146
Lovčeva smrt
Povest. Spisal St. p1. O r 1 o v i č
esenskega večera se je zbralo v vaški krčmi pri »Zlatorogu« več gostov, iz večine domačih lovcev. Pripovedovali so si dnevne dogodke z Iova. Najglasnejši med njimi je bil stari lovec Jošt; vsi so ga pazno poslušali, kajti bil je prvič naj-priletnejši lovec v okraju, a drugič je znal mično in prav po ^ lovsko zapletati resnico z neresnico, kakor bi žital z dlani. Baš je končal pripovedko, kako se je boril sam samcat z medvedom, ko vstopi grajski lovec Evstahij.
»Dober večer, Evstahij; na, pij, kaj je novega v gradu?« nagovori ga Jošt prvi.
»Posebno novega ni ni<5, le to vem, kje bi se dalo nekaj zaslužiti.« Radovedno se primaknejo vsi lovci k Evstahiju.
»Zaslužka se pač nobeden ne brani, posebno jaz ne, ki pogledam rad kozarcu v dno«, oglasi se zopet Jošt.
»Vsi veste«, nadaljuje Evstahij, »kako škodo napravlja grajščaku tatinski lovec Lipe, kateremu navadno pravijo »krvavi« Lipe, ker pomori vedno naj-ved živalij. Radi tega in še drugih zločinov je razpisano za njegovo živo ali mrtvo glavo petdeset zlatov.«
»Petdesct zlatov!« vskliknejo zamolklo poslušalci.
»Da, petdeset; ali ni dosti? Lovci, potrudite se, dokler je čas.«
»Jaz ga dobim v pesti, ako nikdo ne, ker vem, kje se skriva«, začne Jošt, »te prilike sem že izdavna pričakoval, da naplačam krvavega Lipeta za neko razžaljenje. Nikoli mu tega ne pozabim. Pripovedoval sem v lovski družbi, v katero se je zamešal tudi ta lopov, kako srečen nii je bil lov na divje gosi. Stal sem namreč jesenskega jutra na visoki gori, kar zagaga nad menoj jata divjih gosij; letela je v trikotniku na višek. Ne bodi len, zagrabim dobro nabito puško in pomerim v desno vrsto. >Buni!« razlegne se po gorah in pade mi pet gosij pred noge. To sem jim pripovedoval; vsi so se čudili in mi pritrjevali, ker so poznali mirno roko in ravno oko, le ta zlobnež je pripomnil: »Bežite, bežitc ! Dobro poznam Jošfa, ve o puški ravno toliko, kakor žaba o orehu.« Koga nc bi to razžalilo in razjarilo? A Ie čakaj, zlobnež, jutri ti pokažem, koliko vem o puški, jutri spoznaš mojo mirno roko in ravno oko. Vidva pojdeta z menoj, polovica nagrade ostane vama. Dečka, kaj pravita ?« Rekši se obrne proti dvema mladima lovcema. Na prvo besedo mu obljubita svojo pomoč.
»Krčmar, prinesi vina za vse«, zakliče Jošt, »jutri zaslužim petdesct zlatnikov. Lovci, jutri pridite zopet semkaj, da se pogostimo, petdeset zlatnikov, to ni malo!«
»Veš kaj bi ti svetoval, Jošt? Prepusti to drugim mlajšim, ti si že prestar za tako gonjo, pa tudi ne spodobi se to za-te, starega moža«, reče krčmar, postavivši na mizo polno steklenko.
-*¦ 147 j*-
»Kaj ? Pazi se jeze starega lovca! Ali ne veš: star lovec velja za deset mladih!« seže mu Jošt nevoljno v besedo. »Pijta, dečka, napijta se poguma. Zgodaj se napravimo na pot; ne, nikoli ne odpustim krvavemu Lipetu, temu lupežu. Jutri, lovci!« Jošta je spravilo rujno vince skoro v najboljšo voljo-Kakor le ob izrednih prilikah, vzel je kozarec v roko in se postavil na sredo sobe. Tu je zapel svojo najljubšo pesen in se mrdal primerno vsebini:
V  kozarčku  vrtijo  besneče Duhovi  se vinski okrog, Da peni se vince rudeče, Da iskre lete jim  od nog.
Z očesom pogledam prijaznim Kozarček do roba nalit, Potem  ga  veselo izpraznim, Da  rosa zalije  mi  vid.
Nebesom  dobrotnim  v  zahvalo
Na višek obračam oko:                                                           t
Kako bi živeti se dalo,
Ko kaplje bi te ne hilo?
»Dobro, vrlo!« zakličejo mu h koncu lovci. Veselja ni bilo ne konca, ne kraja. Nagledati se niso mogli šaljivega Jošta, ki jim je še mnogokaj smešnega povedal in pokazal. Pozno v noč so se vračali domov. —
Na vse zgodaj so lezli naslednje jutro trije lovci v gore. Gosta megla, da bi jo lahko ščipal, prepregala jo vso pokrajino. Precej časa že hodijo po dokaj strmem potu; slednjič pokaže Jošt svojima spremljevalcema ono zatišje, kjor bi utegnil biti krvavi Lipe. Da jima potrebna povelja, kako naj čakata tatinskega lovca, kaj naj storita, če ga ugledata itd. Sam pa koraka dalje z napeto puško. Mrazilo ga je po vsem telesu. Kdo ve, ali iz strahu za lastno življenje, ali zato, ker je bilo res mrzlo. »Cloveka ustreliti«, tudi s to mislijo se ni mogel udomačiti. Noge so mu čimdalje težje, dvom in odvračajoče misli ga trapijo. »človek je le človek, ustvarjen po božji podobi, kakor ti.« Jel se je kesati, najrajši bi se vrnil. Ali kaj poreko tovariši? Pobožne misli so sc mu vsiljevale najbolj. Zamišljen koraka dalje. Hipoma poči strel. Vzgane se. Kdo je ustrelil? Obstoji na ozki stezi in posluša. Okameni, ko razloči peke-tanje divjih kozlov. »Cela čreda jih je in nekdo jih podi baš proti meni-Morda krvavi Lipe!« Pogleda okrog sebe. Na levo in desno globok prepad, pred njim in za njim ozka in strma šteza. »Kozli se pridrvijo in me pahnejo v prepad«, ta misel ga tako vzburi, da odhiti v najhitrejšem teku nazaj. Prc-plašen obstane na strmi skali in se ozre, v tem počita dve puški.
»Moj Bog«, vzdahne in pade po skali. Skoro prihitita oba lovca. Kako se prestrašita, zapazivši Jošta mrtvoga prcd seboj. 0 nesrečne pomote! Nekdo jo bcžal, in mislila sta, da je krvavi Lipe.
*
lu*
-*3 148 5*-
Tisti veČer je prihitelo posebno dosti go9tov v krčmo pri »Zlatorogu«. Pijača jim ni dišala, mrko so zrli pred-se. Tiho in mirno je bilo, govorili so malo, saj ni bilo med njimi dobrovoljnega in glasnega Jošta.
»Kdo bi si mislil? Včeraj nas je tako vabil, mi smo prišli, a njega ni!« vzdihne prvi lovec.
»Bil je dobra duša. Molitve in cerkve se ni ogibal; res, včasih je malo več pil, a ni počenjal nič nedostojnega. Veselega hlapca ima Bog rad. Da bi le res bilo! Bog mu daj dobro!» pristavi drugi
»Morebiti se je še pred smrtjo premislil in s popolnim kesom izbrisal svoje maščevalne misli. Upajmo najboljše«, spopolni še tretji. — Tudi krvavemu Lipetu ni ostala neznana Joštova smrt in ga je močno pretresla, ker od tistega časa niso nič več slišali ljudje o njem. Pravili so, da je pobegnil na Turško.