William shakespeare's hamlet
VB, režija Kenneth Branagh
Od Branaghovi'h sedmih igranih celovečercev tri podpisuje Shakespeare: prvenec Henrik V. (1988), Veliko hrupa za prazen nič (1992) in Hamleta (1997). Nekaj ima nedvomno zraven tudi pri filmu Sredi puste zime (In the Bleak Midwinter, 1995), v katerem se Branagh, podobno kot v Iskanju Richarda Al Pacino, poda v kot svet staro dramo -dramo o igralcih. Ta je seveda z neločljivo popkovino privezana prav na Hamleta, to igro "za vse večne čase", ki bolj kot režiserje In šolske učbenike obséda igralce. V zapuščeno vaško cerkev bogu za hrbtom namreč Branagh zapre skupino marginalnih igralcev, ki namesto v Hamletovo vtikajo prste v svoje drobovje. Vmes se skozi lik producentke (igra jo dinastična Joan Collins) mimogrede ponorčuje še iz holivudske filmske industrije, ki ga je sicer takoj po Henriku V, z odprtimi rokami vabila na toplo obalo Pacifika. Ko je bil Hamlet postavljen pod cerkvene oboke, psihoanalitični kavč prazen in producentka zadovoljna, seje za Barnagha končala tudi zgodba o vprašanju, kako sodobiti Shakespeareja. In kako igrati Hamleta. Prepustil ju je starodavnim oxfordskim katedram, sam pa odgovoril nanju z doslej edino integralno filmsko verzijo te najbolj popularne Shakespearove tragedije. To objestnost bo sicer plačal - le redki bodo namreč videli film v njegovi naravni dolžini štirih ur in minute, medtem ko bo za množice prepolovljen. Kar je blasfemija. Drži. Še nihče si ni upal položiti Hamleta v film (mnogokrat niti na oder) besedo za besedo. Branagh, kije deloma posodobil shakespearijansko angleščino ("tujejezični" gledalec je fasciniran nad svojim razumevanjem besedila), dejansko ni privarčeval niti ene same. Kako bi jo le, če pa jih je na odru sam prešibal skoraj trlstokrat. In potem je jasno, da ga pri tem podpira igralska aristokracija: med njimi Derek Jacobi (Klavdij), ki je režiral tudi Branagha - Hamleta na odru, Kate Winslet (Ofelija), Julie Christie (Gertruda) in Richard Briers (Polonij), medtem ko se v manjših vlogah pojavijo Judi Dench (Branagha je režirala v svoji odrski verziji Veliko hrupa za prazen nič), pa malce trivialnejši Jack Lammon, Robin Williams in Gerard Depardieu. Malo manj samoumevno je, da se Branagh ni odločil za kostumsko dramo, čeprav gre za film izjemnih vizualnih detajlov, prostorskih razsežnosti in mogočne 4-1	skandinavsko neoklasicistične arhitekture, Na ravni režije se je
pustil obsesti izrazito gibljivi in zračni kameri (nekateri kadri so dolgi kot sekvence same), izjemno funkcionalnemu notranjemu prostoru (veliko, "prazno" dvorano z ogiedalnimi vrati) in zunanjimi posnetki neskončne, snežene, nedolžne pokrajine, ki ji grozi gromozanska Fortinbrasova vojska. Časovno gaje sicer prestavil v 19. stoletje, kar je vidno predvsem iz kostumografije in nekaterih detajlov (parna lokomotiva, časopis, reflektorji...). A v kontekstu gre prej za Hamleta časovne zmuzijivosti, kot pa za vztrajanje na točno prepoznavnem obdobju, kije begalo canneske kritike, da so porabili gore nepotrebnega papirja za razpravljanje o tem, ali je Hamleta moč spraviti v 19. stoletje ali ne. Koga pa to zanima? Saj gre za igro "za vse večne čase", a ne? Prav z odločitvijo, da v film potegne besedilo v celoti, pa je Branagh Hamletu končno dodal tisto, kar mu ponavadi (in predvsem v gledališču) odvzamejo: shakespearovsko galerijo do krvi zarezanih značajev (in ne le tipov), številnih individualnih zgodb (in ne le Hamletove; končno je v enem kosu tudi Ofelijina, s Hamletovo nedvoumno erotično prepletena), ki s seboj prinesejo kredibilno, živo in ne le obča mesta poudarjajočo in v klasično literaturo kanonizirano zgodbo. Na tej osnovi je sedemmtndesetletni Branagh svojega tridesetletnega danskega princa v belo prebarvanih las in modne črne obleke nad belo majico stesa! kot prizadetega, a odločnega moškega akcije. Kar je nedvomno novost. Ampak vse skupaj je bil le izgovor za oder, vreden 70 milimetrskega filmskega traku, v središče katerega je potem Branagh izstrelil samega sebe. Dobesedno. In v tistem trivialnem "biti ali ne biti" monologu, kjer ga spremljamo v ogledalu, v katerem se narcisoidno opazuje, izsanjai vrhunski esej o igri. Prav perverzna, narcisoidna, egocentrična obsedenost z igro, z razmerjem Branagh - režiser, Branagh -Hamlet, oko - podoba, podoba za oko, so namreč tista vozlišča, ki Branaghovega Hamleta dvigujejo iz zgolj še ene filmane verzije tega literarnega mita v hkratni užitek pogleda in v pogled (Branaghovega) užitka. Čista metaigra. Predozirana, s patosom nabita in mesena Hamletova (Branaghova) podoba meri namreč ravno na vzpostavitev ljubezenskega razmerja med Branaghom režiserjem, igralcem, Hamletom na eni in gledalcem na drugi strani. V ozadje stopijo vsa običajna vprašanja, ki že skoraj štiri stoletja participirajo na izmišljeni tezi, da je Hamlet ena najskrivnostnejših, enigmatičnih, zapletenih iger svetovne literarne zgodovine. Ravno zato utegne vsak nadaljnji odrski Hamlet delovati kot recitirajoča interpretacija tega danskega omahljivca, ki z življenjem samim, pa ponavadi tudi s Shakespearjem, nima dosti skupnega. Hamlet se namreč izkaže za Branaghovo igralsko fantazmo, Branagh pa za Shakespearejevo. V enem izmed svojih prejšnjih karmičnih življenj je bil namreč Branagh nihče drug kot Hamlet. A s pripombo, da se v njegovi senci že ogleduje tudi zlobni, pokvarjeni in tragični Richard lil. Počakajmo. Ženja Leiler