POLITIČNO
NEODVISNI
KLIC TRIGLAVA
LONDON, 6. JUNIJA 1970.
LETO XXIII. ŠTEV. 373.
BORBA
Z NEVERJETNO SRAMEŽLJIVOSTJO so jugoslovanski časopisi skopo poročali o naklepih, da bi beograjsko BORBO spremenili v glasilo zveznih organov (gl. Od meseca do meseca). BORBA, ki je bila včasih organ Komunistične partije Jugoslavije, je od leta 1954 "organ Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije". Kot taka je bila deležna precej kritike, ker se je na primer zavzemala za beograjski Jugopetrol, ko se je prepiral z zagrebško INO, bila strupeno protislovenska v cestnem sporu, natisnila Žankove jugoslovenarske članke, se prepirala z zagrebškim VJESNIKOM in na splošno brenkala na centralistične strune. Poleg tega je na debelo zapravljala denar. Čeprav je bila v denarnih škripcih, je lani povečala obseg in izhaja dnevno najmanj na 16 straneh, kar je povečalo stroške, ni pa pridobilo dovolj novih bralcev. Letos se je spustila v komercialni radio ter osnovala lokalno postajo v Beogradu, ki oddaja popevke in reklame. Divja ekspanzija je v Jugoslaviji značilna za podjetja, ki delajo z izgubo. V blaznem prepričanju, da bodo vsak čas dosegla dobiček, če le povečajo proizvodnjo in odpro nov obrat, hlastajo po investicijskih dinarjih in jih kot pijanec poganjajo po grlu.
"Federalizacija" BORBE je gospodarski nesmisel, če se časopis ne zna izogniti izgubi, mu zvezni denar ne bo pomagal, da bi ga ljudje bolj čitali. Poleg tega se vsiljuje vprašanje, zakaj naj bi republike, od koder pritekajo zvezna sredstva, sploh podpirale beograjski časopis, ki je po jeziku in pisavi-cirilici omejen na del države. Zakaj naj bi Slovenci, Hrvati, Makedonci in Bosanci plačevali zato, da bi Srbi lahko brali cenejši in debelejši časopis?
To ni le gospodarski ampak tudi političen nesmisel. Na dan bodo seveda prišli tudi argumenti, da zvezna uprava in zvezne ustanove, ki predstavljajo državo, potrebujejo svoje glasilo če ne doma, pa pred svetom. Tudi zvezna država mora govoriti z enim glasom, bodo rekli nekateri. S tako izjavo se bodo izdali za rankovi-ćevsko-stalinistične centraliste. Ali naj bi BORBA kot zvezno glasilo pomenila, da bo zvezni sekretariat za informacije dajal posebne informacije temu svojemu glasilu? Ali bodo zvezni funkcionarji posebno naklonjeni temu svojemu glasilu? Ali se to pravi,da bodo DELO, VJESNIK, OSLOBODJENJE in NOVA MAKEDONIJA morali prepisovati iz BORBE, da bodo vedno capljali en dan za dogodki in da bo "notranjost" dežele, zaostala provinca, le posredno obveščena?
Ni jasno, kako je pritrdilne odgovore na ta vprašanja mogoče vskladiti s poudarjanjem boljše obveščenosti delovnih ljudi - subjektov družbenopolitičnega odločanja v samoupravni družbi. Dodali bi, da ni nobene potrebe, da bi država imela centralno glasilo. Prvič je odurna že zamisel sama, da naj vlada ima svoje glasilo. "Glasila" imajo le najbolj otrdele diktatorske vlade, kakor je tudi v Jugoslaviji že ni več zadnja leta. Drugič država ne potrebuje niti centralnega časopisa. V Ameriki ga nimajo, pa imajo zelo dobro razvito mrežo dnevnikov. V Angliji imajo osrednje časopise, ne enega, ampak več. Razlog je zelo enostaven. Ko so se razvijali niasovni časopisi, jih je bilo mogoče z železnico razvoziti v eni noči v vse kraje
Anglije, da so jih ljudje lahko povsod že zjutraj brali pri zajtrku. Tega razloga v Jugoslaviji ni. Tudi če bi BORBO lahko razvozili čez noč po vsej državi, kar ni mo goče, je ljudje ne bi mogli brati, ker je tiskana v srbščini in cirilici; prevajanje in tiskanje v drugih jezikih pa je prezamudno.
Zadnji čas je, da si BORBA izbije iz glave vse megalomanske načrte in da prizna, da je navaden srbski dnevnik, ki naj pač tekmuje s POLITIKO, če more, in če potrebujejo v Beogradu zares dva dnevnika.
SPOMENIK	PRITISK
KONCEM MAJA smo obhajali 25. letnico nasilnega vračanja slovenskih protikomunističnih borcev iz Vetrinja v Jugoslavijo, kjer so jih komunisti brez vsakega sodnega postopka, z žico zvezane na hrbtu, zverinsko pobili s strelom v tilnik. Resna ocena je, da je tedaj bilo umorjenih okoli deset tisoč Slovencev.
številka je tako pretresljivo visoka, da je na primer ljudje na Zapadu, čim jim to omenite, enostavno ne morejo verjeti, ker se zares zdi nedojemljivo, da se je mogla najti sredi dvajsetega stoletja, sredi civilizirane Evrope, politična skupina, ki je na vrhuncu svoje moči izvršila tak pokolj nad lastnimi sorojaki. številka je tako neverjetno grozna, da je na primer ne morejo verjeti tudi mlajši rodovi v domovini, ki niso doživljali tistih dni po končani vojni, ko je strahovlada in sovraštvo doseglo svoj višek.
Izračunano je, da bi krste tako pobitih ljudi segale nekako od Ljubljane do Kranja, ako bi jih postavili v vrsto. Ko to premislimo, zločin zares zazija v vsej svoji grozoti. Zato smo leta 1953. tudi zapisali, da so si slovenski komunisti v kočevskih jamah in drugod po Slovenskem tiste dni pomladi 1945. postavili tak spomenik, ki jim ga ne bi mogel izklesati noben kipar. Spomenik, ki bo pričal in obenem obtoževal Komunistično partijo Slovenije in njene tedanje voditelje za največji zločin v slovenski zgodovini. Tudi to je nekaj, če je že nekdo hotel biti v zgodovini tako slavno ovekovečen___1
Zato je prav, da je Zveza društev slovenskih protikomunističnih borcev 'Tabor' izdala Belo knjigo o tem strašnem genocidu, Matico mrtvih z navedbo imen vseh tistih pomorjenih Slovencev, za katere je bilo moč zbrati podatke na osnovi pričevanj preživelih v domovini ali v tujini. To je bil tem težji posel, ker ni prav nobenih u-radnih virov na razpolago, v kolikor so pobesneli partizani v tistih dneh sploh mislili na kaj takega. Le oznaka 'v voj ni pogrešani' daje slutiti, kaj se za tem skriva.
Naj bo ta Matica mrtvih v spomin pobitih; v pouk in opomin sedanjim rodovom, da nekoč z zadoščenjem operejo ta krvavi madež v slovenski zgodovini; in v svarilo bodočim rodovom, kam lahko zavede nebrzdana sla po oblasti, ako narod pozabi, da je treba vedno bdeti nad svojo svobodo.
•
KOT STRAHOPETNA REVA se je skušal Ribičič na televiziji otresti odgovornosti in jo zvaliti na skupščino, ko je spoznal, kako nezadovoljni so bili ljudje z njegovimi davčnimi ukrepi (gl.Od meseca do meseca). To je edina prava razlaga čudnih izjav, ki so razjezile tudi poslance in ki jih klobasast odgovor na poslansko vprašanje ni pojasnil. Dejstvo je 1. da je zvezna vlada, ki ji Ribičič predseduje, predlagala višje davke na več predmetov, vključno gorilno olje in žganje;	2. da je zahtevala od skupščine,
da predloge sprejme še isti dan, ko so ji bili dostavljeni; in 3. da je skupščina odbila enega od predlogov in sicer davek na žganje. Nekam neumno se sliši, da se predsednik vlade, ki bi morala vse te predloge dobro premisliti, zdaj izgovarja na skupščino in pravi, da bi bilo bolje, če bi odbila davek na gorilno olje. Seveda bi bilo bolje, kajti gorilno olje je te dni živi jenjska potrebščina, ker drv ni, premog je drag in nepripraven, plina v mnogih mestih ni, gretje z elektriko je večkrat prepovedano, tako da ostane olje z vsemi sajastimi posledicami najbolj sprejemljivo kurivo v gospodinjstvih.
Ce smo že pri tem, kaj bi bilo bolje, bi rekli, da bi bilo dobro, če bi vlada dala skupščini nekaj časa za premislek. Bolje bi bilo, če bi vlada svoje predloge sama dobro premislila, še bolje pa bi bilo, če bi imeli vlado, ki ne bi počenjala takih kozlarij. Toda zvezna skupščina ima izvršni svet, kakršnega zasluži. V pravi skupščini bi takemu predsedniku, kot je Mitja Ribičič, kmalu odklenkalo.
V jugoslovanski zvezni skupščini pa poslanci postavljajo vprašanja s tolikšnim opravičevanjem, kot da bi bili berači, ki prosijo za kak dinar.
Drugi primer, ki je tudi izviral iz Ribičičevih televizijskih marenj, se je tikal pritiska. Pri tem se spomnimo, kako je lanskega avgusta vrhovno politično telo partije in za njim vsi ostali obsodilo "pritisk kot metodo” v političnih odnosih. Takrat je šlo za slovensko cesto, ki ji je vlada pod Ribičičem odrekla posojilo. Odkrito slovensko ogorčenje je bilo proglašeno za nesprejemljiv pritisk. Sedaj pa Ribičič sam govori o pritisku, kateremu se je vdal, kljub temu, da je bila posledica škodljiva. Ta pritisk ni bil javen ampak zakulisen. Kot kaže torej, je v Jugoslaviji sprejemljiv prikrit pritisk, dočim je demokratičen pritisk javnega mnenja obsojan in zatrt. Tovariši v Sloveniji, to si pa že morate zapomniti!
CIM BOLJ POUDARJAJO "aktivno vlogo delovnega ljudstva kot samoupravnih subjektov v procesu kreiranja zunanje politike Jugoslavije", kot se grdo izražajo, tem bolj postaja jasno, da v zunanji politiki vedri in oblači Tito, Ostale zadeve so mu polagoma u51e iz rok. Sem in tja se razburi ob kakänem notranjem vpraäanju, a brez posebnega haska. V zunanji politiki pa je drugače. Neuvrščenost, brezpogojna podpora Arabcem na Srednjem vzhodu in politika glede Indokine so vse Titove osebne muhe, ki so pripeljale do tega, da je Jugoslavija v marsičem bolj u-vrSčena kot pa Romunija.
Zunanji minister Tepavac je v skupščinskem odboru dejal, da nekateri kritizirajo politiko neuvrščenosti, čeS da ne razlikuje med bloki in da jih vse enako smatra za slabe. Ce bi to bilo res, bi ta politika zaslužila gromko o-dobravanje. Na žalost pa je prav to narobe, da ne enači blokov, ampak seka po imperializmu na zahodu, namišljenem in resničnem, z veliko večjo vnemo kot po imperializmu na vzhodu, ki ga sploh prezre, dokler preveč očito ne pokaže zob. Neuvrščena politika pod Titom Se malo ni nepristranska.
Na Srednjem vzhodu jugoslovanska politika pod modrim Titovim vodstvom zatiska oči pred neprijetnimi dejstvi. Ko seje razvedelo, da sovjetski piloti v Združeni arabski republiki letalo v oboroženih letalih v zaSčito protiletalskih raketnih oporiSč, ki jih grade sovjetski tehniki, so se v Jugoslaviji delali, da temu ne verjamejo. Sele ko je Naser sam priznal, so mimogrede omenili to dejstvo, če pa bi se ameriški vojaki na podoben način zapletli v obram bo kakSne dežele, bi protesti deževali kot v najhujSi nevihti, a sam Tito bi povzdignil glas v protest proti imperialističnemu vmešavanju.
To je tudi storil glede Kambodže, kot smo že zadnjič zapisali. Ne zavzemamo se za ameriške operacije v Kambodži, ker je možno, da uspeh ne utegne odtehtati Žalostnih posledic tako v sami Kambodži kot v Združenih državah Amerike, toda na vso zadevo je treba gledati objektivno in upoštevati, da so komunistični gverilci imeli v Kambodži doslej zatočišče. Kaj to pomeni, bo Tito sam najbolje vedel tako iz lastne izkuSnje med vojno, ko se je zatekel na Vis pod zavezniško marelo, kakor tudi iz izkuSnje grškega 'naprednega in osvobodilnega' gibanja, ki ga ni bilo mogoče potolči vse do leta 1948, ko mu je Tito zaprl jugoslovansko mejo in ga odrezal od oporiSč in zatočišč.
če bi zares ljudstvo "kreiralo" jugoslovansko politiko, bi se utegnilo spomniti takih zadev. Ker pa je ljudstvo samo v tem oziru le bedna kreatura, ki tako pleše, kot Tito piska, se dogaja, da Tito najprej začrta novo "linijo", potem sledi vlada s svojo izjavo, končno pa pride na vrsto s svojo vlogo tudi ubogo ljudstvo, ki mu je dodeljena taka Častna vloga, da lahko izraža podporo začrtani in vsiljeni politiki.
NA NASLEDNJIH STRANEH objavljamo prispevek 'Koroškega Slovenca' v zvezi s prvim uvodnikom v aprilski Številki naSega lista (KT 371),
Zaključek člankarja, čeS da leti uvodniSki očitek na Narodni svet koroških Slovencev, ni pravilen, saj smo jasno zapisali, da 'ne ciljamo na umik gotovih vodnikov', ampak 'da gre za stalen in dolgoročen proces sodelovanja med starimi in mladimi rodovi'. Ne moremo vendar trditi, da na primer starci vodijo Narodni svet in kot taki odklanjajo sodelovanje z novo generacijo, če pa so sami mladi,.,.
Strinjamo se z avtorjem članka, pa Florijanom Lipu-schem tudi, da so bili močno v ospredju idejno-politični momenti, ki so vplivali na dogodke na Koroškem, toda tudi na - Dunaju. In tu je Narodni svet koroških Slovencev posredno toliko prizadet (ne glede na osebe in na starost,) kolikor ni dalekovidno o pravem času vplival na miselno ostarelo vodstvo Mohorjeve družbe, ki ni razumelo duha časa in ni v kali zatrlo Korotanove krize. Ta ni samo postavila na cesto Šestdeset slovenskih Študentov, ampak je na študente in na mlado generacij o vobče naredila tako porazen vtis, da so ti krenili v skrajnost, ko je za reševanje slovenskih manjšinskih vprašanj v Avstriji postalo bolj važno, čigava slanina je bila v Korotanovem hladilniku kot pa na primer že štiri leta pred poraznimi volitvami sproženi predlog, leta 1966, predstavnika te - zdaj na molk obsojene mlade generacije - da je treba začeti takoj delati za skupen slovenski nastop pri bodočih volitvah.
Tudi če bi dr. Vospernik zastopal politični koncept samostojnega nastopa, bi ta bil v takem vzdušju po Korota-novi krizi težko izvedljiv; gotovo ne bi bil izvedljiv učinkovit sporazumen nastop s koroško slovensko Levico, za kar so se prav Študentje, ki so hoteli tudi v Korotanu biti najprej Slovenci in potem kaj drugega, najbolj prizadevali. Razvojno so morda bili oni edini v stanju pri svojih očetih razbiti idejno-politične okove, ki so v danaSnjih razmerah, zlasti pri šibki narodni manjšini, prej breme kot pa korist v politični dejavnosti. Ali je potem čudno, da so Sli študentje najprej na ulice demonstrirat, potem pa so na volitvah zagrenjeni in razočarani volili neveljavno ali pa celo za komuniste. ..'.? In seveda z njimi sto in sto drugi, ki so opazovali to slovensko tragedijo od blizu ali daleč!
Kar zadeva Smihelski sestanek, je treba 'Koroškega Slovenca' dopolniti, da je po tistem sestanku Mohorjeva družba enostransko postavila Korotanov sosvet, proti stališču, ki ga je zastopala večina posvetovalcev v Šmihelu, (glej poročili v KT 353 in 357). Ni dvoma, da je Mohorjeva družba kot lastnica Doma, formalno imela pravico do tega. Toda tudi ni nobenega dvoma, da tako dejanje ni moglo potem voditi do novih skupnih sestankov in Se manj do reSitve Korotanove krize, pa četudi bi bilo zaspano vodstvo Narodnega sveta voljno kaj storiti. Tu je stara generacija spet odpovedala in posledice tega nosimo zdaj vsi, ki se štejemo med Slovence.
UREDNIŠTVO.
LJUBO ŠIRC:
0 DIALOGU IN SODELOVANJU
Pred dnevi sem prejel pismo naslednje vsebine:
"V Klicu Triglava sem čital Vaš odločni nastop ob priliki obiska jugo-premier ja v Londonu, k čemur Vam čestitam.
Enako pa sem čital članek v št, 3. letnik II. - SIJ, kjer se nehote poraja mnenje, da se nekako ponujate k sodelovanju z 'liberalnimi komunisti' oziroma 'naprednimi demokrati'.
Ker živim precej oddaljen od te politične pozornice, me pa kljub temu vsa stvar zanima, Vas bi prosil, da bi si v Vaši prezaposlenosti odtrgali par minut in mi ta, za mene nerazumljiv položaj objasnili.
Ko boste že tako ljubeznivi, da mi boste pojasnili gornje vprašanje, bi Vam bil hvaležen, da mi objasnite, kaka je razlika med člani SDS in Slovenske Pravde in če je le-ta povezana z ložo Sv. Jurija ter zakaj je bil Bogdan Radiča odslovljen z vodil-
nega mesta v liberalni internacionali ter
Odgovoril sem takole:
Med odločnim nastopom proti znanemu udbovcu in željo po sodelovanju med 'liberalnimi komunisti' in 'naprednimi demokrati' ne vidim nasprotja, Poudariti moram vendarle, da bi po mojem mnenju greSil vsak politični emigrant, ki bi se posamič ponujal za sodelovanje. Sodelovanje bi bilo mogoče namreč le, če zmerni komunisti najprej dajo možnost političnega življenja demokratom doma.
Up na tak razvoj seveda Se vedno zveni kot velika utvara, toda razmere so take, da bo nekega dne skupen nastop ne samo mogoč temveč celo nujno potreben. Precej vode je steklo pod savskimi mostovi, kar so komunisti bili monolitni in so si domišljali, da edino oni vedo, kako ravnati, da bo življenje boljSe. Stvari so precej bolj zapletene, kot so si domišljali celo najbolj inteligentni med komunističnimi voditelji pri partizanih, in jih ni mogoče reSevati s poenostavljenimi gesli.
Zaradi tega se kažejo med člani partije sedaj znatne razlike v stališčih do nadaljnjega poteka reform - ki so v bistvu priznanje zapletenosti življenja - in do Sovjetske zveze, ki njeni voditelji Se vedno trobijo stara gesla. V Jugoslaviji je struja, ki želi povratek na staro ob podpori Sovjetske zveze. Druga struja meni, da je razvoj Sel že dovolj d aleč, in skuša zamrzniti sedanje stanje, po sebno politično, v ta namen pa želi doseči enakopravno sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Tretja skupina se zaveda, da reforme lahko uspejo le, če se tako gospodarske kot politične spremembe nadaljujejo, toda se boji, da bi Sov jetska zveza utegnila poskuse, resno nadaljevati z reformami, predvsem političnimi, preprečiti.
Na korist demokratičnosti bi nedvomno bilo, da pre tehta tretja struja. Morda ime 'liberalni komunisti' za to strujo ni ravno srečno izbrano: vsekakor je nasprotje med besedama 'liberalen’ in 'komunist'. Ali je nekdo, ki je liberalen sploh lahko komunist v izročenem pomenu besede? Vprašanje je tudi, ali je te komuniste sploh mogoče imenovati liberalne. Morda bi bil boljši pridevnik
tega veza z Velikim Orientom."
'zmerni' ali 'napredni' ali celo 'uvidevni'. Verjetno si o tem niti sami niso na jasnem, saj tudi oni Sele iščejo pot naprej. Nekateri v marksizem morda ne verjamejo več; drugi ga razlagajo tako po svoje, da ima komaj Se kak o-pravek z nekdanjim partijskim marksizmom-leninizmom. Kako je s tem, bo edino lahko pokazal razvoj.
Precej verjetno pa je, da bo slej ali prej moralo priti do odločilnega soočenja med nazadnjaškimi in napred nimi komunisti, v katerega se bo najbrž posredno ali neposredno vmeSala tudi Sovjetska zveza, posebno če sedanji voditelji tam ostanejo na krmilu. Tedaj bo v interesu naših ljudi doma, da oni sami in z njimi vsi zunaj, ki jim želijo dobro, podpro zmerno strujo v boju z nazadnjaki v Jugoslaviji in na Vzhodu sploh. Taka podpora pa ne bo mogla biti učinkovita, kolikor napredni komunisti ne bodo pripravljeni z vso resnostjo sodelovati z zmernimi demokrati.
Kdor računa z možnostjo takega razvoja, se zaradi tega Se prav nič ne odpoveduje kritiziranju ali celo obsojanju dejanj partije v preteklosti ali sedanjosti. Nasprotno, podlaga za sodelovanje je lahko edino, da tudi zmerni komunisti obsodijo pretekle ekscese, se odpovedo uporabi nasilja v bodoče in odstranijo z vodilnih položajev ljudi, ki so si najbolj umazali roke pri množičnem terorju Štiridesetih in petdesetih let, posebno če taki ljudje doslej niso imeli niti za potrebno, da tudi z eno samo besedo obžalujejo nesrečo, ki so jo povzročili, ko so verjeli v stalinizem in svojo nezmotljivost. Zmerni komunisti sami se morajo dobro zavedati, da preteklo divjaštvo ni vodilo nikamor in da se danes lahko obrne kvečjemu proti njim samim. Nekateri med njimi z žalostno preteklostjo nimajo nobene zveze, ker so za to veliko premladi, drugi so bili dovolj pametni in tankočutni, da se niso oblatili, tretjim je morda iskreno žal, da so jih gesla zapeljala v ekscese.
Drugi del Vašega pisma me je nekoliko presenetil, ker si nisem docela na jasnem, kam merite. Edina zveza med člani Slovenske demokratske stranke in Slovenske Pravde sem jaz sam, ker sem jaz edini včlanjen v obeh organi-
zacijah, SDS nadaljuje tradicijo slovenskega liberalizma, kakräen se je razvil predvsem v obliki narodno-napredne stranke na prelomu stoletja. Slovensko Pravdo so takoj po vojni ustanovili mladi (vsaj takrat) ljudje, ki so bili mnenja, da so vse slovenske stranke odpovedale in da je treba iskati novih rešitev. Namen Slovenske Pravde je predvsem, uveljavljati demokratične metode, tako da se v podrobnih pogledih njeni člani razlikujejo celo med seboj.
FRAMASONERIJA IN SLOVENSKA PRAVDA
Zakaj mislite, naj bi Slovenska Pravda imela kako zvezo z ložo Sv. Jurija, ne vem. Kolikor mi je znano, je bil edini med člani Pravde, ki je bil vsaj nekaj časa prostozidar, pokojni Slavko Farkaš, ki se je sicer imel za socialdemokrata. V ložo ga je menda vpeljal njegov tast, ker je protozidarstvo v Veliki Britaniji nekaj povsem običajnega, bolj družabnega kot političnega. Sam sem bil menda dvakrat na večerji v prostozidarski loži v bližini, kjer stanujem, ker me je tja povabil prijatelj, elektrotehniški mojster, na proslavo pesnika Roberta Burnsa, nekakšnega škotskega Prešerna. Ugotoviti nisem mogel ničesar tajinstvenega, dasi se mi zdi, da v Argentini prostozidar-stvu še vedno pripisujete tajinstveni vpliv in čudno moč.
Ko sem bil v zaporu, mi je o prostozidarstvu začel razlagati Tosti, nekdanji ravnatelj Ljubljanske kreditne banke, a so ga izpustili, preden mi je mogel povedati kaj več, tako da Vam sedanjega položaja prostozidarstva ne morem razložiti. Vem le, da so bili menda med slovenskimi prostozidarji bivši ban Marušič, Ferdo Kozak, profesor Furlan in advokat Ravnikar. Po imenih sodeč ne bi mogel reči, da so nastopali po kakem enotnem načrtu, kakor si menda mnogi predstavljajo.
Ne vem, ali je profesor Radiča prostozidar ali ni. Vsekakor se za to nikdar nisem zanimal, ker se mi zdi Cisto postranskega pomena. Vem seveda tudi ne, ali ima kakšno zvezo z Velikim Orientom ali ne. Dogodki v Liberalni internacionali nikakor niso imeli opravka s prosto-zidarstvom. Kolobocija tam je nastala iz povsem notranjih jugoslovanskih razlogov: Hrvatje so zahtevali zase pravico do posebne skupine, a so najprej odklanjali priznanje take pravice bosanskim muslimanom. Ko smo ta spor spravili s sveta, je nastal drugi okoli priznanja pravice Srbom na Hrvaškem do samoodločbe. Mene je še vedno sram, če se spomnim, kako neumno smo se prepirali in nismo znali doseči sporazuma. S Sv. Jurijem in Velikim Orientom pa vse to ni imelo nobene zveze.
ZAHVALA MIHAJLOVA
RUSKA MISEL, časopis, ki izhaja v Nemčiji, je °bjavila 7. maja odprto pismo Mihajla Mihajlova, v kate-rem se ta po prihodu na svobodo zahvaljuje vsem, ki so ga thoralno podpirali, ko je bil zaprt. Piše nadalje, da so z njim v zaporu dobro postopali, toda da je kljub temu doživel hude trenutke, posebno ko je bil sedem mesecev in P°1 v samici. "Ves čas sem čutil božjo pomoč, ki me je
krepila," pravi Mihajlov. "Seveda zapor ni prijaten, vendar to ni bil ne nemški ne stalinski lager. Jugoslavija ni Rusija. Vendar bo treba poskrbeti, da dobijo politični zaporniki poseben status, kakor to zahteva Deklaracija človeških pravic Združenih narodov, ki jo mora izvajati tudi Jugoslavija. Podpisana je bila leta 1967. ” Po izpustu je bila za Mihajlova največja sreča, da ga prijatelji niso zapustili in da ni nihče verjel, ko so jugoslovanski časopisi trdili, da je agent CIA, švicarski agent, šizofrenik, psihopat in podobno.
Razveselilo ga je, da ga je doma pričakal sam Dji-las, da bi ga pozdravil. Mnenja je, da se je v Jugoslaviji za časa njegovega zaporništva marsikaj spremenilo, dasi mu policija odkrito sledi in posluša njegove telefonske pogovore. Razlaga, da se bo nastanil v Novem Sadu in se ukvarjal s pisanjem, ker nazaj na univerzo ne more. Objavljati v Jugoslaviji tudi ne bo mogel. V zaporu je napisal malo knjižico kakih dvesto misli filozofsko-verske vsebine. Napisati namerava daljšo knjigo, ki ne bo politična, marveč bo na duhovni ravni skušala iskati "korene” zla v svetu.
"Reči moram, da sem sedaj še bolj prepričan v poštenost in pravilnost svojih idej, dasi sem se v nekaterih stvareh motil, ker nisem imel dovolj skušnje. Gledam na Jugoslavijo kot na deželo, katere obstoj in državna enotnost sta odvisni od razrešitve svetovnih problemov posebno evropskih. Dežele, kakršna je Jugoslavija, ni še ene na svetu.
( V Rusiji je nesvobode še preveč.) V Jugoslaviji se poraja 'planetarno' spoznanje. Prepričan sem, da bosta nova duhovna revolucija in verski prerod prišla od tu, pozneje iz Rusije, ne pa z Zapada, ker Zapad ni šel skozi ogenj in preizkušnje brezverstva. Zahod ni tako veliko trpel in zaradi tega ni tako globok."
Mihajlov se namerava držati zakonov in se ne misli ukvarjati s politiko. "Na splošno sem prepričan, da je sedaj duhovna revolucija glavno, ne pa politična; posebno v socialistični Jugoslaviji, ki počasi, toda gotovo postaja država resnične zakonitosti."
DEKLETA V OKLEPIH
Po petih letih so na Dan zmage 9. maja v Beogradu spet imeli vojaško parado, Na čelu parade, za zastavami, je korakalo 300 bivših partizanov. Sest ešelonov je predstavljalo obrambno moč Jugoslavije in 90% pokazanega orožja je bilo domače proizvodnje.
V prvem oddelku so bili gojenci oficirskih in podoficirskih šol, pehotne enote, partizanski bataljon, mornariška pehota in graničarji. Vsi oboroženi z lahkim orožjem jugosl. proizvodnje. - Drugi oddelek so sestavljale teritorialne enote vseh republik in avton. pokrajin. V slovenskem bataljonu je bilo 24 deklet (v hlačah, ne v mini-krilih), oboroženih z brzostrelkami. Sledili so predstavniki raznih organizacij, milica, ljublj. gorsko reševalno moštvo itd. Tretji ešelon so sestavljale motorizirane enote, artilerija, inženjerci in bolničarji. V četrtem oddelku so bili protiavijonci in enote proti-avijonskih raket. V petem oddelku so bili protitankovski topovi in težke havbice jugosl. proizvodnje, in nazadnje oklopne edinice in tanki. Nad parado so letali helikopterji in reakcijska letala Galeb, ki so jugoslovanske proizvodnje.
CARANTANUS SLOVENUS:
SLOVENCI IN KOROŠKI PROBLEMI
Z VELIKIM ZANIMANJEM sem prebiral Članek "Mladost je norost.. ki je bil objavljen v KLICU TRIGLAVA dne 11. aprila t.l. V tem uvodniku je veliko govora o generacijskem vprašanju med Slovenci. Tako je bilo tam zapisano. da je bila poglavitna napaka in obenem tragika vsake slovenske stare generacije zadnjih 100 let, da je z omalovaževanjem gledala na nove generacije in da jih ni znala pravočasno pritegniti k sodelovanju in soodločanju.
Ob branju tega uvodnika bi bralec prišel do zaključka, da je veljalo to tudi za Narodni svet koroških Slovencev, v katerem je prišlo jeseni leta 1968 do sprememb v vodstvu. In vendar to glede na pritegnitev mlajše generacije za prejšnje vodstvo Narodnega sveta ne drži. Ko je prišlo do spremembe vodstva Narodnega sveta, je bil star bivši predsednik dr.Inzko 45 let, prvi podpredsednik NSKS 44 let, drugi podpredsednik 50 let, blagajnik 40 let, ko pa je prevzel dr. Vospernik posle tajnika v Narodnem svetu, pa je bil star šele 25 let. V prejšnjem vodstvu je bil že Clan odbora sedanji prvi podpredsednik NSKS dr. Dumpelnik, tedaj star 34 let, odbornikov med 30 in 40 letom je bilo v Narodnem svetu veC. Poleg tega pa so bila pravila Narodnega sveta spremenjena že na občnem zboru leta 1962 tako, da je imela v Narodnem svetu odbornika z glasovalno pravico tudi Koroška dijaška zveza. V prejšnjem odboru Narodnega sveta je zastopal KDZ visokošolec Matevž Grilc, tedaj star 22 let. Na seje NSKS pa je bil vabljen vedno tudi prvi predsednik Narodnega sveta dr. Joško Tischler.
Do dogodkov leta 1968 je sedaj kot prvi zavzel stališče v ljubljanski SODOBNOSTI (leto XVIII, št. 4) pod naslovom "Sprememba v vodstvu NSKS" glavni urednik lista MLADJE Florian Lipusch. Kot pripadnik mlajše koroške generacije ocenjuje položaj takole : "Oktobra 1968 je bil na predsedniško mesto izvoljen tridesetletni dr. Reginald Vospernik, ki je s tem nasledil dr. Valentina Inzka. Vospernik ni samo mlajši, temveč mu manjka tudi iniciativnosti in samostojnosti na političnem področju. Vidi se, da je v svojih odločitvah velikokrat navezan na Inzka. Strogo se drži besed v organizacijskih pravilih, je strankarsko zelo zavzet in kot tak tudi ni več objektiven in pravičen do slovenskega političnega partnerja drugačnega mišljenja. Inzko si je izbral Vospernika za tajnika in je s tem brezdvomno boljše zadel kot zadnji občni zbor Narodnega sveta, ki si je izbral Vospernika za predsednika. Inzko je vodil NSKS zelo samovoljno, vendar ne slabo; znal je pridobiti, prepričati, razsoditi. Imel je dosti vodstvenih ambicij, dosti političnih idej in prav toliko političnega poguma. Kar se mu je zamerilo, je bilo njegovo pretirano poudarjanje in nesrečno uveljavljanje krščanstva; odziv na takšno versko vnetost je bil posebno med mladimi zelo oster ; izdal je 'program Narodnega sveta', ki demonstrativno podreja narodno življenje v državi docela krščanskim naukom; v zadevi Korotana na Dunaju je podprl Mohorjevo družbo in se postavil proti 60 slovenskim visokošolcem na Dunaju. Vse to je vodilo do tega, da Inzko ni bil več izvoljen za predsednika. Kot se danes vidi, izvolitev Vospernika ni bila u-pravičena. Ne ve se, v kakšnem duševnem razpoloženju je pisal Inzko svoj 'program' (v MLADJU 7/8 je izšla dalj ša razprava o njem; številka je še v prodaji!) in kaj vse
je bilo sokrivo, da je zavzemal vedno bolj nevzdržno stališče do narodnih problemov. Mogoče bi se tri mesece prej ali tri mesece pozneje stvar še normalizirala. Dejstvo je, da se ni in da na nobeni strani ni bilo več volje za to. Vospernik je postal predsednik. Dejstvo je, da je ogromno obetal, bil odprt vsem vprašanjem, njegovi široki pogledi na življenje so bili znani, posebno mladi so stali združeno za njim; kakor je pravtako dejstvo, da teh pričakovanj ni izpolnil. Inzkova ideja o samostojnem slovenskem nastopu leta 1965, ki odtehta vse njegove poznejše spodrsljaje, bi se v Vosperniku lahko razvila naprej in se celo stopnjevala. Vemo, da se ni. Volitve 1970 so višek Vos-I pernikove politične nezmožnosti".
Ne glede na to, da je še prezgodaj zavzeti dokončno stališče do dogodkov leta 1968, pa je razvidno iz Lipusche-vega prispevka v SODOBNOSTI, da so bili leta 1968 na Koroškem vendarle močno v ospredju idejno-politični momenti, ki so vplivali na odločitve in spremembe v Narodnem svetu in ne toliko generacijski problem v običajnem pomenu besede.
V	uvodniku z dnem 11. aprila t.l. je bilo v KLICU TRIGLAVA zapisano tudi, "da je afera z dunajskim Korotanom in vse, kar je bilo z njim neposredno ali posredno zvezano, prispevala svoj delež k rezultatu zadnjih volitev". K temu sledeče: Ako bi nastopil Narodni svet pri deželnozborskih volitvah samostojno, bi ga slovensko prebivalstvo pri volitvah tudi podprlo. Vendar v konceptu novega vodstva NSKS samostojen nastop ni bil predviden. Leta 1965 pri deželnozborskih volitvah pridobljeni politični kapital 4272 glasov je bil lahkomiselno zaigran s tem, da so šli glasovi tokrat "na vse vetrove". Del nekdanjih volilcev Narodnega sveta je podprl Avstrijsko ljudsko stran ko, del socialistično, en del komunistično, marsikdo pa je volil neveljavno ali pa se volitev ni udeležil.
V	omenjenem uvodniku KLICA TRIGLAVA je bilo zapisano tudi, da študentje v zvezi z akcijami okoli dunajskega Korotana "niso imeli nobene možnosti na časten umik odn. kompromis". Tu je treba videti javno demonstracijo študentov proti patru Tomažiču na Dunaju ter demonstracijo visokošolcev po akademiji slovenske gimnazije proti Mohorjevi družbi v Celovcu na eni strani in pa stališče, ki ga je zavzel dr. Inzko kot bivši predsednik Narodnega sveta in odbornik Mohorjeve družbe pod naslovom "Skupna pot Z Mohorjevo" v celovškem NAŠEM TEDNIKU na drugi strani. Obe strani sta zavzeli torej svoja stališča. Vendar se je dr.Inzko pri tem čisto gotovo zavedal, da je treba študentom nuditi možnost častnega umika odn. kompromisa. Pustil se je na seji Narodnega sveta dne 11. junij« 1968 zaradi članka "Skupna pot z Mohorjevo" preglasovati ’
samo zato, da bi prodrl nato s predlogom, ki je predvideval glede Korotana pogajanja Narodnega sveta in Mohorjeve družbe z zastopniki Kluba slovenskih Študentov in Koroške dijaške zveze. Do tega sestanka, ki se ga je udeležil tudi p.Tomažič, je prišlo v Šmihelu 18, avgusta 1968.
Po tem prvem skupnem sestanku, na katerem se je že nakazovala rešitev problema, so bila predvidena nadaljnja skupna pogajanja. Vendar do teh pogajanj ni več prišlo, ker 13. okt. 1968 izvoljeno vodstvo Narodnega sveta v to smer ni razvilo nobene iniciative.
IVAN STANIČ:
VELIKA POTEGAVŠČINA
OB 25 - LETNICI konca nacifašistične okupacije Slovenije in Jugoslavije ter poraza sil Osi je bilo popisanega v aprilu in maju na tone papirja tako v domovini kot v ostalih vzhodno-evropskih socialističnih deželah. Vzrok je enostaven. Komunistična propaganda se je vedno ravnala po Goebbelsovem načelu, da če hočeš ljudi o nečem prepričati, moram o tem ponavljati noč in dan - pa se bo poleg resnice prijela tudi laž, ki je tebi v korist. In če pregledamo, kaj je bilo ob teh 25 - letnici napisanega samo v Sloveniji, si ne moremo kaj, da ne bi pritrdili, da je nacistični minister propagande imel prav. Postavi laž v okvir nekaterih resničnih podatkov, pa dobiš potrdilo za katerokoli tezo, kajti ljudska pamet rezonira na zelo preprost način. O znanosti v komunističnih deželah na zgodovinsko-političnem področju itak ni bilo nikdar govora, o čemer pričajo med drugimi številne nasprotujoče si izjave Zgodovine KP Sovjetske zveze, nad katerimi se recimo jugoslovanski režimovci tako radi pritožujejo, a sami niso nič boljši, ko obravnavajo dogodke in odnose v lastni deželi od Dunajskega kongresa in prebujenja narodov dalje. Režimski "znanstveniki" so običajno bivši agit-propovci, ki gledajo skozi črno-bela očala komunistične partije. Ti "znanstveniki" ne bodo nikdar mogli priznati, da je bila Osvobodilna Fronta največja potegavščina, ki je uspela dvestotim komunistom v Sloveniji. Slovenski narod je bil narodno zaveden in pro ti na c is tič no usmerjen in samo to je bil razlog za masovnost Osvobodilne Fronte, medtem ko je bila potegavščina v tem, da so komunisti na vrhu te organizacije po leninistično izigrali vodstva skupin, ki so sestavljale OF in to s pomočjo lažne propagande, denunciranja in predvsem VOS-a, katerega so sestavljali izključno partijci.
Dvoličnost komunistov se je pokazala zlasti v pogledu taktičnega odnosa do okupatorja in do domačih, od okupatorja toleriranih ali postavljenih oblasti. Dejstvo je, da so se vse ilegalne skupine, katerih cilj je bil boj proti okupatorju, skušale infiltrirati v organe oblasti in na ta način po eni strani sabotirati okupatorjeve naklepe, po drugi strani pa ščititi narod pred represalijami. Toda komunisti, t.j.KPS, so bili edina ilegalna skupina, katerim je bil boj proti okupatorju dejansko drugorazrednega pomena. Infiltracijo okupatorjevih in lokalnih oblasti in ustanov so vršili predvsem z namenom onemogočiti druge ilegalne skupine in zasesti vplivne položaje, ki jim bodo zagotovili maksimalno prednost pred drugimi za časa vojne in o-blast po vojni. Zato je tudi vsa komunsitična propaganda bila usmerjena na denunciranje infiltracije ostalih kot kolaboracijo z okupatorjem, sedaj po vojni pa na povzdigovanje lastne kolaboracije z okupatorjem kot heroizem. Komunistično kolaboracijo z okupatorjem, - zaradi katere so mnogi nekomunisti izbirali v nacističnih taboriščih in ječah, - označujejo danes slovenski VOSovci kot 'spretno zavarovanje interesov enotnosti narodnoosvobodilnega gibanja' (beri : ustvarjanja komunistične diktature nad vsemi ostalimi zavednimi Slovenci že za časa okupacije). Toda ker se naši komunisti takrat niso upali pokazati v svoji pravi luči, okupacija pa ni bil primeren čas, ko bi navaden človek in celo inteligent mogel ločiti resnico od laži, so stvari šle predvsem v prid onim, ki so bili najbolj agresivni in se niso pomišljali streljati nasprotnike v tilnik, t. j. komunistom, ki so verjeli v eno samo zapoved: da cilj opravičuje sredstvo. Kakšna je bila reakcija na Vse to, vemo: pravcata državljanska vojna, vaške straže, domobranstvo, po vojni pa Teharje, Kočevski Rog itd.
Ce bi recimo Ivo Svetina napisal svoj prispevek "Varnostno obveščevalna služba v Ljubljani” v SLOVENSKEM POROČEVALCU leta 1941/42 in ne v ljubljanskem DELU 9. maja 1970, bi že takrat poudaril to, kar so trdili vsi nekomunistični Slovenci med vojno in kar so komunisti označevali kot reakcionarno propagando, naperjeno proti "narodnoosvobodilnemu boju slovenskega naroda", članek Iva Svetine je dokument, ki potrjuje'največjo potegavščino na Slovenskem za časa druge svetovne vojne in zreducira na ničlo vse člane Predsedstva in drugih vodilnih organov Osvobodilne fronte, kot na primer Josip Vidmar, ki so odigrali za komuniste vlogo koristnih budal. Občutek prevare, da je nekdo igral to vlogo, pa ima očividno pri ljudeh kot so Vidmar, znano psihološko reakcijo : iti po vetru, kajti priznati, da je bil nekdo koristna budala, bi bilo preveč ponižujoče, da ne omenim vseh privilegijev, ki bi s tem šli k vragu.
članek Iva Svetine, ki je izšel v 4. knjigi "Ljubljana v ilegali" in je bil objavljen v DELU 9. maja, se glasi:
VARNOSTNO OBVEŠČEVALNA SLUŽBA V LJUBLJANI
"Septembra leta 1941 je Vrhovni plenum Osvobodilne fronte (OF) potrdil sklep o formiranju Varnostno obvešče valne službe (VOS), ki se je odtlej imenovala VOS OF. Ustanovil jo je CK KP Slovenije avgusta meseca kot posebno organizacijo za borbo proti peti koloni in narodnim izdajalcem, ki so bili glavna opora okupatorju in nevarni za
enotnost narodnoosvobodilnega boja, VOS je neposredno vodila in izbirala zanjo kadre partija kot vodilna sila narodno osvobodilnega gibanja. Za to je bila pooblaščena od Vrhovnega plenuma. Vodstvo VOS je CK zaupal kolegiju, ki se je kasneje preimenoval v Centralno komisijo VOS. Ta je do maja leta 1943 bila v Ljubljani, Treba je poudariti, da je ljubljanska VOS tudi po zasedanju SNOS, 19.februarja 1944, ko je bila VOS z njegovim odlokom opuSčena in se je vključila najprej v Odsek za notranje zadeve pri Predsed stvu SNOS, kasneje pa se je formirala kot posebni Odsek za zaščito naroda (OZNA), obstajala zaradi izredno težkih i-legalnih pogojev, v katerih sta delali KP in OF, skoraj do konca vojne.
Svoj boj je VOS usmerila predvsem proti domačim izdajalcem, proti beli in plavi gardi in kasneje domobrancem, kakor tudi proti vsem okupatorskim institucijam: njihovi vojski, upravnim, političnim in gospodarskim predstavništvom, organizacijam in drugim Številnim postojankam ter seveda vsem vrstam njihovih policijskih in obveščevalnih služb. Delo VOS in njena podrobna organizacija sta bili izključno na ramenih kar najmanj kompromitiranih komunistov in skojevcev. Zgradila pa je svoj aparat na izkušnjah predvojnega ilegalnega dela partije in na političnih ter obveščevalnih uspehih, ki jih je partija imela v razdob ju od zloma stare Jugoslavije in v mesecih pred ustanovitvijo VOS.
Že za prvega poleta narodnoosvobodilnega gibanja od poletja 1941 do spomladi 1942 je VOS vsestransko razvijala svojo dejavnost in organizacijo. Z njo je onemogočila poskuse izdajalske reakcije, da bi zavrla razvoj narodnoosvobodilnega boja, razbila njeno enotnost ter razvnela državljansko vojno. V tem času je poleg dobro razpredene množične obveščevalne službe uspelo VOS prodreti v vse okupatorske vojaške in civilne postojanke. Predvsem pa tudi v izdajalske belogardistične in plavogardistične politične, vojaške in obveščevalne formacije. Tako so bili pod skrbnim nadzorstvom vsi od klerikalcev Natlačena, Smajda, Kranjca, Smersuja, Remca, Avseneka, Novaka, Stareta, Basaja, Sodje. Erlicha, Časarja, Žebota, Blatnika itd,, pa do jugoslovanskih nacionalistov (JNS) Praprotnika, Bevca, Zajca, žitnika, Pestotnika itd, ter sredincev Gosarja, Solarja in drugih. Prav tako so bili nadzorovani še Nagode, "socialist" Jelenc, Rus z mlade JNS, Bajič itd itd, kakor tudi nekateri bivši jugoslovanski višji oficirji na čelu z majorjem Novakom kot predstavnikom Mihailoviča v Sloveniji. V tem času se seveda kljub najboljšim željam vodstva OF (IO OF) in neprestanem trudu, da bi vzpostavil čim * tesnejše in pristnejše stike s škofijo in vsem kapitljem in bi se s tem preprečilo vključevanje cerkve in duhovščine v narodno izdajstvo, to ni posrečilo. Zato je bila VOS prisiljena tudi tu čim spretneje zavarovati interese enotnosti narodnoosvobodilnega gibanja. Med drugim je postavila čvrsto postojanko na policiji, v jetnišnici in sodišču, na bivši banski upravi - tedaj visokem komisariatu, med bivšimi jugoslovanskimi orožniki in bivšimi aktivnimi podoficirji in oficirji. Pravtako je bila bolj ali manj prisotna v vseh oddelkih in aparatu magistrata, mestnega zdravstva, bolnic in drugih humanitarnih zavodov. Predvsem pa je u-čvrstila svoje postojanke na železnici in pošti kot pomemb-
nem faktorju prometa in zvez za vojsko.
Tako se je delo v obveščevalni službi zaradi kar najbolj intenzivnega uspeha zdiferenciralo na posebne specialne sektorje. Drugi del VOS - varnostni sektor - je skupno z obveščevalnim omogočal večjo uspešnost in varnost celotnega narodnoosvobodilnega gibanja. Tako je vsakemu posameznemu aktivistu, pa tudi množicam, vlival občutek varnosti ne glede na okupatorja, njegove bele in plavogardistične sodelavce ter ovaduhe in njihove ukrepe. Predvsem pa je uničeval materialna oporišča in preprečeval delovanje izdajalskih vojaških, političnih in obveščevalnih ter drugih organizacij in posameznikov. Hkrati je odstranjeval organizatorje in izvrševalce protinarodnih in izdajalskih dejanj. Ta odkritja in pa justifikacija nekaterih pomembnih organizatorjev in komandantov so vnesla hud preplah v izdajalske in tudi v okupatorske vrste.
Tako je VOS vse leto 1942 razpredala v Ljubljani svojo organizacijo in žela kljub težkim okupacijskim pogojem in nedovoljni izkušenosti vendarle velike uspehe.
Za ilustracijo, kako natančni so bili obveščevalni podatki v tem času, je napoved velike italijanske roške ofenzive julija 1942. leta. Prav tako je bila istega leta meseca novembra (6.XI.) z oboroženimi varnostniki uspešno zavarovana seja Vrhovnega plenuma OF v Ljubljani. Že nekaj dni pred plenumom, predvsem pa ves dan njegovega poteka, je VOS vzorno poskrbela, da je to zgodovinsko pomembno dogajanje ob navzočnosti najvidnejših osebnosti iz vodstva OF Kardelja, Kidriča ter drugih, v najglobljih pogojih ilegale nemoteno potekalo, če vemo, da je že zdavnaj pred tem bila z letaki in pozivi razpisana tiralica in visoka denarna nagrada za oba živa ali mrtva voditelja in še za nekatere udeležence plenuma, potem njihova navzočnost na plenumu dokazuje njihovo neustrašenost pa tudi uspešnost dela VOS ter nemoč okupatorja in njegovih sodelavcev.
+
Prikrita in zagrizena protinarodna žarišča so bila v škofiji z bolj ali manj vsem kapitljem, žarišča pa so bila tudi vsa župnišča, samostani in semenišče v Ljubljani. Vse to postojanke od Rakovnika do Most, Bežigrada in Šiške, Senpetra in Viča, lazaristov na Taboru, jezuitov, frančiškanov in še posebej Lichtenturna, kjer so imeli znani Er-lichovi, Časarjevi, predvsem pa Žebotovi 'Stražarji' svojo mučilnico, so bile pod skrbnim očesom VOS. Posebej je treba omeniti izdajalsko dejavnost po vseh župniščih v obroču okrog Ljubljane. Zunaj žice je bila znana mučilnica pri Urhu, Vendar pa je hkrati treba poudariti, da je VOS imela v nekaterih naštetih zagrizenih postojankah v sami Ljubljani (frančiškani, Bežigrad itd) tudi narodno zavedne duhovnike, ki so poročali o zločinih.
+
Leto 1944 je bilo v Ljubljani hudo. Kakor so popolnoma novi pogoji okupacije, metode okupatorja in njegovil , domačih pomagačev bile brezobzirne in brutalne, tako je ; tudi vse politično delo terjalo novih oblik in metod. Vsemu temu se je prilagodila tudi VOS. Tudi v tem obdobju je bila aktivnost in uspešnost obveščevalne službe v Ljubija ^ ni na isti višini kakor prejšnja leta. Morda bi omenili sanK J
to, da se je v tem času delo ljubljanske VOS omejilo bolj na mesto samo. Zato je bilo vse politično in obveščevalno delo nujno tesneje povezano, in to ne le v vrhu, okrožju in poverjeništvu, temveč predvsem tudi na samem terenu, v kvartu, rajonu in kasneje v raznih aktivih. Žal pa je večina dokaznega, dokumentarnega gradiva propadla. Mnogo dragocenih obveščevalcev, aktivistov iz te dobe ni več živih (Vital Oblak, Neda Gerzinič, ing. Rihard Sever, brata Kurnika, dr.Vladimir Kante, Anton Vrečar, Alojz Taber-nik). Nekaj jih je umrlo v zaporih in taboriščih, nekaj pa so jih v svojem onemoglem besu okupatorjevi domači pomagači pomorili tik pred osvoboditvijo. Vendar pa večine od njih niso odkrili kot člane VOS, ampak kot pripadnike OF. Veliko jih je pomrlo kmalu po koncu vojne.
+
Čeprav je VOS imela vsak dan nemalo tveganega dela, drznih akcij, prenašanja najbolj zaupnih in nevarnih po -datkov, vojaških načrtov in tudi orožja, sovražniku njene organizacije nikoli ni uspelo odkriti, razbiti kljub neštetim poskusom, Ni mu uspelo infiltrirati v VOS svojih agentov, kajti VOS je vselej odkrila njegove poskuse v najkrajšem času. S tem ni rečeno, da ni bilo žrtev. Nasprotno'. Mnogo dragocenih . mladih ljudi je samo v Ljubljani darovalo svoja dragocena življenja. Ne po času, kdaj so padli, po abecednem redu bomo navedli nekaj najpomembnejših imen: Stefan Babnik, Zlatko Božič, France Čopič, Ernest Eypper, Neda Gerzinič, dr. Vladimir Kante, dr. Vito Kraigher, Ignac KriStof, Pavel Kurnik, Rudolf Kurnik, Marica Malahov-sky, Srečko Potnik, Franci Prijatelj, ing.Rihard Sever, Dušan Turk itd. Prav tako je vrsta bivših ljubljanskih aktivistov VOS v partizanih ali v zaporih in taboriščih častno žrtvovala svoja življenja : Branko Božič, Tone Čufar, Karel Destovnik-Kajuh, Mirko Demšar, Jurij Glaesener, Albin Grajzer, Vital Oblak, Franc Räuber, Marko Rems, Dominik Ros, Zvone Runko, Slobodan Sumenjak itd. "
LUČI ALI SENCE?
m
Doslej sem imel priliko brati nekaj mnenj o obširnem III. delu Jurčecovih 'SKOZI LUCI IN SENCE’,vbue-nosaireškem SIJU, ki ga ureja sam avtor knjige. Vsa ta mnenja so izredno pohvalna; niso pa kritične analize knji a ge in vsaj eden dopisnikov pove, da je njegov Sele prvi Vtis o knjigi, ki jo je na hitro prebral.
Ko sem sam knjigo na hitro prebral, se mi je zdela dokaj zanimiva; prav zato sem jo hotel prebrati v drugo. Ob drugem branju pa je vtis postal precej drugačen. Ko knjiga omenja dolgo vrsto imen oseb, ki so nam poznane, in ker opisuje dogodke, ki so bili ali naj bi bili pomembni ! za naSo zgodovino, bi naj bila ta knjiga nekak zgodovin-
1 ski pregled razdobja med obema vojnama. To pa knjiga, žalibog, ni.
Ruda Jurčec je vloge razdeljeval, kot mu je danes ja ^* 0lJ prijetno in bolj ljubo. Njegova lastna vloga, iz knjige, nc je izredno velikega pomena za to razdobje in si najbrž
prav zaradi tega ne pomišlja vsega dogajanja prikazati v obliki, kot mu je danes prav in všeč. V tem pa je veliko osebne pristranosti in ta se celo na zelo močan način pokaže v knjigi sami, ko Jurčec piše o občutju, ki ga je zajelo, ko je zvedel za smrt dr. Korošca: "Zbogom moja služba"; to je bilo največ, kar je Jurčec imel povedati za dr. Koroščevo smrt. Podobno, Jurčecovi občutki ob zlati uri, ki je on ni dobil...
Zelo tudi moti in jemlje vrednost in verodostojnost knjigi, ker Jurčec nima in ne pozna skupnega merila. Sebi in nekaterim prizna popolno verodostojnost, ko jo drugim ob enakih prilikah ne. Kar je na primer pater dr.M. T. v reviji VERA IN DOM napisal, nima po Jurčecovem mnenju nikakršne zgodovinske veljave, ker je pater samo presliSal pogovor med dr. Korošcem in nadškofom Jegličem. Na drugi strani pa je razbrati iz knjige, da je vsekakor verodostojno, kar je preslišal Jurčec. Še več, kar je Jurčec preslišal (pravilno ali ne) je edino, s čemer nam predstavi na primer Ingenieur ja Murija. In ker je Jurčecovo stališče do Murija danes odklonilno, se je hotel spomniti samo kratkega izreka, ki ga je preslišal :"Sem mislil in upal, da ste bolj pametni"; tako da je dr, Korošec ozmerjal ing. Murija (str. 75). Sicer pa Jurčec Murija niti enkrat ne omenja. Kako, se vprašam, je Korošec potem imel med svojimi ožjimi sodelavci Murija, če je bilo res samo tako?
Kljub dokaj dobremu spominu se Jurčec lovi z dejstvi. Tudi nenamenoma. Nekajkrat to tudi sam priznala jih le noče opustiti. Piše, da se je moral zagovarjati na cerkvenem sodišču v Ljubljani, a - to pot najbrž namenoma - ne pove za kaj; za okoliščine pa pove, da se ne spomni, niti ne, če je bil zagovor v latinščini. Podobno se ne spomni, kdo je bil mlad študent, ki se je z njim srečal v tiskarni; ker pa je bil droben in manjše postave, je bil ali Potokar ali Marn (str.346). Podobno zamenja kraje: Robert Schumann ni bil doma iz Alzacije ampak iz bližine St.Avolda v Lotaringiji.
Knjigi primanjkuje v znatni meri čuta uravnovešenosti, ravnotežja in pa sodbe, kaj je važno in kaj ni. Dvakrat omenja nadškofa Sedeja.Daši je on igral važno in veliko vlogo v slovenski zgodovini, je mar taka skromnost dovolj? Ali ni neprimerno govoriti o Sedeju na malomaren način in citirati le dvoje Sedejevih besed, namreč "Ma oštia".
Ali je sploh moč verjeti zgodbicam o Sedeju?
Prav tako je iz stališča slovenskih zgodovinskih zapiskov delo, ki so ga opravljale tuje poročevalske družbe zelo majhnega pomena. Iz Jurčecove knjige bi lahko sodili, da so le-te posegale v slovenske razmere na zelo pomemben, celo odločilen način. Niso.
Moj namen tukaj ni podati kako analizo te knjige, ki se sicer zanimivo bere. V kolikor knjiga zasluži, bo kdo drugi to opravil. V prvi vrsti resnici in zgodovini na ljubo. Način Jurčecovega pisanja pa zahteva, da ima čitatelj čim več pozornosti in upošteva skrajno potrebo po drugačni, nepristranski presoji dogodkov, ki so prikazana od Jurčeca kot dejstva, a so vendar često prikrojena na način, ki avtorju danes bolj prija in mu bolje odgovarja.
Caveat historia 1	CIRIL M£JAC

KULIUKA
IN OMIKA
OTROCI V "NEVARNOSTI"
šolske oblasti doma so nenadoma odkrile težave s Šolanjem otrok v tujini. Otroci se težko vključijo v tujejezične Sole, ob povrnitvi v domovino pa imajo spet težave pri vključevanju v Sole z maternim učnim jezikom. Vse to se zdi samoumevno. Ljudje hodijo na delo v tujino že nekaj let in take težave bi morale biti odkrite že preje, če bi se kdo zanje zanimal. Toda razlogi za "težave" niso pedagoški ampak politični, ker so pri Šolanju v tujini otroci "izpostavljeni raznim socializmu tujim vplivom". Tega pa danes doma ne bodo nikdar priznali, zato slepomišijo s skrbmi o Šolanju otrok. Kaj bo rezultat dela raznih "koordinacijskih teles", "zainteresiranih ustanov", "Široko zasnovanih akcij", "angažiranosti" in podobnem še ni jasno - verjetno pa bodo zahtevali ločeno Šolanje za otroke emigrantov. Sicer je šolstvo doma pepelka, a ker gre za "socializem", bodo že našli "finančna sredstva”, da otroci delavcev ne bodo prišli pod vpliv socializmu “sovražne ideologije".
Duhove je vznemirila tudi vest o ogromnem osipu študentov na ljubljanski univerzi. Nekateri so napadli univerzo, češ da slabo opravlja svojo nalogo, če diplomira v vsakem letu samo dobra desetina vpisanih študentov. Toda v obrambo univerze gre podatek, da deleža diplomiranih študentov v enem letu ne bi smeli računati glede na skupno število študentov v enem letniku. Drugi razlog je tudi to, da so v računih upoštevani tudi navidezno vpisani študenti. Kot kaže, jih je veliko; mnogi se vpišejo zaradi ugodnosti študentskega statusa. Zanesljivih podatkov o številu teh študentov ni, sklepajo pa, da je kaka desetina študentov na univerzi vpisana le navidezno. Največ jih je seveda v prvem letniku. Menijo, da bo osip neizbežen, če ni izbiranja pred vpisom. Tako se je npr. v šolskem letu 1969-7P vpisalo na tehnično fiziko 57 študentov - vseh študentov na tem kurzu pa je bilo 112. Od teh 57 je s študijem prenehalo deset študentov že po poldrugem mesecu.
POSTRAZREDNI SVET
Kritik ljubljanskega DELA Jože Snoj je postavil v časopisu več javnih vprašanj o delu ljubljanske Drame, o-ziroma o delu Drame Slovenskega narodnega gledališča, da se izrazim bolj natančno, na katera je odgovoril ravnatelj Drame Taras Kermavner. Ker sem njegovi odgovori raztezajo skorajda preko cele strani časopisa, bom zato povzel nekaj njegovih glavnih misli : Ali je potrebno proizvode človeškega - tudi duhovnega - dela meriti že v naprej po določenih preteklih in polpreteklih vrednostnih lestvicah in tako vnašati še zmeraj stari onto-teo-teleološki princip ureditve sveta v našo vsakdanjo prakso, v nenehno samo-porajanje sveta, njegovih idej in oblik? Te ideje in oblike so različne, prav; a zakaj bi se izključevale, podirale? Razredni svet ustvarja razredno sovraštvo, medsebojni boj do izkoreninjenja, postrazredni svet pa bo najbrž omogo *
čal barvitost, različnost, polnost, 'koeksistenco'svetov, o-seb, narodov, idej, ras; idej torej, ki jih njihovi nosilci ne bodo več jemali kot Ideje, kot Sveto stvar, za katero je treba pri priči umreti; v tem žrtvovanju za Duha najbrž ne bodo videli zadnjega ter temeljnega smisla človeškega življenja, pač pa bodo - tako upam - veliko bolj cenili konkretno, polno, mnogoplastno, živo življenje, ga uživali -človečili - v dogajanju prakse tega življenja... Takšnega postrazrednega sveta še ni, vendar se napoveduje - in najbrž ni naključje, da se napoveduje najprej v umetnosti in kulturi... - zaključuje Kermavner.
" KONFRONTACIJA"
Prenehal je izhajati zagrebški tednik TELEGRAM, edini jugoslovanski tednik za kulturna in družbena vprašanja. Tednik bi moral maja izdati posebno jubilejno številko in tako proslaviti desetletnico delovanja, zadnja številka pa je izšla marca. Razlog je konfrontacija stališč uredniškega odbora TELEGRAMA in časopisnega založniškega podjetja VJESNIK, ki med drugim izdaja dnevnik VJESNIK in tednik VJESNIK U SRIJEDU, resnično ozadje pa utegne biti politično, ker je časopisno podjetje menilo, da želi TELEGRAM diskreditirati podporo VJESNIKOVIH publikacij liniji.10. seje CK Zveze komunistov Hrvaške, ko so napadli poslanca in podpredsednika zvezne skupščine Miloša Zanka, češ da je neresnično obtožil hrvaško vodstvo za šovinizem. Značilno je tudi to, da so člani uredniškega odbora TELEGRAMA odgovarjali VJESNIKU v stolpcih beograjske MLADOSTI.
VIDMARJEVA NAGRADA
Revija SODOBNOST je pred kratkim anketirala več članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, med njimi Vidmarja, Kuhlja, Rakovca in Hadžija. Sklepni povzetek te ankete opominja na presenetljivo enotne ocene stanja in težav SAZU ter povzdiga glas zoper "sence mače-hovstva, s katero slovenska družba že nekaj časa prekriva to temeljno slovensko znanstveno ustanovo".
KNJIŽNI TRG
Pred kratkim je izšla dvojna številka 21. letnika SODOBNE PEDAGOGIKE, edine strokovno-znanstvene pedagoške revije na Slovenskem. Predhodnik revije je bil u-čiteljski strokovni list POPOTNIK, ki je pričel izhajati pred skoraj sto leti.
Nedavno je Jugoslovanski leksikografski zavod v Zagrebu poslal na knjižni trg četrto izdajo svojega Atlasa sveta. Prva izdaja je izšla 1.1961. Atlas je bil zaenkrat tiskan v 140. 000 izvodih. Cena je 130 din.
POKOJNI
Umrl je Hinko Nučič, nekdanji režiser in igralec ter prvi ravnatelj Slovenske Drame po prvi svetovni vojni.
Preminul je Gojmir Anton Kos, redni član SAZU v razredu za umetnost, redni profesor Akademije za likovno umetnost v Ljubljani v pokoju in njen nekdanji rektor. Dobil je Prešernovo nagrado.
Umrl je Bojan Stupica, režiser, prvi ravnatelj Drame po drugi svetovni vojni, nazadnje pa upravnik Jugoslovanskega dramskega gledališča v Beogradu. gp££j^-pQpj
Od meseca do meseca:
Z REDOM NARODNEGA HEROJA sta bili za 25-letnico o-svoboditve odlikovani mesto Ljubljana in VOS - Varnostna obveščevalna služba
Varnostna služba je 13 maja praznovala dan, ko je bila leta 1944 ustanovljena OZNA Ob tej priliki je Matija Der mastja v uvodniku DELA zapisal, da "delavci varnostne službe niso imeli v povojnih dneh niti trenutka počitka Medtem ko smo drugi uživali plodove ljudske revolucije, so pripadniki teh služb nadaljevali boj, , Prav zavoljo tako izpolnjenih nalog v boju proti zunanjim in notranjim političnim sovražnikom, kriminalcem in drugim kršilcem javnega reda, varnostna služba zaradi zlorab nekaterih posameznikov v preteklosti ni izgubila zaupanja ljudstva... Spet so na obzorju črni oblaki mednarodne napetosti, ki nas znova silijo k še odločnejšim ukrepom za zagotovitev lastne varnosti. Sistem družbene samozaščite. . je sestavni del naše vseljudske obrambe, kar pa mora dati slutiti vsakomur, ki mu naša samoupravljalska družba ne ugaja, da ne bo mogel uničiti tega, kar smo s trudom milijonov Jugoslovanov zgradili v četrt stoletja," zaključuje Der mastja.
Zvezni sekretar za notranje zadeve Radovan Stijačič je za obletnico OZNE izdal izjavo, v kateri je omenil, da so po 4 plenumu 1 julija 1966 na Brionih, ko so odstavili Rankoviča, sprejeli vrsto zakonov in predpisov, kar je pripomoglo, "da organi za notranje zadeve pri svojem delu ravnajo zakonito " Komisija za nadzorstvo v zveznem sekretariatu za notranje zadeve, ki je bila kasneje ustanovljena, "vse do danes ni ugotovila nobene zlorabe niti kakr šnegakoli drugega postopka, ki ne bi bil v skladu z zakonskimi pooblastili te službe." Stijačič je poudarjal "družbeno samozaščito" na najširši osnovi, ki "zajema vse ukrepe in dejavnosti, ki se jih je družba lotila, da bi zavarovala neodvisnost in integriteto naše države, njeno ustavno ureditev ter osebno in premoženjsko varnost vsakega državljana." Izjavil je tudi, da zvezni sekretariat pri sprejemanju predpisov in sklepov sodeluje z republiškimi, vse pogosteje pa tudi s pokrajinskimi organi za notranje zadeve,
ZVEZNO ALI SRBSKO TROBILp_
Beograjski dnevik BORBA se bo po septembru pojavila kot "integralni list organov federacije pod pokroviteljstvom zvezne konference Socialistične zveze," ki jo bo izdajala. O tem sta razpravljala predsedstvo in izvršni odbor Socialistične zveze Jugoslavije 12. maja Na ta način naj bi rešili BORBO iz finančne zagate, toda predsedstvo Zveze mladine je menilo, da je napačno, ker so začeli iskati "novo koncepcijo" zaradi materialnih težav in ne narobe,
V razpravi so na seji Socialistične zveze poudarili, da zamisel opravičuje obstoj lista in njegovo 'materialno sanira nje', kar se pravi podporo iz zveznih fondov, toda izrazili so bojazen, da bo list svojo novo funkcijo uresničeval prej mehanično kot vsebinsko. BORBA se je v zadnjih mesecih Večkrat zapletla v prepire s hrvaškimi časopisi in se je z objavljanjem Zankovih člankov novembra zamerila tudi
hrvaškemu vodstvu Ob cestni aferi lanskega avgusta se je obregala ob Slovence in so ji očitali, da izraža mnenje zvezne vlade ne pa mnenja narodov Jugoslavije,
PRED POPISOM PREBIVALSTVA
Predsedstvo in izvršni odbor Socialistične zveze sta razpravljala tudi o popisu prebivalstva, ki ga pripravljajo za prihodnje leto. Precej polemike je bilo okrog opredelitve "Jugoslovan”, ki jo je prejšnji način popisovanja izrecno uvrščal v popis, sedanji se ji pa izogiblje, Enver Redjič je na dolgo govoril o zgodovini jugoslovanske misli in se pritoževal, da je onemogočeno opredeljevanje za Jugoslovana, kar da je z ustavo zagotovljeno, Vida Tomšič je dejala, da pri tem ne gre za opredelitev o nacionalnosti ampak za opredelitev "za našo socialistično skupnost". Enakopravnost je zasnovana na priznavanju narodnosti, ne pa na negiranju narodnosti v imenu jugoslovanstva Tudi Vladimir Krivic je poudaril, da je bila ideja jugoslovanstva sprva pozitivna, pa so jo pozneje "razni režimi zlorabljali" Opredelitev za Jugoslavana ne pomeni nikakršnega internacionalizma, kot nekateri mislijo, ker je in-ternacionalizem zajet v samoupravljanju kot poti v socializem, je dejal Krivic. Čudno se mu je zdelo, da v predlogih za popisni list ni nikjer rubrike "državljanstvo".
RIBIČIČEVA ZADREGA
Predsednik zveznega izvršnega sveta Mitja Ribičič se je v "Aktualnih pogovorih" 30. aprila na beograjski televiziji tako nerodno izražal, da je sprožil poslanska vprašanja v dveh zadevah, pritisku in žganju. Dejal je, da bi bilo treba vršiti pritisk na tiste, ki vrše pritisk za povečanje cen Kot primer je navedel premije za tobak. Na seji družbenopolitičnega zbora zvezne skupščine 12. maja je poslanec Momčilo Tesanović iz Trebinja vprašal, če so bile premije za tobak res uvedene pod pritiskom, Clan zveznega izvršnega sveta Franjo Nadj je odgovoril, da ZIS daje predloge v različnih okoliščinah in iz različnih razlogov, "Včasih so to politični razlogi, včasih gospodarski, včasih kompromisi, a včasih pritiski. Z gledišča reševanja je irelevantno, kakšen je motiv, ZIS je predložil mere, da bi zagotovil dohodek pridelovalcem tobaka, kakšen je bil pri tem motiv, je pa postranska stvar. Poslancu Cedomirju Miloševiču iz Beograda se je izjava zdela čudna in je vprašal, ali jo podpira izvršni svet kot celota, Nadj je odvrnil, da po poslovniku član vlade odgovarja v skupščini v vladnem imenu.
Na seji zbora narodov 13. maja pa je poslanec Nikola Džuverovič vprašal Ribičiča, kaj je mislil s to svojo izjavo, da bi bilo bolje, če bi bila skupščina odbila povečanje davka na gorilno olje, ne pa na žganje Tito je izjavi 1, da ga je Ribičič obvestil, da ZIS ne more rešiti nekaterih problemov ; gospodarski zbor je recimo odbil višji davek na žganje, določil pa je višje davke na nekatere za življenje važne predmete (V resnici je 24 aprila zvezna skupščina po hitrem postopku v enem dnevu na predlog ZIS sprejela višje davke na gorilno olje, cigarete, kozmetiko in uvožene avtomobile, odbila pa je davek na žganje, da bi pomagala pridelovalcem sljiv.) Dju-verovič je zato vprašal, ne da bi imel namen 'dramatiza-
cije in senzacionalizma' in ne da bi hotel ruäiti avtoriteto, ali res skupSčina ovira ZIS pri reševanju problemov. Djuve-rovič je sprožil isto vprašanje že v proračunskem odboru dne 5. maja.
RibiCič je odgovoril, da ni dobro pripravljen, ker da je dobil vprašanje šele neposredno pred samo sejo. Na dolgo in široko je pojasnjeval, da je na televiziji govoril o odnosih med ZES in skupščino in poudarjal, da je treba krepiti odgovornost ZIS pred skupščino. "Komentar" o cenah pa je bil "povsem praktične narave. Z njim sem hotel komentirati neugoden odmev v javnosti in v tisku o nedavno sprejetem davčnem ukrepu." V glavnem je zagovarjal u-krepe zvezne skupščine, naglasil, da je šlo za račune zvez ne uprave, se strinjal z mnenjem, da gorilno olje ni luksuzni predmet, in izrazil "svoje osebno mnenje, da bi za nas, t.j. za ZIS, bilo bolje," če bi skupščina odbila davek na olje. To je bil njegov "osebni komentar" in nima smisla , da bi dramatizirali ta nesporazum. Dodal je, da " polemika o preteklem ukrepu in razlike v tem pogledu ne koristijo mnogo ne nam ne tej skupnosti, najmanj pa našim občanom in delovnim organizacijam, ki se predvsem zanimajo za konkretne ukrepe za stabilizacijo tržišča," Tudi ZIS je prispeval k sedanjemu naraščanju cen, ker ni o pravem času podvzel ukrepov, je dejal Ribičič.
Djuverovič je izjavil, da z odgovorom ni zadovoljen, ker mu predsednik ZIS ni odgovoril na konkretno vprašanje, vendar ne bo še dalje gonil svojega vprašanja.
pokojnine za Črnogorce
Skupščinska komisija za izbiro in imenovanja je 18. maja razpravljala o razpodelitvi zveznih funkcij. Precejšnjemu številu zveznih funkcionarjev bo namreč prihodnje leto potekel ustavno predpisani mandat. Postavilo se je vprašanje, ali naj pri zveznih kadrih dajejo prednost republiškemu ključu ali pa osebni sposobnosti kandidatov. Makedonec Vidoje Smilevski je bil predvsem za republiški ključ, čeprav ni oporekal, da je tudi sposobnost pomembna. Marjan Korošec in Mustafa Asimbeg sta ga podprla. Mijuš-ko Sibalič pa je pripomnil, da vse funkcije niso enako pomembne. Mirjana Krstinič je zaključila, da ne bi smeli govoriti o razdelitvi funkcij med republike, pač pa da bi morali določiti, na katera mesta imajo določene republike in pokrajine prednost; za vsa ostala mesta se kljub temu lahko še vedno potegujejo. To je komisija tudi sklenila. Razdelitve funkcij ne bodo omenjali, ker bi bilo protiustavno, praktično pa bo do tega prišlo, kot je rekel Blažo Djuričič. Črnogorec Mijuško Sibalič je sprožil še eno vprašanje: kaj bodo počeli z revolucionarji iz črne gore, ki so takoj po vojni zasedli zvezne položaje, zdaj pa jim utegne odklenkati? črna gora jim ne more preskrbeti služb in morali bi dobiti posebno pokojnino. Rista Antunovič je odgovoril, da ZIS misli tudi na te in da bodo morali vsi v pokoj, če imajo dovolj let.
MLADOSTNI TITO
"Lepo bi bilo v naši domovini biti mlad, če ne bi bili stari tako tečni," je zapisal PAVLIHA 20.maja. V ponedeljek 25. maja so praznovali dan mladosti, Titov roj stni dan. Tito je bil 78 let mlad. Spet je sprejel štafetno palico, ki so jo dober mesec prenašali po vsej državi.
INDOKINA - PRIZNANJE SIHANUKA
V govoru na proslavi obletnice osvoboditve Reke 3 maja je Tito napadel 'odkrito agresijo' proti Kambodži, ki so jo napadle 'ameriške čete v družbi reakcionarnih fašističnih saigonskih čet' pred nekaj dnevi. V imenu vseh Jugoslovanov je 'dvignil glas v protestu in najostreje obsodil take napadalne vojne poteze'.
Titu je sledil zvezni izvršni svet, ki je 6. maja priznal Sihanukovo vlado v izgnanstvu, obenem pa udaril po ameriškem vmešavanju v Kambodži in Indokini na splošno ter zahteval 'brezpogojno prekinitev bombardiranja' in 'nemuden umik’ vseh ameriških čet iz Indokine. Vladi je sledila s protesti Socialistična zveza, nato pa so organizirali protestna zborovanja po vsej državi. Pošiljali so brzojavke Titu in podpirali njegovo politiko.
Ljubljanski študentje so priredili zborovanje 14. maja in "obsodili tuje in domače pobudnike dogodkov v češkoslovaški in Biafri ter polkovniški režim v Grčiji; najhujše obsodbe udeležencev pa so bili deležni tudi iniciatorji militaristične in imperialistične eskalacije v Vietnamu in Kambodži... Zveznemu izvršnemu svetu so ob dogodkih v Kambodži in ob nekaterih stikih naše vlade z grškim režimom poslali protestni pismi," kot beremo v DELU.
PIPA MIRU
Tito in Kavčič sta se pobotala. Ko je Tito 15. maja prišel na Brdo, ga je tam pozdravil predsednik slovenskega izvršnega sveta Stane Kavčič, medtem ko sta predsednik republiške skupščine Sergej Kraigher in predsednik Zveze komunistov Franc Popit prišla s Titom iz Postojne. 18. maja se je Tito na Brdu pogovarjal s slovenskimi voditelji.
KOŠ ZLATA
"Luna je vaša, zlato je pa naše," so vpili po Ljubljani košarkarski navijači po odločilni tekmi na 6.svetovnem prvenstvu v košarki, katerega zaključne tekme so i-grali v Ljubljani od 16. do 24. maja. Zanimanje je bilo po vsej Jugoslaviji ogromno, saj se je jugoslovansko moštvo potegovalo za vodilna mesta. Kapetan Ivo Daneu iz ljubljanske Olimpije in njegovi fantje, med katerimi sta Aleš Žorga in Vinko Jelovac klubska tovariša iz Olimpije, so slabo začeli. Malo znano Italijo so komaj premagali s 66:63. Toda proti močnejši Braziliji, ki si je končno priborila srebrno medaljo, so se bolje odrezali z 80:55. Potem so sledile zmage nad Češkoslovaško 94:84 in Urugvajem 63:45. V soboto, 23. maja zvečer, je bila odločilna tekma z ZDA, ki so jih Italijani pred tem nepričakovano že tepli, a ZDA je bila premagala Sovjetsko zvezo. Jugoslovansko moštvo do takrat edino še ni izgubilo nobene tekme. S hrupno pomočjo 9000 navijačev v dvorani Tivoli so Jugoslovani po začetnih neuspehih kmalu prešli v vodstvo in vodili ves čas z nekaj koši. Končalo se je z 70:68 in nepopisnim navdušenjem, ki se je iz dvorane razlilo po mestu in se do polnoči še ni poleglo. Ker so Amerikanci zavzeli Luno, mi pa smo premagali Ameri-kance, smo torej tudi prvaki lune, se je nekdo spomnil. Tudi moštvo je slavilo v svojem hotelu na Bledu do treh zjutraj. Naslednjega večera, z zlato medaljo v žepu, so izgubili proti Sovjetski zvezi s 87:72, a to ni nikogar motilo. Za rojstni dan 25. maja so Titu podarili zlato me-
SLOVENSKA CESTA
Dela na avtomobilski cesti med Vrhniko in Postojno so začeli 21. maja. Za dobra dva tedna so Slovence prehiteli Hrvati, ki so začeli dela na avtomobilski cesti od Zagreba do Karlovca že 6. maja. Vojvodinska skupščina pa je 20. maja po dolgih prerekanjih sprejela zakon o gradnji avtomobilske ceste od madžarske meje preko Subotice do Beograda ter zakon o financiranju prvega odseka od Beograda do Novega Sada. Ta del jih bo stal 607.3 milijone dinarjev, od česar bo Mednarodna banka posodila 40%; to je del četrtega posojila za ceste v znesku $40 milijonov, ki ga je banka odobrila 19. maja. Vojvodinci so imeli težave s traso ceste, s priključkom v Novi Sad, in z denarjem, ki ga bodo dobili iz davka iz prodaje na drobno.
SPREJEM V PIŽAMI
Edvard Kardelj je kot član sveta federacije potoval po Južni Ameriki od 2. do 24. maja. Obiskal je čile, Peru in Mehiko, kjer ga je predsednik Diaz Ordas sprejel v pižami in copatah, kar se je Kardelju zelo dobro zdelo, kajti mehiški predsednik je bil rahlo bolan, pa se je kljub temu hotel pogovoriti z gostom iz Jugoslavije. Kardelj je po povratku izjavil, da ima Jugoslavija z vso latinsko Ameriko mnogo skupnega in da se tam zelo zanimajo za nevezanost in jugoslovansko samoupravljanje.
ZNANOST IN OBRAMBA
O "teritorialni obrambi v konceptu vseljudske obram be" so razpravljali na znanstvenem simpoziju v Beogradu od 13. do 15. maja. Tako letalski generalpolkovnik Viktor Bubanj, šef generalštaba, kot generalpolkovnik Miloš Šumenja, bivši šef štaba in sedanji namestnik obrambnega ministra, sta poudarjala važnost tega simpozija, ki so zanj dali pobudo znanstveniki Jugoslovanske akademije.
ODNOSI S KITAJSKO - IN Z ALBANIJO ?
Bogdan Oreščanin je kot prvi jugoslovanski poslanik po 12 letih odpotoval na Kitajsko. Odpeljal se je iz Beograda z vlakom 16. maja in je z letalom prispel v Peking 23. maja. Enver Hodža, nekronani kralj Albanije, pase je zavzel za zboljšanje odnosov z Jugoslavijo, kar se zdi kot naraven korak po vzpostavitvi stikov s Kitajsko.
PRED ZAKLJUČKOM LISTA
Z,a jutrišnje pokrajinske in občinske volitve v Italiji je bil dosežen volilni skupin med posameznimi nekomunističnimi skupinami, ki ponekod nastopajo vse tri skupno (npr v Nabre Žini Slovenska skupnost, Slovenska demokratska zveza in Slo venska levica), ponekod v dvoje ali drugod le ena. Prvič je bila (po Slovenskem ljudskem gibanju) vložena lista v Kanal ski dolini (občina Naborjet).Na čelu pokrajinske liste kandidira dr. Drago Legiša, odg. urednik Našega lista. Značilno je, da to pot ne kandidirajo dr. Avgust Sfiligoj, dr. Branko Agne-letto in ing. Boris Sancin.
Avstrijsko ministrstvo za gradnjo in tehniko; da ni nobenih ovir za razpis gradbenega natečaja za zgraditev Slovenske gimnazije, kar pomeni, da bodo predvidoma pričeli z delom še to leto. Gradbišče za gimnazijo je že določeno.
Od skupno 1650 zaposlenih v jugosl. zunanjem ministrstvu je zdaj samo 74 Slovencev (4.5%). Od 70 ambasadorjev je samo osem Slovencev, od 40 konzulov-šefov je 9 Slovencev.
"Dnevu mladosti na rob" ali "Krik vpijočega v puščavi? " - tako bi lahko označili članek Mitje Gorjupa v ljubljanskem DELU 25.maja t.l. ob priliki Titovega rojstnega dne. In vendar...
In vendar, tudi če gre samo za besede, nimam vzroka podvomiti, da je Gorjup zares hotel izpovedati nekaj misli, "ki hočejo biti iskrene in resnične, pa tudi mlade". Nimam vzroka enostavno zato, ker bi verjetno (če morda tudi dejansko nisem) v svojih mladih letih napisal tudi sam nekaj podobnih misli ob priliki kakega drugega praznika ali obletnice.
Ko človek takole razmišlja, ne more mimo dejstva, da medtem ko se okolje spreminja, težnje človeka ostanejo vedno iste. To velja za naše stare očete, ki so recimo v mladih letih stavljali na papir visoko doneče ideale, ko so se klanjali Njegovemu Cesarskemu Veličanstvu Francu Jožefu ob njegovem rojstnem dnevu, ali za naše očete, ki so te iste ideale poudarjali, ko so slavili rojstni dan N j.
Vel.kralja Aleksandra (ali Petra). In tako pridemo do današnje dobe, ko te iste ideale ponavlja sedanja mlada generacija ob priliki rojstnega dne sedanjega poglavarja države - predsednika Tita. Ista paralelnost teženj in kulta o-sebnosti. Samo v tem kontekstu je mogoče razumeti, zakaj bi sicer po eni strani peli hvalnice trenutnim vladarjem, po drugi pa izražali misli in težnje, ki so skupne vsem mladim generacijam. Za objektivnega opazovalca razmer doma je zato važnejša vsebina teh teženj kot pa zunanji kult o-sebnosti, ko mladi - z ozirom na okolje, v katerem so zrasli, - pripisujejo Titu stvari, ki sem jih jaz v njihovih letih verjetno pripisoval kralju Aleksandru, o katerem so mi v šoli in kulturno-prosvetnih organizacijah trdili, da je največji Jugoslovan pod soncem, pametno pa zamolčali diktatorsko naravo njegovega režima.
"Usoda družbe, ki jo živimo, se je tkala desetletja.
V njih, predvsem v zadnjih 50 letih, so skrite temeljne zakonitosti sedanjosti. Za nas, mlade v Zvezi mlädihe, ki prepričano trdimo, da hočemo nadaljevati sedanjo družbeno preobrazbo, zato revolucionarna zgodovina ni in ne more biti zgolj prehojena in nepovratna preteklost, je in mora biti neizčrpen in praktičen vir človekovih spoznanj, dosežkov in izkušenj, je izhodišče za razumevanje družbenih zakonitosti, za njihovo obvladovanje in spreminjanje," piše Mitja Gorjup. "Kakšna je naša sedanjost in kakšna bo naša bodočnost, je danes že odvisno od nas, mladih generacij, ki se z mnogo znanja in sposobnosti, idej in ambicij vsak dan znova vključujemo v življenje, ki si ga ustvarjamo."
"Boj proti vsemu, kar ni samoupravno, kar ni demokratično, kar ni niti svoboda, niti humanost, niti pravičnost, boj zoper birokratsko manipuliranje z ljudmi, bo moral biti naš boj, boj te generacije... Mladi živimo družbo celovito... ne more se nam očitati pomanjkanja ljubezni do domovine... Z mladimi se je treba pogovarjati - vedno, povsod, o vsem. ... nikoli ni konec iskanja in nemira, ki je lasten mladosti."
Dragi Mitja, ti strpni dialogi in naporni razgovori bi morali vključevati vse plasti našega naroda.Stanič
ZLATA MEDALJA ZA SLOVENCA V TUJINI
Predsednik rimske pokrajinske u-stanove za turizem g. Raffaele Trava-glini di S. Rita je ob navzočnosti naj višjih mestnih oblasti podelil 14. maja t. L na rimskem kapitolu diplome in medalje kot "skromno in simbolično priznanje neprecenljivemu in stvarnemu delu", ki so ga nagrajenci opravljali "dolga leta v korist rimskega ljudstva".
Med temi odlikovanci je bil tudi naš rimski rojak g. VINKO LEVSTIK (levi na sliki), ki je že nekajkrat prejel priznanja na svoje uspehe na turističnem področju. Slovesnost podelitve priznanja je bila združena z "Dnevom turizma, vljudnosti in gostoljubja", ki ga 14. maja praznujejo v Italiji.
BARBA TU Ml KORUZNI KRUH NAJBOLJE TEKNE...

fi^ma uredniku
'OBRAČUN Z DR. KRNJEVIČEM'
Uredniku Klica Triglava.
Zagotavljam dr.Sirca (gl.KT 372), da se nisem lahkega srca odločil za politični obračun z dr. Krnjevičem pa tudi kakršnikoli osebni momenti in pobude pri tem niso igrale nobene vloge. Kadarkoli je dr. Krnjevič netaktično nastopil proti meni, je od mene takoj dobil odgovor, kakr šnega je s tem zaslužil, ker jaz v takih primerih nimam dlake na jeziku. Tako so ti izpadi bili in likvidirani stan-te pede.
Moja odločitev za politični obračun z dr. Krnjevičem je prišla kot posledica smrti dr.V. Mačka, predsednika H.
S.S., in smrti ing.A.Košutiča, podpredsednika H.S.S.
Oba sta umrla v teku leta 1964. Ce bi bil eden od obeh še živ, jaz ne bi začel s političnim obračunom dr. Krnje-viča, ker bi bil eden ali drugi v stanju odstranjevati možne katastrofalne posledice šovinističnega razpoloženja in šovinistične politike dr. Krnjeviča, ki sta prišla do polnega izraza potem, ko sta oba moža umrla. Na poprišču je tedaj ostal samo dr. Krnjevič, tretji človek v vodstvu HSS. Nihče v HSS, niti v domovini niti zunaj, se ne more upreti nevarnosti, ki jo prinaša omenjena dr.Krnjevičeva politika za bližnjo bodočnost hrvatskega naroda, ker nihče ne pozna njegove slabosti niti nevarnosti njegove politike v toliki meri kot poznam jaz, ki sem od blizu spremljal njegovo delo in njegovo vodenje narodne politike od leta 1941 do danes.
V takih prilikah sem smatral kot svojo dolžnost na-pram pristašem HSS in napram hrvatskemu narodu in do zgodovine pa tudi do s amega sebe, da pravočasno opozorim pristaše HSS in druge Hrvate na te težke in resne momente, da se zdramijo in jih poskušajo odstraniti. Pred tem sem ponudil dr.Krnjeviču celo leto dni, da pristane na vsestranski pretres vseh hrvatskih narodnih vprašanj in da se vzpostavi svobodno, demokratično strujanje in stanje v HSS, kakor je to obstojalo pod vodstvom dr. Mačka. Toda on je vtaknil v žep spomenico, ki sem jo v tem smislu predložil konvenciji kanadskih organizacij HSS, ki se je vršila v Torontu od 22. do 24. maja 1965, kjer je bil proglašen za predsednika HSS. Kakor hitro je bila spomenica prebrana v odboru za pritožbe, je dr. Krnjevič dejal, da bo to on "sam rešil", češ da "take reči on sam rešuje". Toda ničesar ni podvzel v tem pogledu, misleč, da sem kot drugi okoli njega kukavica, in da se ne bom upal javno nastopiti proti njegovi diktaturi in njegovi napačni in nevarni politiki. Ko mi je postalo povsem jasno, da je zavestno varal dobre in poštene ljudi tega odbora, sem se odločil v javnosti objaviti proti njemu vse, kar sem doslej objavil.
Kakšne velike nevarnosti skriva v sebi ta dr. Krnje-vičeva politika?
Prvič, on s svojim pisanjem in svojimi govori raz-plamteva duhove zunaj in v nesrečni Jugoslaviji, dasi bi moral spričo svojega visokega in odgovornega položaja,
delovati v smeri pomirjevanja že razdraženih strasti in sovraštva med dobrim delom Hrvatov in Srbov, ker bodo te pripeljale vse narode Jugoslavije v novo nesrečo, ako se ne umirajo pred vse večjo sovjetsko nevarnostjo.
Drugič, njegova stalna zahteva po rušenju Jugoslavije (v otročjem prepričanju, da bodo njemu na ljubo to storile neke velesile) in postavljanje zahtev, da morajo v tem primeru Bosna in Hercegovina z muslimani v Sandžaku pripasti Hrvatski, predstavlja delo za začetek državljanske vojne med Hrvati in Srbi do iztrebljenja enih in drugih.
Tretjič, njegove poslanice domov, da hrvatskemu narodu pri rušenju Jugoslavije ne pretijo nobene nevarnosti, češ da bosta to sporazumno izvedli Amerika in Rusija, raz-delivši jo v vzhodno in zapadno vplivnostno zono, pri čemer bi Srbija, Cma gora in Makedonija prišle pod sovjetski vpliv, Slovenija in Hrvatska pa pod zapadnega, ne počivajo na nobeni solidni osnovi ampak zgolj zavajajo nesrečni narod v domovini v velike zablode, iz katerih nastajajo velike nevarnosti, o katerih bom kmalu pisal v svojem Pregledu II. Kako to, da dr. Sire ne vidi, da peljejo navedene črte politike dr. Krnjeviča v nevarnost tudi slovenski narod?
Zaradi tega ne morem sprejeti dr. Sirčevega argumenta, da "ima dr. Krnjevič med Hrvati položaj in vpliv, ki ga je treba upoštevati". To bi pomenilo, da mirno gledam, kako on pripravlja grob hrvatskemu in drugim narodom Jugoslavije. Kar zadeva vpliv in položaj dr. Krnjeviča med Hrvati, smo videli, kam sta Hitlerjev vpliv in položaj zavedla Nemčijo kljub njeni ogromni vojaški moči, ker ni bila politika njenega leaderja pametna in ni slonela na etičnih načelih. Politični Uspehi se ne dosezajo samo z močjo. Poleg te so še potrebni pamet in človečanski ter pravični program in humane metode borbe, ki se vodi za njihovo ostvaritev.	ILIJA jUKič
Uredniku Klica Triglava.
Gospod Jukič me je razočaral s svojim Pregledom I. Ce bi vrednotili naš boj s stališča svetovne politike, bi se lahko odpovedali našemu delu. Komunisti so uspeli med vojno le zato, ker so se lotili specifičnega jugoslovanskega problema in ne univerzalne politične situacije. V večnem prilagojevanju tokovom svetovne diplomacije se je skrhala prepričljivost naših emigrantskih vlad. Ista usoda je doletela Tita, odkar igra ponesrečeno vlogo velepolitika v neopredeljenem bloku. Problemi doma pa se kopičijo in rešujejo z malokrvnimi reformami. Kmet, ki ga problemi sosedov bolj zanimajo kot obdelava lastne zemlje, mora doživeti svoj polom.	JERNEJ ROJ
KR ONIKA
75 letnico rojstva praznuje general Ivan Prezelj, ki je kot 'general Andrej' med zadnjp vojno poveljeval slovenskim oddelkom Mihailovičeve ilegale v domovini. - 60 let je dočakal dr. Vinko Brumen, univ. profesor na papeški univerzi, pedagog, proučevalec J. E.Krekovega življenja in avtor. - Britanska princesa Margareta je na obisku v Jugoslaviji.
HOTEL BLED
RIM ITALIJA
VIA S. CROCE IN GERUSALEMME 40 ROMA (Telefon 777-102)
Lastnik: VINKO A. LEVSTIK
HOTEL BLED	HOTEL DANIELA
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40	Roma - Via L. Luzzatti 31
Tel. 777-102	Tel. 750-587
OBIŠČITE NAS - OBIŠČITE NAS - OBIŠČITE NAS
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX Tel.: ENFUM 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.C.I.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA, združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:		Finska:	13.-	Nemčija:	16.-
Anglija:	1.10.0	Francija:	15.-	Švedska:	20.-
Argentina:	650.- ( 1300.-)	Italija:	2500,-	Urugvaj	60,- (120.-)
Avstralija:	$A4 ($A 7)		J. Afrika	4.-(R7)	U.S.A.:	5.00($ 8.50)
Avstrija:	50.-	Kanada:	5.00 ($ 8.50)		
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W. Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Trieste 316 Južna Amerika: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires, Argentina Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Prlnted by PIKA PRINT LIMITED, 76 Graeme Road, Enfield, Middx. for SLOVENSKA PRAVDA, BM/Pravda, London W.C.I.