DVORANA FILHARMONIČNE DRUŽBE
V	sredo, dne 5. novembra 1924 ob 8. uri zvečer
STUDIJSKI KONCERT
katerega priredi
koncertna in operna pevka g. PAVLA LOVS E T O VA s sodelovanjem operne pevke g. I v a n k e Ribičeve in kapelnika g. Niko Štritofa.
Spored:
1.
a) čRimski- SK.drzak.ov: ŽNimfa.
b) Qrecaninov: Solze.
c) Qliere: £M.oj dan.
Soje g. ^Ribičeva.
2.
a) SKjuj: Solzila se je skala.
b) Qliere: Slušalka.
c)	„	Ö ne vpletaj rož...
d)	„	Zbudi se!
Soje g. JCovšetova.
Odmor 10 minut.
j
[Ljubiji^.
k * #
('Vstopnice od 18 3)in do 3 2)in in besedila v Matični knjigarni in na večer koncerta pri blagajni.
a) Qrecaninov:	Spomin.
b)	„	ZNoč.
c)	„	‘‘Vdova.
4.
3z ciklusa „3z otročje sobe“:
a) Qrecaninov: ‘Uspavanka.
b) SVLussorgski:	kotu.
c)	„	'Večerna molitev.
d) „	SKopak.
Soje g. Xovsetova.
Rimski - Korzakoo:	Grečartinou:
Nimfa.	Solze.
Sedaj poznam skrivnost, čemu ta miren kraj zbudil v mornarju strast in hrepenenja slaj. V visokem bičevju, zakrita pred pogledi prekrasna vila šeta tam po mehki travi pogosto v tiho noč z razpletenimi lasmi, oči zaplakanih, vijoč bele roke ..., iz dna srca kipe ljubezni vroči spevi... Če plove mimo čoln, namenjen tja v daljino, , mornar začuje spev, prevzet posluša glas. Ko daleč je že breg in dolga pot za njim, zveni še vedno spev, globoko v dušo sega..., začara ga odmev prekrasne zlatolaske.	Solze človeške, o solze človeške, vedno rode se in zopet teko, bol razodevajo, radost odkrivajo, mnogokrat skrite so, v srce le padajo, kakor otožno jesensko deževje v temnih nočeh so človeške solze. Nikdar ustavljene, vedno izvirate, tečete rani in pozni nam čas. Mnogokrat skrite ste, v srce le padate, sclze človeške, o solze!
Gliere: ]V[0j cid!!.	
Dan to je moj! Iz rok usode si iztrgaj vesne čar, izpolni vse želje si, ne premišljuj, ko te objema slast trenotka... Neznan ti pot do cilja, prost naj bo vsekdar!... In da grobov le tam kraljuje molk, le veli cvet in hrepenenja lek bolestni, krog mene danes so pomladni prvi žarki. Še bije mi srce, saj danes dan je moj. %	
Kjuj:	Gliere:
Solzila se je skala.	Rusalka.
Solzila se je skala, zroča k hrastu,	Ha, ha, ha! Ti ugaja moj glas? Saj le tvoja sem jaz, ker ugaja visoki mi močni tvoj stas. Do sedaj nisem čutila svojega srca. Tukaj v temnem molčečem kraljestvu gozda, ha, ha, ha! Ne, ne hodi odtod, glej nebesni obod čaka mesečni vzhod. Glej, ta žarek vesel je od daleč prispel, da bo naju ogrel. Daj poljub! Bodi moj! Tak poljubi, ti moj! Tu in tam ... Da tako ... Tam in tu. Da tako ... Ah, sladak je poljub!
ki svoboden tam vspenja se v sijaj, ko z viharjem boj zimski izvojuje, v smehu trepeta v žarni solnčni maj... Solzil se je hrast, videl je živali v gozdni senci mirno šetat’ okrog, ko jelen krepak, z dvignjeno glavo, v hrepenenju drhteč dviga jasen glas ... Solzil se je jelen, gledal tam v ozračju je ptico, ki solncu hiti v objem, vedno bliže kralju.., hoče ga doseči... Solzil se je človek, mislil na Boga ...	
Glišre: O ne vpletaj	1 0 0 0 0
0 ne vpletaj cvet duhteči, Da nikdar tvoja usta mala Zatri srca kipečega želje, kei venec moj že rumeni. poljubljal nisem koprneč.. ! ne moti mojega miru .. ! Nekdaj moj sen kristalnočisti, Otrok moj, nežna deva zala, Kaj more nuditi ti duša, zdaj vedno bolj in bolj bledi. jaz tebe nočem ljubit’ več. ki skriva bol v svojem dnu?	
Gliere: Zbudi se	J
Daj, vzdrami se, ne veži čuvstva svoja v žareči dan. Na vrtu že odprte čaše cvetja dele balzam! Hotela bi na prsi tvoje vreči rudečih rož. Saj ljubim te; a strast to sladko sluti le nema noč. Le pesem glasna, vroča in proseča opeva te, in plove v svet, ko val morja kipečega omamlja te...	
Spomin.
»Kje sanje so srca?« pomlad je šepetala, je slavec v pesmi mehki vpraševal.
Utihnil spev je zdaj in temna noč prevzela mu pesem je: »Kje sanje so sedaj?«
Kot trepetlike list v srebrnobojnem blesku leskeče se spomin na davne prošle dni...
O njem mi govore vse zvezdice na nebu, cvetic opojnih vonj, ki Vesna ga deli.
Ah, kje bi našla mir? Kak’ muči noč me nema! Iz teme mili glas vabeče mi zveni:
»O nepozabljena, ti daljna moja sreča, odzovi se mi zdaj, povej mi, kje si ti.«
Noč.
Tiho ... Vse v polnočnem spanju sladko je zazibano. Le srce je brez pokoja, ki življenja je polno. Krasna noč, ti polna čarov! Kakor nežne vile glas pesem slavca se preliva v tebi, in omamlja nas.
Še kamenje tukaj mrtvo, s travo vse preraščeno, čuti ta hladeči balzam, ki razliva se z nočjo. Čudno! Sladki sen preveva vse življenje ...
.V grudih pa vstaja meni hrepenenje.
Pridi solnce jutranje!
Grečaninoo:
Vdova.
Nebo je čisto in pomlad čarobnih polna je naslad, v duhtečem cvetju polje nad...
Le dušo mojo zdaj razjeda žgoča bol — turobni mrak... O zaihtela bi glasno, a vem, da moj tožeč bi glas vznemirjal dušo ljubljeno.
Jaz plakat’ hočem le za se, izkrvavljeno to srce močile solze bodo vroče zaman kot čašo vele rože poljublja rosa biserna.
A če točila bom solze v spominu nate ob gomili, le ena želja v srcu bo tedaj, moj mili:
Da te ne motim več.
Grečaninoo:
Uspavanka.
O malček moj mili, k tej tvoji zibeli srce in oko prikovano mi je.
Utrujeno dete, zatisni le očke, ti angel moj nežni, zaspančkaj sladko!
Saj mesec in zvezde se že vesele te, naj v sanje vpletejo mnogo cvetlic.
A, jaz bom prosila, da dobra te vila ubrani nesreče, bolesti vsekdar.
In tu nad zibeljo z molitvijo vročo le zate bom čula od mraka do dne.
Mussorgski :
V	kotu.
O ti porednež! Kje klopčič je moj?
Šivank tudi ni, o ti! Zmedel pentlje si vse!
S črnilom pletenje pomazal si! Fuj, grdež!
Marš stat tja v kot! Sramuj se!
»Saj vendar nisem jaz kriv, njanjuška, ah, tvoj klopčič mi res ni prav nič mar!
Igral pa z njim se je naš mucek, veš, tak’ so igle zdrsnile iz klopčiča.
A Mišenka je pridkan bil, Mišenka ni prav nič kriv...
Le njanja je hudobna, da, in njanjin nos je grd in sajast ves. Kak’ je Miša počesan lepo, njanji pa po strani avba ždi, je brez vzroka Mišo karala, po krivem v kot ga postavila.
Zdaj pa tudi on nima več rad svoje njanjuške. Nič več!«
Večerna molitev.
»Ljubi Bog, ti varuj očka in majko, blagoslovi, čuvaj ju! Ljubi Bog, ti varuj brata Vasinko in brata Mišenko.
Ljubi Bog, ti varuj babico mi preljubo, ah, prosim te, naj živi še dolgo let, ker tako dobra je in tako stara že. Ljubi Bog, čuvaj še teto Katjo, teto Natašo, teto Mašo, teto Parašo, teto Ljubo, Varjo in Sašo in Oljo in Tanjo in Nadjo, strička Petjo in Koljo, strička Valodjo in Grišo in Sašo, o, vse te.
Ljubi Bog, ti varuj in čuvaj še: Filjo in Vanjo in Mitjo in Petjo in Dašo, Pašo, Sonjo, Dunjuško,
Njanja, ti Njanja! Je li še kaj?«
»No, veš ti, nepazljivček mali!
Pač stokrat že si čul to:
Ljubi Beg, varuj še mene zla in nesreč!«
»Ljubi Bog, varuj še mene zla in nesreč! Prav, Njanjuška?«
Mussorgski:
Hopak.
Hoj! Hop, hop, hop, hopak!
Moj možiček je kozak.
Star je že in nezabaven, za moža prav nepripraven, moral biti bi ves drug! Hoj!
Skrb prireja nam gostije, stari naj kar vodo pije, v krčmo jaz stopila bom, vinčka si kupila bom in vesela sladko vince pila bom.
S prvim duškom se krepča, z drugim smelost jo navda.
Kmalu noga oživi, ženska v plesu se vrti. Vabi jo domu možiček, ona kaže mu jeziček..
Če si me za ženo vzel, bodeš že še potrpel. Vidiš!
Sam doma opravi vse, tu pri miru pusti me! Slišiš?
Glavno delo je le eno:
Skrb za deco in za ženo. Pomni!
Da bo vsega v hiši dosti, sicer reve tvoje kosti! Prav res!
Pazi dobro, stari mož, da še dete zibal boš. Vedi!
Pazi skrbno, da se ne zbudi! Hoj, hop!
Ko sem bila neomožena, vsa vesela brez skrbi, oj kako razposajena bila sem vse mlade dni!
Hrabrih fantov sem ljubila, kavalirjev brez števila ...
Hej, ti Vlase, ti Ivane, brž oblecita kaftane!
Kaj ne bili bi veseli, ne plesali in ne peli?
Hoj! Hop, hoj, hop, hopak! Mej možiček je kozak.
Star je že in nezabaven, za moža prav nepripraven, moral biti bi ves drug! Hoj!
TISKARNA .MERKUR*, LJUBLJANA