letnik 9, številka 2, julij 2003 
NOVICE 
ostala pozorna tudi na druge vrste ptic. 
Spremljevalec malega deževnika v 
njegovem naravnem življenjskem okolju je 
mali martinec, ki pa je vezan na bolj 
zaraščene predele rečnega sistema. Tako 
smo ga ves čas srečevali tudi na Soči. 
Na enem izmed prodišč nas je presenetilo 
petje krackoperutega vrcnika, ki se je 
razlegalo iz grmovnatega vrbovja. Vrsco je 
pri nas mogoče opaziti vJZ delu Slovenije, 
tako severno pa do tedaj še ni bila zaznana. 
Noč smo prebili v ovčjih stajah pod 
zahodno steno Krna, nad planino Kuhinja. 
Naslednjega dne smo še ne povsem 
prebujeni skupaj s soncem pričakali petje 
kotorn. Z nekoliko več vztrajnosti bi se 
verjetno kaka izmed njih pustila ujeti tudi 
našemu pogledu, vendar se nam je mudilo 
nazaj v dolino, kjer nas je čakala 
nedokončana naloga na Soči, zaradi katere 
smo v ce kraje sploh prišli. U.K. 
POPIS SOŠKIH PRODIŠČ 
Sredi srednjega majskega tedna smo se 
trije člani DOPPS, Paul Beaulieu, Tomaž 
Mihelič in Urša Koce, odpravili na Sočo, 
da bi na njenih prodiščih popisali gnez-
deče male deževnike. Številčnost ce ptice 
na soških prodiščih je bila namreč do cedaj 
neznanka. 
Območje popisa je zajemalo cok Soče od 
Bovca do Tolmina. V popoldanskem času 
prvega dne smo siscematično pregledali 
prodišča med Tolminom in Kobaridom, 
naslednjega dne pa še prodišča med 
Tolminom in Bovcem. Soča je obljubljala 
za popisovanje morda neobvladljivo 
šcevilo gnezdečih parov, mi pa smo jih 
naposled na celotnem območju popisali 
samo 11. 
Seveda nismo mogli mimo vprašanja, 
zakaj je tako. Prodišča na Soči v očeh 
poznavalca malega deževnika dajejo vcis 
zanj izredno privlačnega življenjskega 
okolja. Žal so kar nekoliko preveč privlačna 
tudi za človeka z njegovimi dejavnostmi. Te 
vključujejo tako rekreacijo koc ekonomsko 
več koc očicno zanimivo kopanje proda. 
Nedocaknjena ostajajo le cisca najbolj 
nedostopna prodišča, ki jih z vseh strani 
obliva cok reke. Vendar na teh mali 
deževnik ni prav nič bolj pogost kot na 
najbolj obleganih. Tako vprašanje o njegovi 
relativni redkosti na Soči ostaja odprto, 
najbolj verjecno pa je povezano predvsem 
z njenim vodnim režimom in poplavljanjem 
sicer obsežnih prodišč. Za dokončen sklep 
bi bilo seveda treba napraviti celovitejšo 
ekološko raziskavo. 
Čeprav smo se večino časa posvečali 
malemu deževniku, so naša ušesa in oči in 
NOVA UČNA POT ŠKOCJAN 
Uprava Regijskega parka Škocjanske jame 
je po približno enoletnih pripravah v pecek, 
23. maja letos, svečano predstavila novo 
učno pot »Škocjan«. Učna pot zajema 
posebnosti klasičnega Krasa v območju 
parka, vsebinsko pa je razdeljena na 
naravoslovne in kulturno-zgodovinske 
ceme. Pri obisku učne poti lahko začutimo 
prepletanje vročega Sredozemlja z alpskim 
hladom udornih dolin, kar se odseva na 
rastlinskem in živalskem svetu. Na 
sprehodu po približno dva kilometra dolgi, 
dve uri trajajoči in dobro označeni poci 
lahko opazujemo šcevilne vrste ptic, 
posebnost pa so ptice ostenj nad udornimi 
dolinami Škocjanskih jam, kot so skalni 
golobi, skalni strnadi, planinski hudourniki 
cer celo sokol selec in velika uharica. Pozimi 
v navpičnih scenah prezimujejo čudi skalni 
plezalčki. 
Pri načreovanju učne poti je uprava parka 
pricegnila k sodelovanju šcevilne serokov-
njake z različnih področij. Za področje 
opazovanja in varseva pcic je pri pripravi 
učne poci sodeloval vodja Nocranjske 
sekcije DOPPS, Brane Koren, kije čudi avcor 
dela besedil na ličnih in bogaco iluseriranih 
informativnih tablah. Pripravil je tudi 
tiskani »Vodnik po učni poti Škocjan«, ki 
ga obiskovalci dobijo v informacijskem 
centru v Matavunu, kjer je čudi začecek in 
konec krožne učne poci. S.P. 
KOSCI NA BARJU 
Tudi letos smo na Ljubljanskem barju 
preštevali kosce. Odzivje bil razveseljiv, kar 
gre v veliki meri pripisati zagnanosti Vojka 
Havlička, koc c.i.delavnega koordinacorja 
popisa, za brezhibnost metode pa je skrbel 
Luka Božič. Nočnemu štetju koscev se je 
pridružilo 41 popisovalcev. Najbolj 
zagnana sta bila Ivan in Ivica Kogovšek, ki 
sta popisala karštiri ploskve. Poleg samega 
štetja pojočih samcev so popisovalci 
kartirali tudi scanje habicaca (predvsem 
površine, ki so preorane ali pokošene ob 
popisu...). Koc kažejo rezulcaci, ostajajo 
kosci na barju še vedno številčni, čeprav z 
velikimi razlikami glede njihove 
razporejenosti. Kako dolgo bodo še 
uspešni v iskanju vse redkejših preostankov 
primernih travnikov, pa oscaja vprašanje 
za prihodnja leca. T.M. 
foto: Slavko Polak 
SVET PTIC 39