Ali naj ga poskusim?”—In ga je napel, nastavil puščico, nameril in ustrelil dobrega starega pesnika naravnost v srce. “Vidiš, da moj lok res ni pokvarjen?” se je veselo zasmejal in zbežal. Ta zlobni pobič! Da je streljal na starega pesnika, ki ga je bil tako prijazno sprejel v svojo toplo sobo, ki je bil tako dober z njim in mu je dal sladkega vina in najboljše jabolko! Dobri stari pesnik je ležal na tleh in plakal, kajti zadet je bil naravnost v srce “Joj, joj, kako poreden je Amor. Vsem dobrim otrokom bom to povedal, da se ga bodo čuvali in se nikoli ne bodo igrali z njim, ker to se ne bi dobro končalo.” In vsi dobri otroci, dečki in deklice, katerim je to povedal, so se ga čuvali, a vendar jih je prekanil, ker je silno pretkan. Ko pridejo študentje s predavanj, jim stopa ob strani v črni suknji, z naočniki na nosu in knjigo pod pazduho. Ne poznajo ga. Veselo ga primejo pod pazduho, ker mislijo, da je njihov tovariš. Tedaj jim prebode srce. Tudi dekleta niso varna pred njim. Vse ljudi zasleduje. V gledališču sedi med lučkami lestenca pod stropom in rdeče, plameneče gori, da ga nihče ne spozna. Neopažen pa istreli svojo puščico. Smuka se po sprehajališčih in tihih stezah. Tudi očka in mamico je zadel v srce. Le vprašaj ju, če ne verjameš. Da, Anior je res poreden pobič, čuvaj se ga in ogibaj. A njegovim puščicam nihče ne uide. Pomisli, celo tvojo babico je zadel v srce. A tega je že dolgo in rana se je zacelila. Babica pa tega ne bo nikoli pozabila. Ta navihanec! Zdaj ga poznaš in veš, kako je neugnan. Anna P. Krasna: POMLAD j-jRUME viharji sred noči, ubogo drevje v nemi grozi stoče. In vendar slutim, da nekje lam v dalji se pomlad budi. Tam vstaja: mlada, krasna, polna nad. Pripravlja na pohod se v širni svet, da zimo stre in prepodi viharje mrzle. Zato rohne vetrovi—sika zima. A pomlad, mlada in življenja polna, strahu nima. Besnečim vihram drzno gre naproti, junaško tepe se z ledeno zimo— sovražni bes viharjev je ne moti. Naprej za ciljem gre pomlad — zmaguje! Zbor pevcev himne sladke ji prepeva in solnce žarko, veseleč se zmage njene, pod nje nogami zemljo ji ogreva. PREVARJEN ^sjA jablani ptiček-pevček sedi, nožiče pod perje si skriva; od glada in mraza sirotek drhti, gozd, polje pa sneg še pokriva. Nespametni ptiček, čemu priletel si daleč s toplega juga? Naš gozd ti ne bo še zelenel, oj, mnoga te čaka še tuga. Prevaral te pač je dih južnih vetrov, ki k nam je zavel oni dan. In ti si poslušal vabljiv glas njegov, a zdaj si prevaran, gladan. Mi delavci, ptiček, podobni smo ti: varljivcem kaj radi sledimo. Premalo trpin iz prevar se uči, zato pa teptani trpimo. Katka Zupančič: SREČA TE deček bil, metulje je lovil, pa to je govoril: — Kaj metulji — srečo rad bi ujel! V kletko jo zaprl vratiča zavrl, v kletki bi imel ujeto srečo, srečo »potečo. — In dečko mlad bil poln je lepih nad, da najde sreče sled. Pa klobuček si nadel, suknjico zapel in šel je v svet iskat srečo, srečo opotečo. A sreče ni -------------- Oko in čelo mu stemni in kolne srečo, nje prelest: — To sem si zavzel, moč bom vso napel, da dobim te v pest lažna sreča, sreča opoteča! — Pa isti čas zasliši srečo, sreče glas, ki de mu: — Našel bi me rad? Glej, v tebi sem, s tabo grem dokler si poln življenja, lepih nad, dokler si pošten, zdrav in mlad! — BOLJA ENA - jyjlSKA se srečala z mačkom je lenim. Maček jo meri s pogledom ledenim; že se pripravlja, kremplje nastavlja —. Miška vstrepeče: joj, kaj bo pa zdaj? “Miška pripravi se! Hudo je, kaj?!” Miška zaprosi: “Oh mucek častiti! Moji mladiči so lepi in siti; lepih vseh sedem, sem ti privedem —. Sedem mladičev — mucek, postoj! Jaz pa sem suha — le kaj boš z menoj?” KO NOBENA Maček pristane: “Hm, to bo pa zame — sedem mladičev še poleg nje same!” Miška priteče v domek, pa reče: “Mucek častiti bo č a k a 1 na vas —!” pa se z mladiči zasmeje na glas. Čakal je maček, pa čakal in čakal; slednjič je lačen in jezen zaplakal: “Res sem neroda, strašna prismoda! Vedel prej nisem, nesreča zelena, da bolja je ena — ko miška nobena!” ..j,™.,-,..'.,.. Stanko Žele: “In a Little Spanish Town. Kako se je Anica naučila lagati A NICA je že velika deklica. Zelo dobra je. Kadar pričakuje očeta in matere z dela, pride pogostokrat k meni, da mi kaj pripoveduje ali da me kaj vpraša. Rada jo imam, ker me vedno gleda v oči, kadar kaj pripoveduje. A taki otroci so vedno pametni in dobri. Nekoč mi je Anica pripovedovala, kako se je naučila lagati. Ni je bilo sram povedati mi vse. Tako-le mi je pripovedovala: “Vedela sem prav dobro, da ni lepo lagati, pa sem vendarle včasi lagala. Kako sem se tega naučila, ne vem. Vem pa, da so me prisilili lagati prav oni, ki bi nas morali učiti resnice. Spominjam se, da je bilo nekoč v šoli. Tako-le se je zgodilo: Nekoč nam je gospodična učiteljica brala iz neke knjige. Ničesar nisem razumela. Hotela sem jo zaprositi, naj mi to in ono razloži. A nisem smela, ker me je nekoč pokarala z besedami: “Saj imaš knjigo, beri in se nauči na pamet tako, kot je napisano v knjigi.” Ko je prebrala knjigo, nas je vprašala, ne da bi nam bila kaj razložila: “Ali ste razumele?” Odgovorile smo, da. Pa čeprav nisem razumela niti jaz niti katera druga. A nismo smele reči rgsnice, ker bi nas okregala. Drugega dne nas je izpraševala. Katera zna to in to? Nekatere so dvignile roke, nekatere niso. Gospodična se je razjezila ter karala: “Uh, ve lenobe, ki se nič ne učite.” Sram me je bilo, da bi me imenovala lenobo. Dvignila sem hitro roko, kakor da bi bila znala. To je bilo zame manj sramotno, kot pa da me gospodična imenuje lenobo. Tako, vidiš, sem se naučila lagati. Svojo mamico imama tako rada, a tudi njej sem se nekajkrat nalagala. A to le, kadar sem kaj zlomila ali kaj poškodovala, pa si nisem upala reči in priznati. Mama je huda, pa se je bojim. Zato sem se ji večkrat zlagala. A le majhne stvari, ki se mi zde, da niso tako hude. Nekoč pa sem se ji zelo zlagala, tako zelo zlagala, da nisem mogla prenesti in sem se kmalu izpovedala. In kadarkoli zdaj pomislim na to veliko laž, me je sram. A od tedaj ne lažem več. Bilo je nekega jutra, morala sem iti v šolo. Nisem se bila naučila naloge in mi je bilo težko. Bila sem žalostna in vsa v skrbeh. Nisem mogla niti zajtrkovati. Mama je mislila, da sem bolna. Zadržala me je, češ da mi ni treba v šolo. Vsa plaha mi je rekla: “Dete moje, kaj ti je? Slaba si — kaj ti ni prav? Ne hodi danes v šolo, marveč pojdi v posteljo, odpočij se in pozdravi. Mama ti pripravi mleko.” Meni se je dobro zdelo, da mati tako skrbi zame in zazdelo se mi je, da sem res zbolela. Ležala sem nekaj časa, pa sem se kaj kmalu naveličala. Pekla me je vest. Hotela sem vstati. Mama pa me ni pustila iz postelje. Ostanem naj v postelji, da prej okrevam. Morala sem ubogati in ležala sem do poldneva. Ko je prišel oče domov in zagledal mene v postelji, se je ustrašil. Stopil je k moji postelji ter me gledal. Najprej se je malo nasmehoval, potem pa se je naglo zresnil in molčal. A še vedno je neprestano gledal vame. Zdelo se mi je, da je uganil, kako je z menoj, da je z mojega obraza bral, da nisem bolna in da sem se hotela le izogniti šole. Gledal me je oče, gledal, dokler nisem na vso moč zaplakala. Kakor bi me bil vprašal: “Zakaj lažeš?” — sem mu povedala vse. Rekla sem mu, da sprva nisem hotela, a da je prišlo kar tako samo od sebe. Spet sem lagala, a oče me je gledal neprestano in zdi se mi, da so njegove ustne venomer ponavljale: Lažeš, in izpraševale: Zakaj lažeš? Pa je molčal in le njegov pogled je izpraševal: Kolikokrat si se že zlagala? Dvignila sem glavo, pogledala njemu prav v oči in mu priznala vse, vse. Ni bila dolga izpoved, zakaj oče me je prekinil, ker je razumel vse. Meni je bilo, kakor bi se mi bilo odvalilo s srca. Bilo je, kakor bi se hipno oprostila velikega bremena mnogih laži, ki so bremenile na moji duši. Oče me je vzel na kolena, pogledal v oči in dejal: “Ni lepo lagati.” Ta njegov pogled je bil drugačen kakor malo poprej. Dobrota je sijala iz njega. In jaz nisem bila več lažnivka in sem mirno lahko gledala očetu v oči. Spominjam se venomer, kako hudo je bilo očetu, da sem se lagala. Spominjam se, kako me je gledal. Bilo je to zame huje od udarcev. Ne vem, ali tudi druge otroke očetje tako gledajo. Jaz tega ne morem pozabiti. Od tedaj se nisem nikdar več lagala in nikdar več se nisem bala, da bom kaznovana, če povem resnico . . Tako je pripovedovala Anica in božala moje roke. Gledala me je naravnost v oči. Čakala je menda, da bi ji kaj rekla. In res, zajokala sem skoro, oči so se mi orosile, prižela sem Anico k sebi in rekla: Otrok moj, pomni, da človek, ki govori resnico, vedno gleda v oči in se ničesar ne boji. A lažnivec obrača oči v tla in vedno se boji, da ga bo kdo zasačil na laži. Ljudje, ki ljubijo Resnico, ljubijo tudi Pravico. Lažnivec pa je podel človek. Dobri ljudje so vedno resnicoljubni in odkritosrčni. Samo oni so dobri in hrabri. A dobrota in hrabrost sta potrebni duši, kakor sta potrebna telesu zrak in solnce. Zato otrok moj, čuvaj zdravje svoje duše kakor zdravje svojega telesa.” “Anica me je razumela. In njene oči so se blestele. Otrok delavcev je, ki se borijo za Pravico. Pravica in Resnica pa hodita z roko v roki . . . Teta Milena. POZIMI Psička čuden srd prevzame, hav!—zalaja, zarenči, ker pa mož se še reži, k njemu zdajci teči jame. D. Vargazon: Vzel Cirilček je sani, vanje vpregel je konjička, Sultana seveda—psička— zdaj med polji z njim drevi. “Urno,” pravi, “tja pod klanec, kjer se sanka otročad!” Menda bi pred deco rad pobahal se—neugnanec. Tam ob cesti mož stoji: koš ima na beli glavi, a obraz njegov norčavi nos—korenček mu kazi. Divje vanj se zapraši —joj!—Cirilček že zavpije in že v snegu ves se skrije, da le glava ven moli. A sankalcev trop nadležni s klanca se čez polje usuje in se revčku posmehuje: Dober dan, možiček snežni! Katka Zupančič: Leni Mihec (Nadaljevanje) pORABIL je trgovec priliko in nesel nekaj v odzadje—; prepričal se je, da je past, to je nastavljeni denar, še na svojem mestu in zdelo se mu je, da se kupček ni zmanjšal; prešteti ga seveda ni utegnil. Odlahnilo mu je. “Mogoče ga je v zadnjih pretečenih dneh trapilo veliko domotožje, jaz pa sem ga smatral za lenuha,” si je dajal ukor. “No, bomo videli, saj dneva še ni konec in za danes pride jutri!” in že je hitel, ker stranke so se pojavljale. “Pusti sedaj kavo, Mihec, pa skoči brž sem, delo se ti ponuja!” Seveda je bilo zopet treba točiti “pe-trlem,” kakor se je večina strank izražala, in še kolikrat čez dan! Denar pa je ležal in obležal na mizici. Zvečer, ko so pospravljali trgovino in je Mihec zopet sukal metlo, a ne s tako jezo, ko prejšnje dneve, je trgovec— kakor da bi pozabil—pustil na prodajalni mizi bankovec, lep nov bankovec . . . “Že spet denar!” in Mihec se je vgriznil v ustnice. “Poglejte, gospod, tukaj ste pozabili bankovec! In tam na mizici pri petroleju tudi leži nekaj denarja,” je naglo, da je jedva zajemal sapo, pripovedoval trgovcu, ki je visoko gori na lestvici stoječ uravnaval različno drobnarijo. “Kako to? O, saj res, zdaj se spominjam! Vidiš, star sem že in pozabljiv postajam,” je odvrnil in zlezel z lestvice. “Pojdi in prinesi še tisto, kar praviš da leži na mizici!” Mihec je naslonil metlo ob steno in odhitel ter prinesel skušnjavo v obliki denarja in jo stresel na mizo. “Bom vsaj videl, koliko ga je,” je rekel trgovec in ga je v naglici preštel. “Vse je!” je s prikritim veseljem ugotovil v svojih mislih. Glasno pa je podal “Priden si, Mihec, in hvala! Pa da boš imel nekaj od današnjega skakanja: tukaj, vzemi to kar je bilo na mizici! In zanaprej boš po vsakem tržnem dnevu dobival majhno vsotico. Si zadovoljen?” je vprašal in dobrohotno zrl v dečkove oči, ki so izražale sprva osup-ljenost, nato resnobo in nazadnje veselje. “I seveda sem zadovoljen, kako bi ne bil!? Hvala vam!” je naglo prišlo iz Mihčevih ust. Prijel je zopet za metle in najrajši bi bil zaplesal z njo. “Hej, to bi bil moral videti in slišati moj oče in mati, posebno mati, ki je vedno tako žalostna!” so pele njegove misli. Odkar je tako srečno prestal preizkušnjo, je šlo z Mihcem navzgor. Res je še tuintam začel cincati in povešati glavo in ramena, vendar je s trgovčevo pomočjo, ki ga je takole mimogrede vspodbujal, premagal svoje nagnenje k lenobi. Začel se je zanimati za trgovino. Trgovec, vesel tega pojava, ga je pričel uvajati v svoje notranje trgovske posle. In ko mu je trgovec nekega večera pokazal svoje knjigovodstvo, so se Mih-čeve oči na široko razprle. Vedno je bil mišljenja, da je trgovija najuspešnejša pot do bogastva—in bogat je hotel postati na vsak način—tu pa se ni dalo najti tega, česar je iskal. Nekoliko razočaran se je ozrl v svojega gospodarja. Tedaj se je trgovec dobrodušno nasmejal in dejal: “Jeli, Mihec, ti si mislil, da boš našel koncem konca celo rajdo težkih številk, ki naj bi izkazovale moje premoženje! Vidiš, pa temu ni tako. Imam sebe vse preveč rad, kakor da bi se navezal na denar. Vedi, da smatram denar, premoženje itd. kot potrebno zlo, pa če je tega več, kakor ga človek potrebuje, ni več niti potrebno zlo, ampak je samo zlo.” Ko je opazil, da ga Mihec le še bolj začudeno in vprašujoče gleda, je nadaljeval: “Le daj, pomisli malo za vsakim preveč je nekje en premalo—tega se ne da utajiti. Ce bi si toraj jaz nabral premoženja več kakor mi je potreba, ali ne bi to nekje in nekomu manjkalo? Privarčeval sem si samo toliko, da sem v slučaju bolezni ali pa, če dosežem tako visoko starost, da bi ne mogel več gibati, preskrbljen in ne postanem komu v breme. Žena mi je umrla; svoja dva otroka sem spravil do kruha, ki si ga pa morata prislužiti, če ga hočeta imeti. Kaj hočem več? In če bi povsod tako računali in mislili po človeško, ne pa po hrčkovo, bi ne bilo nikjer nakopičenega bogastva, pa bi ne bilo niti bede!” “Ja pa vendar mora trgovina vkljub vsemu donašati dobiček, kam obrnete tega?” je poizvedoval Mihec. “I seveda je dobiček. Toda tega dam tja, odkoder se je vzel—med ljudstvo.” “Pa nisem še videl, da bi dajali komu miloščino.” “Hej, fant, mlad si še, in ne vem, če boš to razumel, kar ti bom zdaj povedal. Če bi bilo po moje, bi bila miloščina kmalu neznana reč. Ljudstvu bi se moralo dati priliko do dela in življenja, pa bi ne bilo revščine, ne miloščine— miloščine, s katero si mnogi krpajo svojo raztrgano vest. In ubogo ljudstvo je takim “dobrotnikom” še hvaležno, pa jih povzdiguje v deveta nebesa, mesto da bi združilo svojo moč ter od teh “dobrotnikov,” svojih dolžnikov—dolžniki, ker žive od dela ljudskega—zahtevali svoj delež.” “Vidim, Mihec,” je nadaljeval trgovec, “da ne veš, kam bi s tem, kar sem ti povedal; zato bom kratek” pa je s svojim mirnim, globokim glasom pripovedoval o ljudeh, ki se sramujejo svojega uboštva, zato ga skušajo prikriti na vse mogoče načine in prav ti da so naj-večji reveži; pripovedoval je nadalje o ustanovah in zavodih, ki naj bi bili v pomoč najpotrebnejšim. Večina le-ta-kih dobrodelnih ustanov, je dejal, bi bila brezpotrebna, če bi se današnji gnili družabni red preustrojilo, pričenši prav pri korenini. Mihec je spočetka njegovemu pripovedovanju verno sledil, nazadnje se je pa zamislil in zamišljeno gledal tega svojega starega gospodarja. Vedno ga je bil smatral za čudaškega skopuha, ki si še na svojg stare dni ne da počitka, ampak dela od jutra do večera, kakor da si še ni dovolj nagradil. Hu, to bi si on, Mihec, vse drugače uravnal, to bi lepo živel in ne tako skromno, kakor njegov gospodar. Le to mu ni šlo nikdar v glavo, zakaj mu vedno naroča: Dobro mero, rajši preveč ko premalo! Sedaj mu je bilo jasno. Zdelo se mu je, da ga danes prvič vidi. Objel je s pogledom njegovo sivo glavo in se zazrl v njegove temne oči, ki so izpod visokega čela tako mirno in dobrodušno gledale v svet. Trgovec je slednjič s svojim pripovedovanjem končal in to je Mihca zdramilo. Na dečkovi zadregi je mož spoznal, da mu ta ni sledil do konca, pa se je nasmehnil in dejal “No, fant, utrudil sem te, star postajam vidiš, pa mi dobro de če se malo razgovorim tudi o tej stvari. Če sedaj vsega ne razumeš, razumel bodeš kmalu, ako bodeš imel srce na pravem mestu. Eno si pa zapomni že danes: da ljudje, ki jih je sam želodec in sama mošnja, niso ljudje in takim se ne klanjaj nikdar!” (Konec prihodnjič.) Ivan Jontes: Nagajivi Andrejček 'po vam je bil nagajivček, Kodrov Andrejček. Sicer dober fantek in v šoli se je dobro učil, samo njegova poredna žilica mu ni dala miru. Ako je le mogel, je ponagajal zdaj temu, zdaj onemu vaščanu, pri tem pa je imel srečo, da mu vaščani niso nič zamerili njegovih porednosti, češ, mlada kri rada malo ponori. Tudi mati in oče sta bila na moč prizanesljiva napram malemu porednežu, meneča, da otroku ne smeš zameriti, ako malo ponagaja. Ampak v šoli je bilo drugače. Debela, hudogleda gospodična Lina, Andrej-čkova učiteljica, ni poznala šale in za najmanjšo nagajivost z Andrejčkove strani je pela palica. Tudi trebušati gospod župnik ni bil nič boljši ter je fantka za vsako malenkost neusmiljeno pretepel. Zato ni bilo čudo, ako je deček, ki je bil drugače dobrega srca, polagoma zasovražil oba: učiteljico in župnika ter se jima skušal osvetiti. In osvetil se je obema. | Ko je gospodična Lina nekega jutra stopila v svoj razred, jo je pozdravila raz velike šolske table s kredo narisana podoba debele, trebušaste ženske, odspodaj pa se je blestel napis: To je naša debela učiteljica Lina. Kri je zalila tolsti obraz Andrejčkove učiteljice. “Kdo je naredil to?” je povprašala z glasom, ki je obetal nevihto. Vse tiho. “Andrejček, ali si ti?” Andrejček je molčal ter uporno zrl predse. To je učiteljici zadostovalo in deček jih je dobil s palico toliko kakor še nikoli popreje. Ampak to ni pomagalo. Andrejček je bil z vsakim dnevom slabši in učiteljici je nagajal kakor nikoli popreje. Bolj ko ga je tepla, bolj ji je nagajal. Hudemu gospodu župniku pa se je Andrejček skušal osvetiti na razne načine. Enkrat je namazal s katranom stol, na katerega je potem sedel gospod župnik, drugo pot je skril njegovo suknjo tako, da je ni mogel najti in tako naprej. Župnik ga je sicer vselej pošteno pretepel, ampak pomagalo ni nič. Pač pa se je vselej obrnilo na slabše in Andrejček je navsezadnje postal prava šiba zanj in za debelo gospodično Lino. Tisto leto so dobili v Kamenem novega nadučitelja, ker stari je bil umrl. Novi nadučitelj je bil še mlad in zelo prijazen mož, ki je bil hud nasprotnik pretepanja otrok. Takoj ob nastopu svoje nove službe je odločno izjavil, da ne bo trpel, da bi se otroke v šoli pretepavalo in to je zadostovalo. Tudi gospodična Lina in gospod župnik sta se morala odreči njuni priljubljeni metodi podučevanja otrok s palico v veliko veselje učencev in učenk, ki so do tedaj tako pogosto morali okušati vso skelečo grenkobo leskovih palic. Andrejček je to izpremembo vzel na znanje dokaj brezbrižno ter z nezmanjšano vnemo dalje nagajal svoji učiteljici in veroučitelju ter jima grenil življenje. Nekega dne pa se je ta nagajivec nenadoma poboljšal. Izpreobrnil ga je novi gospod nadučitelj, ki ga je poklical k sebi ter z lepo besedo skušal doseči to, kar drugi niso mogli doseči s palico. Povedal mu je, da ni lepo nagajati učite- ljem, ki se trudijo, da bi iz njega napravili boljšega človeka, da bi ga kaj naučili, da je to zelo grdo in nevredno človeka. Dalje je dejal, da je prepričan, da je Andrejček dober deček, ki ne nagaja iz hudobnosti in ki mu bo rad obljubil, da bo odslej priden in ubogljiv deček, tako v šoli kot doma. In glej, kar ni mogla doseči palica, to je dosegla lepa beseda: Andrejček je obljubil dobremu učitelju, da se bo poboljšal in to svojo obljubo je tudi držal. Od tistega dneva dalje je bil Andrejček najboljši in najpridnejši učenec v šoli in najpridnejši mali možiček v vasi. Morala: Palica pri otrokih večkrat bolj škoduje kakor koristi. Medina in poljska miška Pogovarjajmo se! ^TAVIL bi počen groš, da poznate bajko o dveh miškah, bajko, ki jo berete lahko v vsaki šolski čitanki. Mestna miška je poklicala poljsko miško, naj zapusti svoje siromašno stanovanje na polju ter se preseli v mesto, kjer je vsega v izobilju. Poljska miška je ubogala nasvetu in vabilu ter prišla v mesto. A ko je prvič stopila v jedilnico gospode, kjer je živela mestna miška, je skoro izgubila svojo glavo. Ni mogla strpeti v mestu, marveč je rekla mestni miški: “Ostani ti mestna bogata miška in lepo mirno jej klobasice in slanino, a jaz ostanem poljska miška, uboga poljska miška, in zobala bom svoj žir. Ti nisi niti za hip varna pred natakarjem, pastjo, mačkom, a jaz sem v svoji majhni poljski koči varna in svobodna. Zato ne morem ostati tu in se rajši vrnem domov, od koder sem prišla.” Taka je ta povest. To je vse. A kaj mislite vi zdaj, moji mali? Ni da bi človek ugovarjal povesti, kaj ne? Vi mislite vsekakor, da ima poljska miška prav. A pogovarjajmo se malo o tem, da se tudi do konca pogovorimo! Vi bržkone mislite takole: Poljska miška je zelo pametna, da se je prostovoljno odpovedala uživanju bogastva, ker nosi bogastvo nevarnost s sabo. Saj je rekla poljska miška: “Ti nisi niti za hip varna.” Kako pametno je to rekla. Ali ne? In kako skromno. Lepa čednost je skromnost, si mislite. A zakaj se je vrnila poljska miška v polje? Da bi lahko živela “varno in svobodno”—tako je rekla. Varno in svobodno! Ali ni poljska miška pametna, skromna in požrtvovalna? Zdaj bi rad vedel, kdo izmed vas bo pritrdil vprašanju, kdo izmed vas bo rekel: Res, poljska miška je pametna, skromna in požrtvovalna. Zakaj temu bi jaz rekel: Prijateljček moj, ti v tem primeru nisi vprašal svoje človeške pameti, kakor bi moral. A zdaj čuj moje mišljenje: Ne! Poljska miška ni pametna in ni požrtvovalna, marveč ponižna in bedasta. Da, najbolj bedasta je ta poljska miška izmed vseh poljskih mišk, ker ne ve, da preti poljski miški desetkrat več nevarnosti kakor mestni miški. Ta se mora čuvati pasti in mačke. Tudi poljska miška se mora čuvati teh dveh; poleg tega pa ima poljska miška še druge sovražnike: lisice, jazbece, kune, krte, sokole, vrane, sove in polno drugih živali, ki preganjajo poljske miške. Vrhu tega jim pretijo poplave in hudi mraz pozimi, radi katerega pogine vsako zimo na tisoče mišk. In temu pravi poljska miška “varno in svobodno” življenje! To je prav tako, kakor bi se jetnik hvalil s svojimi okovi. Ali je to še pametno? Če bi bila poljska miška res pametna, bi takoj spoznala, da bi se laže branila teh redkih nevarnosti v mestu, kakor pa cele trope sovražnikov, ki jo zasledujejo na polju. In požrtvovalnost? Ni je. Saj nima svobode, da bi se lahko žrtvovala za kakršnokoli stvar. In kaj navsezadnje ostane? Bedasta miška, ki lahko rečemo o njej: “Lahko bi bila zamenjala svoje siromašno življenje z boljšim. A bila je za to prkratke pameti.” A ena slava ji ostaja: skromna je. Res! Nič drugega ne mara, kakor da vse življenje živi, kakor je živela doslej, da kakor doslej tudi poslej gloda samo žir. To je res lepa slava. A če bi bil jaz ali ti ta miška na polju, ne bi se bahal s to slavo! * Če bi bila ta bajka napisana le za to, da nas zabava, bi jo pač sprejeli za zabavo, za šalo. A mi se moramo iz vsake basni nekaj naučiti. To je njen smoter in namen. In prav radi tega svojega nauka se nahaja ta basen v vseh šolskih knjigah, v vseh berilih. A če ta nauk malo natančneje premislim, me mine vsaka šala in dobra volja. Mestna miška je bogata, poljska miška je siromašna. Oni, ki nam pripoveduje to povest, nas hoče prepričati, kako ima poljska miška bolj varno in svobodno življenje od mestne miške. Če prenesemo to na človeško življenje, potem naj bi to pomenilo: bogastvo skriva v sebi mnogo več nevarnosti kot siromaštvo. Zategadelj se nikar ne pri-tožujmo, da smo siromašni in nikar ne zavidajmo bogastva bogatim. Veruj- mo, da je bogatim bolj hudo živeti kakor revnim. Če bi verjeli tej povesti, potem bi tudi mi delali tako kot poljska miška in bi z veseljem živeli bedno življenje. To je jedro te povesti. S tem, da nam opisuje “radosti siromaštva,” kar je hinavsko rečeno, nas hočejo vzgojiti v ljudi, ki so z malim zadovoljni. Bodi skromen! Bodi ponižen! Jej svoj žir! Ne zahtevaj nič boljšega ali večjega! Ti si srečen tudi, če trpiš lakoto in tvoj oče s težkim naporom ruši skale premoga globoko pod zemljo! To so nauki te povesti. A mi nikar ne bodimo tako trdoglavi, pa da ne bi razumeli, da je ta povest lažniva. Mi vemo prav dobro, da se bogati s svojim bogastvom kar dobro počutijo. A vemo tudi prav dobro, zakaj nas tako stalno opozarjajo na nevarnosti bogastva: Ker se boje, da bomo nekega dne siti svojega žira in da bomo zahtevali svoj del in boljših plodov sveta. Ker vedo, da bomo nekoč planili vsi: oče iz rudnika, mati iz tovarne, bratje in sestre iz trpljenja, ter povedali glasno, da ne maramo biti več skromni in umirati od slave, ki jo imamo s svojo skromnostjo, marveč zahtevamo zase, kar ustvarjamo sami. Da se čim del j izogibajo temu dnevu, si izmišljajo take hinavske povesti. Saj so nekatere take povesti lepe, zabavajo nas, a točno treba preiskati vsak cvet in v marsikaterem boš našel strup, strup nevednosti. A mi smo mladina, solnčna mladina, ki ljubimo solnce in njegovo svetlobo. Zato ne maramo teme. In laž je del teme. Jože Kovač. Dragi urednik! Zopet se hočem malo oglasiti v priljubljeni Mladinski list. Najprej sem prečrtala Naš kotiček, potem pa Chatter Corner. Kakor vidim, se naši mali čitatelji zelo zanimajo za M. L., ker tako pridno dopisujejo v slovenskem in angleškem. Tako je prav. Le učimo se naprej, saj nam bodo naši starši z veseljem pomagali, ko bodo videli, da se tudi mi zanimamo za Mladinski list in da radi pišemo tudi slovenske dopise. Jaz rada berem po slovensko in dostikrat mamo vprašam, če je prav. Če reče, da j«', tedaj sem vesela, ker se počutim, da znam slovensko že dobro čitati ter da umejem, kac čitam. Tukaj nimamo slovenske šole, zato pa se moram od mame učiti. Ako bi ne bilo M. L., bi prav gotovo nič ne znala napisati po slovensko. Zato sem pa vesela, da sem se i.o se bom še vsaj nekaj naučila. Z mojo sestro obe prebirave M. L., vsaka en čas. Slabo bi bilo, ako bi ne imeli M. L. Jaz bi rada, da bi izhajal dvakrat za mesec. Mnogo pozdravov vsem bratcem in sestricam, pa tudi uredniku! Anna Matos, Box 181, Blaine, O. * * Dragi urednik! Prosim, da mi dovolite malo prostora v M. L. Jaz želim postati redna dopisovalka M. L. Sem članica SNPJ in sedaj obiskujem collin-vvoodsko high-school. Poleg te obiskujem tudi Slovensko mladinsko šolo v Slovenskem narodnem domu v Clevelandu na St. Clairjw, prvo leto. Ta šola prireja igre dvakrat na leto. Imeli smo božično predstavo in uprizorili smo dve igri in petje. Bila sem tako srečna, ker sem dobila vlogo v igri z imenom “Luknja v namiznem prtu.” Igrale smo samo dekleta. Jaz sem predstavljala gospo. Druga igra se imenuje “čarodejna brivnica,” katero so igrali samo dečki. Me dekleta smo jih seveda prekosile z našo igro. Pozdrav vsem čitateljem Mladinskega lista in tudi uredniku! Dorothy Marc, 716 E. 160 st., Cleveland, O, * * Dragi urednik! To je moj prvi slovenski dopis za Mladinski list. Obenem vam pošiljam slovensko pesem, katero sem se naučila in jo tudi rada pojem? čujte, o čujte oj mamica vi, Jaz se tega križa Icaj se pri mojmu srčku godi: prav nič ne bojim. Možila bi se rada, četudi katerikrat sem deklica mlada. po hrbtu dobim. O pazi le, pazi, kaj govoriš. Zakonski stan je le velik križ. Znam šivati in plesti znam hišco pomesti. Druge stvari me p** možek rad nauči. Zvesto ga hočem ubogat. Sveti Tomaž, ti me poznaš ti mi tudi lahko možička daš. Pozdrav vsem čitateljem Mladinskega lista! * * Dragi urednik! To je moj prvi dopis v M. L. Stara sem 14 let in znam prilično govoriti slovensko, Is pišem še težko, ker nimam druge slovenska šole kot le doma. Upam, da se bom naučila pisati tudi s peresom, ker sedaj pišem na pisalni stroj. Najrajši čitam M. L. in še par drugih slovenskih časopisov. Tukaj v Montani je bil;* precej ostra zima. Pozdrav vsem mojim vrst • nicam in čitateljem M. L.! Mary A. Krivec, Box 135, Klein, Mont. * * Dragi urednik! Želim spet postati redna dopisovalka M. L., katerega prejemam, ker sem članica mladinskega oddelka pri društvu “Mir”. Pohajam Collinwood high-school in tudi slovensko šolo. Slovenščina me zelo zanima. Naučila bi sr rada pravilno govoriti in pisati slovensko. Dne 24. decembra je naša slovenska šola priredila božičnico v Slovenskem narodnem domu. Na programu so bili razni nastopi s petjem in igranjem na klavir in uprizorjeni stil bili dve igri, “Čarodejna brivnica” in “Luknja v namiznem prtu.” V zadnje imenovani sem tudi jaz nastopila v vlogi Lenke. Kakor so s« izrazili kritiki v Enakopravnosti, sta bili obi! igri izborno igrani. Jennie Lesjak, 719 E. 160 st., Collinwood, O. * * Dragi urednik! Sedaj prvič pišem slovenski dopis v M. L Slovensko znam bolj slabo pisati. Stara sen? 13 let in sem v osmem razredu v šoli. Jaz sem članica SNPJ in zelo rada čitam M. L., četudi mi gre bolj slabo, pa počasi se bom že naučila. Rada bi videla, da bi več mladih članov SNPJ od tukaj dopisovalo v naš M. L., slovensko ali pa angleško. Pozdravljam vse člane! * * Dragi urednik! Ker je to šele moj prvi slovenski dopis v M. L., prosim vas urednik, da mi popravite. Večkrat sem že nameravala slovensko pisati, pa sem se bala, da ne bom dovolj zmožna Čitam dobro slovensko, ali pisati je bolj težko. Ko sem bila z mojo mamo v starem kraju pred dvemi leti, sem se z otroci igrala kolo. To igro sem si prav dobro zapomnila. Zato sem se odločila, da jo tukaj opišemt da jo bodo tu i drugi bratci in sestrice lahko igrali in da bodo videli, da se otroci v starem kraju tudi znajo zabavati. Kolo Kolo, kolo, kolovrat, vsakdo pleše z nami rad; kar nas zbranih je otrok, vsi vrtimo se okrog. Kolo, kolo, kolovrat, vsakdo pleše z nami rad. Eden, štiri, pet, ti si že preštet. Stopi zadaj, nastran, ti ne boš izbran. Kolo, kolo, kolovrat, kolo gre okrog. V kolu poje Danica, ki najlepše zna. Pela je že sedem let, sedem let in pol. Danica se zavrti. V kolo stopi ti! Pozdrav vsem bratcem in sestricam in tudi uredniku! Amelia Modic, Box 227, Homer City, Pa. * »H Dragi urednik! Tukaj smo imeli do novega leta lepo vreme in nič smega. Takoj drugi dan po novem letu pa je začelo snežiti. Štirinajst dni smo imeli tako mrzlo vreme, da smo se mi šolarji kar za nosove držali, da bi nam ne zmrznili od Oh, ko bi lovec vedel, kako lepa sem jaz, gotovo bi porabil ugoden ta-le čas. In komaj to izreče, že poči v grmu strel, in v istem hipu je svinec življenje srni vzel. hudega mraza. Sedaj pa imamo zopet milejše vreme. Prosim, da priobčite to-le pesmico, ki sem se jo naučila od moje mame: Šumi, Sumi, potoček, veselo pod goro. Do njega pride srna, zjutraj pit vodo. In ko podobo svojo ugleda v dnu vode, jo dolgo ogleduje in sama sebi de: Prosim vas, cenjeni urednik, da mi popravite, kar ni pravilno, ker vem, da je veliko napak. Posebno ločila, te nesrečne pike in vejce, ki so tako nadležne, če človek ne ve, kam jih postaviti. Za vse to vam bom zelo hvaležna. Olga Groznik, Box 202, Diaroondville, Wyo. * * Dragi urednik! Sedaj prvič pišem v M. L. v slovenskem jeziku. Moja mama me je opomnila, naj pišem, pa sem. Pošiljam vam pesmico o Lundru in Adamiču. Prosim, da jo priobčite, ako bo prostor dopuščal. (Ker je pesem precej dolga, je nisem mogel priobčiti.—Urednik.) Mnogo pozdravov vsem bratcem in sestricam in tudi uredniku! Frank Pink, 494 First Court Alley, Cone-maugh, Pa. * * Dragi urednik! Spet vam pošiljam mali dopis. Bliža se spomlad, treba bo kopati in rožice sejati. Tukaj na deželi je dosti rož. Prišle bodo ptičke in bodo spet prepevale in meni kratek čas delale. Res luštno je na deželi živeti, ko slišimo ptičke peti. Sedaj pohajam zadnje leto šolo. Ob koncu šole se bom podala na potovanje ali na obisk mojih znancev in prijateljev ter sorodnikov, katerih imam dosti v tej deželi. Tudi v Pittsburgh bom šla. Pozdrav vsem članom Fannie Boston, Box 63, Homer Gity, Pa. * * Dragi urednik! Sedaj pišem moj prvi dopis v M. L. Stara sem 9 let in sem se naučila malo slovensko pisati in citati od moje mame. Večkrat čitam v M. L. kakšno slovensko pesmico, ki jih pošiljajo dopisniki v priobčitev. Tudi jaz bi ra