112 ste v.
Y Ljubljani, v četrtek 9. oktobra 1879.
Letnik VIL
Inseratl se sprejemajo in veljA iristopna vrsta:
8 kr., če se tisha lkrat. ii) j n ii «i n * u
i, II n ii 3 i,
Pri večkratnem tiskanj s« »ena primerno cmanj&a.
R ok o pl si
se ne vračajo, nefrankovan* pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravniStvo (mm nistraeija) in eksf edicija ua Florijanske ulice )i. št. 19.
MtHei lisi n sloY8sisKi mM
Po pošti prejemar velja :
Za eeio leto	. 10 gl. — kr,
ta poileta	. . o „ — „
r.a četrt ieta	. . -J „ 50 „
V administraciji velja:
Za celo leto . . 8 gi. 40 kr ta pol leta . . 4 „ 20 „ ia četrt ieta . 2 „ 10 ,.
V Ljubljani na oom pošiljan velja 60 kr. več na leto.
VredniStvo je v Rožnih ulicah štev. 25.
Izhaja po trihrat na teden in sicer v torek, četrtek in soboto.
Vstop Cehov v državni zbor.
Znano je, da vsaka sprememba v avstrijski zunanji politiki je provzreč la spremembo v notranji. Zunanje razmere so mnogo vplivale na notranjo politiko. Ko smo 1. 185!). po nesrečni vojni s Francozi zgubili Lombardijo. so se v notranjem začele velike spremembe. Stari absolutizem je pal in dobili smo ustavo za vse avstrijske narode; žalibog jo je minister Šmerling pozneje z volilnimi rt tli tako popačil, da ni več služila vsemu avstrijskemu prebivalstvu, temuč samo Nemcem, kteri so jo vpotrebovali v tlačenje druzih narodnosti. Vojska s Prusijo 1866. 1. je zopet imela vehke na.dedke v notranji avstrijski politiki. Centra listična sistema Šmerlingova jf pala in na njeno mesto stopi za slovanske narode naše države še pogubuejši dualizem. Gospodstvo nad Avstrijo, ki so dozdaj Nemci, kot edini privili-giraui narod imeli v rokah, se je izrečlo Nemcem in Madjarom. Začelo se je pritiskanje ra Slovane, kakoršnega še za ča.-a najhujšega absolutizma ni bilo.
Cthi, ki so že z& časa Smerlinga zapustili parlament, so se ga vedno ogibali. Res je nam Slovanom sovražno Giskrino ministerstvo kmalo palo, ker vsaka sila le en č«s trpi, in nastopilo je Slovanom prijaznejše Potocki-jevo in za njim IIohenwartovo. Delale so se že priprave za spravo s Cehi, a zopet je veter od zunaj vse vmčil. Nemčija je premagala Francoze, silna in zmagovita prišla domu. Kakor je prej ves svet obračal oči v Pariz, kako politiko dela cesar Napoleon, tako so zdaj vsi se ozirali v Berlin na kneza Bismarka. Mogoč-
nost Nemcev v rajhu je tudi naše avstrijski' osrčila in jeli so z vso silo napadati Hohen-warta in naposled jim je še Bismark sam na pomoč prihitel. Ministerstvo Ilohenvvartovo je palo in Slovani, pravi steber avstrijske monarhije, smo zopet biii v kot potisnjeni.
Vsem tem dogodkom je sledila tricarska zveza; na to je pa kmalo začelo vreti v orjentu Punt, ki se je vnel v Hercegovini za osvobo-denje thčenih južnih Slovanov, se je kmalo razširil čez ves balkanski polotok. Srb.ja in črnsgora in naposled Rusija so stopile za osvobodenje Slovanstva na bojišče, in ves svet od severnega ledenega morja do črnega , od Urala do Adrje živo simpatiziral z borilci za slovansko svobodo. Posebno na avstrijske Slovane je imela ta borba velik vpliv. Narodna zavest se je začela bolj oživljati in z njo slovanska vzajemnost. Z radostjo so vsi Slovani pozdravljali slavne zmage hrabrih slovanskih bojevnikov. Od najiteligentnejšega Slovana do priprostega slovanskega kmeta, vsak se je čutd ponosuega, da je ud slovanskega naroda, ki tako hrabre boritelje pr>ii'ja v boj za slovanstvo in kristjanstvo. Slovanski sovražniki naše monarhije, nemški ustavoverci in Madjari, so s strahom opazovali to gibanje v slovanskem svetu; zahtevali so, naj Avstrija pošlje proti Rusiji osvoboditeijici balkanskih Slovanov svoje vojne čete, v Madjariji so se celo delale skrivne zarote zoper Ruse. Le previdnost vladarjeva in dvornih krogov je nas obvarovala vojske z Rusijo, ki bi bila imela za Avstrijo in slovan stvo slabe nasledka. Na to je sledil berlinski kongres, ki je Avstriji dal Bosno in Hercegovino in naposled okupacija bosenska.
Nemogoče bi bilo, da bi tako veliki dogodki v našem sesedstvu bili ostali brez vsega vpliva na našo notranjo politiko. Nemški u-<ta-voverci ki so se veduo bali Slovanstva, so se v državnem zboru in po časopisjih trdovratno vpirali prik.opljenji Bosne in naši monarhiji. To pa je ravno provzročilo razkol iu prepir med njimi. Vlada, če je tudi izšla iz ustavo-vernih krogov, se ni smela ustavljati bosenski okupaciji, ker ta se je vršila na voljo cesarjevo in dvornih krogov. V ustavoveruih krogih je pa bilo mnogo mož, ki so se imeli za svoj poslanski sedež zahvaliti le vladni milosti, ter za to šli vedno z vlado. Začeli so se v parlamentu prepirati in edeu drugemu take krivice očitati, da ¡e kar svet strmel.
V vojDcm času se navadno pokaže slabo gospodarstvo kake države v prejšnjih mirnih časih, ker takrat je treba vrejenih financ, da vojni minister za denar, ki ga potrebuje za vojno, ni v zadregi. Tako je tudi bosenska okupacija odkrila vse slabe strani ustavover-nega gospodarstva. Ustavoverna vlada je poslala nemogoča, ker jo celo lastni privrženci niso podpirali.
Tako je padlo ministerstvo Auerspergovo in nastopilo Taaffejevo, ki je pač nekaj časa nosilo firmo Štremajerjevo, pa mu je vendar Taaffe bil prava duša. Drugi še ostali usta-voverni ministri so res še poslovali, a niso imeli nobenega vpliva na politiko, videlo se jim je, da so obrabljeni. Taaffe je kmalo spo-tzual, da z moralično popačeno ustavoverno i stranko ni mogoče vladati in tudi cesar in drugi višji krogi so zgubili do ustavovercev vse zaupanje, videvši, kako so v narodno go-
Eako sem se jaz likal.
Črtice za poduk in kratek čas.
XVI.
Zunaj refektorja so me že čakali hlapci in oni trije „muci" in špetakelj je bil tak, da so nazaduje prišli še patri ven gledat. Ko so se vsi dosti norca pedelali „gospodu s frakom, cilindrom in rokovicami", reče slednjič pater guardijan :
„Dosti je te burke. Idi z mano, sleci gospoda in obleci zopet fanta."
Jaz ubogam in grem domu nekoliko dobre, nekoliko pa slabe volje. V šoli je bilo drugi dan vse nemirno, ker so bili oni „muci" povedali, kaj se je prejšnji dan z mano v kloštru godilo. Zavoljo tega sem imel jaz ta dan vse polno nemirnih zapisanih, a pater Gotthari je strgal list, rekoč , da zavoljo moje maškarade ne bo nobeden kaznovan, posebno še zadnje dni.
Skušnja je prišla, jaz sem se bil napravil kar moč praznično. Vršila se je za-me precej j slabo, sem bil ves zmešan, ker je bilo preveč visoke posvetne in duhovne gospode. Prav nič zadovoljen seboj, a ves vroč in rudt č ko rak sem stal tam, ko me je ta ali oni kaj prašni, in
prav n č ne vem, kaj sem odgovarjal. Posebno slabo sem se moral obnesti katehetu patru Ferdinandu, ker sem slišal, kako je v zagovor moj gospodi rekel:
„Ves zmešan je danes. Pa je tudi še le prvo leto tukaj v mestu. Toliko gospode še menda nikdar videl ni skup. Skoro bi jaz stavi) , da danes še očenaša ne bi zna! nemški moliti."
Pater Gotthard pa pristavi temu:
„Vse, kar zmi, se je naučil v enem letu. Ko je sem prišel, ni znal nič nemški. Jaz mislim, da je danes zato tak, ker se mu nemške besede zatikajo. Drugači je bil v šoli zini-raj najboiji."
In ko je bila skušnja končana, me dohiti pater Gotthard in mi zašepeta precej silno na uho:
..Ti butelj ti I Zakaj si tako plašen? Meniš, da te bodo gospodje snedli? Ako bi bil jaz vedel, da nam boš pri očitni skušnji tako sramoto naredil, bi te ne bil naredil prvega premijants. Vendar zdaj pojdi in glej, da se boš pri delitvi premij spodobneje obnašal."
Kako se je vršila delitev premij, ne vem.
K zavesti sem prišel še le, ko sem imel celo skladovnico v ?latu in rudečem usnji vezanih knjig na rokah, na vrhu ravno tako vezane ,,peri-¡ohe." Spodaj sta namreč čakala Micka iu oče in ta sta me zopet k zavednosti spravila S tem vred sem se pa tudi spomnil vsega, kar se je ta dan g"dilo, in svojega premija nisem bil nič kaj vesel. Tem bolj vesela sta bila oče in Micka, tako da ta dan nisem šel kosit v klo-šter, ampak k Cenetu. V kloštru so imeli veliko pojedino, ker je skoro vsa gospoda tam kosila; dolgo sva morala čakati z očetom, da sva prišla do pntra guardijana, zahvalit se za hrano in prosit je še za drugo leto. Pri tej priliki je rekel pater očetu :
„Je že dobro, samo fant je bil danes ves zmešan Naj le še drugo leto pride. Oglasita -•e pri gospodu kaplanu in recita, da mu bom že pisal. Fant naj se pa o počitnicah dom:t pridno uči, da ne bo kaj pozabil, posebno m mški."
Po tem opominu greva, oče pobašejo moje reči v besago, jaz pa šolske knjige in premij v robec, in tako jo mahneva proti domu. Oče so stopali ponosno, jaz sem smel iti vštric jim, i ne več zadej ali spredej, in tako koračiva po
spodarstvenih razmerah državo spodkopali iu jo še hoteli spra.viti v nevarnost na zunaj. Treba je bilo iskati drugih vladezmožnih ele mentov in taki so Čehi.
Ko so nastopile volitve, vlada ni več ka kor prejšnja leta podpirala ustavovercev; a celo porabila svoj vpliv, da se je naredil znam kompromis v češkem velikem posestvu. Na dalje so se začele obravnave s češkimi vodji o vstopu čeških poslancev v državi zbor; in kakor vidimo, ne brez vspeha. Novi državui zbor bo štel češke zastopnike v svoji sredi.
(Dalje prih.)
0 Poljakih.
Velika slavnost, ki se je vršila te dni v Krakovi na čast poljskemu pisatelju Kraszevv skemu, obrnila je pozornost slovanskih krogov zopet na Poljake. Slovesnost sama je bila velikanska. Ljudstva ua tisoče; skupuega obeda pa se je vdeležilo okoli 800 odličnih mož. Lepo je bilo tudi v Vilički. Kakor imamo Slovenci svojo postojnsko jamo, tako imajo Poljaki svojo jamo v Vilički, kjer se trda sol koplje. Tisti solnati hrib je namreč že ves izdolban po ru-dokopih, v njem najdeš že velike prostore, kojega stene so sama sol, med drugimi kapelico itd. Pri obilni svečavi se prostori s solna-tirni stenami kaj lepo svetijo. Tukaj not je bilo zbranih mnogo rodoljubnjih Poljakov in drugih gostov: razsvetljava čarobna, godba je igrala poljske melodije in poljsko rodoljubno navdušenje je tako vzkipelo, da so mnogi veselja jokali. V Krakovi pri velikem obedu so se vrstile napitnice, mnoge v slovenskem duhu govorjene. Posebne važnosti je', da so bili češki vdeleževalci s tako častjo sprejeti. Češke goste so pozdravili z burnimi živoklici. Ker je znano, da so čehi Slovani z dušom iu telom, je to veselje nad češkimi gosti dobro znamenje , da se Poljaki nagibajo k svojim slovanskim bratom, da popuščajo pre.šno samotarno stališče. Posebno Poljaki iz Prusije, ki pod nemškim jarmom zdihujejo, so Čehe kar obje mali, in solze so jim igrale v očeh , ko so se brati li s češkimi Slovani, prvimi boritelji proti nemštvu, in stražniki zapadue slovanske meje.
Poljaki so res nesnčen narod. Oni, ki so
imeli veliko kraljestvo, ki je segalo od batiš-kega do črnega morja, zgubili so vse, razdeljeni so zdaj na tri države. Največi kos je prišel pod Itusijo. Tam se jim ni bati toliko za svojo narodnost, uživajo še nekaj jezikove ravnopravnosti, toda ruska vlada dozdaj ni bila prijazna katoliški cerkvi, kteri so Poljaki vsi zvesto vdani. Še bolj nesrečni, ko Poljaki v Rusiji, so oni v Prusiji. Tam se Poljska narodnost sistematično uničuje. To se godi deloma z germanizacijo po šolah in uradih, ki brez milosti preganja poljski, deloma pa Pru^i kupujejo poljska posestva, Poljake pa od hiše tirajo; napravili so Prusi nalašč za to nekov fond, kterega naloga je, poljske kmetije, ki pri velikih bremenih lahko na boben pridejo, pokupiti in v nemške roke spraviti.
Na ta način so Poljaki na Pruskem že mnogo sveta zgubili. V Šleziji, ki je bila nekdaj čisto polska, je zdaj Poljakov že prav malo. Ni še dolgo, kar je bilo Poznanjsko popolnem poljsko, zdaj je že polovica prebivalcev nemška Zapadno in izhodno Prusko postalo je že večinoma nemško, čeravno je nekdaj vse poljsko bilo; tako je bilo mesto Danzig še pred 100 leti tako poljsko narodno, da so se meščani z orožjem v roci brauili Nemcem, ter so rekli, da hočejo Poljaki ostati. Zdaj jbo v Danzigu malokteri človek še poljski znal. Najbolje se godi Poljakom v Avstriji; tukaj vživajo razun ouih v Šieziji polno jezikovo ravnopravnost, in le tukaj je Poljakom dovoljeno, napraviti tako slavnost, kakoršna je bila poslednja, Kras-zevvikemu ua čast.
Poljaki so hraber, plemenit, nadarjen iu veren narod; odlikujejo se z iskrenim domoljubjem in svobodoljubjem, z bogato literaturo, z izvrstnimi pisatelji in umetniki. Poljsko je uničila le fevdalna, aristokratična ustava, ki je kralju iu nižemu narodu premalo, „žlahti" aii plemstvu pa preveč moči v roke dajala verski prepiri so slednjič pripomogli, da je država, v sebi neediua, padla sovražnikom v roke.
Da bi staro Poljsko zopet oživili, so Poljaki pomoči iskali na zapadu, posebno pri Francozih za ktere so tudi ognjevito v boj šli. Francozi pa so Poljake le porabili zoper l'tuse, posebno prvi Napoleon jih jih je podkuril s
praznimi .obljubami; pa Poljaki so svojo kri zastonj prelivali, zdaj kot zavezniki Francozov, zdaj v turškem taboru, zdaj zopet na strani Madjarov. Poljsko pomoč je vsak rad vzel, a plačilo je vsak dolžan ostal. Tudi Nemci so imeli v svoj čas veliko lepih besedi za Poljake pa to le zato , ker so bili Poljaki sovražniki Kusom; sicer pa so tudi Nemci v praksi, dejansko najhuje zatirali poljski živelj , kar so ga imeli v svojem področji.
Slednjič se vendar bliža čas, ko bodo Poljaki sprevideli, da se nemajo na koga druzega zanašati ko na — slovanskega brata. Zato so Čehe tako burno pozdravili, zato tudi v uotrajni politiki obetajo stati na strani Če-hov in Slovencev v državnem zboru dunajskem. Pač želeti bi bilo, da bi Poljaki pri tem ostali, da bi se čedalje tesneje oklenili slovanskih bratov, ker le tukaj znajo se jim vse želje vresničiti. S kljubvanjem škodujejo le sebi iu celemu slovanstvu, dosedajno kljubovanje jim ni nič koristilo, pošteno pobratimstvo s Slovani je za Poljake najboljša politika.
Politični pregldd.
Avstrijske deielc.
V Ljubljani 8. oktobra. Predvčerajnem opoldne ob prvi uri bilo je odkritje £ON|»4»skc zbornico državnega zbora. Slovesnost je bila velikanska. Najprej je minister predstavil zbornici od cesarja imenovanega predsednika iu njegova dva namestnika. Potem so udje obljubili zvestobo in pokorščino cesarju, ter spoštovanje do državnih temeljnih postav. Sešlo se je muogo konservativnih udov gosposke zbornice, ki je že 10 let niso obiskovali.
„Reichenberger Ztg." poroča, ko bo pre-stolni govor znan, da se več udov gosposke zbornice zbere v posvetovanje z vodji ustavo-verne stranke gledd nadaljnega postopanja ustavovercev nasproti fjderalistom. Tudi to posvetovanje ustavovercev ne bo rešilo, kajii njih čas je prešel.
Društvo avstrijskih lesnih trgovcev se obrača s prošnjo do kupčijskega ministerstva J zoper nemški čolni tarif, ki mu hude rane
cesti pod Podgorjem. Tam pri dveh lipah pa malo leževa v senco in oče reko :
„Pokaži no tiste perijohe, da bom videl, če si res za prvega tiskam"
Jaz jim dam tiste „perijohe" in oče gledajo v nje, da pridejo do mojega, oziroma svojega priimka ; druzega tako niso razumeli, ker je bilo vse nemško, zato sem jim moral jaz kazati pot do tje. Ko ta priimek zagledajo, se zamislijo va-nj, kakor jaz, ker nisva tega še nikjer videla. Čez nekoliko časa, ko so se nagledali, reko zopet oče :
„Mora že res biti, ker je tiskano. Zdaj pa le idiva, da prideva še do noči domu. Med potom se morava oglasiti še v farovžu in v šomaštriji."
Napotiva se dalje, a ta proti domu ni bila tako kratka , kakor je. Že tam pod Križem stoji krčma, v to zavijeva in ga popgeva po liček.
„Fanta s šole peljete, kaj ne?" — praša krčmarica, ko jo oče zarad računa pokličejo. „Je dobro zdelal?"
„Hm, hm, bolje nobeden ni, on je prvi!'
„Kaj? Prvi ta-ie?! O, tak ga bota pila pa še en poliček."
In predno oče morejo kaj reči, ježe zopet polič na mizi. Morda bi bil prišel še kteri,
pa jaz bi bil že tako rad v farovžu, da bi se bi tam pobahal s premijo in tudi doma, ker so mi oče rekli, da naju čaka velik lonec kašnatega zelja. Zato odrineva po drugem po l.ču, kterega krčmarica dva krajcarja ceneje računi, „zavoljo mene" — pravi.
Tako prideva do Most, oba zelo vesela, jaz še celo nekoliko omoten. Tam naju srtča stric, ki že od daleč zaupije:
„No, Jurij, ali je zdelal fant? Saj sem rekel, da ne bo !•'
„Tvoj bi že ne bil" — se odrežejooče — „a moj je, in še prvi je."
„Kaj? Prvi v Kamniku med gosposkimi?! No, saj sem vedel, kar je nas, smo vsi kam-peijni."
„Z žlahto se rad baha vsak, kdor sam nič nima" — odgovore oče, stric tudi nekaj še odgovori, a konec prepira je ta, da vkrenemo vsi v krčmo tam na vogli, kjer ga zopet pi jemo par poličev, največ stric, ki pa zato ni nič plačal. Jaz nisem pil, sem raje gledal pe-tijohe in svoje v njih tiskano ime. Solnce je bilo komaj še ped nad gorami, ko greva na prej proti domu, stric pa po svojih opravkih, popravljal je namreč okna.
Oče so se mi zdeli nakoliko omahljivi, nič kaj naravnost nisva šla; zato pa tudi nisva
vkrenila pri fari ue v farovž, ne v kaplanijo, ne v šomaštrijo; „bova pa jutri šla" — so rekli oče — zdaj pojdiva raj za vzarami, saj se že noč dela." Meni je to tudi prav in tako greva po polji, kjer naju ljudje pogosto pra-šajo, kako sem zdelal šolo. A oče so kratkih besedi, „bote že slišali" — je njih odgovor, na kar je od vseh krajev posmehovanje: „Cvajte je dobil, kaj pa bo kajžarski sin druzega dobil! Saj še gruntarski ne zdelajo!"
Po Marijnem zvonenji prideva domu, mati sede pred pragom in belijo krompir ter naju sprejmo z nagovorom :
„Saj sem vedela, da vaju do noči ne bo. Kakšno bo kašnato z Ije! Sta pa že zopet pila kje, kaj ne? O, saj se ti vidi, da sta!"
„Tiho bodi, stara" — odgovore oče — „nocoj ga boš tudi ti pila, če boš hotela. Zdaj pojdi in naredi luč, da boš videla, kaj sva prinesla."
Nekako dobrovoljno godrnanje iz ust matere, potem poiščejo „lešerbe" in narede luč. V tem pridrvi tudi brat od nekod s krikom : „Jaka je doma, jutri ne bom nič delal, moram brž leteti k teti." Iu še predno so mati luč naredili, je že teta, žena klavca in materna sestra, pri nas in vsi radovedna gledajo, kaj se bo zvalilo iz moje cule.
seka Nedavno, ko je bil Bismark na Dunaji, so kričali, da je tisti čolni tarif Avstriji na korist spremenil. Kakor podoba kaže, na tem ni dosti resnice.
Kako se je vršila slovesnost odpertja državnega zliora, ni nam došlo še poročilo.
Osnovali so se posamezni klubi. Imeli so svoj shod ustavoverci; bilo jih je 161. Sklenili so, skupno postopati in glasovati v vprašanjih ustave (to je centralizma), jezika (to je germanizacije) in svobode (to je brezverstva). Ostati hočejo v vedui dotiki. Koroški Otitsch, ki je bil od konservativne stranke voljen, je bil tudi med njimi; ravno tako tudi Žvegelj iu TaufTerer. Mi ne verujemo prav, da bi se stranka res v slogi ohraniti zamogla Sicer je pa v manjšini. Organiziral se je tudi klub pravue stranke. Za predsednika je voljen zopet Hohenwart, za podpredsednike Lien-bacher in knez Lichtenstein.
Če^ki klub je volil za predsednika Rie-gerja. Pravni, češki in poljski klub bodo izvolili vsak po pet udov v skupni avtonomi-stični odbor, ki bo tedaj štel 15 odbornikov, in imel nalogo, da posreduje iu vzdrži slož-nost med temi tremi avtonomističnimi klubi, ki predstavljajo relativno vtčno državnega zbora.
Ustavoverni listi vedno naglašajo, da se državni zbor nema z ničem drugim pečati, nego z narodnim gospodarstvom; kar na enkrat so postali veliki prijatelji ljudstva, prej pa celih šestnajst let niso imeli časa misliti ua ljudsko blagostanje, ter so v državnem zboru dlako cepili o raznih neznatnih paragrafih, o civilnem zakonu in drug h nepotrebnih stvareh. Zdaj pa, da bi vprašanje narodnih terjatev ne prišlo na vrsto , hočejo naenkrat edino le za ljudsko blagostanje živeti in vmreti, ter našo stranko že naprej obsojujejo, če se ne bo edino tega predmeta držala. Dobro jim odgovarjajo na to češki listi, da judovski listi nemajo nič ukazovati poslancem, o čem naj debatirajo. Slovansko konservativni poslanci že dobro po-znajo potrebe ljudstva, ter jih tudi ne bodo iz oči spustili; ob enem bodo pa odpraviti skušali tudi najhujše kriv:ce, ki so jih narodi pod prejšno sistemo prestajati morali, ter že težko rešitve pričakujejo.
BSaron Ifaymerle pride danes iz
Monce na Dunaj. Laški kralj mu je podelil velik križ Mavricijega in Lazarjevega reda.
2. oktobra ste se sešit obe zbornici «»grškega državnega %l>or i. V prvej seji ui bilo nič posebnega, predsedniku so naznanili ude, kteri so umrli.
Oger&ki finančni minister hoče državnemu zboru predložiti razne postavne načrte, da se odpravijo razni neredi ogerskej finaučnej vpravi. Če bo ta minister hotel oger-ske finance hotel vrediti, najde dovolj dela, ker so v velikem neredu , mnogo jih je že to skušalo se jim ui posrečilo, tudi Szarparyju se bo težko.
Vitanje države.
Ilismark na vse kriplje dela, da bi Rusijo in Francosko izoliral. Tako pravijo, da hoče s pomočjo Avstrije za se pridobiti Španijo, ter z njo od zad strašiti Francoze. Tudi se pristavlja neverjetna novica, da se bo tej zvezi zoper Ruse in Francoze pridružila tudi Italija. Drugi pa zopet mislijo, da Bismark celo na Dunaji ni nič opravil. To je tudi zelo verjetuo. Pred prihodom Bismarka na Dunaj so nemško-pruski časniki strastno pisali zoper Rusijo. Ko je pa Bismark nazaj v Ber-liu nazaj prišel, začeli so zopet Rusom dobri-kati se in naštevati vse usluge, ki so jih Rusom že storili; ob enem so trdili, da ostane Nemčija zaveznica Rusije. To zelo diši po tem, da Bismark na Dunaji ni našel, kar je iskal, namreč zaveznika zoper Rusijo. Ta kombina-cja se dii veliko lože verjeti, ker Avstrija bi morala res v svojo pogubo siliti, ko bi šla za Bismarka v ogenj, za tistega Bismarka, ki je svojo in prusko velikost sezidal na nesrečah Avstrije, na podlagi poraza Avstrije pri Kraljevem gradcul In kaj bi nam vojska zoper Rusijo zamogla koristiti? Da bi mi vzeli Srbijo in Ilumunijo, ter Prusom odstopili Češko in Moravsko? Kaj smo potem na dobičku? In za tako kupčijo uaj se še v hudo vojsko podamo, kjer nam zmaga nikakor ni gotova?! Se ve da, Bismark bi rad oslabil Rusijo in Avstrijo, da bi bil potem on poveljnik čez vso Evropo. Pa kdo mu bo ua led šel? Naši državniki tudi niso tako kratkovidni, da bi se v take špekulacije spuščali, pri kterih zamore profitirati le Prusija, špekulacije ,,pour le roy prussef
Rusija je zopet po diplomatičaem potu pri-
borila nektere vspehe v Carigradu. Zavoljo ruskega protivljenja je porta opustila okupacijo Burgasa. Ruskemu vplivu se je zahvaliti, da turška vlada ni poslala nekega angleškega generala preiskavati prepire v izhodni Rumeliji in opustila pošiljatve mohomedanskih begunov v vzhodno Rumelijo.
V Carigradu raznašajo vest, da je Hercegovini vstaja zoper Avstrijce. Slišali so menda o tistih klatežih v Nevesinji, ter stvar razpihnili v svoji domišljiji. Turkoljubni angležki „Standard" je novico pobral, ter jo živih barvah naslikal angležkim turkoljubom. Resnica pa je, da Bošnjaki niso prav zadovoljni, posebno zato ne, ker se Turkom še vedno prednost daje ; to in tista Andrassyeva konvencija je velika napaka v administraciji Bosne. Prihodnji državni zbor bo morda to stvar v roke vzel, in ua korist kristjanom pre-menil, kar bo toliko lože, ker vodi zunanje zadeve in tudi bosansko upravo zanaprej Hay-uierle, iu ne več Madjar Andrassy.
Telegram „Slovencu."
Cesar živahno pozdravljeni opoldne pre-bero prestolni govor in razodevajo veselje, ker so Čehi prišli brez škode za svoje pravno prepričanje in različno mnenje, naštevajo predloge, priporočajo zmernost in porazumljenje, ktero vsi narodi žele, da bode Avstrija zavetišče pravic vseh dežel, država pravice In svobode. Hohenwartovemu klubu pristopil je tudi Winkler.
Domače novice.
V Ljubljani, 9. oktobra.
(Duliovenski konlcurs) so prišli zdaj delat v Ljubljano štirje gospodje, namreč: Janez Golob, Anton Korbič, Antou Mándele in Anton Žgur.
(Prošnja do Slov. Matičarjev.) „Prirodopis živalstva s podobami" se imenuje knjiga, ktero je za spodnje razrede srednjih šol izdelal Dr. Alojzij Pokorny, poslovenil Franc Erjavec, profesor na c. kr. viši realki v Gorici, natisnil Henrik Mercy v Pragi, založila iu ua svetlo dala Matica Slovenska v Ljubljani leta 1872, v drugem in pomnoženem izdanji s 490 podobami. To knjigo je c. kr. ministerstvo potrdilo za šole, in vsled tega je pošla do zadnje tako, da so že letos nekteri učenci v prvih gimnazijskih razredih brez nje. V imenu po-
Ne bom popisoval tega prizora pri brleči luči, le to omenim, da so mati zopet po svoji navadi rekli :
„No vidiš, stari, saj sem vedela , da bo prvi, če ga v šola dava. Pa si ti zmiraj rekel, da naj ga ne dava."
„Res je, danes naj tvoja velja" — reko oče dobrovoljno , bratu pa vele : ,,Na , pojdi po polič, da ga bote tudi drugi pili."
„Ne, ue" — se oglasi teta — nocoj bom jaz plačala. Tu, Lorenc, pojdi iu prinesi ga bokal, pa varuj Be, da ga ne ubiješ."
Teta razvije z mošnje tri šestice, te da, bratu, potem pa še srebrno dvajsetico, ktero pomoli meni iu reče: „To je tvoje, ki si Be tako pridno učil. Drugi so zmiraj rekli, da ne boš zdelal, jaz pa, da boš. Na, le spravi!"
Mati so v tem prinesli kašnato zelje, i jesti ga ni maral nobeden, le sami so ga po kusili nekoliko žlic, potem pa ga nesli nazaj v peč godrnjaje: „Saj sem že naprej vedela, da ga ne bo nobeden jedel. To je vselej, kedar si ti, stari, najedel se belega kruha napil. Bo pa jutri dobro!"
Brat je prišel z bokalom vina in oče reko
prva pila, potem pa teta fantova, ki je za-nj gre prvi glaž, ker si mati prvega premoharja v Kamniku."
Mati se nekako namuzajo, si s predpasnikom obrišejo usta in pijo.
„Vesela bodi, stara, in potegni ga" — opominjajo oče — „saj smo vsi veseli danes."
Tudi teta začne pritiskati in reče, da, če ga bo zmanjkalo, bo pa še dala za bokal.
,.Saj sem vesela" — reko mati — „pa sem mu vendar jaz uaj več pomagala, ko sem mu nosila kruha in sadja v Kamnik. Ti si bil komaj petkrat pri njem."
„No, naj bo, danes naj ti vse velja, brez tebe bi ne bil prvi" — reko oče — „zdaj pa poglej, kaj sva prinesla s Kamnika."
Vsi se zagledajo v zlato in rudeče vezane knjige in jih občudujejo, čaravno jih nič ne razumijo, ker so vse nemške.
„Ali ti kaj tega zastopiš?" — praša teta | mater.
! „Če bi špegle imela, bi morda že kaj ve-in vina j dela" — odgovore mati.
,.Na jih !" — se oglasijo oče — „pa beri!" Mati nataknejo na nos očali, pa ni uič,|
„No, stara, pojdi sem, daj glaž. Ti ga boš \ nato se posmehujejo oče: „Glej, stara, fant ¡prinesel.
pa zna to brez špeglov brati, — kaj ne?' — se obrnejo k meni.
Se ve, da znam" — rečem jaz in začnem brati. V tem so pr šli še drugi sosedje in tudi krčmar, moj boter, ki so vsi pazljivo poslušali, čeravno nič ne razumeli.
„Vidite, vidite" — se oglasi boter, ko je meni pri branji sape zmanjkalo — „kako zna Jaka brati! Ali je kdo kaj zastopil?'
Vsi odmajo z glavo, on pa nadaljuje: „To mora strašno učeno biti. Jaz sem enkrat v kanceliji bil, ko je visok gospod nam nekaj ravno takega bral, pa smo vsi debelo gledali. Potlej je pa rekel: Vi ste preneumni, da bi kaj tacega zastopili. — No, Jaka pa že zna ravuo tako brati , da ga nobeden ue za-stopi. To je toraj strašno učeuo. On pa že zastopi, kaj ne, da zastopiš, Jaka?"
„I, se ve da zastopi" — odgovore oče namesto mene.
„No, glejte, tako učen je že, pa še komaj eno leto hodi v šolo! Jaz sem njegov boter 1 Saj se mi je že pri krstu zdelo, da bo kaj ž [ njega."
Tak je bil večer, ko sem svoj premij domu
trebnih učencev prosi podpisana bukvama, naj častiti Matičarji , kteri omenjeno knjigo imajo v lasti, blagovolijo poslati jo njej proti pristojni plači, ali pa zastonj z naročilom, da se ubogim dijakom daruje ali pa posojuje, da se zarad pomanjkanja slovenske knjige v nauk ne vrine nam spet nemška. Hvala narodova in hvala potrebnih učencev bode plača domoljubnim darilcem.
Katoliška bukvama v Ljubljani.
(,.Narodna tiskarna".) Dne 5. t. m. je bil občui zbor delničarjev, kterih je nekaj prišlo in ti so sklenili, da sme tiskarna svoje delnice nazaj kupovati. „Narod", to poročaje, vdrihne po „Slovencu", češ, da ono „poslano", podpisano po več delničarjih, zavoljo nakupovanja akcij po dr. Ahač ču kot predsedniku društva, je prihajalo najbrže od delničarja, ki nobene delnice nima. Mi mu lahko povemo, da podpis ni bil izmišljen, ampak resničen, in če dr. Ahačič dii za delnice 100 gld., mu jih radi prepustimo. Kakor čujemo, jih pa kupuje le po 25 gld.; po tej ceni jih vendar še ne damo, kajti, kdor je zgubil že 75 gld., tudi teh 25 gld. še lahko pozabi.
(Stritar o vseučilišči.) Vindobona locuta est — po domače — višji prerok slovenskega areopaga, Stritar na Dunaju , je spregovoril o vseučilišči. Da se potegne za svojega prijatelja prof. Sukljeja, to ni n č čudnega. Zdaj ni nobene dvombe vič, kdo ima prav, zdaj vsak otrok vč, da ima le Šuklje prav, in da bi bilo slovensko vseučilišče največa nesreča za Slovence. Škoda, da sc g. prof. Stritar ni prej oglasil, ker potem bi nobenega prepira ue bilo treba, vsi bi bili padli na trebuhe in reki.: „o mojster pevcev, velika je tvoja modrost!" Sicer pa moramo resno odvračati Stritarjevo pisanje, da smo prof. Šukljeja dolžili samo-pridnosti, ako tisto „podlo natolcevanje" na nas meri. Saj v našem članku je bilo povedano, da je gosp. prof. Š. že 1. 1869, ko je bil še dijak, govoril zoper slov. vseučilišče; tačas vendar ni mogel imeti samopridnih namenov, in mi vse tiste, ki so dvomili nad Š.—jevo nesebičnostjo, opozorujemo na ta moment, ker sumničiti g. Š. nikakor ni bil naš namen, toliko menj, ker ga imamo za značajnega poštenjaka. Mi nismo rekli, da misli in čuti, ampak le, da govori, kakor kak „c. kr. mož", kar mu je tudi g. Oblak 1. 1869 rekel; s tem pa nismo mislili, sumničiti narodnega moža. — V svoji nežnosti, kakor je velikim možem in pesnikom sploh lastna, nas imenuje g. Stritar ,.neobte-sane narodne tesarje", za kteri poklon se mu ravno tako uljudno zahvalujemo ; vsi pač ne moremo tako fino olikani biti, kakor je gosp. Stritar v svojih dunajskih sonetih, v svoji listnici, svojih pogovorih in drugih spisih. Po svoji 6tari navadi g. Stritar zopet teatralične efekte lovi, ter svojega prijatelja povzdiguju v veličastnih ditirambih, kakor: „tako govoriti, ko človek vendar ve, da bo nevednost in nespamet
planila nanj,.....to ni lahko, to more samo
mož itd. itd. Če že Š.—ja povzdiguje, naj ga, pa čemu je treba, vse drugače misleče tako surovo žaliti, da so nevedni in nespametni? Ali je samo g. Stritar in njegova klika pamet v „štant" vzela? Zares čas bi že bil, da bi tudi g. Stritar svojo prevzetnost nekoliko moderiral, ker ne sme mislit', da le on vse ve-drugi Slovenci pa da so vsi tepci. G. prof. Stritar pravi, da je vprašanje (o vseučilišči) rešeno, namreč da ga je rešil g. Šuklje. No. rešeno je v znanem areopagu. ki spoznava Bo ris Mirana za svojega mojstra; kakor pa kaže dopis iz Notranjskega v včerajšnjem „Narodu",
kteri dopis je nam prav iz Brca pisan, se takrat ne bo posrečilo Šuklje — Stritarjevcem vsiliti Slovencem svojo trmo na mesto dobro spoznane koristi narodove."
(Iz seje odborove družbe kmetijske 5. okt.) došlo je ,,Novicam" sledeče poročilo. — Dr. Bleivveis poroča pred vsem, da si. ministerstvo poljedelstva z odlokom od 20. sept. odobrilo odborovo pororočilo, kako je družba kmetijska obrnila podkovijski in živinozdravski šoli za letošnje leto podeljeno državno podporo, in da ministerstvo hoče še dalje podpirati to dežel, potrebno in koristno šolo. Temu poročilu do-1 daja dr. dr. Bleivveis poročilo o žalostni do-godbi, da je umrl gosp. Pavel Skale, jako izvedeni in marljivi učenik podkovstva in živi-nozdravstva ua tej šoli, in da bode treba, nemudoma novega učenika za podkovstvo in živinozdravstvo iskati, da se mora novo šolsko leto prihodnji mesec brez zaderžka zopet začeti v tej šoli, ktera potrebuje 3 učenike, kjer ou (dr. Bleivveis) ima poleg vodstvenih opravil na tej šoli učencem pet naukov razlagati, profesor Konšek pa enega (rastlinoznanstvo). Posrečilo se mu je — poroča dalje dr. Bleivveis — dobiti vojaškega kovača in živinozdravnika, ki ga je volja stopiti na mesto ranjcega gosp. Skaleta, če se družba kmetijska ž njim tako pogodi, da more prevzeti navedeno učiteljstvo. Družbini odbor izreka toplo milovanje nad zgubo zkozi 29 let marljivega učenika g Skaleta in pritrdi predlogom dr. Bleiweisovim o dalji obravnavi z novim učenikom. Ker pa je gosp. Skale pod nadzorstvom družbenega odbornika gosp. Fr. Souvana in družbenega odboru.ka gosp. Jeriča oskrboval tudi družbeni vrt na Poljanah , je bil ua njegovo mesto izvoljen gosp. Vode bivši posestnik v Dolskem. — C. kr. deželni šolski svet ja kmetijski družbi v presojo predložil načrt, kako misli v pospeh kmetijskega nauka na ljudskih [šolah obrniti za letošnje leto podeljenih GOO gold. držarne podpore, ostalih 400 gold. pa je po naukazu c. kr. ministerstva izročil ua razpolaganje odboru družbe kmetijske, ki bode to svoto večinoma obrnil za tisk podučnih knjiž c 100 gid. pa za nakup učnih pripomočkov iz' vrste kmetijskega orodja. Pri tej priliki se je razpravljala prošnja vodstva deželne vino- in sadjerejske šole na Slapu za pripomoč o nakupu učnih pripomočkov za kemijo. — Bralo Be je pismo g. R. Dolenca, vodje slapenske vino- in sadjerejske šole, po kterem po dogo-govoru s podružnico Rateško on nastopi pot za podučevai je na Dolenjsko prve dni prihodnjega meseca tako, da pride prve dni novembra v Rateče iu od tod nadaljuje popotno po-dučevanje po dolenjskih vinorejskih krajih tako, da nazaduje pride v Trebno. — Gosp. vodja Slapenske šole bode ob pravem času oklical kraje, kam pride podučevat, in pa kedaj. — Županstvo v Črnem vrhu piše družbi kmetijski da ga je volja si omisliti občinskega plemenskega bika, če mu družba kmetijska dii 100 gold. podpore. Odbor sklene, županstvo podučiti, da družba kmetijska nima nobenega solda, ki bi ga dala občinam , da si po dotični postavi nakupijo plemenske bike, za ktere morajo občine same za svoj lastni prid skrbeti; družba kmetijska je dobila državno podporo le za to, da na Štajarskem in Koroškem nakupi bikov dobrih plemen, ki jih potem licitando prodaja ; veselilo bo pa družbo, če si pri dražbi občine kupijo dobrih b kov. — Vsled pisma, ki je došlo odboru od gosp. viteza Schneid-1'reufeldskega z Dunaja o n formi ljubljanske preparandije, po kteri bi se v prihodnje učtelji ljudskih šol teoretično in praktično podufevali
o najpotrebnejših razdelkih kmetijstva, je odbor enoglasno sklenil ponoviti .dotično prošnjo pri hI. ministerstvu , ker stvar je tako važna, da je skrajni čas, da se ali v učiteljski pripravnici ozir jemlje na temeljiti poduk učiteljev v onih kmetijskih predmetih, ktere imajo učiti v ljudskih šolah , ali pa naj se opusti „land-\virthschaftlicher Fortbildungsunterricht". Čas je, da nehamo „slepe miši loviti" I — Za uda kmetijske družbe je bil sprejet gosp. Jan. La-pajne, vodja meščanske šole v Krškem.
Razne reči.
— Ponarejeno vino. Na Dunaji zbrani vinski trgovci so letos trdili, da ponarejenega vina ni. Nasprotno pa se poroča iz Alzasije-Lorene: Tukij se strašno veliko ponarejenega vina popije. Ta vina se narede iz vode žganja in grojzd'iei:a sladkorja, ter imajo rumeno - zelenkasto barvo. Prida se še nekaj ogerskega hmelja, in v osmih dneh se vino skuha. Kdor ga pije, mu postane grlo suho, ustnice se ¡•■prijemajo, začne ga boleti trebuh in glava. Če to vino dalje časa stoji, postane Črno.
Umrli so:
27. sept. Aleksander baron Kuschland, 48 I., za sušico; Jaka Lavtižar, sedlar, 54 1., za rakom v želodci.
29.	sept. Marija Babnik, hišnika otrok, 8 m., za božjastjo; licza Škrjancc , mizarja otrok, 14 dui, ua Poljanah, za slnbostjo; Pavel Skalč, živi-nozdravnik, 54. 1, na Poljanah, otrpnenjc pljuč.
30.	sept. Martin Jančar, čevljar, 38 1., pri sv. Florijanu, za jetiko; Ana Belec, kovača otrok, v Gradišči, 2 m., za drizgo ; Franc Bartelj, uradnik , za otrpnenjem ; Frane Tavčar delavca sin, 6 1., za slabostjo; Franc Vrečar, mizar, 40 1., za slabostjo; Jože Lukek, zasebnik, 04 1., za pljučnico.
1.	oktobra. Alojzi Šoberl , pek, 60 1., na Zabjeku, za jetiko; Marija Kamenar, 66 1., za drizgo; Jos. Fink, dclavec, 50 1., za jetiko.
2.	oktobra. Franc Ogrin , delavca otrok, za slabostjo;
4.	oktobra. Alojzi Boben, delavca otrok , 16 m., vtonil; Urša Nachtegal, 70 I., za grižo.
5.	oktobra. Leopold Breznik, čevljarja otrok, 3 1., za vodenico v možganih. Anton Tonia, otrok,
I	1., za božjastjo.
0. oktobra. Ana Dovžan, tesarju žena, 48 1., za jetiko.
Zlata Šola,
vsakemu kristjanu potrebna, se imenujejo ifiiolitvciic Iiukve, ki jih je spisal čast. g. fnjmošter Janez Volčič in se dobivajo pri bukvovezu
\Iafiju (ncrberju.
Cena jim je v usnje vezanim in z zlatim obrezkom 1 gl. 20 kr., samo v usnje vezanim pa 85 kr.	(3)
S	K
i] \ | Mudolsopi 8
0	na črni premog (porabljiv za grafit) b P in na rudo, kakor: železo, svimc, baker p
II	in živo srebro (blizo Idrije) so im |»ro- 0 R (ln,[ na Kranjskem bi zo želesmh nnstni; jI w sprejme se pa tudi družni k (kompanjon) R d pod ugodnimi pogoji. Več pove	b
8	Franc Cvek g
tj (3)	v Ljubljani. b
Trleicrnficn« d«.nnrnr ren: 8 oktobr». Papirna rt-nta 63.10 — flruhenia r-nia fi9 40 — Zlata renta 80 10 — lSHOletno d, ravno posojilo 1V6 25 Hnnkini «linije 833 — Kreditna nkciie 267 20 I,. ." »
1	li 75 _ _ Os. *<r ««hini & 67 — 3t'-trMikov 9.30.-
TTTiiaziiikovi naslednik i v Ljubljani.
Izdajatelj in odgovorni urednik Filip llailcrliip.