FAŠENEK str. 3
POSVETOVANJE O UČNEM NAČRTU
str. 4
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 25. januarja 1996 Leto VI, št. 2
Pogovor s Ferencem Hajosem, veleposlanikom R Slovenije v Budimpešti
MADŽARSKA JAVNOST VE VEDNO VEČ O SLOVENIJI
-Gospod veleposlanik, vi ste se ob 5. obletnici Slovenske zveze izrazili kar pohvalno glede njenega delovanja. Bi to nekoliko pokomentirali?
-Moje poverilno pismo sem izročil predsedniku Republike Madžarske Arpadu Gonczu pred tremi in pol leti. Takrat je zveza Se delovala, vendar odkar sem prišel na Madžarsko, z zanimanjem in pozornostjo spremljam njeno delovanje. Prepričan sem, da smo lahko zadovoljni in ponosni na to, kar je zveza naredila. Zveza je vnesla neko živahnost v kulturno življenje, v (ohranjanje slovenskega jezika, v stike z matičnim narodom. Po moje je veliko pripomogla k ohranitvi slovenstva v Porabju.
-Tu gre verjetno tudi za to, da je bila ustanovljena neka samostojna organizacija, saj je svoj-čas bila skupna zveza Srbov, Hrvatov in Slovencev na Madžarskem, ki je bila oddaljena od Porabja kakih 300 kilometrov. Zdaj pa deluje tu, kjer živijo porabski Slovenci.
 -Spominjam se delovanja te skupne zveze, ki je bila mačehovska do porabskih Slovencev. Vsekakor je velikega pomena tudi lokacija. Tu so ljudje doma, sodelavci zveze delajo z interesom in srcem, in zato so tudi uspehi.
-S tem v zvezi moramo
omeniti, da je zveza v teh nekaj letih delovala na podlagi svojega lastnega proračuna. Medtem ko je za časa Demokratične zveze Srbov, Hrvatov in Slovencev bilo namenjeno zg slovensko skupnost precej manj sredstev. Navdušenost sama po sebi ni zmeraj dovolj -Gotovo je to tudi pomembno. Vem, da zveza dobiva sredstva iz madžarskega proračuna, dobiva podporo tudi iz Republike Slovenije. Kljub vsem težavam, ki so nastale v zvezi s financiranjem glede na ustanovitev državnih in lokalnih narodnostnih samouprav, sem
prepričan, da bo zveza -ravno zaradi njene dozdajšnje vloge - prejemala podporo tudi v bodoče. Brez denarja - soglašam -ta aktivnost ni mogoča. Ne glede na to, da ljudje delajo s srcem.
-Vi ste prvi veleposlanik samostojne Slovenije v Budimpešti. Kako se počutite v tej vlogi?
-Na taki funkciji sem prvič, in to je zame neverjetno lep izziv. Treba je bilo začeti čisto od začetka. Zdaj že imamo lastno zgradbo, dani so pogoji za uspešno delovanje veleposlaništva. Naj omenim samo sporazum o varstvu slovenske: manj-
šine na Madžarskem in madžarske skupnosti v Sloveniji, ki smo ga sklenili v času, odkar sem tukaj veleposlanik. Razen tega sta obe državi sklenili vsaj 30 mednarodnih pogodb. Vse to - ob razvajanju gospodarskega sodelovanja - je izredno pomembno tudi za porabske Slovence, ker z boljšim sodelovanjem dveh sosednjih držav je tudi položaj tukaj živeče manjšine čvrstejši.
-Prav gotovo je tudi vaša zasluga, da je Slovenija v zadnjem času vse bolj prisotna v madžarski javnosti. Tudi madžarski osrednji me-
diji se vse pogosteje ukvarjajo s Slovenijo. Pred kratkim smo videli na televiziji madžarskega finančnega ministra, ki je obiskal v Budimpešti razstavo o Sloveniji in je s priznanjem govoril o slovenskih dosežkih. Ko sem “listal” po CDROM-u madžarskih pravnih predpisov, uradnih listov, sem naletel na številne dogovore, sklenjene med Madžarsko in Slovenijo. Vse to kaže, da se je sodelovanje med dvema državama bistveno izboljšalo.
-Madžarska javnost je zelo malo vedela o Sloveniji. žal sem doživljal tudi take stvari, da kličejo naše veleposlaništvo in sprašujejo ali za Slavonijo ali za Slovaško. Tega je vše manj. Zlasti prej omenjena promocija Slovenije je veliko prispevala k temu. To, da ustvarjamo ustrezen imidž o Sloveniji kot modemi in uspešni državi, je gotovo ena od nalog veleposlaništva. Lanskoletna blagovna menjava je tam nekje okoli 400 milijonov dolarjev, in če bomo uspeli vzpostaviti infrastrukturne povezave, odpreti nove mejne prehode kakor bi mi to želeli, potem bo gotovo to gospodarsko sodelovanje v bodoče še uspešnejše.
(nadaljevanje na 2. strani)
Gospod Ferenc Hajos (prvi z desne) se skoraj vedno udeleži slovenskih prireditev na Madžarskem, bodisi v Budimpešti ali v Porabju. (Posnetek je iz našega fotoarhiva, nastal je v Budimpešti na predstavitvi filma o Porabju. )
(nadaljevanje s 1. strani)
-Eden od razlogov, da je prišlo, ali prihaja do intenzivnejših stikov, je tudi v tem, da je Slovenija samostojna? 
-Eden od elementov je vsekakor ta. Še bolj bistveno pa je to, da je Slovenija politično in ekonomsko stabilna država, ki dosega med srednjeevropskimi državami najvidnejše rezultate.
- Najbrž se še spomnite različnih narodnostnih srečanj v preteklosti, ko so se recimo gradiščanski Madžari tako radi sklicevali na to, da je eden njihovih problemov ta, da je Madžarska, njihova matična domovina, manj razvita kot Avstrija, kjer živijo, in da zato ne morejo gojiti občutka ponosa do matice. Vsaj v gospodarskem pogledu. Mi, porabska Slovenci, smo v tem  pogledu lahko srečni. Navdaja nas z zadovoljstvom, ko beremo, slišimo ali vidimo v madžarskih medijih, da je naša matična domovina vsej bolj uspešna. Ali mislite, da imajo te stvari res tak velik psihološki pomen?
-Vsekakor. Kakor veste, jaz sem pripadnik madžarske narodnosti v Sloveniji, in sem ponosen na to. Istočasno pa sem srečen, da sem državljan Slovenije. Ta moj občutek pa gotovo ni pogojen samo s tem, da sem imenovan za veleposlanika. Slednje dokazuje tudi to, da Slovenija zaupa madžarski manjšini, ki živi na njenem ozemlju. Stvar seveda deluje dvosmerno, tudi madžarska manjšina se dobro počuti v Sloveniji.
-Tu na Madžarskem prav gotovo zelo cenijo, daje Slovenija imenovala za svojega veleposlanika človeka, ki je-po rodu Madžar.
-Tudi to je kamenček v mozaiku lepega imidža, ki je ustvarjen o Sloveniji, tako v madžarski javnosti kakor v najvišjem vrhu madžarske države.
-Niste imeli nikoli težav doma v Sloveniji, da bi nekdo rekel, zakaj pa nas Slovence mora predstavljati v neki tuji državi pripadnik neke narodnosti, ne pa - oprostite zaradi izraza - “pravi” Slovenec?
-Nikoli nisem imel tega občutka. Jaz osebno nisem slišal takih glasov. Kot sem rekel, jaz sem ponosen, da sem slovenski državljan, in sem prepričan, da tudi slovenska javnost čuti do mene tako, kakor jaz čutim do Slovenije.
2
SPOMINSKA SEJA V SOMBOTELU
11. januarja sta županijska knjižnica Daniel Berzsenyi in Muzej Savaria priredila 'spominsko sejo ob 50. obletnici smrti dr. Avgusta Pavla.
Spominske seje sta se udeležili tudi hčerka in vnukinja A. Pavla
Dr. Avgust Pavel je imel ogromno zaslugo pri izoblikovanju znanstvenih in raziskovalnih - inštitucij Sombotela. Prekmurski znanstvenik in polihistor je bil rojen 1. 1886, na Cankovi. Po končani gimnaziji v Monoštru in Sombotelu je študiral v Budimpešti na Univerzi “Pazmany Peter”.
Po končanem študiju ie doktoriral iz slovanske filolo-
gije.
Na tokratni seji so se ga spominjali kot knjižničarja, muzeologa-etnologa, kajti-kot je povedal eden izmed predavateljev na seji - o, teh področjih njegovega delovanja se premalo govori.
Tudi teme predavanj so bile temu primerne. Dr. Geza Fülöp je govoril o stanju knjižnic med dvema vojnama na Madžarskem, bivši ravnatelj županijski knjižnice Miklos Takacs se je v svoji študiji ukvarjal s knjižničarsko dediščino Pavla.
Avgust Pavel je bil tudi namestnik ravnatelja Muzeja Savaria, pod njegovim vodstvom se je začela obdelava etnološke zbirke.
Kot muzeologa se ga je spominjal dr. Imre Grafik.
Ob spominski spi je pripravila razstavo, predvsem iz Etnoloških fotografij,
Marija Kozar, kustosinja muzeja v Sombotelu, V katalogu razstave piše:
“Avgust Pavel - kot muzeolog Etnološkega oddelka železnožupaniiskega muzeja - je v obdobju med 1928 in 1946 zbiral predmete, podatke in fotografiral v več kot sto naseljih takratne županije.
Fototeka Etnološkega oddelka Muzeja Savaria hrani danes blizu dvesto fotografij z naslednjo tematiko: stavbarstvo, poljedelstvo, domača obrt,
obrt, promet, noša, predelovanje lanu, prehrana, čebelarstvo, otroške igre, pogreb.
Največ Pavlovih foto; grafij je v zbirk iz etno-
loškega tabora l. 1940 v Szalafo in predstavljajo predmete in potek dela v zvezi s predelovanjem la-
nu, prenašanjem vode, pranjem, likanjem ter s phanjem ajde oziroma prosa.
S pomočjo njegovih fotografij dobimo vpogled v vsakdanje življenje, v posamezne faze delovnih procesov, in lahko spoznamo tudi vsakdanjo nošo ljudi. Podatke v zvezi z njegovimi slikami najdemo v njegovih publikacijah in v njegovi zapuščini v etnološki dokumentaciji Muzeja Savaria.
Fotografije Avgusta Pavla so dragoceni dokumenti etnološkega fotografiranja in načina življenja prebivalcev v železni županiji med obema vojnama."
V monoštrskem muzeju, ki je poimenovan po A.
Pavlu, bo razstava na ogled od 1. aprila.
-MS-
Razstavljena so bila tudi Pavlova etnološka in druga dela
Sodelovanje med Pokrajinsko in študijsko knjižnico in županijsko knjižnico Berzsenyi Daniel
S POTUJOČO KNJIŽNICO NA GORNJI SENIK
Murskosoboška Pokrajinska in študijska knjižnica in županijska knjižnica Berzsenyi Daniel v Sombotelu se ponašata z dolgoletnim in plodnim sodelovanjem, pomembnim tudi za porabske Slovence in prekmurske Madžare. Njuno sodelovanje se je začelo pred petintridesetimi leti, jubilej pa želita počastiti z izidom dvojezičnega zbornika, v katerem bodo zbrani referati jp slovensko-madžarskih knjižničarskih dnevov, ki so bili leta 1994 v Murski Soboti, lani pa v Monoštru. Zbornik je, bi lahko zapisali, tik pred izidom, predstavili ga bodo okoli slovenskega kulturnega praznika.
Ravnatelj Pokrajinske in študijske knjižnice profesor Jože Vugrinec-ocenjuje, da je bilo tudi lanskoletno-sodelovanje uspešno. Nadaljevali so z že uveljavljenimi oblikami, med katerimi je zlasti pomembna izmenjava knjig. Za knjižnice v Porabju so posredovali 275 knjižnih naslovov in več videokaset, za knjižnice v dvojezičnih slovensko-madžarskih krajih pa so dobili iz Madžarske 230 knjižnih naslovov. Za mnoge je važna tudi izmenjava periodike, in sicer zajema kar petindvajset naslovov. Izmenjujejo pa tudi video kasete in sodelujejo na drugih področjih, recimo v izmenjavi strokovnih izkušenj, organizaciji ekskurzij in drugega.
 Lani so imeli v gosteh knjižničarje iz Madžarske, letos pa si bodo pomurski knjižničarji ogledali nekaj najpomembnejših tovrstnih ustanov v Budimpešti.
Sodelovanje je povezano seveda z denarjem, ki ga za uresničitev vseh nalog ni nikoli dovolj. Zato bi bilo dobro, če bi Slovenija in Madžarska imeli podpisan sporazum, v katerem bi natančneje opredelili sodelovanje med Pokrajinsko in študijsko knjižnico in Knjižnico Berzsenyi Daniel. Tudi zato, da bi nadaljevali z začetim raziskovalnim delom. Zlasti bi želeli proučevati. starejše slovenske materiale, ki so v madžarskih knjižnicah in drugih ustanovah, enako pa bi omogočili, tudi madžarski strani, če jo zanima tovrstno raziskovanje.
Od lanskega maja vozi potujoča knjižnica. Vsake tri tedne pripelje tudi v Martinje, v sosednjo vas Gornjega Senika. Ravnatelj Jože Vugrinec si zelo želi, če bi lahko s potujočo knjižnico prišli tudi na Gornji Senik in tam ponudili v izposojo slovenske knjige. Kajti ravnatelj knjižnice je tudi prepričan, da bi morali storiti več kot v minulih letih, tako za Slovence v Porabju kakor za Slovence v avstrijski zvezni deželi Štajerski.
eR
Porabje, 25. januarja 1996
3
Inda svejta
FAŠENEK
PUST (fašenek) je pbdobje od 6. januarja (trejkralovo) do pustnega. torka (letos 20. februarja). Do, srede 20. stoletja, so se ljudje v Porabju poročali le v pustnem času, ker so takrat bili doma in takrat je bilo dovolj hrane. (Poleti so hodili na sezonsko delo. ) Zadnji dan, na pustni torek (fašenek), so hodile od hiše do hiše maškare (fašenki, fašencke, maklau-
štje, bohocke, norci, lentje)
FAŠENEK (MAKLAUS - v Sakalovcih) je imel ženo LENKO (DJUDICO - v Slovenski vesi), ki je bila fant v ženski obleki. Nosil je visoko, stožčasto
pokrivalo s šopom pisanih trakov na vrhu (šttik, kalop, šüveg). To pokrivalo ima simbolni pomen, predstavlja klico (estra), ki prihaja iz zemlje. Fašenek se obleče v narobe obrnjen kožuh (birkeč), ali raztrgano obleko, prepaše se z verigo (lanc).
LENKA, DJUDICA si naredi prsi iz dveh jabolk ali krompirja. V roki nosi metlo (baba z maklauv)
in cekar ali torbo, v katero nabira darove (korilo). In krofe  (krofline, fantje), jajca (djajca, bilice), klobase in denar.
FAŠENEK in LENKA imata na obrazu nogavice ali naličje
(lafli, rafli, tjejp, obraz). Pred drugo svetovno vojno sta bili na GORNJEM SENIKU dve glasbeni skupini (goslarski bandi). Na vzhodnem' koncu so spremljali z glasbo maškare.. od hiše dd hiše “bekaške”, na zahodnem pa “fajčarge”
V SAKALOVCIH so se “ maklauštje ” pred hišami “norčivali”: poskakovali in ukali (djuvkali). V hiši so plesali z do-
mačimi za debelo repo in visok lan (“Za kusto repo, za veuki len, fašenek je cejli den! ”). Zvečer so pa šli v vsaki Vasi s tem namenom v gostilno.
Plesališo le do polnoči, ker se je takrat začel - s Pepelnico - POST. Na Gornjem Seniku je prišla “Papartica” v beli rjuhi in vsakega namazala s sajami.
Slovenci v TARANYU (županija Somogy) so na pustni torek otrokom naredili gugalnice (hinta), da bi se visoko gugali (ujckali) za visok lan.
Ge se v pustnem času noben ni poročil, so morali mladi na pustno nedeljo prirediti BOROVO GOSTÜVANJE (plojek so vlejkli). Šego so Slovenci in Madžari prevzeli od avstrijskih  Nemcev. Prvo borovo gostüvanje je bilo v Porabju v Andovcih (1904) in Slovenski vesi (1. 909).
Marija Kozar
Pismo iz Sobote
EDNI PA DRUGI
Ta naša Sobota je rejsan čüden varaš. Ali pa je nej tak čüden? Mogouče je glij takšen varaš, kak so vsi takši malo menšii varaši, pa se meni samo tak vidi, ka je malo bole čüden ili načišen od drugih. Rejsan ne ven, zakoj bi biu načišen. Sobota ma vse tisto, ka takšen varaš mora meti: dobre krčme, banke, pošto, autobusno pa železniško postajo, cerkev, varaške lejte ženske, pijac, velke pa male baute, čedne pa smečene političare, žüpana in tiste, ka tou
škejo biti, glavno vilico, gospoude in srmake, fabriko,
klajfe in vse tisto, ka se zdaj nemren spoumniti.
Rejsan ne ven, zakoj bi Sobota naj bijla bole čüden varaš od drugih varašov. Mogouče zatou, ka san ge v toj Soboti doma in šteri, ka je moj varaš rejsan nekaj načišnoga, neka bole posebnoga in baukšoga, kak kakšikoli drugi varaš. Ali tou samo guči o ton, ka ge svojo Soboto man tak rad, kašken, ka je una rejsan najboukša, najlepša, najbole zanimijva, naj, naj, naj...
Zdaj pa si probajte namalati mene pa šte eno par takši, kak san ge, ka vküp sidimo in vsikši o svojon varaši ali vesi guči, ka je njegovo naj naj, naj in tak tadale. Gda bi eden drugomi prpovedavali in čidale bole nafudnjeno gučali o svojon kraji in lidaj, bi na konci tak vövidlo, ka vsikši živé nej na zemli, liki v nebesaj.
Zakoj van tou zdaj prpovedavlen? Zato, ka je eto moja tašča Regina, trno čedna ženska, mejla doma pajdašice, ka so vseposejdi iz Slovenije doma. Te pa so se tak onejale, steroj je lepše in boukše, ka je tou nej istina. 
-Pri nas v Soboti se vse dobif je fudala moja tašča Regina, trno čedna ženska.
-Aaaa, ne guči, pri nas v Maribori se dobi ške trikrat več, je sopila njena pajdašica Berta.
-Koga, v Ljubljani mamo tou, ka nete vi meli ške petdeset lejt, se je nafüčnola Rožika.
-Samo, takšo lüdstvo, kak je pri nas; takšoga nega, se je moja tašča Regina, trno čedna ženska, postavila
• -Vej pa rejsan, niške tak ne kradne, je ljubljanska Rožika zasejkala nazaj.
-Mi bar kradnemo pošteno, je vdarila po stoli Berta.
Tak so pajdašice obračale tou es, ovo ta, dokejč so nej gorprišle, ka smo vsi vküper že vredi, samo edni sousidi so nej najboukši. Ge san pa odišo po Soboti in gorprišo, ka je Sobota rejsan čüden baraš, gda kmica spadna, vsikši sneni grata.
MIKI
PTIČJE MLEKO
Pred nedavnim je izšla 11. knjiga Milana Vincetiča, zbirko novel z naslovom Ptičje mleko pa je izdala založba Mondena. Knjigo so predstavili v četrtek, 11: januarja 1996 v Jakijevi dvorani Zavarovalnice Triglav v Murski Soboti, avtor Milan-Vincetič pa je zbranim med drugim povedal, da je vsebina zbranih novel precej povezana z železnico. “Gorička Mariška”, o kateri bo napisal tudi roman, je namreč pustila precejšnjo sled v spominu ne samo Milana Vincetiča
temveč tudi drugih Goričancev Prekmurcev špldh. V recenziji Ptičjega mleka, ki jo je napisal urednik založbe, ki je knjigo izdala, Goran Gluvič, je Vincetičeve like označil kot duhovite, simpatične in šaljive, ki s svojimi nesrečami in srečami, ki jih morda celo morajo nositi v sebi globoko zarezane vse življenje, nikoli ne pokažejo svojih temačnih plati, zaradi preprostega razloga, ker jih ne zaznavajo. V tem je tudi bistvo Vincetičeve proze, ki morebiti na poseben
način ruši klišejsko predstavo o prekmurskem svetu, ki so ga postavili mnpgi teoretiki in kritiki, pa ludi pisatelji; namreč, ne da bi videli dalj od gostüvanj, splavarjenja ali ruralnega življa v boju z naravo. Toda prekmurski svet je pri tem še marsikaj drugega. Tako torej Goran Gluvič, Milan Vincetič pa je že napovedal izid svoje naslednje zbirke, v kateri bodo zopet zbrane njegove pesmi.
Lidija Kosi
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsako drugo soboto ob 8. 15 na 2. programu madžarske televizije
Naslednja oddaja bo 27. januarja 1996
Porabje, 25. januarja 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Slovensko-
italijanski odnosi
Italija je z novim letom prevzela predsedovanje v Evropski uniji. Njen politični vrh zdaj Sloveniji zagotavlja, da je njihova želja, da bi bile sedanje razlike v pogledih z Ljubljano premagane, tako da bi do pridružitve Slovenije k Evropski uniji prišlo še v prvem polletju letošnjega leta, torej v obdobju italijanskega predsedovanja Evropski uniji. Kot kaže, sta zdaj obe strani pripravljeni sprejeti kompromis, ki so ga predlagali Španci. Po tem predlogu naj bi članice EU dale na pridružitveni sporazum s Slovenijo takoimenovani tehnični podpis, v pričakovanju, da Slovenija prilagodi Evropi svojo zakonodajo o pravicah tujcev do nepremičnin.
Kučan v Makedoniji
Slovenski predsednik Milan Kučan se je mudil na enodnevnem delovnem obisku v Makedoniji. Bil je prvi od tujih državnikov, ki se je pogovarjal z makedonskim predsednikom Kirom Gligorovim, potem ko si je ta opomogel od posledic lanskoletnega atentata.
Študentje pred parlamentom
Medtem ko so se poslanci državnega zbora lotili proračunske razprave, so se pred poslopjem parlamenta zbrali študentje obeh slovenskih univerz in protestirali zaradi zmanjšanja sredstev za subvencioniranje njihove prehrane. Od države so zahtevali, naj študentom subvencionira en topli obrok na dan, v višini 60 odstotkov, kar naj bi zneslo, 1, 4 milijarde tolarjev (v predlogu proračuna pa je bilo letos za to namenjeno približno 900 milijonov tolarjev). Kot kaže so študentje svojo bitko (na parlament so zmetali jajca, jogurte, olupke banan in še kaj) dobili. Vlada in koalicijski partnerji so jim zagotovili, da bodo v treh mesecih določili merila za subvenciniranje, regres pa bo ostal najmanj tak kot lani.
Jajjaaa?!
Vej pa don nej?!
Hibasta himna. Nemški predsednik Roman Herzog je büu na obiski v Braziliji. Tam -kak se takšoga ipa šika -so velki goslarge začnili igrati nemško himno: vzhodno nemško (NDK). Za Nemce si ne morete zbroditi Vekšoga špota, liki ranč tau. Adjutant (szárnysegéd) je že tö fejst salotejro, gda je napamet vzöu, ka so se Brazilci graubo-graubo zmejšali. Rokau si več nej vüpo doj vzeti, ka bi ger diplomatska nevola gratala. Tak so pa te Zdaj salotejrali tistomi Honeckerovomi siste-
PREJ BAUKŠE, ČE MI GEJMO RIBE, KAK RIBE NAS
mi, o šterom so ranč čüti nej steli, nej ka bi me salotejrali. - žive naj vsi narodi in države... Eške Honeckerova Nemčija tö.
Nauva generacija. Mladoga inaša pela njegov majster z autonom na Balaton, ka sta tam nika delala. Zadvečarka ga odpela na panauf, majster pa eške tadale ostane pri ‘Vogrskom maurdji”. Gda fantič (v osemnajstom leti) domau pride pa ga mati pita, v šteroj vesi so delali, je dobri pojep na panaufi ranč tau nej pogledno, gde je. Drugo paut so pa nin indrik bili. Ta pa nazaj so šli z autonom. Legén pá nej znau - ranč blüzi nej -, gde so bili. - Baugdragi te pojep zna, če je na Zemli ali na Marši doma?
Špajsno. Prej je fejst špajsno, gda cejli cajt človek ribe gej, te se pa delo
gnauk obrne: človek 36 vör trpeče, gda ga morski psauvge (cápák) zejo. Toga mišlenje je büu merikanarski sodak Zachary Mayo, šteri je s šifta nutri spadno v Indijski ocean, na takšom mesti, gde je vse puno morski psauv. -Pénsko mo je moglo titi.
Pénski cajti v Bosni. Prvič zavolo strašno lagvoga vrejmena, drügič pa zavolo več milijonov min (akn). Merikanarge Zaman majo najbole moderne detektore. Trno dosta je takši min, štere so nej naredjene z železe, ka detektorge napamet vzemejo, liki iz plastike (műanyag). Pri tom pa moderna tehnika ne pomaga. Zato ji morejo Merikanci iskati tak, kak njini starci v prvoj bojni: z bajoneti morejo v zemlau smikati. Pa če tau nedo strašno na fajni delali, te buma na leki v luft leko
odletijo. - Sredi pušk in bajonetov: na srejdik informacijskoga Super-Highwaya na Interneti.
Ku(r)vajtski časi. Eške bole moderni pa so v Kuvajti. V taujoj državi so nej davnik dojzapovedali, ka več ne smejo odavati oranžado (narancslé), ka prej s te pitvine je trnok naleki narediti alkoholno pijačo. Muslimani pa djelte ne smejo alkohola piti. - Ajaj Alah, Ajaj Alah!
Šatrivanje. Ena kinejzerska ženska (42) pa njen sin (20) zavolo toga sta zato, ka vördjeta v šatringe, s čemerom prauti podganam vmorila 18 lüdi, 168 pa ji leži po špitalaj. Tau sta prej zato delala, ka naj bi se njima nej zgodilo kaj lagvoga. -Sto je že gučo, ka negajo čaralice?!...
Fr. M.
POSVETOVANJE O UČNEM NAČRTU (IN ŠE ČEM)
O novem učnem načrtu za slovenski jezik v porabskih narodnostnih šolah je bilo napisanega in rečenega že veliko; tudi o predlogih in priporočilih izbranih vsebin iz zgodovine, zemljepisa, spoznavanja domovine, torej temah, ki se nanašajo na življenje Slovencev v Porabju in v matični državi Sloveniji. Prav tako smo z vsemi novostmi podrobno seznanjali učitelje in odgovorne za sprejemanje teh temeljnih dokumentov; po prvotni interpretaciji bi naj dokončno potrditev opravila Državna slovenska manjšinska samouprava. Skozi vse lansko leto smo torej sestankovali, se posvetovali in čakali, da bo postavljena dokončna pika na i...
In smo dočakali le sporočilo, da se pravila igre spreminjajo: učni načrt in vse drugo bo dokončno potrdilo šolsko ministrstvo, pravzaprav njegov strokovni svet, na osnovi zapisnika širšega posvetovanja. In je bilo posvetovanje, 11. januarja letos v Monoštru. Na njem so se zbrali učitelji, predstavnik madžarskega
šolskega ministrstva, slovenska referentka iz strokovne inštitucije OKSI, predstavnica Državne slovenske samouprave, avtorice učnega načrta in še kdo.
Sicer moram poudariti, da je dokončna potrditev učnega načrta na strokovnem svetu šolskega ministrstva edina normalna in strokovno utemeljena pot, škoda le, da se tako pomembne stvari nerazumno dolgo zavlačujejo. (Ali je mogoče kakšen razlog, ki ga ne poznamo? )
Učni načrt je pregledalo in pozitivno ocenilo več recenzentov, tudi strokovnjaki iz Slovenije; na omenjenem posvetu je bil ponovno izčrpno predstavljen, prav tako je o njem spregovorilo več udeležencev posveta. Želja vseh pač je, da se formalnosti čim prej razrešijo, torej da ga ministrstvo dokončno potrdi.
Razen učnega načrta pa smo se na posvetu dotaknili še nekaterih perečih vprašanj, na primer šolskih učbenikov. Začudilo in obenem razjezilo nas je namreč dejstvo, da madžarsko šolsko ministrstvo v katalogu učbenikov za na-
slednje šolsko leto ponovno predlaga učbenike, proti katerim se borimo že nekaj let. Pač ni drugih, pravijo. In ko smo gospodu z ministrstva dokazovali, da obstajajo drugi učbeniki, da jih tudi uporabljamo, njihovih pa enostavno ne moremo, je bil malce zmeden. Predno v Budimpešti kaj razumejo (ali hočejo razumeti), očitno mine več let... Medtem pa bo slovenskega jezika in tistih, ki bi se ga učili, vedno manj... Državni birokrati že vedo, kaj delajo (ali morajo delati).
... In so me prijetno presenetili naši porabski učitelji, ki so glasno in odločno dokazovali “oblasti”, da nima prav; namreč učbeniki, ki nam jih podarja Ministrstvo za šolstvo in šport R Slovenije, razni strokovni priročniki in drugo, pa tudi učbeniki, ki jih uporabljajo koroški Slovenci v Avstriji, bi bili dobra začasna rešitev. že zdaj imamo precej teh učnih pripomočkov, uporabljamo jih in nabaviti že natisnjene knjige ni nikoli tako drago, kot ustvariti in tiskati nove; no, “oblast” še zaenkrat ne misli tako, če pa boste vi,
spoštovani učitelji, dovolj odločni, pa se bo prav gotovo tudi tu moralo kaj premakniti... Vemo namreč, da za nekatere manjšine učbeniki v tujini niso predragi...
Pred časom je bila narejena tudi obsežna analiza učbenikov in učnih pripomočkov, podani so bili predlogi za uvajanje nekaterih učbenikov iz Slovenije ter pripravo novih domačih učbenikov, pač v skladu z novim učnim načrtom; to analizo so naročili odgovorni za narodnostno šolstvo in verjeli smo, da so jo vzeli resno. V njej namreč ni omenjen niti eden učbenik, ki bi naj bil doslej v veljavi; in tu se upravičeno sprašujem: Kdaj bo na uradnem nivoju za porabske Slovence v zvezi s šolstvom narejeno kaj po njihovih željah, potrebah in možnostih?
Tako skromna so vedno bila njihova pričakovanja, tako vljudno in boječe izražena; in v prestolnici so očitno to razumeli povsem drugače...
Upamo in želimo, da naša prizadevanja ne bodo zaman.
VALERIJA PERGER
Porabje, 25. januarja 1996
5
“STERI ČLOVEK SAMO ENO DELO VEJ DELATI,
JE ZDJÜBLENI”
Tak pravi “Bazar”, Jože Kosar avtomehanik v Otkauvci. Njavi rojstni raum z dela- vnico (műhely) stodji na br- djej od pauti na lejvo. Rama domanjo ime je Dolenji. Je par ramov, kaulek njij sadno drevdja, mezeve, zar za rami se pa vleče velka gauštja. Sprtolejt je cejli brejg v cve- taj, v djeseni pa puni s sa- dom. Töj se prej človek fejs dobro má.
Zakoj te pozna lüstvo samo kak “Bazar”?
“Rejsan me skur vsakši tak pozna. Moj oča je gdasvejta odavo špilo, lüstvo je prajlo natau, ka bazar. Tak so začnili njaga zvati za Bazara, name pa za očom. Dapa tau je nika nej lagvo, tak štjem dati vöspisati na delavnico Bazar serviz. ”
Z naše generacije v Štavanovci, zvön teba, ništja nej grato avtomehanik. Kak si prišo ti do toga?
"Gda sam zgotauvo osnovno šaulo, dja sam se sto včiti za avtomehanika, samo ka sam nej mogo. Včijo sam se za ključavničara (géplakatos). 1979. leta sam začno delati toj doma ključavničarsko delo, 4 vör na den, delo sam pa štje v fabriki. Sledkar sam 2-3 šaule vösprobo, tak sam se üšo včit za avtomehanika. Gda sam zgotavo, za eno leto sam dola djau mojstrski izpit (mestervizsga). Od leta 1983. delam privatne. Istino, ka se mi je povidlo tau, dapa dja drügo delo tü rad delam. ”
Kak tau, ka si delavnico napravo toj v Otkauvci nej pa v Varaši?
“Tau je tak bilau, pejnaze sam nej emo, leko povejm, ka nikanej. Starišje so meli toj grönt, gde sam leko zido. Istino, ka malo daleč spadna od Varaša, dapa tak sam brodo, če mo redno delo, me najde lüstvo. Delavnico sam takšno vönapravo, kakšno štja Varaša nejma vsakši. ”
Dobro vardjam na delavnico, gda si začno delati. Vidim, kakšno maš gnes. Vidim, modeme mašine maš.
“Toj so gdasvejta glejvi stali. Najprvin sam mogo zozidati nauve glejve, razmetati stare, tak sam vönapravo en prostor (helyiség), tam sam začno delati. Sprvoga sam tjipöjvo po 50 -100 kg cementa, več pejnaz sam nej emo nagnauk. Kak sam vtjüpspravo pejnaze, tak sam zido tadala. Zdaj mam tri prostore z najpotrebnejšimi mašini. Za tau sam delo od zazranka do večera. Nej se
štelo, če je petek ali svetek. 80 procentov sam sam gorazozido pa vred djau. Zidara toj nej bilau, litji padaštje so mi dosta pomagali. Vsefale delo trbej prijati. Tak leko povejm, steri človek samo eno delo vej delati, je zdjübleni. Istino, kak praviš, mam dosta mašinov, dapa dja vejm, ka bi štja dosta več trbelo. Te mašine nej dojšlo
tjöjpiti za dradje pejnaze, velko ceringo mam pauleg njij cejlo leto. S strokovnjaki (szakemberekkel) moram dati pregledniti mašine štirikrat na leto, zatau telko trbej plačati, ka s tejm človeka skur nanikoj dejejo. Dja sam tak, ka pejnaze sam vtjüpspravo, tisto sam skur vse ponüco za delavnico. Nikdar sam nej želo meti ne vejm kakšen avto, ram pri Balaton. Leko, ka lidje, steri delajo v fabrikaj, baukše živejo, kak dja. ”
Gnesden tak čütimo, če damo popravlati avto, ka dosta trbej plačati.
“Tau je tak. Dapa leko ti povejm, gda dejam 1000 forintov v lejvo žepko, vövzemam iz prave 700. Tau dosta lüstva ne Vej, ranč ne da valati. Od 1000 forintov 54 procentov trbej plačati za socialno Zavarovanje (társadalombiztosítás), dolavlečejo za penzijo, zvön toga trbej goradržati delavnico, plačati delavec. Ka ostane je mojo!? Leko bi se pretrgo, pa bi nej mogo telko zaslüžili, kak delam. Cejne rezervni delov (alkatrészek) so tak visike, ka človek že ne lada vtjüppotjipüvati kak prvin. Gda koma kaj trbej, najprvin opitam cejno, pa če lastnik avtona prvoli, samo tak leko prštölam. ”
Gda si emo več dela? Zdaj, gda je telko avtonov, lepši od lepšoga ali prvin?
“Delo je dosta več bilau prvin. Toj je stalo nagnauk 10-15 avtonov, zdaj pa če 2-3. Dosta več je trbelo
delati, tak sam leko zaslüžo več tü. Z Avstrije pa Nemškoga so dosta stari avtonov zvozili na Vogrsko. Iz 2-3 napravijo enoga po črnom, te ga pripelajo es. Samo ka tej majo velko bajo, dosta bi trbelo za delo plačati, zatok se pa raj ne spravlam z njimi. Tau je tü, ka vse več avtomehanikov dela po črnom, furt bola na
veltja. Oni dosta falej leko popravlajo.
Nauvi avtom so pa tak, ka je ta trbej voziti na serviz, gde je stoj tjüpo, ovak zdjibijo garancijo. Istino, ka tam 12-18000 forintov morajo plačati, če njim samo menijo olaj pa filter, dapa če má vekšo navolo, te goraplača, če ga pela inan. Zvali so ma delat v Avstrijo, dapa dja tak mislim, delati moram v svojoj rosadji. Vej že nika bau. Leko bi dostafalé štja delo, dapa ka bi od toga štja menja spau kak zdaj, neštjam. Dojda mi tau, če malo baukše leko živem, kak steri dela v fabriki. "
Več lejt se včijo mlajši pri teba. Kak si zadovolen z njimi?
“Letos se včita dva, štirdje so že zgotauvili. Eden dela samo v tom poklici (szakma), Blaž Mešič, on je austo pri mena. Z njim sam zadovolen, pošteno, redno dela, leko ma zavüpam. Nistarni mlajši se radi včijo, ji briga tau delo, nisterni pa samo za mujs. Tak mislim, ka so gnes mlajši ranč takšni, kak smo bili mi. Nej smo bili furt dobri mi tü nej. ”
Tau mi povej, gda počivaš?
“Gda počivam? Gda dolaležem. Dostakrat sam seba pravim, ka sam nauri, ka telko delam. V nedelo sam tü začno v sedmoj vöri, ejnjo sam v petoj. Na den delam 12-14 vör. Z delavnico sam emo dosta dela, pa štja zdaj itak nej kreda. Telko leko povejm, v zadnji 3-4 lejtaj si telko privauščim, ka dem letovat (nyaralni) z držino.
Nas so starišje tak nikam nej mogli pelali. Tak brodim, dočas ne poznamo svoj rosag, dočas nam nej trbej odti po drüdji rosagaj. Mamo na Vogrskom fejs lejpe pokrajine za počivanje, za gledanje. ”
Vidim, ka si že pá v velko dela. Ka vse štje štješ zidati, delati?
“Zdaj si me velko stvar pitala. Ne pravim, ka več nej, dočas mo mogo, mo delo. Štjem zozidati toj ram. Leko, ka zidara vido nemo. Zamanico (klet) sam napravo 30 m2 velko, leko se skriješ v njej. Eno štja napravim 40 m2 velko, natau štjem gorazozidati ram. Mlajšom de dobro, dapa dja štja tü štjem nücati. Mam dva sina, če se njima nede vido, ga leko odajo, raum je furt vrejdnost. Stari ram sam že vcejlak prejkzozido. Delavnico štja tü štjem zidati tadala. Ne mislim, ka bi si več privauščo, kak steri dela v fabriki. V Varaša mam stanovanje v bloki, pohištvo smo Zdaj oprvin vömenili, avto mam, mlajši majo, ka njim trbej. Ka mam, sam si s poštenim delom spravo. ”
Ali te srce bola vlače es, kak v Varaš?
“Leko povejm, ka sam največ toj, domau v Varaš samo spat Odim. Mlajši so tü radi toj. Mati mi štja žive, njej tü baukše, če je nej Sama. Istina, ka me srce es vlače, tak mislim, ka vsakšoga vlače ta, gde je goraraso. Če gorazozidam ram, ne pravim, ka se vöskvatejramo, dapa če štjemo, se leko držimo toj. Toj mam mir, rad se držini toj. ”
Če ti nede žau, si emo velko operacijo na očaj. Ali si se nej bojo, ka bau, če se ti ne posreči?
“Tau mi je tü odlo na pameti, mislim, ka bi se na mojom mesti vsakši bojo. Ka sam emo vüpanje je vendar zatok, ka dja furt tak pravim: "Takšno nejga, ka nejga pa takšno nejga, ka ne more. " Koštalo je dosta pejnaz, tak ka sam tau prvin zaslüžili mogo. Vrezali so me v Rusočkoj. Vogrstji rosag je tak - Zaman plačüva človek dosta na mejsec za socialno Zavarovanje - gda sam spitavo v Sombotela, tjelko plačajo vcuj, te so mi skur v oči prajli, če stoj slabo vidi, tau nej beteg. Namo ti lažo, operaciia je koštala kaulek pau milijona forintov. S tejmi očami samo 5 kg žmečave leko zdignem. Sestfele operacije sam emo, na srečo se je pršikalo, leko delam tadala.
Če mo emo takšno zdravdje kak Zdaj, te mo štja dosta leko delo. "
Klara F.
... DO
MADŽARSKE
“Tudi to je slovensko Porabje”
Pred kratkim je izšla najnovejša izdaja Zveze Slovencev. Avtorica zbirke esejističnih zapisov o porabskem vsakdanjiku je Valerija Perger, pedagoška svetovalka za porabsko šolstvo. Zbirka vsebuje 17 zapisov, ki so nastali med letoma 1992 in 1995. Dvojezično zbirko bodo dobili naročniki Porabja okrog 8. februarja, za slovenski kulturni praznik.
Dan madžarske kulture
Že nekaj let je na Madžarskem 22. januar praznik madžarske kulture. (Prej je bil to 11. februar, rojstni dan pesnika Attile Jozsefa. ) 22. januarja I. 1823 je napisal Ferenc Kolcsey pesem z naslovom Himnus, kije postala uradna madžarska himna.
Prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku
-8. februarja ob slovenskem kulturnem prazniku bo predstavitev dvojezične zbirke Valerije Perger z naslovom Tudi to je slovensko Porabje. Predstavitev bo v prostorih Zveze Slovencev v Monoštru
-Nekateri Porabci bodo praznovali ob slovenskem kulturnem prazniku v Budimpešti. Prireditev organizira Veleposlaništvo R Slovenije, Košičev sklad in Slovensko društvo v Budimpešti. Za program bodo med drugim poskrbeli učenci porabskih osnovnih šol in dijaki gimnazije v Monoštru.
-Nekatere porabske kulturne skupine bodo ob kulturnem prazniku gostovale v Prekmurju. Tako se bosta mešani pevski zbor Avgust Pavel in Ansambel Lacija Korpiča 10. februarja udeležila proslave na Cankovi.
Porabje, 25. januarja 1996
6
KAK ŽIVEJO GNES PORABSKE LJUDSKE ŠEGE?
Tau sam pitala nase lüdi od Andovec da G. Senika. Zakoj sam s takšim gor poiskala nistarne, mislim, vsi si brodite. Vsakši narod ma svoje šege, med drügim sé po tom lauči od drugi narodov. Ali leko gnes nas stoj spozno po naši šegaj, je velko pitanje. Zdaj, gda zima pomaleg slobaud djemé, je aktualno gučati o zimski šegaj. Stere šege eške držimo, štere smo cejlak tanjali pa štere smo vküpzmejšali edno z drugim ali smo nauve šege prejkvzeli od drugi lüdi. Dobro bi bilau te šege pá gorspraviti. Od koga pa mamo dovolenja, da od naše dece vkraj vzemamo tau doživetje. Od toga sam spitavala lüdi, steri so mi etak vadlüvali:
Magdalgna pa Ödön Merkli iz Števanovec “Iz stari šeg - na Miklaušovo miklauši, na Licijo kokodakanje, na božič betlehemeši, na nauvo leto friškanje, na fašenek fašenski - na gnes samo tü pa tam kaj držijo. Predlani so eške ojdli betlehemeši. Moji mali vnuki iz Budimpešte so se tomi tak radüvali, ka mislim, nigdar ne pozabijo. Friškat so letos zatok mali Prišli pa se vüpamo, ka do fašenki tü ojdli. Škoda, ka se tapozabijo te šege. Vsakšo bi trbelo držati zatok, ka je tau našo. Ge pa moj mauž sva tü za tau. če bi kaj
bilau, smo kreda. Nakak bi v vsakšoj vesi mogo tau bola vküpdržati. Mi smo veseli vsakšoga, steri s takšim pride k rami. ”
Števan pa Margit Nemeš iz Sakalauvec
“V našoj vesi so živele te šege pa tü pa tam štje kaj ostalo. Kakšo veselje je tau
prvi bilau, če smo friškat ali po fašenki ojdli. Gnesden je že mladina nej za tau. Mi smo na fašenek te malo pejnaz vküp dobili, pa smo večer za tisto leko nika spili. Gnes je mlade sram ojti po fašenki. Nej dugo, ka so tüj v našoj vesi sv. trej krali tü ojdli. Kak je lepau bilau. Friškat Zdaj tü samo v rodbini pridejo, pa bola po Vogrskom gočijo. V našoj vesi je gnauksvejta navada bila nauvo leto pozdravlati. Makoš banda, pred njimi pa hirešnji Ciganji so igrali tak, ka se je vse trausilo. Gnes je vse tüma. Škoda, ka vse tak tanjamo.
Na fašenek smo v Sakalauvci za len plesali. Šteri je vse bole visko skočo, vse vekši len je leko Čako. No, gde je že tau? Nej bi se pa smelo pozabiti. ”
Mici Šerfec z G. Senika
“Pri nas na G. Seniki so sploj živele te šege, od štere mi gučiš. Gda sam ge mala bila, pa že vekša, te tü smo kumaj čakali, da pridejo miklauši ali fašenki, pa smo se bojali pa radüvali nagnauk. Tau je za deco sploj lepau bilau, gda so nosili betlehem pa so špilali. Ranč tak kak gda so ojdli miklauši. Na gnes že sploj malo kaj geste. Šaula pa vrtec držijo tau pa tisto. Itak je nej tak, da bi nika nej delali. Zatok pa po mojem falijo betlehemeške, falijo mali, steri so nas na nauvo leto z lejpimi rečami friškali, falijo pravi fašenki. Za našo deco bi tau dobro bi-
lau nazaj postaviti. Mislim, ka bi je vsakši z veseljem čako. ”
Maria Čato z D. Senika
“Slovenske ljudske šege so po mojem sploj lejpe. Ka je na gnes ostalo v navadi, je sploj malo, pa po mojem premalo originalno. Za deco je sploj potrejbno, da bi spoznali naše šege. Nigdar ne pozabim, gda sam mala bila, so Prišli miklauši, z lancami so rogatali. Mama ji je nej pistila not, zatok ka se je bojala, da se ge prestrašim. Nigdar pa ne pozabim, ka so mi na okno not kazali cuker pa nistarne bonbončke so na
pragi njali. Lani so tü ojdli Miklauši, depa nika so mejšali. Spejvali so po pauti. Tau, pa eške dosta takšega geste, ka smo obemauli.
Škoda, da betlehemeške ne odijo več. Moja deca vsakšo leto prosi, naj je v cirkvi pelam do betlehema pa njim pokažem v jaslicaj maloga Jezuša. Prva so tau betlenemeši domau prnesli. Ge na D. Seniki v vrteci delam. Tak tam, kak v šauli na G. Seniki držimo na fa-
šenek eden karneval. Tau je že po nauvoj navadi. Prva je tak bilau na fašenek, ka so fašenki ojdli pa na fašenski torek so v krčmej zgotauvila Te je bio ples za kusto repo. V paunauči pa vsakši tavö zatok, ka se je začnila pepelnica.
Nika moremo naprajti za deco, naj bi se nej zgübile naše vrejdnosti. Istina, da so gnes moderni cajti, vsi smo trüdni pa notpreženi. Pa itak. Ne smejmo vse zagübiti. "
Magdolna Zavec pa njeni mauž iz Slovenske vesi
"Tü v Slovenski vesi -leko povejmo - že dosta pa dosta lejt nikše takše šege ne držijo. Gda sam ge mala bila, so ojdli na Licijo mali podje boga molit. Nej so Kokodakali, litji drva so prnesli, so na prag djali, pa so boga molili. Tisti, steri je na Licijo boga molit prišo, je leko na Janošovo pa na nauvo leto pozdravili prišo. Tau je pri nas tak bilau. Baur so pa v tom nauvom
cajti že dvakrat vlekli v vesi. Litji zatok od drüdjim je že
polonja nej telko vrejdno dau, kak te, gda so Gašparovi naprajli tau. Letos na fašenek do tü baur vlekli, dobro bi bilau, če bi se pršikalo. Te stare šege so se vse zdjibile, etak pa naši mlajši samo televizijo gledajo, nemajo takšna doživetja kak smo mi meli, gda smo mali bili. Kakoli smo nej meli tak pejnaze, smo bola veseli bili. ” Kakoli, dapa ne smejmo dopüstiti, ka bi se vse šege zapistile. Sploj pa mi nej, steri nas je tak malo, pa
smo itak bogate šege “erbali”. Sto naj se za tau poda? Vsi. Liki zatok več odgovornosti je na tistij, steri so vönavčeni. Po vasnicaj bi se za tau leko zavzele Slovenske samouprave tü. Samo tau moremo skrb meti, če kaj organiziramo, tisto naj baude čisto originalno. Samo tak je vrejdno.
I. Barber
Magdalena pa Ödön Merkli
Števan Nemeš
Mici Šerfec
Maria Čato
NAŠE PESMI
SNOČKAR SEM GRAFÉRA DAUBO
Snočkar sem graféra daubo,
da sem že na postel’ büu, /: da de dekla svatbe mejla, se za gvüšno ženila.: /
Té sem si pa nikaj zmislo, pa(j) sem šeu pod okno stat’,
/: da b’ jo eške enkrat vüdo, i slobaud bi zöu od njé.: /
Meni drügi podje prav’jo, eške jakše ti dobiš,
/nej t’ je rauža cejl’ga svejta,
da jo nemreš zapüstiti/
Šeu sem jaz ta doj po vesi, čüu sem ftiče lejpo pét’,
/: čüu sem ftiče lejpo péti, Žalostno je moj’ srce.: /
(Slovenska ves) -mkm-
Porabje, 25. januarja 1996
7
OTROŠKI SVET
KA JE TAU?
Kak sé zové
na Gorenjon Siniki, na Dolenjon Siniki.
v Ritkarovci.......
na Verici.........
v Števanovci......
v Andovci..........
v Slovenskoj vesi..., v Sakalauvci.......
Kak so nücali... ..
ZIMA
 Pozimi sneži in je hladno. Dnevi so kratki. Pozimi se lahko kepamo,
sankamo, drsamo, smučamo in naredimo sneženega moža. Nekatere ptice so odletele na jug, nekatere pa so ostale pri nas, za te moramo skrbeti. Pozimi imamo veliko praznikov, božič, silvestrovo, novo leto. Zima ima tudi slabe strani, velik sneg, kidanje snega, spolzke ceste...
Pozimi imamo počitnice, ko se lahko igramo tudi zunaj pa tudi znotraj. Meni je všeč zima.
Viktorija Hanžek
OŠ Gornji Senik
 Komaj se je začela zima, že me je obiskal Miklavž. Obdaril me je z lepimi darili. Pred božičem so se začele zimske počitnice. Bila sem vesela, ker je zapadel velik sneg. Veliko sem se igrala na snegu. S prijateljicami
in z bratom sem se večkrat sankala in kepala. Sanke smo vlekli na breg in smo se prevrnili. Tako smo vriskali, da se je slišalo do doma. Proti večeru smo zasneženi in razmočeni šli domov. Bili smo utrujeni.
Enkrat smo tekmovali, kdo naredi najbolj zanimivega snežnega moža. Naredili smo veliko, srednjevelike in majhno kepo. Dali smo jih drugo na drugo. Vsak je drugače okrasil svojega snežaka. Jaz sem mu dala za klobuk stari lonec, staro metlo v roko, premog za gumbe in oči ter velik korenček za nos. Izgledal je kot strašilo. Tako sem zmagala. Škoda, da se je čez en teden raztopil.
Želim si vsako zimo dosti snega, ker imam takratpriliko za zimske igre.
Renata Safar OŠ G. Senik
Zunaj je mrzlo. Živali ostanejo v svojih duplih. Ljudje se morajo toplo obleči, ker je mrzlo. Otroci se veselijo zime, ker se lahko sankajo, kepajo in smučajo. Nekatere ptičice so odletele v južne kraje, imamo, pa ptice, ki so nam tudi pozimi zveste. Otroci naredijo ptičjo hišico in-tja priletijo sinice, ščinkavci, škrjanci, liščki, ppgorelčki in gosposki, kalini. Zima ima tudi svoje težave: treba je očistiti ceste, da otroci lahko grejo v šolo, delavci na delo. Vse je postalo belo, hiše, drevesa, vsa pokrajina. Z bratom sva naredila velikega snežnega moža.
Zelo rada imam zimo, ker se lahko igram na snegu in s snegom.
Edina Ropoš
OŠ G. Senik
prof. Titan Evgen: Maske /izr. -1995/
ZLATA LISICA
Ali ste že slišali za “zlato lisico”? Otroci z Gornjega Senika dobro vemo, kaj to pomeni. Bili smo zelo veseli, ko nas je ravnateljica Erika Glanz obvestila, da tudi letos lahko gremo na smučarsko tekmovanje na Pohorje. Izlet je organiziralo Uredništvo Porabja. 6 učencev je potovalo na Pohorje, zato ker smo velikokrat pisali v Porabje. Pridružili so se nam Klara Fodor, Alojz Hanžek, Attila Gyeček, Jože Gyeček, Ištvan Časar in Marijana Sukič, glavna urednica časopisa Porabje.
Zelo nestrpno smo čakali ta dan. 7. januarja, zjutraj ob tri četrt na sedem smo se napotili na Pohorje. Ob desetih smo prispeli v Maribor. Ko nam je Marijana Sukič razdelila vstopnice, smo šli na kraj slaloma. Prvi tek smo malo zamudili. Po končanem prvem slalomu smo imeli precej časa.
pripravljena proga se je vlekla visoko proti vrhu
gore. Čili je bil v dolini. Okrog cilja so stali ogromni Baloni. Od progi smo začeli plezati - dostikrat po štirih - navzgor. Več smo drsali nazaj kot plezali naprej. Nekateri so priplezali skoraj do štarta. Lep razgled se je odpiral pred nami. Mesto Maribor in gore so bile pred nami. Zraven pa še smučarsko tekmovanje s približno deset tisoč gledalcev! Smučarke iz Slovenije, Avstrije, Italije, Nemčije dn Švedske so se z veliko hitrostjo spuščale navzdol. Na koncu tekmovanja smo nestrpno čakali, kje bo končala Urška Hrovat, ki je bila po prvem teku 2. Dosegla je 6. mesto, zato so bili slovenski navijači malo razočarani.
Lepega doživetja se bomo vedno spominjali. V imenu naše “smučarske skupine” se zahvaljujemo Slovenski zvezi in “Porabju”. Sošolci! Škoda, da niste izkoristili velike priložnosti.
Hajnajka Škaper OŠ G. Senik
ZIMSKE POČITNICE
Zimske počitnice so se začele 22. decembra. Težko smo jih že čakali, zato smo bili veseli, ko so se začele.
Bili smo žalostni, ker se je za božič raztopil sneg. V petek smo mamici pomagali pospravljati po hiši. Naslednji dan smo pekli pecivo. S sestro sva zvezali bonbončke in zavili darila. Oče je prinesel jelko, ki smo jo okrasili. Postala je zelo lepa božična jelka.
Ko so prispeli stari starši, smo se pogovarjali, obdarili drug drugega in večerjali. Tako je potekala sveta noč. Ob božiču smo počivali. Po praznikih je zapadel visok sneg. Bila sem zelo vesela, ker sem se lahko kepala, žal, sem zbolela. 31. decembra smo se mnogo šalili. V novem letu sem se že malo tudi učila.
Zelo dobro sem se počutila v počitnicah. Na žalost so hitro minile.
Anastazija Bajzek OŠ Gornji Senik
Porabje, 25. januarja 1996
TRINAT 2000
17. januarja je potekala v Sombotelu na občini seja strokovnjakov iz Ministrstev za okolje in prostor iz Avstrije, Slovenije in Madžarske. Seje so se udeležili predstavniki Urada za prostorsko planiranje Otto Balogh, Helga Rapis, Margarita Jančič, Alma Vičar; Uprave za varstvo narave iz Ljubljane, Stanka Dešnik krajinski arhitekt iz Murske Sobote. Prišli so predstavniki z Gradiščanskega, Žalske županije, Orsega.
V okviru PHARE bodo te dežele skupaj vložile projekt v Bruselj za podpiranje ustanovitve NATUR PARK-a. (To je naravni park, ni istoveten z narodnim parkom. Naravni park ne bi bil ožje zavarovan in razen zaščite pokrajine bi služil še drugim namenom. ) Meje naravnega parka bi segale čez meje treh držav.
Ob vseh danostih, ki so podobne v vseh treh državah, je samoumevno, da želijo lokalne oblasti Avstrije, Slovenije in Madžarske območje
zavarovati kot naravni park. Na Madžarskem je del območja že zaščiten. To je Narodni park Orseg. Ta narodni park bi bil sestavni del naravnega parka, ki bi segal tudi v Zalsko županijo. V Sloveniji še ni takšnega zavarovanega območja na Goričkem, ki bi bil sestavni del pri ustvarjanju naravnega parka. (Bodonci, Šalamenci, Vaneča, Sebeborci, Moravske Toplice, Bogojina, Dobrovnik, Žitkovci. ) Goričko je kulturna krajina s prevladujočo ekstenzivno rabo zemljišč, ki v krajinski sliki pomeni skladje mozaičnega vzorca sadovnjakov, njiv, gozdov in vasi. Industrializacija prostora je zanemarljiva. Opazljiva je velika stopnja ohranjenosti ekosistema. Tu živijo ogrožene živali: vidra, zlatovranka, potočni rak in rastline, npr. dišeči volčin.
Majhne kmetije s tradicionalnim kmetijstvom so skozi generacije ustvarjale kulturno podobo krajine ob majhnem dohodku. Močno je bilo
prisotno sezonstvo in izseljevanje iz regije zaradi boljšega zaslužka. Zaradi močnega odliva prebivalstva s tega območja je veliko hiš ostalo nenaseljenih.
Do ustanovitve parka čaka vse tri dežele še veliko nalog. Potrebno je še narediti točen geografski opis parka, inventarizacijo in valorizacijo naravne in kulturne dediščine, izoblikovati infrastrukturo itd...
Glavni cilji so zaenkrat ustanovitev parka, zagotovitev razvoja pokrajin v “naturparku". Želeli bi zaustaviti trende zmanjševanja prebivalstva in ustvariti nova delovna mesta in seveda zaustaviti propadanje in izginjanje naravne in kulturne dediščine.
Vzpostavitev naravnega parka, ki nzdružuje varstvo narave in pokrajine s sonaravnim kmetijstvom in prilagojenim turizmom, lahko predstavlja novo razvojno kvaliteto za ta prostor, še posebej v povezavi med vsemi tremi sosednjimi državami.
Julija Balint
NIKA ZA SMEJ
Tau je nej bilau lepau
Naš Joška pa Pišta se etognauk po Varaša šetata. Delo sta ojdla iskat, tau se njima pa nej pršikalo. V čemeraj sta si gordjala, ka ta v krčmau, pa ta djela pa pila.
Pri Šabedlina ribe prosila pa špricer. Kölnar je tak pravo, ka samo velke ribe majo, če šketa, si leko razdelita. Rejsan ribo vöprneséjo, pa naš Joška včasin začna falati. Tak se ma je pršikalo, da je eden falaček dosta vekši bio kak drugi. Toga Vekšoga si je pa včasin not v telejr obrno. Zdaj ma pa Pištak etak pravi: “Joška, Joška! Zato je nej lepau od tebe, ka si tak gladauvan, pa si te velki falat za sebe vzeu. Če bi tau meni bilau zavüpano, ge bi gvüšno menkši falaček vözeu. ”
Joška pa Zdaj etak: “No, vidiš! Zdaj sva pa te itak v reda. Ti maš menkšoga, ge pa Vekšoga. Gde je pa te tüj baja? ”
Žmaučau pa maček
Naša vertinja Ilonka etognauk doma navolo
zažene zatok, ka je iz klejti več kak edna kila žmauča (masla) minaulo. V držini vsakšoga spitava, nišče nešče krivico nasé vzeti. Mali Peter pa etak pravi svojoj mamici: “Mamica! Ge Znam, Sto je bio. Naš maček, ge sam vido, ka je nika iz klejti vlejko. ” Naša Ilonka pa etak: “Es, ga pmesi pa ga dojzvagamo. ” Gda mačka na vago dejajo, vidijo, ka maček malo več kak edno kilo vaga, ranč telko kak je žmaučau vago. Zdaj vertinja etak pravi: “Na, žmaučau je tüj, liki gde je pa te naš maček? ”
I. Barber
PORABJE
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 27, tel.: 94/380-767
Tisk: SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 69000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92) ISSN 12187062.